PoStnina plačana v gotovini Številka 2 Din Naročnina s 1 mesec 8 Din, >/4 leta 20 Din, ’/„> leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: ,,Roman**, Ljubljana, Breg 10-12. Tednik za vse / Izhaja ob sobotah Ljubljana, IS. 1.1930 Leto II. - Stev. 3 VSEBINA: I’. R.: NEZAKONSKA MATI, roman iz naših dni. — Uoude Orval: KINO,novela. — V NEBO> VP-JOC GREH, slika iz življenja. - RAZTRESENI SODNIK. - VLOGA. - Hilgendorff: KONZULOVA SKRIVNOST, kriminalni roman. - Cubert: LEPE RAZMERE, sličica. - PISANE ZGODBICE. ŠALE. — DROBIŽ. Roman iz naših dni Napisal P. R. Prejšnja vsebina: K Miri, ženi tovarnarja Andreja Lokarja v Zabregu, je skrivaj prišel Ciril Samec, njen bivši zaročenec, da jo poslednjikrat vidi... Tovarnar ga bežečega obstreli in opazi Miro, ko vrže za njiin poljub. Andrejeva sestrična, sirota Ljuba, vzame krivdo nase. Lokar jo zatoži ženinu, kapetanu Milanu Stankoviču, da se mu je izneverila. Zavržena po Milanu, z otrokom pod srcem, pobegne Ljuba v Ljubljano. Mira od gorja zblazni. Čez nekaj mesecev Ljuba obupa in se zastrupi. Mladi dr. Lipar jo reši; ko Ljuba povije sinka s krivo nožico, jo tolaži, da se bo popravil, ter prevzame trud in troške za otrokovo zdravljenje. Zaljubil se je vanjo, a ona ve, da ne bo Milana nikoli pozabila. Da bi prihranila dobrotniku muke, se loči od sinka in postane strežnica v vojni bolnici. V Makedoniji so namreč izbruhnili veliki boji s-komitskimi tolpami. Enemu izmed naših polkov ie prideljen tudi Milan. V njegovi četi služi Tone Skobec, drvarjev sin iz Zabrega. V boju dobi Milan strel v glavo. Ranjeni kapetan spozna v srežnici Silvi — Ljubo. Razjarjen jo spodi izpred svojih oči. Ljuba odide v drugo bolnico, da ne bi njena navzočnost postala ranjencu usodna. Milan ozdravi. Toine Skobec, ki umira v sosednji postelji za mrzlico, dobi od doma pismo, v katerem mu uče pripoveduje, kako jo isodno noč v tovarnarjevem parku opazoval prizor pod balkonom: neznanec je bil pri gospe, gospodična je vzela sramoto nase! Umirajoči ne more več brali in prosi kapetana, naj mu prečita pismo. Tako Milan zve, da je Ljuba nedolžna... Usmiljenka sestra Terezija mu pove, da se bo Ljuba na potu v Niš te dni ustavila v bolnici. Skesan in koprneč pričakuje Milan transporta. Nekega večera tran- sport prispe in Milan govori z Ljubo na griču za bolnico. Toda njegovo kesanje je prepozno. Ljuba se je že v Ljubljani zaobljubila, da usliši dr. Liparja in postane njegova žena, če ji ozdravi otroka. Videč, da je ^se zaman, jo kapetan prosi • oproščenja in ji obljubi, da se ji umakne, da bo laglje prebolela... Stari Skobec nastavlja zanke v tovarnarjevem parku. Pri tem ga zaloti čuvaj Nosan. Lovski tat ga hoče ustreliti, zalo ga Nosan ovadi orožništvu, čeprav ga Lokar prosi, naj tega ne stori. Skobec se sklene nad tovarnarjem maščevati in gre k njemu, da mu pove, kaj je videl tisti usodni večer... V sosedni sobi so bili ljudje, ki bi na migljaj vrgli nesramneža ven. Andrej je razmišljal in molčal. Srce mu je divje utripalo in v ušesih mu je brnelo, ko je poslušal glas lovskega latu: „Da, prevarili so vas... Ženska, ki je vrgla za neznancem poljub, ženska, ki je bila sama v sobi s človekom, s tujcem, ki ste ga sicer obstrelili, a vendar ne toliko, da bi vam prišel v roke — la ženska ni bila ona, ki ste jo poleni dobili v sobi. O, ne! Videl sem jo, natanko sem jo videl, prav tako, kakor zdajle vas vidim. Ves zmešan sem bil in ne brez vzroka; kajti spoznal sem! v njej ženo, ki je veljala za zgled čednosti.“ „Tak povejte!" je zahropel Lokar, „kdo je bila ta ženska?11 „0, le počakajte," se je zarogal divji lovec. „Kakor vidim, vas stvar vendarle zanima. Saj sem vedel, da me ne boste vrgli ven, preden vam vsega ne povem. Ali še niste uganili?