m® V GORICI HIL,ARIJANSKA TISKARNA 1895 iVJlvJ-V.V IMS KATOLIK SEDMI TEČAJ II. ZVEZEK VREJUJE IX IZDAJA dr. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja .v . . j. R KI ATa znanje. Vsem gg. naročnikom smo s pričujočim zvezkom poslali ob enem 2. številko „Zore“. Došlo nam je tudi ta pot nekaj darov v podporo mladim pisateljem ; imena blagih darovateljev objavimo v prihodnjem zvezku, nadejaje se, da nam do takrat dojile podpora še od družili gospodov. Tistim gg. naročnikom, kateri so nam še posebe do-poslali naročnino za „Zoro“, izrekamo tu prisrčno zahvalo. Ob enem prosimo, naj bi so nas blagovoljno spomnili oni gospodje, kateri nam niso še poslali naročnine za tekoče leto. Naročnina se pošilja vpravništvu. (Glej zadnjo stran platnic !) V Istri. Po.Istri je prošle mesece v nekaterih krogih zelo vrelo; kuhalo se je nekaj proti nam in našemu listu. Krožila je baje dalje časa mej gospodi duhovni neka «nezaupnica» (ali kaj ?), ki se je imela poslati v Gorico — «Rimskemu Katoliku». Pa, kakor se zdi, izgubila se je nekje po poti . . . Mi smo si jo želeli : morda bi nam bila vender kaj osvctila isterske razmere, ki so nam vedno še tako tajne, da ne vemo, smo li pri gospodih isterskih v milosti ali v nemilosti. Da, želeli bi, naj bi se naši gospodje nasprotniki vsaj do «nezaupniceu zedinili — prepričani smo, da prav ta bi bila začetek sporazumenju Seveda bi morali gospodje, da bi nezaupnica sploh imela kako smisel, prej pridno prebirati naš list in ga vsestransko presoditi. Ako ga kedo nima, 11111 radi postrežemo brezplačno z vsemi letniki Da bi pa hoteli kar tje v en dan izreči obsodbo naših načel in namenov, tega ne moremo verjeti. Mi namreč branimo in razširjamo načela, katera so sveta isterskemu narodu, a še svetejša biti morajo tudi našim gospodom nasprotnikom, ki so katoliški duhovni. Da pa ta načela prav razlagamo, je priča vže to, ker pišemo v soglasji z našimi škofi, v katerih je cerkev Kristusova. Ne, ne iščimo Kristusove cerkve niti pravih načel pri gospodi okol »Naše Sloge#, «Slovanskega Naroda#, »Slovanskega Sveta» ali »Pensiero Slavo#! Nekateri gospodje so se pregloboko vtrdili v misli, do narod ljubijo le liberalci in odpadniki, a da mi ga izdajemo, zato ker smo odločno katoliški, ker smo pokorni svojim škofom ! Ste brali našo »narodnostno izpoved# v zadnjem zvezku ? No, potrudite se vsaj toliko ! Potem še le poberite kamen pa vrzite ga na nas ! — Prav, da se potegujete za naravna prava zanemarjenega, zatiranega naroda. Pa še bolj prav bi bilo, da bi vsaj s toliki 111 ognjem branili v narodu tudi vero, gojili krščanski čut. Premislite li, kedo so tisti, kateri pišejo vsakdanjo politiko isterskemu narodu. Kam so zvlekli krščanskemu ljudstvu najsvetejšo, škofovsko avktoriteto! T a k e škofe narod spoštuj, ljubi ? Ali recimo : tako cerkev narod spoštuj, ljubi V 'Po je strašno ! Ne vidite, da slovanska Istra drvi v razkol ? Pazite li, da ne dobo tudi za Vas pomena besede Avguštinove o Judih, ki so se proti Kristusu zarotili : Temporalia perdere timuerunt, et vitani ae ter n a ni non cogitaverunt, ac ste utrwnquč amiserunt. Odkar je «Naša Sloga* tako nesramno parodirala sveto škofovsko besedo, bi morali vsi duhovni eno* Državno krščanstvo "v lvvei Herbartove filozofije. 1. Laži-hrščanslca država. Nje filozofija. Kakor rdeča nit se skozi stoletja vleče vprašanje o crazmerji mej cerkvijo in državo. Faktično so to razmerje določevala vedno bolj zgodovinska dejanja kakor pa trezno premišljeni razlogi ; in prav to je zakrivilo toliko zlega v zgodovini narodov. Ako se ozremo po državah današnje Evrope in Amerike, smemo ono razmerje, kakor se dejanski nahaja, raz-rediti na troje: 1. cerkev in država ste v ljubezni združeni ter složno povspešujoti časno in večno srečo podložnikov; 2. cerkev in država ste razdruženi ter vsaka hodi svobodno svoja pota ; 3. država si skuša ohraniti videz krščanstva, da bi kot „braniteljica" cerkev tlačila ter jo porabljala za državno-politične namene. In tej poslednji točki velja naša razprava. Nahajajo se države, ki so vže davno zatajile krščanska načela, ki so iz šole, iz postavodaje in politike pregnale Kristusa, oskrunile verski značaj zakona in svojevoljno pretrgale zadnjo vez, ki jih je družila s katoliško cerkvijo, namreč konkordat — a vender še vedno hočejo nadzorovati cerkev in težnjam svoje politike pokoriti škofe in nižjo duhovščino. Takozvana ministerstva za bogočastje, ki imajo baje vrejevati zadeve raznih ver, so v resnici le zavornice prostega, neodvisnega razvoja katoliško cerkve. Da so videz ohrani, se vrže od časa do časa katoličanom kaka mrvica, se spoštljivo govori o cerkvi in nje zaslugah za vzgojo ljudstva, se nalaga državnim uradnikom dolžnost, udeleževati se cerkvenih svečanosti i. t. d., a v resnici vse le zato, da se reši duša brezverske države — liberalizem-Takošno je laži-krščanstvo novodobne protikrščanske države 1' Poglejmo, kakošna mu je filozofična podlaga. Človek, razumno bitje, skuša vse kar počenja, opravičiti vred razumom. Kakor vsak za-se, tako iščejo tudi oni, ki vladajo države, svojemu ravnanju razumovnih razlogov. Razum pa teži po čedalje višjih in višjih razlogih, dokler ne najde vtelie v najvišjem. A o najvišjih razlogih razpravlja filozofija. Naravno tedaj, da se tudi državniki oklepajo gotovega filozofičnega sistema, namreč onega, kateri najbolje opravičuje njih politiko. Besede „državna, uradna filozofija", „državni filozofi'1 niso le fraze, one imajo stvaren pomen. V našem veku so se po evropskih državah res uradno vsprejele razne filozofije; odprla se jim je pot v državna vseučilišča in zavode in, kolikor je odvisno bilo od državne oblasti, se je skrbelo tudi za njih razširjanje v daljše kroge omikanih stanov. Današnja, na videz sicer krščanska, a po duhu vseskozi liberalna država se je z vso dušo poprijela J. F. Her-barta. Le-td je izumil filozofijo, katera je — kakor nobena druga — sposobna navdajati duhove z liberalizmom in brez-verstvom, a ob enem govoriti o veri in krščanstvu tako-spoštljivo in vzvišeno, da se celo resno-krščanski, omikani možje vnemajo za-njo. To čudno prikazen potrjuje znana naša pravda z dr. Romihom, kateri, dasi kriatijan resne volje, je v boji proti nam do zadnje instancije šel v ogenj za pristno krščanski značaj Herbartove filozofije! Mi bi v pričujoči razpravi radi pokazali, kako so se v dobi liberalnega gospodstva tudi v Avstrijo vtihotapile načela Herbartovega modroslovja in mogočno vplivala na preobličenje naših javnih razmer. Vemo sicer, kako nemilo se nas sodi. Od zgoraj in. od spodaj so se vže sumničili naši cerkveno-politični nazori: tu smo veljali za podkupljene vladine sluge,1) ki izda-jemo koristi narodove; tam zopet so nas tožili, da vlado brezobzirno grajamo, da dražimo proti nje odredbam javno ‘) Nedavno smo dobili iz Istre pismo, iz katerega smo zvedeli, da se nas tudi tam v nekaterih krogih pita s „Staatskatholiki“! — m n e nje ! In kedo ve, se li ne bodo tudi teinu spisu podtikali slabi nameni, sovražni — državi, vladi ? Svobodno ; nam niza drugo, ko za stvar; mi ničesar ne iščemo za svojo osebo, po ničemer ne hlepimo. Razpravljati pa vprašanja, ki se tičejo javnih zadev — to pravico nam jamči vstavna svoboda, katere dobroto vživarno v Avstriji. Ljubezen naša do slavne širje domovine je gotovo ravno tako iskrena, spoštovanje naše do politične oblasti ravno tako odkritosrčno, kakor drugih čislanih domoljubov, ki se ne strinjajo z našim mišljenjem, z našimi nazori. Vender navzlic temu, ali prav za prav ravno zaradi tega smemo svobodno razložiti, kaj je po našem prepričanji v avstrijski državni vpravi pogubno in v kakem smislu bi se morale naše notranje razmere prevstrojiti, da se naši prihodnosti postavijo trdna tla. Mi presojamo vse z najvišjega načela, ki je Kristus Jezus sam. On določuje tudi naše cerkveno-politične nazore. Ako pa komu ne vgajamo, kaj moremo mi za to? Taki smo, taki ostanemo ! 2. Osnovni nauki Tlerhartove filozofije. Katero mesto odkazuje ta filozofija verstva ? Označili bomo filozofijo Herbartovo le v kratkih obrisih. — Herbart se je postavil na Kantovo stališče. „Vse, kar spoznavamo, je le prikazen. A prikazen kaže na bivanje, — torej mora bivati nekaj realnega14.1) Herbart hoče te-■daj meje golega subjektivizma prekoračiti ter stopiti na polje objektivnosti ; pa tega vender ne stori, kajti oklepa se trdno aprijorističnih pojmov in določuje filozofijo kot „ob-delovanje pojmov“. Njegova filozofija temelji torej na golem pojmovanji in kot taka se ne razločuje dosti od Kantovega kriticizma; refleksija je in nas ne more privesti do tega, da bi v pojmih spoznavali bistvo stvari. Samo podstavljati pojmom pri lično jim realnost, to je pač skoraj isto, kakor umovati ; umovanje tedaj nima trdne objektivne vrednosti. '■) Hafner, GeschicHte ) gmotno podpirati znanstvena početja, c) navajati na znanstveno delo mlade pisatelje. § 2. Sredstva za društvene namene so : a) Društveni in javni shodi, b) občevanje s katoliškimi znanstvenimi društvi, •c) izdavanje znanstvenega glasila in strokovnih spisov, ■J) predavanje o znanstvenih predmetih, d) nagrade znanstvenim spisom članom in družili pisateljev, ■e) vstanovljenje zavetišč za slovenske visokošolce. § 3. Društveno imetje sc nabira : d) iz rednih prispevkov društvenih članov, ■b) iz skupila društvenih slovstvenih del, c) iz darov, volil in vstanov. § 4. Zalog za visokošolce in mlade pisatelje. Vstanovi se poseben zalog za visokošolce in mlade pisatelje, ki se nabira : «) iz darov, izrečno voljenih temu zalogu, b) iz prispevkov društvene blagajnice po sklepu ravnateljstva. ^ § B. člani so : a) častni, katere imenuje občni zbor radi posebnih zaslug', />) vstauovitelji, ki plačajo društvu enkrat za vselej 100 kron, c) podporni člani, ki plačujejo letnine po 4 krone, ) po možnosti sodelovati s znanstvenimi spisi in predavanji. Častni člani in vstanovniki imajo vse pravice rednih članov. Podporni člani imajo pravico vdeleževati se vseh shodov in dobivati poročila o društvenem delovanju. 8. • Organizacija društva. Na čelu društva stoji ravnateljstvo sedmero članov, to je predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik in še trije odborniki. Predsednik, podpredsednik, tajnik in blagajnik morajo stanovati v Ljubljani. Ravnateljstvo voli občni zbor. „Leonova družba" se deli po sklepu občnega zbora v odseke (t. j. oddelke glavnega društva), v koje sme vstopiti vsak član društva po prosti volji. Vsak odsek si voli načelnika in tajnika. Vsak odsek sme imeti posebno blagajnico, katero vpravlja glavnega društva blagajnik. Odsekovi sklepi so veljavni še le tedaj, ko jih ravnateljstvo potrdi. § 9-Starešinstvo. Slovenskim visokošolcem na Dunaju in v Gradcu naj osnuje ravnateljstvo : starešinstvo slovenskih rodoljubov, čegar član more biti vsak član .Leonove družbe.