JEVREM BRKOVIC: KOMISAR, MORNARJE MORJE UBIJA, NI
MAJHNIH BITK; MILO BOSKOVIC: RAZVRSJE; MARKO DONOViC:
KUHANO SEME; PAVLE DONOVIC: V PRIČAKOVANJU, PO VSHH;
PETAR ĐURANOVIĆ: POKRAJINA; MIHAILO GAZIVODA: BRAZ-
GOTINA; ALEKSANDAR IVANOVIC: RAZBITO OKNO. JESEX;
LJUDJE-SENCE, JUTRA; MILO KRALJ: OCE, VEZENJE; VELJKO
MARTINOVIC: ČLOVEK IN KACA; VLADIMIR MIJUSKOVIC: DRA-
MA V SAMOSTANU; LJUBISLAV MILICEVIC: Ml. BRATA; SRETEN
PEROVIC: MOLITEV. REKVIEM; SVETOZAR PILETlC: VECER;^2
JOVAN RAONIC; SUTJESKA; MILENKO RATKOVIC: RAZTRGANA^
SRAJCA; RADOSLAV RATKOVIC: PATROLA; DRAGUTIN VUJA-
NOVIC: ANTILOPA. MIZARA; CEDO VUKOViC: SREČANJE Z RUSI
— MILORAD STOJKOVIC: SODOBNA CRNOGORSKA KNJIŽEVNOST
MARJAN KROFLIC: VLOGA FILMA V ŽIVLJENJU MLADINE;
ZDRAVKO MLINAR: NEKATERI PROBLEMI DRUŽBENE INTEGRA-
CIJE LOKALNIH SKUPNOSTI; JANEZ PIRNAT: SPOŠTOVANI TO-
VARIŠ N. N.; JAN SZCZEPAÑSKI: MITOLOGIZACIJA INTELEKTUAL-
CEV; JOŽE ŽIŽEK: KJE JE MEJA, KADAR GRE ZA ČLOVEKA —
OCENE IN POROČILA — LIKOVNA PRILOGA IGORJA DOLENCA —
1963
Vsebina
Milorad Stojković: Sodobna črnogor-
ska književnost........675
Jevrem Brkovič: Komisar, Mornarje morje
ubija, Ni majhnih bitk.....682
Pavle Đonović: Po vsem, V pričako-
vanju ............683
Petar Đuranovič: Pokrajina ....	684
Aleksandar Ivanović: Razbito okno.
Jesen, Ljudje sence. Jutra ....	686
Milo Kralj: Oče, Vezenje.....688
Ljubislav Miličevič: Mi, Brata ...	690
Sreten Perovič: Molitev, Rekviem . .	691
Svetozar Piletić: Večer......693
Dragutin Vujanovič: Mizara, Antilopa	694
Milo Boškovič: Razvršje.....696
Marko Đonović: Kuhano seme . . .	700
Mihailo Gazivoda: Brazgotina ...	703
Veljko Martinova: Človek in kača	707
Vladimir Mijuškovič: Drama v samo-
stanu ............712
Jovan Raonić: Sutjeska......719
Milenko Ratković: Raztrgana srajca	723
Cedo Vuković: Srečanje z Rusi ...	725
Radoslav Rotković: Patrola ....	729
Jože Žižek: Kje je meja, kadar gre za
človeka...........734
Zdravko Mlinar: Nekateri problemi
družbene integracije lokalnih skup-
nosti ............742
Marjan Kroflič: Vloga filma v življe-
nju mladine.........752
Jan Szczepaúski: Mitologizacija inte-
lektualcev ..........759
Janez Pirnat: Spoštovani tovariš N. N.	765
OCENE IN POROČILA......772
LIKOVNA PRILOGA: Igorja Dolenca
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo In
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debe-
njak, Bogdan Kaviič, Vladimir Kav-
čič, Matjaž Kmecl, Viktor Konjar,
dr. Boris Paternu, Janez Pirnat (od-
govorni urednik), Andrej Rljavec,
Ivan Rudolf, France Zupan. — Teh-
nični urednik: Ivan Planinšec. —
Lektor in korektor: Janez Juvan.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
in knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK ZMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekoči račun:
600-14-608-28 z oznako: za Probleme.
Izdajata CK ZMS in UD ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava kllšejev In
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani. — Naslovno stran Je opre-
mil Janez Pirnat
СТВАРАЊЕ
ИЗДАЈЕ УДРУЖЕЊЕ КЊИЖЕВНИКА ЦРНЕ ГОРЕ
УРЕЂИВАЧКИ ОДБОР:
АЛЕКСАНДАР ИВАНОВИЋ, МАРКО ЂОНОВИЋ
И ЧЕДО ВУКОВИЋ
ОДГОВОРНИ УРЕДНИК ЧЕДО ВУКОВИЋ
Vso prozo in uvodni članek Sodobna črnogorska književnost je prevedla H e r -
mina Jug, pesmi Jevrema Brkovića, Dragutina Vujanovića, Pavla Đonoviča,
Sretena Perovića in Svetozara Piletića je prevedel Niko Grafenauer,
pesmi Mila Kralja, Ljubislava Mličevića, Aleksandra Ivanovića in Petra Dura-
noviéa pa je prevedel Marijan Kune j.
»
Sodobna črnogorska književnost
Milorad Stojović
Ta tekst ne namerava biti študija o povojni črnogorski književnosti; bralcu
hoče le pregledno predstaviti sodobne črnogorske pisatelje in ga na kratko
seznaniti z osnovnimi značilnostmi v razvoju in smereh naše novejše literature.
Govorili bomo o pisateljih, ki žive in ustvarjajo v Crni gori, o književnosti, ki
trenutno tukaj nastaja. Ta opomba je potrebna zato, ker velik del črnogorskih
pisateljev danes živi izven svoje ožje domovine. Največ jih je v Beogradu, Za-
grebu in Sarajevu. Teh pisateljev je mnogo, pomembni so in je težko, čeprav
samo v pregledu, govoriti o literarnem življenju povojne Crne gore, ne da bi
govorili tudi o njih. In to tembolj, ker je mnogim od njih Črna gora tudi lite-
rarna zibelka, ker so tu začenjali, se oblikovali, nekateri pa tudi uveljavili kot
pisatelji. Da niti ne govorimo o tematiki teh književnikov, ki je večji del
direktno ali indirektno vezana na Crno goro. Ti pisatelji so tukaj še danes
navzoči, njihova prisotnost (tudi v odsotnosti) oblikuje tukajšnjo književno
atmosfero. Brez njih si torej literature, o kateri govorimo, ne moremo zami-
sliti. Na primer brez Mihaila Lalića, avtorja »Lelejske gore« in »Hajke«, pisca
prvega večjega dela o naši revoluciji (»Svadba«), brez obširnega pripovednega
dela Dušana Durovića (»Pre oluje«, »Pod vedrim nebom«, »Vinova loza«), brez
zgodovinskega romana Dušana Baranina (»Hajdučica u haremu«, »Zamke«),
materinsko nežne privrženosti revoluciji kot pesniški temi Dušana Kostiča
(»Tiha žetva«) ter socialnohumanistične pesmi Janka Donoviča (»Crnci i Crno-
gorci«), znane poeme Mirka Banjevića »Sutjeska«, pristne patriotske pesmi
Radonje Vešoviča (»Gajtan vode u dolini«), brez Sijarićevih »Bihorcev«, brez
Ratka Durovića, Saita Orahovca, Mirka Vujačiča itd. A tu je še cela vrsta
talentiranih proznih piscev mlajše generacije: Miodrag Bulatovic, Branimir
Šćepanović, Mihailo Ražnatović, Božo Bulatovic, Sreten Asanović Branko
Prnjat in drugi. Omenjam samo tiste, ki so se uveljavili tudi izven okvira
nacionalne literature. Miodrag Bulatovic na primer, pisatelj romana »Crveni
petao leti prema nebu«, je eden naših v Ameriki in Evropi najbolj znanih in
najbolj prevajanih mladih pisateljev. Proza Branimira Sćepanovića »Pre
istine« pomeni zanimivo osvežitev sodobne kratke zgodbe pri nas. V tem smislu
so značilna psihološka iskanja in odkrivanja Sretena Asanoviča (»Ne gledaj u
sunce«), Branka Prnjata (»Zidovi«) in Boža Bulatovića (»Karaula«). V Beo-
gradu živi danes tudi nekaj vidnih mlajših pesnikov iz Crne gore: Blažo Šće-
panović, Žarko Durović, Ivan Ceković, Nenad Tomić, Matija Bečkovič in drugi.
Vsi so izdali že po nekaj zbirk pesmi. Najmlajši med njimi, Matija Bečkovič, v
zadnjem času vse bolj zbuja pozornost. Njegova poema »Vera Pavladoljska«,
ki jo je razkošno opremil (tako verjetno ni bila tiskana nobena naša knjiga od
»Oktoiha« do danes) in izdal Radomir Stević — Ras, je naznanila invencioz-
675
nega lirika, o katerem se bo šele pričelo govoriti. Izven Crne gore živi tudi
nekaj naših znanih literarnih zgodovinarjev, prevajalcev, esejistov in kritikov.
Najstarejša med njimi, Trifun Đukić in Vido Latkovič, sta znana poznavalca
klasične črnogorske književnosti. Prvi je avtor monografske študije »Pregled
književnog rada Crne Gore od vladike Vasilija do 1918. godine« ter odličen
prevajalec Prešerna. Potem kritik in pesnik Duza Radović (»Ličnosti i dela«),
ki je prevajal Aškerca. Delo dr. Milosava Babovića »Dostojevski kod Srba«
pomeni pomemben prispevek k poznavanju tega velikega ruskega pisatelja pri
nas. Božo Milačič (»Suze i zvijezde«) in Pavle Zorić (»Kritički eseji«) prav tako
zavzemata vidno mesto v naši današnji esejistiki. S tem seveda ni izčrpan pre-
gled pisateljev Črnogorcev, ki žive po drugih naših republikah. Omenil sem
samo tiste, katerih zveza z narodnim ozemljem in narodno književnostjo je še
vedno živa, ne glede na to, da pripadajo drugim književnim skupnostim. O
tistih pa, ki jih s tem izborom predstavljamo, in, naj mi bo dovoljeno reči,
nudimo bralcu za čtivo, bomo seveda več govorili. Ti namreč predstavljajo
tekoče literarno življenje v Crni gori. Nekateri od njih izven meja svoje ožje
domovine še niso, ali pa še niso dovolj znani. Temu so, kot se mi zdi, bolj vzrok
nekateri momenti z relacij medrepubliškega gostoljubja (oziroma negosto-
Ijubja) kakor pa oni sami ali njihovo ustvarjanje. Vendar tudi akcija, v kateri
sodelujemo, in ta, kot upam, ne bo poslednja, vliva upanje, da bo vedno manj
krivic, ki jih tako nevede prizadevamo našim pisateljem, hkrati pa tudi nam
samim kot bralcem oziroma naši skupni jugoslovanski književnosti in kulturi.
Kaj je značilno za literarno življenje povojne, pravzaprav današnje Crne gore?
Zdi se mi, da ni ničesar, kar bi bilo potrebno posebej poudariti glede na druge
nacionalne literature. Crnogorska književnost je bolj ali manj dinamično in
bolj ali manj uspešno prešla vse poti, ki so jih prešle ostale naše književnosti.