“ Lovski tat se je vidno naslajal na Lokarjevih mukah. „Nu... bila je... bila je .. Delal se je, kakor da išče primerne besede, a v resnici jc samo užival ob pogledu na obupani in strti tovarnarjev obraz. „Bila je ženska, ki vam ie zelo blizu. Saj bi morali vedeti! Takrat sta bili v hiši samo dve Kdor »Romana" ne dobiva redno, naj ga takoj reklamira! Naša uprava list točno odpravlja in posebno natančno nadzira razpošiljanje naročnikom. ženski... A ker je že sami nočete imenovati, vam povem: Bila je gospa Lokarjeva!..." Ko je Andrej slišal ime svoje žene iz ust lovskega tatu, mu je bilo, kakor bi bil dobil udarec s kolom. Njegov mrliško bledi obraz je zalila rdečica in žile na sencih so mu nabreknile. „La... lažeš!" je zahropel. Noge ga niso več držale. Opotekel se je. Skobec se je zagrohotal. „Ne lažem, sami dobro veste. Drugače bi me bili že vrgli skozi vrata!" O, Lokar je le predobro vedel: tal ni lagal. „Da, gospa Lokarjeva je bila," je povzel Skobec. A ko ste stopili v salon, v trdni veri, da boste tam dobili svojo ženo, je le-ta že izginila. Pri moji verf, vedela je, da je ne čaka ravno prijazen sprejem. Med tem, ko ste iskali zapeljivca, je prav toliko še utegnila, da se je domenila z gospodično Ljubo. Uboga gospodična Ljuba, 'koliko je morala pretrpeti! Kje ste imeli pamet, da niste vsega odkrili? Križani Bog, nisem ravno mehkega srca, a vendar se mi je zasmilila, ko sle kričali nad njo. Sirota pa ni rekla drugega kakor samo: .Milost... milost.. . !‘ Hotel sem že poseči vmes: Tak pustite jo vendar, saj ni bila ona! Verujte mi, takrat se mi je zasolzilo oko." Andrej ga ni več poslušal. Hotelo mu je raznesti glavo. Krčeviti vzdihi so se mu trgali iz ust in njegove s črnimi kolobarji obrobljene oči je zalila kri. Zakaj ni branil žene pred napadi lega nesramneža, ki jo je oboževal in ji slepo zaupal? Neusmiljen črv je grizel njegovo dušo. Zamislil se je v prošlost. Koliko stvari, na videz malenkostnih, ki mu*jih preje niti mar ni bilo, je zdaj .mahoma razumel! In vse so govorile o ženini nezvestobi . .. O Bog, vse je res! Skobec ni lagal. Njegova puščica je zadela v živo. Bana, ki mu jo je zadal, se ne bo zacelila do smrti. Jeza na tovarnarjevem, obrazu se je umaknila neizrekljivemu obupu. Zlezel je v dve gube in v tistem trenutku bi mu bil človek prisodil sedemdeset let. Pozabil je, da je Skobec pred njim, pozabil vse, pozabil ves svet. Pred očmi mu je lebdela slika njegove žene, varljive kače — morda ga še zdaj vara s svojo blaznostjo? Divji lovec je z zadovoljstvom opazoval svojo žrtev. »Zdaj me Jahko primejo... Ničesar več nimam na srcu. Pač... Nečesa mi je še žal: da nisem lovskega čuvaja ubil... Sicer pa ... Tudi zanj pride še ura. Kadar se mi ponudi prilika, je ne zamudim več, kakor gotovo mi je Skobec irae." Zdajci je začul pred hišo hrup. »Orožniki!" je dejal sam pri sebi in se stresel. Hrup je prihajal bliže. Potrkalo je na vrata. Lokar sfe ni zganil. Skobec pa se je zarežal. »Dobro, jim pa jaz odprem! Prosto!" V sobo je stopil sluga. »Gospod,“ je rekel ponižno in se priklonil, „dva orožnika bi rada govorila z vami. Ali naj ju pustim noter?" Tovarnar se je šiloma osvestil. Topo je pogledal došleca. Sluga je moral ponoviti. »Dobro! Naj vstopita!" Njegov pogled se je srečal s Skobčevim. »Mislim, da sva oba doigrala!" se je škodoželjno zarežal lovski lat. »Čigava kazen bo hujša, moja ali vaša? Moja ne bo večna!" Orožnika sla že postajala nestrpna. Tovarnar ju je poklical v sobo. »Gospod Lokar," je zaječal starejši po kratkem pozdravu, »ukaz imava, da primeva Skobca, drvarja, ki stanuje tod nefkje. Ta ukaz sva dobila po prijavi vašega lovskega čuvaja, kar vam utegne biti znano. Toda prišla sva prekasno. Tiček se nama je izmuznil. Upam pa, da ga ne bo pretežko izsledili." »Utegnete imeti prav," je odgovoril divji lovec in pristopil k orožnikoma. »Vi sle Skobec?" sta rekla orožnika in stopila k njemu. »V imenu zakona...