SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA Stefan Barbarič, Joža Mahnič........................................1 RAZPRAVE Joža Mahnič. Značilnosti in problemi Mencingerjevega zgodnjega pripovedništva 5 Janko Kos. Valentin Vodnik kot naeionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva ......................................................13 Marija Pirjevec, Italijanska romantika v korespondenci Savio—Čop.....33 Zlata Vokač. Skrivnostni svet Aleksandra Grina in Franza Kafke.......41 Marjeta Sušteršič, Likovnost Integralov Srečka Kosovela.........61 Tomo Korošec, Besedilni nastop (K tipologiji začetkov časopisnih besedil) ... 81 Metka Furlan, Psi. *sop-ti, *sopo *'spati'................101 Jože Toporišič, Besedni germanizmi v Trubarjevem Catechismusu......109 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Pavle Merkù, Še enkrat o krajevnem imenu Maohinje...........121 Joža Mahnič, Bibliografija Joža Mahniča (Ob sedemdesetletnici).......123 Popravek............................132 CONTENTS Stefan Barbarič, Joža Mahnič........................................1 STUDIES Joža Mahnič, The characteristics and problems of Mencinger's early narrative prose ........................................................5 Janko Kos, Valentin Vodnik as a national-political poet of the Slovene Enlightenment ............................13 Marija Pirjevec. The Italian Romanticism in the correspondence between F. L. Savio and M. Cop.......................33 Zlata Vokač, The mystery world of Aleksandr Grin and Franz Kafka.....41 Marjeta Sušteršič, Visual art in Srečko Kosovel's Integrali.........61 Tomo Korošec, Toward a typology of newspaper text beginnings.......81 Metka Furlan, Proto-Slavic *sop-ti *sopo *'to sleep'............101 Jože Toporišič, Lexical Germanisms in Trubar's Catechismus........109 REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Pavle Merkù, Another note about the place name Maohinje.........121 Joža Mahnič, The Bibliography of Joža Mahnič (On the occasion of his seventieth anniversary) .........................123 Correction............................132 Uredniški odbor — Editorial Board: France Bcrnik, Tomo Korošec, Jože Koruza, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadruvec. Časopisni svet — Council of the Journal: Martin Ahlin, Drago Druškovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kenda, Boris Paternu, Jože Puhar, Jože Sifrer (predsednik — Chairman), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravec. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editors: Velemir Gjurin, Miran Hladnik. Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo mag. Marjan Znidarič. Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravico, Ljubljana. — 1100 izvodov — 1100 copies. ISBN 86-377-033Э-Х UDK 808.1 + 881.09(05) ISSN 0350-6894 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY SCIENCES SRL m IZDAJA ■ ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENUE ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR /^ЕТЈр^ SRL ŠT. 1-4 STR. 1-460 LJUBLJANA JAN.-DEC. 1988 Uredniški odbor — Editorial Board: France Bemik. Aleksandra Derganc, Tomo Korošec, t Jože Koruza, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences). Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics) Franc Zadravec. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec. Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editors: Velemir Gjurin, Miran Hladnik. Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, Partizanska 5, 62000 Maribor. Za založbo mag. Marjan 2nidarič. Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. KAZALO Zbornik referatov za X. mednarodni slavistični kongres d Sofiji..........133—238 RAZPRAVE t štefan Barbarič, Slovensko seznanjanje s slovaško književnostjo .... 239—249 Metka Furlan, Psi. *sop-ti, *sopo *'spati'.............101—108 Helga GluŠiČ, Sodobna slovenska književnost v Ameriki................233—237 Igor Grdina, Vojni dnevniki Edvarda Kocbeka......................427—436 Miran Hladnik, Prežihov Boj na požiralniku in metodološka vprašanja analize pripovedne proze......................................339—348 Carmen Kenda-Jež, Gombrowicz po slovensko........................359—374 Hans-Joachim Kirchhof, Zum problem sprachlicher Adäquatheit/Ange- messenheit ................................................267—282 Tomo Korošec, Besedilni nastop (K tipologiji začetkov časopisnih besedil) . 81—99 Janko Kos, Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva ................................................13—32 Joža Mahnič, Značilnosti in problemi Mencingerjevega zgodnjega pripovedništva ....................................................5—11 Majda Merše, Besedotvorni pomeni izsamostalniških glagolov v Dalmatinovi Bibliji....................................................375—397 Trena Novak-Popov, Vesolje v kaplji rose: Prispevek k pomenski analizi Zupančičeve zbirke V zarje Vidove...............419—426 Sorin Palica, Slovansko *sъ1о — izzivalen problemi1..................349—358 Ivan Pederin, Balkanski okvir slike Slovenaca i Hrvata u austrijskom i nje- mačkom zavičajnom romanu..................................283—291 Marija Pirjevec, Italijanska romantika v korespondenci Savio—Сор . . . 33—39 Ivana Povše, Oblikoslovje v govoru Šmarja pri Jelšah..................251—266 Stanislava Sirk, Fantastično in fantastična literatura..................399—417 Aleksander Skaza, Literarni subjekt v pripovedni prozi ruskega simbolizma 217—231 Han Steenwijk, Sestav naglašenih samoglasnikov v belskem govoru . . . 331—337 Boris Svetel, Ivo Svetina: Marija in živali — pesniški apokrif kot izhodišče postmodernističnega zatekanja k idealiteti........................293—299 Marjeta Sušteršič, Likovnost Integralov Srečka Kosovela.......61—79 Jože Toporišič, Besedni germanizini v Trubarjevem Catechismusu .... 109—119 Tvorbeni model slovenskega knjižnega naglasa..........133—180 Ada Vidovič-Muha, Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika..........................181—193 Zlata Vokač, Skrivnostni svet Aleksandra Grina in Franza Kafke .... 41—60 Franc Zadravec. Srečko Kosovel (1904—1926) in ruski pesniški konstrukti- vizem — podobnosti in razločki................195—216 OCENE—ZAPISKI—POROČILA—GRADIVO Štefan Barbarič, Joža Mahnič....................................1—4 Velemir Gjurin, Iz besedišča Dalmatinovih Registrov I: Geslo Vamp . . 308—310 Marc L. Greenberg, Slovar prekmurskega govora......................452—456 Polona Košir-Malovrh, Besedišče slovenskega jezika ali besedišče publikacij v slovenskem jeziku?........................................303—308 Bratko Kreft, Dr. Oton Berkopec..................................459—460 Andrijan Lah, Obsežna knjiga o jugoslovansko-slovaških kulturnih stikih . 301—303 Joža Mahnič, Bibliografija Joža Mahniča (Ob sedemdesetletnici) .... 123—131 Življenje in delo Štefana Barbariča...............311—312 Pavle Merku. Še enkrat o krajevnem imenu Mavhinje..................121 Boris Paternu, Jože Koruza (1935—1988)............................312—316 Popravek....................................................132 Vesna Požgaj-Hadži. Lingvistički časopis SOL........................457-458- Danijela Sedej. Bibliografija Štefana Barbariča...........317—329 Mirjana I). Stefanovič. Nemški prevod srbskih in hrvatskih ljudskih pesmi 449—452 Jože Toporišič, Jezikoslovje s simpozija Obdobja 8 ....................437—449 CONTENTS Contributions to the Xth International Congress of Slaoists in Sofia . . . 133—238 STUDIES + Štefan Barbarič, The reception of Slovak literature in Slovenia .... 239—249 Metka Furlan, Proto-Slavic *sop-ti, *sopo. *'to sleep'.........101—108 Helga GluŠIČ, Contemporary Slovene Literary Production in America . . 233—237 Igor Grdina, Edvard Kocbek's wartime diaries........................427—436 Miran Hladnik, Prežih's Boj na požiralniku and methodological questions of narrative prose analysis......................................339—348 Carmen Kenda-Jež, Gombrowicz in Slovene..........................359—374 Hans-Joachim Kirchhof. Toward the problem of linguistic Adequacy/ Propriety..........................267—282 Tomo Korošec. Toward a typology of newspaper text beginnings .... 81—99 Janko Kos, V. Vodnik as a national-political poet of the Slovene Enlightenment ......................................................13—32 Joža Mahnič, The characteristics and problems of Mencinger's early narrative prose................................................5—11 Majda Merše. Word-formational meanings of desubstantival verbs in the Dalmatin Bible . .•..........................................375—397 Irena Novak-Popov, The universe in a dewdrop: A contribution to the semantic analysis of O. 2upančič's collection V zarje Vidove......419—426 Sorin Paliga, Slavic *s2>fo — a challenging problem?..................349—358 Ivan Pf.derin, The Balkan frame to the depiction of Slovenes and Croats in the Austrian and German Heimatroman........................283—291 Marija Pirjevec, The Italian Romanticism in the correspondence between F. L. Savio and M. Cop....................33—39 Ivana Povše, Morphology of the microdialect of Šmarje pri Jelšah .... 251—266 Stanislava Sirk, The fantastic and the fantasy literature................399—417 Aleksander Skaza, The literary subject in the narrative prose of Russian symbolism.........................217—231 Han Steenwijk, The accented vowel system of the Resian dialect of Bela (San Giorgio)..............................................331—337 Boris Svetel, Marija in živali, by Ivo Svetina: A poetic apocryph as a starting point of the postmodernistic recourse to idealitv................293—299 Marjeta Sušteršič. Visual art in Srečko Kosovel's Integrali......61—79 Jože Toporišič, Lexical Germanisms in Trubar's Catechismus.....109—119 A generative pattern of the Slovene standard accent........133—180 Ada Vidovič-Muha, A syntactis typology of compounds in standard Slovene 181—193 Zlata Vokač, The mystery world of Aleksandr Grin and Franz Kafka . . . 41—60 Franc Zadravec. Srečko Kosovel (1904—1926) and Russian poetic constructivism: Similarities and dissimilarities..............195—216 REVIEWS—NOTES—REPORTS-MATERIALS Štefan Barbarič, Joža Mahnič...........................1—4 Correction....................................................132 Velemir Gjurin, From the word stock of Dalmatin's Registers I: The entrv Vamp...........................308—310 Marc L. Greenberg. Slovar beltinskega prekmurskega govora, bv France Novak..............................452—456 Polona Košir-Malovrh. Besedišče slovenskega jezika, ed. bv M. Hajnšek- Holz. M. Humar, F. Jakopin...........'............303—308 Bratko Kreft, In memory Oton Berkopec (1906—1988)..................459—460 Andrijan Lah, Jugoslooensko-slovačke slavističke veze. bv Jan Krneč . . . 301—303 Joža Mahnič, The bibliography of Joža Mahnič (On the occasion of his seventieth anniversary)....................123—131 The life and work of Štefan Barbarič (1920—1988)..................311—312 Pavle Merku, Another name about the place name Mavhinje............121 Boris Paternu. In memoriam Jože Koruza (1935—1988)................312—316 Vesna Požgaj-Hadži, SOL. a journal for linguistics....................457—458 Danijela Sedej, The bibliography of Štefan Barbarič.........317—329 Mirjana D. Stefanovič. Hoch am Himmel steht ein Falke, transi, bv Hans Diplich and Franz Hutterer....................................449—452 Jože Toporišič, Linguistic papers from the Obdobja 8 symposium .... 437—449 JOŽA MAHNI С Profesor Joža Mahnič pripada rodu, ki si je temeljne življenjske poglede in odločilne delovne pobude pridobil ter izoblikoval v desetletju pred zadnjo oojno. Od tod izvira njegova dejavna prepričanost o poslanstvu besede kot nositeljici kulture ter zavest o posebnem pomenu književnega proučevanja tako v narodnoafirmativnem pogledu kot v drugih ožjih ali širših kompleksih. Od tod tudi njegova vztrajna študijska zavzetost in prevzetost, s katero je v slovenskem literarnem zgodovinopisju tvorno navzoč že štiri in pol desetletja. Malokdo si je v naših, znanstvenem delovanju in litteris vse prej ko naklonjenih razmerah že pri svojih začetkih tako jasno in gotovo začrtal raziskovalne naloge, cilje ter pot do njih in je pri izpolnjevanju zamisli tako dosledno pri njih vztrajal, kot se to kaže v Mahničevem primeru. To kljub naporni pedagoški službi na srednji šoli, kjer mu je bilo usojeno prebiti veliko večino delovnih let. Os, ob kateri je Mahnič vseskozi sistematično nizal in urejal svoja znan-stvenoštudijska prizadevanja, je obdobje slovenske moderne in v njej predvsem pesnik Zupančič. Čeprav raziskovalcev Zupančičevega opusa ni manjkalo (in se mednje uvrščajo eminentna imena), ni nobeden tako povezal svojega dela z velikim pesnikom kot Joža Mahnič. To že začenši z doktorsko razpravo Problem baudelarizmov pri Zupančiču, ki jo je kot tako v vrsti novega, po vojni nastopajočega rodu prvi obranil in jo objavil v prvem letniku Slavistične revije (1948). Kakor je Mahnič izšel iz najboljšega slovenskega literarnozgcdovinskega izročila, obogatenega z Ocvirkovo stilistično šolo, je zgodaj izpričal izvirnost dojet ja in tankočutnost za finese jezikovnoizraznega detajla. Zeleč opozoriti na sorodnosti in še bolj na različnosti med Baudelairom in našim pesnikom, je opazil, da Zupančičevo življenjsko občutje ni bilo »tako usodno, bolestno in porazno. Kajti osnovna čustvena barva in umetniška oblika ostajata pri Baudelairu in Zupančiču slej ko prej bistveno različni: tam plastik, tu muzik; tam naturalistični dekadent, tu neoromantik; tam do katastrofalne intenzitete pretirani pesimizem, tu mladostna melanholija, za katero vemo, da bo kmalu našla izhod.in (Ob pesmi Tiho prihaja mrak, ob kateri na drugem mestu ugotavlja občutenjsko sorodnost z znamenito Baude-lairovo Recueillement). Mahničeve analize so ohranile veljavo tudi po deset let jih, v katerih se je vidno prenesel poudarek študijskih prizadevanj na individualne stilne značilnosti ustvarjalcev. Sredi drobne publicistike je Mahniču uspelo sredi 50. let pripraviti »poljudno študijo« Oton Zupančič, ki naj bi dala »pregled, oznako in oceno« pesnikove umetnosti in dela. Čeprav je študija želela govoriti širokemu občinstvu in je s tem služila kulturni nalogi popularizatorstva, je avtor v njej — v danih mejah obsega — zbral lepo vrsto pesemskih razlag z očitnim poudarkom na vidnejših primerih pesnikove lirike. Povsem naravno je bilo tedaj, da so snovatelji široko zastavljene slovenske literarne zgodovine, zbrani v Slavističnem društvu, pritegnili v svoj krog kot najmlajšega profesorja Mahniča in mu zaupali obravnavo posebej zahtevnega obdobja: moderne. To je bilo delo, ki ni zahtevalo le študijsko pripravljenost, marveč hkrati volje, poguma in čuta preudarnosti: kako pregledati nepregledno množino tiskane besede mogočno razgibanega obdobja, kako odbrati iz preobilice literarnih del in dejstev, dosežkov in poizkušanj prav tisto, kar je potrebno vedeti poznejšemu rodu, ljudem. v stroki, pa tudi krogom izobraženih bralceD? In seveda, kako biti pravičen številnim tvornim osebam in osebnostim ter času samemu? Avtor se je sicer v tem in onem lahko oprl na nekaj predštudij, namenjenih predvsem vidnejšim literarnim oblikovalcem (na obravnave seveda različnih vrednosti), toda njemu samemu je preostalo, da je zajel obdobje kot celoto in o njem izbiral stvari in da je določal, kaj je bolj in kaj je manj pomembno. Pri tem ga je občutek za dogajanje v času varoval pred ekskluzioizmi, našel je besedo za marsikaterega pozabljenega in pol pozabljenega pisca, odmerjajoč o celem težnjam, besedilom in osebam njihov pomen na vrednostni lestvici. Pri pisanju je literarnemu zgodovinarju Mahniču prišla prav njegova pedagoška izkušenost: upoštevaje koncept celotne izdaje je pripravil skrbno urejeno in v formulacijah izčiščeno in široko dostopno knjigo. Praktična zasnova izdaje je avtorja hote ali nehote vezala na navajanje številnih zunanjih podatkov (ki bi jih v neki nadgradnji bilo mogoče seveda skrčiti). Mahničeva zasluga ostaja, da je zastavljeno delo vestno opravil in to zelo hitro: že pri svojem petintridesetem letu. Delo je izšlo kot peta knjiga serije (1964), ugodno sta jo ocenila J. Pogačnik (Naši razgledi) in B. Teply ( Dialogi). Potem ko je Dušan Pirjevec po ureditvi treh knjig Zupančičevega Zbranega dela (skupaj z Josipom Vidmarjem, ki ostaja še nadalje sourednik do devete knjige) z iztekom kompaktnejših celot pesnikovega opusa (zbirke) opustil uredniško delo, se je tega lotil po logiki svojega problemskega proučevanja Joža Mahnič. Začenši s priložnostno in prevodno poezijo (IV, 196?) je v dvajsetih letih pripravil skupno sedem knjig (mladinska poezija, leposlovna proza, esejistika, literarni, gledališki in kulturnopolitični članki, dnevniški zapiski, nazadnje prva knjiga korespondence), ostajata še dve knjigi, s katerima bo Zupančičevo Zbrano delo predvidoma dokončano, vsekakor kot eden najpomembnejših literarnozgodovinskih projektov v sodobni slovenski kulturi in založništvu. Pri uredniškem delu se profesor Mahnič ni zadovoljeval z bibliografsko razvidnim gradivom in s črpanjem iz zapuščine, marveč je skrbno iskal v vse smeri tudi za drobci in morebitnimi neznankami. Skrbno iskanje je rodilo sad, med največja odkritja šteje evidentiranje in objava Zupančičeve velike ljubezenske korespondence z Berto (389 pisem iz let 189? do 1911). Pesmi, vtkane v pisma, je urednik objavil že v jubilejnem letu (ob stoletnici rojstva), Pesmi za Berto, istočasno tudi pesnikovo nesojeno zbirko Med ostrni-cami (zadnjo z njegovimi izvirnimi slikami). Urednik Mahnič ni bil samo zbiratelj in urejevalec književnega gradiva, temveč — kar velja že od priprav za disertacijo naprej — tudi pro-učevalec pesnikovega opusa. Parcialne obdelave je objavljal o strokovnem in splošnokulturnem tisku, a poleg tega — kolikor so računale na širše zanimanje — tudi v dnevni publicistiki. Ker je ta del Mahničeve dejavnosti razviden iz bibliografije, se je na tem mestu dovolj omejiti na glavne teme, ki jih je naš jubilant obdeloval: simbol »rože mogote«, Zupančič kot prevajalec, Zupančičevo sodelovanje pri Slovenski matici, Zupančič in Bela krajina (z od- mevi izseljevanja), Zupančič in osvobodilni boj, Zupančičevo delo za gledališče, pesnikov odnos do Kreka, Aškerca, Louisa Adamiča (z razlago eseja o slovenstvu in o njegovih odmevih), Zupančič in Verlaine itd. V teh študijah in orisih je videti Mahničevo sistematično graditev obsežne monografije, kakršno je slovenska kultura velikemu pesniku še posebej dolžna: upoštevaje, da je Vidmarjeva znamenita knjiga bolj kot kaj drugega esejistične narave in glede na to, da so Zupančiču posvetili monografijo še za življenja Francozi (Tesnière) in Italijani (Cronia). Čeprav se je Jože Mahnič posvečal pretežno moderni in literaturi dvajsetega stoletja, ni prezreti njegovih prispevkov k posamičnim temam od Vodnika dalje (Zapis o Vršacu V. Vodnika). Posegel je mimogrede v Prešernov kompleks (Domača pokrajina in govorica pri Prešernu), rad je pisal o Mencingerju, ki ga šteje med rojake iz Bohinja, priložnostno tudi o Levstiku, Gregorčiču, Tavčarju (Zgradba in slog Visoške kronike), Prijatelju, Ketteju in še o kom. Objavil je vrsto neznanih dokumentov, tako nazadnje npr. Cankarjev sonetni venec itd. Svojemu nekdanjemu učitelju slovenščine Ivanu Preglju se je v spominskih dneh oddolžil z ureditvijo zbornika pri Slovenski matici in z lastnim prispevkom o Plebanusu Joannesu. Ni se izogibal danes dokaj nepriljubljeni recenzentski službi, med drugim je ocenil M ar je Boršnikove monografijo o Tavčarjevem zgodnjem ustvarjanju in nazadnje Franceta Bernika Tipologijo Cankarjeve proze. Kot kritični spremljevalec sočasne književne ustvarjalnosti je napisal več ocen, naj omenimo vsaj iz zgodnjega obdobja ocene Kraigherjevega Cankarja, Kocbekove Listine, Pahorjevih Nomadov brez oaze in Javorškovega meditativnega eseja Kako je mogoče. Ob tem je Mahnič kot pazljivi kronist — največkrat ob življenjskih obletnicah ali v obliki nekrologa — pisal o vidnih osebah znanstvene slavistike: o Mariji Boršnikovi, o Antonu Slodnjaku, o Francetu Koblarju, o Francetu Vodniku in o Francetu Dobrovolj-cu (če omenimo samo starejše). Posebej z literarno teorijo se Joža Mahnič ni veliko ukvarjal. Izhajal je iz osnovnega spoznanja, da je treba najprej poznati dejstva in stvari književnosti in da je le na obvladanju snovi in na doživljanju vrednot mogoče graditi dalje. Ni se zadovoljeval s samimi estetskimi (oblikovnimi) kriteriji vrednotenja, marveč je tem enakopravno pridruževal spoznavnomiselne, etične in družbenokritične. Njegov vrednotenjski red je posebej razviden iz ocene Pir-jevčevega kapitalnega dela Ivan Cankar in evropska literatura (1964). Та ocena ni bila lahko delo, zlasti če upoštevamo njen čas, ki je hlastno sprejemal najrazličnejše literarnoznanstvene inovacije. Mahničev stik s Pirjevčevo knjigo je hote ali nehote pomenil soočanje dveh metod. Mahnič je pokazal v tem soočanju jasnost stališča in moč stroge stvarnosti. Odlično je razločil, kaj je Pirjevec prinesel v cankaroslovje novega in dal temu polno priznanje, na drugi strani pa je z enako poštenostjo in nezakritostjo presojal, v čem je Pirjevčeva monografija pomanjkljiva in v čem so njegove postavke sporne in nesprejemljive. Pri tem so upoštevanja vredni Mahničevi pomisleki, npr. v zvezi z Emersonom, da je njegov »spiritualizem panteistično pobarvan, medtem ko je Cankarju panteizem domala tuj: pojav simboličnih paralelizmov je v obravnavani dobi splošen in ga ne kaže vezati le na oba filozofa (tj. na Maeterlincka in Emersona), v še večji meri velja to za dualistično pojmovanje ljubezni«. Prav tako so upravičene Mahničeve pripombe k Pirjevčevemu zanemarjanju družbenokritične razsežnosti v obravnavanem Cankarjevem delu in njegovo zavračanje Pirjevčeve kombinatorike Mati-Domačija-Bit. Mahničevo nadvse obsežno kritiško in uredniško delo bi zaslužilo podrobnejši prikaz. Bibliografija (na koncu številke) priča, da je njegov tematski razpon mnogo širši in prostranejši, kot je to med nami splošno znano. Na tem mestu se moramo zadovoljiti, da vsaj omenimo njegove uredniške priprave oziroma študijske obravnave v knjižnih izdajah del: F. Koblar, Moj obračun; ,0. Župančič, Čez plan; St. Kosovel, Zrcala; S. Kosovel, Otrok s sončnico; A. Slodnjak, Pohojeni obraz; J. Kopitar v Vukovem letu; B. Pahor, novele Varno naročje (poleg že navedenih). Mahniča so življenjske okolnosti dolga leta pripenjale na pouk v srednji šoli in na delo z gimnazijci. Kljub mnogemu eksperimentiranju v organizaciji šolstva Mahnič dela v šoli ni pojmoval kot neljubo tlako, marveč je vanj vnašal ljubezen do predmeta. Da je temu tako, pričajo njegovi pedagoški zapisi, ki so objavljeni največ na straneh Jezika in slovstva, kateremu je bil v prvih letih metodološki urednik. Pri tem kaže opozoriti na njegove članke o slovstvenem pouku v nižji in višji srednji šoli, o pouku svetovne književnosti in o domačem branju, o šolskem filmu, o literarnih izletih itd. Še enega lite-rarnopopularizatorskega dela, ki mu je profesor Mahnič posvečal veliko skrbi in ki pomeni njegov pomembni delovni uspeh, ne kaže prezreti: to je opremljanje spominskih sob in razstave na splošno. Z njegovim imenom je združena ureditev prostorov v Zupančičevi hiši na Vinici in nazadnje prenos inventarja dveh Zupančičevih sob iz pesnikovega nekdanjega stanovanja in namestitev pohištva in knjižnice v adaptiranih prostorih mestnega muzeja. Ob Zupančiču se je Mahnič zaposlil še z ureditvijo Koblarjeve sobe v Železnikih in enako dveh sob v Vodnikovi domačiji o Zgornji Šiški (izbira gradiva in ureditev vitrin). Sploh je Joža Mahnič kot ravnatelj Slovenske knjižnice (štiri leta pred iztekom službe) utrdil tudi v tej ustanovi razstavno dejavnost. Prehojena pot Jože Mahniča nam kaže moža, ki je vseskozi ostajal človeško pokončen in iskren, v nastopih umerjen in nevsiljiv, v delu stvaren in zanesljiv, požrtvovalno se podrejajoč skupnim slavističnim in splošnokulturnim ciljem. Brez želje po zunanjem blestenju in sprotnih priznanjih je opravil spoštovanja vredno delo. Dolg'in dolžnost naše slavistične skupnosti je, da mu zaželimo še mnogo uspešnih let in izpolnitve zastavljenih načrtov. i Štefan Barbarič Slovanska knjižnica v Ljubljani UDK 886.3.09-32:929 Mencinger J. Joža Mahnič Akademija za glasbo v Ljubljani ZNAČILNOSTI IN PROBLEMI MENCINGERJEVEGA ZGODNJEGA PRIPOVÉDNISTVA Pričujoča razprava obravnava prvo, mladostno obdobje ustvarjanja realista Janeza Mencingerja, ki obsega krajšo prozo, objavljeno v letih 1859 do 1865 v reviji Slovenski glasnik. Avtor razprave razčlenjuje tematični in idejni svet, prav tako pa tudi oblikovno izrazno strukturo teh besedil. Pri tem ugotavlja probleme in značilnosti, ki so bolj ali manj skupni besedilom tega obdobja, in obenem takšne, da nakazujejo že naslednje, končno obdobje pisateljevega ustvarjanja. Nekaj odstavkov pa posveča vmesnemu literarnemu premolku in povesti, stoječi na meji obeh obdobij. The first creative period — the "adolescent period" — of the realist writer Janez Mencinger was marked by his short prose texts published between 1859 and 1865 in the periodical Slovenski glasnik. The present article deals with the themes, ideas and formal structure of these texts, exposing the problems and characteristics which the texts have in common, and detecting those which suggest the subsequent, final period of Mencinger's writing. The intermediate literary silence and the short story connecting the two periods are also briefly touched upon. Janez Mencinger je slovstveno začel s pesmimi; iz višjih gimnazijskih razredov in iz začetka pravnega študija se je ohranilo več zvezkov z rokopisi verzov, v zboljšani obliki jih je precej tudi izšlo v Bleiweisovih Novicah.1 Te pesmi so skoraj brez izjeme objektivnega, opisnega, premišljujočega ali kar poučnega značaja, v izrazu precej neokretne in razodevajo razne vzornike. Pa tudi pozneje, ko je bil že advokat, se je Mencinger loteval raznih priložnostnih verzov v zvezi z godovi in slavnostmi ter na ljubo uredniku sodeloval s prizadevnimi, a neuspelimi prevodi v Veselovi Ruski antologiji. Ko pa se je dogovarjal s Slovensko matico glede izdaje izbranih del, je objavo svojih pesmi odločno prepovedal. 