“ Starešinstvu je namen skrbeti za gmotno podporo in znanstveno izobraženje, ter za krščansko življenje slovenskih visokošolce v. Štbvilo članov ni omejeno. Člane starešinstva (starešine) izvoli občni zbor. Starešine pa si volijo svoj odbor, obstoječ iz načelnika, tajnika, blagajnika in še dveh odbornikov. Starešinstvo naj vspodbuja visokošolce, da vstopijo v Marijanske kongregacije. Tajnik piše zapisnike in dopisuje v imenu starešinstva. Starešinski blagajnik vpravlja zalog, omenjen v § 4, in poroča občnemu zboru. Izplačuje pa le one svote, lcoje dovoli starešinski odbor. Odbor zboruje vsak mesec. Starešinstvo zboruje vsaj vsak tretji mesec in s to priliko naj se združi znanstveno predavanje. Starešine podpirajo odbor pri delu za društvene namene. Vsaj vsako polletje enkrat obišče naj v to od odbora določeni starešina od starešinstva podpirane visokošolce. Dotični starešina naj zlasti skrbi za duševno in gmotno podporo bolnim visokošolcem. Starešinstvo poroča o svojem delovanju društvenemu ravnateljstvu. § 10. .Dolžnosti in pravice ravnateljstva. u) Ravnateljstvo vodi društveno delovanje in vpravlja njegovo imetje. Ravnateljstvo je sklepčno, ako so povabljeni vsi odborniki, in če so navzoči razun predsednika ali podpredsednika še trije odborniki. Sklepa se z navadno (absolutno) večino glasov. Pri enakem številu glasov odloči predsednik. h) Ravnateljstvo pripravlja predloge občnemu zboru, sosebno tudi o razpustu društva. (§ 12.) Predloge posamičnih članov naznaniti je treba osem dnij pred sejo ravnateljstvu. c) Ravnateljstvo sprejema člane in spise, izbira naloge za na- grade, skrbi za oceno nalog, določuje nagrade, razdeljuje druž— bine knjige, podpira znanstvena dela, pregleduje poročila staie-šiustva in sklepa o teli poročilih. (§ 9.). c) Ravnateljstvo zboruje vsaj vsake tri mesece po enkrat, ali pa tudi, kadar to zahteva večina njegovih članov. ) v starešine ; 2. iz neizvršnjočih članov, to so : a) podporniki. I>) vstanovniki, ■c) častni člani. § 7. It e dni člani smejo biti samo katoliško misleči slovenski slušatelji dunajskih visokih šol. Starešine morejo postati akademiško izobraženi Slovenci katoliškega mišljenja, kedar ne morejo biti več redni člani društva. P o d p o v n i k je lahko vsakedo, kateri pospešuje društvene smotre in plača vsaj 2 kroni na leto v društveno blagajno. V s ta n ovni k postane oni, ki plača jedenkrat za vselej 30 kron za društvene namene. Za častne člane smejo se imenovati oni možje, kateri so si pridobili posebnih zaslug za katoliško stvar, za slovenski narod, ali za društvo samo. IV. Prava in dolžnosti članov. § 8. Vsak reden član ima pravico, vdeleževati se društvenih shodov, staviti predloge, interpelovati predsednika ali odbor, glasovati in debatovati, voliti, ter voljen biti, nadalje vporabljati društveno knjižnico in čitalnico. Starešinam pristajajo sicer pravice rednih članov, ne morejo pa voljeni biti v odbor. § 9. Vsak član more sebi pripadajoče pravice izvrševati le osebno. § 10. Izvzemši častne člane imajo vsi ostali člani dolžnost, redoma vplačevati določene doneske in po možnosti pospeševati društvene svrlie. V. Društveni organi. § 11. Društvena organa sta odbor in občni zbor. § 12. Odbor sestoji i/ predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika, knjižničarja in arhivarja. Voli se vsako poluletje v občnem zboru po lastnoročno oddanih glasovnicah z absolutno večino. § 13. Delokrog posamičnim odbornikom je o.lkazan v društvenem poslovniku. § 1-1. Odbor je sklepčen, ako so prisotni štirje odborniki. Odborove seje vodi predsednik oziroma podpredsednik. Da od-borovi sklepi veljajo, treba absolutne večine prisotnih odbornikov (izjema § 15, lit. a). Pri jednakem številu glasov odločuje predsednikov glas. § 15. V področje odborovo spada: 1. vsprejemanje novih članov z dvetretjinsko večino; 2. izključevanje članov na podlagi odloka, katerega predloži, društveni sod; 3. izvrševanje sklepov občnega zbora ; 4. posvetovanje o važnih predlogih ; 5. oskrbovanje društ venega imetja; <>. oproščevanje članov rednih doneskov ; 7. odboru je skrbeti, da se izpolnjujejo društvena pravila. § 16. Poslovanje odborovo pregledata koncem tečaja dva preglednika, katera se volita a d ho c z dvetretjinsko večino v zadnjem občnem zboru dotičnega tečaja, ter poročata o reviziji na prvem občnem zboru nastopnega tečaja. $ 17. Občni zbor se skliče vsak mesec jedenkrat, v važnih slučajih tudi večkrat, in sicer na sklep odborov ali pa na zahtevanje vsaj edne tretjine vseh rednih članov. Za slučaj, da je predsednik kakor koli opoviran, namestuje ga podpredsednik. § 18. Občni zbor je sklepčen, ako je prisotna nadpolovična večina vseh rednih članov (izjemo znači § 32). Da sklep obvelja, treba je absolutne večine oddanih glasov (izjeme § IG, § 19 št. 5 in 8, § 32). Pri ednakosti glasov odloči vselej predsednik. § 19. V področje občnega zbora spada: 1. volitev odbora; 2. volitev revizorjev ; 3. posvetovanje, in sklepanje o stavljenih predlogih ; 4. posvetovanje in sklepanje o odborovih poročilih in računu: 5. preosnovanje društvenih pravil z dvetretjinsko večino; 6. občni zbor ima določevati o prispevskih društvenikov; 7. sklicevati društvene shode, ako se to zahteva ; 8. voliti častne člane z dvetretjinsko večino. § 20. O vseh drugih društvenih zadevah, ki ne spadaio nii v delokrog odbora ni v področje občnega zbora, posvetuje iti. sklepa se v društvenih večerih, kateri se obdržavajo vsak teden-, jedenkrat. Društvene večere vodi predsednik oziroma podpredsednik ali najstarejši odbornik. Da sklep velja, mora biti prisotna vsaj absolutna večina članov, katera sklepa zopet z absolutno večino. Pri jednakosti glasov odloči predsednik. VI. Društvene objave. § 21. Vse društvene listine in objave podpisati mora predsednik oziroma podpredsednik in tajnik. VIL Zastopanje društva na zunaj. § 22. Društvo zastopa na zunaj predsednik, ako je zadržan, pa društveni podpredsednik oziroma kakšen drug reden član v to izrecno od predsednika pooblaščen. VIII. Društveno imetje. § 23. Društveno imetje se deli v glavnico, v gotovino v Idagajnici, v knjižnico in v inventar. § 2-1. Glavnici, koja se mora naložiti plodonosno s papilarno sigurnostjo, pripadajo 1. vstanovnina, 2. polovica prebitka vsacega poluletja, 3. prostovoljni za glavnico darovani doneski, 4. oni zneski, katere dovoli v to svilio občni zbor iz društvene blagajnice § 25. Koliko društvene glavnice se sme vporabiti za zdr-žavanje in pomnoženje društvene knjižnice in inventarja, določi v vsakem posameznem slučaji občni zbor. § 26. Društvo sme vsprejemati darove in volila, ter imeti dobrotnike, ki niso člani. § 27. Denar in sploh vsakoršne vrednostne predmete vspre-jema v društvenem imenu tajnik proti pobotnici podpisani od njega in od predsednika, vknjiži vsprejem, ter ga izroči blagajniku oziroma knjižničarju. IX. Društveni sod. § 2S. Vse prepire v društvu sodi ad hoc voljen sod. § 21). Društveni sod sestoji iz treh članov : vsaka stranka voli jednega, občni zbor pa načelnika. § 30. Društveni sod razsodi z absolutno večino: 1. da se odbije tožba, 2. da se obsojenec pokara, 3. da izgubi svoj odborniški mandat, 4. da se izključi iz društva. § 31. V slučaju, da bi nastal prepir zastran društvenih pravil ali poslovnika, razsodi društveni sod definitivno, kako je tolmačiti preporno določilo pravil oziroma poslovnika. X. Ttazdruženje društva. § 32. O razdruženju društva sklepa ad hoc sklican občni zbor v prisotnosti treh četrtin vseh rednih članov z dvotretjinsko večino. § 33 V slučaju, da se društvo razdraži, pripade društveno imetje društvu, ki se v teku treh let z istim smotrom osnuje na dunajskih velikih šolali. Ako se pa tako društvo v navedenem času ne vstanovi, pripade društveno premoženje »Katoliškemu. tiskovnemu društvu v Ljubljani1. § 34 Da se iz vrše določila § 33, skrbeti mora oni, k oj e ga je zadnji občni zbor, ki je sklepal o razdruženju društva, v to pooblastil. Ako bi se pa to ne bilo zgodilo, skrbeti mora za to zadnji odbor. Opomnja. Pravila so potrjena /. odlokom visokega ministerstva za notranje zadeve od dne 11. julija 1894, štev. 14221. Socijalno vprašanje.1) 1. Socijalizem — verski nihilizem. «Na verskem polju hočemo ateizem, brezbtšivov.. Liebhucht v nemsk. drl. zboru jv. dec. 1SS1. Socijalno vprašanje vedno silneje bije ob vrata po večius vže gnjilega poslopja, kateremu pravimo človeška družba ali, če hočete, družabni red. Stresa se ta slabotna zgradba v vseli svojih temeljih in bati se je, da se skoraj poruši v kup prahu ; stresa se tako, da slišijo strahotno bobnenje celo tisti čudni modrijani, ki so Še pred nedavnim časom, ako jim je kedo govoril o socijalnem vprašauji iu njega vsodepolnem geslu «aut-aut», neverno zmajevali z glavo, a i pa pomilovalno pesmehovali se, češr ') V nekaterih člankih, ki jih namerjnmo v našem listu odslej redno priobčevati pod gorenjim naslovom, bodo čislani bravci našli marsikaj, kar so vže brali v nekaterih prejšnjih letnikih «R. K.», čemur se pa zaradi celotnosti ne moremo lehko izogniti. Knjige, ki smo se jih posluževali pri spi-ovanji, so največ te-le: Cathrein S. J., Moralphilosophie / Cathrein, der Socialismus; Vogelsang, die socialen Lehren * Balmes’ goldenes Biichlein III *, P. Ilenrich, die soc Be-fahigung d. Kirche •, P. Lehmkuhl S. J. die sociale Noth *, Th. Mayer, die Arbei-terfrage*, Dr. A. Stockl, das Christenthum ; okrožnice Leona XIII.: Quod apostol, muneris, Immortale Dei, Inscrutabili Dei consilio, i. dr.*, dalje razni spisi P. A.. \Veissa v. «L. Quartalschrift» *, govori pri lanskem socijalnein kurzu in na niže-avstr. kat. shodu na Dunaji*, razni članki iz «Slovenca», «Vaterlanda» i. dr. V koliko smo rabili vse te pomožne vire bodo vedeli oni, katerim so znani *, mi jih v teku spisovanja ne bomo posebej omenjali, da ne tratimo prostora po nepotrebnem. — Pripomnimo še, da jemljemo «socijalizem» v pomenu, kakor ga umevajo socijalni demokrati. — da takega vprašanja v Evropi ni, ali da vsaj ni tako nevarno, kakor je opisujejo senzacije hlepni časnikarji ! O, da bi temu tako bilo ! — Da socijalnega vprašauja ni ? ! Kako li je torej mogel duhoviti socijolog P. A. VVeiss na Silvestrov večer 1. 1. v nekem društvu čuditi se, da smo v preteklem letu še srečno ušli splošnjemu .socijaluemu polomu, kakeršen se po pravici napoveduje vže dolgo vrsto let! — Ali da to vprašanje ni tako nujno, nevarno ? Cernu li so se tedaj vže skoraj vse evropske države in državice preskrbele s takozvaniin antisocijalističnim, antianarhističnim zakonom ? Zakaj si celo pouosua in mogočna Nemčija vže od novega leta sem s toliko mrzlično in skoraj smešno gorečnostjo prizadeva za svoj protiprekucijski zakon! — Da, da: socijalno vprašanje res razburja celi svet in neizprosljivo zahteva, da se mu odgoVori, in sicer odgovori čim preje, b«'ez ovinkov, določno in — popolnem povoljuo. Poklicani faktorji, ki imajo dandanes vso moč in oblast v rokah, dobro vedo za tak odgovor, toda zaradi raznih ozirov se ne upajo ž njim na dan in tako v svojem trepetu iščejo pomoči in zavetja v krutih paragrafih svojih na novo skovanih zakonikov, v surovi sili, v topovih in bajonetih, in to — nota beue — koncem «s v o b o d o-ljubnega» prosvitljenega XIX. veka! Zakaj pa je sedanje socijalno vprašanje tako grozno nevarno ? Slavnoznaui msgn. d’ Hulst — dasi tako bistroumen in učen mož, je vendar še pred dvema letoma na belgijskem shodu za kat. soc jalno politiko izrekel mnenje, da je današnji mejnarodni socijalizem zgol j in izključno e k o n o m i č n a stranka, katera sicer močno sega tudi v politiko, drugači pa nikakor ni tako strahovito nevarna, kakor se sploh govori. Gotovo ; ako bi se socijalizem boril le za preosnovo današnjih skrajno neugodnih gospo-■darstvenih razmer, ako bi težnje njegdve merile edino le na zboljšanje gmotnega stanja delavskih, rokodelskih in obrtnijskih stanov, tedaj hi se zaradi socijalnega vprašanja pač ne tresel celi svet, mnenje d’ Hulstovo bi bilo osnovano in opravičeuo, kar pa v resnici ni ! Res je sicer, da so socijalisti sami še pred nedavnimi leti skušali in deloma še dandanes skušajo slepiti kratkovidni svet s hinavskimi trditvami, da njim gre le za preosnovo v gospodarskem oziru, da so jih le neznosne gmotue razmere izzvale na svetovuo pozorišče — a t e m u n i t a k o. Res je, da socijalisti mnogo besedičijo tudi o gospodarstvenik vprašanjih, ve.lder jim je to v obče le nekako agitacijsko sredstvo, s katerim muože in ! širijo nezadovoljnost mej ljudstvom in dražijo njega domišljijo, popisovaje mu mikavne, krasne razmere, ki morajo nastopiti, kakor hitro se nove ideje vresuičijo po celem svetu. Ta pesek v -oči nerazsodne množice ni bil brez velikanskih vspehov : socijalizem sme se zadovoljstvom, ponosom in obilnimi uadami šteti nepregledne vrste svojih zvestih pristašev, četudi premnogim izmej njih še danes ni jasna prava namera v^ega viharnega gibanja, kateremu so se pridružili, zapeljani od brezvestnih agitatorjev in hujskačev. Torej gospodarska vprašanja v socijalizmu so le postranska, nebistvena reč. V resnici mu je zadnji in najpoglavitniši cilj : ateizem, popolno uničenje krščanske vere, iztreblenje zadnjih sledov verskega življenja. Tega cilja socijalisti nikedar ne puste izpred oči. S početka so iz umljivih razlogov bolj varno, previdno hiteli za njim; razodevali so ga k večemu se zastarelo frazo : ((Vera je zasebna reč«. V najnovejših časih pa nastopajo očitneje, predrzneje. Tako jg znani Vogt na nekem shodu v Beroliuu 1. 1891. predlagal, naj se točka «vera je zasebna reč* iz socijali— stičnega programa izloči ter nadomesti z naslednjo : Od uradnikov t. j. pred vsem od poslancev socijalistične stranke se zahtev ar da se odpovedo vsaki veri v dogme in sploh vsakemu verstvu ter se postavijo na stališče napredujočega razuma in znanosti; od vsakega pristaša stranke pa se to nujno želi. In zloglasni ba-denski socijalist-bogatajec dr. Riidt je na shodu v Halle 1. 