“ Lovski tat se ni branil. Vedel je, da bi bil vsak upor zaman. Orožnika sta ga uklenila in se poslovila od tovarnarja. Ko sta zaprla vrata za seboj, so Andreju Lokarju odpovedale noge in se je kakor mrtev zgrudil v naslanjač. a PAPA, mama ... Minila sta dva meseca. Mali Stanko je v skrbni Metini negi začel čebljali prve besede. Med vsemi besedami, ki so 'mu prihajale na ustne, je najrajši izgovarjal ono, ki je najlepša in najslajša: »Mama". Mama — dva zloga, s katerima se začne in neha vsa človeška govorica. Ni poznal svoje mamice ta malček, in vendar so vse njegove skrivnostne želje hitele k njej. Za njo so cvetele v njegovem srcu prve cvetke ljubezni in zaupanja. »Manila... mama... mama..." In vselej, kadar je izgovarjal to besedo, je v njegovih črnih, sladkih očeh, ki so jih zastirale svilene trepalnice, zažarel ogenj, ki bi moral ganili vsakogar, tudi najbolj zakrknjenega grešnika. Kje je vendar ta mama, ki jo vselej zaman kliče? Mama, ki bi jo tako rad videl? O, Meta gotovo ni njegova mama. Dobra je sicer in skrbna, ali... ne, njegova mamica mora biti lepa in mlada, Meta pa je že stara. Zakaj je od nikoder ni? Ali se skriva? Ali je mrtva? Kdo ve, kaj se je takrat dogajalo v njegovi duši? Kdo sploh ve, kakšne misli se porajajo v otroških glavicah? Samo slutiti jih moremo, n še to ne zmerom. Nekega dne je dete nenadoma zajecljalo vpričo doktorja kiparja: p a pa. „Pa-pa... pa-pa...“ Mladi zdravnik se je zdrznil in čelo sc mu je nagubalo. Nežno je vzel otroka v naročje in mu jel govoriti s trepečočim se glasom, ki je izdajal njegovo razburjenje: „Ne reci te besede, dragec moj... Ne ... Ne reci je nikoli več... Ali me slišiš? Ne smeš... kliči samo svojo mamico!“ Stanko je zvedavo uprl vanj oči. Ni ga razumel. Njegov um je bil še premlad za take besede. In kakor za nalašč je začel ponavljati: „Pa-pa .,. pa-pa ... pa... pa .. Stara Meta, ki si je v kotu dajala opravka, je hudomušno vzkliknila: »Glejte, gospod, za očeta vas ima!“ Zdravnik je posadil otroka na posteljo. Nagnil se je k njemu in ga poljubil. Zakaj mu je srce tako divje utripalo? Odtrgal se je od otroka in se vrnil v svoj kabinet. Sedel je za mizo in skril obraz v dlani. To jutro je mladi zdravnik dodelava} svojo razpravo, dolg strokovni članek za zdravniški časopis. Pisal je o potrebi cepiv v moderni zdravniški vedi. Koliko premagovanja ga je stalo, da se je lotil dela! Kolikokrat mu je med pisanjem zdrknilo pero iz roke ob misli na Ljubo! Le se ona žrtvuje... če pristane na to, da mu bo žena ... ali bo imel toliko ponosa, da ji poreče: Ne... Vaše žrtve ne morem sprejeti!... Ali bo toliko močan? Dokončal je članek in ga jel pregledovati. Samo vrata so delila njegov kabinet od sobe, kjer je stanovala Meta z malim Stankom. Slišal je dobrodušni glas stare strežnice in vzklike razigranega otroka. Danes je bil Stanko nenavadno vesel. Gotovo je Meta, ki je otroku vedno iskala novih igrač, nekaj odkrila, s čimer ga je razveselila. Večkrat je mladi zdravnik dvignil glavo in prisluhnil. »Igra se,“ je mislil sam pri sebi, »zdaj se mi ni treba več bati zanj.