2e prof. Egger, ki ga je v sedmi in osmi učil nemščino in zgodovino ter je dijakom dajal brati razne estetike in slovstvene zgodovine, mu je nasvetoval, naj opusti pesnikovanje.2 Zdi se, da so k Mencingerjevemu dokončnemu prehodu na leposlovno prozo pripomogli vajevci, razen Jenka so bili vsi pripovédniki, s katerimi je kot dunajski visokošolec »blizu eno leto« stanoval v isti hiši in so se tedensko shajali v neki gostilni na literarno politične pomenke.3 V prvo, zgodnje, mladostno obdobje Mencingerjevega pripovedništva moremo šteti leta od 1859 do 1865, ko je kot študent klasične filologije in zatem prava na Dunaju in v Gradcu ter kot advokatski pripravnik v Brežicah z izjemo začetniškega spisa, večerniške povesti Zgubljeni, pa spet najdeni sin, priobčeval vse druge v Janežičevem in vajevskem Slovenskem glasniku. Poskusimo kar se da strnjeno in nazorno pregledati v to obdobje spadajoča besedila ter pri tem ugotoviti tematično idejne probleme in oblikovno izrazne značilnosti, ki so bodisi besedilom iz tega obdobja bolj ali manj skupna konstanta bodisi iz tega obdobja razvojno kažejo že v naslednje, končno obdobje Mencingerjevega ustvarjanja. 1 Joža Lovrenčič: Dr. Janez Mencinger pesnik. Mentor 1938/39, str. 258—264. * Karel Glaser: Zgodovina slov. slovstva III, str. 196. 3 Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav, VII. pogl., Zbrano delo III, str. 123. Povest Jerica (izšla je 1859) se dogaja v gorenjski vasi, ki se je natančneje ne dâ določiti. Pri županovi hčerki se hkrati ženita učitelj in zdravnik, toda ona si izbere kmečkega fanta voznika, kajti učitelj je pri njej iskal le pokoja, zdravnik pa premoženja. Naslovna oseba in prek nje pisatelj, po rodovnem izvoru sam kmet, podeželsko prizorišče z nastopajočimi socialno in etično polarizirata: na eni strani jima je domači kmečki človek, na drugi prišla gospoda, na eni poštena delavnost, na drugi milejša ali hujša špekulacija. Novela Vetrogončič (I860) je nastala po padcu Bachovega absolutizma, ko je med našimi izobraženci v domovini in na Dunaju zaživelo upanje, da se bo slovenščina uveljavila v javnosti. Postavljena je v ljubljansko meščansko okolje in na podeželski grad pri Kranju. Za roko Milice, hčerke petičnega Dankoviča, se potegujeta priliznjeni in nemškutarski nastopač Vetrogončič ter narodnozavedni in delavni advokat Medja. V tem spopadu med snubcema ima dolgo časa vplivno moč Dankovičeva žena, ki hoče odločati tudi za hčer in moža. Mencinger tu mimo Levstikovega literarnega programa kot prvi med našimi realisti obravnava meščanstvo: »Ti pa položi pred našo gospodo kak sadič naše literature ... Ne skrbi samo za kmeta.«4 V značajskem vetrnjaku osmeši narodno odpadništvo, v oblastni Dankovičevki pa vidi emancipirano feministko: »Iz tega pogovora previdiš, moj bralec, da nosi naša gospa v glavi nove misli o oprostenju ženskega spola.«5 V povesti Zlato pa sir (I860) išče vraževerni in lagodni Bohinjec Čuk po triglavskem pogorju zlata, ki naj bi bilo tam skrito zlasti po ljudski pripovedki o zakladu pod Bogatinom. Obenem pa se smuka okrog brhke Rezijanke, ki na planini Grintavici nad Vojaini planšari in jo v furlanskem Vidmu kot nevesto čaka mlad zlatar. Tudi v to kmečko planšarsko povest posegajo izobraženci in meščani, izobraženca sta pisatelj in Rezijanka, meščani videmski zlatarji. Avtorjeva nekam razsvetljenska vzgojna misel je uperjena zoper vraževernost in neizobraženost njegovih tedanjih rojakov. V povesti je zanimiva zgodovinsko resnična povezava Bohinja z jugozahodnimi obmorskimi kraji, s Tolminsko in Furlanijo. Motiv čudaškega iskalca zlata po teh hribih je za Mencingerjem obdelal Erjavec v povesti Ni vse zlato, kar se sveti. Povest Človek toliko velja, kar plača (1861) bi mogla biti postavljena v Bohinj — Krucman je hišno ime pri dveh posestnikih v Podjeljah — in sicer v čas bojev za združeno Italijo, se pravi, v leta tik pred izidom povesti. Izmed nastopajočih oseb — prišlek dacar, bogata vdova, njen nečak branjevec in gruntarjeva hči — se nekatere pehajo s preračunljivostjo, spletkami in zločinom za denarjem in premoženjem, druge pa se požrtvovalno boré za svojo idealno ljubezen brez postranskih namenov. Avtor, ki nikjer v svojih delih ne zagovarja gruntarskega pohlepa, zavrača miselnost kmečkega veljaka Kruc-шапа, izraženo v stavkih: »Denar, Mica, denar je prva reč. V najtoplejši ljubezni zmrzneš brez denarja . .. Ljubezen brez denarjev je nesrečna neumnost.«8 Naslova povesti torej ni razumeti dobesedno in pritrdilno, temveč trpko ironično, tako kakor je verz v svojem Slovesu od mladosti občutil in zapisal Prešeren. 4 Mencinger: Vetrogončič, Zbrano delo I, str. 61. 5 Prav tam na isti str. Novela Bore mladost (1862) je skoraj vsa locirana v Bohinj, in sicer v bližino jezera, časovno pa pomaknjena v preteklost fužin. V njej nastopa dvojica mladih: dedno obremenjeni, odljudno samotarski in fatalistično pesimistični lastnik fiktivnega gradu na Vrtovinu .Mirko ter milo lepa, do ljudi dobrotna in Mirka vdano ljubeča Rozalija, hči fužinarskega gospoda. Mirko je neuravnovešen mladenič, ki večno potuje po svetu, Rozalija ga kot nevesta čaka že peto leto, tudi njun domenjeni sestanek na Naklovi glavi se ne konča srečno, zato se dekle odloči za velesovski samostan. On sprva sklene zamenjati prazno umovanje in beganje po svetu za »življenje koristne delavnosti«;7 ko pa razkrije strašno očetovo sovraštvo do matere, si v viharni noči v jezerskih valovih sam vzame življenje. Sodim, da bi bilo zgrešeno v Mirkovem liku in filozofiji gledati bodisi pisateljevega prijatelja Jenka, še bolj pa docela drugače usmerjenega Mencingerja samega. V noveli vidim avtorjev načelni odklon zoper pesimistično gledanje na svet, ki je bilo med tedanjimi izobraženci in pisatelji precej razširjeno in tudi modno. V Pismu mladega slovenskega pisatelja do mladih svojih tovarišev iz skoraj istega časa (1863) je Mencinger z obžalovanjem zapisal, da se niso učili življenjskega zdravja pri antičnih književnostih in slovanski ljudski pesmi, »namesto tega nam je dopadla sedanja bolna nemška literatura« in njene na pol razumljive, zato vabljive »meglene teorije«.8 Poleg tega bi mogli brez nasilnega kompariranja v Rozalijinem poduhovljenem liku, v prizorišču novele in v nekaterih dogodkih razpoznati individualno preustvarjene pobude iz Prešernovega Krsta pri Savici. Povest Skušnjave in skušnje (1865) se odvija na Dolenjskem, na Bledu in v triglavskem pogorju, v njej se srečujemo z izobraženci, meščani in trdnimi kmeti. V ospredju osrednje zgodbe je ljubezenska trojica maturant Vekoslav, pravnik Martin in mestno dekle Agata. Vekoslav, sentimentalno nemirni mladenič — ukvarja se tudi z verzi — je »nesrečno« zaljubljen v Agato. Na izletu v Vintgar mu pravnik ironično šaljivo nasvetuje: »Bore starček, skočite v vodo!«9 Sintagma bore starček se tematično in idejno navezuje na naslov prejšnje novele Bôre mladost in obenem razlaga podnaslov poznejšega romana Abadon »bajka za starce«: Mencinger v vseh treh delih odklanja pesimizem. Vekoslav s pomočjo starejšega in zrelejšega Martina polagoma spozna, da se mora otresti »mehkužnih sanjarij«,10 in sicer toliko bolj, ker je Agata že zaročena z drugim. Čeprav tega prej ne bi hotel storiti, se zdaj odloči za duhovniški poklic in za narodnoprosvetno delo. Od vzporednih zgodb v povesti je zanimiva zgodba kmečkega hlapca in kasneje berača Kilijana, ki z nenavadnim imenom in nesrečno usodo do neke mere nakazuje Melkijada iz Moje hoje na Triglav. — Hkrati z označeno povestjo je pisatelju po opravljenem doktoratu in obisku domačega kraja nastal potopis Bohinjsko jezero in Savica (1865); v njem navaja pomembnejše kulturnozgodovinske dogodke, predvsem pa slika naravne lepote, jezero z gorami in slap. Tematično in idejno označena dela iz obdobja Slovenskega glasnika imajo 7 Mencinger: Bore mladost, Zbrano delo I, str. 214. 8 Mencinger: Pismo mladega slovenskega pisatelja..., Zbrano delo IV, str. 9. Pisatelj očitno misli predvsem na Schopenhauerja, v svoji knjižnici je imel vsaj njegova Parerga in paralipomena v dveh zvezkih. 11 Mencinger: Skušnjave in skušnje, Zbrano delo I, str. 264. 10 Prav tam na str. 272. seveda tudi posebno oblikovno izrazno strukturo. Gre vseskozi za krajšo prozo, večinpma za povesti, dvakrat za novelo. V Jerici imamo eno samo, sintetično potekajočo in dovolj razgibano zgodbo; podobno zgradbo kaže povest Človek toliko velja, kar plača, le da je tam fabula izrazito napeta. V povesti Zlato pa sir sta dve zgodbi: lagodno sintetična Čukova in razgibano analitična Re-zijankina; tudi v noveli Bôre mladost Mirkova zgodba poteka sintetično, medtem ko se zrcalna očetova razkrije retrospektivno, romantično obarvana novela poleg tega vsebuje dve pismi. V Vetrogončiču, ki ima eno samo zgodbo, pripovedovano v tretji osebi, večkrat naletimo na pisateljeve prvoosebne posege, bodisi nagovore na bralca ali na njegova razmišljanja. Leposlovni spis Popotovanje in premišljevanje nekega bankovca (1860;6l) je zanimiv zato, ker avtor potujoči bankovec perso-nificira, predvsem pa, ker obilno meditira o izobraževanju, enakopravnosti in blaginji. Tudi v noveli Bôre mladost pripoved o nemirnem mladeniču in trpečem dekletu nekajkrat preide v obširna in intenzivna razmišljanja o življenju. Podobno se dogaja še v povesti Človek toliko velja, kar plača: v tretje-osebno pripoved o boju za premoženje oziroma za ljubezen na kmetih občasno prvoosebno posega avtor s premišljevanji. V vseh pravkar navedenih primerih imamo opraviti z bolj ali manj očitnim postopnim razkrojem fabule z meditacijo, kakor ga v naslednjem obdobju poznamo v bohotno razviti obliki iz Abadona in Moje hoje na Triglav. V strukturi dela Zlato pa sir se soočamo s kombinacijo potopisa in povesti; v prvoosebnem potopisu na začetku dela pride pisatelj z družbo lovcev na planino Grintavico in zatem tam sam doživi nevihto v gorah; ta del povesti nakazuje sorodne potopisne sestavine v poznejši Moji hoji na Triglav. Obe slovstveni zvrsti, potopis in povest, se prepletata v delu Skušnjave in skušnje: potopisne partije obravnavajo pot z Dolenjskega na Bled, izlet v Vintgar in turo v gore. Značaj izrazitega, samostojnega potopisa ima spis Bohinjsko jezero in Savica, saj nas avtor v njem popelje od Bleda do Savice. V zvezi z deležem potopisa v Mencingerjevem pripovedništvu je razumljivo, da ima mno-gokje tudi oris narave pomembno vlogo; tako pisatelj obširno, nazorno in občuteno naslika v povesti Zlato pa sir planino Grintavico in triglavsko pogorje, v noveli Bôre mladost Bohinjsko jezero z vso njegovo okolico; v obeh delih nam poleg tega prikaže razdivjano nevihto, ki v noveli nastopa kot skoraj simbolistični paralelizem k notranjemu dogajanju v Mirkovi duševnosti. Značaj pokrajinskega orisa imajo razne partije v Skušnjavah in skušnjah ali nadrobna in dinamična podoba slapu v potopisu Bohinjsko jezero in Savica. Mencinger se v svoji mladostni krajši prozi precej ukvarja tudi z duševnost-jo nastopajočih oseb, ki je včasih nekoliko čudaška (Čuk v Zlato pa sir), dovolj zapletena (Mirko v Bôre mladosti) ali demonična (njegov oče prav tam, dacar v Človek toliko velja ...), sicer gre za psihološko in sociološko povprečne, tipične primere tedanjih gorenjskih kmetov ali slovenskih meščanov in izobražencev, v enem primeru (maturant Vekoslav v Skušnjavah in skušnjah) pa pisatelj skuša prikazati tudi duševni razvoj nastopajoče osebe iz vase zaverovanega melanholičnega mladeniča v zrelo in socialno aktivno osebnost. Mencinger značaje posameznikov, medsebojne človeške odnose pa gospodarsko socialna in narodno politična protislovja tudi rad stvarno opazuje, jih kritično vrednoti ter jim skuša pomagati ali jih odpraviti. Zato je njegova mladostna leposlovna proza z izjemo novele Bôre mladost močno realistična, zdaj hudomušno humoristična, zdaj zbadljivo satirična in skoraj vselej reformatorsko vzgojna. Mencingerjeva sintaksa pozna preproste kratke stavke, a tudi bolj zapletene periode, neredko razmejene s podpičji, ki pa teko naravno in razvidno. Včasih naletimo na mesta, ki jih danes seveda občutimo arhaično, tako se pisatelj namesto z osebnimi glagolskimi oblikami rad izraža z raznimi deležniki, tudi s tedaj že odmirajočimi na -(v)ši. Starinsko zvene tudi nekateri izrazi, ki danes leže pozabljeni po nekdanjih slovarjih ali so manj uspele pisateljeve tvorbe. Na splošno pa sta skladnja in besedje mladega Mencingerja lepa, naravna, jedrnata in sočna, posebno v povesti Človek toliko velja, kar plača, in v noveli Bôre mladost. V tem obdobju njegovega ustvarjanja so posebno vidne narečne, krajevno bohinjske ali splošno gorenjske besede in oblike: koj, togotiti se — togota, pričkati se — pričkanje, brisâvica, stan, staja, svisli, žehtar, roč, ožemček; srenjski (pridev. za Srednjo vas), skalovje, pečevje, prodovje, lesovje, mahovje (skupinska imena), na reber — nad rebrom (knjiž. nad rébrijo), tla so strohnele, pozna vse kamna, kamna pa črn brezen (neusklajenost v spol.), vejo, bojo (ne: vedo, bodo) itn. V leksiki srečujemo tudi nekaj malega udomačenih germanizmov (pruštof, štimati, obrajtati), medtem ko so hrvatizmi zelo redki (zapaliti smotko, lulo), nekaj več jih je le v Skušnjavah in skušnjah, ki so nastale že v Brežicah. V delih iz kmečkega okolja so precej na gosto posejana ljudska rekla, epiteta so vsakdanje stvarna, primere vzete iz podeželske narave in življenja. Nasprotno se v pesimistično romantični noveli Bôre mladost često srečamo z epitetom »črn«, z raznobarvnimi, tudi svetlimi epiteti pa pisatelj razsipava v potopisu Bohin jsko jezero in Savica. Za čustveno romantiko omenjene novele govori tudi naslednji (in njemu podobni) metaforično slikoviti in ritmično raznihani stavek: »Triglav se je videl tako blizu, tako vabljivo, da bi si človek peruti želel, da bi nanj zletel in na njem občudoval nebeško juti o.«11 Tu pa tam, posebno kadar imamo opraviti z izobraženci, naletimo v Mencingerjevih delih na citate in reminiscence iz domače in svetovne književnosti, iz antičnih avtorjev, sv. pisma, Tassa, Vodnika in zlasti Prešerna. Naj ob koncu te kratke analize pisateljevega jezika in sloga v tem obdobju navedem še njegovo mimogrede izrečeno, a zanimivo psiholingvistično misel: »Uganila sta celo (Vekoslav in njegov sošolec), da je slovenski jezik kakor nalašč jezik prijateljski, ker ima posebne oblike za pogovore v dvojini.«12 Po povesti Skušnjave in skušnje (1865) Mencinger leposlovno ni ustvarjal celih šestnajst let. Ovirala ga je pravniška služba, ko je bil advokatski pripravnik v Brežicah in Ljubljani (1862—1870), zlasti pa samostojni advokat v Kranju (1871—1882), kjer se je kmalu oženil in se mu je rodilo petero otrok. Pač pa je v letih 1865—1870, torej v času obnovljene ustavnosti, objavil v Novicah in drugod vrsto člankov, najbolj vidna so Domorodna pisma (1864) ter Kmet in narodnost (1866). V njih kritično označuje naše malomeščanstvo in njegovo nemškutarstvo ter ugotavlja zdrave osnove v kmetu, se zavzema za krepitev narodne zavesti, za uvedbo slovenščine v šole in urade in za širjenje izobraževanja 1er razpravlja o gospodarskih vprašanjih in o potrebi po napredku gmotne blaginje. V Kranju je predsedoval čitalnici, vodil literarno 11 Mencinger: Bore mladost. Zbrano delo 1, str. 190. Mencinger: Skušnjave in skušnje. Zbrano delo I, str. 254. zabavni klub in sodeloval v občinski upravi. Proti koncu bivanja v tem mestu se je spet oglasil v književnosti, in sicer v prvem letniku Levčevega Ljubljanskega zvona (1881). Tam je že 43-leten priobčil povest Mešana gospoda z značilnim podnaslovom Obraz iz vsakdanjega življenja. Delo se dogaja v zemljepisno teže ugotovljivem slovenskem trgu, po njegovem imenu Vinovar bi mogli misliti na Brežice. V njem nastopajo notar s pisarjem in slugo, gostilničarka, upokojeni profesor s bčerko, vdova s hčerkama in zdravnik; vidno mesto v njihovih odnosih zavzemajo seveda ljubezen in možitve ter s tem zvezana prizadevanja in spletke. Sicer je pa avtor že v naslovu hotel poudariti vrednostno dvojnost našega tedanjega malomeščanstva: nekateri so prišli neposredno s kmetov, obogateli, ne da bi pri tem izbirali sredstva, a ostali neuki primitivci — drugi, predvsem mlajši rod, so izobraženci in značajni ter se preživljajo s svojim poklicem; v delu se prepletata lahkoten humor in družbena satira, vendar prvi prevladuje. Sociološko je Mešana gospoda za Vetrogončičem drugi izraziti primer obravnave malomeščanstva pri Mencingerju, hkrati pa v razvoju naše književnosti prednica Kersnikovega cikla — prim, tudi naslov tretjega dela Jara gospoda — ki pa je glede estetske kvalitete seveda pomembnejši. To Mencingerjevo delo je v primerjavi z njegovimi prejšnjimi izrazito pripovedno, s fabulativnimi zapleti in juridičnimi motivacijami. Vseskozi razgibana pripoved poteka v tretji osebi, avtor posega vanjo le kot urejevalec snovi, nikdar kot premišljevalee. V Mencingerjevem osebnem razvoju Mešana gospoda stoji na meji med obema ustvarjalnima obdobjema: na mladostno, Glasnikovo obdobje jo veže fabulativnost, na zadnje, krško obdobje pa označevanje oseb in krajev z značilnimi imeni (trg Vinovar, grad Skalomel, gostilna pri Kruljavi žabi, trgovec Smolar, zdravnik Zeligoj), besedne igre in rimane besede (npr. za možitev bolj pripravljena nego pripravna, ljubezen-bolezen) in obilica izrazitih hrvatizmov, medtem ko bohinjsko gorenjskih izrazov skoraj ni.13 Vrnimo se zdaj k delom iz mladostnega obdobja in strmino svoja dognanja o njem. Skoraj vsa so izšla v Slovenskem glasniku, pri katerem so sodelovali vajevci. Nekatera obravnavajo življenje in miselnost gorenjskega ali kar bohinjskega kmeta, prikazujejo njegovo delavnost, poštenje in samozavest, a tudi vraževernost in pohlep po bogastvu; eno posega v naše malome-ščanstvo in predstavlja tako nemškutavje kot narodnjake; dve pa razčlenjujeta pesimistično ali sentimentalno občutje posameznega mladostnika. Po gledanju na življenje, narod in družbo moremo večino spisov označiti za realistične, izrazito romantično je le eno. Zvrstno gre vseskozi za krajšo prozo, za povesti in noveli z dovolj razgibano fabulo. 2e tu pa so v pripovedi zaznavne tudi meditativne primesi, prav tako je opaziti avtorjevo kombiniranje povesti s potopisom. Vidno se ukvarja z duševnostjo manj navadnih, še bolj pa tipičnih oseb, na katere rad gleda s humorjem ali satirično ter pri tem ne skriva vzgojno reformatorskih teženj. V leksiki so vidno navzoče narečne posebnosti, medtem ko so hrvatizmi še zelo redki. Slog je na splošno razumsko stvaren, le redko postane čustveno poetičen. Že Mencingerjeva mladostna proza je tako kakovostna, inovativna in problemska, da njenega avtorja upravičeno prištevamo med klasike naše književnosti. 1S Glej razpravo Joža Mahniča Janez Mencinger v krškem obdobju. Razprave XI, 1987 Slov. akademije znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, str. 17—30. SUMMARY Almost all the narratives which Janez Mencinger wrote in his period of adolescence were published in the SloDenski glasnik, edited by Prof. Janežič and contributed to by the vajevci (so named after the clandestine hand-written literary periodical Vaje). Some of these works by Mencinger describe the life and the mentality of the peasants in Upper Carniola or even in his native Bohinj area: they show their diligence, their honesty and their self-confidence, as well as their superstitiousness and their greediness; one work depicts the newly arisen Slovene bourgeoisie, both the Germanophiles and the Nationalists; two works analyze the pessimistic or sentimental feelings of an individual (which Mencinger disapproved of). The attitude to life, nation and society makes most of these works classifiable as realistic, only one work is ostensibly romantic. All the works are (short) stories with a considerably vivid plot. However, meditative admixtures are perceptible even in these early texts, and so is the combining of a story with an account of travels. Mencinger concentrates on the psychology of quaintish characters, and even more conspicuously on the psychology of the typical characters; he tends to view them humorously and satirically, without hiding his educatory, reformatory inclinations. His lexical stylisms include a number of dialectal peculiarities, while Croatisms are still very few. Generally, his style is rationally matter-of-fact, only very exceptionally poetic. Even in this "period of adolescence", Mencinger's prose is of such a high quality, so innovative and problem-oriented, that its author has justly been counted among the classics of Slovene literature. To be sure, the works that brought him popularity and critical acclaim, such as thematically and structurally unique novels Abadon (1893) and Moja hoja na Triglav (1897), were published much later. UDK 886.3.09-1 Janko Kos Filozofska fakulteta v Ljubljani VALENTIN VODNIK KOT NACIONALNOPOLITIČNI PESNIK SLOVENSKEGA RAZSVETL JENSTVA Osvetlitev 7. novih vidikov postavlja Vodnikove nacionalnopolitične pesmi, predvsem odi Ilirija oživljena in Ilirija zveličana, v tesnejšo zvezo z nacionalnopolitično miselnostjo slovenskih razsvetljencev, zlasti Linharta, Zoisa in Kopitarja. Razčlemba razvoja te miselnosti med letoma 1791 in 1816 vodi do sklepa, da je Vodnikova na-cionalnopolitična poezija ne samo izraz pesnikovih individualnih idej. ampak hkrati poetična formulacija programskih zasnutkov, s katerimi so slovenski razsvetljenci v obdobju francoske revolucije, napoleonskih vojn in restavracije prvič tematizirali nacionalnopolitično problematiko slovenstva. Valentin Vodnik's national-political poems, primarily his odes Ilirija oživljena and Ilirija zveličana, are illuminated from new angles when they are related to the national policy contemplated by the prominent Slovene representatives of the Enlightenment: Linhart, Zois, and Kopitar. Vodnik's poems are not merely an expression of his individual ideas but also a poetic formulation of programmatic designs by which the Slovene representatives of the Enlightenment pioneered, in the period marked by the French Revolution, the Napoleonic Wars and the Restoration, the establishment of the Slovene national policy. Med pesmimi Valentina Vodnika je samo manjši del takih, ki se jim prilega ime politične poezije v tistem širšem pomenu besede, ki meri na vsa besedila, v katerih se na bolj ali manj pesniški način govori o političnih dogodkih, stvareh in idejah, vendar ne s kateregakoli stališča — na primer le z moralnega ali estetskega — ampak iz perspektive, ki je že sama na sebi politična. Še manj je med temi pesmimi takšnih, ki bi jih lahko imenovali nacionalnopolitične in bi torej šlo za besedila, v katerih se politični problemi zastavljajo na ravni naroda, nacionalne skupnosti kot temeljnega zgodovinskega subjekta, ki s svojim obstojem določa tudi politično življenje, državne oblike in ustanove. Kljub tej maloštevilnosti so Vodnikove nacionalnopolitične pesmi v marsikaterem pogledu izjemnega pomena. Mednje spadata obe najobsežnejši pesniški besedili, Ilirija oživljena in Ilirija zveličana — prva pesnikova najučinkovitejša in najbolj znana, druga po mnenju mnogih razlagalcev zaradi vsebine in oblike verjetno najbolj problematična pesem. To seveda še ni pravi razlog za posebno upoštevanje teli tekstov. Njihov pomen je potrebno gledati na ozadju splošnega razvoja slovenske politične in nacionalnopolitične poezije. Vse do Vodnika se je politična stvarnost le poredko pojavljala v skromnem obzorju takratnega nabožnega, ljudskega, prigodniškega, bukovniškega, od Pisanic naprej že tudi umetnega pesništva; in kolikor se je, se je to zgodilo v zelo omejeni podobi — bodisi kot pasiven odziv na obstoječo državno oblast, ki so jo v tradicionalnih dinastičnih odah in elegijah slavili pesniki Pisanic, na čelu z J. D. Devom, za njim tudi mladi Vodnik, ali pa v obliki konservativnega ljudskega komentiranja jožefinskih reform, francoske revolucije in napoleonskih vojn, po svojem bistvu 1к)1ј moralističnega kot političnega (anonimni Pesem od tega rezsvetleniga sveta in Žalostna pesem od Ludvika, fran- coskiga krala, Andreaševa Francoska vojska in druge).1 Na takšnem ozadju se Vodnikove politične pesmi zares uveljavljajo kot prve izrazite, v pravem pomenu slovenske politične pesmi; pri tem jim pomen in vlogo povečuje zlasti dejstvo, da so med njimi že tudi prva slovenska nacionalnopolitična, na pesniško raven postavljena besedila. Z njimi se začenja ne samo nacionalnopolitična poezija v slovenskem kulturnem prostoru, ampak že tudi nacionalnopolitična miselnost sploh, saj bi ji v Vodnikovem času zunaj medija njegovih pesmi komajda našli ustrezne, izrazite in pomembne formulacije. Na tej ravni se ob Vodnikovih nacionalnopolitičnih pesmih ponuja vrsta vprašanj, o katerih literarna zgodovina še ni kaj prida razmišljala; pa tudi slovenska politična zgodovina, za katero bi ta vprašanja utegnila biti zanimiva, jim še ni posvetila zadostne pozornosti. Večina analiz, namenjenih Vodnikovi Iliriji oživljeni, Iliriji zveličani in drugim manjšim tekstom, jih je večidel jemala kot izraz zgolj Vodnikove individualne miselnosti ali kot odmev na zunanji položaj njegove osebne usode, ne pa kot člen širšega političnega, ideološkega, kulturnega dogajanja. Morda je k temu po svoje pripomoglo ravno dejstvo, da je imela oda Napoleonu za pesnikovo osebo znane posledice, ki so bile seveda individualne, saj se jih ne da povezati s širšo nacionalnopoli-tično represijo. Kljub temu se ravno ob odah o Iliriji vsiljuje vprašanje, ali niso ideje teh pesmi takšne, da jih je mogoče ali celo potrebno povezati s širšim ideološkim zaledjem. To zaledje so Vodniku seveda lahko dajale samo ideje razsvetljenstva, iz katerega je črpal spodbude za svoje vsestransko, tako literarno kot tudi neliterarno, časnikarsko, šolniško, znanstveno in drugo delovanje. Ker pa je bil z razsvetljenstvom povezan predvsem prek Zoisovega kroga in se je po letu 1794 izoblikoval v razsvetljenca ob najtesnejših stikih z njegovimi starejšimi in mlajšimi člani, je skoraj gotovo, da je izvire Vodnikovi nacionalno-politični miselnosti, ki se je nazorno utelesila v njegovih političnih pesmih, potrebno iskati prav v tem krogu. Vprašanje o nacionalnopolitični poeziji Valentina Vodnika se torej nujno povezuje z vprašanjem, kakšna je bila nacionalnopolitična misel slovenskih razsvetljencev. To pa seveda s pogojem, da jo je mogoče razbrati iz skromnega gradiva posameznih izjav, dogodkov in dejstev, nato pa smiselno povezati z nacionalnopolitičnimi idejami Vodnikovih pesmi. Izhodišče v tako postavljeno problematiko mora biti natančnejša analiza poti, ki jo je prehodila Vodnikova politična poezija od prvih, skromnih, s tem imenom komaj označljivih začetkov do svoje zrelosti, ko se je dvignila na raven prave nacionalnopolitične pesmi. Njen začetek je elegija na smrt Marije Terezije, ki jo je pod naslovom Kraijnske modrine žaluvanje nad smertjo Marie Terezije premodre cesarice (...) objavil leta 1781 v tretjem zvezku Pisanic. V nji sledi tipu dinastične pesmi, ki jo je s svojimi odami, elegijami in epigrami