To pa seveda v skladu s splošnim, kulturnim in ekonomskim napredkom naše
republike. Do 1950. leta (čeprav leta in datumi nikoli niso točna meja) se je
črnogorska literatura razvijala v znaku romantičnega opevanja (posebno poe-
zija) ali pa strogo realističnega oblikovanja novih motivov, večinoma zajetih
iz revolucije ali iz neposredne povojne stvarnosti v Crni gori. Ta literatura se
je po svoji umetniški podobi naslanjala na našo prozo in poezijo med obema
vojnama, kolikor v tem smislu ni bila njeno neposredno nadaljevanje, osveženo
samo z novo vsebino. Bila je polna tradicionalizma, epske naracije in dolgo-
veznosti, kar je bila posledica naše mentalitete. Obenem pa je tej mentaliteti
popuščala v želji, da si pridobi čim širši krog bralcev. Še nikoli ni bila naša
literatura glede na prave estetske kriterije tako' močno regionalno obarvana
kot takrat. Dnevni listi in revije, tega obdobja so se odlikovali po tematski res-
nosti in aktualnosti, a lepote stila v tisti dobi narodnega entuziazma, odstra-
njevanja vojnega opustošenja in ekonomske graditve dežele nihče ni dosti upo-
števal. Samo z vrhovi je tedanja književnost dosegala pomen in renome jugo-
slovanskega. Vendar moramo tej literaturi priznati posebno kvaliteto: iz vsake
vrstice pred nami veje optimizem. Nekakšna vdana služba času in življenju,
ki danes, po tolikih letih deluje precej naivno, kar se estetskih razponov tiče,
hkrati pa zelo inspirativno po svojem namenu in dobri volji. Z izrazom KVA-
LITETA morda nisem čisto točno povedal tega, kar sem mislil. Želel pa sem,
da teh nekaj let naše književnosti »opravičim« predvsem pred bodočim bral-
cem in da povem, da v atmosferi, v kateri je nastajala, ni mogla biti drugačna,
ker takrat ni mogla misliti na VSE ...
676
Od 1950. leta (leta, kakor sem omenil, jemljem v tem primeru samo pogojno
kot meje) doživi črnogorska književnost, kakor tudi druge naše književnosti,
zelo pomemben in zelo nagel preobrat — proti estetiki. Pravzaprav, da bom
točen, proti novim tokovom in stremljenjem jugoslovanske literature — v
smeri subtilnejšega umetniškega pbravnavanja zamotanih psiholoških proble-
mov človeka. Tega preobrata — če ga tako imenujemo — naša literatura
razumljivo ni doživela brez bolečin, preizkušenj in nesporazumov. Nasprotno:
bilo je dosti nasprotovanja in nepriznavanja tega, kar je »veljalo« za novo v
načinu »pjevanja i mišljenja«, tistega, kar so »servirali« iz velemesta. Bili pa
so tudi književniki, ki so opazili smisel in pomen, naj tako rečem, nove orien-
tacije v naši literaturi in ki so se hitro osvobajali onega, kar je že grozilo, da
postane shema, formula, po kateri sta jasnost in verizem bila skoraj edini
merili literarne vrednosti dela . ..
Takrat se je oglasila nova generacija talentiranih pisateljev in pesnikov, ki je
v svojih literarnih stremljenjih drzno posegla po novih oblikah življenja in
besede, po novih formulah umetniških doživljajev, in vizij. Ta generacija v
glavnem ustvarja to, kar imenujemo sodobna črnogorska književnost. In kar
je najzanimiveje, vsi njeni pripadniki so dozorevali hkrati, in kot se mi zdi,
naglo prešli začetniško fazo ter v kratkem prodrli v središče naše novejše lite-
rature. In še ena opomba: pripadniki te generacije so se, če lahko tako rečemo,
formirali skorajda kot samouki. Ta generacija ni imela kritike, ki bi ji poma-
gala v ustvarjalnem smislu. Nazadnje, ni imela niti ustrezne kulturne klime,
ki bi stimulirala njeno hitrejšo rast in napredek. Sama si je utirala pot; pri
tem so ji pomagali kriteriji in stališča redakcij dveh obstoječih črnogorskih
časopisov (»Stvaranje« in »Susreti«). Čeprav je ta generacija-sprejela novo v
literaturi, je sprejela to kritično in trezno. Mnogoštevilni IZMI, ki so kot
»komercialno blago« v trenutku prispeli iz tujine, niso niti iz enega našega
pesnika ali pisatelja napravili »trgovca z modo«. Pri nas ni bilo tako imeno-
vanega »modernističnega šunda« niti večjih zlorab in nejasnosti te vrste. Bilo
je vsekakor verzov in pesmi, ki so v prizadevanju, da bi bili čimbolj originalni
in samosvoji, pomenili določeno tveganje, vendar tega ne moremo obsojati. A
vzori? Vzor je bila na neki način tudi naša nacionalna literatura — njen naj-
boljši del — vse od Njegoša in narodne pesmi. A bolj kot ta so na to generacijo
vplivali vrhunski jugoslovanski pesniki, predvsem beograjski, potem šele tuji,
pač glede na literarno izobrazbo posameznikov. Tudi s prozo se je dogajalo
podobno. Vodilni jugoslovanski pisatelji so pustili sled v naši prozni besedi...
Generacija, o kateri govorimo, ta današnja, tukajšnja, je doživela svojo afir-
macijo po vojni, pravzaprav po letu 1950. Do takrat bržkone ni imela natis-
njene niti ene knjige. Izjema so prozaisti Cedo Vuković, Vladimir Mijušković,
Mihailo Gazivoda, Vera Obrenović-Delibašić in pesnik Aleksandar Ivanović. Ti
so se V naši književnosti pojavili že pred vojno, vendar so svoj ustvarjalni trud
šele po vojni uveljavili s knjigami, izdajami in priznanji. Razumljivo, v skladu
z razvojno in življenjsko potjo, oziroma specifičnostjo talenta.
Cedo Vuković je najplodovitejši in najpomembnejši prozni pisec v Crni gori.
Romanopisec, novelist, dramatik, otroški pisatelj. Njegovo literarno delo vse-
buje nekaj izrednih kvalitet: dramatičnost motivov in razvoja dogodkov, poe-
tična simbolika likov, ki jih oblikuje z zelo impresivnim stilom in jezikom.
Večinoma oblikuje vojne dogodke. Največji uspeh v svojem proznem delu je
677
Vuković dosegel z romanoma »Visine« in »Mrtvo Duboko«. Zasnovan na vzne-
mirljivem motivu (žena — mati skriva in neguje v podzemnem skrivališču
ranjenega partizana, ne vedoč, da ji je ubil edinega sina — četnika), je roman
»Mrtvo Duboko« močan izraz dramatičnosti vojnih dogodkov v severnem delu
Crne gore, ki je tudi drugače največkrat predmet Vukovićevega literarnega
zanimanja. Njegovi liki so živi in prepričljivi (Ranjeni, Savna, Daosav, Ca-
prič...) ter močni v svoji kompleksni in polni psihološki dograjenosti.
Proza Vladimirja Mijuškoviča in Mihaila Gazivode'se odlikuje po epski nara-
tivnosti, nekoliko moderniziranem ljudskem jeziku in po klasičnem realistič-
nem načinu. V tem sta si ta dva pisatelja, ki sta po metodi blizu generaciji
naših proznih pisateljev med obema vojnama, podobna. Razlike so seveda evi-
dentne. Mijušković gre' »po stopinjah časa«. Predvsem ga zanima zgodovina
Crne gore, medtem ko Gazivodo bolj privlači naš čas. Proza prvega ima bolj
zgodovinski značaj in je njena glavna zanimivost v sižeju oziroma v eksotiki
nekega okolja s specifičnim življenjem, nazori in običaji. Drugega pa so bolj
inspirirali osebni spomini in doživljaji oziroma pestro in hkrati pasivno živ-
ljenje okolice Skadrskega jezera. Prvi oblikuje svoj svet enostavno, skoraj
reportersko — omejuje se na doživljaje — drugi ga spet senči z lirskimi opisi
in sentimentalnimi meditacijami. Po načinu pripovedovanja je tej dvojici naj-
bližja Vera Obrenovič-Delibašič, ki se je, razen v romanih (»Od kolijevke do
Sutjeske«, »Kroz ničiju zemlju«), poskušala tudi v poeziji.
Mlajšo generacijo proznih pisateljev v Crni gori predstavljajo: Marko Donović,
Veljko Martinović, Radoslav Rotković in Jovan Raonić. Zanimivo je omeniti,
da ti pisatelji, čeprav pripadajo isti generaciji in so dozorevali pod enakimi
pogoji, med seboj nimajo ničesar skupnega. Sledovi vplivov so vidni skoraj pri
vseh, pa vendar učinkujejo izvirno. Različni kot talenti ustvarjajo dela raz-
ličnih kvalitet.
Donović je najbolj svojevrsten, morda tudi najbolj izviren. Pisatelj, ki globoko
prodre v življenje in človeške strasti. Dober poznavalec ljudskega življenja in
jezika. Pripovednik, ki kaže poseben smisel za humor in satiro in je sposoben
najti avtentične detajle ter situacije. Obrat in metafora, ki sugerira elemen-
tarnost življenja, sta njegovi stilistični posebnosti. Vse te lastnosti je Marko
Donović potrdil v svoji najnovejši prozi »Nekrst«.
Nekaj povsem drugega je Martinović. Njegova proza je po svojem bistvu v
nekem smislu na prehodu iz klasične realistične povesti v sodobno, moderno.
Stilno umirjen posveča v svojih delih posebno skrb podtekstu. Enostaven, skop
v besedah, jasno oblikuje psihologije svojih junakov, ki so v življenju pogosto
nemočni in tragični.
Rotković je plodovit in raznovrsten pisatelj. Z uspehom se poskuša tudi v kri-
tiki in eseju, piše povesti, drame in romane. Duhovit in pronicljiv, največ obeta
v kritiki. Njegova proza je poetsko intelektualna, iznajdljiva v fabuliranju,
esejistična v prenašanju življenja v literaturo. Poleg kritike je njegovo najpo-
membnejše delo poetsko-filozofski roman »Košulja od svile«.
Raoničeva proza, največ pisana v obliki dialogov, govori v kratkih zgodbah o
malih ljudeh; izjema je njegova daljša proza »Opsesija«, kjer je skušal podati
psihologijo modernega človeka, sprtega z življenjem in samim seboj. V osnovi
Raoničevega dela leži nekakšen zdrav in prepričljiv občutek ljubezni do živ-
ljenja in ljudi. Poetičnost je prav tako ena bistvenih značilnosti njegove proze,
kar posebno velja za njegovo prvo knjigo (»Male priče«). Njegov stavek je
dinamičen, kratek, poln epitetov.
678
Med mladimi črnogorskimi prozaisti torej ni avantgardistov v smislu reforma-
torjev in »iznajditeljev«, prav tako pa tudi ni takih, ki bi zaostajali za časom
in ne bi mogli iti v korak z njim. To so v glavnem dela enakih kvalitet, z
vsemi lastnostmi jugoslovanskega pripovedništva, bolj ali manj pod ali nad
njegovim povprečjem. Tak zaključek sledi iz analize in pregleda naše proze,
ki ima zaradi svojih pomembnih odlik in prednosti pravico do veljave.
Čeprav relativno mlada, se je generacija sodobnih črnogorskih pesnikov: Milo
Kralj, Sreten Perovič, Petar Duranović, Dragutin Vujanovič, Jevrem Brković,
Ljubisav Miličevič, Svetozar Piletić, Pavle Đonović, Milo Boškovič in drugi —
postavila na lastne noge ter zavzela svoje mesto v naši najnovejši književnosti.
Uveljavila se je s plodno ter pomembno pesniško produkcijo, ki je pa na žalost
ni vedno spremljalo ustrezno kritično razmišljanje v naših listih in revijah.