“ Nenadoma se je zdrznil. Zvonec na vratih njegovega stanovanja je rezko zazvonil. Stenska ura nad pisalno mizo je udarila devet. Zdravnik je odložil pero. Meta je potrkala. »Neka gospodična bi rada z vami govorila, gospod doktor," je povedala nekam v zadregi. »Obisk? Saj vendar veste, Meta, da ob tej uri ne sprejemam." »Vem, gospod... Toda obiskovalka ne prihaja zaradi bolezni." »To je pa druga. Ali se vam je predstavila?" „Ne, a jo poznam. Gospodična Ljuba je, mati malega Stanka." Zdravnik je skočil pokonci. Srce mu je skoro zastalo. »Gospodična Ljuba ..je zajecljal, kakor da ne sliši prav. »Da, gospodična Ljuba!" je ponovila strežnica. Že pred dvema mesecema mu je sporočila, da se kmalu vrne. Pričakoval jo je vsak dan. A zakaj mu ni javila svojega prihoda? Ali pa se je morda pismo izgubilo? Sčdel je za mizo in se skušal zbrati. „Recite gospodični, naj vstopi." Meta je šla. Vrnila se je z mlado gospodično v črnini. Osemnajst mesecev je minilo, kar je bila Ljuba odšla, a kakor da se ni v tem času prav nič izpremenila. Njene črne oči so bile prav tako svetle kakor nekdaj, samo še bolj otožne in globoke. Navzlic vsem preizkušnjam, ki jih je morala deklica prestati, se ji obraz skoro ni bil izpremenil; še zmerom ga je ožarjala liha vdanost, ki jo je mladi zdravnik tako ljubil na njej. Liparjev pogled se je srečal z očmi mlade matere. Nemo,- brez besed sta se gledala, glas ni mogel iz njunih ust. „Kako je lepa,“ je pomislil zdravnik. „Lep-ša kakor kedaj! O, kako jo ljubim!" Vsi junaški sklepi so tisti trenutek splavali po vodi. Kako slaba je bila njegova volja! Zaklel se je bil, da bo močan... da se ne bo dal premotiti po njenih čarih... in zdaj je tako majhen ... slab kakor otrok... Njene ustnice so se prve razklenile. „Gotovo niste bili pripravljeni na moj prihod. Morala hi vam bila včeraj brzojaviti, ko smo se vračali iz Makedonije. Štiri ure smo morali čakati v Beogradu. Lahko bi bila to storila. Oprostite mi!“ Tudi zdravnik se je med tem zavedel. „Res, gospodična. Pričakoval sem, nadejal sem se drugega pisma ali vsaj brzojavke, ki hi mi potrdila vaš prihod." „Vrnila sem se v Ljubljano kasneje kakor sem prvotno nameravala. Prišla sem z dvema usmiljenkama, ki sem vam o njiju že pisala. Bili sta mi edini opori v najhujših trenutkih mojega bivanja na jugu in ne vem, kaj bi se bilo zgodilo z menoj brez njiju. Snoči smo skupaj izstopile na glavni postaji in sestri sta me vzeli s seboj v samostan, kjer sem prenočila. Ko sem vstala, sem takoj pritekla semkaj navzlic zgodnji uri... Oprostite mi, vem, da nisem prav storila... a vi ste tako dobri... saj razumete mojo nestrpnost..." Njen glas je postal še mehkejši in nežnejši, njen pogled je nekaj iskal. Prestregel je ta pogled... Razumel je... Iskala je Stanka, svoje dete! „0, zakaj se opravičujete? Kako dobro vas razumem!" je tiho rekel in ji ponudil stol. ..Poklical bom Stanka." To rekši je stopil k vratom, zastrtim z bar-šunastim zastorom, ki so vodila v sosednjo sobo. Ljuba ni mogla odtrgati oči od vrat. Samo ta vrata so jo ločila od ljubljenega deteta, ki je bilo njeno vse, od bitja, ki ga je zapustila vsa obupana, bolna, naveličana življenja. Takrat je mislila, da ga ne bo nikoli več videla .. . Kakšnega bo našla zdaj? Ni si ga znala predstavljati. Še zmerom ga je videla pred seboj takega kakor takrat... s skrivljeno nožico. Ob tej misli jo je zbodlo v srce. Ubogi črviček! Vrata so se odprla. Ljubi se je zameglilo pred očmi in kolena so se ji zamajala. Ko je izpregledala, je mislila, da se godi čudež. Doktor Lipar je stopal proti njej in vedel /.a roko kodrastega dečka. Kako lep obrazek je irriel fantek in... te črne oči... o, kako dobro jih je poznala! Ali je mogoče, da bi bil ta lepi in zdravi otrok tisto malo pohabljeno bitje, ki ga je ustavila v Ljubljani pred poldrugim letom? Ne, o Bog, saj to hi mogoče! A vendar — Ali morda sanja? Ne, ne, to niso sanje!... To očarljivo dete je njeno, samo njeno. Razen črnih oči, ki so bile njene, je vsaka poteza na njem izdajala njega, Milana Stankoviča. Bil je živa slika svojega očeta, ki ga ne bo nikdar