uvedel v prvem zvezku svojega almanaha že Dev in jo nato gojil v naslednjih zvezkih, bodisi z izvirniki ali s prevodi. Mladi Vodnik se v vsem drži Devovega vzorca. Že Dev je za naslovljenca svoji panegirični politični pesmi, ki je seveda politična zgolj v dinastično legitiinističnem smislu, izbral Marijo Terezijo in Jožefa II., za njeno vsebino pa abstraktno slavljenje vzvi- 1 A. Gspan: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja. 1. knjiga. Ljubljana, 1978, str. 324 isl. šenosti, kreposti in izjemne pomembnosti njunih monarhičnih oseb. O kakšni zaslužnosti obeh habsburških vladarjev za širjenje razsvetljenstva v Devovih pesmih ni sledu, čeprav seveda ni mogoče izključiti možnosti, da je pesnik vedel zanjo, a je ni želel ali mogel tematizirati. Zato ostaja na ravni baročne dinastične poezije, kjer je v središču vsega načelo dinastične legitimnosti, utelešeno v monarhu, vladajočem po božji milosti in v blaginjo ljudstev; ta so zato samo objekt, ne pa tudi subjekt ali celo izvir politične volje. Vse to velja tudi za Vodnikovo elegijo na cesaričino smrt, kjer prav tako ni sledu o kaki zvezi habsburških cesarjev z razsvetljensko usmeritvijo dobe, še manj seveda o narodnem ali ljudskem subjektu, na katerega naj bi se nanašal mo-narhični princip. Ljudstvo in narod tu še nista prava subjekta. Spričo baročno zapletenega in hkrati začetniško nerodnega izrazja Vodnikove ode je takšno stanje stvari iz nje sicer težko razvidno. Jasneje ga je tematiziral v stanovski vložnici Zadooolne Kraync, prvič objavljeni v istem zvezku Pisanic. Tu je položaj slovenskega kmečko-obrtnega človeka sicer že nazorno zarisan v mejah razsvetljenskega empirizma, racionalizma in utilita-rizma, vendar brez opaznih političnih razsežnosti. Razmerje med Kranjcem in politično oblastjo je bežno nakazano samo v zadnji kitici z verzi: Useler imam za vse zidano volo: АГ (lenim v' žovd: al' рак pošli me v' šolo;! kar seveda pomeni, da »zadovoljni Kranjec« ni popolnoma samostojen subjekt, ampak odvisen od višje državne instance, njenih razumnih ukazov, načrtov in navodil; 011 sam je le izvajalec vlog. v katere ga ta instanca postavlja. Te verze je v ponovnem natisu pesmi leta 1797 v Veliki pratiki spremenil samo po obliki, ne pa po smislu: Za vsako povéle 'Mam zidano volo: Al branit dežele Al hoditi v' šolo. V tem času je bil že nekaj let vključen v Zoisove prerod ne načrte, po Linhartovi smrti pa zmeraj bolj njegov glavni literarni, časnikarski, deloma tudi jezikoslovni sodelavec. Da je sredi devetdesetih let že podrobneje študiral Linhartovo zgodovino slovenskih dežel, je verjetno; prav tako, da je v nji opazil narodnostne, tu in tam politične, izjemoma tudi nacionalnopolitične poudarke. Vendar sledov miselnosti, ki naj bi se vanjo na ta način in v pogovorih s Zoisom uvajal, v Vodnikovih verznih in drugih besedilih do 1800 in še čez ni opaziti. V tesnejši stik s sodobnimi političnimi dogodki in idejami je sicer prihajal kot urednik in časnikar Lublanskih novic; ko je moral poročati po uradnih virih o francoskih porevolucijskih in napoleonskih vojnah, je stopalo politično, državno in tudi nacionalno dogajanje predenj v veliko bolj nazorni podobi, kot ga je mogel domnevali v svoji mladeniški meniški dobi, ko je opeval smrt Marije Terezije in nastop Jožefa 11. Kljub temu v maloštevilnih verzih, s katerimi je v letih 1797—1800 spremljal časovno dogajanje, ni opaziti kakih očitnejših znamenj zavesti o političnih, kaj šele nacionalno- 2 Vodnikovi verzi so citirani po izdaji: Valentin Vodnik, Zbrano delo, Ljubljana, 1987. političnih razsežnostih tega dogajanja. Ko je leta 1797 za Lublanske novice prevedel himno L. L Haschke Pesem na cesarjoo god po Haydnovi uglasbitvi, ki je pozneje postala avstrijska cesarska himna, je v nji povzel običajna gesla legitimistične ideologije z zvestobo monarhu, dinastiji in obstoječim državnim tvorbam; v tem duhu je spesnil tudi dodatno kitico v čast nadvojvodi Karlu. Res je iz izvirnika povzel nekaj misli, ki so vlogo sodobne monarhije postavljale v bolj razsvetljenski, za porevolucijski čas ustreznejši okvir, na primer z verzi: Njemu zgodi se vesele: Našo srečo dopolnit. Kakor brate vse dežele Veno zvezo vkup sklenit, Poznim nukam drage žele, Mir na sveti zapustit. Gesla o »bratski zvezi« dežel, splošni »sreči« vseh ljudi in trajnem »miru« so odmev razsvetljenske miselnosti, ki jo je Vodnik v tem času že nedvomno priznaval za svojo; hkrati so ta gesla docela vključena v dinaslično legitimnost bolj ali manj razsvetljenega absolutizma. V tem okviru seveda še ni bilo nobenega prostora za vlogo ljudstva in naroda kot samostojnih subjektov politike, oblasti in navsezadnje države. Poleg tega so bili teksti, s katerimi je Vodnik tik pred 1800 spremljal politično dogajanje, del proti francoske in protinapoleonske propagande, v kateri se sestavine nacionalnopolitične misli niso mogle izrecno tematizirati. Pač pa se je to lahko zgodilo po letu 1800, ko je odpor zoper Napoleonovo osvajalno politiko začel dobivati v Španiji, v nemških deželah, na Tirolskem, nazadnje v Rusiji izrazite poteze ljudskega gibanja in celo narodnoosvobodilnega boja. Razvoj v to smer je moral nedvomno vplivati tudi na Zoisov krog in v njegovem okviru na Vodnika. Toda tik pred 1800, ko je kot časnikar in urednik bil v stiku s sprotnim političnim dogajanjem, razvoj še ni bil tako daleč. Ne samo Pesem na cesarjoo god, ampak tudi drugi njegovi verzi iz Lublanskih novic ostajajo na ravni državno--dinastične ideologije, s tem pa daleč od nacionalnopolitičnih idej. Takšen je iz leta 1798 njegov prevod Denisove štirivrstičnice na Nelsona ali pa iz leta 1799 verzi na Mantovo, ki so jo avstrijske čete znova odvzele Francozom. Ker ni drugih dokumentov o odzivih Zoisovega kroga na vojaško-politične dogodke teh let, je mogoče samo približno sklepati, da niso bili bistveno drugačni od teh, ki jih je Vodnik izvirno ali prevajalsko beležil v prigodnih verzih in časniških poročilih. Kljub vsemu je več kot verjetno, da so razgibana dogajanja tik pred letom 1800 in po njem, v katerih so se uresničevala francoska revolucijska gesla, spreminjale državne meje, razpadale stare in nastajale nove državne tvorbe — da je vse to močno učinkovalo na politično obzorje samega Vodnika in celotnega Zoisovega kroga, ga razširjalo in na novo tematiziralo, s tem pa ustvarjalo podlago za nove politične, zlasti nacionalnopolitične poglede, kakršnih v slovenskem kulturnem prostoru doslej sploh še ni bilo, a jih je novi zgodovinski položaj terjal kot glavno zahtevo časa. Da je šel Vodnikov razvoj v to smer po letu 1800 razmeroma počasi, je razbrati iz zbirke Pesme za pokušino (1806), kjer ni nobene pesmi, ki bi bila v pravem pomenu politična in zlasti nacionalnopolitične. Vanjo je prevzel Zadovoljnega Kranjca, ki je predstavljal tisto stopnjo Vodnikove socialnopo-litične misli, ki je bila zanj značilna ob prvem vstopu v javnost. Zanimivejša med novejšimi teksti je samo basen Nemški in kranjski konj, ki v naslovu sicer tematizira neko nacionalno razmerje ali celo nasprotje, vendar gre pač še za podobno kulturnopolitično vprašanje, kot ga je poudaril že M. Pohlin v uvodu Kraynske grammatike (1768), kjer je opozoril na krivično razmerje med nemščino in slovenščino na Kranjskem. V basen odeti pogovor med nemškim in kranjskim »konjem« je potrebno razumeti kot opozorilo na slabe podlage za gojitev slovenskega jezika, književnosti in kulture. O tem, da se je Vodnikovo razmerje do nacionalnopolitične problematike vendarle začelo spreminjati že v obdobju pred nastankom Ilirskih provinc, kaže njegova druga zbirka, Pesmi za brambooce iz leta 1809. Na prvi pogled so ti prevodi Collinovih oziroma Richterjevih avstrijsko patriotičnih verzov samo nov primer legitimistično dinastične poezije, prežete po potrebi proti-napoleonske propagande tudi z nekaj razsvetljenskimi prvinami, s tem pa samo ponovitev že znanega tipa politične poezije. Natančnejši pregled Vodnikovih prevodov, ki so v primerjavi z izvirniki precej svobodni, pokaže nekaj posebnosti, pomembnih za razumevanje poznejše Vodnikove nacionalnopolitične pesmi. Ko je poskušal prepesniti Collinovo pesem Oesterreich über alles, ji je v slovenskem prevodu dal naslov Estrajh za ose; ta zveza se nato ponovi kot refren v sleherni od sedmih kitic; za pesem je torej temeljnega pomena. Smisel naslova se v Vodnikovi varianti skoraj neopazno, pa vendar v temelju spremeni, kajti če je v Collinovi izvirni obliki avstrijska monarhija postavljena »čez vse«, s tem pa tudi nad interese posameznih členov, ljudstev in narodov, je v Vodnikovem refrenu razglašena za državo, ki obstaja »za vse«, se pravi za različne dežele, ljudstva in narode, ki jo sestavljajo kot enoto. Seveda je čisto mogoče, da se je Vodniku ta sintagma zapisala bolj po naključju kot namenoma: morda iz stilno-zvočnih razlogov. Vendar je pozornosti vredno dejstvo, da sta jo opazila in se ji čudila že Zois in Kopitar. Ko je Zois Kopitarju na Dunaj 8. marca 1809 sporočal o Vodnikovih prevodih brambovskih pesmi, je lakonično ugotovil: »Zadnji Adagio je preložil z Este-rejli za vsè, ak' lè cè.«3 Zdi se, da želi diskretni Zois na svoj previdni način opozoriti Kopitarja na posebni poudarek Vodnikovega prevajanja. Kopitar je na to odgovoril 16. marca 1809: »Estereih za vse = ü. für alle. Vodnik se najbrž boji trdega čez vse?«4 Kopitar si je torej poskušal spremembo razložiti zgolj s stilno-zvočnimi razlogi, vendar je svoji razlagi dal obliko odprtega, negotovega ali celo dvoumnega vprašanja, kar je mogoče razumeti kot strinjanje s Zoisovim namigom. Če je takšno tolmačenje pravilno, potem moramo v Vodnikovi korekturi nemškega izvirnika videti geslo nacionalnopolitične ideologije, ki se v smislu Linhartovega avstroslavizma iz leta 1791 bliža drugačnemu pojmovanju avstrijske državne tvorbe, kot je bila tradicionalno dinastična; pojmovanju, ki je v nji videlo skupnost različnih narodov, med katerimi so prevladovali slovanski, in ki jo je treba zato razumeti kot skupno državo za vse te narode. Nekoliko drugačen, vendar spet izrazito nacionalnopolitičen moment je vnesel Vodnik v prevod Collinove pesmi Wehrmannslust, ki je dobila v nje- 3 V izvirniku: »Letzteres Adagio hat er mit Esterejh sa vsè, ak' lè zhè — gegeben.« (F. Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809, Ljubljana, 1959, str. 175.) 4 V izvirniku: »E/tereih sa v/e = O. für alle. Vodnik fürchtet etwa das harte zhes v/e?« (F. Kidrič, Zoisova korespondenca, n. m, str. 184.) govern prevodu naslov Brambooska dobra volja. Collinovo tretjo kitico, ki je imela čisto splošno, abstraktno bledo podobo, je nadomestil s popolnoma konkretno: Drava čigava je? Soča čigava je? Ih bomo varvali Kdô jih če pit? S tem je ne samo stopnjeval bojevitost besedila, ampak jo je naravnal v drugačno smer od izvirne: v tej je bil govor o obrambi Avstrije nasploh. Vodnikova kitica pa sprašuje izrecno o obrambi slovenskih narodnih meja, začrtanih z Dravo in Sočo. Ta vprašanja seveda vključuje v okvir dinastično legitimistične miselnosti, toda tako, da vanjo vnašajo poudarke nastajajoče nacionalnopolitične ideologije. Od tod je samo še korak do obeh osrednjih tekstov Vodnikove politične poezije, do Ilirije oživljene in Ilirije zveličane. Čeprav sta nastali v različnih političnozgodovinskih fazah — prva za časa francoskih Ilirskih provinc, druga šele v letu 1816—1817 in s tem pod obnovljeno avstrijsko oblastjo v slovenskih deželah — je med njima najtesnejša zveza, na kar opozarjata že oba naslova, ob tem pa tudi številne okoliščine njunega nastanka, smisla in odmeva. Obe pesmi obravnavata isto temo, tj. restitucijo nekdanje »Ilirije« kot posebne državne tvorbe, vendar vsaka drugače, primerno spreminjajočim se zunanjim zgodovinskim razmeram: Ilirija oživljena opeva vrnitev »ilirske« državnosti v okviru političnega zemljevida Evrope, kot ga je v letih 1809—1813 skrojila Napoleonova osvajalna politika, Ilirija zveličana govori o isti stvari, toda že v spremenjenem političnem položaju, kot ga je ustvarila leta 1814 do 1815 evropska restavracija po Metternichovih predlogih in po sklepih dunajskega kongresa, potrjenih z ustanovitvijo »svete alianse«. O tem, da gre v obeh pesmih za izrazito nacionalnopolitično problematiko, ne more biti dvoma, kar pomeni, da se je šele z njima izoblikovala Vodnikova politična poezija v pravem pomenu besede, in to na ravni nacionalnopolitične ideologije. Šele s tem je stopilo slovensko pesništvo v območje tematike, ki je v sklenjeni črti, čeprav z občasnimi presledki — od Prešernove Zdravljice prek Jenkovih, Gregorčičevih, Aškerčevih, Zupančičevih pesmi do Gradnikovih, Kajuhovih ali Borovih verzov, v katerih se je prikazoval slovenski narodni položaj od prve do druge svetovne vojne — ustvarjala poseben segment slovenske politične poezije. Na njenem začetku sta Vodnikovi »ilirski« odi, ki predstavljata ne samo vrh njegove nacionalnopolitične lirike, ampak sta med tematsko najizrazitejšimi, čeprav pesniško ne ravno najodličnejšimi primerki takšne slovenske poezije. O tem, kako osrednje mesto zavzemata v Vodnikovi politični liriki, pričuje primerjava obeh tekstov z drugimi njegovimi prigodnimi verzi iz let 1809 do 1815, ki so nastali v zvezi s političnimi dogodki, tj. s prihodom Francozov, nastankom Ilirskih provinc, pa tudi z njihovim koncem, obnovo avstrijske oblasti in koncem evropskega napoleonskega obdobja. V ta krog je mogoče prišteti nekaj malega napisov, ki jih je Vodnik spesnil za politične proslave francoske in zatem avstrijske oblasti, predvsem pa obe prigodnici iz leta 1814, Premagova veseljica in Mirov god. V nobenem teh besedil se ne pojavlja na-cionalnopolitična misel, pač pa se zlasti pod obnovljeno avstrijsko upravo njihova ideološka vsebina omejuje ne toliko na proslavljanje habsburške cesarske hiše, kolikor bolj na opevanje miru, s katerim se je v Evropo in tudi v avstrijske dežele vrnil mir. Ta poudarek je bil sicer v skladu z ideologijo protinapoleonske koalicije in iz nje potekajoče restavracije, kot si jo je zamišljal Metternich; vendar ni dvoma, da je postal Vodnik leta 1813 »pesnik miru« ne iz razumskega računa, ampak iz srčnega nagnjenja, saj že v času Ilirskih provinc z ničimer ni kazal, da bi bil navdušen za neprestano vojno stanje, v katero je spravljala Evropo Napoleonova imperialna politika. Prav iz tega zornega kota se pokaže poseben pomen njegove nacionalnopolitične poezije v letih 1809—1816. Kot je v času Ilirskih provinc ne glede na menja-jočo se vojno srečo francoskih in drugih vojsk proslavljal Napoleonovo obnovo »Ilirije«, tako se je po prigodnih pesmih o miru, napisanih v letih 1813—1815, spet vrnil k nacionalnopolitični temi z Ilirijo zveličano, kar si je mogoče razlagati samo z izjemno pomembnostjo te ideje, ki mu je postala v teh letih konstantna tema »visoke« poezije. Seveda se nacionalnopolitična pomembnost obeh od pokaže šele s kritično presojo tradicionalnih razlag, ki so to pomembnost spregledovale ali celo namenoma potiskale v ozadje. Že ob prvi objavi Ilirije oživljene so v redkih javnih ali zasebnih odzivih poudarjali predvsem splošno ljubezen do domovine. ki da je zanjo značilna, hvalili njene domnevne pesniške odlike ali grajali stilno-verzne pomanjkljivosti, vendar praviloma niso omenjali njene bistvene ideje ali namena. J. N. Primic je sicer poročal Vodniku o navdušenju, ki ga je izzvala na Štajerskem, ne da bi jasneje omenil razloge za to; Kopitar je Zoisu in Dobrovskemu omenjal pesem z lakonično kritiko njenega neprimerno poskočnega verza, pa tudi zaradi razumske obravnave snovi, ne da bi se spuščal v ozadje in pomen same ode.5 Po svoje je pripomogla k omalovaževanju nacionalnopolitičnega pomena pesmi tudi avstrijska državna oblast, ko je leta 1814 v postopku za Vodnikovo prisilno upokojitev obravnavala Ilirijo oživljeno kot enega od odločilnih razlogov za takšno degradacijo. Vendar si v razlagi besedila komisije in uradi niso bili enotni. Razlagali so jo deloma kot slavospev Napoleonu in s tem kot izraz pravega frankofilstva: deloma kot znamenje sicer hvalevrednega entuziazma za slovenski jezik; nazadnje tudi kot posledico zadovoljstva, da se je obnovila stara »Ilirija«. V celoti vzeto je prevladala ocena, da se Vodnik vendarle ni pregrešil zoper avstrijski patriotizem, tako da v končnem sklepu o odpustitvi iz službe Ilirije oživljene sploh niso več upoštevali, ampak kot glavni razlog navedli samo še domnevno članstvo v francoski prostozidarski loži.8 Takšna ocena U 5 6 7 8 3 « M 12. 43 Л -15" #> Л « 49 20 notranji ritem pesni - Kosovelov zapis pesmi ■ Brumnov zapis pesir.i Verzi. Iz grafa razberemo, kako se giblje notranji ritem pesmi in kako se nanj z grafičnimi sredstvi — velikostjo in tipom črk — odzivata Kosovel in Brumen. Zlahka opazimo, da Brumen subtilno zaznava valovanje notranjega ritma in v svojem zapisu pesmi še intenzivira njegove viške in padce z izborom črk treh različnih velikosti. Kosovel je gibanje notranjega ritma grafično bežno nakazal na začetku pesmi, vendar ga ni dosledno izpeljal. V Predmetih brez duše (136) je Kosovel v impresionistično zaznan prostor postavil ob statiko, ki jo vzbuja predstava omare in še stopnjuje beseda dolgčas, dinamiko avtomobila in tresljaje kozmičnega diha. To bi lahko prebrali tudi kot nasprotje med domačo zaprtostjo in kozmično razprtostjo, pasivnim pristajanjem na življenje in dejavnim poseganjem vanj. Postavlja se vprašanje o vlogi, ki naj jo imata pesnik in poezija, oziroma se že nakazujeta dve diametralno nasprotni možnosti. Na eni strani je angažirana pesem — izražena z ostro barvno metaforo, ki se še stopnjuje: Na razžarjeni zarji rdeči ATOM — na drugi iz vsega se norčujoči infantilizem: Smeh kralja Dade j na lesenem konjičku. / Hi, hi. J Pum. Tvorec prve bo lirski subjekt sam, glasnik druge je dadaist. Grafična podoba pesmi je tista, ki nas opozori, da pravzaprav ne gre za alternativo, ampak da se je Kosovel že odločil, katera pot je njegova. Pomembnost prve se mu je zdela tolikšna, da jo je izpisal s samimi Kosovelovih navodil za grafično izvedbo pesmi. Kosovelova ključna beseda je atom (družbeno angažirana pesem), Brumnu pa se je tak zdel tudi velelni medmet Hi, hi, s katerim dadaist priganja svojega lesenega konjička v samo-uničenje, in ga je zato vidno poudaril z grafiko črk. Tako je sicer dosegel večjo likovno razgibanost — to ustreza avantgardističnim zapisom pesmi — razvrednotil pa je Kosovelovo prav s tiskom nakazano odločitev za aktivirajočo pesem. Skratka, Brumnova oblika poudarjeno nakazuje tudi alternativo med konstruktivistično in dadaistično pesniško usmeritvijo, Kosovelova grafična podoba pa že izraža njegovo preusmeritev v človeško angažirano pesništvo. V Svetlih akordih klavirja (228) je postavljen v negibno, v lepoti ubrano naravo ljubezenski par. Lepotno mirovanje je poudarjeno z zvočnimi in barvnimi predstavami, ki jih vzbujajo besede: svetli akordi klavirja, tiho jezero, mesečina, zelena polnoč. Pesnik se, da bi poudaril negibnost, izogiba glagolov, ki bi izražali dejanje, dogajanje, spreminjanje: tu so, kolikor jih sploh je, le glagoli obstajanja (je, sva), zaznavanja (se gledata) in le enkrat glagol dejanja (Ali sva samo zvezdi, ki gresta čez iste pokrajine?), pa še tu gre le za spraševanje o tem, ali se dejanje uresničuje ali ne. Lirski subjekt zaznava bližino narave, hkrati pa čuti oddaljenost svojega partnerja. Jaz in ti sta drug drugemu nejasna, dvomu v njunem ljubezenskem odnosu se ne da izogniti. Kosovelov izvirnik je izpisan v enotni grafiji, le proti koncu pesmi se zdi, da barvna nasičenost črnila pojema, tako da postajajo črke svetlejše. Brumen je pesem oblikoval z dvema vrstama črk: prve štiri verze v petitu, naslednjih šest v nonpareju in razmaknjenem tisku. Velikostno razmerje je osem enot proti šest. Kaj je navedlo oblikovalca, da se je odločil za velikostno nasprotje? Že prej sem nakazala, da to pesem močno zaznamuje nasprotje bližina — daljava. Prvi štirje verzi upesnjujejo bližino. Kosovel jo je sugeriral z besedami, ki nam vzbujajo barvne — svetle — predstave: svetli akordi, mesečina, velikimi tiskanimi črkami kot ATOM jezero, zelena polnoč. Pri tem je upošteval likovno zakonitost, »da (se) svetli in topli barvni odtenki (...) dozdevno širijo in zato dozdevno bližajo, medtem ko se temni in hladni barvni odtenki dozdevno krčijo in zato oddaljujejo«.5 Tudi oblikovalec Brumen je s tem, ko je prve štiri verze izpisal z večjimi črkami, naslikal bližino. Ena od splošnih likovnih zakonitosti je namreč ta, da tisto, »kar je večje, navadno preberemo kot bližje, kar je manjše, kot bolj oddaljeno, če ni v kontekstu znakov, ki govorijo drugače«.® Preostalih šest verzov, v katerih se pri Kosovelu že pojavi dvom v partnerjevo bližino, oziroma je v njih že njen protipol daljava — izraža jo primera »Sva kakor obraza, J ki se gledala iz daljaoe«, in pa metafora zvezd, ki so pač nekaj svetlega, a oddaljenega, komaj zaznavnega — je Brumen oblikoval v manjših črkah in s tem vizualno nakazal daljavo. Svetli akordi klavirja. Mesečina na tihem jezeru ob zeleni polnoči. Tiho je vse. I ti. Sva kakor obraza, ki se gledata iz daljave. Skozi zeleno pokrajino duše. Ali se ljubiva? Ali sva samo zvezdi, ki gresta čez iste pokrajine? 1.2.1 Oklepaji so v Kosovelovih pesmih relativno pogosti. Od \55 pesmi, kolikor jih je objavljenih v zbirki, jih najdemo v trinajstih. Največkrat so to okrogli, v dveh pesmih pa oglati. Ker je z oklepajema ločeno besedilo na poseben način oblikovano in vidno izstopa iz celote, lahko govorimo o posebnem tipu. Oblikovalec je za med oklepaja zamejeno besedilo predpisal drugačen tip črk, najpogosteje ga je oblikoval z manjšimi. Med okroglim in oglatim oklepajem ni nikakršnih pomenskih razlik. Pesem Ranocelnikom (128) se zdi na prvi pogled tradicionalna, saj deli gradivo na tri simetrično oblikovane štirivrstičnice, pozna rimo . .. Če pa sledimo upesnjevalnemu postopku, opazimo montažo. Njena bistvena lastnost pa je, »da se dva fragmenta, ki ju zlepimo skupaj, neizogibno združita v novo predstavo — novo kvaliteto, ki nastane iz tega spajanja. Povezovanje dveh montažnih fragmentov ni več podobno njuni vsoti, temveč njunemu produktu, ./. ..,/ ker se rezultat spajanja vedno kvalitativno razlikuje od vsakega posameznega sestavnega dela«.7 V pesem se vrivajo drugorodni fragmenti, ki jih je Kosovel zamejil med okrogle oklepaje, oblikovalec knjige pa jih je dal natisniti še z manjšimi črkami in jih tako tudi optično poudaril. Ti vrivki so nekakšne ironične antiteze. V prvi kitici razbijajo lepotno podobo večera: Ob večerni uri j nas poboža mrak. (Napoln jeni ribji mehurji.); v drugi se 5 Milan Butina, Elementi likovne prakse. Ljubljana 1982. 229. 0 N. d., 230. 7 Sergej Mihajlovič Eisenstein. Montaža, ekstaza (Izbrani spisi). Ljubljana 1981, 174—175. posmehnejo človeškemu prizadevanju in hrepenenju po lepem: V prsih čutiš peroti / pa bi se razpel. / (Kulturni Hotentoti\); v tretji opozarjajo na nena-čelnost in predajanje življenjskemu pragmatizmu, tudi če prinaša s seboj bolj malo etično čistega, ali kot je Kosovel zapisal med oklepaja, kljub temu da (Ta petrolej smrdi.). Kosovel je uspešno izpeljal zahtevo avantgardne umetnosti, ki od umetnine zahteva, da ne skriva več svoje skonstruiranosti, ampak jo kaže in celo poudarja. Kosovel jo poudarja s tem, da vsebinsko drugorodne povedi ne le vgrajuje v celoto, ampak njihovo drugačnost še poudarja z oklepaji. Tudi v pesmi Ljubljana spi (191) oklepaja — tokrat oglata — zamejujeta fragment, ki se bistveno razlikuje od celote, v katero je vmontiran. Zamejen med oklepaja se tako med motiva evropskih prevratov in ljubljanske zaspanosti vrine erotični motiv, ki upočasni ritmično silovitost pesmi. 1.3 Nasprotje strojna pisava — avtorski rokopis: Ta sti-lem je v zbirki uporabljen le enkrat, in sicer v Kons: ABC (119). Lirski subjekt si prizadeva biti hladen, ciničen, saj bo le tako transformiran kos sprevrženemu svetu. Vendar se v svoji cinični drži zlomi, zgubi distanco, preda se, negativnemu sicer, pa vendarle čustvovanju. Zajame ga gnus, ponavlja razpoloženjski medmet fuj, svoj negativni odnos pa izrazi tudi z velelnikoma pljuj in zaničuj. Kosovel je gabenje poudaril grafično s črto in kar trikrat podčrtal medmet fuj. Brumen je šel še dlje: pesem je razstavil na dva dela. Pivega, v katerem lirski subjekt še ohranja pregled nad samim seboj in svetom okrog sebe, je dal zapisati s tiskarskimi črkami, ko pa ta razdalja izgine, ko jo preglasi gnus, se v pesem vrine Kosovelov rokopis. Oblikovalsko je to logična in izvirna rešitev, vendar je Brumnova, ne Kosovelova. Pisnemu jeziku navadno ne pripisujemo likovnosti. »Črka ima lahko po svoji obliki likovne značilnosti, je npr. okrogla, oglata, visoka, tanka itn. Vendar se pomen črke ne nanaša na te lastnosti, ampak na določen zvočni pojav, torej ne na vidni ali tipni pcjav, čeprav je črka sama po sebi vidna. .. J Vsi pisani teksti so torej vidni, po svoji osnovni komunikacijski funkciji pa ne nujno likovni, čeprav so lahko tudi to.«8 In prav za zadnje je poskrbel oblikovalec Integralov, ko je, trudeč se, da bi sporočilo funkcionalno podprl z zapisom, črkovnim znamenjem dodajal likovne lastnosti. Da gre v resnici za likovne lastnosti, nas prepriča dejstvo, da smo ob prebiranju Integralov prisiljeni uporabljati likovne čute; z njimi zaznamo npr. intenzivnost (svetlo, temno), kvaliteto (lahko, težko), prostor (blizu, daleč, nizko, visoko) in obliko. Iz natisnjenih pesmi razberemo, da si je oblikovalec v želji »po grafični modernosti«8 dovolil posegati v zunanjo zgradbo pesmi, pri čemer je notranjo formo upošteval ali pa tudi ne. Brumnovi oblikovalski posegi pesmi vizualno razgibavajo, nakazujejo ali poudarjajo marsikateri bistveni del sporočila, kakega pa tudi spregledajo. Sugestivna oblika daje vtis, da beremo že prebrane pesmi. 2 Likovne pesmi: Kosovelovi izvirniki so večinoma izpisani zelo hlastno, komaj čitljivo in zelo redko je zapis verzov nadziran tako, da bi kot celota oblikoval kak predmet. Ocvirk opozarja, »da Kosovel predvsem ni hotel 8 M. Butina, n. d., 123. 