Njeno dozorevanje je potekalo relativno mirno, spremljano, kot je to običajno,
s številnimi odlikami in skoraj s prav tolikimi napakami ter neuspehi. V celoti
gledano razen redkih izjem še zmeraj (prav tako kot proza) boleha na naraciji,
še vedno je mestoma obložena z nefunkcionalno in neadekvatno folklorno lek-
siko. Manjka ji torej lapidarnosti modernega stiha, ekonomičnosti v besedah
ter pojmih in do neke mere tudi aktualnosti. Po drugi strani pa je ta gene-
racija, ki v jugoslovanskem merilu še vedno ni tako priznana, kot bi to zaslu-
žila, (vsaj v primeri z ostalimi »brati po peresu«), dala nekaj raznovrstnih in
izrazitih talentov. Takšen panoramski izbor in pregled vsekakor ne moreta biti
popolna potrditev tega zaključka; ta izbor je bolj napoved in površna sezna-
nitev kot pa dokaz in priložnost za globlje spoznavanje. Po teh splošnih pri-
pombah bom v najkrajših črtah posamič prikazal najzanimivejše strani najno-
vejšega črnogorskega pesništva. Seveda, z vsemi pridržki, ki so v takih pri-
merih običajni. Pri označitvi in srečanju te vrste je nepopolnost naravnost
neizbežna.
Posebno mesto v sodobni črnogorski poeziji zavzema Aleksandar Ivanović.
Naša književnost nima boljšega verzifikatorja in pesnika s čistejšim poetskim
izrazom od njega. To je izpovedna poezija izbranih besed in metafor, melo-
dična, pristna in zelo sugestivna. Ivanović piše malo in to je menda njegova
največja napaka. Objavljati je začel že pred vojno, svojo prvo knjigo (»Sti-
hovi«) je izdal šele leta 1951. Deset let kasneje je objavil drugo zbirko pesmi
(»Capur u kršu«), ki združuje in sintetizira pesniško delo tega našega moder-
nega Milana Rakiča. Njegova poezija je oplemeniteno in aktualizirano nada-
ljevanje poezije naših vodilnih pesnikov med obema vojnama.
Milo Kralj sega v svoji poeziji po motivih iz rodnega kraja. Pesnikov svet je
njegovo poreklo, grobovi, »črne vode« in kamnito podnebje kot personifikacija
smrti in življenja. Ko govorimo o Kraljevi liriki, je treba posebej poudariti
kritični odnos tega pesnika do preteklosti, odsotnost vsega tradicionalnega v
poetskem transportiranju tem, ki so same po sebi zelo blizu romantiki in glo-
rifikaciji. Drzno in originalno dejanje sta Kraljevi poemi: o Njegošu (»Zvijezde
velikog plača«) in Marku Miljanovu (»Smrt umire prva«). Po svoji poetski in
miselni strukturi nam ti dve poemi predstavljata res nadarjenega pesnika, ne
glede na to, da njegov izraz ni brez formalnih pomanjkljivosti.
Specifična in zanimiva je poezija Sretena Perovića. Zanj je značilen širok raz-
pon misli, čustev in leksike. To je raztelešena in kompleksna pesniška beseda,
ki na neki način združuje preteklo in sedanje, intimno in splošnočloveško,
679
bolečino in upanje. V osnovi intelektualno-meditativna, deluje Perovićeva poe-
zija s čistostjo simbolov in nekakšno oplemeniteno patetiko, ki hkrati je in ni
patetika. Lapidarno izbrušen in nekonvencionalen je njegov verz včasih herme-
tičen in trd in kot tak ne naleti vedno na odmev v miselnem in čustvenem
svetu bralca. Od petih knjig, kolikor jih je do sedaj objavil, je Perovič dosegel
največji uspeh z zbirkama »Zedni sat« in »Seanse«. Ti dve zbirki resnično
pomenita nevsakdanjo poezijo, za katero ni nujno, da jo bralec vedno sprejme,
treba, pa jo je upoštevati.
Vodilni motiv poezije Petra Duranovića je Nahija, gola in nerodovitna Nahija
pesnikovega otroštva, kjer je »Žalostna radost vsakdanja — biti živ«, kjer se
»dnevi po skrbeh vlačijo, kjer...« Vse tako po vrsti, dokler ne spregovori
upor in Kamen ne stopi v večnost — da »karavane obloženih z bolečino« ne bi
več odhajale v negotovost. To je atmosfera in ton tega pesnika elementarne
moči in sočnega izraza, pa vendar premalo čiste verzifikacije, včasih brez
potrebe razvlečene v škodo miselnih hotenj. Po dveh zbirkah pesmi (>>Raski'-
šća« in »Može da bude«), v katerih govori večinoma o preteklosti, se Đuranović
vse bolj in vedno bolj pogumno obrača k sodobnemu človeku in svetu.
Dragutin Vujanović spada med najplodovitejše pesnike svoje generacije. Je
lifski talent, subtilen in intelektualen, piše zlahka in tekoče. Zanj je značilna
nekakšna postopnost v dozorevanju, širjenju oblik, tem in zanimanja. Giblje se
od intimnih doživljajev in vizij prek uspelih ljubezenskih sonetov do različnih
življenjskih problemov in hamletovskih dilem našega časa. Vse v tonu huma-
nističnega odnosa do sveta in življenja, v stilu nekakšne univerzalne pesniške
besede, mestoma nekoliko razvlečene in dramatizirane. Od štirih zbirk pesmi,
kolikor jih je do sedaj objavil, sta najboljši zadnji dve: »Ko doziva veče« in
»Svjetlost je opaka«.
Od prvih pesmi pa vse do zadnjih je Jevrem Brković ostal v osnovi isti. Z
večno težnjo, da izpove neko željo, sporočilo, zaključek ali misel — duhovito,
nenavadno, z besedami in metaforami, ki zmorejo pesnikov svet pričarati z
vso močjo in se ne izneverijo pesnikovemu občutju. Nič za to, če vse to ni
ustvarjeno v briljantni čistosti metrike in stilistike. Te dni se jo Brković pred-
stavil publiki s svojo najnovejšo zbirko »Osobine noći«, ki združuje vse, kar
je pri tem pesniku — ki samega sebe obnavlja in dograjuje v polnem pomenu
besede — najboljšega.
V poeziji Svetozara Piletića in Ljubisava Miličevića je precej stičnih točk,
zlasti kar zadeva inspirativni del in miselno vsebino. Mehka in topla, grajena s
čustvenim in preciznim poetskim izrazom, je ta poezija inspirirana največ z
osebnimi motivi. Celo takrat, ko poskuša iti preko tega, ko se skuša posplošiti
in preseči izpovedno, je vendarle prepojena z intimnimi toni, z neko intimno
otožnostjo, čeprav ne z bolečino in uporom.
Najmlajša člana črnogorskega društva književnikov Pavle Donović in Milo
Bošković vse bolj in pomembno nastopata v naši najnovejši literaturi in od
njiju lahko veliko pričakujemo.
Pri nas se šele v zadnjih desetih letih resneje in bolj sistematično ukvarjamo z
otroško literaturo. Na tem področju nimamo skoraj nobenih tradicij. Prve
otroške knjige v Crni gori so izšle nekaj pred 1950. letom, od takrat pa je bilo
v tej zvrsti literarnega ustvarjanja pri nas doseženih nekaj zelo pomembnih
uspehov. Mislim predvsem Ceda Vukovića in njegovo »Svemoćno oko«, ki je,
680
mimogrede rečeno, te dni doživelo že peto izdajo, ter »Tim ,Lavlje srce'«, iz-
virno in duhovito zgodbo » o čudnih lastnostih in sposobnostih živali, ki v mar-
sičem prekašajo človeka, ki pa mu vendarle ostajajo podrejene zaradi njegovih
umskih sposobnosti«, povest, ki jo imam osebno za eno najboljših jugoslovan-
skih knjig za otroke.
Poleg Vukoviča je dosegel pomembne uspehe v tej zvrsti tudi Mihailo Gazi-
voda, čigar motivi, najpogosteje zajeti iz neposredne stvarnosti, enostavno
obdelani, imajo vedno nepričakovano duhovito in pedagoško nevsiljivo poanto.
V Crni gori se, razen Milenka Ratkovića in mlajšega, še neafirmiranega pes-
nika Dušana Durišiča, (ki je zadnji čas precej dejaven in mu dosti objavljajo),
nihče ne ukvarja izključno z literaturo za otroke. Ratković je do sedaj objavil
tri knjige proze: »Dioba Šunjine družine«, »Grad dječaka« in »Avanture dje-
čaka«. Ta pisatelj, ki zelo spretno pripoveduje in vedno najde zanimive teme,
dobro pozna psihologijo otroka, še vedno pa ga ovira neka trdota in poenostav-
ljanje v prikazovanju, likov in dogodkov. Njegov »Grad dječaka« sta zelo
ugodno ocenili kritika in publika.
Z dramo so se do pred kratkim pri nas le malo ukvarjali. Tudi tu nismo imeli
učiteljev in predhodnikov, če med druge ne štejemo izrazito začetniških posku-
sov (npr. Nikola Lopičić). Toda danes je položaj tudi tu precej drugačen. Ta
literarna zvrst vse bolj privlači črnogorske pisatelje. Stvaritve Sretena Pero-
vića, (ki se zelo aktivno ukvarja tudi z gledališko kritiko), Radoslava Rotko-
vića. Ceda Vukoviča, Vladimirja Mijuškoviča, Jevrema Brkovića (omenjam
samo najvažnejše), so prvi, vendar resni koraki k afirmaciji naše narodne
drame oziroma komedije. Pri tej priložnosti je treba omeniti, da naše dramske
pisatelje zelo požrtvovalno vzpodbuja in podpira Narodno pozorište v Tito-
gradu, na čigar deskah so se večinoma uveljavili, čeprav so bila dela nekaterih
od njih igrana tudi zunaj Crne gore.
Prav tako je tudi kritika v Crni gori precej mlada. Morda ravno zaradi tega,
ker je tudi literatura, o kateri govorimo, relativno mlada. Kritika pa pri nas
še vedno niti po obsegu niti po pomenu ni našla pravega mesta. Tudi tu smo
začeli precej pozno. Vendar je bil začetek zelo uspešen in opazen in to ne samo
v Crni gori. Takoj sta se uveljavila dva duhovita polemika: Rotković in Božo
Bulatovic. Prvi bolj in tudi bolj vsestransko kot drugi. Toda izrazite kritične
sposobnosti Radoslava Rotkoviča se v zadnjem času vse bolj podrejajo njego-
vemu zanimanju za prozo oziroma roman. S kritiko se že dlje časa uspešno
ukvarja tudi Sreten Perovič. Domiseln, izobražen in prodoren je eden naših
mlajših kritikov, od katerih največ pričakujemo. S kritiko se ukvarja tudi pisec
tega članka, ki, ko končuje ta bežni pregled novejše črnogorske književnosti,
še enkrat želi poudariti, da so morebitne nepreciznosti in pomanjkljivosti —
tako z ozirom na bralca kakor tudi na domačo književnost, za katero lahko
rečemo, da še nikoli v svoji zgodovini ni bila bolj živahna in bolj vsestranska
kot danes — posledica specifičnosti in neodložljivosti naloge, ki bi za njeno
bolj uspešno rešitev bilo potrebno znatno več časa in prostora.
681
Komisar
Jevrem Brković
Ostra rdeča beseda lahko tudi
v pesem zaide
Človek, ki revolucijo oblači v rdeče,
govori o Komunizmu, kot da ga vidi z lastnimi očmi.
Rekli smo mu duša revolucije, duša, ki iz duše krvavi.
Kaznuje tudi nestorjem grehe, samo da bi bili čistejši.
Samega sebe obsodi na smrt, če se narobe zagleda v ljudi.
Iz kožnate torbe izvija nova pojasnila o svetu.
Pred borci mora za vse ustvariti pravo ime —
diktatura proletariata ga je pooblastila, da govori namesto nj
Z Leninom osebno razpravlja o sleherni stvari.
O vseh slučajnih grehih ga obvesti.
Čitljivo jih zapisuje, da ne pozabi.
