Tujka Maja Razboršek IZPOVED papir je pribežališče včasih nad njegovo brezbrižno gladino zgolj molčim papir je ogledalo v katerem se prepoznam šele ko nanj narišem trpki obraz papir je vodnjak ob katerega suho dno je treščila moja podoba podoba žalostne hčerke žalostnih staršev HOJA molče ti sledim PO ZRCALU po srebrni poti kot da prepolavljam kos kruha si s teboj razdelim samoto 930 931 Tujka ZAKRKNJENA nikoli ne odpustim svojim rabljem ŽRTEV saj so še predobro vedeli kaj delajo maščujem se jim s trdoživostjo tako da so opeharjeni za zadoščenje: preživela sem - KAZNOVANA kaznovana sem z mladim obrazom in prastaro dušo obsojena na nenehno pisanje hrepenenje in na ljubezen ki je prevelika zame nobenega upanja ne pestujem mrtvorojence pokopavam v sivo prst ob svoji poti in nadaljujem to usojeno potovanje ki si ga ne upam imenovati beg TUJKA tujka - se spogledujete - tujka od kod je prišla? in zakaj? kaj hoče? zakaj ničesar ne spoštuje? tujka - si pošepetavate - tujka zakaj o vsem govori kot da ji besede puščajo grenko naplavino v ustih? zakaj pravi da ji ni do juter in da ves dan koprni po večeru? zakaj piše tako čudne pesmi? zakaj se oklepa roke svojega ljubega s tolikšno krčevitostjo? samo zato je med nas prišla nepozvana ta tujka ta starikavi zagrenjeni otrok da bi nas zbegala da bi ne znali odgovoriti kakšna je 932 Maja Razboršek IZ TUJKINIH vlak je obstal na znani postaji ZAPISKOV skočila sem z njega v grobi pesek mnogo let se je nanizalo od takrat Kras ki me je tedaj uročil me je med tem s sunki burje iztreznil upognila sem se toda zlomila ne nekateri so nenehno ponavljali da odhajam kot bi prepobožni žebrali molitev toliko časa da bi se slednjič uresničila toda jaz sem ostala in naposled so se sprijaznili z mano kot s slabo vestjo IZ TUJKINE rišem se po spominu SKICIRKE takšno kakršna sem bila takrat ko sem prišla živet na Kras pa obupam pa skicirko odložim ne znam se narisati niti tolikanj upajoče niti tolikanj hlepeče po samoti niti tolikanj ranjene z vsem pred čimer sem bežala pa se ni nikdar v resnici zgodilo ko ponovno sežem po skicirki ko znova z ogljem iščem obraz ki sem ga domala pozabila se končno prepoznam: trmoglavka 933 Tujka RAZBITO imela sem ogledalo OGLEDALO na njegovi gladini so bile moje oči še temnejše in še bolj žalostne kot so v resnici v njem sem se ogledovala vsako jutro zato sem preživela toliko žalostnih dni A A od dne ko sem ga hote razbila se ogledujem le še v tvojih očeh