8 Anton Ocvirk: Srečko Kosovel, Zbrano delo 2, Ljubljana 1974, 564. posnemati predmetov samih po njihovem videzu (steklenice, kozarca, drevesa). Vse to početje, ki se je uveljavilo že v antiki, a zatem v renesansi in baroku, se mu je zdelo preveč igračkasto; zato se ni mogel navdušiti tudi za najnovejše oblike likovnega pesniškega abstraktizma, ker so bile po njegovem vsebinsko premalo razvidne, idejno preveč plehke«.10 Kosovel je tradicionalno likovno pesem realiziral le enkrat: v Moji veliki Nadi (234) je verze razporedil tako, da oblikujejo sidro. Lirski subjekt izpoveduje svojo osamelost: Sam / sem na beli obali — in smrtno slutnjo — Jutri, čez teden, čez leto / mogoče odplavam. Tišina. Vendar se mu, zavezanemu temu svetu, misel na smrt upira, še vedno je zmožen upanja, zato se v pesmi kar štirikrat pojavi znak za upanje. Trikrat je to besedni znak Nada, enkrat je to likovni znak sidro, za katerega vemo, da je simbol upanja, trdnosti, zasidranosti v svet. I o je tudi edina pesem, v kateri Kosovel z verzi izriše (mogoče celo nehote) realen predmet. V Integralih pa najdemo takih primerov več. Kdo je njihov avtor, ali Ocvirk ali Brumen, je težko reči, gotovo pa je, da verzi v pesmih Kons (Premalo gibanja je v meni, 232) in Svetilka ob cesti (226) v rokopisnem gradivu niso razporejeni v cvet ali svetilko. Enako velja tudi za nepredmetne likovne oblike, v katere so ujete pesmi Evropa umira (205), Kons (Jezna jesen prihaja, 233), Klic (267) in Cirkus Kludsky (148). Kons (Premalo gibanja je v meni, 232) razkriva Kosovelov odnos do ženske in ljubezni — še vedno je romantično razpet med ideale in resničnost — in je likoven. Ocvirk je v opombah k pesmi zapisal, da nekatere besede v njej niso bile razločno zapisane in je bil prisiljen predzadnjo besedo v desetem verzu prebrati po svoje, »a v skladu z besedno osnovo v rokopisu«.11 Besedna zveza zoončast cvet, kot je spremenil izvirnik, je verjetno spodbudila oblikovalca Bruinna, da je verze pesmi, ki pri Kosovelu ni likovna, razporedil v zvončast cvet. Cirkus Kludsky (148) združuje več oblikovnih postopkov, tako da bi ga lahko uvrstili ne le med likovne pesmi, ampak tudi med take, ki jih zaznamuje različna tiskovnost, če pa bi upoštevali le rokopis, bi bil lahko celo lepljenka. Izvirnik je izpisan na dveh straneh. Tik pod zgornji rob Beležnice, v katero je pesem zapisana, je nalepljena rumena žigosana vstopnica s črnim napisom Cirkus Kludsky — 461. Pod to je. Kosovel napisal le še Prostor št... Vse črke so enako velike. Kosovel je kot naslov vlepil v lx'sedilo pravo vstopnico in s tem vnesel v svoje lastno besedilo tujek, delček predmetnosti, t. i. citat. Znano je, da so tudi konstruktivistični slikarji v svoje slike interpolirali vsakdanje predmete ali njihove dele. S tem so avantgardisti dosegali dvoje: (1) opozarjali so na to, da je delo organizirano in ne ustvarjeno, pa tudi, kako je narejeno, in (2) izkoriščali so učinek citata, ker ta prinaša s seboj v novo delo vsebino asociacij iz celote, iz katere je bil iztrgan.12 Kosovelova pesem poleg teh zahtev avantgardne poezije izpolnjuje še to, da naj bo pesništvo sinkretistično oziroma večgovorično. Cirkus Kludsky združuje likovni prvini pravokotnik in barvo (vstopnica je dvobarvna: rumen papir je potiskan s črnimi črkami) z besedilom. Hkrati vpeljuje z navadno vstopnico v umetnostno besedilo neumetnostno sestavino. 10 Isti, n. d., 583. II N. d., 629. 12 Volker Klotz, Citat in montaža v novejši književnosti, Izraz, Beograd, maj 1977. Pesem je v izrazu skrajno racionalna. Uvajajo jo samostalniki, ki označujejo realije. Besedno gradivo natančno določa prostor; osredotočenost našega pogleda se oži od daljnjega k bližnjemu, od splošnega k posamičnemu: cirkus — galerija — prostor št. 461. Ob kolombino je pesnik postavil senzacij željne gledalce. V cirkusu, metafori sveta, si stojita nasproti trpeči subjekt in brezčutna, pozverjena množica. Ko nam po načelu montaže in dosledno skozi vso pesem izmenoma usmerja pogled zdaj na en fragment (kolombino), zdaj na drugega (gledalce), se zdi, kot da je le neprizadet poročevalec: A) Kolombina / se slači, se slači. B) Vsi gledajo, j Nihče ne vidi, / da se drži na zobeh. A) Doiga se. Že pod šotorom. Na to, da se zadnji povedi navezujeta na kolombino, nas opozarja le glagolska končnica za 3. os. ednine. Z montažo dosega posebno dramatično napetost, ki jo še stopnjuje z izpusti glagolov: Že pod šotorom. / Drzne opazke. / Sramoten smeh. Pesem se izteče v moralističen sklep o človeški pozverjenosti, zaradi katere človek ne ogroža le svojega bližnjega, ampak tudi samega sebe. Civilizacija se je sprevrgla, svet je postal zverinjak, v katerem sporazumevanje ni več možno: človek -> zver, govorica —> besnenje. Likovniki menijo, da prostor strukturira prostorski križ telesa. Pojme navpičnica, vodoravnica in poševnica izpeljujejo prav iz telesne podobe: »/P/'o-končno držo občutimo kot dinamično in aktivno stanje telesa, njena likovna pojmovna podoba pa je vertikala ,/.../ Ležeči položaj občutimo kot počitek in pasivnost. Njegova likovna podoba je vodoravnica.«13 Pesem je iz osemindvajsetih zelo kratkih verzov, katerih začetne besede so podpisovane točno druga pod drugo. Tako se v belino papirja zarezuje vertikala, likovna podoba vrvi, po kateri se mora vzpenjati kolombina, da bi zadovoljila gledalce zveri na varni galeriji. Prvih šest verzov je zapisanih z izrazito majhnimi črkami, tako da vzbujajo vtis oddaljenosti in navidezno še podaljšujejo navpično os. Seveda, kolombina se vzpenja vrtoglavo visoko, tik pod streho cirkuškega šotora, tako da jo komaj še vidimo (zapis z zelo majhnimi črkami). Gledalci so na varnem, na tleh, stabilni — oblikovno je to izraženo z večjimi črkami, ki verz razširijo, za širino oziroma vodoravnico pa smo zgoraj navedli, da je likovna podoba trdnosti, stabilnosti in pasivnosti. In če se zdaj še enkrat opremo na Kandinskega in njegovo teorijo pomenov, ki jih imajo položaji na slikarski ploskvi, na kateri vzbuja položaj zgoraj predstavo lahkosti, občutek rahlosti, osvobajanja in svobode, spodaj pa zgostitev, težo, pritisk, lahko ugotovimo, da likovna oblikovanost pesmi podkrepljuje njeno sporočilo, oziroma da oblika sodoloča vsebino. Kolombina se vzpenja navzgor, je dejavna in zato samoosvobajajoča, medtem pa gledalci ostajajo negibni spodaj, kjer postaja pritisk vse večji; z njeno osvoboditvijo iz arene izgine človek, za svet zato ni več možnosti, zajame ga besnilo. Povedati pa je treba, da taka likovna rešitev ni Kosovelova, ampak jo je verjetno zasnoval oblikovalec knjige. 3 Kratice, okrajšave, znaki za razmerja. 3.1 Kratice in okrajšave so pri Kosovelu precej pogoste, velikokrat tudi vidno poudarjene, tako da izstopajo iz celote. Kosovel jih je v rokopisu največkrat poudaril z eno ali več črtami, oblikovalec Integralov pa z velikostjo in tipom črk. Oboje so z različnih področij; rabljene so namesto prav- 13 M. Butina, n. d., 210. niških izrazov (§), priložnostnih rečenic (R. I. P.), simbolov iz matematike in lizike (HP, ki je angleška kratica za horse power oz. konjsko moč). Z njimi dosega jeclrnatost, navidezno preciznost, pa tudi pomensko razprtost, saj okrajšave zabrisujejo pomensko enoumnost. Primer za to je že sama okrajšava kons., ki je v zbirki zelo pogost naslov pesmi: Kons: mačka (117), Kons: ABC (119), Kons: 5 (ПО), Kons (Tiger je skočil na krotilca. 145). Kons: XY (146), Kons: Z (150), Kons: 4 (152), Kons: X (153), KONS (Truden evropski človek, 186), Kons: NOVI DOBI (187), Kons IKARUS (193), Kons (Jezna jesen prihaja, 223), Kons: MAS (224), Kons: MAS (225), Kons: N (226), Kons (Ti mirno spiš, 229), Kons: 3 (230), Kons (Premalo gibanja je v meni, 232). V beležnici iz časa, ko je Kosovel pisal svoje konse in ko je KONS predlagal tudi za ime literarnega mesečnika, lahko preberemo, kaj vse bi lahko taka okrajšava pomenila. Navaja: konstrukter, konstruktivnost, konstrukcija, konstruktivni princip.14 Očitno se je zavedal, da lahko okrajšava kons, pomeni tako tvorca kot predmet tvorbe, lastnost tvorjenega in tudi literarno smer (konstruktivi-zem), ki je take okrajšave zaradi zahteve po kar največji pomenski obremenitvi besed zelo cenila. Poleg krajšave копи, je zelo pogosta tudi št., ki se vedno pojavi kot desni neujemalni imenovalni prilastek (Prostor št. 461, Pesem št. I, Čevlji št. 40. Detektiv št. 16). Okrajšavo P. S. je uporabil le enkrat v pesmi Grenko resnična in brez tolažbe (236), kratico HP pa dvakrat (Kaj se vznemirjate, 160, in Modri konji, 292), obakrat, ko je hotel poudariti diametralno nasprotje mirovanju in smrti. Okrajšavo R. 1. P. je napisal v pesmi Odprite muzeje (124). Zasnovana je na ponavljanju enakih oziroma sorodnih prvin (Odprite muzeje! Odprite grobnice! R. I. PA). Med zastarelimi nazadnjaškimi idejami, ki prevevajo Evropo in ki bi jih bilo treba za zmeraj zapreti v muzeje/grobnice, izrecno imenuje le nacionalizem. Pesem ironično sklepa z okrajšavo latinske rečenice Requiesca(n)t in расе R. I. P. 'Naj počiva(jo) v miru', oz. 'Počivaj(te) v miru'. Značilno je, da iz te okrajšave, ki jo sestavljajo le prve črke besede, ni razvidno, ali je glagol v 3. os. ednine ali množine. To povzroča dvoumnost, saj ne vemo, na koga se z velelnikom zahtevano dejanje nanaša: na ideje ali na bralca. 3.2 Znaki za razmerja: Razmerja med posamičnimi prvinami Kosovel zapisuje z znaki =, <, + in л\ pri čemer prvi izraža enakost, drugi velikostno razmerje, tretji istost, četrti soobstajanje in peti ponavljalnost. Znake za enakost ( = ) najdemo v Kons. 5 (130): Oboje = 0; 0 = oo = 0 in v Kalejdoskopu (283): prirodopis — duhovna veda; geografija — veda o človeku-, politika = veda o razumu. Matematični znaki imajo ustaljen, dogovorjen pomen in povezujejo posamezne prvine med seboj v točno določena razmerja. To določenost pa Kosovel sproti relativizira in ruši z enačbenimi nizi, v katerih prvine prehajajo iz ene enačbe v drugo in se s tem tudi izenačujejo. Vzorčni primer takega postopka, ko se sicer trdna, z matematičnimi znaki določena razmerja začnejo rahljati in celo obračati v svoje nasprotje, v nedoločnost, je Kons. 5. Pesem v dolgem nizu enačb postavlja v razmerje zelo različne elemente: zlato in gnoj; А В in 1, 2, 3; 0 in oo. Temeljno razmerje med njimi je enakost. Med na videz tako različnima stvarema, kot sta zlato in gnoj ('dobro' in 'zlo'?), je enačaj, ravno tako med 'nič' in 'neskončno'. Posamezna enačba, iztrgana iz sobesedila, nam kaže vrednost 14 Srečko Kosovel, Integrali '26, Ljubljana 1984, 2. izdaja, 84. posamičnih prvin kot trdno in nespremenljivo. Vendar se ta z naslednjimi enačbami relativizira, saj se izkaže, da se da izenačiti pravzaprav čisto vse. Humanizem, ki ga z metaforo duše vpelje Kosovel, je brez moči, pa tudi odveč, saj je ob popolni nivelizaeiji vrednot čisto vseeno, ali obstaja ali ne. Kosovel svojega dvoma v besedo oziroma sporazumevanje z besednimi znamenji ne izraža samo tako, da besede nadomešča z matematičnimi simboli, ampak ga je zapisal tudi v enačbi А В < 1, 2, 3. Vrednost znakov bsed, ki jih simbolizirata prvi črki abecede, je po njegovem manjša od vrednosti skonstruirane govorice, izražene s števkami. Vendar pa čisto na koncu zdvomi tudi v novi števčni kod, saj pesem ironično sklene z oslovskim riganjem. Zadnji verz je Brumen vidno poudaril tako z velikostjo kot izrazitostjo črk, česar pa v Kosovelovem rokopisu ni. Kosovel je namreč konce pesmi največkrat zaznamoval z dvema črtama. Podobno kot enačaji v Kons. 5 učinkuje tudi trojni enačaj ( = ), znak za istost, v pesmi Pogovor v somraku (151). Med prirotlne zakone in etiko je sicer postavljen znak za istost, vendar je razmerje relativizirano, ker je postavljeno v vprašalni naklon. »Vprašalne povedi so (pač) tiste, ki izražajo nejasnost ali negotovost glede kakšne prvine v podstavi povedi.«15 Prav tu se kaže Kosovelova dvojnost: kljub pogostemu zatekanju v precizni znanstveni jezik te funkcijske zvrsti ne uporablja dosledno. »Cilj vsake znanosti je poudariti referencialno funkcijo in varovati jo pred zlivanjem in konota-cijami z drugimi funkcijami: emotivno, injuktivno . .. Vsem znanstvenim kodom je skupno to, da je konvencija v njih zelo močna, prisilna in v glavnem eksplicitna.«16 To velja enako za formule kot figurativne krivulje, sheme in grafikone. Kosovel pa tudi ko se izraža z neosebnimi matematičnimi simboli, kot tvorec besedila nikakor ni neopazen, ampak se kar naprej opredeljuje do v enačbah upovedenega. Tako v pesmi Pogovor v somraku ne samo da dvomi v enačbo, ki jo je zapisal, ampak svoj dvom še čustveno podkrepi; ob razmerje je zapisal kar tri vprašaje: Prirodni zakoni = etika??? Konstrukcije z nebesednimi znamenji, največkrat matematičnimi, poudarjajo skonstruiranost umetnine, miselnost novih umetnostnih smeri iz prvih dveh desetletij 20. stoletja, »da je (tudi) umetnina plod dela«.17 Vsej znanstveni racionalnosti in hotenju po izmerjenosti vsega navkljub pa je Kosovel predvsem humanist — zanima ga človekovo mesto v času in prostoru, njegovo razmerje do soljudi, razmerje med duhom in razumom. Čeprav skuša govoriti kot naravoslovec, vedno znova spoznava, da tudi nebesednc govorice (kodi) ne omogočajo sporazumetja, zato se mu vrednost enačbenih nizov relativizira, ne-besednim kodom pa se posmehuje (Kons. 5). 4 Geometrijski liki premica, kvadrat in pravokotnik so v pesmih Človek pred zrcalom (198), Na postaji (178) in Napis nad mestom (184). Vsem je skupno, da njihov avtor ni Kosovel — v rokopisnem gradivu teh likov ni — in da na poseben način poudarjajo posamezne motive v pesmih. 4.1 Premica : Pesem Človek pred zrcalom je potisnjena na desno stran likovne ploskve knjižne strani, in sicer bližje njenemu spodnjemu kot zgor- 15 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1976, 430. 16 Pierre C.uiraud, Semiologija, Beograd 1975, 60. 17 Srečko Kosovel, Zbrano delo 3, Ljubljana 1977, 570. njemu robu. Za smer »proti desni« V. Kandinski trdi, da pomeni »iti notri«, »gibati se proti sebi«18, položaj »spodaj« pa da zaznamujejo »zgostitev, teža, pritisk«.19 Položaj pesmi na likovni ploskvi — knjižna stran je referenčni okvir, v katerem se oblikovalec lahko giblje — nas torej opozori na umik vase in na prizadetost lirskegü subjekta ob njegovem samoopazovanju. Pesem je zapisana dvakrat. Na desni je — v skladu z našim načnom zapisovanja, ki poteka od leve proti desni — upesnjena stiska človeka, ki ne zmore več dejavnega bivanja (lahko le še strmi) in ki se. ko opazuje svoj odsev v zrcalu, ove lažnosti in neresničnosti vsegà. Na levi je pesem še enkrat zapisana, tokrat od desne proti levi. Likovni element, ki ločuje oba zapisa, je navpičnica; ponazarja zrcalo iz naslova. Izkaže se, da je zrcalo deformirano, saj nepravilno odseva zapis. Da bi bila zrcalna slika enaka prvotnemu zapisu (da bi ga odsevala), namreč ni dovolj, da je zrcalna pesem pisana od desne proti levi; obrnjeno — od leve proti desni — bi morale biti zapisane tudi črke. Odsev, kakršnega daje zrcalo, je v resnici lažen. Likovna rešitev pesmi (napačna preslikava) nas poduči, da sta resnica in videz nezamenljiva: vsaka preslikava resnice je potvorba.20 4.2 Kvadrat : Kosovel upesnjuje v pesmi Na postaji odhod od doma (verjetno moramo odhajanje od doma razširiti na zapuščanje prvobitnega sveta in vstopanje v moderni tehnizirani svet). Poudarjena je impresionistična parcialnost zaznavanja. Vse, kar vidimo, zagledamo vedno v prvem planu, od blizu; oropanim distance so nam dostopni le detajli, ne zmoremo pa celovitega pregleda nad stvarmi: Vagon. Odprta vrata. / In ograja. ... Rdeča kupa. ■/...' V kvadratu vrat človek. Ograja. Zelena ravnina. '.../ V dalji srebrni / dom. Z glagoli izraženega dogajanja skoraj ni — razmerje med pol-stavčnimi in enostavčnimi povedmi je 5:8. Daleč najbolj pogosta in zato osrednja beseda pesmi je človek-. Na peronu se človek izprehaja. . .. V kvadratu vrat / človek, j... Nekdo odhaja. Joj človek s srcem, bolje da nisi! Sredinska verza — V KVADRATU VRAT / ČLOVEK — sta natisnjena s samimi velikimi tiskanimi črkami in uokvirjena s kvadratom. Kvadrat pa je oblika, za katero V. Kandinski meni, da je to sicer »kompozicija najbolj objektivne temeljne ploskve z eno samo prvino, ki nosi v sebi tudi najvišjo objektivnost«, vendar »ima za nasledek hladnost, enako smrti — rabi lahko tudi kot simbol smrti«.21 Človek je torej zapustil naturno, vstopil je in se zaprl v »kvadrat«, v brezdušni svet tehnike, ki ni po njegovi meri in kjer mu preti smrt. Likovna rešitev pesmi — v kvadrat uokvirjena središčna verza — je učinkovita in primerna, vendar tudi ta kot mnoge druge v Integralih ni Kosovelova. V njegovem rokopisu sta verza le enkrat podčrtana. 18 Misel Vasilija Kandinskega povzemam po Milanu Butini. Elementi..., 223. •» Kot 18. 20 Prim, interpretacijo J. Toporišiča, SKJ 4 (1970), str. 39—41. 21 V. Kandinski, Od točke...188. ^Пал^ /jxèci -С X. /^ сА л /-TV4) -VT ^^ ^ * - v.—/ ■ A 7-rVfc ^с г^ О /^v , £ Ь ^ 4Л P r a v о к о t n i к : V ironičnem Napisu nad mestom Kosovel sopo-stavlja drug ob drugega različne motive, nobenega od njih pa ne izpelje do konca, vsakega prekine že z novim. Tako se izmenjujejo družbeni, ljubezenski in poetološki motivi. Upadljiva je oblikovnost. Naslovu sledi v tri kitice razporejena pesem. Prva dva verza prve sta uokvirjena v pravokotnik, zapisana z večjimi črkami in pomaknjena za nekaj milimetrov proti levemu robu strani. Prav prva dva verza sta tudi pomensko najtehtnejša, sta nekakšen aforizem na temo mestnega življenja. Opozarjata na strašljivo majhnost človeških hotenj — stremljenje je pomembna Kosovelova tema, dotaknili smo se je v Kon-su Ikarus — in miselno lenost. Pravokotnik lahko preberemo kot krajevno tablo ob mestni vpadnici. Naslov Napis nad mestom je tavtologija: sama likovna realizacija nam pove, da smo v mestu in kakšno to mesto je. Vendar pa v rokopisnem gradivu in tudi v ZD ni pravokotnika in napisa v njem, zato ob originalu tudi o odvečnosti naslova ne moremo govoriti. 5 Skice : Tri pesmi v Integralih dopolnjujejo skice. So iz črt (navpičnic, vodoravnic, poševnic), ki se včasih povežejo v zaprto strukturo (pravokotnik), črk različnih velikosti in oblik, ter barve. V Sferičnem zrcalu (142) ob tradicionalnem pesemskem gradivu, besedah, učinkuje še slikovnost. Besedam je namreč enakovredna skica, ki besedilo ne le krasi ali samo ponazarja, ampak ga pomembno pomensko razširja. Kosovel je desno od besedila s pomočjo kar najenostavnejših likovnih prvin — dveh vzporednih navpičnic in dvakrat po dveh vzporednih poševnic — oblikoval narobe zasukano črko 1С, to je inicialko svojega priimka. Besedilo, zamejeno z navpičnicama in poševnicami, zastavlja poetološko vprašanje: zakaj se je odvrnil od »baržunaste lirike«, ki jo je nameraval izdati v zbirki Zlati čoln, in zabredel v močvirje — postal pesnik ironije in absurda. Njegov obrat od tradicionalne lirike k novim smerem je nakazan likovno: S citatni vprašalni figurativ nastop nastop nastop Tipi skupine 1 zajemajo obrazce, s katerimi se navezuje na dogodek (1.1), ugotovitev, oceno stvarnosti (1.2) in tezo o izraziti prvini v stvarnosti (1.3). V enostavčni ali dvostavčni povedi začetka besedila je besedno nakazana vsebina besedila. Vsem trem je skupno, da imajo začetne povedi nizko stopnjo napovednoeti (kataforičnosti) ; dobijo jo šele v konkretnem sobesedilu, iz dejstva, da so na začetku, ne pa iz katere od svojih sestavin ali celotnega smisla. Po smislu so lahko — osamosvojene — celo besedila, npr. vest (1.1) ali izjavni stavek oziroma logična sodba (1.2, 1.3). Začetki te skupine vstopajo v vsebino neposredno tako, da ubesedujejo kak njen (navadno izraziti) del. Poimenujejo prvino iz stvarnosti, zato so stilno nezaznamovane enote. Tipi skupine 2 teh lastnosti nimajo ali pa so zastrte. Vsebina ni poimenovana tako kot v skupini 1, nastop kakega navedka (2.1), (retoričnega) vprašanja (2.2) in kake stavčne figure (2.3) pa pri naslovniku vzbuja določeno pričakovanje nadaljevanja. Imajo torej višjo stopnjo napovednosti (vendar so pravi napovedniki v teh nastopih zelo redki). Začetki te skupine delujejo s kakim drugim funkcijskim sredstvom, navedkom, vprašanjem, figuro, iz katerega naslovnik vsebino razpozna, ko začetek projicira skozi sledeče besedilo. Zato so stilno zaznamovane enote besedila. Ker meje med sosednjimi tipi začetkov niso ostre in so primeri, ki lahko pomenijo mejne podtipe, je vzpostavljena prva ravnina ločevanja med »minus napovednostjo« (1) in »plus napovednostjo« (2). Tako je ločevanje olajšano.® 1.1 Vestiški nastop Teme dneva se praviloma nanašajo na aktualnosti v stvarnosti, na najbližje točke okrog svoje vsakokratne točke »zdaj«, ne pa nujno tudi vsi začetki besedil (če se v vestiškem nastopu pojavi jezikovni znak »zdaj«, prislov zdaj, se zmeraj — ohlapno — nanaša na te točke v stvarnosti in nikoli na interni čas v besedilu). Vestiški nastop izmed vseh tukaj obravnavanih začetkov besedilo najbolj neposredno približa dogodku in s tem daje naslovniku podatek, o čem bo govor v vsebini. Vestiški nastop je časo-prostorska umestitev besedila na dva načina. Usmeritev k dogodku je dosežena z izrabo osnovnega vzorca vesti. Imamo vestiški začetek nevestiškega besedila: (a) Včeraj se je v palači ob East Riverju pričel sestanek »Skupine 77«, na katerem se morajo zunanji ministri 117 držav v razvoju opredeliti za izhodišča strategije v novem krogu pogajanj med Severom in Jugom, ki se bo v drugi polovici leta pričel s posebnim zasedanjem generalne skupščine OZN. (12. 3. 1980, Dušan Snoj.) Usmeritev v točko »zdaj« (ali najbližjo točko okrog točke »zdaj«) je dosežena z osnovnim, podatkovno nerazvitim vestiškim vzorcem (pravzorcem), vendar v tej točki ni dogodek kot pri (a). Če ima točka »zdaj« določen družbeni pomen, npr. obletnice, je že nastop te točke lahko dogodek. V poročevalstvu je treba med (a) in (b) ločevati: (b) Danes je mednarodni dan otroka. (6. 10. 1980, Dragica Bošnjak.) Tu imamo podtip, ki bi ga lahko imenovali nepravi vestiški nastop: (c) Uvodna seja madridskega sestanka konference za varnost in sodelovanje v Evropi se je začela pol ure prepozno. (10. 9. 1980, Jaka Štular.) 6 Resničnosti ni mogoče zmeraj zajeti v sheme in tudi tukaj so primeri ostankov. Čeprav so presenetljivo redki, ta tipologija (!) ni natančen posnetek dejanskega stanja. Zato ima predvsem didaktično vrednost. Je pa pripravno ogrodje za vstavljanje natančnejših enot, da bodo tipi postali vrste. Nadaljnja raziskava bo morala pritegniti razmerja med naslovom, začetkom besedila in sledečim besedilom. Imamo še vedno vestiški pravzorec (samo časovni podatek o dogodku), podatek o kraju je dan posredno, prek pridevnika madridski, ki ga samo v določenih sobesedilih sprejmemo kot podatek o kraju poročenega dogodka (seja komisije varšavskega sporazuma je lahko tudi v Pragi).7 Začetek je tudi dan v vestiškem pravzorcu z nepričakovanim (neobičajnim) podatkom o času, zato ima znatno višjo stopnjo napovednosti, za razliko od vestiških nastopov v tem tipu. Naslovnik pričakuje pojasnilo, ki ga pri običajnem časovnem podatku (npr. včeraj) ne bi, namreč, zakaj je tu povedano, da se je seja začela ravno pol ure prepozno? Besedilo se nadaljuje: Španija je pravkar prebrodila hudo krizo vlade in novi minister za zunanje zadeve je moral pred svojim nastopom v konferenčni dvorani še priseči. 1.2 Ugotovitveni nastop To je najpogostejši tip začetka v Temah dneva. Na skladenjski ravni je tudi najbolj raznovrsten, tako da je tu podtip, ki pomeni povezavo s tipom 1.1, vendar je začetek ugotovitev, ocena o pojavu ali problematiki iz aktualne stvarnosti, ki je za naslovnika hkrati tudi podatek, o čem bo govor v vsebini. Podtip in prehod k tipu 1.3 pa tvorijo primeri, kjer peša na določeno aktualnost vezana ugotovitev in se krepi splošna teza, hkrati pa tudi razvidnost podatka o vsebini sledečega besedila. (č) Včerajšnja problemska konferenca ZKS o problemih dolgoročnega razvoja visokega šolstva najbrž ne bo zapisana kot eden izmed prelomnih dogodkov. (21. 2. 1985, Janko Svetina.) (d) Ni nova ugotovitev, če rečemo, da gredo cene po svoje in da rastejo. (4. 2. 1985, Ilja Popit.) Zgled (č) vsebuje pretvorjeni vestiški pravzorec, vendar se nastop ne nanaša na dogodek (ki je impliciran), ampak na ugotovitev, ki bi bila ob pravem vestiškem nastopu postavljena v ozadje, namreč: * Včeraj je bila problemska konferenca ZKS o problemih dolgoročnega razvoja visokega šolstva.//Ta konferenca najbrž ne bo zapisana kot eden izmed prelomnih dogodkov. V zgledu (č) gre za besedilni pojav, ki ga Daneš (1968, 132) imenuje tema-tizacija, nastanek strnjene povedi iz dveh I — J vezi (vezi izhodišče — jedro), kjer imamo pretvorbo: včeraj je bila konferenca —> včerajšnja konferenca. S tem je omogočeno, da je v ospredje postavljena ocena, ugotovitev o dogodku, ki je v danem primeru pomembnejša od samega dogodka. Avtor tako uresničuje takojšnji nastop na sceno, hkrati pa postavi »kuliso« (včerajšnja), ki ima tukaj vlogo pritegnitve časovnega podatka. ' Zgled tudi lepo kaže, kako se v vzorcu vesti avtomatizirata le dve mesti za podatek o kraju in času oziroma času in kraju ter tudi ne katerikoli podatek o kraju in času, ampak določen podatek za določeno vrsto dogodka. Zato tudi vestiški vzorec ni poved kot odgovor na vprašanje »Kdaj se je zgodilo/Kdaj je kje kaj bilo?«, ampak »Kaj se je zgodilo/kaj je bilo?«. Vprašuje se po dogodku, sam odgovor Bil je potres pa še ni poročevalski, če ni dan v pravzorcu, se pravi, da ima ob sebi bodisi časovni bodisi prostorski podatek: Včeraj je bil potres. Na Tolminskem je bil potres. Ali v vzorcu: Včeraj je bil na Tolminskem potres. Z zgledoma (a) in (č) se da pojasniti osnovno razmerje med informativnimi in interpretativnimi poročevalskimi žanri. V zgledu (d) je kulisa ena od pragmatičnih prvin, s katero avtor umešča svoje sporočilo v sporočevalno okoliščino. Izvajalniška predpona (pri Austinu »performativni prefiks«; izvajalnik = performativ) je tukaj blizu (retoričnemu) mašilu (Korošec, 1986a, 8—9), tako da jo je mogoče izpustiti in dobiti čisti tip z ugotovitvenim nastopom: * (e) Ni nova ugotovitev, da gredo cene po svoje in da rastejo. * (f) Ugotovitev, da gredo cene po svoje in da rastejo, ni nova. Vse značilnosti čistega ugotovitvenega nastopa, tj. takojšnji nastop na sceno, poimenovanje vsebine sledečega besedila (tudi mimo naslova), nizka stopnja napovednosti, nastop brez kulise, ima zgled: (g) Pri pripravah in dogovarjanju o planskih dokumentih Jugoslavije za naslednje srednjeročno obdobje smo se znašli v precejšnji zamudi. (1. 10. 1980, Branko Podobnik.) Zgleda (h) in (i) pa spadata v drugi podtip tipa 1.2, kjer se ugotovitveni nastop približuje teznemu nastopu. Zgled (h) ubeseduje splošno, običajno družbeno dejavnost, »navado«, in ga samo časovni podatek o teh dneh veže na določeno aktualnost, zgled (i) pa ima za to ohlapno rabljeni svojilni zaimek naša, deloma pa tudi členek zgolj, ki daje tej ugotovitvi družbenokritični smisel: (h) Kakor v vseh zvrsteh človekovega ustvarjanja, tako v teh dneh tudi v športu delamo letne obračune, tehtamo dosežke in izbiramo najboljše. (24. 12. 1984, Stane Trbovc.) (i) Domala vsa naša prizadevanja za varstvo okolja, v katerem živimo, se omejujejo zgolj na predpise (15. 1. 