1890 stavil predlog: Socijalno demokratična delavska stranka s:cer ne napada verskega prepričanja svojih posameznih privržencev, vsaj neposredno ne; vender stoji kot revolucijska (!) stranka tudi v verskem oziru na tleh svobodnega znanstvenega raziskovanja. Vsled tega zametuje načelno vsako vero v dogme kot vir duhovnega hlapčevstva in kot največo zapreko v emancipacijskem boji sedanjega proletarijata ter pobija vsako cerkev, katera se z dogmatično verskega stališča protivi socijalnemu in političnemu osvo-bojenju delavsk.h stanov. To pa je seveda — kakor povdnrja J. bteru v svoji knjigi «Re!igion der Zukuuft« — vsaka cerkev, ne samo katoliška, mariveč tudi protestantska, dasiravno se le-ta vedno očitniše otresa vseh dogmatičnih spon iu k ij pridno pripravlja pot brezverskemu socijalizmu. Celo od židovstva ne pričakuje Štern nič prida za svojo strauko, ker je monoteizem v njem baje tako globoko vkoreoiujen, da bi ne bilo možno preobraziti ga v «edinozveličavuo» socijalističuo vero: v inouizem ali panteizem. Zakaj da ravno monizem, ki je po svojem bistvu povsem podoben panteizmu in peha človeka v goli ateizem in materijah* zem — torej zakaj ravno to «verstvo» najbolj ugaja današnjemu socijalizmu, pač ni tožko razvideti. Po pauteističnem monizmu ali 11101 ističuem panteizmu, naj je lice njegovo na videz še tako nedolžno, se uničuje vsaka pozitivna vera iu cerkev ter tako spodkopavajo tla obstoječemu, na principih pozitivnega krščanstva vtemeljenemu državnemu in družabnemu redu, kateremu so soc.i-jalisti prisegli smrtno sovraštvo. Avktoritetnega načela, po katerem se ima človek in družba pokoriti Božji in od Boga postavljeni cerkveni in svetni oblasti, tega, le v krščanstvu v t r j enega načela, monizem ali panteizem ne dopušča, zak j po njegovih nau- kih so vsi ljudje kot pojav istega vesoljnega božanstva mej seboj popolnem enaki. Ljudska volja je volja Božja, absolutno neodvisna, je vir in najvišji izraz vsega prava in oblasti — upor proti državni in cerkveni oblasti je torej dovoljen, načelno popolnem opravičen ! — —. Dolgo se je socijalizem zaman oziral na vse strani, kje bi dobil zanesljivih zaveznikov svojim filozofiču im blodnjam in ver-• suemu nihilizmu Slednjič jih je vender našel v pristaših «svobodno-verskih občiu», katere se vedno bolj množe v protestantskih nemških deželah ; z njimi upa doseči polagoma neicako sporazumlje-nje. Na XIV. zveznem shodu teh ločin se je mnogo razpravljalo o njih razmerji se socijalizmom in pridigar (!) bcholl je izjavil, da imata socijalističuo in svobodno versko gibanje ravno isti skupni cilj!------- Za dosego tega cilja, namreč razkristijanjenja človeške družbe in kar je s tem v z-ezi, se dela na socijalistični strani z nev-trudljivo marljivostjo in priznanja vredno spretnostjo. L. 1880 je -olucii francoski, zahtevajoč svoja «človeška prava:« svobodo, enakopravnost, pobratimstvo ! Iz tega je razvidno, da sta si reformacija in revolucija t. j. upor proti cerkveni avktoriteti pa upor proti državni oblasti v najtesniši — ker naturui — dotiki. In iz te nesrečne zveze se je porodil moderni 1 i b e r a 1 i z e m, ki je v vsem popolnem podoben staremu, v M Lutra in tedanje protikrščan-ske filozofije naukih vtemeljenemu liberalizmu, le da je še toliko ostudniši, v kolikor je podedoval tudi lastnosti svoje brezbožne tnatere-revolucije. — Novodobni liberalizem sam na sebi ni kak teoretičuo opredeljen sistem novih naukov, ampak njegovo bistvo se kaže v praktičnem vporabljauji protiverskih filozofičnili doktrin prejšnjih dveh, treh stoletij. Vse, kar učč razni modroslovski sistemi od reformacije sem, kar pridiguje racijonalizem naturalizem, deizem, panteizem, ateizem in materijalizem, vse to je nedotakljiva last modernega liberalizma. Priznavati pa mu moramo čudovito prekanjenost in spretnost v izbiranji ogromnega gradiva, iz katerega jemlje vselej ie to, kar ujegovim nakanam najbolj služi ter je za slepljenje ljudstva —brez očitnega pohujšanja—najbolj primerno. Seveda ga pri tem izbiranji hudo motijo novejši filozofi, ki so se porodili v njegovem lastnem naročji in so ponosni na to, da se prištevajo — liberalnim. Velikanski in vsodepolui prevrat, ki ga je povzročil liberalizem na verskem, narodno gospodarskem in socijalno-političuem polji, je ob kratkem ta le : i. V verskem oziru je liberalizem v imenu «svobodne vede« in »omike« proglasil odpad od krščanstva in njega nositeljice sv. cerkve za največi «napredek!» Se silo, za kakeršuo je v zgodovini težko najti podobnega zgleda, je izgnal Boga iz zasebnega in javnega življenja, uničil vpliv razodete vere na pesameznika, družbo in državo. Kot srdit sovražnik vsega nadnaravnega je liberalizem pridigoval le naturuo vero, katera se po njegovih mislih istoveti z nravnostjo. Ceznatiiruo razodetje mu je prazna pravljica. Kaj se Bog briga za ta revni svet ! Vstvaril ga je pač, a potem se za vselej umaknil v svoje skrivnostne nebeške višine ter človeštvo in naravo prepustil slepi vsodi, češ: razvijaj se, hodi svoja pota kakorkoli! Molitev in kar je podobnega, je seveda čisto odveč, ker stvari imajo svoj naturui tek brez Boga, brez vodilne previdnosti njegove. — Toda samo pri tem ni ostalo. Liberalni principi proti-krščanskega racijonalizma, naturalizma in deizma so naglo našli vhod zlasti v Višje kroge. Razmerje mej Bogom in človekom se je polagoma popolnem razdrlo in krščau-stvu odtujeni duh človekov se je brez daljših pomislikov z vso-strastjo pogreznil v globine goiega ateizma, kateri se mu je v podobi idealističnega panteizma laskal z najnedolznišim licem «pra vega, očiščenega« krščanstva, v podobi podlega materijalizma pa ga vabil k razuzdanemu naslajanju in razkošnemu vživanju vseh zemeljskih dobrot. In ravno materialistično naziranje se dandanes pod varnim zavetjem liberalizma razširja z grozno naglostjo povsod; proslavlja se se živo in pisano besedo: proslavlja na višjih in srednjih šolali, v slovstvu in vedi, v umetnosti in politiki — s kratka: v vseh strokah človeškega življenja. Kruto njegovo go-spodstvo se kaže zlasti v dobro prevdarjenem, sistematičnem zapeljevanji odrasle mladine k razuzdanosti in vživanju, v okuže-vanji ljudstva z najpodlišimi spisi, predstavami in veselicami. Z v-semi sredstvi si išče gazu do najširših vrst občinstva — namen mu je : zvleči človeka v blato, v snov, da se v njej zaduši vse njegovo duševno življenje, da se zbriše z njega — podoba božja ! •Obožava se materijalizem in njega neizogibni sodrug epikureizem več ali manj povsod, zlasti pa na Nemškem, in sicer z isto surovostjo in istim ciniznom, ko nekedaj ob epikurejski dobi na Grškem in v prejšnjem stoletji ob času Ludovika XV. na Francoskem. In novo paganstvo se brezpogojno klanja njegovemu jarmu. Odtod vse frivolno zasmehovanje krščanskih moralnih zakonov, odtod vsa neznanska nravstvena sprijenost, ki se v vsej svoji nagoti javlja dandanes zgoraj in -- spodaj. In — spodaj. Prebritka resnica! A do tega je moralo priti, če tudi — kakor smo vže rekli — zoper voljo nesramnega liberalizma. Zgledi vlečejo. Z vi šili in srednjih šol i pošilja liberalizem leto za letom mej ljudstvo lepo število mladih mož, ki so se našrkali na šolskih klopeh liberalnih protikrščan-skih, brezbožnih idej in v strahov.to pohujševanje nižjih stanov prakt.čuo izvršujejo to, česar so se naučili od brezverskih profesorjev. — Dekalog se je malone popolnem odpravil iz politike, zatorej je izgubil svojo veljavo tudi v družabnem življenji . . . . Vnebovpijoča krivica, katero je moderni liberalizem storil neumr-joči duši krščanskega ljudstva, je izzvala grozno maščevanje v podobi današnje socijalne demokracije. Oblastni liberalni preroki so sejali veter, sedaj žanjejo — vihar! Praktičnega izvajanja svojih pogubnih načel so se sicer vedno varovali ti strahopetni junaki, a ljudstvo, vziasti pozabljeno, od liberalizma teptano delavsko l udstvo, se je hlastno napojilo njihovih nazorov, le-ti so mu prešli v kri in — dejanje. In sedaj, ko vidi liberalizem, ka-košne sadove obrajajo njegovi nauki, bi rad zatajil svoj ostudni zarod — toda zaman : Lassalle, Marks, Engels, llebel, Liebkuecht in mnogi drugi socijalistični vodje so čestokrat izpovedali na vsa usta: Mi smo učenci liberalnih modrijanov; mi hočemo le v življenji izvesti to, kar vi učite v filozofiji, v šolah i. t. d. Kri smo •od vaše krvi. meso od vašega mesa ; kar hočete vi doseči le na polovico, polagoma in prikrito, to hočemo mi do cela, čimureje .in — če ireba — sč silo ! . . . . Filozofijo si je socijalizem izposodil od Lberalizma; brskal je mej raznimi njegovimi doktrinami tako dolgo, da je našel primernih svojim načrtom. V verskem oziru 11111 najbolj ugaja ateizem, zlasti njegov podli polubrat materi j a ližem. Zaradi raznih ozirov na kolikor toliko š e krščansko množico, katero love v svoje mreže, si socialisti sicer radi nadevajo krinko panteističuega monizma, a razloček mej poslednjim pa mej ateističnim materijalizmom tiči prav za prav le v imenu, v stvari sami ne; saj stvarno je pač eno in isto, naj se materija obo-žava ali pa Bog potiska v materijo. I11 res — Hegel, la dika liberalnih fiiozof-panteistov, ki je v svoji 'šoli vzgojil Marksa in Engelsa ter tudi sicer storil socijaiizmu mnogo neprecenljivih vslug, ne ugaja povsem novejšim socijalistom, ker jim je v svoji verski teoiiji preodločen idejalist in ker navzlic vsem zmotam in blodnjam veuder še pripoznava neko »absolutno resnico.« S tem večo slastjo se je okleuil socijalizetn liberalnih m a-t e r i j a 1 i s t i č n i h korifejtv : Feuerbacha, Vogta, D. Straussa, Darina, Spencerja, Schopeuhauerja, Biichuerja i. t. d., ki uče, da nadsvetuega, osebnega Boga ni, ni previdnosti Božje ; da 111 duhovne, neumrljive duše, ni bistvenega razločka mej živaljo in človekom. Strasti človekove so potrebne, nepokončljive : nikar jih. zat rati ! Naj'eča dobrota za človeka je vž,vanje zemeljskih darov, pred vsem naslajanje mesa — to je tudi uajvišja naloga človeškega razuma, to edini cilj nazemeljskega življenja. Prostost volje je — bedarija, večno posmrtno življenje — prazna bajka !. 1. t. d. Z brezverstvom vštric gre v socijalističnih krogih — nravstveni nihilizem. Naravno. Ako ni Boga in večnosti — in liberalna svobodna veda je «dokazala,» da so to le strašila črne klerikalne garde — torej če ni večnega Sodnika in kazni, zakaj naj bi posvetno vživanje bilo le privileg liberalne meščanske gospode ?! Toda vživanje je mogoče le tam, kjer so v to potrebna sredstva na razpolago. Množice pa, ki se zbirajo pod praporom današnjega socijalizma, pripadajo po ogromni večiui onim stanovom, kateri dostikrat nimajo uiti najpotrebnišega za vsakdanje borno življenje, nikar da bi si mogli vstvarlti zemeljska nebesa, ki so po liberaluem materijalističuem nauku edini smoter človeškega življenja! Kako torej vresivčiti to najvišje načelo brezverskega liberalizma? Socijalizem ni v zadregi: na ta brezbožni princip je vtemeljil eno svojih uajpoglavitniših zahtev : Prenehati mora vsa »nenaravna* r a z 1 i k a mej reveži i n b o-g at i n i; prenoviti se mora družabni red tako, da bodo mogli v si ljudje enako vživati sedanji svet in njega mnogovrstne prijetnosti. To tuja logika — seveda z liberalnega stališča — z neizprosno silo. Ali je to pravično, da mora devetdeset odstotkov ljudi-t r p i 11 o v stradati zato, da more vesekti se in razkošno vživati deset odstotkov kapitalistov? — 2. A to še ni vse. Liberalizem se ni zadovoljil le s teni, da je se svetoskrunsko roko zbrisal družbi znamenje krščanstva s čela ter zatajivši Boga in večno posmrtno življenje proglasil v-živanje zemeljskih dobrot za najviš;i smoter človeštva — on ima še tudi z drugih strani grozno odgovornost za vse današnje so-ciialuo gorje V mislih imamo pred vsem njegove silne grehe na narodno-gospodarskem polji. Nekaterih hočemo omeniti v naslednjem. Glavni zastopniki gospodarskega liberalizma so : A. S m i t h, D. E i c a r d o, J. 14. Say, M a 11 h u s, Fr. Bastiat, J. Stuart Mili. In kaj uče ti modrijani ? Najvišje izmej temeljnih načel njih gospodarstvene teorije se glasi : Egoizem t. j. sebičnost ali d o b i č k a r i j a bodi uaravnopravna in jeditio vpravičena vrejevalka vseh družabnih razmer; in da ta naravnost protikrščauski princip obvelja mu ima v podporo biti absolutna, neomejena svoboda v vseh strokah narodno-gospodnrskega življenja : v trgovini in obrt-u i j i, v delavskih pogodbah, v preseljevanju i. t. d. Vže samo t o načelo gospodarskega liberalizma je moralo razcepiti vso družbo v tri skupine, ki so si druga drugi skrajno nasprotne. — K p r-v i skupini pripadajo takozvaui spe kul a u t j e, ki se v strastnem tekmovanji borijo mej seboj na življenje in smrt. Velikanski tehniški napredki zadnjih 120 let, vedno bolj napredujoče zboljševanje prometnih sredstev, železnice, parobrcdi, brzojavi, telefoni, izvrstne in cenene poštne naprave — vse to močno pov-spešuje ono divjo konkurenco, katera je naravna posledica zgoraj omenjenega liberalno-gospodarstvenega principa. Oči-vidno pa je, da se more v takošeu tekmovalen boj spuščati le tisti, ki ima velik kapital in še veči kredit; ki ima potrebne raznovrstne stroje, v tehniki in trgovini temeljito izobražene uradnike, za svoje podjetje pridobljeno, podkupljeno časopisje iu druge take pomočke. A rnalokedo premore vse to, zatorej se krog špekulantov-konkurentov manjša od dne do due. — V drugo skupino štejemo primeroma majhino število kapitalistov, ki so si potom ueomejeno-svobodne konkurence nakopičili ogromno bogastvo in ali še dalje opravljajo isti umazani pose.l ali pa si kot brezvestni oderuhi polnijo svoje nenasitljive žepe. Pod krutim gospodstvom kapitalizma vzdihujejo in ječe vsi drugi sloji, ki si na gospodarskem polji iščejo sreče iu blagostanja. V konkurenčnem boji, katerega on vodi, so podlegli ne samo manjši podjetniki, ampak tudi veči, kateri, dasi so jim bila na sazpolago obilna, izborna sredstva, so veuder vže po kratki posknšnji z velikanskimi izgubami morali umakniti se za vselej ali pa celo pridružiti se — tretji skupini, na katero se zanesljivo opira današnji socijalizem. V mislih imamo orjaško četo vsled brezsrčnega kapitalizma ubožanih, od njega do cela podjarmljenih delavskih stanov, obrtnikov, rokodelcev i. t. d. 