Pred Komunizmom osebno odgovarja, če revolucijo
kdo med tovariši z napakami zavira.
Ko leže, spi s Partijsko celico med očmi.
Nikoli ne pripoveduje, kaj se mu sanja.
Ponoči zmerom nekomu raportira:
Tovariš Komunizem, zavest se krepi!
Se bolje je, kar se tiče številčnega stanja!
In zato zmerom, kadar komisar obleži,
govore: Revolucija je ob kapljo najbolj rdeče krvi.
Mornarje morjelubija
Jevrem Brković
Stojim ob robu nekega morja kakor na kraju sveta.
Ladijski kapitani so strahopetci, ne smejo postati admirali.
Zmerom po isti poti se vračajo k varni obali,
nihče si ne drzne spremeniti smeri in razjeziti morja.
Pisma z odprtega morja so žalostna kot iz temnice.
Mornarji pogosto zgrešijo obale in pozabijo morju ime.
Mornarje morje ubija in kadar jim na trdnih tleh zasloni smrt srce,
sanjajo, kako jim voda zadnjič s težko kretnjo zagrinja lice.
Ni majhnih bitk
Jevrem Brković
Na petintrideseti strani knjige, ki sem jo najraje bral,
je bilo govora o neki slavni bitki in o nas.
Učitelj, ki me je zmerom proti koncu zadnje ure
pošiljal klečat pod kraljevo sliko,
je le o znanih bitkah pripovedoval.
Moj oče je obležal v nekem majhnem boju.
682
ki ni nikjer zapisan, ki se ne omenja.
Moj oče je imel puško z jermenom iz ovčje kože.
Oče, ko si že tako ljubil zemljo, ko si se zanjo bojeval,
nosil dolgo puško z nabrušenim nožem,
čemu si nisi raje v veliki bitki smrti izbral
in moj učitelj bi pripovedoval tudi o tebi —
laže bi klečal pod kraljevo sliko.
Ihtel sem vsako uro zgodovine,
zato ker tudi mojih mrtvih ni
v slovitih bitkah, ki draste spomine.
Dejal sem: ko napoči čas, da bodo spet vojaki krvaveli,
bom padel, a samo v veliki, v največji bitki.
In prišli so dnevi zgodovine, ki jih še nismo vzeli.
O, dragi oče, učitelj je o bitkah vedel zelo malo.
Sem na gori, ki nima slavnega imena v zgodovini.
Kot za kos Komunizma se bijem za sleherno skalo.
Zdaj vidim, da je tudi tista bitka, ki se je zate usodno končala,
velika kakor ta, ki jo bo zgodovina pripoznala.
Po vsem
Pavle Đonović
Odplul bom z majhno ladjo skoz megle,
naj poje spev zbor cicibanov.
Nekega dne
bodo odkrili drobne biserne kosti
in zadušnice bodo jokale in pele
ime služabnika,
a morske peščine
ho kakor senca tega dima, ki navzgor hlepi,
sekajoč valove, •
pokrila siva ponjava pepela.
Nazadnje
me bodo ostri žarki obstopili,
poslednja utvara se bo izpela,
a oblake,
ki pačijo peklensko igro,
bodo pognali v ulice in jih pobili,
pa bo tod valovila
reka junaškega rodu,
kost bodo kovali veliki bogovi
in iz meča brez ročaja
se bo v sli po rešitvi,
sikajoč z jezikom,
pisana kača izvila.
Iz te nore igre,
ki je ne zmoti noben glas,
bo vzcvetelo sončno življenje,
vzniknil sončen čas.
683
v pričakovanju
Pavle Donović
Pričakujem te, moje malo nebo,
belina mojega vida.
Čakam te kakor svoj blagoslov,
ne vem, če boš prišla,
čas je potekel,
morda se je naselila pozaba
v tvojih meglicah.
Čakam te, moje malo nebo,
čakam te, blaznost mojega sna,
čakam te, sen moj in resničnost moja,
moja najlepša pesem,
čakam te, igra moja.
Ce prideš, bova razsvetlila ta mrak,
če prideš, se bodo v najinem smehu
sesuli ti stekleni zidovi,
če prideš, bo poletela na nebo
cela moja hiša.
Pokrajina
Petar Đuranović
I
Sama, si kaj pove na uho.
Sebi se smeje v brk.
Z mržnjo si grize stegna.
Na jesen
volkulja je sita — s pomladjo ^košuta,
gravidna in udomačena.
Ječanje skrije v samoto,
ko jo liže rumeni jezik zore —
kot novorojenčka.
Njena rebra so vitka, prešibana,
in glas je prezebel in moker
od upora.
Ona je upor na senožetih.
Ona je hihitanje v redeh —
kadar se kradejo ljubkovanja, zbotrena z mesečino,
skozi tesna dvorišča.
Prepira se in razpravlja s seboj
o zdravju in suši
in slabi letini, žetvi.
Vsa
se potopi v goltanec reke in zdivja.
Ko v zori zavro žile, ogrne zeleno ruto —
in vegaste uličice trga bi najraje popokale
kot telovniki,
ki skrivajo po osemnajst nezvestob.
684
II
živega
te sprejme in povabi na vse pojedine,
odpelje na vsa praznovanja.
Ples je drohan.
Izdaj jo —
pljune za tabo in pozabi.
Ko odjuži, obrne hrbet,
fantovsko
se objame z vetrovi.
Z motiko se prekoplje — žeja izhlapi —
rastje zdrobi s pestmi — glad zvoni.
Tedaj je ne draži,
osišče zastrupljeno,
III
Padla
je v redeh — kot v vojni.
Sanja o prepiru in čaka nanj.
Nad vsakim hribčkom straži mesečina
in gomile molka si kličejo
in vžigajo
ognjevitost obstajanja.
Skrili so se gaji, ki se vojskujejo s kamenjem.
S kamenjem.
S kamenjem.
S kamenjem.
Ona
pa se s sivim kamenjem
brati
in se od kamenja
trga.
Bije
njeno srce, veliko kot devet plamenov,
bije...
ko se tihote mehko presipajo skozi nežnost.
Rjuha neba —
mrka od vpitja na pomoč in bolestnih krikov -
se raztrga na cunje
in vsaka od njih je po ena tolažba več.
IV
Izvleče meč tankovrhi — dve rezili ima —
in tarnanja
prežene iz njega.
Ce jo kdo snubi, nezajezljiva
vse tokove obrne
in izvori vrisnejo.
Koren otroštva je ostal globoko v njej.
Tristo januarjev
je zaplesalo nad njim.
685
Kdaj pa kdaj se zbudi
s krčem na ustnicah,
ki bi moral biti smeh.
Topoli je raztrgala obleko.
Kaj bi njej zelenilo! —
Svakuje s kamenjem,
druži se z njim in poljublja.
In da zapel bi kamenju pesem,
zvonovi bi vsi utihnili, igre bi vse prenehale ...
Sama si kaj pove na uho —
da ne slišijo drugi.
Razbito okno
Aleksandar Ivanovič
Okno razbito, šipa na dvoje,
kdo te razbil je, kaj ti bilo je?
Mar te je roka s kamnom zdrobila —
ali takrat je, ko daljo si pilo,
lopnilo v vetru okensko krilo?
Kdo ti ukradel je dneva odsev,
hišo med vejami skrito, nebo —
le kdo ti je ptico v letu ubil
in jablani veje odlomil — kdo?
In da nekdo, izbranec usode,
tvoje bi koščke zdrobljene spojil —
mar bi spet včerajšnjo sliko odkril
v steklu, razsutem po trotoar ju?
Okno razbito, v tankem okviru,
ti mi zrcališ v večernem nemiru
pusto poljano in košček poti.
Mar ne ponujaš mi moje podobe,
ko te še enkrat pogled ulovi?
Jesen
Aleksandar Ivanovič
Spet je s svojim sivim spremstvom prišla jesen:
z muko človeško. Dež, vlaga in dan meglen.
V motnih vodah in oknicah mokrih odseva,
vsem ljudem iz oči izžareva.
Mar se zrcali, kot v oknih teh,
jesen v človeških očeh?
In vsak, ki zanesen gre skozi kalnost njeno,
nosi s seboj svojo jesen megleno?
686
Ljudje-sence
Aleksandar Ivanović
Na svetu so mirni in dohri ljudje,
ki gazijo tiho skozi življenje,
kot šli hi po poti, s svilo pretkani.
V naših očeh so le prazno sneženje:
v holi nam, v svojem veselju neznani.
Na svetu trpini so, ki le molče,
ponujajo truden nasmeh za ljudi,
ki se nad njimi težko pregreše —
nič krivi, kot cvetje, obidejo jih.
Na svetu so osamljeni, bolni ljudje
upali v strupeno rumeni obraz.
Z brezglasnim jokanjem in smehom žive
kot grmi samotno in divje rasto.
Trnje ostro obrnili so nase,
da se nihče drug oh njem ne ogrehe
in da nikogar z njim nikdar ne zbodejo
vedno le svoje srce in sebe.
Srečamo se, a pogledi so prazni:
tiho in mirno gredo mimo nas —
nikomur na poti, nikoli doma
v večnem vrvenju in gneči sveta.
Tiho živijo in so neveseli,
kot čas so in ure in sence zlati —
kadar pa strti umro, uveli,
objavijo črni plakati:
tudi oni so z nami živeli.
Jutra
Aleksandar Ivanović
Sinja nabrežja očem so se skrila,
v zoženem krogu vidljivost bedi.
Burja v vrtincih je listje podila.
Odjuga. Privrelo deževje grozi.
Pogledaš: zasute so 2 listjem poti.
Misli v otožno željo potopljene —
blizu hodite, kar vàs je najdražjih —
mar gledaš že konec? Rešitve ti ni.
In zlomi te neka žalost prastara,
ki je v davnini juter turobnih
z zamolklim šelestom suhega trsja
že mnogim pred tabo molče drugovala.
687
Oče
Milo Kral)
Oče je imel
roke iz kopij,
suhe od ramen,
orošene pod lakti.
Oče je vedel
le za snopje,
pokošeno
brez kose in vil.
Oče je gledal
malce krivo
od pogledov
v štiri strani —
toda imel je
le eno oko,
izlito
skozi cilje.
Nikdar ni
molil k bogu —
samo včasih
je pokleknil na dedov grob.
Tedaj
je zabadal nož
ob nogo
in je rekel
kakšno trdo,
zobato besedo.
Potem je izginjal
po stezi volka ali zajca
in legal pred zoro,
krvav in manj žalosten —
dokler sta v oknu krvaveli glavi, dva meseca:
Prvi grd
in drugi grd.
Oče ni umrl.
Nekoč, ko se mu je bol
naselila
do grla,
je s prsti na petelinu
razširil roke —
bogu v ... obračun —
in je okamenel.
688
In takšen je ostal:
hrast brez listja.
Z vozlom kač
okoli nog.
Tako vemo,
kdaj bo dež,
in vemo —
kdaj bo nevihta!
Vezenje
Milo Kralj
Prelijem
brzice v vezenje
drobno,
da boš v plesu
orel -
vrh mavrice.
Snegove
uvezem v hrib,
da boš šel
brez madeža
med druge.
Kačo
ti spletem
pod vrat,
da te bo varovala,
da te bo strazila.
Glavo ledeno
ob vrat ji izvezem,
da kri ti izsrka
če boš nezvest.
Srajco
praproti in sladke groze
v hribe uvezem —
nož obtkem z mesečino,
da te bo varoval,
vera trdna.
Da te bo hranil
in ljubil,
da te reši zveri
in
ti lepo glavo odseka,
neznanec moj —
če boš nezvest,
če zatajiš.
44	GoJ
Mi
Ljubislav Miličevič
%
Iz črede oblakov žarek prisije.
Sredi pustinje se kdo kdaj pobrati.
