Janko Samec i Zibdlka samo realist v višjem zmislu; to se pravi, da prikazujem vse glo* bine človeške duše.» In ko je delal načrt za svoj veliki roman «Ateizem», načrt, ki ga je mnogo pozneje porabil za svoje «Brate Karamazove», je pisal Apolonu Majkovu dne 11. decembra 1868 iz Flc)rence: «Jaz imam docela drugačne pojme o resničnosti in realizmu, nego jih imajo naši realisti in kritiki. Moj idealizem je realnejši od njihovega. Moj Bog! Ako kdaj povem tako, da bo imelo glavo in noge, to, kar smo vsi mi Rusi preživeli v teku zadnjih desetih let v svojem duševnem razvoju — mar ne bodo zakričali realisti, da je to fantazija! Medtem pa je to pristni in pravi realizem! To je ravno realizem, samo globlji, de čim plava njihov plitvo... Ž njihovim realizmom ne pojasniš niti stotinke realnih, v resnici dogodivšjji se faktov. Jaz pa sem s svojim idea* lizmom prerokoval že bodoče dogodke. Dogodilo se je.» V umetnosti Dostojevskega se stikajo bregovi racionalnega in iracionalnega. Že kot sedemnajstletni mladenič je pisal dne 9. av* gusta 1838 svojemu bratu Mihajilu: «Človeku je usojeno v delež eno samo duševno stanje: atmosfera njegove duše sestoji iz zlitja neba z zemljo ... naš svet se mi zdi kot vice nebeških duhov, omračenih z grešno mislijo...» In res predstavlja Dostojevskega 52^^^živlisiije prave vice, polne bede, bolezni, trpljenja, muk in strašnih ognjev, gorečih v njem samem in zunaj njega. Zategadelj je pri malokaterem pisatelju v svrho razumevanja njegovih spisov tako potrebno poznanje njegove biografije kakor ravno pri Dosto* jevskem. (Dalje prihodnjič.) Janko Samec / Zibdlka ¦ Kaj da ni prišel še čas, čas, ki v akordih spoznanja globoko odseva? Kam smo vtopili obraz, da še od njega resnice nam luč ne odseva? — Težke so naše poti, kot da še brodili vsi pregloboko bi v blatu... V srcih dobrote še ni, da bi lepoti se bližala v zlatem ornatu — Kje si, o matere hram, s tisto prelepo, prečudno spleteno zibalko, ki darovala bo nam moža, ki pel bo resnico na zlato piščalko? — 87