'Vsoda teh nemauičev-proletarcev je v resnici britka, prežalostua ! Na vesti jo ima oblastni liberalizem. To je razvidno vže iz doslej povedanega, a v trduiši dokaz hočemo dostaviti še nekoliko besedi. Po liberalnem gospodarstvenem sistemu se ima kakor cena vseh drugih reči tako tudi vrednost človeškega dela določevati le po osebni h razmerah pogodbo sklepajočih t. j. na eni strani se ima vpoštevati beda in sila delavca, ki se v delo ponuja, na drugi pa potreba in — spekulacija podjetnika-deioda-jalca. To je torej ono svobodno (!) sklepanje delavskih pogodeb, s katerim je liberalizem vtemeljil in opravičil vnebovpijoče izsesavanje in zatiranje delavskega stanu se strani kapitalističnih špekulantov ! Ali ne ? Delavec mora svojo delavno moč t. j. samega sebe ponujati kot nekako blago; delodajalec si jo kupi, kupi seveda s tem manjšim plačilom, čim več ponudeb se zglasi, ker sebičnost, spekulacija mu ne dopušča ozirati se na revščino in potrebo delavčevo — pravičnosti in ljubezni ne pozna kremenito trdo srce kapitalističnega vampirja. Ako pa se drzne nesrečni trpin z opravičeno pritožbo Da dan, tedaj ga perfidui liberalizem zavrne z najnesramnišim cinizmom, češ : Svoboden si! Ce nisi zadovoljen s plačilom, ki ti je ponujam, pojdi, poišči si boljšega ! Da, pojdi in izbiraj si svobodno — če moreš ! Ker pa revež brez vsakdanje plače živeti ni v stanu in ker ga tudi drugod zavračajo z isto porogljivostjo, zatorej nes»ečnežu ne preostaje drugega, kakor na podlagi te «zlate svobode« prodajati svoje moči, svoj počitek, zdravje in — življenje ; odločiti se mu je le za to : hoče li se svojo družino vred poginiti lakote naglo m a ali le polagoma, počasi ? Grozovita alternativa ! . . . . To «svobodno» pogajanje je najprej moža, a za njim tudi ženo in otroke njegove potisnilo v tvoruice ; z njihovimi krvavimi žul ji se masti brezvestni podjetnik, ki se sramotnimi krajcarji plačuje svoje — bele sužnje! To je torej tretja skupina od liberalizma razbite, razdrobljene, atomiziraue človeške družbe — pozabljeni, teptani «četrti» stan, če se delavci sploh še smejo imenovati »stan*. Delavec kot ud državljanske družbe je popolnem osamljen, sam za-se gola ničla brez pomena in moči, brez političnih in socijaluih pravic. Le še v celi skupini z njegovimi vrstniki v tvoruici, v službi kapitalizma mu vsemogočni liberalizem pripisuje nekako, seveda le navidezno veljavo in to pač samo zato, da ga gotoveje t.šči v železnih okovih novodobnega robstva. Na to meri ves liberalni evangelij. Razne svoboščine, ki jih ozuauja vže celo stoletje, kakor svobodna konkurenca, obrtna in trgovska svoboda, svoboda oderuštva in zadolževanja, svoboda preseljevanja, razkosavanja zemljišč, svoboda dela v obče in nedeljskega dela pa dela otrok in ženskih oseb posebej, svoboda v sklepanji delavskih pogodeb 1. t. d. — kaj li so vse te in podobne svoboščine drugega, nego izsesavanje delavskega stanu po kapitalizmu, vtrjevauje nadvlade kapitalistične buržoazije ?! — Liberalizem je torej le »gorenjim deset tisočem« pomagal do neomejenega gospodstva, popolnem pa pomandral širne vrste delavskega ljudstva, kateremu je v svoji ■»milosti« prepustil vso težo in trdobo dela — v korist velikega kapitala. In nesrečni delavci v tvornicah — kedo bi se čudil ? — opravljajo svoj od liberalizma onečaščeui posel brez veselja, mehanično, topo, kakor bi hoteli v ropotu in siču orjaških strojev zadušiti spomin na žalostno sedanjost ali misel na negotovo prihodnost. In če se vzdramijo iz svoje ravnodušnosti, tedaj jim vskipeva kri v pršili in celemu svetu prisegajo maščevanje. Strast in ogenj osvete sršita iz njihovega divjega pogleda.— Da na kratko povemo : Naroduo-gospodarski liberalizem ni storil prav za prav nič drugega, kakor vporabil nauk materija-lizma na delavno človeštvo. Kakor se namreč po tem nauku vse bitje razkraja v tvar nske atome, ki se potem zopet združijo, tako naj se zgodi z delavskimi stanovi — to je najglobji in vse razlagajoči princip liberalističnega narodnega gospodarstva (Ket-teler). A to je grozna krivica, je zločin storjen na posameznem delav cu, ki je izpostavljen brezsrčnemu izsesavanju, kakor tudi na celi družbi, katera brez dvojbe zapade strašni vsodi, kakor hitro «bode vihar strasti vse one brezbojne atome sklopil v plaz prevrata« (Stbcker). In ta prevrat, se pripravlja vže več let brez nehanja, vstrajno — očitno. Socijalna demokracija se je namreč hlastno poprijela priucipa, katerega so menda neprevidoma postavili liberalni gospodarski modrijani (Sm tli, R.carclo) in se glasi: Delo jedino je vzrok i 11 v i r v s e c e n e in vrednosti; vse premoženje in bogastvo je le proizvod dela, p r i d o b 1 j i v o i n . p o p a č 1 j i v o z delom. JS teni stavkom je kratkovidni liberalizem skoval najnevarniše o-rožje, s katerim se mejnarodni socijalizem, njegov malopridni sin, ljuto zaganja v današnje lastninske ra z m e r e, češ : ako velja ono načelo, tedaj mora le delo bi i merilo za družabne Vredbe, z drugimi besedami : de’avskim stanovom se mora odka-zati prvo mesto v državljanski družbi. Prenehati mora vsa ne-jeduakost imetja in ia tništva i. t. d. 3. Da je mera vseli socijalnih zmed polna, je liberalizem tudi na politiško polje zasejal nauke, iz katerih izvaja socijalizem vse svojim nakanam kakor navlašč služeče posledice sč skrajno doslednostjo. A o tem spregovorimo prihodnjič v posebnem članku. Ako še enkrat prav na kratko povzamemo vse, kar smo doslej v tesnih stavkih napisali in napisati hoteli pod gorenjim naslovom, smemo iti moramo trditi po vsej pravici: Liberalizem je zakrivil vse današnje s O c i j a 1 n o gorje. On je z brezbožno roko razdrl vso edinost, ki je nekedaj tako blagodejno vladala na svetu ; storil je največo krivico s tem, da je najprej pravo, potem še narodno gospodarstvo preobrazil, kakor pravi, v samostojni znanosti t. j. ločil jih je od dog m e in nravnosti. .Socijalizem pa se je brez obotavljanja zagnal V ta šiloma skopani predor ter se nepremakljivo polastil ugodne pozicije. Tu si je v teku let pridobil sedanjo velemoč; odtod napada svoje nasprotnike, ki jih je razdvojil liberalizem: z desne dogmo, moralo, vero in cerkev, z leve pa pravo, družbo in državo. Socijalizem je — kakor njegov oče liberalizem — izi-šel iz vseh raznih protestov zoper avktoriteto: iz protesta Lutrovega zoper cerkev in papeža, iz protesta Voltaire-ovega zoper Kristusa in krščanstvo, iz protesta Proudhon-ovega zoper Boga in družbo, iz protesta Mirabeau-vega zoper kralja in kraljestvo, s kratka : socijalizem je vseobčni, splošuji protest zoper vsa-keršuo zakonito oblast, je absolutna negacija družbe same. Odtod oni vsodepolni aut-aut: Ali mora družba premagati socijalizem s povratom k Bogu in od njega razodeti veri, ali pa bo socijalizem pogubil družbo. Drugega izhoda ni : ali slovo dati duhu upornosti in autiknstijaustvu, ali pa pogrezniti se v brezuo demagogije in socijalizma. Sedanji človeški rod se ravno ne more preveč ponašati s trdno in živo vero v razodete resnice. Vender je dandanes nekaj navadnega, da ljudje, omahljivi v veri ali celo brez vere, kaj radi napeljejo pogovor na verske reči. Enaka prikazen se nam javlja v raznih spisih pisateljev iz te verste ljudi, I)a. čini manj vere ima kateri izmej njih, toliko rajši in pogostiše od nje govori. Seveda to zanimanje za resnice sv. vere ni plod njih verske gorečnosti, temuč k temu jih sili neka notranja potreba, neki dušni nemir, glas vesti, katerega pa nočejo prav poslušati, temuč bi ga radi vdušili. Slavni apologet P. A. M. Weiss pravi nekje o njih: „Ne morejo molčati o Bogu in večnosti, ker jim vest o tem noče molčati. Se svojim sitnim in neprimernim govorjenjem o verskih rečeh ne morejo pustiti nobenega v miru, ker jih vera v miru ne pusti. Da, v resnici: Bog je dober strelec in njegova beseda ojstra, goreča pušica. Tudi oni so zadeti od te pušice in kako globoko ona v njih tiči, kažejo najbolj s tem, ker ne morejo nikoli molčati o tej odprti in boleči rani, ki jo jim je zadela.“ Zaslepljeni od strasti, silno nevedni v verskih resnicah, m V o ponižni toliko bolj pa bogati na tistem grehu, Aut-aut. P. S. F. Apologetični razgovori. Skrivnosti v veri. ki je izvir vsega lmdeg.i, na napuhu, nočejo iskati zdravila im hladila za to ravno tam, kjer edino bi je mogli dobiti, namreč v tem, da bi ponižno podvrgli sebe. svoj razum, svojo voljo, vse svoje moči Stvarniku ter mu služili v pokorščini. Rajši se poprimejo vsake slamice, begajo in slepe se sami se slepilnimi dvojbami in zmotami, kakor pa da bi se trdno oklenili sv. vere. Pravi kamen spodtike pa so jim krivnosti v veri. ,.Horrida mysteria“! ta klic Spinoze je njih geslo. Za njih domišljavo učenost sploh ni resnice, kateri bi ne prišli do dna, ako ne precej, pa vsaj polagoma. Vera ne more imeti v sebi kaj takega, kar l'i presegalo naš razum. Čemu bi nam Bog hotel razodeti kaj takega, česar ne moremo razumeti! S temi in enakimi besedami se zaletavajo v sv. skrivnosti, ki so bistvo, tako rekoč mozeg naše sv. vere. V teh resnicah se prav za prav kaže čeznaturni značaj sv. vere in naš razum s tem, da v ponižnosti sprejme resnice, ki presegajo vse njegove moči, tudi praktično spoznava svojo odvisnost od najviše avktoritete, ki mu zapoveduje verovati skrivnosti. Predno kaj odgovorimo nasprotnikom krščanskih skrivnosti, hočemo pojasniti, kaj so skrivnosti. Sv. katoliška cerkev nas uči, da so skrivnosti od Boga razodete resnice, katerih vstvarjen razum sain iz sebe ni spoznal in tudi spoznati ne more; resnice, katerih ne more vstvarjen razum zapopasti, čeravno so mu bile razodete; resnice, ki presegajo vse moči našega razuma, vender pa mu ne nasprotujejo ; resnice, ki jih. moramo verovati ter svoj razum vkleniti pod pokorščino vere. Da imamo v veri takih resnic, je znano vsakemu katoliškemu kri-stijanu. Najvišja cerkvena avktoriteta je določila na zadnjem občnem cerkvenem zboru vatikanskem I. 1870 : „Ako bi kedo rekel, da v božjem razodenju ni nobenih pravih iu v pravem pomenu skrivnosti ampak da more prav izobražen razum vse verske resnice zapopasti in dokazati iz naturnih principov, naj je izobčen. “ Sv. katoliška vera je vtemeljena na razodenje božje. Mi spoznavamo, da je Bog v svoji neskončni ljubezni hotel razodeti človeku verske resnice, da je on sam hotel bili učenik človeku. Kaj je tedaj bo'j naravnega, kakor spoznati, da mora priti od takega učenika tudi kaj takega, česar ne more razumeti uboga stvar se svojim slabim razumom. Saj ta naš učenik, Bog sam, je za nas velika skrivnost. „Višji je, kakor nebo, in kaj boš počel V Globokejši kakor pek-1, in od kod ga boš spoznal ?“ (Job. 11. 