1985, Žarko Rajkovič.) Sem bi šteli tudi razmeroma številne začetke, kjer je ugotovitev dejansko avtorjeva ali družbenopolitično razglašena zahteva, poziv k določenemu ravnanju, kot taka pa komaj še ugotovitev in bliže geslu: (j) Dosedanje zasnove kmetijstva ni treba menjati, ampak samo izvajati dogovorjeno politiko in odpraviti tiste pomanjkljivosti, ki so se nakopičile predvsem v organiziranju proizvodnje. (13. 3. 1980, Bojana Jager.) 1.3 Tezni nastop Izraz teza tukaj ni uporabljen v povsem običajnem pomenu. Ne gre — vsaj zmeraj ne — za prave teze, tj. pozitivne ali negativne trditve, ki se dokazujejo oziroma zavračajo z znanstvenim postopkom. Izjavni stavki v teh začetkih so tezam podobni, podobni pa so tudi logičnim sodbam, ki so resnične ali neresnične. Ločevanje od ostalih nastopov pa tukaj ni težko. Oblikovanje teznega nastopa je zahtevnejše na vsebinski, ne toliko na izrazni ravni. Ti nastopi so praviloma kratki prosti stavki, zaradi nizke stopnje napovednosti in ker je tudi poimenovanje vsebine v njih naslovniku manj jasno, je iz takih splošnih stavkov besedilo težje nadaljevati. Zdi se, kot da je avtor z njimi postavil učinkovit začetek, iz katerega je spričo njegove tezne samozadostnosti in pomanjkanja napovednih prvin težko preiti v sledeče besedilo, zato mora avtor o nadaljevanju znova premisliti. Med teznim nastopom in sledečim besedilom je zato zmeraj bolj ali manj izrazita zareza (ki bolj kaže na postopkovni kot pa na tematski tip kompozicije). Če taka zareza ni pomaknjena preveč v notranjost besedila, tj. če tezni nastop ni uresničen v predolgi začetni povedi, štejem zarezo za naravno značilnost tega tipa. Ker so v teznem nastopu napovedne prvine šibke ali jih ni, je premočno zarezo treba odpraviti z navezovanjem v sledečem stavku, po možnosti s krepkimi kazalniki izhodišča z izrazito pokaznostjo (deiktičnostjo) : (k) Usoda vsakega človeka je odvisna od njegovega dela in uspešnosti tega dela. (j Zaradi tega /.../ (21. 2. 1980, Fedja Zimic.) Kazalniki izhodišča so poimenovalni navezniki: (1) Petdeset let je že od tedaj, odkar so pri nas začeli igrati hokej. // Ta igra v naši domovini res ni pognala globokih korenin /.../ (10. 3. 1980, Evgen Bergant.) Pri drugih besedilotvornih postopkih (vseh tu nimamo namena zajeti), npr. pri primerjavi, se poleg besed, ki se navezujejo na prvino v stavku teznega nastopa, kot okrepitve pojavljajo členki: (m) Doseči v športu vrhunske uspehe ni lahko. // Se mnogo teže pa je ostati med najboljšimi daljše obdobje. (16. 1. 1985, Evgen Bergant.) Če se za zarezo po teznein nastopu ne preide v uvodniško-komentatorsko besedilo, ampak sledi še en tezni stavek, dobi besedilo programske, deklarativne značilnosti in izstopa iz poročevalskih žanrov: (n) Brez ustreznih učbenikov si sodobne šole preprosto ni mogoče več prestavljati. // Moderna vzgojno-izobraževalna načela so zgolj teorija, če si morajo učenci snov zapisovati, učitelji pa so jo prisiljeni temu primerno prikrojevati, torej simpli-ficirati. (29. 2. 1980, Bojan Kavčič.) 2.1 Citatni nastop Razločevalna lastnost nasproti drugim tipom je samo ta, da avtor začenja svoje besedilo s tujim besedilom in podatkom, da ni avtor navedenega besedila, da gre torej za navedek. — Tudi ta nastop je izveden na dva načina: Podatek o (ne)avtorstvu je kot spremni stavek skladenjska sestavina ci-tatnega nastopa; navedek ni zaznamovan z narekovaji (a slednje ni nujno ločevalno znamenje): (o) V povezovanju dela in sredstev tičijo neznanske rezerve za skladnejši gospodarski razvoj, so včeraj utemeljeno ugotovili na posvetovanju o tej temi (9. 4. 1985, Bojana Jager.) Podatek o avtorstvu ni sestavina povedi v eitatnem nastopu, ampak je na-vezniška prvina sledečega besedila, uvedena deiktično; navedek je zaznamovan z narekovaji: (p) »Ta čas je naš čas. Mi nimamo drugega časa, zato bomo tukaj in sedaj odpirali temeljna vprašanja našega življenja.« // Tako so zapisali avtorji tez /.../ (23. 9. 1986, Marko Jenšterle.) Kot se vidi, merilo ločevanja ni zgolj tehnične narave, saj ima v zgledu be-sedilotvorne posledice. Vsebinsko so navedki lahko vsi drugi začetki, razen vestiškega nastopa, brez podatka o avtorstvu pa bi večino teh začetkov uvrstili med ugotovitvene in tezne nastope, redkeje k vprašalnim in figurativnim. 2.2 Vprašalni nastop Vprašanje v vprašalnem stavku je pogosto sredstvo v govorništvu in poučevanju, kjer se računa z nastankom določene napetosti zaradi zbujene radovednosti pri (neposredno navzočih) naslovnikih. V poročevalstvu se za to uporablja že samo ločilo vprašaj, ko v časopisnih naslovih stoji za nevpra-šalnimi stavki, zlasti pa za samostalniškimi stavki (t. i. vprašajni naslovi; prim, o tem Korošec (1976, 301—302). S stališča tipološke razvrstitve začetkov teh besedil je nevažno, ali je vprašalni nastop podan z navadnim vprašalnim stavkom (r) ali retoričnim vprašanjem (s), razlika pa je seveda stilne narave in torej vsakokratne učinkovitosti. Nadaljnji razvoj besedila ni več stvar te tipologije: (r) Koliko hrane bomo pridelali v naslednjih letih? (18. 4. 1985, Marjeta Šo-štarič.) (s) Le kako naj bi — če bi nas morda le sprejeli — sodelovali z Eureko, ko pa mora jugoslovanski raziskovalec, ki hoče dobiti 36-bitni računalnik, zaradi zdajšnjih predpisov nanj čakati pol leta, njegov kolega iz Frankfurta pa ga naroči po telefonu in naslednje jutro — nobeno čudo, ampak način poslovanja in dela — je stroj na njegovi mizi? (12. 12. 1987, Mija Repovž.) Vprašalni nastop je oblikovalno nezahteven, saj se lahko vprašamo tako rekoč po vsem. Nesmotrna izraba te možnosti pa se lahko sprevrže v stilno maniro. 2.3 Figurativni nastop To je najzahtevnejši tip začetka pri obravnavanih besedilih, vendar ne nujno tudi najbolj učinkovit. Pri odločitvi za ta tip nastopa je važna dobra presoja o tem, katero snov obravnava tema dneva ter katera od figur bo izbrana. Potreben je tudi trden načrt o kompoziciji in postopku, da se besedilo ne sprevrže v gostobesednost, zapravljanje prostora ali izgubi odločilne značilnosti poročevalskega žanra. Možne so pravzaprav vse figure, najpogostejša pa je metafora. Besedilna (in stilna) učinkovitost zlasti metaforičnega začetka je v tem, da je takojšnji nastop na sceno navidezno izpeljan po daljšnjici, namesto po bližnjici. Za zgled naj bo tu navedeno celotno besedilo s figurativnim (metaforičnim) nastopom:8 Kdo naj odstopi? Ko pri nas na kakšni vzpetini zaškriplje voz, začnemo filozofirati o objektivnih težavah in iskati krivca. Kriv ni konj, kriv ni voz... Krive so objektivne okoliščine: vzpetina in neurejenost terena. Šmentani voz pa še vedno stoji sredi vzpetine. Takšna vzpetina, na kateri je v zadnjem času obtičal še en tak voz, je preskrba. Mesa ni, mleka ni, limone zorijo še na ladjah, kave ni, pralne praške merimo na grame, za liter antifriza se mečemo v prah pred trgovce... 8 Več zgledov za posamezne nastope je priloženih v Dodatku. Ljudje se pridušajo, časopisi kritizirajo in napovedujejo izboljšave, trgovci zmi-gujejo z rameni, potrošniški sveti se ne dajo motiti, sisovci sestankujejo. Odgovornost se kot luknjasta suknja preklada s pleč na pleča. Beograjski župan, solidaren s svojimi občani (solidaren zoper koga?) ponuja svoj odstop za boljši kruh Beograjčanov. Je to res potrebno? Mar morajo res odstopati župani, da bi mi vsi jedli meso? Tisk je kriv, pravijo, med ljudmi povzroča paniko. Bes? Slabo se piše sistemu preskrbe, če mu usodo meri tiskarsko črnilo. Krivi so birokracija in strogi administrativni predpisi, ugotavljajo. Zaradi njih primanjkuje živil. Na kateri seji le neki smo sprejeli te predpise? (14. 11. 1979, Mitja Meršol.) Preden preidemo k pregledu pogostnosti nastopanja posameznih tipov začetkov, bo dobro, če na kratko pogledamo pestrost vsebin v Temah dneva in zastopanost avtorjev. Tematika je zelo pestra. Njeno razporejenost na tri področja dejavnosti, na notranjepolitično (N), zunanjepolitično (Z) in področje odnosov s tujino (O), kaže spodnja preglednica (Z* pomeni teme, ki se nanašajo na vesolje): Tematika Obdobje i N Z O Skupaj 1979/1980 68 26 Z* = 4 6 100 1984/1985 77 19 4 100 1986/1987 80 12 8 100 Skupaj 225 57 18 300 Udeležba 135 avtorjev pri 300 besedilih je zadosti široka in se skozi vSa tri zajeta obdobja vzdržuje precej enakomerno: v prvem 43/100, v drugem 45/100 in tretjem 47 100. So avtorji, ki so nastopili v celotnem obdobju le po enkrat, skozi vsa tri obdobja pa je pisalo 13 avtorjev 119 besedil. Ker pa so tudi med njimi taki, ki so v vsakem obdobju zajeti s po enim ali dvema besediloma (lahko so jih seveda napisali več, a jih slučajnostni izbor ni zajel), in je samo sedem avtorjev, ki so bili v osemletnem obdobju zajeti z 10 ali več besedili (npr. V. Starnberger 16, T. Doberšek 18), je mogoče reči, da je število vseh zajetih avtorjev (135) zadosti širok izbor in zanesljivo kaže na tipologijo, ne pa na značilnosti osebnega stila oziroma stila ozkega kroga avtorjev, to pa toliko bolj, če pristavimo podatek, da je pri 1000 (nekdanjih) uvodnikih Dela (zajeta so bila besedila od 3. 1. 1969 do 10. 7. 1974) sodelovalo 118 avtorjev. Pogostnost nastopanja posameznih tipov v treh časovnih obdobjih kaže naslednja preglednica: Ne preseneča izrazito prevladovanje ugotovitvenega nastopa, saj ta najbolj ustreza duševnim procesom pri sporočanju v tej okoliščini in temu spo-ročevalnem cilju. Razvidna je tudi enakomerna razporejenost posameznih tipov v vseh treh obdobjih. To dovoljuje sklep, da je določitev tipov in meril za ločevanje smotrna in tudi, da je bilo merilo za razpoznavanje pri vseh tristo odločitvah uporabljeno enakomerno. Tipi Obdobja 1.1 1.2 1.3 Vestiški Ugotovitveni Tezni nastop nastop nastop 2.1 Citatni nastop 2.2 2.3 Vprašalni Figurativni nastop nastop Skupaj 1979/1980 27 42 17 2 3 9 100 1984/1985 12 53 15 6 9 5 100 1986^1987 11 46 17 6 7 13 100 Skupaj 50 141 49 14 19 27 300 Težko pa je reči, da enakomerna razporejenost tipov skozi obdobja že pomeni tudi dokončno ustaljenost in izoblikovanost tega razmeroma novega časopisnega žanra. Preveč očiten je namreč znaten upad pogostnosti vestiškega nastopa od 27/(00 v prvem obdobju na 11/100 v tretjem. To je težko razložiti, da bi bilo prepričljivo. Nekaj je sicer možno pojasniti z avtorstvom, čeprav vestiškega nastopa ne moremo gladko pripisati osebnemu stilu avtorja, saj so teme dneva aktualni žanr in je predvsem objektivna stvarnost tista, ki z nastopom dogodka avtorju vestiški nastop, tj. usmeritev k temu dogodku, tudi vsili. Vendar pa so med avtorji v številki 27 sposobni in uveljavljeni novinarji, kot npr. Jaka Štular, ki je štirikrat uporabil tip 1.1 (od 8 besedil, ki jih je slučajnostni izbor zajel v vsem obdobju), Vesna Bertoncelj-Popit (2/7), Božidar Pahor (2/6), Andrej Novak (2/4). Če pa ob ta imena postavimo prav tako uveljavljene novinarje, ki so tip 1.1 v zajetem gradivu uporabili samo po enkrat, je nemara le mogoče kaj pripisati tudi osebnemu stilu, npr. Branko Podobnik (1/11), Evgen Bergant (1/14), Vlado Šlamberger (1/16). Upad pogostnosti tipa 1.1 od 27 na 11 je edini izraziti premik v pogostnosti tipov skozi zajeto obdobje. Ker sta npr. tipa 1.2 in 1.3 razmeroma ustaljena, tipi 2.1, 2.2 in 2.3 pa izkazujejo sicer šibek, a vendarle dvig pogostnosti, ni prehudo tveganje, če se ta dvig pripiše upadanju nezahtevnega tipa 1.1 in to razume kot utrjevanje kompozicije v tem novem žanru, torej tudi utrjevanje ene njegove prvine — določenih tipov začetkov — ki so, če že ne zahtevnejši, pa vsaj taki, da se izraziteje kažejo kot postopek. Možna pa je še ena zanimiva primerjava. Če z enakimi merili razvrstimo v tipe 300 začetkov pri nekdanjih pravih uvodnikih Dela v razdobju od 1971 do 1972, dobimo naslednjo razvrstitev: 1.1 1.2 1.3 2.1 2.2 2.3 114 126 14 13 8 25 Seveda ta primerjava ni čisto zanesljiv postopek, saj spada uvodnik k dolgim časopisnim besedilom in pri njem ne more delovati za našo tipologijo odločilni pritisk kratkosti. Zato se začetki uvodnikov izmikajo gladki uvrstitvi v določen tip z istimi merili kot besedila tém dneva, in sicer zlasti zaradi (zelo številnih) razvitih začetnih povedi. Vendar je vsaj razpoznavanje vestiškega nastopa lahko in prav tu vidimo pri uvodnikih presenetljivo visoko pogostnost, drugače pa so vrednosti — prav tako presenetljivo — podobne. 1.1. 12. 1.3. 2.1. 2.2. 2.3. Tako bi lahko sklepali, da je tradicionalni uvodnik po svoji naravi reagiral na aktualni dogodek in se to vidi tudi v pristopu, tj. veliki pogostnosti vesti-škega nastopa. Po ukinitvi rubrike uvodnik pa se je ta tip začetka kot nekakšen vztrajnostni pojav prenesel tudi na še ne oblikovano in uzaveščeno kompozicijo novega žanra ter v njegovem razvoju postopoma popuščal. Dodatek Tip 1.1 Na štajerskem odseku naše meje z Avstrijo so včeraj odprli štiri nove mednarodne prehode. (2. 7. 1979, Jaka Štular.) — Danes se začenja 34. nogometno prvenstvo v I. zvezni nogometni ligi, navzlic bolj skromni kakovosti še vedno naše najbolj popularno športno tekmovanje. (14. 7. 1979, Franci Božič.) — Tako rekoč zadnji dan počitnic je. (31. 8. 1979, Branimir Nešovič.) — Vrhunsko srečanje šefov držav in vlad neuvrščenih se je začelo. (4. 9. 1979, Dušan Snoj.) — Danes bodo v ameriškem mestecu Lake Placidu, le nekaj deset kilometrov oddaljenem od kanadske meje, slovesno odprli 13. zimske olimpijske igre. (13. 2. 1980, Evgen Bergant.) — Pet Titovih poslanic je odšlo na vse štiri strani sveta. (23. 2. 1980. Jaka Štular.) — V Beogradu se je včeraj začela 21. generalna konferenca UNESCO, ki bo verjetno eno izmed doslej najpomembnejših zasedanj te svetovne organizacije za izobraževanje, znanost, kulturo in informacije. (24. 9. 1980, Bogdan Pogačnik.) — Danes mineva dvajset let, odkar je znamenita stockholmska konferenca o okolju proglasila peti julij za svetovni dan varovanja okolja. (5. 6. 1984, Silvestra Bogelj.) — Od danes dalje se bodo cene vseh izdelkov za končno porabo, torej tistih, ki najbolj neposredno udarijo porabnika po žepu, oblikovale tudi svobodno. (1. 9. 1984, Bojana Jager.) — Po osmih mesecih je končana razprava o predlogu sklepov 13. seje CK ZKJ. (6. 3. 1985, Vlado Šlamberger.) — Vodilni zastopniki koroških Slovencev so se včeraj pogovarjali z avstrijskim kanclerjem dr. Vranitzkym. (9. 8. 1987, Jože Šircelj.) Tip 1.2 _ Letošnja žetev pšenice, ki se je na najbolj žitorodnih ravninskih območjih že začela, povzroča zaradi slabe letine precej skrbi: Kako zagotoviti dovolj zrnja za kruh. (30. 6. 1979, Jože Petek.) — Čeprav je bil včeraj in je tudi danes skorajda povsem običajen poletni dan, smo vnovič priča infarktu naših prometnih žil. (2. 8. 1979, Iii ja Bregar.) — Pri pripravah in dogovarjanju o planskih dokumentih Jugoslavije za naslednje srednjeročno obdobje smo se znašli v precejšnji zamudi. (1. 10. 1987, Branko Podobnik.) — F AO ugotavlja, da bi v Jugoslaviji zlahka pridelali dovolj hrane za vsaj 80 milijonov ljudi. (11. 10. 1980, Fedja Zimič.) — V desetih letih so bile v Italiji trikrat predčasne politične volitve. (6. 8. 1979, Janko Tedeško.) — Ze dalj časa na jugoslovanskih letališčih primanjkuje goriva. (9. 7. 1979, Matija Der-mastja.) — Zvezni izvršni svet je verjetno čutil vso odgovornost tudi do potrošnikov, ko je sklenil podražiti moko in kruh. (19. 2. 1985, Tone Janežič.) — Zunanji opazovalec našega družbenega življenja se v teh dneh ne bo povsem dobro znašel. (8. 2. 1985, Branko Sosič.) — Zadnja podražitev elektrike in premoga je spet dvignila kup prahu med energetiki in zvezno vlado. (22. 4. 1987, Tonja Slokar.) Tip 1.3 Stabilizacija in šolstvo si nista nasprotujoča, ampak sta tesno povezana drug z drugim. (16. 9. 1980, Vlado Starnberger.) — Navzočnost predsednika Tita je že doslej vtisnila močan pečat dogajanju v flavani. (6. 9. 1979, Andrej Novak.) — V vinogradniški deželi živimo in pridelovanje grozdja oziroma vina reže kruh kar precejšnjemu številu prebivalstva. (28. 8. 1984, Marjeta šoštarič.) — Ni dvoma, da so med osebnimi in skupinskimi interesi lahko razlike. (9. 8. 1984. Evgen Bergant.) — V Jugoslaviji ni dvoma o tem, da je treba večati razsežnosti človekove svobode. (5. 2. 1985, Alenka Leskovic.) — V. naravi Zveze komunistov je, da spreminja razmere. (29. 4. 1987, Branko Podobnik.) Tip 2.1 »Ena najpomembnejših konferenc Commonwealtha.« /To mnenje je menda ob-viselo v zraku.../ (9. 8. 1979, Božidar Pahor.) — Se ne splača! /Te tri besede so postale moto vseh pogovorov in razprav./ (22. 5. 1984. Helena Kos.) — Novinarji ne smejo slepo slediti dnevni politiki, ampak morajo biti zmerom korak pred njo in ji s svojo neodvisnostjo, pogumno vizijo kazati pot. /To so misli Mitje Gorjupa .../ (22. 5. 1987, Jana Taškar.) — »Ne, ne,« je ondan v Bruslju razlagal jugoslovanski poslovnež, »če v EGS nočejo mojega blaga, ga lahko brez težav spremenim v denar v Vzhodni Evropi.« (6. 12. 1986, Dušan Snoj.) Tip 2.2 Koliko denarja nameniti za posodobitev slovenskih železnic v obdobju 1981—85? (1. 3. 1980, Igor Prešeren.) — Koliko hrane bomo pridelali v naslednjih letih? (18. 4. 1985, Marjeta šoštarič.) — Kaj nameravamo storiti s prometom in zvezami? (26. 12. 1984, Igor Guzelj.) — Kako naj bi si razložili dejstvo, da so med krivci nekaterih gospodarskih spodrsljajev in prekrškov tudi člani zveze komunistov? (3. 11. 1984, Žarko Rajkovič.) — Čigave interese naj zagovarja pravnik? (14. 5. 1987, Alenka Leskovic.) Tip 2.3 Paradižnik vodi proti paradižniku 20:7. Kdo bo omagal v nenavadni tekmi? Paradižnik ali potrošnik, trgovina ali prekupčevalci? Kot da ni videti konca »neverjetnemu«. (26. 7. 1979, Jak Koprive.) — Če gobar doma poje sadež, ki ga je sam prinesel iz gozda, in se zastrupi, je sicer zanj in za njegove tragično, ne pa tudi za širšo okolico. Hujše je, če v restavraciji, gostilni ali slaščičarni prodajajo hrano, ki povzroča povsem odvečne, pogosto zelo nevarne težave. (18. 8. 1979, Iii ja Bregar.) — Ko takole človek od daleč spremlja čezoceanke, ki se polževo počasi oddaljujejo od kopnega, si marsikdo niti ne zna predstavljati, da gre (vsaj po obsegu naložbe) za plavajočo tovarno. (26. 3. 1987, Boris Šuligoj.) — Mogoče razloček ni samo terminološke narave. Morebiti moramo biti previdni, paziti se prenaglih sklepanj, zakaj gre za besedilo, prevedeo iz kitajščine v italijanščino, od tod v srbohrvaščino in nato v slovenščino. (2. 4. 1985, Jože Šircelj.) — Pravijo, da tisti, ki se boji celo lastne sence, živi v temi, da mu senca ne bi bila kar naprej za petami. (5. 5. 1987, Žarko Rajkovič.) — Prav zadovoljstvo je, da moramo oporekati direktorju naše alpske smučarske reprezentance Tonetu Vogrincu, ki je vso letošnjo sezono posebej poudarjal, da Jugoslavija še ni svetovna velesila. (20. 2. 1980, Stane Trbovc.) Literatura Aristoteles, (1982), Poetika2 (prevedel, uvod in opombe napisal Kajetan Gantar), Ljubljana. Beaugrande, R. A. — Dressler, W. U., (1981), Einführung in die Texlinguistik2, Tübingen. Brčakova, D., (1980), Souvislost, spojitost a nâvaznost v promluvë, v: Otâzky slo-vanské syntaxe, Brno. Daneš, F., (1968), Туру tematickych posloupnosti v textu, Slovo a slovesnost XXIX, 2, Praha. Dressler, W., (1972), Einführung in die Textlinguistik, Tübingen. Gülich, E., (1970), Makrosyntax und Gliederung im gesprochenen Französisch, München. Hausenblas. K„ (1962), K studiu syntaxe bežne mluvenych projevu, v: Otâzky slo-vanské syntaxe, Brno. Hoffmannova, J., (1983), Sémantické a pragmatické aspekty koherence textu, Praha. Korošec, T., (1976), Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila (disertacija), Ljubljana. Korošec, T., (1986), Dogodek in vest, Slavistična revija, 2, Ljubljana. Korošec, Т., (1986а), O stilističnih in pragmatičnih prvinah radijskega poročevalstva, v: Sistemi, vsebine in učinki množičnega komuniciranja, BI FSPN, Ljubljana. Košir, M., (1987), Nastavki za teorijo novinarskih vrst, (disertacija), Zagreb. Kotnik, S., (1969), Začetek in konec spisa, Jezik in slovstvo XIV, 5, Ljubljana. Michel, G., (1980), Styl a produkce textu, v: M. Kubik — W. Schmidt a kol., Jazyko-včda a priprava učitelu jazykû. Teoretické problémy II, Praha. Mülerova, О., (1984), Analyze telefonickych rozhovoru z hlediska rečoveho jednâni, Slovo a slovesnost XLI, 1, Praha. Sandig, В., (1971), Syntaktische Typologie der Schlagzeile, München. Slavkovič, D., (1981), Biti novinar, Beograd. Toporišič, J., (1984), Slovenska slovnica, Maribor. Toporišič, J., (1965), Slovenski knjižni jezik 1, Maribor. SUMMARY The beginning of a text, conceived as the first sentence with one or more clauses, is a textual and stylistic element not identical with the introduction. In different functional styles the role and import of thus comprehended beginnings are different — from fully automatized in administrative and juridical texts to unique, individualistic and unpredictable in artistic texts. In journalistic texts the position of beginnings is — as it is characteristic of the journalistic functional style — in accordance with the place of this style between nonartistic and artistic styles; i. е., it may contain elements from both of them. This is evident also in the relatively new genre of the daily "Delo", in which the column entitled Topic of the Day represents some kind of substitute for the former classical editorial. Since for a newspaper this is but a short text which has to react to topical issues of social life and belongs among authorial (interpretative) genres and, specifically, since the compulsion to be brief ("immediate coming to the point") is subject to the influence of the most important objective stylistic factor in reportage (i. e. the same, similar or repeating circumstances) this is reflected in the very text beginnings, which can be grouped into types. The major typological criteria are the use of some functional device coming !!nto the beginnings of such texts from somewhere else along with its meaning; and its degree of predictiveness (cataphoricness): capability to name the content of the following text and thus its contextual labelling. According to these criteria in the material of "500 texts by П5 authors from a period of approximately ten years, six basic types of text beginnings (text entrances) were formed: news, statement, thesis, quotation, question and figurative entrance. The statement entrance prevails considerably since it best suits the schemes of thought (psychological processes) for the use of language in the formation of such a text. Ever since the initial period to the present time, a decline in the frequency of the first type has been evident. i. e. a decline of the news entrance which in terms of design is a relatively unpretentious beginning type, but used to be the second most frequent type in former editorials (although the comparison based on the above criteria is not fully adequate). The otherwise even distribution of all other types during the ten year period allows conclusions about the consolidation of the entire composition of this (partially hybrid) genre. The presented typology of text beginnings bears, as a result of stylistic research of Slovenian reporting, primarily didactical value. и 'ЩШ ..■'■■■■■■..■ . ■ ■ ' .... : -5 ê » rf S . ' ч I " - ' -3% ' ! i Џ ГОТГЯЛЁ"» »в» ПМДО RS «i 'v. џ щ ■ в ' ' iL '' ' V'.'.".' - , я . . ijjlé* ' • V'.; ■■ . . V:; ■; % ■ J'y.: !'■: јННШШ » Ц -Ii ■■ ' ■ "'ŠV^Ti ; , :- - - У?-'7 ■ '■'■.'■ ■'.■.•'' h Џ. » уЧж '' 1 ^нМрМЧР Џ" ■ ■■ ' Ж ■ " НИШШш ■■ UDK 808-3 Metka Furlan ZRC SAZU, Ljubljana PSL. *SOP-TI, *SOPQ *'SPATI' (K etimologiji ide. besedne družine iz *syep- *'spati') Psi. enakoglasnici *sop-tï, *sop$ *'spati' in *sop-tf, *sopq *'dihati, pihati, težko in glasno dihati' silita k domnevi, da se je pomen 'spati' pri ide. osnovi *«џер- razvil iz pomenske predstopnje 'dihati'. The Old Slavonic homonyms *sop-tî, *sop$ *'sleep' and *sop-ti, *sopç 'breathe, blow, breathe hard' lead to the assumption that the meaning *'sleep' of the IE. base *suep- developed from the original meaning 'breathe'. Besedna družina je najmanj raziskani predmet etimologije.1 Čeprav bi razlago za tako stanje lahko poiskali v obilici drugega gradiva, ki prav tako čaka na bolj ali manj prepričljivo etimološko razlago, menim, da tiči poglavitni vzrok za tako stanje v samih nazorih o smotrih in ciljih etimologije. Pogled v zgodovino etimoloških raziskav namreč kaže. da posamezni avtorji etimologijo enačijo z izvorom, kar pravzaprav pomeni, da je na primer za etimologijo sin. glagola spati, spim 'dormire' dovolj, če ga ob upoštevanju znanih glasoslovnih zakonitosti in besedotvornih vzorcev prek psi. *slpäti, *sZpiš6 'isto' izpeljemo iz ide. glagolskih osnov *supa- oz. supči-2 ter povežemo z ide. osnovo *syep- *'spati'. Izvor besede pa ni isto kot etimologija besede. Prepričanje, da se etimologija ukvarja z izvorom besed, je evropski kulturni prostor podedoval od Rimljanov, ki so gr. etymologia 'iskanje pravega, resničnega pomena besede' prevedli z disciplina verborum originis (Varro) oz. originatio (Quintilian),3 postopno pa so se ga posamezni jezikoslovci oprijeli ob spoznanju, da še tako poglobljeno iskanje prvotnih besednih pomenov velikokrat ne obrodi pričakovanih rezultatov. Na tako prikrojevanje prvotnih smotrov in ciljev etimologije je opozoril že Szemerényi, ko pravi, da je ugotovljeni izvor besede šele izhodišče za njeno uspešno etimološko razlago.4 Za sin. spati, spim to pomeni, da bi njegovo etimologijo morali iskati na ide. pra-jezikovni stopnji v okviru ide. besedne družine iz *syep- *'spati'. Etimološka razlaga posameznih leksemov se namreč ne vrši vedno na isti ravni. Nekatere etimološko razložimo že tedaj, ko jih priključimo k njihovi besedni družini. Med take sodi sin. posanica 'Trinkglas' (pkm.) < *po-sZsanica 1 Etimološke obravnave potrebno gradivo bi bilo možno razdeliti v tri večje skupine: a) posamezne morfo-pomenske enote (= lekseme); b) sklope med seboj sorodnih morfo-pomenskih enot (= besedne družine); c) pomensko nejasne zveze. ! Pri obeh osnovah je naglasno mesto vzpostavljeno na podlagi znanja o ide. kolikostnem prevoju. Naglasno mesto v *supëi- je zato gotovo prvotnejše od tistega, ki ga izkazuje psi. *sbpišb > *sbpišb. Obrobna končniška paradigma slov. atematskih glagolov (kot tudi tematskih glagolov tipa *pletešb > *pletèëb) je verjetno v tesni zvezi z naglasnim mestom ide. atematskih glagolov, ki so v spregatvenem vzorcu prevojno premenjevali, prim. sti. âs-mi 'sem' : s-mah 'smo' (S t a n g , Slavonic Accentuation, Oslo 1957, 127). 5 Glej K n o b 1 о с h , Sprachwissenschaftliches Wörterbuch 850. 