Iz epistole v sonetih.
i.
Xn ti je nisi slutil, ko je šla, in ti je nisi čul, ko ti je bila, in zdaj šele, ko je molče rušila, veš sam s seboj: minuta je bila!
Plahosti se je duša odvadila, izpalil srd kesanje ti do dna, a tvoja lica so se v sram zavila, in tvojo moč je bič pognal iz sna.
Prej te je grelo v srcu sveto solnce, ta hip te je v pripeki dneva mraz: ledena pest pred čelom je obstala.
Razbit je voz in vajeti na konce, in ko kriči uporna trma: „Jaz!", reži se mrtvi čas: „Ti si lagala!"
II.
Izpoved tvoja: Znoj je bil gorak, in oster — kamen ceste krvižejne; a ti si,šel kot nepoznan junak, ki v duši ve skrivnostno mu zelenje,
8. XXIX. 1909.
450
Vladimir Levstik: Iz epistole v sonetih.
povest svobode in poslednji prag lepote, sreče, večnosti brezmejne: kot strastni krik sokola v stepni zrak, bajala tvoja pesem je vstajenje . . .
O siromak! Grmel si himno sil; čez noč si, Aleksander, sanje vladal, čez dan si dal, da drug na tvojem zanje.
In v teorijah si mogočen bil . . .
A bog, ki zanj v odkup si leta vsa dal,
je rekel rek: „Svoboda je dejanje!"
III.
Zdaj je kasno. Po blatnih cestah teh, v puščavah glasnih, kaj si sanj izgubil! Ljubezen tvoja — ah, otrok, si ljubil, mož, — vezeš v snopje lastni svoj zasmeh.
Usiha vir . . . Mrači se svet v očeh, moč duše tvoje tih je gnev zasnubil, in da ne krikneš, bi še smrt poljubil, in da zaspiš, izpil vesoljni greh.
Leže bogovi, eden njih stoji še: truden je vitez, oster svetli meč; žro muke, — on, ponos, gori visoko.
Dovolj je ta! Pogum! Naprej in više! Zdaj bij in bodi, senc ne kliči več! Bolj, kot si mislil, je srce globoko . . .
Vladimir Levstik.