8 ) Kedor v božjih rečeh ne veruje druzega, ko to, kar more premeriti se svojo pametjo, ta zmanjšuje idejo, ki jo imam ) oBogir1, pravi Leibnitz. Celo Rousseau govori: „Kolikor bolj se trudim premišljevati neskončno bitje božje toliko manj je zapopadem, pa ono biva in to mi zadostuje. Kolikor manj je poznam, toliko bolj je molim, jaz se ponižam in pravim: Bitje vseh bitij, jaz sem, ker si Ti. Najvredniši rabim svojo pamet, ako se pred 'Teboj popolnoma ponižam." Nam je popolnoma jasno in umljivo, da je Bog za nas nezapopadljiv. V resnici, ako se zatopimo v premišljevanje visokosti božje, popolnosti tistega, od katerega je vse in ki vse živi; one vsemogočnosti.ki je vstvarila svet; one modrosti, s katero ga vlada; one dobrotljivosti, ki se tako lju-be/.njivo vsem deli in nad vse razliva; one svetosti, ki sovraži vsako senco hudega; one pravičnosti, ki je tako strašna za greli kakor tolažljiva za čednost — pravim, ako se vglobimo v tako premišljevanje, tedaj se moramo vkloniti pred tein neskončnim veličastvom, spoznamo, da je moramo ljubiti in moliti, spoznamo, da si moramo po tem, čeravno nepopolnem spoznanju, napraviti tudi vodila za svoje življenje. Ali ob enem pa tudi čutimo, da se, ko bi hoteli še bolj g'oboko gledati v božje popolnosti, pogreznemo v prepad, katerega globočine ne premerimo; čutimo, da se naš duh zgubi in potopi v tem morju brez dna in obrežja. Da, Bog katerega molimo, je nezapopadljivi, skriti Bog. Ni zadosti, da rečemo: On je najdobrotljiviši, najmodrejši, najsvetejši. On je dobrota, modrost in svetost sama. Govoriti in verovati moramo: On je dober nezapopadljive dobrote, moder nezapopadljive modrosti, svet nezapopadljive svetosti. Ali ni tedaj popolnoma umevno, da mora imeti sv. vera, delo božje, tudi kako znamenje svojega Začetnika in Mojstra ? Človeška dela so omejena, nepopolna, končna, kakor je on sam ; dela neskončnega Boga morajo imeti nekaj neskončnega na sebi. Ko bi ne imela vera nobenih skrivnosti v sebi, bi se nam zdela sumljiva. Ravno skrivnosti nas morajo nagibati, da verujemo v ponižni pokorščini resnice sv. vere. Zakaj kar presega vse človeške moči, se tudi ni mogel človek izmisliti. V veri, katero je razodel Bog, morajo biti nezapopadljive resnice, zakaj Bog bi jenjal biti Bog, ko bi ga mogli zapopasti. Krščanska vera torej zavoljo tega ni nevredna Boga, ako ima skrivnosti v sebi, temuč ravno te ji vtisnejo pečat in znamenje božje. Skrivnosti torej nam kažejo vso vzvišenost božjega razode-nja in ravno zaradi tega vidimo, da se je v tej meri množilo število in velikost skrivnosti, kolikor bolj je naraščalo razodeuje. Razodeuje, katero je dal Bog starim očakom, je imelo v sebi veliko manj skrivnosti, kakor razodeuje ob času Mojzesa. 01 časa do časa je pošiljal Bog svoje poslance, preroke, po njih govoril svojemu ljudstvu, vedno več mu je odkril od svoje večne resnice. Skrivnosti so se množile, dokler se niso dopolnili časi in je prišel prerok vseh prerokov, Sin božji; ž njim se je ob enem prikazala vsa vzvišenost in bogastvo skrivnosti. Vero, katero nam je razodel Sin božji, je prav za prav vera skrivnosti. In v resnici, čuditi bi se morali, ko bi nam ne bil razodel najvišje in najglobokejše reči On, ki je prišel iz nebes, ki je od večnosti počival v naročju Očetovem, Bog sam in resnica sama, Jezus Kristus. Od njega je vže rekel kralj David: »Odprl bom v pripovestih svoja usta. Govoril bom, kar je bilo skrito od za-četka.** (Ps. 77. 2.1 Ker je On dobro vedel, kako je samoljubje-korenina vsega hudega, kako išče vsak le samega sebe, kako se je človek odvrnil od Boga, svojega pravega središča, ter obrnil vse svoje želenje in hotenje le na s. cele vrednosti. j) j Navadno se misli, da v nobeni cerkvi na svetu ni veče edinosti in trdnosti kakor v ruski, češ, vsemogočna roka ruskega samodržca kroti vsako upornost ter onemugočuje vsak odpad od skupnega telesa. Da bi se torej le volja carjeva vklonila rimskemu papežu — ruski razkol bi čez noč izginil! In vender kako napačno je tako misliti. Razkol nosi vže po naravi in po svojem zgodovinskem početku v sebi seme razcepljivosti. Odpadih od rimskega papeža se je grška cerkev v naročje vrgla državi in za toliko izgubila od svoje duhovne dostojnosti, koliker veča je bila njena odvisnost od posvetue oblasti. Podržavljena cerkev ne more 'več gospodavati duhovom niti spajati jih v eno občestvo, kajti vsakdo gleda v nji sužnico državne politike ; narodi se ji bodo le tako dolgo pokorili, dokler se ta pokorščina ne bo križala z njihovimi politiškimi težnjami. V razvoji ra/kolne cerkve so odločilne le politične in nacijunalne težnje ; po teh se razkol nadalje razceplja in preoblikuje. Razkol v razkolu ali verske sekte v sedanji Rusiji. l)ve besedi za u vod. Zgodovina nam potrjuje to resnico ; razkol je povsod porajal razkol. Carigrajski patrijarli je s početka celi vsliod za seboj v razkol potegnil; a njegovi nasledniki so morali gledati, kako so se cerkvene provincije ena za drugo ločile od Carigrada izvolivši si vsaka svojo lastno „g!avo“ ; to se mu je nedavno zgodilo tudi z bolgarsko cerkvijo, ki se je samooblastno odcepila od „ eku meničnega “ patrijarhata in bila zato od poslednega rizobčena“! Tudi ruska cerkev ni mogla uiti žalostni vsodi nadaljnega razcepljanja. Dozdaj znaša na Ruskem šte.vilo verskih razkolnikov, ki so se ločili od državne vladajoče cerkve, vsaj e 11 o šestino vsega prebivalstva, in se to razkolništvo posebno v zadnjem času še bujniše razcvita. Resnično — mnogovrsten razkol v ruskem razkolu ! Ruske verske' sekte se dajo razdeliti v dva razreda. V prvi devamo one, ki so se porodile neposredno iz ruske cerkve; v drugem razredu stoje pa tako zyane tajne sekte, katerih početka nam je iskati deloma v daljni preteklosti ali pa zunaj ruske cerkve. O prvih in o drugih bomo posebe razpravljali, in sicer na podlagi zanesljivih virov. ‘) Razltolne selite. Kaj je dalo povod prvemu razkolu v ruski cerkvi ? Seči moramo daleč nazaj. Za dobe. ko ni bilo še tiska, so se morale ruske cerkvene 111 obredne knjige prepisavati. S prepisa vanjem so se pečali večinoma duhovni in kleriki. A izobraženost ruskih duhovnov je bila od nekedaj na zelo nizki stopinji; nahajali so se tudi taki, ki so s težavo brali in pisali, še manj pa knjigo prav razumeli. Lehko si tedaj mislimo, kako se je godilo pri prepisovanji: vrinilo se je počasi v cerkvene knjige brez števila pogreškov. In ker se, snagi in ličnosti na ljubo, ni rado izbrisavalo in popravljalo, je slednjič vse mrgolelo raznih hib. Seveda se ni pa navadno niti duhovnemu niti ljudstvu dozdevalo, sla so pisavne hibe večkrat močno pačile tudi cerkvene nauke; in to je bilo najhujše zlo. •Zatorej je car Vazilij Ivanovič (1505-1533) pozval se Svete Gore učenega meniha Maksima Greka, da bi popravil in očistil obredne knjige. A ko se je ta trudil pri težavnem delu, so nevedni duhovni proti njemu vzdignili celo vojsko, češ, Maksim prenareja stare, čestitljive knjige in pači pravo yero ! Sam car ga ni 1110- ') Iz mej virov navajamo : L. Tolstoj, razne njegove spise; Przeglad pow8zechny V‘92; Tomaso Carletti, La Russia contemporanea; Ur. Ferd. Knie, Die russiscli-schismatische Kirclie; Dr. Nic. v. Gerbel-Embach, Russi-tiche Sectirer; Fr. M. v. VValdeek, Russland ; V. Frank, Russisches Chri-steuthum. gel več obraniti pred razdivjano strastjo ; pregnali so ga in zaprli v neki samostan ! Tudi ko so v 16. veku začeli knjige ti- skati, se reč ni zboljšala ; kajti posluževali so se najbolj popačenih rokopisov, tako da se je po tisku zlo le še bolj širilo. Vsi poskusi, da bi se tekst cerkvenih knjig očistil, so ostali brez v-speha radi fanatične upornostu starokopitnih popov. Se le v 17. vekir vstane mož jeklenega značaja, ruski pa-trijarh Nikon, s trdnim sklepom, da mora izvršiti popravo cerkvenih knjig, naj stane, kar hoče. Neverjetno je, kake spletke je razkolno popovstvo delalo Nikonu pri teni početji; a on se ni upognil. Patrijarha je podpiral car Aleksi j Mihajlovič Sklicavali so se koncilji, kjer se je odobravalo Nikonovo delo. Pa tudi na-sprotstvo je prihajalo od dne do dne veče. Starokopitni trdo- vratneži so se strastno poprijeli popačenih knjig, ki so jih ime- novali „stare" v nasprotji z „noyimi“, popravljenimi, sebe same so pa začeli nazivati „staroverce.“ Tem ljudem je pritegnila niža duhovščina, kateri je bil Nikon neljub, ker je zahteval od nje veče izobraženosti; nizi duhovniki so nahujskali še ljudstvo. Nikona so obrekovali, preganjali, carja samega mu odklonili. Slednjič se je pritisku vdal in patrijarhat odložil. Zmedenost in razburjenost je rastla. Na to sklice car meseca decembra 1666 v Moskvo koncilj: razsodil naj bi prvič o-reformi glede cerkvenih knjig, drugič o Nikonu in njegovem odstopu. Kar se tiče prve točke, se je Nikonova reforma odobrila in potrdila, Nikon sam pa in njegovo vedenje se je obsodilo. Vse, ki ne bi hoteli sprejeti Nikonovih poprav, je koncilj 18. maja 16(57 izobčil, mej tem ko je Nikoha odstavil in ponižal do priprostega meniha ! S tem o d 1 o k o m s e j e dovršil razkol v r u s k i. cerkvi. Narod se je razdvojil v p r i s t a š e i n nasprotnike Nikonovih refor m. Na čelu staroverskih upornikov je sta! arhipresbiter Avakum (Habakuk), kateremu je bil Nikon sam naložil, da bi korekture knjig konečno pregledal. Bil .je strasten, prepirljiv človek. Ko je pregledoval korekturo nicen-skega simbola, kjer se bere : „rojen, ne vstvarjen" — je zahteval, naj bi se mesto glasilo: „ roj en, n ne vstvarjen". Ko mu odgovorijo, da se oni o ne da opravičiti iz merodajnih grških tekstov, jih zavrne: „lvaj mi mar za grški tekst; v moji knjigi je n vedno stal, in j^z verujem v a!“ Dalje se je spodtikal ob ime „ Jisus'*. Kusi namreč grški rj izgovarjajo kot i, Iijaovg torej kot Jisus; ko je torej Nikon zahteval, naj se v knjigah povsod dene .Jisus mesto napačnega lsus, se je Avakum spet pr oti vil. In tako dalje. Sploh bile so le nebistvene stvari, tikajoče se zunanje oblike, ki so privedle do razkola. Ali ni sploh smešno, da so-koncilji reševali vprašanja, kakošno n. pr.: „8e ima li otrok ali odrašen človek ob veliki noči izključiti od sv. obhajila, ako je pred sv. mašo trdost velikonočnega • jajca poskušal s krcanjem ob zobe“! ! To je početek takozvanih „starovercev“ v ruski cerkvi. Nehote se človek tu domisli naših „starokatoličanov !“ Ti staroverci se mej seboj nazivajo z raznimi imeni in so na mnoge veje razcepljeni — kar pa vse druži, je v fanatično sovraštvo proti Nikonovi reformi. Do danes so se vedno odlikovali po srastno-sti; v tem ko druge sekte z vladajočo cerkvijo skušajo mirno shajati, dasi se njih nauki od poslednje še toliko razločujejo, so ■staroverci materi-cerkvi in vladi vedno vkljubovali, da celi) dražili in izzivali jo k preganjanju, nekako hlepeč po mučeništvu. Staroverci so pravi fanatiki! Do danes jih ni mogla nobena sila strmoglaviti. Staroverska zagrizenost proti vsakemu novotarjenju se je od verskih knjig počasi razširila tudi na druge čisto posvetne reči in na politiko. Ko je začel Peter Veliki Kuse seznanjati se zapadnim svetom in njegovo kulturo, so se staroverci odločno proti vili vsakaterim tujim šegam. Briti si brado, tobak kaditi, gledališčine predstave in kar je enakega — vse so obsojali. Zapirali so se vsakemu tujemu vplivu, da bi čist, neskaljen ohranili staroruski značaj ! Tako se je verski razkol razširil do razkola v nazorih sploh. V nemilost so pri starovereih prišli carji, ki so si prizadevali v Rusijo uvesti evropsko kulturo in navade. Posebno niso Petru Velikemu mogli odpustiti, ko je zaukazal, da se ima leto mesto s 1. septembrom začenjati s 1. januarjem. To naredbo so obsojali kot protibibliško in protikr-žčansko, češ, svet ni mogel biti stvarjen meseca januarija, kakor bi se zdelo vsled novega koledarja, ker o tem času jabulka niso še zrela in tako tudi Adam in Eva nista mogla jabolka pokusiti in grešiti! Ivo je pa isti car o novem letu 1700 dal predstavljati mitologične igre z magiškimi produkcijami, razklioali ■so to za malikovanje, češ, taki čudeži se delajo s pomočjo satanovo ! Isto tako so si raz'agali ljudsko štetje in cenitev ; car Peter veljal jim je za peklenskega kralja, za antikrista, kateri se je na svet porodil leta 1666. O njem so si tudi razlagali mistično število 666 iz skrivnega razodetja : „Kdor ima razum, izračuni naj število zveri, kajti število je človeško ; in število njegovo šeststo in šestdeset." (13. 18.) Staroverski razkol je pognal dve panogi: popovce in brez-popovce ; prvi so obdržali duhovsko hijerarhijo, poslednji so jo .zavrgli. l * * * Popovci. Akoravno so se sprli z vladajočo pravoverno •cerkvijo, priznavajo vender njeno hijerarhično vstavo. Ker se je pa za početka razkola I. 1667 en sam od ruskih Škotov izrekel proti Nikonovim reformam a še ta je kmalu potem umrl, so si morali dobiyati duhovnov iz državne cerkve, ki so bili posvečeni od pravovernih škofov; seveda so morali taki duhovni pri njih se zavezati, da se bodo držali „starih knjig.'1 Ta je še vez, ki jih druži z materjo cerkvijo; in prav to jih zadržuje, da se toliko ne razcepljajo, kakor brezpopovci. Štejejo mej njimi več skupin : poglavitniše so : Skupina „kr šenec,“ ki se je tako imenovala od rečice v nižnjem novgorodskem okraji; sveto Trojico so si razlagali na poseben način ; Jezusa Kristusa ji niso prištevali. Kasneje so ta nauk opustili. Skupina m enih a J o b a. Vstanovil jo je menih Job 1. 