4 Szemerényi, Principles of etymological research in the Indo-European languages — II. Fachtagung für indogermanische und allgemeine Sprachwissenschaft, Innsbruck 1962, 177. "'posesana, posrkana' k *sbsati *'sugere', ki je s posamostaljujočo pripono *-ica nastal po krnitvi zveze *po-sZsana + samostalnik ž. sp. s pomenom 'posoda, kozarec ipd.' Drugi leksemi pa s samo priključitvijo k njihovi besedni družini etimološko niso razloženi. Razlagi slovničnega razmerja med posameznimi členi besedne družine namreč ne moremo reči etimološka. Zato je etimološki problem omenjenega sin. glagola rešljiv le v okviru etimologije cele besedne družine, katere člen je. S priključitvijo sin. spati oz. psi. *sZpati k ide. besedni družini iz osnove *.sцер- *'spati' glagola etimološko ne razložimo, ker s tem ne pojasnimo, zakaj je človekovo stanje, ki ga glagol izraža, poimenovano prav s spàti, oz. ne povemo, katera značilnost tega stanja je Indo-evropejca vzpodbudila, da ga je poimenoval prav s tvorbami iz osnove *suep-. Etimologija je jezikoslovna veja, ki išče besedne prvotne pomene, razlaga razmerje med dejanskimi in prvotnimi pomeni in tako posega v nepisano zgodovino misli in predstav ter jo razlaga. У kontekstu takšnih smotrov in ciljev sodobne etimologije — ti ostajajo kljub nekaterim razhajanjem pravzaprav zelo blizu tistim, ki jih odraža Platonov Kratyl5 — se je porodila tudi Meidova misel, da je etimologija pravzaprav zgodovinsko pomenoslovje.6 Etimološko razložiti ide. besedno družino iz osnove *8цер- *'spati' (in ob tem tudi psi. *slpati) pomeni odkriti pomensko predstopnjo dejanskemu pomenu 'spati' in tako ugotoviti, po kateri značilnosti je Indoevropejec to človekovo stanje poimenoval s to osnovo. Pleteršnik v svojem slovarju navaja nedovršni glagol sopiti, sopim 'uspavati', ki danes v slovenščini, kot je meni znano, ni več živ. Tudi njegova do-vršna para zasopiti 'isto' in usopiti 'isto' poleg 'utoliti' ne. Slednji glagol je izpričan že v 16. st. pri Trubarju: detetce zibati in usopiti (Pleteršnik). Y pomenu 'sedare, placare' ga najdemo tudi v Megiserjevem slovarju: ofopiti. Nanj naletimo tudi v Kastelec-Vorenčevem slovarju, kjer se poleg ufopiti 'conso-pire' in ofopiti 'quietare' pojavlja tudi šafopfti (zasopsti) 'sopire' in šafopen (zasopen) 'sopitus'.7 Zadnji obliki navaja tudi Hipolitov slovar iz 18. st.: fasôpsti, fasopen. Y beloruščini imamo v Nosovičevem slovarju sopci, šopu 'spati' in dovršni par za sopci 'zaspati'. Slednji ima popolno vzporednico v omenjenem sin. glagolu. V ruščini se ta glagolska osnova ohranja v samostalniku za delujočo osebo sopulja, ki pomeni 'zaspane' (perm.) pa tudi 'lenuh, medlež, zaspane' (vladimir.).8 Slovar' russkih narodnyh govorov pa navaja tudi zasopét', zasopiš 'zaspati' (vjat.). S povratnim -sja se isti glagol pojavlja pri Dalju in pomeni 'dolgo spati'.9 Vasmer je rusko osebno ime v zvezi zaéhat' k Sopikoou 'kot top zaspati' (Gogolj) povezal z r. sopét' 'schnaufen, schnauben' in razhajanje v pomenu 5 Razlika je pravzaprav le v tem, da je Platonovo spraševanje o pravem, resničnem besednem pomenu zamenjalo v skladu z današnjimi predstavami in pojmovanjem o svetu spraševanje o besednem prvotnem pomenu. S Platonovo metodo odkrivanja pravega, resničnega besednega pomena se danes seveda nikakor ne bi mogli več stri- njati. 8 Meid, Alternativen der Gestaltung einer Wortschatzdarstellung — Das etymologische Wörterbuch. Fragen nach der Konzeption und Gestaltung. Hrsg. von À. Baminesberger. Eichstätter Beiträge. Band 8. Abteilung Sprache und Literatur. Regensburg: Pustet 1983, 163. 1 š ima v slovarju fonetično vrednost /z/. 8 Dal', Tolkovyj slovar' živogo velikorusskago jazvka3 (= Dal'3) IV, 396. 9 Dal'3 I, 1591." razložil z ljudskoetimološko naslonitvijo na *sZpati *'dormire'.10 V luči prikazanega gradiva pa razlaga ni prepričljiva, saj bi bilo tvorbo potrebno povezati z glagolsko osnovo *sop- *'spati'. V slovanskih jezikih so tematski glagoli z o-jevsko prevojno stopnjo v osnovi besedotvorni arhaizmi, ki vključno s prav tako redkimi primeri v drugih ide. jezikih (bait., german., liet., lat.) kažejo na obstoj ide. o-jevskih tematskih sedanjikov, kot je pokazal Hiersche, ki ugotavlja, da so ti glagoli pretežno intenzivni ponavljalniki." Njihovo razmerje do atematskih glagolov z o-jevskim samogl. v osnovi kot tudi do perfekta pa bi bilo potrebno še natančneje določiti. Sin. zasôpsti 'zaspati' in br. (za-)sôpci '(za-)spati' sta v okviru takih raziskav dragocena, ker ju zaradi besedotvorne starosti ne moremo postaviti le v zgodnje psi. obdobje, ampak nudi psi. *sop-tf, *sopo *'spati'12 dokaz za nov tematski glagol z o-jevskim samogl. v osnovi na ide. prajezikovni stopnji. Mlajšega nastanka je r. zasopét' 'zaspati'. Glagol je verjetno nastal v zgodnjem psi. obdobju, ko so podedovani tematski sedanjiki z o-jevskim samogl. v osnovi prehajali tudi v glagolsko vrsto na *-cti. *-is6. Prehodni pomen sin. sopiti, ki ie značilen tako za simpleks kot tudi za njegove predponske pare, pa ne dopušča, da bi glagol razložili z analogno nastalo nedoločniško osnovo na *-iti po sedanjiku iz prvotnega *sopeti, *so-piš6 *'spati'. Kljub prehodnemu pomenu pa možnost, da bi bil glagol kavzativ in tako v zgodovinski zvezi s stiel, svefja 'uspavati' *s-. Pri osnovi *зцер- jo pri o-jevski stopnji zasledimo tudi v lit. sàpnas 'somnus', sàpnis 'isto', let. sapns, sapins, stir, sûan 'spanje', kimr., korn., bret. kun 'isto'.16 V slovanskih jezikih pa na ta glasoslovni pojav naletimo tudi pri *sestrS. *'soror' < ide. *syesr-ä *'isto', *sbkZ *'succus' < ide. *suokos, *šest6 *sex' < ide. *fcsyefc's-pâti nastalo po oslabitvi (redukciji) slovanske o-jevske prevojne stopnje *sop- (Cvetje z vertov sv. Frančiška XIII/1 (1894)). Podobno se je o Škrabčevi interpretaciji izrazil že Štrekelj, ki je sin. sopiti povsem neutemeljeno skušal izvesti iz prevojne stopnje *.чър- (Historična slovnica slovenskega jezika, 1922, 102). 16 Lat. somnus 'spanje' je rezultat dosledno izpeljanega glasoslovnega pojava *suo-/sue- > lat. so- (L e u m a n n , Lateinische Laut- und Formenlehre, München 1977, 137, 47) in zato ne spada v to problematiko. " Primeri so vzeti iz S h e v e 1 o v , A Prehistory of Slavic, Heidelberg 1964, 198—99. 18 Isti, n. d., 199. razpravah precej deljena.18 Nerazloženi glasoslovni pojav pa vendarle obstaja kot realno jezikovno dejstvo, pred katerim ne gre zapirati oči. Zato izvajanje psi. *sop-tï, *sopq *'spati' ni le pomensko in besedotvorno, ampak tudi glaso-slovno utemeljeno, pa čeprav ide. sedanjik *suope-mi (1. os. ed. tvor. sed.) itd. k osnovi *syep- *'spati' ni izpričan v nobenem drugem ide. jeziku. Pri tem je zanimivo, da se delabializirana vzglasna soglasniška skupina v o-jevski pre-vojni stopnji osnove *syep- *'spati' ne pojavlja le v slovanskih jezikih, ampak tudi v baltskih in keltskih,20 kar je, kolikor je meni znano, do sedaj najširše izpričani areal pri tem glasoslovnem pojavu. Zato morda niso na krivi poti tisti avtorji, ki sklepajo, da sega nastanek glasoslovnega pojava že na ide. prajezično stopnjo.21 Združevalne silnice v jeziku pa so prvotno podobo tega po vsej verjetnosti izvorno le položajskega fonetičnega pojava močno zabrisale. Psi. *sop-t(, *sopq *'spati' pa ne bi smeli povsem ločiti od psi. homonima *sop-ti, *sopq, *sopeš6, ki je prav tako, vendar z občutno širšim arealom izpričan le v južno- in vzhodnoslovanskih jezikih, prim. sin. sôpsti, sôpem 'težko in glasno dihati', 'pihati, piskati (na piščal)', 'dihati', npr. tako je poslušal, da še sopsti ni upalp csl. sopti, sopsti, sopo 'tibia canere', sbh. štok. sôpsti, sopêm 'težko dihati, hrkati', 'igrati na piščal oz. podoben glasbeni inštrument', čak. sbst, sopên, sopeš 'igrati na nek glasbeni inštrument',23 r. dial. sopti 'težko in glasno dihati (navadno skozi nos)',24 ukr. sopty, šopu 'puhati, hrkati',25 br. sûpci, šopu 'isto'.26 Pomen 'piskati, igrati na piščal ipd.' je pri glagolu gotovo najmlajši in se je pod vplivom *sopël6 *'piščal' razvil iz zvez, kakršna je sin. sopsti na piščal. Na prvotno širše izpričani pomen 'dihati, pihati' osnove *sop- pa ne kaže le zgornja razlaga pomena 'piskati, igrati na piščal ipd.', ampak tudi pomorj. sopac 'dihati',27 ki je slovanska novotvorba iz psi. *sop-t{, *sopo, in imenske tvorbe s podaljšanim korenskim samoglasnikom, prim. sin. sàpa 'dih' poleg 'veter, piš', sbh. sapa 'dih, dihanje',28 p. dial. sap 'dih'.2» 19 Prvi je na problem delabializiranih soglasniških sklopov opozoril Wackerna gel, Ueber einige enclitische nebenformen etc. — KZ XXIV (1879), 597 si. ko je skušal razložiti gr. hom. toi : soi. Toda razlaga, po kateri naj bi bilo razmerje posledica prajezikovne nepoudarjene oblike proti poudarjeni, ne rešuje vseh problemov, ki jih ponuja delabializacija soglas. sklopov, prim. lit. sùpnas : koäpas. Nadaljnja raziskovanja problema so potekala tako, da nekateri jezikoslovci delabializacijo soglas. sklopov postavljajo na ide. prajezikovno stopnjo (Persson, Beiträge zur indogermanische Wortforschung I (1912), 122 si.; Hirt, Indogermanische Grammatik I, 291 si.; van Windekens, BSL XLI, 203 si. idr.), drugi pa menijo, da bi bilo potrebno k problemu pristopiti s posameznojezikovnega stališča (Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves I, 86; Otrçbski, Gramatyka jçzyka litewskiego I, 380 si.; Schindler, Bemerkungen zum idg. Wort für »Schlaf« — Die Sprache XII/1 (1966), 68). 20 Tako o kelt. süan P о к о r n у , IEW, 1048. Drugače Schindler, n. d., 71, ki sklepa o izhodiščni obliki *sup-no-s. 21 Glej op. 19. 22 Primer je vzet iz SSKJ IV, 813. 23 ARj. XV, 922. 24 Dal'3 IV, 397. 25 Hrinčenko, Slovar' ukraïns'koï movy IV. 102. 29 N o s o v i č , 600. 17 Lorentz, Pomoranisches Wörterbuch II, 313. 29 ARj. XIV, 624. 29 Karlowicz, Slownik gwar polskich V, 104. Pomen 'dihati' se v jezikih kot neka stalnica povezuje s 'pihati'. Podobno je tudi s pomenom 'težko oz. glasno dihati'. O tem pričajo številne sopomens-ke osnove, prim. slov. *pychati, *dychati itd. Žive asociativne vezi med omenjenimi pomeni so vzrok, da so take osnove večpomenske. Oznaka izpostavlja živost asociativnosti vezi med posameznimi sorodnimi pomeni, od katerih se vsak uresničuje glede na rabo. Čim se asociativna vez med katerim izmed pomenov večpomenke iz kakršnega koli vzroka pretrga, dobi osamosvojeni pomen status enakoglasnice. Večpomenka s pomenskim poljem 'dihati, pihati, težko oz. glasno dihati' je bil tudi psi. glagol *sop-ti, *sopQ. K taki označitvi sili njegovo pomensko polje v posameznih slovanskih jezikih. Večina avtorjev slovanskih nacionalnih etimoloških slovarjev je sprejela Meilletovo povezavo psi. *sop-tГ, *sopo *'dihati. pihati, težko oz. glasno dihati' s sti. яapati 'preklinjati', šapate 'rotiti se', sabda- 'zvok, glas, šum'.30 Vanjo je podvomil le Vaillant in opozoril, da je primerjava zaradi razhajanja v pomenu močno dvomljiva.31 Vendar je tudi on prezrl, da je Petersson k Meil-letovi primerjavi pritegnil tudi let. izsamost. glagol sepinêt 'težko dihati in ob tem kaši jati' k sepins 'bolezen pljuč, ki jo spremlja kašelj'.32 Ob tem Petersson ni pomislil, da je pomensko razhajanje med sti. primeri in let. ter slov. preveliko, da bi bila primerjava prepričljiva. Vztrajanju pri taki povezavi je verjetno botroval glasovni del primerjave, saj lahko vse oblike združimo v neki ide. osnovi *k'ep-/*k'op-. Povezava sti. sapati itd. z let. in slov. pa postane tudi glasoslovno nesprejemljiva, če k obravnavi pritegnemo lit. svèpuoti 'sopsti' in let. sepins prek delabializiranega vzglasnega soglas. sklopa izvedemo iz *siiep-ni-s. Lit. svèpuoti 'sopsti' je izsamostalniški glagol na -uoti nekega lit. samostalnika *svepa, ki je moral pomeniti *'kratek dih, naduha'. K takšni rekonstrukciji oblike in pomena sili sopomenski glagol koèpûoti, -üoju, -avaü 'dihati, vdihniti, sopilmti, hropsti'. Ta je namreč izpeljan iz samostalnika kvépà kratek dih, naduha', h kateremu je v isti prevojni stopnji izpričan tudi glagol kvêpti, kvépiù poleg kvepiù, prêt, koépiaû 'dihati, pihati, puhati'. Besedotvorni členi lit. osnove *koèp- oz. *koep- *'dihati, pihati, puhati' dopuščajo sklep o lit. *svepti, *svépiù poleg *svepiù, prêt. *svépiaù, s podobnim pomenskim poljem kot kvepti. 30 Meillet, Études sur l'étymologie et le vocabulaire de vieux slave II (1905), 319; sprejemajo Trautmann, BSW, 299; V a s m e r , REW II, 695; Brückner, SIow-nik etym. jçzyka polskiego, 481; Skok, ERHS III, 306; Pokorny, IEW, 615; Mayrhofer, KEW III, 296 pravi, da »ist möglich«. Miklošič, SEW, 316 je primerjal z lit. šapas 'bilka', demin. šapčlis. Vendar povezava -ne vzdrži kritike. K temu glej Fraenkel, Lit. etym. Wtb. 963; Mayrhofer, KEW III, 324. Zaradi razvejanega pomenskega polja *sop-tf, *sopg in pripadajočih besedotvornih členov je Preobra-ženskij, Ètimologiceskij slovar' russkogo jazyka II, 357, sklepal, da je osnova ono-matopejska. Pred njim je podobno menil Gorjajev, Sravnitel'nyj ètymologiceskij slovar' russkago jazyka, 337, ki je r. sopét' in sorodno primerjal z lat. suffläre in sîfilâre. Obe mnenji nista prepričljivi. Sklicevanje na onomatopejske osnove je v jezikoslovju pogosto sredstvo, s katerim se avtorji izognejo nadaljnjemu poglobljenemu iskanju izvira osnov oz. tvorb, saj taka oznaka hoče navadno povedati, da tvorba ne sledi zakonitostim jezika in je zato z metodami zgodovinsko-primerjalnega jezikoslovja ni mogoče razložiti oz. ji najti izvira. 31 Vaillant, n. d. III, 156. 32 Petersson pri Mühlenbach-Endzelin, Lettisch-deutsches Wörterbuch III, 818. Büga je lit. soépûoti pred časom primerjal z let. soêpêt 'kaditi',33' h kateremu spadata tudi let. soëpe 'saje' in sveplis 'smolnat kos lesa, ki daje ob gorenju veliko dima; s sajami popackan človek; ščinkavec'.34 Glagol je v let. sopoinenski s koêpet 'kaditi' poleg koêpt, koêpstu, koêpu 'puhati, kaditi', ki kaže, da se je pomen 'kaditi' pri soêpêt lahko razvil iz pomenske pred-stopnje 'puhati'. Obstoj bait, osnove *sdëp- (ob *sep-, prim. let. sepins) *'dihati, jiihati, puhati ipd.' povsem spreminja dosedanje mnenje o izvoru psi. *sop-ti, *sopo *'dihati, pihati, težko oz. glasno dihati'. Baltsko gradivo namreč vodi k spoznanju, da ta psi. glagol odseva ide. tematski glagol *щоре-.si (2. os. edn. tvor. sed.) in ne *k'6pe-si, kot se je do sedaj sklepalo na podlagi stare indijščine. V jeziku nastaja dvoje enakoglasnic. Ene so take, ki so nastale po konver-gentnem glasoslovnem razvoju, druge pa so posledica divergentnega pomenskega razvoja in so med seboj sorodne. Slednje vrste enakoglasnici sta tudi psi. *sop-ti, *sopq *'spati' in psi. *sop-ii, *sopo *'dihati, pihati, težko oz. glasno dihati'. Takšna enakoglasnost pa ponuja etimološko razlago ide. besedne družine iz *syep- *'spati'. Baltoslovansko gradivo namreč dovoljuje vzpostaviti ide. osnovo *syep- *'dihati, pihati, puhati ipd.', ki je bila že na ide. pra-jezikovni stopnji enakoglasna s *sцер- *'spati'. Ide. jeziki kažejo na neko posebno asociativno zvezo med pomenoma 'spati' in 'dihati', prim. psi. *dyšati < *dychéti ~ lit. dûsèti 'spirare, anhelare, tussire' poleg 'quiescere' ~~ stnord. düra 'spati', duša 'mirovati'. Razlago zanjo nudijo vedska besedila, kjer se govori o spanju, ki se od smrti razlikuje le v tem, da človek med spanjem diha.35 Predstava sili k domnevi, da je Indo-evropejec z osnovo dejanje 'spati' poimenoval kar z 'dihati'. Takšna razlaga ide. besedne družine iz *sцер- *'spati' s tipološkega stališča ni nenavadna, saj ustreza temeljnemu poimenovalnemu vzorcu, po katerem človek besedotvorec svoj predstavni in miselni svet poimenuje z zanj najbolj izrazito značilnostjo. Ide. osnova *s\iep- *'spati' je trdno zasidrana v večini ide. jezikov. Njen izredno širok areal kot tudi povsod enoten pomen 'spati' pa kaže, da je ta besedna družina nastala v zgodnjem praide. obdobju. Asociativna vez med 'dihati' in 'spati' se je morala pretrgati tako zgodaj, da je večina ide. jezikov s prajezikovne stopnje podedovala le pomen 'spati', ne pa tudi 'dihati ipd.'. Enakoglasnost med *зџер- *'spati' in *зџер- *'dihati, pihati, puhati ipd.' je zato silno stara. Baltoslovanske oblike, ki kažejo na ide. osnovo *sy,ep- ^dihati, pihati, puhati ipd.', so zato dragocene pomenske starine. Vsaka etimološka razlaga se mora vključiti v jezikovni in miselni sestav okolja, v katerem je leksem nastal. Nastanek ide. besedne družine iz *syep-*'spati' priča, da se je prvotna asociativna vez med pomenoma 'dihati' in 'spati' pri tej osnovi pretrgala že v zgodnji praide. stopnji, zato bi bilo napak, če bi pomen 'spati' pri psi. *sop-tf, *sopq skušali izvesti iz slovanske pomenske predstopnje 'dihati'. Pomenska motivacija 'dihati' > 'spati' namreč v slovanskem svetu ni bila več živa. 33 Büga, Die Metatonie im Litauischen und Lettischen — KZ LH (1924), 287. M Mühlenbach-Endzelin, n. d. III, 1153. 35 Na to opozarja Jamison, »Sleep« in Vedic and Indo-European — KZ XCVI/1 (1982—83), 14. Morda bo kdo podvomil v enakoglasniški status psi. *sop-tf, *sopq *'spati' in psi. *sop-t', *sopo *'dihati, pihati, težko oz. glasno dihati', češ da bi se pomen 'spati' lahko prek 'hropsti, hkrati' razvil v posameznih slov. jezikih. O taki pomenski motivaciji priča sin. smrčati. Glagol danes pomeni 'dajati pri dihanju v spanju hrkajoče, piskajoče glasove', v ekspresivni rabi pa celo samo 'spati', prim, ne boš samo smrčal, tudi delati je treba.3* Podoben pomenski razvoj je moč zaslediti tudi pri dl. pšesmarcaš, ki pomeni 'durch-schnarchen' pa tudi 'ungehörig difrehsehlafen', npr. ty sy cely žen pšesmar-ca/.37 Možnosti, da bi se pomen 'spati' v obravnavanih sin., br. in r. oblikah razvil na enak način kot pri zgornjih primerih, nasprotuje že sin. zveza de-tetce zibati in usopiti (Trubar), kjer je glagol usopiti rabljen povsem nevtralno. SUMMARY The Old Slavonic verb *sop-ti, *sopo *'sleep' (Slovene, Byeloruss.) is an archaism from the point of view of word formation. It reflects the IE. thematic verb *sy *s-. Its homonymy with OSlav. *sop-tf, *sop6 ,v'breathe, blow, breathe hard' is not a result of convergent phonetic developments, but of divergent developments of meaning at the OIE. stage, when the associative link between the meanings 'breathe' and 'sleep' was broken. OSlav. *sop-tî, *sop6 ''''breathe, blow, breathe hard' could itself be derived from IE. *sy6pe-si (cf. Lith. svèpuoti 'anhelare', Leth. sepins 'the disease of the lungs accompanied by a cough' and soêpêt 'smoke' < *'puff). The ancientness of the homonymy between *syep- *'sleep' and *syep- *'breathe, blow, puff...' is evident from the extensiveness of the area in which the descendants of IE. *зџер- constantly mean 'sleep'. The completely neutral use of Slovene usopiti (Trubar: detetce zibati in usopiti) makes it impossible to assume that the meaning 'sleep' of the Slav, word-family from the basis *sop- developed from the original meaning 'breathe with a rattle in one's throat, snore' in individual Slavic languages. 3® Primer in interpretacija pomena sta vzeta iz SSKJ IV, 768. 37 Muka, Slownik dolnoserbskeje rëcy II, 457. UDK 808.63-3(091) Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana BESEDNI GERMANIZMI V TRUBAR JEVEM CATHECHISMUSU* Trubarjevo iz nemščine prevzeto besedje (ali tudi le morfemi) kaže, da je oče slovenskega knjižnega jezika (tudi) besedno veliko nemčeval, pač na podlagi tudi ljudskega jezika, in da besed ni izbiral, dvojnice večkrat uporabljal iz veselja nad obilnostjo, sicer pa je nemčeval v glavnem iz potrebe, zaradi pomanjkanja domačih slovenskih izrazov. Ker je pretirano nemčevanje zadevalo ob slove,'anski rodovni ponos, se je že takoj v 16. stol. začelo prizadevanje za nadomestitev nemškega s slovenskim (ali vsaj slovanskim, tedaj hrvaškim), kakor pričajo Krelj, Juričič, Hren. Ta siner je za tem (zlasti s Kopitarjem, Vodnikom) tudi prevladala in nemške sposojenke potisnila ali v pozabo, v glavnem pa na raven ljudske (tudi mestne, ne samo vaške) knjižno nekultivirane (neskrbne) vsakdanjosti. Primož Trubar, "the father of the Slovene literary language", used quite a number of German loanwords (or just morphemes), partly because they were part and parcel of the vernacular; he did not choose words, he often used borrowed and native synonyms side by side for sheer joy of opulence; on the whole, however, his Germanisms were due to the Jack of native Slovene terms. As the excessive use of Germanisms hurt the Slovene/Slavic ethnic pride, their substitution by Slovene (or, second .best, Slavic, at the time: Croatian) elements began already in the 16th century (Krelj, Juričič, Hren). The de-Germanizing trend finally prevailed (especially with Kopitar and Vodnik), and many German loanwords were relegated either to oblivion or to the level of the uncultured (casual) vernacular, spoken not only in the countryside but also in the cities. 0 Prvotni del (do str. 144) prve Trubarjeve (in slovenske sploh) knjige je 1. 1984 pri Državni založbi Slovnije izdal celovški profesor G. Neweklowsky z naslovom Trubarjev katekizem 1550 in s podnaslovom Konkordanca. Indeks besed, pogostnostni spiski (skupaj 429 str.). Iz tega dela sem si izpisal besede, za katere menim, da so v slovenščino (torej ne morda že v praslovanščino) prevzete iz nemščine. Takih besed je po mojem štetju okrog 135, če pa za osnovo štetja vzamemo nemške korene, osnove ali podstave, pa tri manj kot sto, namreč: ajfrer, andaht-, borcahen, brum-, buko-, cag-, cajhn-, cbiol-, ciganer, col, copr-, erb-, fais, far-, farmošter, ferdam(n)-, fig-, flegar, fraj, frajdik-, gar, gažl-, glih-/glih, gmajn-, gnad-, grev-, goant-, goiš-, hajd-, haoptman, herperg-, imar, ja, joger, ketina, kralj, krišp-, kunšt-, leben, Ion-, lotr-, lušt-, mahtig, mal-, martr-, mas-, menih, merk-, nid, nue-, ebar-, ofr-, ofert-, papež, paradiž, pekel, persona, petler-, pild, pridig-, rajt-, rat-, reo-, šac, šaft, šenk-, šent-, škod-, škof, špiž-, špot, štabi-, štalt, štima, štiora, štra(j)f-, štrik, štuk, šula, šulmaster, tabla, tadel, tavžent, tiht-, truc-, trošt-, unuc, up-, Dar-, verd-, Dur, žalb-, žebr-, žeg-, žlahn-žla/eht-, ŽDepl-; od tega nastopajo vezano s predpono še enote -glih-, -goiš-, -merk- in -up-. * Slovenski prvopis razprave (Lexical Germanisms in Truber's Cathechismus), za zbornik v čast R. L. Lenčka ob njegovi 65-letnici: Lubi Slovenci, A Festschrift to Honor Rado L. Lenček on the Occasion of his Sixty-Fifth Birthday, 3 October 1986, Slovene Studies 9/1—2 (1987). Razprava je natisnjena na str. 233—241; tukajšnja objava je razširjena z dodatkom, ki zajema tudi besedje drugega dela katekizma 1550. V število »okrog 135« so zajete vse besede, ki imajo vsaj korenski morfem iz nemščine, kakor npr. škodi/i, marter nik, žegnooati/žegnati, zamerka ti, gnadio, frajdikosf, ne pa tudi čisti kalki, kakor so npr. zastopiti, odstati, dopasti in morda celo tudi zanesti se (za sich verlassen). Kakor se vidi, spisek vsega gradiva podajamo v sodobni črkovni morfonemizaciji. 1 Trubarjevi besedni nemčizmi v tem delu so v glavnem z dveh tvarinskih področij: prvo lahko imenujemo splošnocivilizacijsko, drugo versko-nravno. Prvo je tvarno ali duhovno-duševno, drugo predvsem drugo. 1.1 Splošnocivilizacijsko besedje To področje, oz. poimenovanja s tega področja, lahko delimo na tvarno in netvarno. 1.1.1 V območju t varni h poimenovanj so največja skupina besede za stvari cerkve (far, fara, farmošter, menih, papež, škof); nekako k cerkvenim stvarem tega časa spadajo še šulmaster ter pild in gliha 'kip'. K nekaterim teh besed prim. j. Rajhmana (Prva slovenska knjiga, 1977 (dalje PSK), str. 119): »Far je Trubarju duhovnik, tudi Kristus, navadno v dobrem pomenu, kadar je v pejorativnem, zaznamo iz sobesedila. Vedno pa je izraz farmošter izraz za protestantskega pastorja. Razlika med farmoštrom in pridigarjem je bila podobna kot danes med župnikom in kaplanom.« Druge vrste družbenih izrazov so poimenovanja ciganer, col 'mitnina', fle-gar 'upravnik', 'hišnik', kralj, hanptman, petlerski, štiora; deloma tudi sem spadata šulmaster in herpergovati. Beseda havptman je seveda iz svetopisemskega besedila (k njej prim. PSK, str. 123). Na področje praktične stvarnosti gredo besede flinder (fhenlka lipota ne ima byti ifuuna vtih krifhpanih lafeih oli vtih flatih ketinah oli flindernih oli na oblazhilu tih plafhzheu), goant (poleg katerega rabi Trubar tudi oblačilu, čeprav v nekoliko zapleteni zvezi in pomenskosti), pa tudi beseda sukna (sturi Adamu tar Eue kosheve sukne inu ye oblezhe), ketina, špiža, štrik in žveplu. Za rabo besede gvant prim.: Te Babe j...j de bodo vtim gvantu, kir se spodobi nashi veri.* V bistvu k splošni kulturi spadajo besede bukve, bukvice, pild 'podoba' in gliha 'podoba': ne sturi sebi kakiga Pvlda oli Glihe. Tudi na videz stvarna poimenovanja, kakor so ratati, šac, tavžent, varovati (se), verdeti, vura ali žveplu, so dejansko rabljeni le v zvezi z verskimi (nravnimi) zadevami: on /.../ svoje mess/u/ /.. ,/ shivi inu verdei; kadar je bila ta vura nega martre pryshla. — Čudna stvar je z besedo štima, ko so vendar tudi Slovenci gotovo poznali besedo glas. Tu je po vsej priliki šlo za preneseni pomen besede glas (prim, »kateri glas pa ti poješ«), še bolj pa za svetopisemsko rabo kot »božji glas«: ftima Golpudi Boga; ftimo tuye shene; tuyo Ttimo vtim paradishu. 