Mi vabimo pred odprtimi vrati: —
Hej, pridi, neznanec! Dež lije. —
Ločuje nas veter na morje, nebo.
Odmev bi le v gozdu prastarem ostal,
ko hiše nas krhke v njem ne bi skrile
pred zimo belorjuho — psov.
Kam bi vodé brez izliva, kam sonce,
ko ne bi žarki iskali gora?
Modra hijacinta se v vrtu smehlja.
V vejah razmršenih sok je umrl.
Vse je zaman, če jih roka gladi.
Vse je zaman — zdaj veter molči.
Brata
Ljubislav Miličevič
(Odlomki)
... Naskrivaj
pade noč,
mogočna in mrka.
Črnikasta —
da še zver ne ve,
hroma od groze,
kaj
koga
čaka.
Prastari Lovčen
se prirašča k Njegošu —
ali pa ždi
Njegoš storoki
nad trdnjavskim kamenjem
in gleda sonce,
ki v morju širnem
nevidno odseva.
Morda poleti, tuberan,
do južnih zalivov,
kjer si malo
v snu
odpočije.
690
... Vsak
s svojo veličastno senco.
Njegoš
se potopi v misli.
V meglenih laseh,
visoko nad Lovčenom,
gnezdijo
(celo večnost)
bliski.
Do tja,
kjer je Njegoš
s pogledom
izmeril daljavo,
pošlje Lovčen svoje vrane,
da za trenutek
počijejo.
In podnevi
in ponoči
blestita,
vsak s svojim pogledom,
razpeta
med začetek
obzorja
in praznino
smrti.
Molitev
s r e t en Perovič
Zapuščena
v mesečini
moja mati sprašuje sanje
o srečanju s tabo.
Ne odpira srebrnih skrinj,
da se ne prenagli,
da ne prikrajša otrok,
ki so utrujenih oči zapluli v sen.
Stoji prekrižanih rok
in prosi noč, da je ne izda
(a mehke solze dopolnjuje
z jutrišnjo skrbjo za obed).
In ko gleda v listu s travnika
svoje zrelo nadomestilo,
molče poje misel,
ki je ne bo nikoli do kraja
razumela.
Ve, da njene besede ne tonejo v veter
in da živi nekdo, ki je pripravil povoje
za njene globoke rane.
691
Razgrnem valove,
vstanem
in se ji bližam,
a ona čuti samo ogromno goro,
ki je ptice nikoli ne zapuste.
Doumevam skromno molitev:
Vzgojila sem ti tri sinove in omožila hčere,
čas je, da prestopim potok
in te dosežem.
Bojim se, da je moja senca
nikoli več ne prebudi.
Tako
zapuščena v mesečini
ostaja na polju
sama,
sprehajaje svoje polbesede
od zvezde do zvezde.
Rekviem
Sreten Perovič
Tam
za sedmerimi griči,
okrog mojega in tvojega stolpa,
plamenita lesnika in divji granatovec.
Povzpnem se na plot starodavnega skednja
in vdihnem daljino:
ni je v peruti ptice,
ni je v pepelu porumenelega očesa.
Tod na levi,
pod prvim pobočjem,
se sklerie pot,
po kateri so se spuščali
moji predniki
h koreninam hrama,
v b0žji les.
Potem so usnuli za zmerom.
Okrog moje hiše rasteta lesnika in divji granatovec.
In stene plamte v volkove,
robidnice nizajo molitve,
sonce sije zemlji razpoke na čelo
in ptice se napajajo z deževnico
kot kače.
Gledam z roba starodavnega skednja:
zgodovina slači svoj kožuh,
prehaja Malenkost v času, ko se drstijo ribe
in vstopa v mesto,
temna od smodnika in gladu.
692
Maham ji,
spremljam jo v zakladnice in prosim za njen sen.
Za počitek.
Na grbavih plečih nosi
snop starih in novih mečev,
vstopa skozi vrata
in se utrujeno smehlja.
Moje oko išče glasbo ptic in rastlin.
V stolpu ob ognjišču
rastejo pripovedke.
Večer
Svetozar Piletič
A zdaj je ura že dve
in gotovo si legla.
Razgrni prsi za poljub
kakor za pesem.
Tu je spanje obliž,
prestreljen z vsemi mogočimi
zvezdami,
od katerih je tista tvoja,
naslonjena na mehko
vzglavje,
postala dvomljiva.
Ne sprejmi vsega, kar prihaja
razprtih rok,
ker morda vendar nekdo nosi
dušo.
Mesec se včasih zdi kot srp,
včasih kakor zlatnik
in kljub vsemu svojemu sijaju
ostaja tuj in daljen.
Kaj preostane drugega gazeli,
kakor da venomer beži —
a vse slasti so vendarle
nesrečen dar
za bridko
povračilo.
Niti iz najhladnejšega izvira
se ni nihče tako napil,
da ne bi pil,
čeprav je še zarana,
iz mlake ob kamniti poti.
Dotikaj se samo sonca,
ki se dviga
v oknu oblakov.
693
ljubeč le zelenje,
ki v meni začenja
rumeneti,
sedi v najtemnejši
prehod parka
in čakaj,
da ti zora pordeči lase.
Mizara
Dragutin Vujanovič
(Iz poeme o Savi Kovačeviču)
Zemlja, če bi po čudežu bila okamenela žena,
ki je prevaro svojega moža razkrila,
bi pod tem nebom bila manj strupena
in bi tej gori vedrejše dni dodelila.
Zemlja, če bi po čudežu bila krvnik, ki na vešala
dviga nedolžno žrtev in ga vest pekli,
bi tvoja duša iz kamna prikapljala
in slišala turobne vzdihe teh ljudi.
Zemlja, če bi po čudežu bila okameneli čir,
ko je razjedala svet težka mora,
bi te okriljalo vsaj eno od bogastev: mir
in se nikoli ne bi imenovala: Crna gora!
A teže ti je biti človek, kakor se dozdeva!
Brez milosti so tvoja tla, nebo je slama
in čisti čudež je, da mu odpeva
kamnita gorska panorama.
A človek mora biti že zato, ker je obzorje,
zaradi sonca in soli, zaradi vode,
a človek mora biti že zaradi bridke krušne skorje,
zaradi zlih zveri, pečin, svobode.
In človek mora biti že zaradi vseh besed,
ki jih iz zibelke na strune presadi,
človek zaradi groma, ki prepenja svet,
da se zdrobijo v njem vsi upi, krone, sni.
Malo je, da te glad s kamenja pesti,
malo, da žeja kamenja te v žilah reže,
malo je, da vzvišena, ne prosiš milosti,
malo, da ti je od vseh drugih teže.
Malo je, da si iz nedolžnih korenin solza,
malo je, da si iz kopij in iz mečev, polnih mraka,
iz gore ostrih krikov, iz tožba,
malo je, da nikdar ne veš, kaj te čaka.
Malo je! Toda upri oči v razkošje dalj,
volčjo opreznost kakor lok napni,
da proti tebi se ne zaroti tvoj kralj
in da se tvoj otrok v zlo zver ne prelevi.
694
Da, zemlja! Zakaj, glej, pride doba,
ko se dvom kot polip vsesa v srce ljudi
in v mukah se obračajo v dnu groba
tisti, ki so brez krika zate dali kri.
In moja črna žalost je kot skala.
Ce bi zakričal z glasom, prekaljenim z bolečino,
bi se z gore volk in šakal odzvala
in se razjokale jesenske zvezde nad planino.
Toda če kriknem zdaj, saj se mi bo, saj se mi bo
odzval samo ta kamen, zatopljen v obup.
Ce kriknem zdaj, mar bo čez to razbičano zemljo
steklo kaj drugega kot čisti strup.
Antilopa
Dragutin Vujanović
Ljubi svetli zvezdni osir nočnega svoda
in mrki izvir, ki divjo zemljo ropa,
zeleni zastor molka ljubi antilopa,
kot črnca, kot sužnja jo drasti svoboda.
Nedolžni, z bliskom v sproženem telesu,
ji je prostranstvo le prešerna igra,
ko se izmika v mrak čeljustim tigra,
ali vso noč drhti v levjem očesu.
Ko po savani prhne dvignjenih rogov,
ki o njih sleherni pastir s ponosom sanja,
ne sluti, da jo lovčevo oko preganja
skozi zaklone travnatih valov.
Pod tihimi stopinjami se zemlja vdaja.
Prevzetno kot kraljica po divjini stopa.
Kot milost gre po zemlji antilopa
in trd pejsaž s prisotnostjo razvaja.
Afriški kralj prireja gostom v savani
lov na divjad, obred, črn in svečan.
Z roso oprha antilopa vstajajoči dan
in njena modra senca brati se z vodami.
A mlada objest v njej je kot vzgib vala:
v daljino sproži telo, v lahen skok,
in potem zdrsne na svoj mehki bok,
ne da bi bolečino padca s čim izdala.
695
Razvršje
Milo Boškovič
Se ta kratkotrajni sen, ki se težko in mukoma spušča na oči generala Pongratza,
je nemiren, ne pomirja in ne krepi, ampak še bolj utrudi in omrtvi telo in
misli. Trudi se, da se dokoplje do skrivnosti sna, da prodre v tajinstvenost in se
popolnoma preda rahlemu pozibavanju, pa nikakor ne dospe do tja, pot mu
zastavijo jarki in rovi z Razvršja, globoko zakopani v zemljo. Kakor snežni
zameti odnekod potekajo trakovi beline z rdečilom preko. Pa se spet vojske
neboleče grizejo z nekakšnim sovražnikom, branijo prekopani kraj, kakor da
bodo tu ostali za večno, tako se jim je to priljubilo, ne odstopajo in ne umikajo
se. Vse to se mu je zdaj zazdelo nekako smešno, to vrvenje in hitenje naprej,
prodiranje vse globlje v prepad, iz katerega, se zdi, ni niti stopničke za rešitev,
in ti ljudje, ki so premenjali toliko taborišč v bukovih gozdovih, utrujeni in
premrli, da bi izginili do zadnjega, in nazadnje to vojskovanje po golih po-
bočjih z ljudmi, podobnimi po čudi volkovom; tudi oni so utrujeni, na koncu
moči, a vendar se upirajo zato, da nekaj ohranijo, oni vedo, zakaj so premrli,
a mi... Vsemu bi se sedaj smejal, samo da ne bi ti ljudje umirali, da ne bi
črne îise ostajale po belem pločniku snega, da ne bi krepeneli od hitrih vetrov,
ki prodirajo skozi golo bukovje in snujejo neki svoj pradavni jok, ki se ne bi
slišal, da ni bila ponovno okrvavljena Bojna Njiva, oživljajo čas, ko so Saši
gradili tujo državo: njihovo žuljavo in pridušeno pesem, pomešano s krvjo,
ki so jo od napora izpljuvali neke zeleneče pomladi, gradili prepoteni in prebiti,
zidali obzidja slave ter bili daleč od pijančevanj objestnih velmož, katerih
karavane srebra so zanesle k morju tudi trgovino. Ta čas vstaja v joku vetra,
javlja se ta davni, pretekli čas, ki ga kronike omenjajo samo mimogrede, kot
nekaj nevažnega. Kot ta veter, kot to nekdaj trdno brskovsko mesto bo minilo
tudi to, ta nemirni čas, za vedno ga bo prekrila pozaba, šepeta von Pongratz
v premrle roke, zasul ga bo prah, plast za plastjo. Ce bo tudi kdo raziskoval,
bo prepozno, da bi kaj več izvedel.
Rudniki rastejo in na Pržištih plameni ogenj, umazani Saši topijo rudo, še bolj
spodaj odmevajo udarci kladiva in se sliši zven srebra: kovanci se spuščajo
v mošnje velmož. Dela je konec in vrsta rudarjev se vrača v podrtije, razmetane
okoli Brskova, zunaj obzidja. Počasi postavljajo nogo pred nogo, zibljejo se
v hoji — generalu Pongratzu se zdi, da so utrujeni in da nosijo pretežko breme,
padli bodo, padli pri onem hudourniku, ki ga je napravil vrelec.