1667 mej donskimi kozaki. Bila je dalj časa zelo na glasu. Razprostrla se je do kaspiškega morja in do Urala. Najznamenitiša sekta pa je bila ona. ki je imela svoj se- dež na otoku V e t k i v moliilevski pokrajini. Ta pokrajina je takrat večinoma še spadala k poljskemu kraljestvu. Neki poljski veleposestnik je razkolnikom dovolil, da se smejo v onem kraji naseliti. Naseljencem je pastiroval duhoven Teodozij, ki je bil posvečen še predno je bil Nikon izbran za patrijarha. Teodozij je pregovoril še svojega brata in nekaj družili duhovnikov, da so se odpovedali Nikonovim „zmotam“ in prestopili k „stari veri." Število vernikov je v kratkem narastlo do 40.000. Teodozij se je drznil celo posvetiti sv. olje, kar sme po kanonih ruske cerkve storiti le škof. Ravno ta Teodozijeva prevzetnost je dala povod dija-konito m, da so se ločili od skupine na Vetki, ker dijakou Aleksander je izjavil, da ne more sprejeti olja, ki ga je bil posvetil Teodozij. Menih Jepifani je zopet vstanovil lastno sekto. Tudi od skupine starod ubske v okraji črnigovskem se je izločilo več izrodkov, ker se jim je zdelo, da tamošuje občine so se preveč izneverile staremu duhu. Skupina č r n o b o 1-c e v se je izselila na Poljsko, čruobolci učijo, da bo v kratkem konec sveta, zametajo prisego, čestijo križ Je, ako je na njem sv. razpelo. Od starodubcev izhaja tudi skupina T e o d o r a Suslova. Ti pazijo posebno strogo na nepretržnost pri polaganji rok. Nekatere popovske sekte so od duhovnov zahtevale ne le, da se odpovedo Nikonovim oblikam, ampak da se dajo tudi znova maziliti. Zovejo jih p r e m a z a n c e. Od leta 1771 so popovci imeli neko osrednje zbirališče in svetišče na tako zvanem pokopališču ragoškem v Moskvi. Tu so pokopavali svoje mrliče, tu so organizovali svoje urade, sem pošiljali svoje darove v denarji. Nakopičilo se je tu veliko bogastvo, sezidali so velikanske zgradbe. Posvetili so na rogoškem pokopališču tudi olje, ki se rabi pri mašuikovem posvečevanji. A ker se posvečenje olja ni vršilo od škofa, so ne- katere sektev rogoško olje zavrgle, druge so mu pa sveti značaj priznavale. Čudno je pa to, da ista ruska vlada, katera je po-povščino po družili pokrajinah ljuto zatirala, ni popovcem na moskovskem mirodvoru nikedar kaj žalega prizadela. Seveda so si znali imoviti rogoški popovci vplivne ruske čiuovnike z denarjem podkupiti in tako zabianiti vsako sovražno postopanje. Pa vže od začetka je bilo popovcem sitno, da so morali si beračiti duhovnov pri državni cerkvi; in še od teh duhovnov se je redko kedo iz prepričanja „spreobrnil“ k staroverstvu, ampak so večinoma radi nenravskega življenja bili od svojih odpuščeni ali celo odstavljeni od duhovniške službe. Tudi niso i-meli niti enega škofa, o raznih listih. Sicer pa, ako ne bi ničesar drugega zložil, kakor „Osvetnike“, zasluži vže s tem preznamenitim delom neumrljiv spomin v hrvatski književnosti. Njegovo delovanje v verskem oziru je znano najbolj Bogu. Mnogo zaslug si je pridobil kot odgojitelj mladine, kot dušni pastir in kot branitelj sv. katoliške vere. Zapustil bo spomin vsemu hrvatskemu narodu, zlasti južnemu ; pokazal mu je, da se mora bojevati za krst častni i slobodu zlatilu, kakor so se bojevali njegovi predniki. Se svojim skromu m življenjem pa je pokazal, kako lepo se da spolnovati pravilo „moli in delaj.“ Molil je kot redovnik-mašnik in pastir verne črede, zato si je nabral zakladov za večnost. — Deloval je kot zvesti sin domovine — in, ker je molil, zato je tudi dosegel, kar je želel: doživel je srečne čase, ker gleda svojo domovino, tlačeno več stoletij od krutega sovražnika, rešeno in neprestano napredujočo. Ozrimo se sedaj na pesniška dela našega slavljenca; delo naj hvali mojstra. Martič je jako plodovit pesnik. Njegove pesmi se najdejo v različnih listih ; ker pa ni hotel podpisati svojega pravega imena, zatorej se ne ve prav, katera so dela njegove pesniške vile. Nekatere so se tudi izgubila, mej njimi krasna pesem „Osmanlija,“ katero so mu miši vničile. Skoda velika za to pesem (kar sam pesnik priznava), ker bi mnogo pomogla za spoznavanje bosenskih razmer. V njej je spisal dobre kakor tudi slabe lastnosti Osmanov, a bal se je preiskovanja, zaradi tega je to pesem še v rokopisu skril v žitnico ; ali nesreča je hotela, da so jo miši staknile in na majhne koščeke raztrgale. Ta epos • je po besedah pesnikovih glede navdušenosti presegal vsa njegova dela. Glavno delo Martičevega peresa je obširni epos nOsvetnici.“ Obsega vse važniše dogodbe črnogorske, bosenske in hercego-vinske od leta 1832-1878. Namen tega krasnega dela je hvale vreden. Ko je pesnik potoval po Bolgarski in drugih deželah kot oznanovalec božje besede, ko je toliko časa deloval v dušnem pastirstvu v raznih krajih, je imel lepo priložnost, opazovati in. spoznovati preprosto ljudstvo, njegovo mišljenje, njegove lastnosti dobre in slabe. Najbolj ga je žalostilo propadanje milega naroda. čemur vzrok je bilo nevsmiljeno, da, večkrat nečloveško gospodstvo turških namestnikov in poglavarjev. Videč torej, kolika krivica se godi narodu, ga je spodbujal, naj se poteguje za stare pravice, katere mu pripadajo. l)a bi pa ljudstvo tudi razumelo njegove srčne želje ter sprevidelo njegovo hrepenjenje,. se je posluževal v svojih pesmih narodnega jezika. Duh „Osvet-«ikov“ je naroden, da, pesem je taka, kakor bi bila vskipela iz. prsi naroda samega. „0svetnici“ nam torej v vezanem govoru podajejo glavne-črtice iz bojevanja hrabrih južnih Hi vatov. Ker ie pa v pesništvu mnogo prostosti dovoljenih, zatorej poslušajmo pesnika samega, kaj pravi o resničnosti dogodeb, katere opisuje v svojeim eposu. V predgovoru k petemu delu „Osvetuikov“ piše tako-le : „V prepričanje slavnim ljubiteljem mojih pesmi, katere so poti imenom ,,Osvetnici" do sedaj izišle na svitlo, moram povedati,, da so te pesmi, naj so vže kakoršne koli pesniške vrednosti, vender na resničnih dogodkih osnovane tako, da se jih pisatelji zgodovine, ki bi hotel le dogodke sprejeti v narodno zgodovino,, z lehko vestjo posluži, kakor prozajičnih spisov/- Nadalje našteva vire tega eposa. Pryi in glavni vir je pesnik sam. ker se je to godilo v njegovem času ; vrhu tega je-bil on jedno in dvajset let branitelj katoliških resnic in katoličanov ; znane so mu bile torej vse važniše reči. Nadalje je občeval z glavnimi osebami, katere omenja v eposu. Slednjič so mu te dogodbe pripovedovale osebe, katere so bile pričujoče v bojih, ali zvedele jih od drugih verodostojnih oseb. Naslanjajoč se tedaj na to izjavo, lehko trdimo, da velikanski epos ni delo domišljije, mariveč zgodovinsko resničen epos. S tega stališča ima ta pesem še večo vrednost; vsak jo z večini veseljem čita, ker ve, da je resnično, kar mu podaja mrtva črka. Ker je vsebina eposa „Osvetnicr‘ resnična, ker je oblika podobna narodnim pesnim in jezik lep in pravilen, zatorej poda-jemo glavne misli tega bisera južno-hrvatskega pesništva. Epos. dasiravno celota, ima sedem delov, ki obsegajo bojevanja od 1. 1857 do okupacije Bosne. V prvem delu „Obrenov“ opeva pesnik dogodke, ki so se 1. 1857 vršili v goroviti Hercegovini. V tej deželici je živel narod srečno in zadovoljna. Ljubil je svoj kraj, dasiravno pust in hribovit, ker se ..širi kako njemu drago. — Sam se hrani i oda zla brani — Sto večera nikoga ne pita — A što niča m-kom stalo nije.“ Kes, srečni časi ! Toda, „lzza sreče i nesreča lioda.“ Naselil se je sovražnik sv. križa ter širil se silo svoje gospodstvo. Odtod so nastali boji veči in manjši, ki so trajali več desetletij. Tlačeno ljudstvo se je slednjič vzdignilo zoper nasilstvo Turkov, ki so preganjali prebivalce iz hiš, ter jih na razne grozovite načine mučili. Ta del pesmi nam priča, kaj naredi zdivjanost iz človeka. Res, da zgodovina mnogo piše o krvoločnosti Turkov, vender kar pripoveduje pesnik, presega vse meje. Sovražniki niso bili prisiljeni braniti se, ampak samo iz hudobije in sovraštva do kristijanov so počenjali tako nečastna dela. Turški cesar tega ni odobraval, ali namestniki so ga slepili na vse mogoče načine in tako se je stvar vlekla, ne da bi se stanje ■prebivalcev zboljšalo. Ko beremo take grozovitosti, moramo se čuditi vstrajnosti in potrpežljivosti ubogih tlačanov. In kaj jih je nagibalo, da so toliko časa prenašali tako nečloveško gospodstvo ? Kaj jih je tolažilo v preganjanji in bedi ? Ali morda tuje vlade ? Te so se sicer dogovarjale, kako bi se dalo to odstraniti, toda ker je vsaka gledala le na lastni dobiček, se ni do zadnjega časa ničesar storilo. Ali so jih tolažili vsaj sosedje ‘? Tudi ne, ker so sami imeli zadosti skrbi in težav. Tolažila jih je e-•dino sv. vera. V resnicah sv. vere so našli tolažbo, zaupajoč v Boga so se bojevali za svoje pravice in prenašali mnoge britko-,sti. To tudi pesnik, kar je hvale vredno, na mnogih krajih eposa posebno povdarja. Kakor je Konstantin Veliki zmagal Maksen-% milijonov. Po vladni predlogi bi se imel omenjeni davek (Zmvachssteuer) povišati za 8/io% vse m cerkvenim kongregacijam brez izjeme, a davčna komisija je zavrgla ta načrt in predlagala povišanje davka na %% samo nepriznanim redovnim družbam, zato pa prepustila vladi prosto roko, da popolnem oprosti novega davka tiste (priznane) redove in kongregacije, katerih edini namen je: delovati v duhu dejanske krščanske ljubezni v misijonih, bolnišnicah i. t. d. To je bila mreža, v katero je prekanjeno frama-sonstvo vjelo kratkovidne duše; saj vemo, kako odločuje v takih vprašanjih ,,prosta roka“ vladna! Predlogu mgs. d’ Hulsta, da se zaostalih G“A milijonov doslej nepriznanega in nepostav-nega davka odpusti vsem cerkvenim družbam, so vgovarjali celo nekateri izmej katoliških, vsled opomina sv. Očeta k republiki pristopivših poslancev. O predlogu d’ Hugues-a, da se obdačijo tudi prostozidarske-lože, razne akcijske in denarne družbe i. t. d., se pa niti razpravljalo ni! Tako se v Franciji umeva „jednako-pravnost vseh državljanov11. Država se silo vgrablja redovnim družbam naberačeni, skoraj izključno revežem namenjeni denar, plačuje pa po knežje svoje večinoma brezposelne pristaše, ki so si z vladnimi mogotci vred najgrje vmazali roke v panamskih in drugih nemajhinih sleparijah. Republika je v resnici le zatočišče in preskrbovališče za ljudi dvomljive preteklosti. Opazujoči vse divje besnenje framasonske vlade in nje zaveznikov proti kat. cerkvi se nehote spominjamo besedi, ki jih je pri lanskem shodu velike lože v Parizu (14. sept.) govoril br/. Bourceret: „Pripravljajmo pot osvobojenju vesti z neprestanim bojem proti jetičnim naukom cerkva in proti njih vplivu. Delajmo za uničenje klerikalizma in za napredujoče slabljenje verskega duha! Vsem onim, ki so morda pozabili, kličimo v spomin, da je sedaj bolj ko kedaj prej naš cilj: ločitev cerkve od države!