videl... nikdar! Zdravnik je med teni šepnil dečku: »Stanko... Tolikokrat si klical svojo mamico... zdaj je tu... Obljubil sem ti, da pride ... Tako rada te ima ... Poljubi jo . .. malček moj.. ." Spustil je dečkovo roko. Malček se je tre-l.utek obotavljal — nato pa je skočil k doslej nepoznani mu mamici — ki je bila tako prijazna, tako dobra in tako lepa v svoji temni obleki! Tiho, da ga je samo ona slišala, je šepnil: „Mama... mama..." Vsa iz uma od prevelike sreče se je Ljuba sklonila k otroku, ga vzela v roke in strastno stisnila na svoje prsi. Objemala ga je in poljubljala in venomer jecljala: »Dete moje ... dete moje .. In deček je odgovarjal: »Mama... mama!" V tem trenutku je mlada mati pozabila vse, aar je pretrpela v teh dolgih mesecih, pozabila na vse, kar ji je še usojeno. Doktor Lipar je prizor molče opazoval. Moral je zbrati vso svojo voljo, da se je premagal in ni izdal svojih občutkov, ki so hoteli privreti na dan. Ljuba je slutila boj, ki ga je mladi zdravilih bil s seboj. Postavila je otroka na tla. Njuna pogleda sta se srečala. Razumela sta se. Ta pogleda sta drug drugemu izdajala, da se v teh osemnajstih mesecih ni nič izpreme-nilo. Ljnbina ljubezen do mladega častnika se ni ohladila, je čital zdravnik v njenih očeh. Še zmerom me obožuje, morda še bolj kakor preje, si je rekla Ljuba. „0, kako sem Vam hvaležna! Večno bom vaša dolžnica!" je reklo dekle s tresočim se glasom. „Ne zahvaljujte se, gospodična. Srečen sem, da sem mogel kot zdravnik ...“ »Preskromni sle," ga je prekinila. »Nihče ne bi bil storil zame, kar ste vi storili. Pustila sem vam svoje dete. Vsi zdravniki so mu prerokovali smrt. A vi mi ga danes vračate zdravega in močnega. O, ko bi vedeli, kolikokrat sem obupavala tam doli!... Vsak dan sem si rekla s strahom: danes dobim pismo, Stanko je mrtev. In to bi bilo tudi moja smrt — zakaj bi vam prikrivala? Počasi so minevali tedni, meseci... Moj strah se ni uresničil. Pisma iz Ljubljane, ki mi jih je pošiljala blaga gospa Jagodičeva, so mi govorila o vaši skrbi za moje dete. Vlivala so mi novega poguma in novih nad. Pisala mi je, da hodite stalno v bolnico, obveščala me je, kako zelo skrbite za Stanka, da ga usmiljenke kar obožujejo, ker je tako priden in ljubek... Potem sem zvedela, da ste ga vzeli iz oddelka in ga zdravite doma, da mu je dobro pri vas, da mu ničesar ne manjka.. •. Naročniki, ne odlašajte z naročnino! Kdor je dobil list na ogled, a se ne mara nanj na-rcčiti, naj ga izvoli vrniti. Morala bi vam bila pisati, zahvaliti se vam za vse ... Nisem storila tega... A ne mislite, da iz nehvaležnosti! Rila sem prepričana, da mi gospa Jagodičeva ni povedala resnice, iz strahu, da me žalost ne umori. Neprestano, noč in dan mi je ležal težak kamen na srcu. Vse minute, vse ure sem z grozo pričakovala usodne vesti. O, ko bi vedeli, koliko sem trpela! Danes vem, da me gospa Jagodičeva ni varala. Vi ste napravili čudež, — vi, gospod doktor!" Obmolknila je. Mali Stanko jo je še vedno opazoval. Časih so se njegovi drobni, zvedavi pogledi obrnili k zdravniku. Zakaj se ta lepa gospa, o kateri so rekli, da je njegova mamica, ne meni več zanj? Zakaj govori samo z njim? Janko je poslušal mlado ženo in nervozno trgal košček papirja na pisalni mizi. »Nisem vreden tolike hvale, gospodična," je odkimal in se nasmehnil. „Ce je dete ozdravelo, ni moja zasluga. Jaz sem bil samo orodje — srečno orodje, če hočete — zdravniške znanosti. Bolezen vašega -Stanka me je posebno mikala in sem jo proučeval... Tako proučevanje je moja strast... In potem sem uporabil izkustva, s katerimi sem se okoristil pri vašem detetu, tudi pri drugih malih bolnikih in se mi je obneslo.... Ne zahvaljujte se mi, ker sem vam prav za