568
ALOJZ GRADNIK: BRDA.
ki od hladnih ros oblita, na planini jasni sanja in od tajne vile tanja je v prosojni šal ovita.
Ko bolno srce umira, zastrmiva z brezo belo v zvezd blestečih se krdelo, k tihim sestram iz vsemira.
9
ALOJZ GRADNIK:
BRDA.
Še se glasi tu naša govorica, še rodu svojemu so srca verna, še se tu čitajo pesmi Prešerna, še je v bolesti nada pomočnica.
Še skrivna solza moči mračna lica in še je žalost v srcu neizmerna, ko kraj Podgore, Pevme in kraj Mirna se v solncu zablišči bela Gorica.
Bo še živela tu naša beseda? Bo ona še med brati sladka vez? Bo morebiti bratu brat krvnik?
Srce vprašuje, trepeta in gleda na tri strani; tam že odprt je jez: Koprivno, Rutarji in tam Ločnik.
<ŽCš>