1.1.2 Poimenovanja netvarnega so v zvezi predvsem z duševno-duhovnim, pri čemer je približno enako število samostalnikov, glagolov in pridevnikov (skupaj s prislovi in členki). Vvsakteri teh skupin si stojita nasproti negativno in pozitivno: lušt (ta Paradysh tiga lushta: hude shele inu lushte), nid (vne- * Glede pisanja esov: kadar pišemo po Trubarju, uporabljamo dolgega in kratkega, kadar po Neweklovskem pa samo s in S. zhistosti, vkurbary, golufy, vnidi inu vserdi), špot ('sramota': spot deilla) na eni strani, na drugi pa masa (ne imamo bogu masse inu zhasa postaviti), tadel (AN Scoff oli Far ima byti près tadla) — trošt (ta Skryuna Suetyna ye suseb kanimu troshtu inu poteryenu dana), vupanje (če je res zgodnja sposo-jenka iz nemščine). Pri glagolu prim, cagati (PSK, str. 120, 122—123), cbivlati (zbiuulamo na nega besedi), tihtati (vsa mysall inu tihtane), trucati (spot deilla inu truza suetiga duha) — troštati, upati, zagvišati (Tiga vsiga sem iest saguishan vseh suetih Euangelih), zaupati (,/bogu,/ vupati inu uerouati; suete shene, katere so suye vupane vbuga postauile — de se my sevupamo vsiga dobriga pruti ozhetu nebeshkimu; prauu sauupane Viesusa). — Pri pridevniku prim, fais, kunšten, lušten, onucen, žle/aht — fraj, gvišen, pohleven, troštav, žlahen: od te norske Falsh Vere; ta kazha ye billa vezh kunstnishi koker vsa shivina na semli; koku vezh ta gnusni, vnuzni zhlovik; samuzh vse shlaht inu gar uelike grehe/sem an greshnik, an shleht sauershen zhlouik — nekar ne imate byti taku frai oli sami suy, da bi hoteli hudu giati; serze ima an guishan troslit; bodite pohleuni pod to mogozho roko boshyo; te lepe trosiltave besede vtih Euangelih; ana shlahna rezh, kir je veliku vredna. — Pri nepregibnih besedah sta nekako absolutna gar in imar: I u so gar lepe sastopne besede; vse shlaht inu gar uelike grehe; bode vezhnu tar imar shiv (o tem prim. PSK, str. 123—124). Beseda glih je rabljena v vsaj štirih pomenih: (1) 'enako' glili koker ta gospud to Cerkou, (2) 'ravno' glih sdai, glih taku, (3) 'enak' do bo nam glih, (4) 'čeprav' zhe glih. Za členek goišnu prim, smo guishnu v mylhosti boshy. Nekako druga skupina besed v okviru netvarnega poimenuje občestvene zadeve: erb, gmajna (po PSK, str. 118: »Gmajna in cerkev sta si po vsebini blizu«, pri čemer cerkev pomeni »skupnost vernih ljudi«, gmajna »pa naj bi predstavljala cerkev v nekem kraju«). Ion (predvsem v prenesenem pomenu, tako tudi lonati: seslushon Ion pryTeti; vnebesih Iona obilnu — koku se ty Hlapci, Dekle, inu Delouci ob lohn dershati imaio), martra (vendar predvsem za Kristusa, enkrat samkrat glede na človeka: de nih ne hozlie sapustiti, vbush-tui, vbolesni, vmartri, vsmrti inu vobeni nadlugi); nuc (od Nuza tili Sacramen-tou); kai nam ta kerst inu pridiga nuza; tako dobro nuzno pridigo), reva (Jest hozlio tebi dosti reue dati kadar bosh noshezlia; po le teim reunim lebni vtim vezhnim veselei), šac (se nam vsi nebeški shazi odpro) — škoda (de sebi inu drusim ne sturimo shkode; nishtar ne nuza, temuzh vezh shkodi), štuk 'postavke' (slasti lete stuke nashe praue uere). Od še ne omenjenih glagolov prim erbati (ta greh smo my vsi od Adama erbali; goluf tiga kralestua Christusa ne bode erbali; postanemo ani Erbi tiga vezhniga lebna), martrati (Martran pod Pontio Pilatushom; nas martra, inu tu tellu vmori), merkati (na lete Je-fufeve befede ,/...,/ imamo my vfi dobru merkati), obarovati (hozlie nas oba-rouati pred hudimi ludmi; nas Bug obari pred slegom), rajtati (po suy iska-sheni sastopnosti sazhne taku misliti tar raitati sam sebo; gospudi Bogu /.../ dati raitingo od vsiga, kar ye vtim shivoti myslil), ratati (otroci boshy ratamo inu bomo perlozheni gnebeski drushini), šenkati (Bug nih grehe pregleda inu nim shenka sa uolo Jesusa Christusa; ta shenkana gnada sa uolo Jesusa), štra(j)fati (/otroke/ kovti, vuzhiti inu strafati; ShenSka tar Moshka strafinga inu krysh sa uolo tiga Greha). O besedah fraj, krišpan, nucen, reven, vnucen, glih ter o prislovih oz. členkih (mahtig, glih) je bil že govor (mahtig shlahnim velikim Indem, mahtig velik Gospud). Iz te skupine so nam preostale besede cuper(nija), leben, šaft, štabla, štalt — špižati — špižen. Tudi te so vse v službi verske misli: coprnija pomeni toliko kot 'vraža' (neiso sveta, samuzh so en zuper; inu take slushbe ye ana zupernia inu malikouane pred bugom); šaft je večinoma 'zaveza', enkrat 'opravilo': Jnu hozho taku eno shaft nouo gori naredyti; ta kelih te noue shafti vmuyei kriy — S teimi ima JesuS ,/.../ dosti shafti (v PSK, str. 118: 'zaveza', 'opravek'). Beseda štabla je kot 'stopnja', 'mesto' (kateri dobro slu-shio, ty sebi sadobe ano dobro stablo inu veliko fraidikost vti veri), štalt pa 'podoba' (po Boshy Stalti ga ye sturill). Se primer za špiž-: nam Jesus da suye tellu kani spyshi, inu suyo kry kanimu pytiu; te verne spishati stellom tar skryo Jesusouo; Ta offer inu ta spyshan offer tebi ne dopadeio. 1.2 Versko-nravno besedje Z verskega oz. nravnega področja so naslednje besedne enote: andaht, bor-cahen, bruma, cajhen, ferdamnenje, gnada, hajd, Hans,* joger, malikovanje, martra, marternik, of er, paradiž, pekel, persona, pridiga, prigliha, priglihanje, žegen, žalbanik — tabla; greoati, martrati, ofrati/ofrooati, šentooati, žebrati, žegnatijžegnovati; andahtliv, brumen, ferdamnan, gnadio, hajdovski, oferten. Danes imamo zanje: zbranost pobožnost, znanilo, pobožnost, čudež/znamenje, preklet/pogubljen, milost, pogan, Janž/Janez, učenec, trpljenje, mučenik, darovanje, raj, oseba, prilika, primera, blagoslov, maziljenec — medtem ko so malikovanje, pekel, pridiga še vedno v rabi; pri glagolih pa kesati se, mučiti, žrtvovati se, žrtvovati, preklinjati, moliti, blagosloviti, in pri pridevnikih zbranjpobožen, preklet, milosten, poganski, ošaben nadut. Na tem področju naši poganski predniki pač niso imeli dosti svojih poimenovanj, katerih rabo bi bili lahko razširili na pojmovnost krščanstva (kakor so morda moliti). Torej so bili v glavnem prisiljeni z novimi pojmi vere prevzemati tudi njihov nedomači izraz. Današnje domače sopomenke so torej nadomestilo za ta prvotno manjkajoča poimenovanja. (Tudi o nekaterih teh besed je pisal J. Rajhman (PSK, str. 106—112): gnada — milost (o tem že prej I. Grafenauer), leben — život, in še o čem.) 1.2.1 Kakor je za Evangelia inu listuve znano že od Kopitarja (Gram. 1808, str. XLII: »V tem delcu se strogo sledi Bohoričevi slovnici in celo nekaj nemških besed iz Jurija Dalmatina besedila je bilo zamenjanih s sprejemljivimi pristno kranjskimi«), zlasti pa od Breznika (Literarna tradicija v Evangelijih in listih, DS 30 (1917), tu navedeno po Jezikoslovne razprave, 1982, str. 33—34, kjer Breznik najprej citira iz Oblaka 1895, da je Hren »nadomestil mnogo nemških besed s pristnimi slovenskimi«, nato pa (str. 34—35) Breznik sam: »Druga Hrenova zasluga je, da je odpravil iz Dalmatinovega besedila nemške tujke in jih nadomestil s slovenskimi in nekaterimi kajkavskimi izrazi. /.../ Hren je bil prvi, ki se je postavil na strogo slovensko stališče in je načelno zavračal vse, kar je v jeziku tujega. V tem oziru se ne more meriti z njim noben protestantski pisatelj, tudi Krelj in Juričič ne. dasi sta pisala med vsemi najčistejšo slovenščino. ,/.../ V .. J skoraj dvestoletni dobi so bile edino izdaje Evangelijev in listov, ki so z neznatnimi izjemami skrbno hranile Hrenovo besedilo, proste najnavadnejših tujk, vse druge so jih bile polne. Tako je cerkev po Hrenovi zaslugi veliko storila za čistočo božje besede.«) sem, * Imena v to razpravo sicer niso zajeta. je načeloma vse prevzeto v škofa Hrena s Čandkom Evangelijih inu listuvih zamenjano s slovenskimi poimenovanji in s tem nakazana neka druga možr nost. 1.2.1.1 Ta je sicer deloma izpričana že v Trubarjevih prostih variantah: Sa-cramenti oli koker my moremo govoriti te (skriune) suetyne; so try persone oli Imena (prim. PSK, str. 117); nuz oli pryd; frai oli prosti; ledig oli sam sui; frai oli sam suy; sblasniti oli zbiuulati (kar morda ni čisto sopomensko). Tu Trubarju vendar le delno lahko pripišemo hotenje, da bi bil hotel s prvotno Slovenskimi (ali celo od njega napravljenimi) izrazi izpodriniti iz nemškega prevzete dvojnice, ampak mu je šlo pač le za (večjo) jasnost. (Prim. J. Rajh-man, PSK, str. 117: »Trubar je rabil tujko tedaj, če zanjo ni bilo ustreznega domačega izraza.«) Na to kažejo dvojnice, ki so ali obe prevzete: grnaina oli fara, v taki oishi oli stalti, Pylde oli Glihe, farmoster oli pridigar, Christus oli shalbanik, ali pa domače: ohranik oli Isuelizhar, v ,/.../ pismi oli listeih, kar lasi oli se gible, s trudom oli teshku, Ta kerst oli tu pogrosene, madeshou oli vraskou* (Od domačih dvojnic Rajhman obravnava naslednje: telo — meso, kraljestvo — bogastvo, zlodej — hudič — vrag, spravlavic — ohranenik — besednik — odvetnik, tri imena — sveta Trojica — ime božje.) Od vezalnih zvez z inu prim, še: gnadiu inu Mylhostiu, bodo umeili inu prou sastopili (drugi izraz sicer le kalk), vselei inu Imar, strafinga inu Krysh, hude shele inu lushte, gnade inu mylhosti, (vstanena tiga shivota inu tiga vezhniga lebna), vsa mysall inu tihtane, ta martra inu tu veliku terplene, imar inu vselei. Posebnost brez veznika: po le teim lebni ta vezhni; s tar pa: vselei tar Imar, vselei tar vedan, Rastyta tar gmeraite se, vezhnu tar imar, ohraneni tar isue-lizhani, lonati tar plazhati, misliti tar raitati. V tej skupini se zdi, da sopomenke ne bi bile potrebne, zlasti ne gnada milost, život leben, vselej 'imar/ve-dan, večnu/imar, lonati plačati, misliti'rajtati. (O teh, dvojčičnih, zvezah, kakor bi jih mi lahko imenovali, Rajhman (PSK, str. 123—124): izrajtati inu izgruntati, ana šenkiga oli dar božji, cbivlamo inu cagamo, imar tar vselej, zastopnost inu modrust.) Trubarju je tu šlo za nekako poudarjalno pleona-stičnost, Rajhman pa meni, da je Trubar te dvojnosti navajal, ker so se pač rabile in je hotel biti razumljiv tako tem kot onim. 1.2.1.2 J. Rigler je v svoji knjigi Začetki slovenskega knjižnega jezika — The Origins of the Slovene Literary Language (1968, str. 213—214), in sicer v poglavju Vključitev jezika protestantov v začetno obdobje protireformacije, navedel naslednje Hrenove zamenjave za Dalmatinovo iz nemščine prevzeto besedje (ležeče tiskano je tudi v našem gradivu iz Trubarjevega Katekizma): Samostalniki: cajhen — čudež, znaminje; eksempel — pokazajne; erbič — dedič; erbščina — dedinja; erbati — po dédini posesti, dediščino obderžati; folk — ludje, množica, ludstvu, množina; izraelski folk — i. gardellu; gcrab — oskrbnik; gnada — milost; grunt — stan; gvant — oblačilu, obud; kapitan — stujni poglavitnik; korb — spletenic, jerbes; kreg — prepiranje, zuperstvu; nid — kujajne, nevoščenje; leben — živ(l)ejne, život, živitik; leščerba — svetilu; Ion — plačilu, plača; lušt — žejla; nežihrost — nevarnost; ohcet — ženitovanje; prigliha — pripuvist; punt — hrup; rajtinga — čislu; šac — obilnu blagu; šafnar — hišnik; šarnogel — žebelj; špeceria — dobrudišeče mazilu; špegel — zgledalnik; špiža — jejd; ž./maganja — oponosa; šranga — * Ta beseda mi sicer pomensko ni jasna. ograja; štalt — podoba, obraz; štima — glas(nost); trošt — (po)taženje, tro-štar — odžalnik; valita — straža; žlalita — rod, narod. Pridevniki: brumen — pravičen; falš — nepravi; glih — enelik; glih ene misli — enumisleči; ohcetni — ženitni; zašpoto\an — zasrarnovan; taožent — jezeru, milar; po^rošfan — potažen; vtragliv — len; žiehtniše — liujše. Glagoli: erpergooati — prenočiti; feratati — izročiti, izdati; ferdamooati — pogubi jevati; flikati — popravljati; gajžlati — bičovati; gmerati — pomnožiti; imeti na sebi goant —- biti oblečen; goantati — oblačiti; lebaii — se gostiti; se masati — se zdržati; petlati — Vbu-ga ime prositi; rajtati — čislovati; za špot imeti — k smehu imeti. Prislovno: s flisom — skerbnu; glih — enaku; goišnu — rejs; v luft — v vejter; k eni priglihi — enak. Samo enkrat je Hren domačo besedo zamenjal s prevzeto: mlajši — joger (danes učenec), nespremenjeno pa je ostalo: los (žreb), marier, of er, pokaštigan, permasnu (= zmasnu), žegnati, žlak. (Na Mostecu še danes: polosat 'uganiti', martra, ûfer, kaštigan, nezmà'sen, iegnat, žlak.) 1.2.1.3 S tem natančnim pregledom zamenjav prevzetega iz nemščine s slove/anskim (kajkavskim po Brezniku) je Rigler potrdil (sicer od njega ne-citirano) Breznikovo misel, ki je bila zgoraj navedena. Torej se tu zastavlja vprašanje, ali Trubar le ni nemčeval preko razumne mere, tj. da bi bil »preo-nemčen« on bolj kakor pa slovenski jezik sam. Rigler je menil, da se je Trubar pri tem oziral na govorico Ljubljane (torej drugače kot Krelj) in nekako v tem smislu vidi to tudi Rajhman (PSK, str. 124): »Vprašanje tujk v Trubarjevem slovarju je bilo doslej enostransko obdelano. Očitali so mu, da je tujke nekritično prevzemal, vendar je Trubar tujke iz nemščine občutil povsem drugače, kot jih občutimo danes, ali kot jih je v svojem času občutil Kopitar.« Pri tem navaja str. 390, 393 in 399, vsakokrat v opombi. »Po načelu razumljivosti je Trubr pač moral govoriti v jeziku svojih bralcev, imel pa je predvsem pred očmi bralčevo ukaželjnost. Hotel je pojasniti verske resnice, a nikoli drugače, kot je to storil v pridigi in katehezi. Zato tudi sedaj ni mogel skonstruirati povsem drugačnega jezika, ki bi bil umetelen, zato pa daleč od bralca in uporabnika. Pa kljub temu moramo priznati, da si je prizadeval prevesti v slovenščino strokovne termine, predvsem tako, da je ob tuji strokovni termin postavil slovenskega, bodisi da je to bila slovenska različica (le v enem primeru je nadomestil tuj strokovni termin z nemško sposojenko, ki pa jo rabi tam, kjer ima nemški original tujko), bodisi da je bila to lastna besedna tvorba.« 1.2.1.4 Od kod Hrenu pobuda za sklep, da bo skoraj vse prevzeto zamenjal z domačim (ali vsaj slovanskim)? Je vedel za Kreljevo kritiko Trubarjevega jezika (do polu nembški) in mu morda sledil še z upoštevanjem teh, »kir so okuli nas«, in skoraj »povsod čisteši govore«, kakor je rekel Krelj (so bili pomočniki tudi hrvaški glagoljaški duhovniki, s katerimi je Hren prihajal v stik?)? S Hrenom bi bilo po našem praktično dokazano, da je imel Kopitar prav, ko je menil, da je potujčen predvsem jezik posameznikov, ne pa slovenski jezik sam (vsaj ne toliko). Pri tem je zanimivo ugotoviti, koliko je Hren popravil katero od besed, ki jih je Kopitar (Gram., str. 54) Trubarju očitajoče nanizal (Hrenove zamene so ležeče): leben, lebati, špiža, mordane. štri-tane, (hudobo) tribati, (biti) šacan, feržniaati, punt (Bund), cajlien, šenkinga, goant, flegar, rilitar, špendia, folk. 2 Pri prevzetih besedah je treba najprej ugotoviti, da se lahko nespremenjeno prevzemajo nepregibne besede, npr. gar, glih, falš, fraj, imar, mahtig, žle/aht, ja, kar v našem primeru pomeni prislove in (v nemščini) nepregibne povedkovniške oblike pridevniških besed (nekatere teh pa se pri nas ničto pregibno uporabljajo tudi kot pridevniki): tako smo za glih že ugotovili trojo besednovrstnost, podobno pa je tudi še s katero teh besed: falš je dejansko izpričan le kot pridevnik (s falsh pridigo, falsh prizhanje, falsh vera), fraj samo v povedkovni (so frai oli prosti, biti taku frai oli sami suy), šhla/eht pa sta spet samo pridevniška (vse shlaht inu gar velike grehe; vsem shlaht ludem, kir bodo v nega verovali oz. an shleht savershen zhlovik; nasha shleht, mahina, nezhista inu petlerska deila). Tudi z uvrstitvijo samostalnikov v slovenski jezikovni sestav ni težav, saj gredo nemški na soglasnik v 1. moško, na samoglasnik pa v 1. žensko sklanjatev, vendar prvi v tem času tudi še v 2. žensko (andaht, stalt, shaft): borcahen, cajhen, ciganer, col, coper, erb, leben, lušt itd. — bruma, bukve, fara, gliha itd. Edini samostalnik srednjega spola je žveplo in s tega stališča posebnost. (Je -lo pojmovano kot pripona?) Glagoli se tako niso dali prevzemati, ampak so morali dobiti glagolsko pripono, nato pa še obrazila: cagati, cbivlati, erbati, gažlati, grevati, lonati, mar-trati, merkati, of rati, prigliha(ti), rajtati, ratati, šenkati, špižati, štra(j)fati, tihtati, trucati, troštati (se), vupa(ti), žalbati, žebrati, žegnati — herpergovati, lotrovati, malikovati, ofertovati, šentovati, žegnovati, zašpotovati — škoditi — verde(ti) (prim, še zagvišati, zarnerkati). Glavna glagolska pripona je torej -a-, večkrat je tudi -ova-. Pri žegnati — žegnooati gre morda za vidsko nasprotje. V Primerih kot zagvišati, zašpotovati gre morda za tvorbe iz predložnih zvez (za gvišno, za špot), vendar prim. nem. vergewissern, verspotten. — Prevzeti pridevniki so prav tako (razen v že naštetih primerih ničte sklanjatve) morali dobiti slovensko pripono: brumen, gvišerc, kunštn-, lušten, nucen, oferten, reven, špižen, unucen, žlahen — ferdam(n)an, krišpan — gnadio, tro-štar> — petlersfci, hajdoosfct — figoD. Pogostnost priponskih obrazil se kaže iz preglednice. — Samostalniki so redki tvorjeni iz prevzetih podstav: cuprnija, frajdiko.sf, prediga, prigliha, marternik, žalbanik (izvzeti so pač deležniki na -n in glagolniki). Primere kot borcahen in unucen (Vorzeichen, unnütz) je treba pojmovati kot netvorjene. 3 Ostaja še vprašanje, koliko so se prevzete besede, kakor jih je iz nemščine imel Trubar, govorile tudi med podeželskim ljudstvom in ne le v mestu (kjer pa jih je gotovo bilo nekaj več). — Kako je to bilo v 16. stoletju, seveda ne moremo vedeti, ne bo pa to daleč od stanja, ki ga imamo na podeželju še sedaj (oz. smo ga imeli vsaj še v rodu, rojenem konec preteklega stoletja), npr. na Mostecu. Za to vas od Trubarjevih nemčizmov lahko potrdimo naslednje (včasih le koren seveda): àjfrat, bilkvice, cagat, c$gan (v pesmi cigkjner), cola, cuper. cuprnlja, jerb, jérbat, fuvčn, fur. fara, fajmušter, frdhman. fîguv-, frèj, gažla, glih, (zde/bit), glih(at se), ßmejna, gnada, grévn^a, gvant, gvišn, gvišnu, havptman, juger, kétna, krâl, kiijštn, lùn, lùnut, lœst, liišn, liišnu, malik, malikuvaje, mûrira, mrtràt, nezmasn, merkat, noec, ubvarvat, ufer, papež, paradiž, peku, pékler, plldik, prédgva, pr glihi, prglihaje, rajtat, ratat se, reva, révn, šocl, šocka, ^šenkat, šlctlda, škddit, škbf škofa, šidii, špe^za, špot špota, štima, štlbra, strnjfat, štrajfnga, štrek štrika, štoek štiika, tûbla, tadu -dla, tivžnt, iiihtat, tree, trust, trustât se, otipat se, oaroat, oiipaje, oœra, z a golš at, zamérkat, š pût at se, zavit pat, oarvat, oiipaje, žanba, iégn, že gnat, Hehn, zieht, žveplu. V celoti je to več kot zelo dobri dve tretjini. Iz kakega drugega narečja nam ne bi bilo težko najti še marsikatero ustreznico, kolikor je take vrste, da se je pojem rabil tudi na deželi. Seveda pa je tem narečnim besedam deloma premenjen pomen: tako cajhen pomeni zaznamek na čem (prim, še zacâjhnat); cola je predel na nekdanji meji med Štajersko in Kranjsko: favčn je zavisten: gmèjna je skupno ozemlje (na Mostecu tudi gmčjnč 'skupna parcela ob cerkvi'); jüger je odrasel fant, ki naj bi se tako tudi vedel; kiijštn je posebno sposoben, težko obvladljiv; loešt je volja (ni me loešt)-, liišn je prijeten, čeden; nezmasen je preobsežen, predebel; ûfer je darovalni obhod v cerkvi okrog oltarja; pildik je podobica; rajtat je nameravati, purajtat pa opaziti; šocišocka je ljubček ljubica; špejza je shramba: k štrajfat prim, še štrof plačat; na tree je nakljub; špiitat je oštevati, špiitat se pa pohujševati, zgražati se nad čim. Seveda ima marsikaj naštetega še stilistične oznake, česar tu nismo upoštevali. t Tudi v narečje »vdirajo« knjižne variante za zgornje: bit liibusumn, znii-meja, cegan, dedič, dedoat, neoušlbožupnik, duhovnik, župnija, preklet, prost, jidnàk, pugâ'jat se, milust, kesaje, ubleka, kapetan, gulejenk, zaver (posebna veriga za zaviranje). phfca, pupläcat, vùla, mučt (se), preoœlki, da-ruvaje, raj, pudûbca, prbližnu, lùbica, dat, glas, dàvk, kaznuoat, nadstropje, tulažba, vtulažit se, maža, blagusloo, blagusluoit. Marsikateri teh izrazov je pač ves čas obstajal poleg prevzetega tudi v narečju. 4 Trubar ima sorazmerno veliko besednih nemčizmov (kakor ima dovolj tudi skladenjskih, kot kaže moja razpravica Zgodovinska perspektiva Trubarjevega nemčevanja, SSJI.K 1987, 5—18). Ti nemčizmi so zlasti za prvo knjigo razumljivi, saj se je Trubar s to svojo knjigo obračal, vsaj prvotno, predvsem na mestno prebivalstvo, njegova govorica pa je bila v precejšnji meri nemčujoča, posebno gotovo tudi na Kranjskem in v Ljubljani, tj. v mestu, ki je moralo biti Trubarju predvsem na misli, še posebej. Da je Trubar to svoje tujčevanje čutil nekako tudi sam, morebiti kažejo dvojčične priredne zveze z vezniki oli, in, tar, še bolj pa domači ustrezniki za iz nemščine prevzete besede na drugih mestih knjige; tu in tam se je Trubar trudil, da je važen pojem, izražen s prevzeto besedo, podal po domače, npr. zakrament s skrivna svetina. Kakega pravega prizadevanja za čisto slovensko besedo pa, ko gre za iz nemščine prevzeto (drugače se je Trubar vedel nasproti takemu iz hrvaščine) pri njem ni opaziti. To noto je v slovensko pisanje vnesel S. Krelj, a mu Trubar ni sledil (sicer pa je to neraziskano). Kre-ljeva ideja je bila zmagoslavna v nazoru glavnega protireformatorja, škofa 1. Hrena oz. J. Candka, najsi sta Kreljevo kritiko »gospod Trubarjeve kranj-ščine« poznala ali ne. V prireditvi Evangelijev inu listuv 1612 se je pokazalo, da je že tedaj slovenska beseda lahko tekla v glavnem brez iz nemščine prevzetih besed (zato pa z nekaj takimi besedami iz sosednje slovanske hrvaščine). 5 To raznemčevanje (in sploh raztujčevanje) slovenskega knjižnega jezika je bilo pomembno rodouzaveščevalno dejanje in menda ne tudi rekatoliza-cijska kritiška vnema pri popravljanju protestantskega knjižnega jezika: na koncu je Slovenca pokazalo kot človeka, kateremu je nemška jezikovna kolo- nizacija le jemala jezikovno samobitnost in s tem samozavest, tj. ravno lastnost, Slovencu tako zelo potrebno, če se je hotel ohraniti kot narodn(ostn)i individuum. — S tem raznemčenjem pa se je do neke mere povečevala razlika med vsakdanjo govorico in knjižnim jezikom, ki je potencialno bil na voljo vsej Sloveniji, in po skoraj tisoč letih je spet nahajala stik vsaj z najbližjim, hrvaškim, slovenstvom. V nekem smislu se je v danih okoliščinah samo v zvezi s tem elementom dalo ohraniti jezikovno (in tudi vsakršno drugo) slovenstvo samo. — Seveda pa bo v nadaljnjem razvoju treba že preizkušeni model obrambe slovenske samobitnosti v knjižnem jeziku nasproti jeziku državnega osredja znati uporabljati tudi v novih razmerah, če se bo hotelo obstati, biti samosvoj in ne preiti v sicer večje in sorodno, a ne več z nami istovetno. Dodatek V od Neweklowskega nezajetem besedilu prve slovenske knjige pa se pojavljajo naslednje besede*: Ah (Vuah) 'Aachen'; pred Ahitofelmi; aifer 'vne-tost'; aku glih 'čeprav'; arcnija -o T; pred Babiloniermi; Biblio T -ly M; z brumo, brumen -mno T ed. -im M -i mu. -e T mn.; v buquah; žagamo; zaihni -uu -e 'čudeži'; près zbiuula, zbiuula[a -i — zbiuula -то, v zbiuulane 'dvom-i'; Cefaru D; na Cyl; cimpra 3. os.; zhelih 'čeprav'; pred Doegitermi; Egiptarie T; erb T, Erbali 'ded-'; erperguie 3. os. 'prenočevati'; euangelist; falfh prid. 'kriv'; fari Farie; pred Phafurmi; verahtafh 'prezirati'; verdamnati, verdam-nan, ferdamnalt (-i) i 'pogub-'; oermaafh 'prezirati'; fratan 'izdan'; gaizigoft 'skopost'; gar 'zelo', glih 'ravno', glih 'podoben', glih 'enako', glih 'takoj', fe gliha -jo; gmaina -o -i T M; gnade R -o T -i M; od Goga; golufhtui M; greua 3. os., greuo T. greuingo T 'kes-'; grunt; guilhna I ž -o T, guifhnu 'gotovo'; Haidi haidom D, Haidie T, h/Haidoufka; Hans; hipocrite I 'hinavec'; hoffart 'ošab-nost'; i/Imar 'vedno'; imar veg 'zmeraj, vekomaj'; ifraitati'razumeti'; ifgruntati 'uganiti'; ja 'vendar'; J'iogri -от -e, Jogrouim M; Johannes; pred Juditmi; kezaryo O; kelih; ketine T; klofter T; Concili mn.; Chor 'zbor'; kunfhtne T; leben I T -bna R -i M -от O; ledig 'rešen'; Magoga R; mahtig T 'mogočne'; malikouo О -от D; maninga 'mnenje'; Martre R -o TO; menihi mn.; merkaita -te 'si zapomnita -te'; naturi M -o T; nid nyda R; nor, -iga R prid., norza T ed. -i mn., norzhaft, norfka prid.; nuzna I prid., nuznu T sam., nuznifhi D; Obarye, O/bbarri, obarouati; offru D; offertuie, offra -ti; Papeshi mn., pa-radyfh T, pehary M 'kozarcu'; pekel T -kla R; pergliho T; pohleven -oni mn., pohleunu prisl., pohleufhzhini M; potrolhta; P pridiga -o T -ah, pridigali, pridigar, pridiguye; Rate T 'svetovalce, svetnike'; rata -mo -all; redle 'pošteno'; reue 'siromaštva, nadloge', R revni -e mn., Reuniga T -ih R 'siromaka, reveža -ov -ev'; Vrim 'Rim'; pred Sibanitermi; fhazh 'zaklad'; fhafti R 'podobe'; [hega -e -o -e T 'narava, vrsta, lastnost'; fhenkiga 'dar'; fkode R; Scofi -e; fpifhe R -o T, Ipilhati, Spifhaite fe; ftymo TO: ftrafa -l -la, ftrafani I mn.. ftrafinge R, -o O T; fe fhtritati -alla, ftrita 'upir-'; ftuka -ou R R; fhuhai 'nečistuj'; fhuleriem D; fhufhtui M 'nečistovanju'; tihta 3. os.; trofht -от O -e T, * Tu so sedaj upoštevana tudi lastna imena; velike črke za posameznimi besedami oz. njihovimi oblikami zaznamujejo ustrezne sklone, vendar se pišejo le, če sklon že drugače ni razviden. irofhta -ali; Turiak IT 'stolp kažipot?, zdravilo?' (če ni to torjak < *tordjak); uJVarouat(i), Varri, oarri [e, oaruyem uarooati; uerdei 'varuje'; oifhai, oifhali 'vodi, uravnavaj'; Vnuznu 'brez potrebe'; Seguifhan 'zagotovljen', [aguifhne-nom O 'zagotovilom'; Sacramente T; famerkate vel. famerkati; fiher 'varno, 7. gotovostjo'; fhegna R, fhegnan -i 1 mn„ -e T mn., fhegnati; flacht D 'slabi, hudi', flaht DT mn. 