“ Ločitev cerkve od države! Za to ložino zahtevo poskrbe vsako leto socijalisti in njih vsikedar zveti zavezniki radikalci. Letos so stalili običajni predlog, da se odpravita kredit za vzdržavanje diplomatskega zastopnika pri Vatikanu in vže itak pičla svota za kat. bogočastje, s kratka, da se zbornici predloži zakon, ki bode vresničil njih satanske želje. Ribot je na to izjavil, da še ni prišlo ugodno t r e n o t j e za tak zakon, z drugimi besedami: cerkev še ni dovolj oropana svojega imetja in pravic, ni še zadosti ponižana od framasonstva, zatorej ne kaže, ločiti jo od države, katera se tako mastno okorišča z nje premoženjem in vplivom. Katoličanom pa še sedaj ne odpre oči ta ljuto-sovražna vladna politika. Pač res: ,.Komur ni svetovati, temu tudi ni moči pomagati11. V Belgiji se. nova kat. vlada kaj čudno vede. Upali smo, da bomo v pričujočem zvezku mogli poročati o krasnih dejanjih državnega zbora, pa moramo priznati britko resnico, da se ondi zlati čas trati z dolgimi, nekoristnimi razpravami, katere v nepopisno veselje socijalistov in liberalcev povzročajo le prepire mej katoliško večino in veliko pohujševanje in nevoljo v narodu. Novi občinsko -volilni zakon je skoraj edino pomenlji-više delo, s katerim je vlada v poslednjem času nekoliko ugodila-vsaj širšim krogom katoliških občinskih volilcev in ob jednem omejila dostop predrznih socijalistov v občinske zastope. Sicer šepa — žal! — tudi v Belgiji, kakor drugod, pojavlja ista žalostna prikazen: nesloga mej katoličani. Ta nesloga je kriva, da se malone v vseh državah evropskih s toliko smelostjo prezira katoliški živelj, ona je — vsaj v obče — tudi vzrok neplodnega dela tam. kjer katoliki imajo večino v zakonodaji, vpravi i. t. d. „Kedor zaničuje se sam, podlaga je ptujčevi peti k‘ — Nemški državni zbor je vže v četrto s precejšnjo večino-pritrdil predlogu kat. centra, da se odpravi brutalni protije-zujitski zakon. Ker so se razmere v nemški državi in vzla-sti v Prusiji zadnji čaš dokaj premenile in ker vlada zelo potrebuje mogočno kat. stranko za svoj protiprekueijski zakon, je tipati, da ‘bode tudi zvezni svet potrdil sklep državnega zbora in mu pomagal do postavne moči. Kakošna vsoda zadene vladno predlogo, naperjeno proti strankam prevrata, je še zelo negotovo. Iz besedila dotičnega obsežnega načrta ni prav razvidno, koga je vštevati mej one pre-kucijske stranke, ali samo socijalne demokrate in anarhiste, ali še koga drugega? S početka se je sploli mislilo: zoper socijali-ste gremo! in tako so šli vzajemno ne samo protestantski in katoliški poslanci, mariveč tudi notorični brezverci, materijalisti in ateisti. A v teku obravnav se je dognalo, da se gre pri predlogi za mnogo več, nego da se vsako leto nekaj socijalističnili in a-narhističnih rogoviležev utakne v zapor. Zavedni krščanski možje so pri vsaki priliki kazali, da smatrajo to predlogo za obrambo- pozitivne vere, da menijo: država pričenja ž njo otresati se svojega brezverskega značaja. Zatorej so pri vsakem odstavku nasvetovali velevažne premembe in dostavke v tem smislu. Da pa vladna predloga v resnici velja ne. samo nesrečnim zapeljancem, ki se zbirajo pod praporom modernega socijalizma in anarhizma, mariveč tudi njihovim mojstrom-učiteljem, anarhistom v „ črnih frakih", to dokazuje dejstvo, da se je velikanska četa raznih ,.zastopnikov znanosti in umetnosti se silnim krikom oglasila proti nameravanemu zakonu; možički so uvideli veliko nevarnost, ki preti njih brezverski „svobodi uka in znanstvenega raziskavanja", svobodi v šoli, v knjigah, kipih in podobah! To jasno kaže, da se čutijo zadete, krive. Da, da: mnogo preje in gorje, nego navadni socijalisti, so t i možje „znanosti in umetnosti*1 izpodkopavali stari družabni red, napadali vero, zakon, lastninsko pravo i. t. d., in sicer ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi. Kako li se bode konečno odločil katoliški centrum, ni lehko uganiti. Pri obravnavah v odseki se njega člani stavili več važnih predlogov, da bi nekateri pomanjkljivi in dvoumljivi odstavki vladne predloge na ta način dobili krepkejše, zanesljiviše, odločno - krščansko lice. Žal, da so njih pametne in vpravičene zahteve skoraj povsod zadele ob odločen upor; vgovarjal jim je celo vladni zastopnik. Iz tega je razvidno, da je poziv vlade, naj se vsi domoljubi složno združijo v boji za vero, nravnost in red, le gola fraza, kakeršno je bilo vže tolikrat slišati tudi z najvišjega mesta. Neodkritosrčnost, širokoustnost in neznačaj-nost ogrnjena s plaščem krščanstva „zaradi lepšega" — to je, kar vže od nekedaj do cela znači vso nemško, posebej še prusko politiko! To se je pokazalo vzlasti ob osemdesetletnici kneza Bismarcka dne 1. aprila. Znano je našim čislanim bravcem, kako je Viljem II. pred petimi leti nemilo odslovil dolgoletnega kaneelarja Od tistega časa zabavlja stari makija-velistični revolucijonar iz svojega gradu v Friedriehsruhe s čudovito brezozirnostjo celemu svetu, najzlobneje pa nemškemu cesarju samemu. In vender — kedo bi si mislil ‘?! Cesar se je najgloblje ponižal pred njim in s tem skoraj povzročil največi, najo-sodepolniši prevrat v politiki nemške države. Državni zbor so Je uprl njegovem pritisku; večina, obstoječa iz kat. centra, svobodomiselne stranke, iz Poljakov in socijalnih demokratov se je z neupogljivo odločnostjo izrekla proti temu, da bi se staremu rovarju poslala čestitka v imenu prvega zakonodajalnega zbora. Posledice tega pogumnega državnozborskega protesta so mnoge in dokaj različne; za sedaj naznamenitiše so : škandalozna, ves državni zbor žaljiva brzojavka cesarjeva, poslana Bismarcku; -odstop predsednika drž. zboru in izvolitev novega predsedstva, v katerem sedita dva člana k a tol. centra: Bar. Buol predsednik in Spalni II. podpredsednik! Bismarck bode torej go- tovo do zadnjega izdililjeja pomnil nemili datum svoje 80-letni-ce: 1. april 1895! Hujša osveta za vse srdito sovraštvo, s katerim je preganjal cerkev in kat. centrum, ni mogla zadeti »pušča vnika v saškem logu,“ kakor je novo predsedništvo v nernšk. drž. zboru. Za ta preobčutljivi udarec se ima zahvaliti v pr v i vrsti — svojemu cesarskemu častilcu. . . Viljem 11. je osebno, rekli bi demonstrativno, se sijajnim spremstvom šel čestitat svojemu — odstavljenemu kan-celarju in mu v znamenje svoje cesarske hvaležnosti poklonil krasen meč s temi-le preznačilnimi besedami : Nisem mogel najti primernišega darila, kakor m e č, ki je najplemenitiše crožje Germanov, simbol onega orodja, katero ste Vi mojemu pokojnemu staremu očetu pomagali kovati, brusiti in tudi sukati, simbolj one delavne dobe, katere kit sta bila kri in železo (!), ono sredstvo, ki n i k e d a r (?) ne o d p o v e i t. d. — Torej prav po načelu Bismarckove državne modrosti: moč gre pred pravico! Po tem geslu se je zjedinila Nemčija, Italija; to geslo vlada — v veči ali manjši meri — povsod v modernem državnem življenju, koder se je odstranil križ in na njegovo mesto postavil vsega-mogočni m e č. — A zgoraj navedene besede, ki bi vso čast delale paganu, se kaj slabo slišijo iz ust krščanskega v-ladarja, kateri pri vsaki priliki tako rad priporoča svojim vo-jakom-novincem, naj nikedar ne zabijo, da so krščanski vojaki i. t. d. Sicer pa je slavnost Bismarckova — v naše najodkrito-srčniše zadovoljstvo — prav jasno dokazala vsemu svetu, kako malo resničnih simpatij vživa knežji starec v Nemčiji, katero je ou sam s tolikim trudom in tako nečastnimi sredstvi — s krvjo in železom — zjedinil v mogočno državo. Nehvaležnost, je plačilo tega sveta. Lehko si torej mislimo, da ponižanega moža v takih okoliščinah pač ni mogel zelo razveseliti obisk avstrijskih romarjev, »neodrešenih" štajerskih Nemcev. Ti ljudje so res pomilovanja vredni: pruski Bismarck, njih »izvoljenec in slavljenec,“ jih je v dolgem govoru učil avstrijskega patrijotizma, priporočal jim za prihodnje v e č o ud a n o s t do vladarske rodovine in s t r p 1 j i v o s t, dobrohotnost nasproti njihovim slovanskim sodeže-lanom ! S tem hladnim curkom oblita se je vsiljiva štajerska, nemško nacijonalna romarska družba povrnila v svojo neprostovoljno, tako nelojalno prezirano domovino. Mi pa čujmo in pazimo, kako bode ta in ostala nemška gospoda avstrijska, ki se toliko ogirnva za »železnega11 ex-kaucelarja v Prusiji, v prihodnje izpolnovala od Bismarcka ji dano lekcijo ! Lansko leto je deželnozborska frakcija kat. centra na Hesenskem stavila predlog, da se odpravi hesenski zakon, naperjen proti katoliškim redovom. Vlada se je tej zahtevi uprla, vender pa izjavila, da, ako se dobi večina obeli zbornic za revizijo omenjenega zakona, bode rada posredovala, da se kolikor moči razširijo izjeme od one, katoličanom toliko sovražne postave. Sedaj je zakonodajalni odsek II zbornice sprejel do-tični predlog, tičoč se revizije v smislu vladine izjave. Upati je torej, da se vsaj nekoliko popravi dolgoletna, katoličanom prizadeta krivica, dokler ne pride popolna zmaga. O Rusiji je bilo naše poročilo v zadnjem nCasopisu“ do-voljno vgodno za kat. cerkev. Hvala Bogu, da nam tudi danes ni treba pritoževanja! V februvariju se je sicer raznesla žalostna novica, da je vlada ukazala zapreti 20 ali 24 kat. poljskih duhovnikov, vender je pravicoljubni car — menda vsled posredovanja sv. Stolice — pomilostil nedolžne trpine. — Za naslednika pokojnemu Giers-u, t. j. za ministra notranjih zadev je Nikolaj II. imenoval kneza Lobanov-Rostovskega, najveljavnišega dipomata ruskega, moža sv. Očetu zelo naklonjenega. — V. Po-piel, nadškof varšavski (glej zadnji * Časopis-), je dobil dovoljenje, da smč potovati v Rim ad videndum Petnim. To je tretji izmej kat. škofov ruskih, ki so v teku zadnjih dveh let z dovoljenjem ruske vlade bili pri sv. Očetu. Največo pozornost vsega sveta vzbuja sedanji politiški tok na Ogerskem, ki preti grozno nevarnost ne samo cerkvi in veii katoliški, mariveč tudi državi in prestolu. Se strahom se povprašujejo trezni politiki: Kaj bo? Kam naj to pelje? Kako dolgo bodo merodajni faktorji gledali vse to divje početje židovsko-framasonske vlade?! Predrznost, brezozirnost, bojaželj-na besnost masoaskih oblastnežev, ki sramoti krono sv. Štefana pred vsem svetom, je vže davno prikipela do vrhunca, in vender — kakor se kaže — ne bo še tako kmalu konca peklenskemu rovanju ; a ko bode kulturni boj vže besnel na vseh konceh, ko se bodo ječe polnile s kat. škofi in duhovniki, ko se bode vlada polastila imetja cerkvenega i. t. d. —■ tedaj, ko bode po vsej deželi zažarel ognjenik splošnjega upora proti dinastiji, tedaj bode pač brezvspešen vsak tudi najodločnejši odpor: plačati bo treba osodepolni račun do zadnjega beliča — plačala ga bosta cerkev in država, poslednja še občutljivišimi izgubami nego prva. Naj nihče ne misli, da pišemo v sanjah! O, da bi to res bile le sanje, — koliko teških skrbi in opravičene bojazni bi se iznebila srca ogerskih, cerkvi in prestolu zvesto udanili katoličanov, katerim preti najzalostnejša bodočnost, ako se vresničijo črne nakane sedanjih revolucijonarjev v ministerstvu in njihovih zaveznikov izmej liberalne in Košutove stranke državnega zbora. Predrzni govori vladnih poslancev proti cerkvi in katoliškemu duhovništvu z ene, pa proti cesarskemu dvoru z druge strani, skrajni terorizem od vladne strani na katoliške člane magnatske zbornice v zadevi ne še potrjenih cerkveno-političnili predlog, obožanje rajnega rovarja L. Košuta pod pa- časopis m ttonanco sl. vlade in klečeplazenje pred njegovim ravno tako nevarnim sinom Ferenczom, njega nezakonita uvrstitev mej državljane ogrske in izvolitev v državni zbor, nedopovedljiva nasilstva katoliškim volilnem, nečloveško zatiranje nemadjarskih narodnosti i. t. d. i. t. d. — vse to pač nujno sili k vprašanju: kako dolgo debo še obstalo Marijansko kraljestvo s krono sv. Štefana V V raznih zborih avstrijskih so se konservativci koncem januvarija s hvalevredno unemo poprijeli šolskega vprašanja in naglašali želje in zahteve kat. prebivalstva v tem oziru. V nekaterih deželah, kakor v Slezi ji, na (1 oren je-Avstrijskem in Koroškem so škofje sami posegli vmes in zahtevali, naj se vsaj na podlagi in v okvirju obstoječih šolskih postav vstreže katoliškim terjatvam, kar je vkljub znanim težnjam dotičnega liberalnega zakoma z marisičem vender-le mogoče, ako hočejo merodajna oblastva lojalno izvrševati postavne določbe. Tako je kar-dinal-knežoskof vratislavski stavil predlog, da se v šolah primerno pomnoži število ur za kršč. nank in da tudi svetni u-čitelji sodelujejo pri verouauku pod nadzorstvom cerkve. Skof 1 i n š k i se je ravno tako možato potegnil za pomnoženje veroučnih ur na ljudskih in meščanskih šolah in povdarjal neizogibno potrebo, da so učitelji prešinjeni katoliškega duha in šolske knjige ne žalijo verskih čustev kat. mladine. Vladika k r š k i pa je zahteval, da se veronauk vpelje tudi v gorenjih razredih c. kr. višje realke. Značilno je, da so večinoma tudi liberalni poslanci, razim v liberalno-napredni Koroški, pritrjevali prepričevalnim besedam prevzvišenih vladik in pripomogli, da so se dotični predlogi deloma vže vsprejeli. deloma izročili zadevnim šolskim odsekom. A ravno tako značilno je tudi, da so se razni židovsko-liberalni listi, v kolikor so škofje na podlagi avstrijskega liberalnega šolstva vtemeljevali svoje zahteve, s pravo orijentalsko domišljijo in vso svojo interpretacijsko umetnostjo poskušali nad omenjenimi govori, češ, da so imenovani škofje nekako odobrili liberalne šolske postave, da je bilo torej vse dosedanje nastopanje avstrijskih cerkvenih knezov in vsa kat. akcija proti taistim le umetno prirejena zloraba vere v politiške namene i. t. d. Ha-beant sibi! V dolenje-avstrijsk e m deželnem zboru se je mej drugim razpravljalo o načrtu zakona, ki ima stalno vrediti odškodnino in plače katehetov. Govorili so kardinal Gruša, šentpo-litski škof dr. Rbssler in rektor dunajskega vseučilišča dr. Miill-ner. Predlog se je vsprejel — soglasno! Liberalci, ti načelni nasprotniki cerkve in kat. duhovništva, so *bili krotki ko jagnjeta .........Take čudeže dela antisemitizem v nižje-avstrij- skem deželnem zboru. — Tudi pri tej priliki so pisarili iznajdljivi čifutski časnikarji, da so se škofje sprijaznili z novodobno šolo in z doslej toliko psovanim šolskim zakonom — zakaj ? Kj 110, zato ker vladike niti z besedico niso omenjali — konfesionalne šole! Državni z b o r je dalje obravnaval novi kazenski z a-k o 