prav jaz dolžan hvalo." Zresnil se je. »Sirota, koliko ste morali pretrpeti!" »O, ne... V šoli teh občudovanja vrednih žena, ki sem z njimi delala, sem se naučila potrpežljivo in pogumno prenašati preizkušnje, ki mi jih je naložilo življenje. Tolažila sem druge, oskrbovala ranjence in bolnike, tešila umirajoče in tako sem počasi začela pozabljati ... V taki službi človek ne misli nase, ker pozna samo eno dolžnost: lajšati trpljenje drugim." Ura je udarila dvakrat. Počasi je zamrl odmev. Dalje prihodnjič Claude Orval: Kino Mračilo se je že. Druga za drugo so vzplamtele svetlobne reklame z velikih trgovskih hiš in kričeče vrgle svojo bleščečo luč v nebo. Kristijan Sugeres in Louis Duphand sta se ustavila pred kinom. Orjaški napis nad vhodom je poveličeval velikanski uspeli novega lilma. ,,Ali bi si ga ogledala?" je vprašal Duphand. Kristijan se je zgrozil. ,,Ne, nikar...!“ „Zakaj ne? Ali ne maraš l'ilmov?“ Prijatelj ni takoj odgovoril. Duphanove besede so zbudile v njem bolesten spomin. Naposled je rekel s čudno izpremenjenim glasom: „Idiva dalje . . . Bodi tako dober in mi ne omeni več kina!“ A Sugeres se je sam spel vrnil na prejšnji pogovor. Dolgo je bil molčal; zdaj ni mogel več. Moral je govorili, moral nekomu izlili svojo bol. Ko sta bila v Duphandovem stanovanju, je začel z negotovim glasom: „Ne srdi se, Louis, če sem bil prej nevljuden. Gotovo se li je čudno zdelo, morda te je celo užalilo. Ne, ne oporekaj ... Že več let mi je samo misel na kino strašna. S svojimi besedami si mi odprl še skoro svežo rano, rano, ki se pač nikoli ne bo popolnoma zacelila... Vse ti povem; saj si mi bil zmerom zvest prijatelj .. „Ne govori! Če bi ti to, kar mi misliš razodeti, iznova razgreblo rano, potem, Kristijan, le prosim, da rajši ne poveš . . „Ne, ne, moram govoriti.. . Saj bol me ne zapusti; naj sem sam ali. z ljudmi, zmerom vidim pred seboj njen bledi, negibni obraz .. Kristijan je premolknil. Čez nekaj minut je povzel: ,„Ne maram te dolgočasili s podrobnostmi nesreče, ki me je zadela pred tremi leti. Nesreča, kakor se jih dogodi vsak dan na stotine: avtomobilska katastrofa, pri kateri so našli smrt trije najdražji mi ljudje: moja žena, hčerka in prijatelj Lucien Courtois. Neusmiljena usoda je prizanesla samo meni; gotovo še pomniš, da so me pobrali nekaj metrov od razbitega avta malone neranjenega .. Sam veš, kako mi je bilo ... Ljudje so mislili, da sem od bolesti zblaznel: venomer sem ihtel in tulil kakor ranjena zver ... A nekaj' mi je pomagalo lešili neizmerno bol. Ko je bilo hčerkici Iri lela, sem si mislil, kako lepo bi bilo, če bi imel kak spomin na njena otroška leta . . . Fotografije mi niso zadoščale; kaj bi z mrtvimi slikami? Tako lesena in neprirodna se mi je hčerka zdela na njih. Zalo sem si kupil majhen aparat za film-' sko snemanje. Ko se je nesreča zgodila, sem iinei že lepo število filmov, na katerih je bila pričarana vedra mladost mojega angela. Tudi ženo sem bil posnel na filmski trak. Utegnilo je. bili kak mesec po katastrofi, ko sem prvič pobožno vzel filme iz kasete. Zaprl sem se v salon in jel obujati drage mi spomine. Ko sem ju zagledal na platnu, smejoči se in polni življenja, me je presunilo na smrt. A potlej me je objel blagodejen, sladek mir. Vsak dan sem živel v, njima, ž njima govoril in ju klical z najslajšimi imeni Rekel sem si, da sem srečnejši od drugih mož; zakaj žena in hčerka mi bosta ostali večno mladi, do smrti bom imel pred očmi njuno kipečo mlado in lepo sliko . .. Nekega večera sem pri urejevanju pisem odkril v skrinjici pozabljen film. Hitro sem utrnil luč in dve minuti nato je aparal zabrnel. . . Takoj sem se spomnil prizora: snel sem ga bil malo pred usodnim dnem, ko je bila