'dober slab'; flahte -i DR 'rod'; flahnifhe T s; fhueplom O. Tuja lastna imena Trubar v vsej knjigi piše rad po tuje: Chriftus (Criftus), in še Antichrift, Jofeph, Cornelifh, Thomafli, Kherubim, Aegiptoue (poleg Egiptooe), Caifafh, Abacuk. Pač po nemškem je pisano Paul. Marsikaj po tujem pisanega zaradi znane Trubarjeve pisne nedoslednosti tudi ni razvidno (npr. Moifefeo, Jerufalem). V citatni obliki ima S. Judas Thadeus, enkrat tudi ime za tujim predlogom( fuetiga Paula ad Titum). V drugem delu Katekizma 1550 smo našli še 36 novih enot, tj. korenov, osnov ali podstav, prevzetih iz nemščine; te enote so: arcn-, bibli-, cesar-, cil-, cimpr- glag., erperg- glag., evangelist-, feraht- glag., ferma- glag., frat- glag., gajcig-, golušt-, grunt- glag., hipokrit-, hofart-, kecari-, kelih-, kloštr-, koncil-, kor-, ledig-, maning-, natur-, nor-, pehar-, hiev-, rat-, redle, šeg,-, štrit- glag., šušt- glag., turjak-, viž- glag., gviš-, žiher-. Iz našega seznama v Trubarjevi pisavi se lahko razberejo tudi oblike, v katerih se te enote pojavljajo. (Obliko-glasno premenjeni nastopata še dve enoti iz prvega dela: ajfer in lih.) Naj omenim še domače pone (in sklopnike) ob iz nemščine prevzetem mor-femizmu (lahko v prvi stopnji že tudi poslovenjenem) : Pri samostalnikih : -ost — gajcigast, ferdamnast (akanje); -ar — pridigar, šular, egiptar; po nemščini pa -er — Sibanitermi, Doegotermi; -ma: pohleoščina (iz *pohleoski iz predložne zveze *po hlevu); -enje — zagvišnene (podstava gvišen); -c — norec; morda tudi -jak — turjak (če je iz turn, turris; ali pa je to *tordjak?). Za pridevnike: -en (s polglasnikom) — brumen, gvišen, kunšten, nucen, onucen (prim, prislov vnucnu), pohleven (predložna podstava). žlahniši (tudi stopnjevan); -ski — norski, implicitno * pohleoski, hajdooski; -oo — jogroo, malikoo (če je zadnje iz nemščine); -ast — norčast. Pri glagolu: izgruntati, izrajtati. — Pri pridevnikih sta zanimivi obliki Jezuseo, Mojzeseo — kakor da gre za mešanje teh osnov z mehkimi izglasji (priin. o osem, s stricem, po Škrabcu tudi penezeo). Za sklopnike prim. (g)lih:/aku glih, čelih. SUMMARY On the whole, Trubar used many lexical Germanisms. His Catechismus (1550) contains — in the part for which Neweklowskv compiled a concordance — over 135 such words: approximately 100 roots bases. They belong to the domains of general civilization and religion/ethics. (Some words of the first domain appear also in the latter.) The basic semantic fields are social institutions (church, school), artifacts of fashion, and above all Christian religion and ethics, for which Slavs, at fi'rst, lacked native terms, but were able to create them out of their domestic stock, as witnessed by Old Church Slavic and Old Slovene (the Freising fragments). In Trubar's text such native and borrowed rivals still coexist (e. g. milost — gnada), and some of the native equivalents appear to be his own contribution (soetinu — zakrament). But Trubar was (too) fond of adopting German terms, especially for objects (and concepts) connected with Protestantism. He was reproached for this practice even during his lifetime, by Krelj and by a Kajkavian critic of his language; but the man who consistently acted in the spirit of such criticism was the Counter-Reformation leader T. Hren, whose edition of the Gospels and the Epistles was strongly purified of German loanwords (though they had been fully adapted to the structure of the Slovene language). Since it is often claimed that Trubar Germanized as much as he did out of consideration for the townspeople (of Ljubljana), the author of the present article raises the question of the degree to which Germanisms were current among the 16th century country dwellers. (In a separate article, this author had shown the historical perspectives — starting with the Freising Monuments — of Trubar's usage of Germanisms.) There are, for example, no important differences in the use of Germanisms by Trubar and — for the identical concepts — by the parents of present-day sexagenarians in the village of Mostec: even the generation of the sexagenarians (have) used more than two thirds of these words (roots, bases), though in some cases in a somewhat shifted meaning (naturally, like in the language of Trubar, some of the borrowings have Slavic counterparts, either handed down directly or internally borrowed from standard Slovene). The process of de-Germanization has been analyzed since Kopitar, especiallv by V. Oblak and A. Breznik; an exhaustive overview of Hren's puristic substitutions gave J. Rigler. Hren's consistency in this respect is particularly important because his version was to remain the one that was listened to by the Slovene believers for 200 years; it strengthened not only the linguistic but also the national awareness of the Slovene-speaking community. OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO ŠE ENKRAT O KRAJEVNEM IMENU M AV HIN JE Linu Legiši v spomin Koliko je imenoslovno raziskovanje tvegano in zamudno, lahko pokaže naš primer. Ko je Bezlaj (SVI II. 10 p. g. Malešnica) spregovoril o krajevnem imenu Mavhinje v devinsko-nabrežinski občini, je gotovo poznal zapis 1494 Meichensell (Kos, Urbarji slovenskega Primorja II. Ljubljana 1954) in morda še kak novejši zapis: le preblisk strokovno podprte intuicije ga je lahko usmeril k antroponimu *Ма1ескъ, da je v njem našel izvir našega krajevnega imena. Ko sem sam trideset let pozneje pripravljal prispevek Antropotoponimi sloveni sul Carso za zbornik videnske univerze (Est Europa I, Udine 1984), sem se oprl na italijansko obliko tega imena Mâl-cliina, da sem popravil Bezlaja in se rajši navezal na antroponim *Malehina, izpeljan iz prejšnjega z obrazilom -ina za slovenska moška imena, ki je bil posebno tvoren na slovenskem Zahodu. Tedaj nisem dvomil, da spadajo Mavhinje med prvotna pre-bivalska imena na -jane. Danes razpolagam z obilnim gradivom, ki me sili k iskanju nove rešitve. Naj najprej nanizam nove podatke. Iz zgodovinskih virov razpolagam s 1578 Meichensella, Meichenseller Supp (nemško zapisan Urbario della Signoria di Duino, A. C. Aminini-strativi di Gorizia, fase. 48, Državni arhiv v Trstu), 1714 Maugena in 1715 Maugina (Liber I"s Mortuorum, Župnijski arhiv v Devinu), 1819 Mauchigna (katastrske mape Gemeinde Mauchigna, Arhiv Ufficio Tecnico Erariale, Trst), 1853 Maohinja (P. Kozler, Zemljovid slovenske dežele), 1876 Maohinje (Uredba zemljiščnega davka, Zravenšnja mapa Mavhinje, Arhiv Ufficio Tecnico Erariale, Trst), 1917 Mauchinie (karta 1 : 100.000 Istituto Geografico Militare), 1962 Mâlchina (karta 1 : 25.000 Istituto Geografico Mi-litare). V jeseni 1986 sem sam zbral na terenu še naslednje žive oblike: imenovalnik krajevnega imena Màuhnje (informatorji v samem Mavhinjem, v Devinu in Šempolaju), Маџктје (informatorji v Slivnem in Medji vasi); rodilnik (i)z МацШпј (Mavhinje, Slivno, Medja vas), 'z Маџћапј (Šempolaj) poleg (i)z Mayhnjeya, mestnik ц Маџкпјап (Mavhinje, Šempolaj, Slivno, Devin, Medja vas). Pri vseh informatorjih se prebivalska imena glasijo soglasno Mâiihanjci, Màyhanjke, mayhanjski. Na prvi pogled je jasno, kako daleč je akulturacija, ki so jo vsilila množična občila, že pustošila pri zavesti domačinov, ki prodajajo oblike Maohinje, (i)z Mduhinj kot narečne: v zahodnem delu tržaške province je akulturacija povzročila že razpad narečja. Pravo odkritje predstavljajo zame oblike s pridevniško sklanjatvijo krajevnega imena. Ko sem pozorno izpraševal informatorje v vasi sami, v vaseh, ki se skoraj dotikajo Mavhinjega (Šempolaj, Slivno) in v nekoliko bolj oddaljenih vaseh (Devin, Medja vas), kakšno je razmerje med obema vrstama oblik (množinska ženska : ednin-ska srednja), se je moj vtis kmalu sprevrgel v gotovost: pod pritiskom množičnih občil danes že prevladuje ženska množinska sklanjatev, a v spominu in praksi vseh obstoji tudi edninska srednja sklanjatev ne samo kot starina (obliko so rabili starejši), temveč kot dvojnica (obliko rabimo tudi mi ob oni drugi), pravzaprav kot privilegirana narečna oblika (ko govorimo po domače, nam uide ta oblika). S tem je zgodovina imena dejansko pojasnjena. Tip Maohinje, iz Màohinj je mlajša analogična oblika po zgledu davnih prebivalskih imen na -jane. Zgodovinski zapisi izpričujejo najprej *Mûvhanje sêlo (1494, 1578), toda vsi zapisi iz 18. in 19. stoletja kažejo na vzporeden obstoj ženskega imena *Màvhanja (vas), za katerim se je v tem stoletju zgubila vsaka sled v živi jezikovni praksi, medtem ko je oblika srednjega spola še žilava. Ob teh ugotovitvah je težko izhajati iz imena človeka *Malechb, saj bi pričakovali *Malehooo selo ali *Malelwoa oas; izhajanje iz *Mdleliina pa nam dovoljuje izvajati iz njega prvotno *Malehin-je selo ali *Mdlehin-ja (oas). Pavle Метки Trst BIBLIOGRAFIJA JOŽA MAHNICA OB SEDEMDESETLETNICI 1948 Problem baudelairizmov pri Zupančiču. — SR 1, 1948, 221—268. (Doktorska disertacija.) 1949 Po Gregorčičevih stopinjah. — Planinski vestnik 1949, 271—277. Ob novi Prežihovi knjigi Solzice. — Ljudski tednik (Trst) 11. XI. 1949. 1950 Roža m o g o t a. — SR 3, 1950, 125—136. Bohinj sedaj in nekdaj. — Tovariš 1950, 491, 508, 523. (Zlasti o J. Mencingerju.) Igo Gruden: Pesmi. — Ljudski tednik 11. in 19. VIII. 1950. Kocbek in njegova Tovarišija. — Ljudski tednik 29. IX. 1950. 1952 Evropska moderna. Evropski okvir k študiju naše moderne. — Maribor 1952, 29 str. Ponatis iz Novih obzorij. Cankarjeva Izbrana dela, drugi zvezek. — Ljubljanski dnevnik 12. I. 1952. Ob 40-letnici Mencingerjeve smrti. — Primorski dnevnik (Trst) 12. IV. 1952. Pri Podlimbarskem in njegovih rojakih. — Tovariš 1952, 969—970. 1954 Kraigherjev Cankar. — Ljubljanski dnevnik 3. IV. 1954. (Ocena monografije Ivan Cankar I.) Linhartov smeh in posmeh v Matičku. — Primorski dnevnik 13. V. 1954. 1955 Oton Zupančič. Poljudna študija. — Maribor, Obzorja 1955, 124 str. Oblikovno izrazne prvine v Cankarjevi umetnosti. — Socialistična misel 1955, 162—171. Iz Cankarjeve delavnice. — Ljubljanski dnevnik 14. I. 1955. (Ocena XXI. zvezka CZS.) Misli ob VII. zvezku Cankarjevih izbranih del. — Ljubljanski dnevnik 21. I. 1955. Slavistična revija oživljena. Literarnozgodovinske novosti v SR. — Ljubljanski dnevnik 1. in 4. II. 1955. Metodološki prijemi pri pouku literarne zgodovine. — Zbornik Pogovori o jeziku in slovstvu, Maribor, Obzorja 1955, 123—134. (Predavanje na zborovanju slavistov v Mariboru.) 1956 Murnova poezija. Motivi in forma. — JiS 1, 1955/56, 226—234. Nova izdaja Cankarja. — JiS 1, 1955/56, 313—317. (Ocena Izbranih del v uredništvu B. Merharja.) * Polkrepko so natisnjeni naslovi samostojnih knjig, ležeče uredništvo, razprto naslovi ali deli naslovov razprav in navadno članki ter ocene. Roman o Trstu. — Ljubljanski dnevnik 27. IV. 1956. (Boris Pahor: Mesto v zalivu.) 195? Slog in ritem Cankarjeve proze. — JiS 2, 1956/57, 97—104, 152—159, 208—217. Križ na gori in zbirka Kondor. — JiS 2, 1956/57, 281—282. K 4. izdaji Mencingerjeve Hoje na Triglav. — JiS 2, 1956/57, 318—321. (Ocena izdaje pri Lipi v ured. Fr. Vodnika.) Od kod Mencingerju »roža mogota«? — JiS 2, 1956/57, 332—333. Pahorjeva afriška kronika. — JiS 2, 1956/57, 368—372. (Ocena romana Nomadi brez oaze.) 1958 Linhartovo izročilo. — JiS 3, 1957/58, 224—226. (Ocena zbornika s tem naslovom.) F. S. Finžgar: Leta mojega popotovanja. — JiS 3, 1957/58, 317—320. Puntar in poet s Klanca. — Koledar Kmečke knjige 1958, 35—38. Zapiski o Srečku Kosovelu. — JiS 4, 1958/59, 33—37. (Tudi po pričevanju pesnikove sestre Anice.) K stvarnemu ozadju v Levstikovem Krpanu. — JiS 4, 1958/59, 88. (O gospodar-skozgodovinskem ozadju tovorništva.) 1959 Kosmačeve novele. Obravnava sodobnih avtorjev. — JiS 4, 1958/59, 161—167. Ps. Lovrenc Rutar. (Ciril Kosmač: Sreča in kruh.) Druga knjiga Kraigherjevega Cankarja. — JiS 4, 1958/59, 117—119. 1960 Meškovo Izbrano delo I—IV. — JiS 5, 1959/60, 149—151. Okrog Prešernove Vrbe. — JiS 5, 153—154. (Toponimi Vrba, vrbenski, Vrb-njan.) Večno živi Prešeren. — Kmečki koledar za leto 1960, 25—26. 1962 Slodnjakova knjiga o Prešernu. — JiS 8, 1962 63, 83—86. (Ocena monografije v srb., izšle v Beogradu pri Nolitu.) Na obisku pri zamejskih Slovencih. — JiS 8, 1962 63, 59—61. 1964 Zgodovina slovenskega slovstva V. Obdobje moderne. — Ljubljana, Slovenska matica 1964. 420 str. Slovenski realizem v Slodnjakovi osvetljavi. — Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor (Beograd) 1964. 128—131. (Ocena Slodnjakovega deleža v Matičini Zgodovini slovenskega slovstva.) 1965 Akademik Bratko Kreft — častni član Slavističnega društva. — JiS 10, 1965, 96—97. (Nagovor ob slovesnosti, oznaka leposlovnega in znanstvenega dela.) Kritike in eseji Franceta Vodnika. — Sodobnost 1965, 501—503. (Ocena knjige Ideja in kvaliteta.) Pirjevčeva monografija o Ivanu Cankarju. — Sodobnost 1965, 1065—1069. (Ocena knjige Ivan Cankar in evropska literatura.) 1966 Vloga svetovne pri pouku narodnih književnosti. — JiS 11, 1966, 20—24. (Referat na kongresu jugoslovanskih slavistov v Sarajevu.) Cenetu Kopčavarju ob slovesu. — Prosvetni delavec 9. III. 1966. 1967 Kocbekova Listina. — JiS 12, 1967, 223—224. Oton Župančič: Zbrano delo IV. Priložnostna lirika. Prevodi iz poezije. — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1967. 490 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.) Urednikove opombe: str. 321—476. 1968 Slovenska književnost krajem 19. i prvih decenija 20. stolječa. — Ivan Cankar. — Pregled književnosti s čitankom za četvrti razred gimnazije (uredil dr. Vice Zaninovic). 11. izdaja, Zagreb 1968, str. 94—97, 131 — 136. 1969 Značilnosti slovenske moderne. — Zbornik V. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1969, I. del, 15 str. (Predavanje na seminarju.) Zupančičevi prvi nastopi v javnosti. — Prostor in čas 1, 1969, 338—347. Župančičevo pismo Murnu. — JiS 14, 1969, 109—114. (Pismo z opombami, prva objava.) Slodnjakova Zgodovina slovenskega slovstva. — Prostor in čas 1, 1969, 196—199. (Ocena celovške in ljubljanske izdaje iz 1968.) Faksimilirana izdaja Erotike iz 1899. — SR 17, 1969, 322—326. (Ocena izdaje s spremno besedo Fr. Bernika.) Menartova antologija slovenske poezije. — Prostor in čas 1, 1969, 563—564. (Ocena knjige Iz roda v rod dull išče pot.) 1970 Socialni in nacionalni motivi v zvezi s pokrajino pri Gradniku. — Srečanja (Nova Gorica) 1970, 49—54. (Predavanje na zborovanju slavistov v Novi Gorici.) Ob Bevkovem življenjskem jubileju. — Knjiga 70 (1970). 345—348. Nekaj misli ob knjigi Kako je mogoče? — JiS 15, 1969 70, 166—167. (Ob delu Jožeta Javorška.) Popotni vtisi iz domovine socializma. — Prostor in čas 2, 1970, 499—501. Ob novi interpretaciji Zupančičevih Samogovorov. — Prostor in čas 2, 1970, 600—601. (Ocena izdaje pri Obzorjih s spremno študijo Janka Kosa.) Janko Omahen: Obiski pri Ivanu Cankarju. Prostor in čas 2, 1970, 601—602. Oton Zupančič: Zbrano delo V. Otroške pesmi s prevodi. — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1970. 361 str. Urednikove opombe: str. 253—354. 1971 Ljudski umetnik F. S. Finžgar. — Nova mladika 1971, 42—45. Fran Eller. — Zbornik Koroška in koroški Slovenci, Maribor, Obzorja 1971, 328—334. (Članek z izborom pesmi.) Izhajati je začela zbirka Lirika. — JiS 17, 1971/72, 34—35. Malenškove roman o Ketteju. — Prostor in čas 3, 1971, 548—550. (Ocena dela Pojoči labodi.) Messnerjeve Skurne stori je. — Prostor in čas 3, 1971, 550—552. Pisma slovenske moderne. — Prostor in čas 3, 1971, 552—554. (Ocena faksimi- lirane izdaje s spremno besedo Marje Boršnik.) Zbornik o preporodovcih. — Prostor in čas 3, 1971, 555—557. (Ocena knjige Preporodovci proti Avstriji.) Zanimivosti iz Župančičeve zapuščine. — Prostor in čas 3, 1971, 671—679. (Neznane nadrobnosti iz pesnikovega ustvarjanja.) 1972 Dragotin Kette: Poezije. — Prostor in čas 4, 1972, 613—614. (Ocena izdaje pri Obzorjih z esejem Nika Grafenauerja.) Franc Cankar: Zlahta. — Prostor in čas 4, 1972, 615—616. Božidar Borko: Srečanja. — Prostor in čas 4, 1972, 616—617. Oton Župančič: Zbrano delo VI. Noč na verne duše, Iz nenapisane komedije, Veronika Deseniška. — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1972. 459 str. Urednikove opombe: str. 279—458. 1973 Slovstvene pobude in človeška razmerja. — Prostor in čas 5, 1973, 491—495. (Vpliv J. Jovanoviča-Zmaja na Zupančiča, Zupančičev odnos do Gregorčiča.) Cankarjev album. — Prostor in čas 5, 1973, 81—87. (Ocena dela Fr. Dobro- voljca, s prvo objavo Smrekarjeve karikature.) Branko Berčič: Mladost Ivana Tavčarja. — Prostor in čas 5, 1973, 117—119. Ob jubileju Franceta Vodnika. — Prostor in čas 5, 1973, 377—378. Francè Koblar: Slovenska dramatika L — Prostor in čas 5, 1973, 545—546. 1974 Zgradba in slog Visoške kronike. — Prostor in čas 6, 1974, 76—86. (Predavanje na zborovanju slavistov v Škofji Loki.) Leposlovno delo Borisa Pahorja. — B. Pahor: Varno naročje, Maribor, Obzorja 1974, str. 229—259. (Spremna študija k izbrani kratki prozi.) Udetova knjiga o slovenstvu. — Prostor in čas 6, 1974, 334—337. (Ocena knjige Slovenci in jugoslovanska skupnost. Obzorja 1972.) Tavčarjevo zgodnje ustvarjanje v luči monografije M. Boršnikove. — Prostor in čas 6, 1974, 648—653. (Ocena monografije Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec I.) Francè Koblar: Slovenska dramatika II. — Prostor in čas 6, 1974, 664—665. Akademik Koblar — 85-letnik. — Delo 4. XII. 1974. 1975 Ivan Prijatelj in slovenska moderna. — Prijateljev Ljubljana, Slovenska matica 1975, 94—129. Zupančičevo sodelovanje pri Slovenski matici. -1975/76, 40—49. Nekaj spominov na profesorja Koblarja. — JiS 21, 1975/76, 93—95. 1976 Neznani Kette iz ljubljanske Zadruge. — Razprave IX. SAZU, Razred za filološke in literarne vede. Ljubljana 1976. Str. 89—106. (Razprava s prvo objavo zgodnjih pesmi.) Cankar, Zupančič, Kesslerjeve in Bled. — Planinski vestnik 1976, 321—332. Spremna beseda. — Fr. Koblar: Moj obračun, 1976, 229—236. France Koblar: Moj obračun. — Ljubljana, Slovenska matica 1976. 237 str. (S fotografijami.) 1977 France Dobrovoljc — sedemdesetletnik. — JiS 22, 1976/77, 177—179. 1978 H i s t o r i a t zbirke. — O. Zupančič: Čez plan, 1978; priloga 9—28. Ljubezenska drama in pesmi iz pisem. — O. Zupančič: Pesmi za Berto, 1978, 137—147. Prevod v hrv.: Forum (Zagreb) 1985, št. 3, 502—509. Poslednje obdobje lirskega ustvarjanja. — O. Zupančič: Med cstrnicami, 1978, 99—127. Zupančič in Bela krajina. — JiS 24, 1978 79, 1—4. Zupančič in knjiga. — Knjižnica 1978, 1—5. Letošnji veliki jubilant — Oton Zupančič. — Mohorjev koledar 1978, 83—87. (Članek z izborom pesmi.) Oton Zupančič: Zbrano delo Vil. Leposlovna proza. Članki o upodabljajoči umetnosti, SloDstoene ocene, članki in govori. — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1978. 425 str. Urednikove opombe: str. 285—421. Oton Župančič: Čez plan. — Ljubljana, Mladinska knjiga, Monumenta littera- lum slovenicarum 1978. 99 + 29 str. Oton Župančič: Pesmi za Berto. — Ljubljana, Cankarjeva založba, Bela kri-zantema 1978. 152 str. (Prvič objavljene pesmi. S fotografijami in faksimili.) Oton Župančič: Med ostrnicami. — Ljubljana, Slovenska matica 1978. 131 str. (S pesnikovimi risbami. Poskus rekonstrukcije zbirke.) 1979 Razvoj ljubezenskega čustvovanja v Zupančičevi liriki. — Zbornik Oton Zupančič, Simpozij 1978. — Ljubljana, Slovenska matica 1979. Str. 107—112. (Referat na mednarodnem simpoziju pri SAZU.) Slodnjakove obravnave Ivana Cankarja. — JiS 24. 1978/79, 273—277. Izseljevanje iz Bele krajine in njega odmevi pri Otonu Zupančiču. — Slovenski koledar (Slov. izseljenska matica) 1979, 177—180. Iz pesnikove zapuščine in delavnice. — JiS 24, 1978/79, 165—171. (O zanimivostih iz Župančičevega ustvarjanja.) zbornik, - JiS 21, 1980 Zupančič kot organizator in teoretik prevajanja. — Zbornik Oton Zupančič v prevodih. — Koper, Lipa 1980. Str. 9—12. (Referat na srečanju književnih prevajalcev v Novem mestu 1978.) Historiat prizadevanj za slovenski literarni muzej. — Glasnik Slovenske matice 1980, 27—30. (Referat na posvetovanju o vprašanjih slovenskega muzejstva pri SM.) 1981 Domača pokrajina in govorica pri Prešernu. — JiS 26, 1980/81, 200—208. Zupančičevo delo za gledališče. — Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja 1981, št. 36—37, str. 7—34. Pesnik (Zupančič) med loškimi o s t r n i с a m i. — Zbornik Notranjski listi II (Cerknica) 1981, 284—192. (Z izborom pesmi in risb.) Uvodna beseda. — St. Kosovel: Zrcala. 1981, V—XVII. Stano Kosovel-. Zrcala. — Koper, Lipa 1981. 188 str. (Izbor pesmi, fotografije.) 1982 Jezik in slog Levstikove proze. — Levstikov zbornik, Simpozij 1981. — Ljubljana, Slovenska matica 1982. Str. 79—103. (Predavanje na simpoziju pri SM.) Srečkove otroške. — Sr. Kosovel: Otrok s sončnico, 1982, 5—8, 82—83. »Vsaka dramatikova beseda mi je sveta.« — Delo — Književni listi 29. I. 1982. (Zupančičevo predavanje o Shakespearu v Londonu.) Zupančičevo razmerje do Cankarja. — Delo — Književni listi 7. V. 1982. (Dopolnilo k Pirjevčevi študiji v SR 1959'60.) Prof. Marja Boršnik. — Ljubljanski dnevnik 13. VIII. 1982. (In memoriam.) Pariško branje in usmeritev. Iz pesniškega ustvarjanja O. Zupančiča. — Delo — Književni listi 21. X. 1982. (O Whitmanovem in Verliaerenovem vplivu.) Zupančič in Gradnik. — Delo — Književni listi 18. IX. 1982. (Primerjava dveh prigodnic.) Oton Zupančič: Zbrano delo VIII. Gledališke ocene, članki, govori in izjave. Zapiski in dnevniki. — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1982. 415 str. Urednikove opombe: 277—412. Srečko Kosovel: Otrok s sončnico. — Celje, Mohorjeva družba 1982. 86 str. (S črno-belimi in barvnimi ilustracijami Marije Mahnič-Mozetič.) 198 3 Zupančič in Verlaine. Zbornik Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi I. — Ljubljana 1983. Str. 239—254. (Referat na mednarodnem simpoziju na univerzi v Lj. 1982.) Zupančičevo razmerje do A š k e r с a. — SR 31, 1983, št. 4, 341—358. Osebnost in delo Franceta Vodnika. — Fr. Vodnik: Dialektika in metafizika slovenstva. — Celje, Mohorjeva družba 1983. Str. 225—230. Maleševo delo za književnost. — Delo — Književni listi 13. 1. 1983. Človek, ki je združeval znanstveno zanesljivost z umetniško prodornostjo. Nekaj spominov na prof. Slodnjaka. — Ljubljanski dnevnik 19. III. 1983. Bernikova knjiga o Cankarjevem pripovedništvu. — Ljubljanski dnevnik 28. V. 1983. (Ocena monografije Tipologija Cankarjeve proze.) Zapis o Vršacu Valentina Vodnika. — Delo — Književni listi 7. VII. 1983. Pesnikov (Zupančičev) obisk pri Mišku Kranjcu. — Delo — Književni listi 22. IX. 1983. 1984 Oton Zupančič in Louis Adamič. — Zbornik občine Grosuplje XIII, 1984, 85—98. (Razprava z objavo korespondence.) Zupančičev esej o slovenstvu in njega odmevi. — SR 32, 1984, št. 4, 303—316. Dušeslovno-umetnostna razčlenitev Plebanusa Joannesa. — Pregljev zbornik 1984, 79—88. (Predavanje na simpoziju pri SM 1983.) Bled in književnost. — Kronika 32, 1984, št. 2—3, 172—182. Oton Zupančič: Zbrano delo IX. Kulturno politični članki, govori in izjave. — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1984. 407 str. Urednikove opombe: 271—402. Pregljev zbornik. Predavanja z znanstvenega simpozija ob stoletnici pisateljevega rojstva. — Ljubljana, Slovenska matica 1984. 171 str. Urednikovih Nekaj misli za uvod in Sklepna beseda: 5—10, 165—167. (S fotografijami in faksimili.) 1985 Slovenska misel skozi čas. — Zbornik Ustvarjam, torej sem. — Celje, Mohorjeva družba 1985. Str. 8—16. Zupančičevo sodelovanje in objave v NOB. — JiS 31, 1985/86, 10—14. Župančičeva spominska zbirka — Mestni muzej Ljubljana. — Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 151. — Ljubljana 1985. 27 str. (Fotografije, faksimili, risbe.) Slodnjakov zgodnji roman. — A. Slodnjak: Pohojeni obraz, 1985, 167—175. Prof. Slodnjak kot človek in slavist. — Glasnik Slovenske matice 1985, 85—88. (Fotografiji. Govor ob odkritju plošče v Bodkovcih.) Anton Slodnjak: Pohojeni obraz. — Ljubljana, Slovenska matica 1985. 181 str. Urednikov je tudi Slovarček manj znanih besed (panonizmov): 177—181. 1986 Zupančičeva kandidatura za tajnika Slovenske matice. — Glasnik Slovenske matice 1986, št. 1, 44—50. Gregorčičevo ustvarjanje, njega odmevi in obravnave. — JiS 32, 1986/87, 47—56. Kultura prek prostora in časov. — Ljubljana, Kulturna skupnost občine Šiška 1986. 72 str. (S fotografijami. Med drugimi so v knjižici označeni Valentin Vodnik, Anton Vodnik, Anton Breznik, Lili Novy, Jernej Kopitar in F. S. Finžgar.) »Bil je pokonci mož ...« Prof. Fr. Vodniku v spomin. — Naši razgledi 1986, št. 17, 12. IX., str. 489. Pesnikova (Zupančičeva) ljubezenska drama in del naše kulturne zgodovine. — Delo — Književni listi 30. X. 1986. (Pisma Berti Vajdičevi.) Štiri Zupančičeve slikanice. — Oton Zupančič — Niko Grafenauer: Abeceda na polju in v gozdu. (Barvne ilustracije Jelke Reichman.) — Ljubljana, Mladinska knjiga 1986. Spremna beseda: 2 str. Mencingerjev pisateljski svet. — Delo — Književni listi 18. XII. 1986. (Govor ob odkritju doprsja v Bohinjski Bistrici.) Oton Župančič: Zbrano delo X. Pisma 1 (Berti Vajdičevi). — Ljubljana, Državna založba Slovenije 1986. 749 str. Urednikove opombe: 629—748. 198? Zupančičeva lirika med narodnoosvobodilnim bojem. — Zbornik Obdobje socialnega realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. — Ljubljana 1987. Str. 257—264. (Referat na mednarodnem simpoziju na univerzi v Lj. 1985.) Janez Mencinger v krškem obdobju. — Razprave XI. SAZU, Razred za filološke in literarne vede. — Ljubljana 1987. Str. 17—30. Nove najdbe iz Cankarjeve zapuščine. — Prav tam, str. 31—51. (Razprava s prvo objavo pesmi, pisem in proze.) Avtorjeva pisma kot pripomoček pri interpretaciji pesmi — nekaj primerov ob Zupančiču. — SR 35, 1987, št. 1, 17—23. (Predavanje na zborovanju slavistov v Ljubljani 1986.) Francè Bernik — šestdesetletnik. — Glasnik Slovenske matice 1986/87, 67—68. Oton Zupančič in Janez Evangelist Krek. — Delo — Književni listi 22. X. 1987. Jernej Kopitar o Vukovem letu. Govori in referati s študijskih dni in simpozija, podatki o življenju, izbor bibliografije. — Ljubljana, Kulturna skupnost Šiška 1987. 72 str. Urednik je prispeval Uvodno besedo in Pomembnejše podatke o življenju in delu: 3—4 in 57—60. 1988 Značilnosti in problemi Mencingerjevega zgodnjega pripovédniSt-va. — SR 36, 1988, št. 1, 5—11. (Predavanje na zborovanju slavistov v Bohinjski Bistrici 1987.) Bibliografija ne zajema večine jubilantovih pedagoško didaktičnih sestavkov, poljudnih literarnozgodovinskih člankov in krajših ocen, zlasti pa ne raznih polemik, zgodnjih socialnopolitičnih feljtonov in leposlovnih poskusov. Jubilant je bil od 1955/56 do 1959 60, torej prvih pet letnikov, sourednik in obenem odgovorni urednik revije Jezik in slovstvo, od 1970 do 1974, od II. letnika do ukinitve, sourednik revije Prostor in čas, od 1980, IV. letnika dalje je član uredništva Glasnika Slovenske matice. Uredil je tudi Gradniku posvečeno številko novogoriških Srečanj 1970. Ob literarnozgodovinski bibliografiji velja omeniti jubilantovo delo na področju spomeniškega varstva in muzejstva. Tako se je ob sodelovanju drugih, sprva predvsem prof. Alfonza Gspana, ukvarjal z vprašanjema ljubljanske cukrarne in Mencingerjevega groba, se prizadeval v zvezi s Zoisovo in Vodnikovo hišo za ustanovitev Slovenskega literarnega muzeja in pomagal pri pravnem prenosu Zupančičeve zapuščine od pesnikove družine k narodni skupnosti. Izdelal je scenarije in po njih postavil naslednje muzejske enote: 1978 spominsko zbirko o življenju (s poudarkom na Beli krajini) in ustvarjanju O. Zupančiča v njegovi rojstni hiši v Vinici (s sodelovanjem arh. Jureta Jakliča in ravn. Jožeta Dularja); 1978 spominsko sobo slovstvenega zgodovinarja Franceta Koblar ja v prostorih Tehniškega muzeja v Železnikih; 1984 spominsko zbirko o delu Valentina Vodnika in njegovih sodobnikov razsvetljencev v pesnikovi rojstni hiši v Šiški; 1985 skupaj z arh. Nikom Matulom Zupančičevo spominsko zbirko v ljubljanskem Mestnem muzeju: avtentična obnova dveh pesnikovih sob, sprejemne in delovne, s knjižnico in drugo opremo. POPRAVEK V Slavistični reviji 1987, 4, str. 331 je treba popraviti tele podatke: 1. v 21. vrstici: Doktoriral je 1958 — pravilno: Doktoriral je 1962; 2. v 26. vrstici: Od l. 1965 je bil — pravilno: Od 1. 1964 je bil; 3. v 29. vrstici: njegov predsednik pa pri delu za IL, III. in tudi za IV. knjigo — pravilno: ... za II. (od aprila 1973). III. in tudi za IV. knjigo (do februarja 1984); 4. v 29.—31. vrstici: Od 1964 do 1984 je bil namestnik upravnika Inštituta za slovenski jezik, na koncu tudi njegov upravnik — pravilno: Od aprila 1973 do julija 1982 je bil namestnik upravnika Inštituta za slovenski jezik in od julija 1982 do februarja 1983 vršilec dolžnosti upravnika. Odgovorni urednik SR AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».. .c, prevodi, pomeni itd. pa z '...'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih: Ukrajinski г... ..h Ruski Makedonski r . . . ••S Srbohrvatski ..h Srbohrvatski h... ...d Srbohrvatski ...d T R uski e ... Ruski щ .. . ., šč Ruski ё .. Bolgarski ...št Ukrajinski e .., ... je Ruski / Ukrajinski и ... Bolga rski .. ä Ukrajinski i ... Ruski Ukrajinski ï .. • ...ji Ruski " Ruski H ... ...j Ruski f, .. ? Makedonski * к •. ... £ Ruski Srbohrvatski Jb . . , ... lj Ruski Srbohrvatski 11».. ... nj Ruski ...ja Srbohrvatski ћ . Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Scando-Slaoica XXXIII. Kobenhavn: Munksgaard, 1987. 201 str. Studia SlaDica medieoalia et humanistica (Riccardo Picchio dicata), I—II. (Ur. Michele Colucci, Giuseppe dell'Agata, Harvey Goldblatt.) Rim: Edizioni dell'Ateneo, 1986. L1X — 841 str. Glavna financerja Raziskovalna skupnost SR Slovenije in Kulturna skupnost SR Slovenije. Glavna sofinancerja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani in Znanstveni inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.