11, katerega smo nekoliko omenili v zadnjem »Časopisu “ Pri odstavku, ki določuje kazni za sramotenje raznih verskih družeb, je predlagal vrli kat. poslanec dr. Horn. da bodi kaznjivo le sramotenje zakonito priznanih verskih družeb, ne pa tudi tistih, katere se v naši državi samo tolerirajo, molče dopuščajo. To razločevanje mej postavno priznano in le tolerirano versko družbo je velike važnosti, ker bi sicer framasonstvo vživalo isto zakonito varstvo, kakor n. pr. kat cerkev. Zahteval je nadalje imenovani Tirolec, da se obnovi vladna določba glede skrivnih družeb, katera se je v odseku izčrtala iz predloge; tudi minister grof Schonborn je podpiral to zahtevo katoliških zastopnikov, seveda le bojazljivo, neodločno, rekli bi — samo na videz. Odklonila sta se oba predloga z večino liberalcev, nemških nacijo-nalcev in Mladočehov; celo Poljaki so z malimi izjemami glasovali contra dr. Sorn! Komentara menda ni treba? Vprašali bi pa vender-le sl. koalicijo : Je-li tudi framasonstvo v kaki zvezi s ,.posestnim staujem11, katerega »varstvo11 je vrhovni princip dunajske vlade? Še rlepše“ pa je tole: Pri obravnavi onega odstavka novega kazenskega zakona, ki govori o razžaljenji tujih vladarjev, se je oglasil znani dr. Scheicher ter priporočal, naj se kazenska zakonodaja v tem oziru drži načela rspoštuj svojega očeta in svojo mater, “ češ, prav je, da se postavnim potoni zapreči, oziroma kaznuje žaljenje lastnega vladarja, ki je takorekoč oče svojih podložnikov; nikakor pa ni umestno, s kaznimi pretiti avstrijskemu državljanu, ki bi kedaj izustil ali zapisal kako nečastno besedo n. pr. o kralju honolulskem ali cesarju kitajskem ali o katerem koli tujem knezu, ki ni vreden na šega spoštovanja. Iu kaj je sledilo temu vpravičenemu vgovoru dr. Scheicherja ? Poročevalec grof Pininski, poljski katolik, se je drznil zavrniti govornika se skoraj neverjetno opazko, da, ako bi tu obveljalo načelo »spoštuj svojega očeta“, tedaj bi se v naši državi, kakor vsem drugim tuji m vladarjem, tako tudi sv. Očetu odtegnilo zakonito varstvo proti raz-žaljenju, zakaj tudi poglavarja kat. cerkve moremo varovati 1 e kot tujega vladarja! — Dr. Scheicher, osupnjen nad toliko smelostjo grofovskega poročevalca, je vskliknil pomenljive besede: »Saj papež je vender naš Oče P Katoličan, pa izusti tako trditev! — Vsa stvar je na videz malenkostna ; d&, na prvi pogled bi vtegnil marisikedo naravnost pritrjevati preslikanim besedam še bolj prekanjenega poročevalca, ki je papežu očitno počastil z naslovom »vladarja". In res se je od raznih strani, s posebno živahnostjo celo od strani konservativnega (!) kluba, čula glasna pohvala gr. Piniskenm. Kat. (!) konservativni dnevnik „Vater-]and“, jeden iz mej najbdločniših zagovornikov koalicijske vlade, je pri tej žalostni priliki celo brco dal duhovniku Scheicherju ! Jasno je torej, da je koalicija vse postavila na glavo in popolnem zmešala zdrave pojme in principe. Isti konservativci, ki so se pred malo leti z nepozabnim Greuterjem s toliko odločnostjo se upirali proti temu, da bi v Avstriji smatrali sv. Očeta za tujega vladarja, isti možje so v slabi tovarišiji, koalirani z liberalci, ali do cela zatajili svoja prejšnja načela ali pa čisto nič premislili, kako vsodepolno je njih pritrjevanje poročevalčevi smelosti in netaktnosti. § 101, v kolikor spominja na ono izjavo poljskega k a t. grofa in na šumno pohvalo s konservativne strani, je najgrši madež novega kazenskega zakona! Celo Iramasonstvu se zadnja leta menda še ni posrečilo, tako globoko potisniti pomen papeštva tako nevredno ponižati poglavarja vesoljne cerkve Kristusove, kakor se je zgodilo po tem paragrafu. Torej papež, oče vsega krščanstva'se v katoliški Avstriji stavi v isto vrsto s kraljem King-Bell v Kamerunu ! Zaničevanje njegove osebe kot n a mestni k a K r i-stusovega bodi odslej kaznjivo ne z dogmatičnega stališča, kot žaljenje vladarja sicer, a t u j e g a vladarja in sicer le tedaj, ako bode papež sam po svojem diplom, zastopniku vložil — tožbo !! Kolika ironija! A tudi to se je moglo zgoditi le y znamenji koalicije Kako se bo to še končalo ? Tirolski deželni zbor je po dolgem, deloma zelo hrupnem posvetovanji in razpravljanji sprejel novi deželno brambovski zakon, ki bode vsako leto terjal od siromašne dežele velikanskih stroškov. Ker se je vlada premalo ozirala na verske zahteve strogo katoliškega prebivalstva in se vzlasti branila sprejeti v zakon nasvetovane določbe proti dvoboju in skrunjenju nedeljskega posvečevanja in počitka, češ, da zadostujejo v tem oziru določbe civilnega in občnega vojaškega zakona, je posebna de-putacija kat. deželnih poslancev vročila cesarju posebno adreso zastran omenjenih zahtev. Blagi vladar jim je zatrdil, da ve čislati verska čustva kat. Tirolcev in izrekel svojo določno voljo, da se vse zakonite določbe, tičoče se dvoboja in nedeljskega p o s v e č e v a n j a v v o j a š t v u izvršujejo z vso vestnostjo in natančnostjo. — Pripomniti je, da so nekateri liberalni židovski listi smešili ta pogumni korak katoliških Tirolcev, češ : kaj briga tirolskega k m e t a, kako častniki poravnavajo svoje „častne“ zadeve! Ta surovi cinizem se mora še britko maščevati nad židovskim liberalizmom. In m a š č u j e j o se neštevilni grehi njegovi vže leto za letom na razne načine, kakor drugod, tako*tudi pri nas, zadnji čas vzlasti v podobi antisemitizma in krščanskega socijalizina, katera bi smeli imenovati šibo božjo, poslano nad brezbožno liberalno svojat. Ta šiba je oblastni liberalizem oklestila pri zad- njih volitvah v dunajski in solnograški mestni zastop tako, da mu strah za obstanek v Avstriji preveva kosti in mozeg. Cel mesec pred volitvami se je avstrijski liberalni Izrael z najpodlišim sumničenjem, obdolževanjem in obrekovanjem zadiral v antisemite in krščanske socijaliste, tožil jih v Vatikanu in kleče s povzdignjenimi rokami prosil sv. Očeta, naj vender obsodi in prekolne ta nevarni, cerkveni in verski avkto-riteti (!') sovražni rod. In primeren odgovor je došel — ne iz Rima, ampak z Dunaja in Solnograda, odgovor kat. ljudstva, katero je — lepo organizovano — pognalo iz svojih mestnih zastopov lejio število židovskih liberalcev in jih namestilo z možmi svoje vere, svojega z a u p a 11 j a ! Tako je prav. Le krepko naprej pod zastavo Kristusovo,, pod vodstvom naših škofov — in zmaga bode naša na vsej črti. Katoliška organizacija ne sme mirovati niti za trenotek : sovražnik naš v podobi zakletega liberalizma čuje neprestano, in mi. mi nosilci j) r e č a s 111 e g a imena Kristusovega naj bi spali v tako resnih časih ?! Čujmo bratje, Bog j e z 11 a m i ! * * * O slovenskih deželah ne govorimo v pričujočem zvezku. V tihi žalosti in odkritosrčnem sočutji pomilujemo drage brate na K r a 11 j s k e 111 in južnem S t a j e r s k e 111, katere je previdnost Božja tako hudo zadela se silnim potresom v vekomaj nepozabni noči 14. aprila. V krščanskem upanji vtemeljeni pogum naj dviga nesrečne Slovence —- Bog in dejanska krščanska ljubezen, ta hčerka nebes, jih ne bosta zapustila v nepopisni bedi! — Nedopovedljivo dobro nam de, da je v teh dneh splošnje-ga žalovanja v vsej Sloveniji potihnil domači strankarski boj in se umaknil vseobčuemu tekmovanju v olajševanji nepopisne bede kranjskih, zlasti ljubljanskih in gorenjskih rojakov. Miloba ljubega miru — kako blagodejno vplivaš na vsako miroljubno slovensko srce! Ljubljana in druga mesta, trgi, vasi bodo s pomočjo Božjo in radodarnih ljudi kmalu zopet vstali še bolj cvetoči ko kedaj prej; daj milo nebo, da bi nesrečni potres obrodil v njih obilo moralnih sadov, ki bodo razveseljali vse Slovence in bodrili jih k vzajemnemu bratovskemu delovanju v neizmeren prid ljubljene domovine slovenske ! Ali smemo gojiti to sladko nado ? — Ideje, za katere se bori naš list, napolnite prsa vsem sinovom matere Slave ! P. S. glasno verno ljudstvo Svariti pred takim listom In ljudmi, ki ga pišejo ! Poti poti narod nekoli ne pride do pravega vstajenja, ki je vstajenje v Kristusu in v resnici. Pa hočemo li s tem vporekati žalostni resnici, da narod isterski res trpi, da je ubožen ? O nikar nas tako ne razumite ! To vse dobro vemo tudi mi, in nam srce krvavi o tolikih krivicah, ki se mu gode . . . Toda kedor v luči svete vere, kedo se stališča Božje previdnosti prem struje zgodovino človeštva, mu ne more biti neznano, da kakor posameznim ljudem, tako tudi narodom Bog nalaga križ, tudi narodi morajo nositi trnjevo krono, morajo trpeti krivico in zatiranje .. A to še narodov ne opravičuje, da bi smeli zapustiti pot resnice, da bi smeli soditi in zaničevati tiste, ki jim jih je Bog postavil za pastirje in sodnike, kakor tudi sinu ni nikedar dovoljeno zaničevati in sovražiti lastnega očeta. Naj trpi, naj prenaša narod, a naj se nikedar ne punta naredbam Božjim, naj se ne odteguje zakonom resnice in pravice. Pride tudi za tak narod dan vstajenja, a ta dan stoji zapisan v knjigi Božje previdnosti, tega dneva si ne moremo, sine smemo s silo, z nedovoljenimi sredstvi prikimavati. Vstajenje ' naroda pa, ki je hodil pot pravice in resnice, ki je lastne koristi zatajeval, da bi zvest ostal zakonu večnega Boga, bode veličastno, bode trajno Mi smo bili in bomo vedno tega prepričanja, da kakor je vsak posameznik dolžan čiste, neoskrunjene izpoznavati krščanske resnice, ubogati od Boga postavljeno cerkveno avktoriteto, tako in n i Č manj so vse to dolžni celi narodi in tisti, ki vodijo njih politiko. Kedor ne pripoznava tega temeljnega vodila, bo politika njegova napačna, narodu pogubna ! Iz ženskega pisma. G. dr. Muh n čl Prečitavši v zadnjem Vašem listu »žensko poglavje*, zgrabila me je sveta jeza in pomilovanje. Jeza pravim, ker, kar Vi pišite o nas, to je grozno, to mora presedati že vsakemu zavednemu človeku. Pomilujem pa Vas, ker vidim, da ste začeli noreti, ako niste postali že nor. A najbrž* Vas je že kaka ženska opeharila in za nos vodila Res, potem imate tehtne vzroke, da se maščujete, a ne nad vsem ženskim spolom, ampak maščujte se nad ono, koja Vam je tlala povod. Potem recite: Ta je taka! A ne vse .... Povem Vam, ako bi ne bilo mater, tudi Vas bi ne bilo, 111 potem tudi Vi bi ne bili vodja semenišča v Gorici, ter ne bi se mastili s tako plačo in piščeti. Sploh pa Vi hočete, da bi bili slavljeni. Pa kako? Kot govornik se ne morete postavljati, ker Bog Vam ni dal dar govora, kot pesnik tudi ne, sploh pa kot velik učenjak te ali one stroke tudi ne. Pa postavili ste se na stališče trinoga. Da. kot trinog bodete sluli ! Zgodovina bode našim potomcem govorila o Vas čudaku, neumnežu i trinogu, Da, govorila bode o Vas, kateri ste edini, da ste sejali prepir na slovenskem političnem polju. Me ne zahtevamo od Vas, da nas hvalite, ampak pustite nas pri miru in ne izzivajte nas. Ako ste lepši od nas, le bodite, saj Vam Vaše lepote ne zavidamo (pa posebno Vam ne, ker je nimate) Toraj tako. Klin s klinom ! Glejte, da nas pri miru pustite, drugače Vam bodemo kaj zapele. Sedaj dovolj. — Braniteljica ženskega spola. VPUAVKIŠTVO: V GORICI, TRAVNIK k. 13, II. zvezka »RIMSKEGA KATOLIKA'. Državno krščanstvo v luči Herbai tove filozofije: Laži-krščanska država. — Osnovni nauki Herbar-tove filozofije. — Katero mesto odkazuje ta filozofija verstvu? — Vrednost vere je, relativna. — Nravstveno verska vzgoja. — Koalicijsko krščanstvo. — Cerkev in šola. Ljudski učitelj pa duhoven. — Vrnite nam svobodo poduka! ............................... »Leonova družba*1. liazmišljevanje o nalogi filozofije v našem veku....................................... Pravila »Leonove družbe11............................... Pravila slovenskega katol. akademiškega društva ,.Danice1* na Dunaji............................... Socijalno vprašanje : Socijalizetn - verski nihilizem. —- Vzroki socijalizma ............................. Apologetični razgovori: Skrivnosti v veri . . . . Kmetijske zadruge....................................... Razkol v razkolu ali verske sekte v sedanji Rusiji : Dve besedi za uvod. — Razkolne sekte. — Tajne sekte........................................ Iz novejšega hrvatskega slovstva: F ra Grga Martič Slovenskim bogoslovcem IV............................... Nekaj o »verskih' nazorih naših akad-miških radikalcev : Zakaj nočemo molčati. — Kakšen je »Bog“ akndemiških radikalcev. — Panteizem Giordana Bruna. - Njih vera in nravstvenost. — Panteizem naših radikalcev je materijalističen. Neumrljivost duše. Čudovita zmedenost pojmov. — Krščanstvo. Proč se zakonom ! »Prosta ljubezen** . . . v Časopis................................................. » 153 „ 165 „ 169 , 173 n 187 . 198 „ 246 „ 255