Vendar bi se nečemu smejal, pa ne ve čemu. Tem črnim rudarjem ... ali sebi,
ki čaka, da se nekaj povsem spremeni, ali pa nekomu, ki trenutno niti ni važen,
tudi če ne obstoji. Smejal bi se z od mraza razpokanimi ustnicami, če bi od
696
tega smeha ne bolele in ne krvavele kot znova poškodovana rana na rami, ki
že od sinoči peče, neusmiljeno peče.
Čudna mu je misel na to, da bodo tudi njegovo lobanjo nekega dne lahko izko-
pali iz kakega potoka nad Lepenšico, da se bo morda z njo poigral pastir, ki
bo prišel dol s Kaljića Vagana in da bo morda, morda tudi pljuval po njej, po
generalski lobanji. Kosti pa, se nenadoma spomni tudi nanje, kosti bodo raz-
vlekli lačni volkovi ob potokih, da si bodo po vsem tem nekje raztresene
odpočile. Lačni se bodo zbirali v krdela, se trgali za slastne zalogaje, dokler
nazadnje ne bodo obležale same kosti. Pri misli na raztresene kosti ga spreleti
zona in nejevoljen je, ker se vedno spomni na to, ko so vendar še druge stvari,
ki niso tako črne in grozljive.
Vsako pomlad bo znova vzbrstelo zeleno listje, ranjeno drevje se bo pomladilo
in pognalo v višino, a pozabljenje bo padalo, padalo ... čas bo pretrgal rodove
in umolknila bo moška pripoved o nas. In bolje je tako. Naj se pozabi, kako
smo se vojskovali po Balkanu in mojkovačkih gorah. Naj se ne izve, kakšnih
nesreč smo se bali.
Noč grize, mraz grize v roke. Se dih, ki prihaja iz nosu, zmrzne, kakor hitro
se dotakne zraka. Ostre iglico bodejo po licu, veter jih kot zanalašč vse močneje
nanaša. Spomni se: kako prijetno je bilo v zaledju ... Plesi, generalski večeri
z zabavami. Pričakovanje zarje v krogu žena, ki ne mislijo o ničemer razen
o tistih nekaj trenutkih, ki jim jih kot moški lahko nudimo. Lepo je bilo. Zdaj
pa zasnežene globeli in spomin na otroke, ki čakajo, da se bodo igrali z mojimi
križci, znamenji z Balkana. A Balkan izpije zadnjo mrvico moči, ničesar ne
pušča, samo jemlje, in lahko vzame mnogo mnogo. Mar vedo otroci, kako se
tukaj vojskuje, mar vedo?
Oni na drugi strani pa, ki se morajo boriti, ta peščica Črnogorcev, ki se upirajo,
čeprav so jim dnevi šteti, njihovo se ruši, porušeno je že do temeljev, a temelji
so plitvi, zgrajeni hitro in v naglici, prej jim Turki niso dali, da se vgnezdijo
in zgradijo kaj boljšega in trajnejšega. Še malo, pa bo zadnja njihova puška
obmolknila. Kalijo noč in plaše volkove, ostajajo zlcdeneli v zametih, da ne
bodo imeli marmorja nad glavo... Ko pa se bo to končalo, kdo bo vedel
povedati resnico, povedati, zakaj so so tako nesebično borili za nekakšno pro-
padlo kraljevino. Glej, še Lovčen kot zadnja trdnjava in zadnje upanje je
padel... Cemu naj se nadajo potem, ko bo avstroogrska vojska preplavila tudi
te gore do zadnjega lista, še mravlje našla in jih uničila, razdejala jim
bivališče ...
Ce jaz ne bom storil tega, bodo prišli drugi, ki bodo imeli večjo srečo in bodo
uničili to gnezdo ter nam postavili nagrobnike, da nas lačni volkovi ne bodo
trgali in napadali pod noč. Zdaj so navajeni strelov in se ne bojijo, ne ozirajo
se, temveč od vlečejo k Prižištom in tam trgajo ... trgajo tiste, ki so še včeraj
bili vojaki, potem se zgrizejo med seboj in noč odmeva od njihovega zavijanja.
Preganjajo se po strminah, kradejo drug drugemu plen, si ga trgajo iz zob.
Pa bi lahko lepo mirovali, bili mirni ljudje... In ljudje bi prenehah s klanjem,
ne bi iztikali zdravih oči in kvarili vida ... A mene, zakaj so mene morali
poslati sem? Kakšna korist bo, če bodo te snežne vzpetine zasedle naše enote,
moja že napol zredčena divizija in divizija generala Kaslerja. Ali bomo mar
oživili vojake, ki so padli, in v paradnem maršu šli skozi Pešto in Dunaj? Ne
bomo, vem, zakaj torej .. . Zakaj me nocoj mrazi in kličem sen . .. sen, ki
redko dalj časa traja. Še to malo, kar ga je, je pretrgano, nemirno. Ali bom za
vedno prikrajšan za to blago migljanje in pozibavanje, ugašanje svetilk, prihod
697
v nov svet, ki ga ne morem zaslutiti, dokler se ne vtopim vanj? A usoda ... ali
spremlja človeka, ali me bo večno spremljala ali bo prešla na drugega? Ta
vražja landšturmska brigada Schwarz ne naredi niti koraka naprej čez Završje,
zakopala se je in misli, da bo tu za večno ostala. Kje sta oni zanos in moč, ki
sta mi bila prijetna, ko so naše brigade vkorakale na ozemlje Balkana. Ničesar
več ni zdaj. Nekam neradi se borijo. S silo gredo naprej. Kot da so prišli do
nekega novega spoznanja, ki jih zaustavlja, zavira in kroti.
In ko se naveliča, ko se spanec zmoti in prevzame izmučeno telo, to zopet ni
sen, ampak resnica se ponavlja: volk zavija na še žive ljudi in vojaki ledenijo
od mraza, ostajajo v rovih, a veter jih zasipa z belo odejo in pokrije, zmoli jim
zadnjo molitev za pokoj in bere zadušnico.
Pride tudi ta zaželeni sen, pa se vse zabeli, strehe v Berlinu, dunajski parki,
nekoč goli in temni, kakor se jih spominja, belo žito, posejano po vseh pobočjih
sveta, ne s pestjo, ampak kot da bi se stresel nebeški koš, kot da bi se nebo
obrnilo narobe pa sipalo, sipalo zrnje na zrnje. Belijo se snopi belega žita, ki
jih nekdo nalaga v kopo, v sredi pa je drog, navpičen drog, okoli katerega leta
jata sov, vran, ujed, in kliče usodo. Nekje je to videl, sprašuje se kje, tiste
ptice se mu iz profila zde podobne njegovim znanim vojakom. Vse jih spozna,
čeprav so se spremenili v ptice, ve, kakšni bojevniki so bili, koliko kateri
velja... Čudi se: kako so se mogli tako žalno obleči. Zal mu postane teh ljudi
in ptic, ki jim je nekdo spodrezal peruti, pa ne morejo več vzleteti, dvigniti se
visoko, doseči vrh neba. Nekdo je spodrezal peruti njegovi vojski in tisto malo,
kar je ostalo, prerešetano od viharjev, je klonilo.
Sneg se zopet dviga, raste, neki velikan s še večjo lopato ga meče na kupe, skozi
to belino so se zarisali rovi kot grobnice, črnijo se, in vsaka je preveč polna, do
vrha naložena s telesi, a veter brije, oči bi izkopal, zameta, briše madeže s
površja zemlje, da bi ne bilo ničesar, kar bi spominjalo na ta davni čas, ki se
bo samo davni imenoval. Od nekod so se znašli konji in dirjajo, kako hitro
obletavajo drog, ne vračajo se, ker ni ničesar, s čimer bi bili privezani na drog,
in manejo, manejo. Le kje sem to prvič videl, se sprašuje von Pongratz, in
zagazi v kope, tolče z dolgo mokro vrvjo izmučene velike vrance, brez števila
jih je, ker je kopa ogromna, vid mu ne seže do konca, tolče vrance, da jim poka
koža, neusmiljeno udarja, da še hitreje gazijo in močneje ločujejo zrnje od
snopov... kopa valovi, valovi, vranci se odmikajo in gube, trgajo se od droga
in beže, a namesto zrnja letijo iz snopov glave s črnimi kapami in z bleskom
se preliva na zgornji strani rdeče sukno ... ali kri, vseeno je, lahko bi bilo
oboje.	f
Oboje je mogoče, mu nekdo govori za hrbtom, nekdo, ki ga dobro pozna.
Obrne se tja, a ni nikogar, tam je prazno in sneg je naneslo do pasu in pada
še močneje, že dneve ni tako gosto padal, se mu zdi, a spet ni nikogar in jasno
se sliši: vse je mogoče, ... vse. Kot da bi se od nekod dvignil von Kornuga ...
A ni se, mrtev je, nima glasu, da bi se pogovarjal z živimi, nima.
Zdaj ni več obrazov, ni več mesečna noč in smrt ne prihaja z volkovi. Zrna
rastejo, planinski topol je porumenel in dvignil čelo, zajčji cvet vzdiguje glavo,
da se dotakne sončnice, zrna rži rastejo, belijo se lobanje, zrna so postala tako
velika kot lobanja generala Kornuge, in ni več vrancev, ampak on sam leta
in gazi to zrnje, lobanje tujih vojakov, in ne več on njih, ampak one njega
gonijo po gumnu: sovražimo te, iščemo te, da te razpnemo med dve pajčevini.
Ali veš, kriči nekdo, razpeli smo vrvi kot pajki in tebe postavili v središče,
odkoder se cepijo vrvi, tebe, črni pajek, ki si hotel popiti našo kri, lobanje
698
pojejo pogrebno pesem in kri se umirja, mre, belina postaja vse širša, širša ...
preraste obzorje in seže tja do temne daljave, cela dvainšestdeseta divizija se
lahko eden za drugim postavi in raztegne... Lobanje skačejo za njim, a on
beži, beži... rad bi z begom utekel in rešil glavo, pa ne more, prestreza ga
nekdo, zamotan v črnino; stoj, imava se O' čem pogovarjati. In on obstane,
pogleduje v tega slučajnega gosta, pa ga ne prepozna. Ničesar nima podobnega
ljudem, ki jih je srečaval. Spomni se, da so ga kot dečka plašili, če bo poreden,
z nekimi čudnimi stvori, podobnimi ljudem, ki jedo neposlušne, ne ... mučijo
jih in glojejo, glojejo. Noč in dan begajo ob vodah, nagajajo ljudem, otroke
pa za vedno odnašajo. Ali je lahko to eden od njih, se vpraša. Ali je lahko?
Pa jaz nisem več deček, ne bo me odnesel. Lahko mi samo zagode. Stopi naprej,
prikazen se odkrije; to je von Kornuga, zakriči, to je on s' šestimi vojaki ob
strani. In ... to je Lepenšica, ki hiti, da se izlije v neko vodo. Rokujeta se
kot stara znanca in smejeta, smejeta. Oživljata čase iz kadetske šole, davne
prigode. Von Kornuga se opravičuje: nisem vedel, da ima tudi ona tebe rada
kakor ti njo. Zdelo se mi je, da samo igra zaljubljenost in te vleče za nos,
sicer ne bi tako ravnal. Ne, meni je več do enega prijatelja kakor do desetih
prijateljic, naj so kakršnekoli. A ti si moj stari tovariš... samo da meni ni
bila sreča mila, ampak me je že od vsega začetka preganjala nesreča, spravila
se je name in me spremljala za petami, da se tukaj razideva. A ti boš, kakor
hitro se to konča, šel in osebno, osebno povedal... zakaj se mi je to zgodilo.
