XLVIII. LETNIK            1928               XI. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
VI   PAVA
ALOJZ    GRADNIK
Iz kršnih jam privre in teče tiha med dračjem jelš in hrastja in robide, preplavlja njive, plot in vrtne zide in v žarkem solneu julija usiha.
Zrcalijo se v nji kmetiške hiše, gradovi grofov, mlini, trtni koli, in v pluge vpreženi furlanski voli, če kraška burja preko nje ne piše.
Molčeča, motna, mirno, tiho teče in sestri Soči pri Sovodnju reče: «0 čista, jasna ti, še mene sčisti!»
In se objame z njo in prst in listi zgube v vrtincih se in s stoki Soče po Furlaniji tudi ona joče.
E   P   I   T   A   F
•j- Mileni Žer javovi.
Luč si bila — tiha, bela sveča,
ki gori, gori in ni ji mar,
če jo vso razjeda lastni žar,
da le drugim ta njen dar je sreča.
Luč si bila, ki še druge vžiga.
Če te ugasil je težki križ,
v tisočerem ognju zdaj goriš,
ki nas kvišku, k Tebi, k zvezdam dviga.
41     .
641