moja žena s hčerko in Lucienom Courloi-som na izprehodu .. . Neizrekljiva bolest' mi je zadrgnila vrat, ko sem spet zagledal svojega angelčka; tistikrat sem bil snel samo hčerko. Razposajeno • je skakala okoli, ne vedoč, da jo čaka v nekaj dneh strašna smrt. Filma je bilo že skoro konec, ko sem zdajci opazil na platnu v ozadju, napol skfiti za grmom, dve človeški postavi v lesnem objemu . . . Ne, kaj takega, sem si dejal, ne vedoč, da sem bil dobil na trak dva ljubimca... Potlej nisem več mislil na to .. Drugi dan sem ta film iz-nova vrtil . . . Bog vedi, kaj mi je bilo, naključje ali neznana slutnja, ne vem; toda, ko so slike na platnu oživele, sem najprej pogledal po obeli ljubimcih, ki sem ju opazil prejšnji dan. Fden od obeli se je zdajci obrnil k otroku in v njem sem spoznal — svojo ženo!“ Sugeres je utihnil. Vzdih se..mu je utrgal i/ prs, potlej pa je z ubitim glasom sklenil: ,*Ivaj naj ti še rečem? Ko me je zadela katastrofa, sem mislil, da sem pretrpel več kakor more prenesli človek. Toda spoznal sem, da prejšnja bol še ni bila nič ... Vrtil sem 1'ilm naprej, videl, kako sta se moja žena in Lucieti Courtois združila v poljubu... Kaj se je poleni zgodilo, ne vem več .. . Pobesnel sem, raztrgal platno na kose, razbil aparat in uničil lilme .. potlej sem si hotel vzeti življenje ... O, zakaj nisem imel toliko poguma?" je zaihtel Kristijan Sugeres. V nebo vpijoči greh Nešteto ljudi je hodilo vsak dan mimo starega invalida, ki je na bulvaru St. Michel v Parizu v svojem invalidskem vozičku prodajal lastnoročno izrezljane otroške izgračke. Vsi, ki so ga poznali, so ga radi imeli; zakaj stari je bil skromen in nevsiljiv in njegove cene so bile nizke. Če ga je kdo vprašal, koliko stane ta ali ona igračka, je bil malone v zadregi; kakor bi se bil bal, da ne bi bila cena mnogo previsoka. Nekega dne ga je nestalo. Njegovi stalni gostje, ki so ga dan za dnem videvali na istem kraju, so se vznemirili. Ko ga čez tri dni še ni bilo, je eden od njih šel na policijo, da poizve, kaj se mu je zgodilo. In čez nadaljna dva dni so ga našli: sedel je v svojem skromnem stanovanju v kleti sredi svojcev ves nesrečen — njegov voziček so mu bili ukrali! Tako se ni mogel več voziti na bulvar St. Michel, ni mogel več služili denarja, da prehrani svojo mnogoštevilno družino. Danes ima siromak nov voziček: kupili so mu ga njegovi prijatelji z bulvara St. Michel. A tudi policija je storila svoje: razglasila je tatvino na lepakih, ki jih je dala nalepiti po mestu, ter razpisala nagrado za tistega, ki odkrije zločinca — ukrep, kakršni so sicer v navadi le pri posebno velikih zločinih, umorih, milijonskih poneverbah itd. V uradnem poročilu utemeljuje pariško policijsko ravnateljstvo svoj ukrep takole: Zločin le vrste ni navaden zločin, ni navadna tatvina. Ta zločin je izliv živalske zavrženosti in človek, ki ga je zagrešil, je človeški družbi nevarnejši od ubijalca... Če pohvališ bedaka, dobi iakoj oslovska ušesa. o DROB/Z V Londonu je 55 gledališč; nobeno ne plača ne državne ne občinske doklade. Napoleon I. je imel fiksno idejo, da mora na vsaki hiši prešteti okna. Glasovi!i matematik Euler se je ob neki priliki naučil na pamet vse Homerjeve Ilijade in Odiseje v 22 dneh. Šest in devetdeset odstotkov vsega premoga na svetil izkopljejo na severni poluti. V Napulju izdelujejo naprstnike iz lave ognjenika Vezuva. V kitajskem gledališču stane najslabši sede/, v našem denarju 55 par, najboljši 1.65 do 2.20 Din. Japonska nevesta da vsa poročna darila svojima roditeljima kot skromno odškodnino za trud in stroške, ki sta jih imela z njeno vzgojo. Žepna ura ima kakih 100 sestavnih delov. V Berlinu je 19.983 krčem, gostiln in restavracij — za vsakih 280 prebivalcev ena. Voda, ki vre pet minut, je prav tako vroča kakor voda, ki vre pel ur. Četrtina vsega človeštva govori kitajščino: 453 milijonov. Angleščina je šele na drugem mestu, daleč za njo: govori jo 163 milijonov. Ce bi človeška, pljuča razgrnili, bi dobili površino 130 kvadratnih metrov, t. j. ploskev, na kateri bi lahko udobno stalo 500 ljudi. Odrasel človek ima štiri litre krvi, v katerih je 32 milijard belih in 2 bilijona rdečili krvnih telesc. Ce bi postavili la rdeča krvna telesca drugo poleg drugega v vrsto, bi dobili 140.