Ti razumeš, v kakšnem položaju sem bil, ti edini me razumeš... General
Pongratz posluša in vse bolj se mu studi, udaril bi ga po zobeh, vse bi mu izbil,
kakor takrat pred manevri vojaku, ki je ubil, seveda nenamerno, oficirja —
ampak zakaj je vojak kot zato, da ve, koga mora ubijati. Vseeno posluša,
posluša in ne more več, sporečeta se, smrtno se spreta, potolčeta ... potolčeta
do krvi, kakor se še nikoli z nikomer ni stepel... Potem odide, a von Kornuga
ostane, da se jezi, ker ga nihče ne razume. General Pongratz odhaja: ne bom
kot on, ne bom. Mar naj samo šest vojakov iz vlečem iz boja, kaj?
Gumno se širi, spirala se razmotava, lobanje poskakujejo za njim in preklinjajo
dan prihoda, preklinjajo vse do konca, preklinjajo še sina v materi. Še samo
malo, jim šepeče, še malo pa vas obiščem, da poravnamo dolgove, do poslednje
pare bomo vse poračunali, kri bomo plačali s krvjo — mar ni to poštena cena?
Oddolžil se bom. Ne bom dolgo napadal... vojna se bliža koncu... koncu, ni
več čakanja, umirjajo in bistrijo se tokovi, bistrijo motne vode in Tara bo še
dolgo čakala, da se znova skali.
In on skoči iz kope, a tam na snegu, ki je medtem zapadel, ves v zlati maršalski
uniformi, kakor da je tu vedno stal kot živa skala, čaka feldmaršal Kövess,
čaka, da sprejme raport. Ampak samo o uspehih, šepetaje poudarja njegov
prestrogi obraz, samo o zmagah hočem. Kaj naj mu poročam, se meša med
zobmi generala Pongratza nekakšen nerazločen govor, sami veste, kaj se dogaja.
Veste, stanje je v redu... v redu umira vojska, ... ne napredujemo. Treba
nam je okrepitve, ker njih je... je, kakor sporočila, ki jih dobivamo, pravijo,
čez sto tisoč. Ce ne bi bilo tako, ali bi se lahko uprli tako dobro izvežbani
vojski, kot je naša ... moramo, moramo enkrat končati to bitko v našo ali...
ali v njihovo korist, ker tako ne more več naprej .. . Feldmaršal Kövess vstane,
spremeni se mu bronasta barva obraza in postane temna, kot da mu jo je dež
izpral, potemnele so mu žareče oči, svet bo požrl z njimi — se zazdi von
Pongratzu, a v istem trenutku postane spet kamen in začne mirno čakati, dolgo
čakati. Potem se mu komaj opazno zganejo ustnice: tudi ti iščeš pomoč pri
tolikih vojakih. Tudi ti. Mar so te tako učili vojskovati se, general, kaj? ...
699
Mi smo računali na tebe, ti pa ... tako. Nisi niti malo pridobil od dneva, ko si
bil sprejet v šolo, niti malo. Zakaj si dobil ta trak in te našive... kaj ti bodo
križi in medalje, če nisi sposoben ene same bitke odločiti v svojo korist s toliko
dobrimi vojaki in zahtevaš okrepitve. Sramuj se, general, sramuj...
In gumna zmanjka. Odnese feldmaršala in generalu Pongratzu se odvali kamen
od srca, odleže mu v duši. Pustil me je na miru, pustil. To je dobro naredil,
govori. Sam bom reševal probleme, kakor se mi bo zdelo, da je najbolje, in
sam ... živeti... sam ... živeti.
Z Razvršja se zopet zaslišijo vzkliki in prasketanje pušk: Kolašinci prehajajo
v naskok in napadajo brez umika, z golimi noži si krčijo pot in ne obstanejo
niti za korak. General se strese in spet ga obkroža tisto, kar je srečal v snu:
belijo se plahte snega, veter zavija, veter, in ne pusti, da bi odprl oči, a sneg
spet pada, čedalje drobnejši, pada poševno in pada... pada. Pogleduje na
kartO', nanjo je padel sloj snega, izbrisal je položaje na Razvršju, popackal je
izvlečene rdeče linije.
A adjutant generala Reinela stoji mirno in čaka, da preda sporočilo ...
(Odlomek)
Kuhano seme
Marko Đonović
Napako imam, da se sam s seboj pogovarjam — s kom naj bi se drugače. Nisem
grob pod žalujko, kjer je družbe dovolj — na jasi samevam. Goščava in divjina
je to — naj se klateža nadejam. Malo zemlje se dviga v griček — to je gomila.
Siromak sem bil in ostal — ni grob. Bogatin ima v življenju in smrti lep dom
—	jaz pa sem revež. Zemlja se je spojila z menoj — sledu ni.
Žal mi je, da sem izgubil petokrako — znak na kapi. Zaman sem računal, da
bom kožo drago prodal — prišlo je drugače. Padel sem v zasedo nepričakovano
—	raztresenemu se vedno tako godi. Ko sem se zdrznil, je bilo prepozno —
puške so napolnile usta, da zalajajo. Lahko bi nastavil prsi cevem, da me srce
ni izdalo — obstalo je. Pa so me tako ujeli oboroženega — to je bilo jvnaško.
Hodim zvezan, trije me spremljajo — dva sta suhca. Lopate imajo in brade —
tretji jo češe. Pod nami listje, nad nami sonce — zlato zgoraj in spodaj. Tudi
srebra je in brona — jaz tega ne vidim. Vidim le tisto, kar zapuščam — to je
zlato. Tudi o sebi sem mislil, da sem zlato — da plemenite kovine zemlja ne
mara. In prav zaradi te varljive misli — bom potemnel.
Brezglasno popevam in postajam žalovalka — namesto strine. Sebe samega
objokujem in samega sebe grajam — a korakam tiho. In odmerjeno stopam in
ugibam — kje je kraj. Ti, ki me vodijo, pravijo, naj ne hitim — ni daleč.
Inako se jim stori pa me vprašajo, koga imam — jaz pripovedujem. Imam
očeta, mater in sestro — brata nimam. Razvadil sem jih, pa me zelo ljubijo —
preveč, da bi lahko preboleli. Ko sem odšel v brigado, so se na videz smejali
—	skrivaj so jokali. Očka se opravičuje, da sem edinec •— moral bi se pobrigati,
da bi imel še enega sina. Mati ponoči sanja, a podnevi skrivaj stika glave s
starkami — nekaj nevidnega predejo. Sestro imam v drugi četi — ni prava
700
partizanka: Kakor hitro zasliši moje ime, zapre oči — trepalnice so dolgo
rosne...
Zdi se, da me spremljevalci slišijo in da jim je hudo, ker so me vprašali: »Pa
dobro, fant, kaj ženskega tudi zapuščaš?« Povedal sem jim, da nimam ženske
—	lahko bi jo imel. Imel sem eno, čeprav ona ni imela mene — usoda ali kaj?
Naletel sem nanjo kot na to zasedo — pa sem bil ujet. Videla je, da se ne
znajdem in žal ji je bilo — a obračala je oči za hrabrejšimi. Imela je jopico,
čudno izvezeno — velike ptice s kremplji. Kot da bi se na teh nedrih orli in
sokoli sprli...
Jaz pa sem bil in ostal — niti daljno sorodstvo jastrebu.
Na pol poti sem izgubil opanko — nihče ni trenil z očesom. Malo naprej smo
počivali — zdaj bo, sem si rekel. Zemlja jim je bila pretrda — poiščimo meh-
kejšo. Iščem bes, ničesar ne čutim — ni me tukaj. Telo je tuje, zaigrano — ni
rešitve. Duh pa po vrsti obiskuje drage in mile — s praga se poslavlja. Crna
svila sem za svoje bližnje — blagor jim. Oče bo pred možmi osramočen — to
je gotovo. Materi se bo um pomračil — to vem. Sestra pa, tako se mi zdi, bo
pozabila nase in — padla. Zrasla bo na domačiji trava do kolen — da mi ime
zaraste.
Sam sebi bi sodil, kjer sem najmanj močan — pa nimam s čim. Vprašam vse
tri, če poznajo moje doma — pokimajo z glavami. »Ali jim ne bi rekli, da sem
ušel — naj upajo? Prevarite jih, bodite dobri — nič vas ne stane.« Oči so se
jim nasmehnile in razumel sem — veliko zahtevam.
Spet smo počivali pod cerom — pod nebom ptica. Ni ena, dve sta, glej — vidim
še tretjo. Letajo, kot se jim hoče, poskakujejo — ali posedajo. Debeli meri na
tisto, ki je razširila krila — ne zadene. Tudi če bi zadel, se nič ne bi spremenilo
—	ujet sem. Sreča je v letu umreti — suženj to ve. »Velika stvar je biti ptica«
—	rečem kar tako. »Dokler je ne ulove« — odgovarja oni s puško. »Resnično:
dokler je ne ulove« — pritrjujem . ..
Tedaj so odkrili jaso, namenjeno za počitek — tih senčnat kraj. Eden poskusi,
kako mehka je ledina — drugi se prepriča. Tretji je užaljen, ker ga nista vpra-
šala — drugače je tudi on za to. Zvezali so mi noge, a roke so mi razvezah —
ponudili so mi, naj izkopavam zemljo. »Jaz že ne bom, vrag naj pomaga —
vaše je, da kopljete, a moje, da ležem.« Popraskali so se za ušesom — morali
bodo sami. Dvoje lopat hitro opravlja svoje — tretja brada čuva ob strani
puške. Jaz gledam in naglo sivim — nočem umreti mlad.
Zakaj sem dopustil takšno smrt — od tega se staram. Lepše se je z nosom zariti
v ledino, ko se zaletiš — krogle te srečajo ali dohite. Bil bi to spodoben zaklju-
ček življenja — zlata pika na koncu stavka. Tedaj ne bi trava zarasla našega
doma — plamen bi jo požgal. Morda bi me tudi domači laže preboleli — kot
da nisem mrtev, ampak le malo ranjen. Rasle bi legende, cel šopek legend —
v šopku moje ime.
Tako pa: prišel, videl — sledu nisem zapustil.
Kaj bo dejala četa, ki nisem več njen borec — sklonila bo glavo. Razglasila bo,
da sem hrabro padel — a vedela bo resnico. Naj verjamejo, da mi je puška
odpovedala — o predaji ni govora. Kdo bi uganil, zakaj komandir in komisar
predse strmita — vedno sta taka, kadar kaj iščeta. Iščeta v meni izgubljeno
povest — povest je taka:
»Ta zemlja je plemenita — kar pade vanjo, vzklije. Pravi borci so izbrano
seme — na bojišču. Kdor konča junaške smrti, naj se ne boji —• vzklil bo.
701
Zrasla bo njegova misel kot zimzelen — vrh se bo dotikal neba. Kdor pa name-
sto puške dvigne roke — ta bo dvakrat umrl.«
Moja smrt se že bliža — uho dojema jasne zvoke. Troje cevi meri z desne
strani — jaz gledam čisto v levo. Tam je četa in tovariši so tam — o slovesu
sanjam. In nekakšne pisane slike se mi prikažejo — da mi je teže... Oni, ki
poveljuje, je postal radoveden — pa me vpraša: »Kam gledaš, nesrečnik —
kaj ti je?!« Dvakrat sem izgovoril isto besedo: — »Skrbi, skrbi.« »Kakšne skrbi,
človek božji, se morda bojiš?« »Ne, strahu ni — tako se mi zdi; nisem bil še
ranjen, a pravijo, zaboli, kot če trn opraska — zdaj je priložnost, da se pre-
pričam.« Znova so dvignili puške, jaz pa sem povesil oči in začel cefrati nitko
na rokavu — srajca je dotrajala. »Eh, jaz te ne razumem!« — reče vodja in
ne sproži. »Razumel boš, ko te moja ura doleti« — mu rečem.