(XX) kilometrov dolg trak, ki bi ga lahko malone štirikrat ovili okoli zemeljskega ravnika. Raztreseni sodnik Sodnik K. z deželnega sodišča v Budimpešti je zelo raztresen gospod. Nedavno tega se je odpravil na izprehod v okolico mesta. Pri tem je zašel s poti in se je nenadoma znašel na samotnem travniku. Zdajci se je poleg njega pojavil neki tujec, ki se je sodniku videl nekam sumljiv. Tujcu se je očividno zelo mudilo; ko je šel mimo sodnika, mu je spodrsnilo, padel je in pri padcu sunil sodnika v prsi. Opravičil se je in naglo odhitel naprej. Malo za tem je hotel gospod sodnik pogledati na uro. Segel je v vse žepe — ure nikjer. Izginila mu je! Ves besen se je obrnil in odhitel za tujcem. Nihče drugi kakor on mu ni vzel ure. Njegov padec in sunek v prsi sta bila samo manever, da mu jo je laglje izmaknil. Zdaj zagleda tujca, ki sedi mirno na klopi. „Sem z uro!“ zakriči sodnik na tujca. Lela prestrašen vstane, seže v žep, mu da uro in jadrno zbeži. Sodnik se vrne domov in najde na nočni omarici svojo uro. Pogleda v žep: ta ura ni njegova! Seveda je sodnik vso stvar že drugi dan pojasnil. Vloga Bimbele je že dolgo pri gledališču, a vloge ni dobil še nobene. Tem večje je zato njegovo veselje, ko mu režiser nekega dne pove, da ima zanj pripravljeno vlogo v najnovejšem komadu. Ne sicer velike, a za začetek — Bimbele je igral slugo v veseli igri „Duho-viti bedak". Bimbele je že tiskan na programih. Njegova vloga sestoji iz štirih besed: „NiSem še na vrsti", mora povedati, ko stopi na oder. Bimbele čaka za kulisami. Mrliško bled. Prisluškuje in čaka iztočnice. Bog ne daj, da bi zamudil! Zdaj — Bimbele plane na oder. Šepetalka mu šepne: „Niste še na vrsti." Bimbele se ustraši. Šepetalka še enkrat, glasneje, kazoč nanj: „Niste — še — na — vrsti!" „Jojmene, nisem še na vrsti!" Ves nesrečen plane Bimbele z odra. J. IJ. R. Trije stalni gostje sede v krčmi in pijejo. Po tretjem litru jih premore filozofija in začno modrovati o smrti. „Zdi se mi,“ reče prvi, „da je ni lepše smrti od dobro merjene krogle v glavo — —“ „Meni bi bila najljubša smrt," meni skromno drugi, „od starostne onemoglosti." „Jaz se pa najbolj veselim smrti strica Dolfeta," de sanjavo tretji. ,,Prinesla bi mi pol milijona." * „Ali priznate, da ste gospodu izmaknili Ustnico?" vpraša sodnik. „Dajte, da vam razložim, gospod sodnik," odvrne obotoženec. „Več kakor uro sem sedel zraven gospoda; v desnem zunanjem žepu je imel listnico, šest centimetrov je gledala iz žepa, tri metulje sem spoznal na oko, vam rečem — ne, veste kaj, gospod sodnik, tako izzivati se pa tudi ne dam!" # Učiteljica: ,,Janezek, koliko je štiri manj štiri?" Janezek: ?? Učiteljica: ,,Če imaš na krožniku štirr koščke pečenke in jih vse poješ, kaj ti potem ostane?" Janezek: „Krompir." # „Večerjo, gospod?" „Najprej vrč piva; čakam na damo." „Svetlo ali črno?" „Kaj pa vam to mar?!" * „Snoči je bila strašna nevihta. Kako se je bliskalo in grmelo!" „Res? Jaz nisem nič slišal: razgovarjal sem se s svojo ženo." # „Kaj si si pa napravil na roki, da jo imaš obvezano? Nesreča?" „Kakšna nesreča! Ko sem se na Tri Kralje vračal domov, mi je neki pijanec stopil na roko." rrr—KONZULOVA