Tedaj so priznali, da sem pogumen — bilo mi je ljubo. In veselje mi je hotelo
prešiniti telo — pa so preprečili. Neenakomerno so se oglasile puške — moral
sem se zviti. Dvoje ognjenih želodov mi je prsi opeklo — tretji mi je grlo
predrl. Vse so opravili brez glasnega povelja — dovolj je, da oko očesu odobri.
Zdaj jih začudeno gledam — z dvema stekloma. In oni mene — a negotovo.
In niso baš dobre volje — kot da so na tlaki. A vendar hitijo, da me čimprej
do jame zvlečejo — ne pazijo na drugo roko.
Kri se prehitro razliva — žejna zemlja jo komaj čaka. Prevzema jih nemir —
nekaj se pričkajo. Grob meter globok — lahko je zakopati mrtvega. Njim pa
gre to počasi — na pol posla se vname prepir. Prvi in treji sta opomnila dru-
gega, naj tudi on prime za lopato — naj se pridruži. Ta se opravičuje s tem,
da je porabil naboj več — treba ga je nadomestiti. Ko so končali, so po prstih
odšli — jaz sem ostal.	j
Tu sem še zdaj — listje moti tišino. Trava raste zato, ker me ni — to slutim.
Ptice pojejo zato, ker jaz ne morem — to vem. Vidi se, ljudje ne hodijo tod —
da bi zarasel spomin name. Nočejo, da bi jih vprašal, če mi lahko oproste —
gora skriva temni odgovor. A moje vprašanje se ponavlja jeseni — to je oblet-
nica. Kdo se ne bi izognil temu kraju ta čas — lasje se ježijo. Posebno ljudje
z zajčjim srcem — kot je moje. A želel bi, da bi se zbrali, da bi jim pripo-
vedoval — pa nimam pravice. Mrtvi zgane z usti, a kaj koristi — veter raz-
nese. Nebo me ne sprejme, zemlja me noče — za vampirja nisem. Mesec me
žge, sonce hladi — vse je narobe. Tu in tam v ruševju kletve rasto — da me še
bolj zakrijejo, da bi počasi izginil. Rad bi izginil, ko bi le mogel — a greh mi
ne da. Greh, ker sem dopustil, da me ujamejo — oni tam preko. Ker sem roke
dvignil namesto puške — so me zakopali.
Zato iz mene mrtvega nič ne bo vzklilo — jaz sem kuhana seme.
702
Brazgotina ,
Mihailo Gazivoda
Iz avtobusa sem stopil že pred vasjo (šofer je bil pripravljen napraviti uslugo
potniku) in krenil po ozki poti, zapuščeni, odkar ni več koz. Izognil se bom
srečanjem, ki človeka samo zadržijo, ga spravijo v zadrego, ki zagrenijo prihod
s prezgodnjimi in neljubimi novicami.
Hodim počasi in se razgledujem na vse strani. Vsak grm in vsak kamen spo-
minja na kaj, pripoveduje. To, kar sem sam doživel, se meša s tem, kar je
starejše, kar sem izvedel od drugih. Marsikaj se je tukaj dogajalo, velikokrat
je bilo s krvjo okopano to sivo kamenje, neštetokrat so bile požgane in znova
zgrajene te hišice pod pobočji.
Sredi poletja je. Suša. Šipkovi grmi kot da so osmojeni. Koruza po njivicah se
je pobesila. Nikjer zelene trave. Samo trte še vztrajajo, njihove modre vrste
so prepregle kotlino vasi, stisnjeno od vseh strani s kopastimi griči.
Najbrž so se tudi cisterne posušile. Vodo tovorijo na oslih od jezera. In pri-
našajo na ramenih. Dve uri hoda tja in nazaj. Pa tisto čakanje pri studencu:
venec deklet in veder. Nekoč sem rad hodil tja dol in se z dijaško kapo na
glavi petelinil med vaškimi dečki. Dražili smo dekleta, jih obmetavali s
kamenčki in jim pomagali, da si napolnijo in nalože vedra. Vsi smo bili zaljub-
ljeni v najlepšo, Jano Nikolino, a smo to skrivali pred njo in drug pred
drugim ...
Zares ni bilo treba, da pridem sedaj, v najhujšem letnem času. Kdo bi ravno-
dušno poslušal tarnanje zaradi slabe letine in truda, ki je bil zaman, kdo bi
gledal, kako se vratovi stegujejo za nekakim varljivim oblačkom?
Stopam in se pogovarjam sam s sabo ...
Vsak čas se bom znašel nad Mrkanovo hišo. Nekoč sem se pregrešil nad njim.
Moral sem to storiti. Močna notranja sila ... Dneve in dneve sem opazoval,
kako hodi gor, ne ozre se ne v levo ne v desno, dokler ne prispe pod visok
hrast. Tam se je izgubila sled za njim: niti senca ni\več zatrepetala na planoti,
niti šipkova vejica se ni zganila...
Zakaj odhaja tja in kaj počenja?
Premišljal sem in kolebal. Strah, da bi se utegnila srečati. Postal je čuden:
izmika se ljudem in pogovorom, ne brije se in ne striže. Zmešalo se mu je,
so pravili, prav tako kot njegovemu stricu, ko je bil mladenič. A ta se je bil
izgubil in zaman sO' ga povsod iskali. Vrnil se je, ko so že vsi naredili križ
čezenj — shujšan, raztrgan, osramočen. Pripovedoval je, da so ga hudiči zaprli
v neko jamo in ga hranili z zelenjavo in žitom. Komaj mu je uspelo, da se je
rešil in jim pobegnil...
703
Tega jutra sem vstal bolj zgodaj kot ponavadi in se ozrl na Mrkanovo hišo.
On stoji pod murvo. Nekaj tuhta. Verjetno je šla mimo kakšna ženska, pa se
je bal, da bi se ga utegnila dotakniti in ga uročiti.
Ugodna prilika! Takoj sem se odločil...
Pod hrastom — majhna jasa in trava na njej povaljana. Tu je ves dan senca.
Zato prihaja sem, leži, hladi ga vetrič, ki pihlja od jezera. Dobro mesto si je
izbral. Skrito. Daleč od sveta. Brez muh, ki poleti v hiši ne dajo miru.
Vse moram pustiti nedotaknjeno. Naj še naprej dela tako. Takim je treba
pomagati. Mojim domačim in drugim vaščanom se smili. Samo otroci... A jaz
nisem več otrok — v petnajstem letu . . .
Toda prišel sem, da vidim, da razvozljam uganko, ki mi ni dala miru . . .
Vendarle, hrast je bolj na našem zemljišču kot na njegovem! Prisvojil si ga je:
okrog njega ne bom mogel več nabirati šipka, kadar dozori, niti nabirati suh-
Ijadi za mater niti ovce prignali dotod ...
Onemogočiti mu, da prihaja!
Kako?
Slišal sem za čarovnije in njihovo moč, našel sem rdečo nitko, košček obujka,
modro črepinjo... In vse to sem položil na kamen, ki mu je služil za blazino,
ter naredil okvir iz hrastovih listov.
Se mene je spreletel srh!
Skril sem se za gosto robidovje, čepel in si s srajco brisal potni obraz ...
Mati je prišla iz doline in me klicala.
Kako dolgo bom še čakal? ...
Prišel je, se stresel, ko je videl čarovnije, in se brž odmaknil. Potem — v tek
po bregu. Šipkovi grmi so se upogibali od njegovega besa.
Zgrabil me je nemir. In strah. Bolj ko se je bližal večer, hujša sta bila. Mrkan
bo izvedel (kdo bi njemu mogel kaj prikriti) in se bo maščeval!
Kako trda mi je bila to noč postelja, kako vroče mi je bilo, zdelo se mi je,
kot da se nekaj plazi po meni.
Mati je takoj zaspala. Vedno je tako, kadar ne morem spati.
Bolj znosno bi bilo, če bi pomolil glavo izpod odeje: čist zrak, svežina.. Toda
ta tema v hiši — gosta in preteča. Niti zaprto okno ni zanesljivo. Pri naj-
manjšem pritisku od zunaj bi odletela črviva in ob robeh oglodana oknica.
Prost prehod ...
Mrkan se kljub vsemu ne bi mogel splaziti skozi. Samo glavo bi spravil noter:
veliko, kuštravo, s krvavimi in zbeganimi očmi. ..
Mati še naprej smrči, zgane zdaj pa zdaj z usti, zavzdihne.
Privijam s k njej, potim se, gorim od vročine .. .
Šum korakov pred hišo!
»Mati!«
Pretegnila se je in spet umirila.
Sunil sem jo z lahtjo, pa s kolenom — močneje.
»Spi. ..«, zaspano zašepeta.
»Mama!«
»Kakšen nemir te je zgrabil, otrok?«
»Nekdo je pred hišo!«
704
»Nikogar ni...«
»Ali si zaprla prašiča?«
»V hlevu je ...«
»Pa osla si privezala?«
»Sem ...«
»Ali Mrkan hodi ponoči okrog?«
»Tudi on spi kot drugi...«
»Ali bi udaril?«
»Še mravlje ne. bi pohodil...«
»Ali je huje zdaj njemu ali je bilo njegovemu stricu?«
»Nehaj s tem. Pusti nesrečnika pri miru!«
»Ali so hudiči?«
»Nocoj si ti eden od njih!«
»Resno te sprašujem, ti pa ...«
»Dovolj o tem. Noč je že tako kratka, a jutri me čaka kup dela ... Mrkan pa
bo ozdravel, kakor hitro se oženi. Tudi njegov stric je...«
Materina dlan je začela drseti po mojem obrazu, po prsih. Zdravilo... Poiskala
je tudi mojo roko in jo stisnila. Nisem se več bal. Zaspal sem ...
V postelji sem, pri materi. Mati spi, meni pa ne da spati to, kar sem naredil.
A zdi se mi, da bo tesnoba izginila, kakor hitro bom odstranil čarovnije.
Najprej sem odkril glavo, potem telo, stopil prek matere (zmeraj sem ležal pri
zidu) in pazil, da je ne prebudim. Otipal sem vrata in obrnil ključ. Prijel sem
se za zid in se, tesno pritisnjen obenj, pomikal korak za korakom proti veli-
kemu šipkovemu grmu, ki je z vejami segal do opek na strehi. Kadar je bil
veter, so veje udarjale po strehi in me strašile. V senci šipkovega grma sem se
ustavil, da se razgledam in da zajamem zraka. Nekaj se je svetilo v sosednjem
grmu — dva vzporedna krogca. Mrkanove oči! Kolena so mi klecnila. V grlu
me je nekaj davilo. Nazaj!... A Mrkan bo planil kot volk in me zgrabil. Niti
zakričati ne bom utegnil. .. Bolje je, da mu pojasnim, kam sem namenjen in
kaj hočem. Saj je prišel zato, da me prisili... Iztegnil sem roke v smeri hrasta
in stekel. Trn mi je opraskal uho. Otipal sem kri. Štrleča šipkova veja me je
zgrabila za rokav srajce in odtrgala košček. Ni se mi zdelo škoda. Nisem imel
časa, da bi mislil na to. Hrast je zmeraj bliže. Še nekaj dolgih korakov in tam
bom. Ne bo ostalo niti sledu za tistim ... Toda — med menoj in hrastom so se
pojavili novi šipkovi grmi in novo kamenje. Tečem, preskakujem, plazim se
in po telesu čutim vse več in več toplih dotikov lastne krvi. Še malo! Samo
en grm še! Zaletim se, da ga preskočim, in se znajdem na jasi pod hrastovim
deblom, a hrast in vse okrog mene se dvigne in leti, leti...
»Zbudi se, Mirko!«, me je tresla mati...
Ko me Mrkan prepozna, prične:
»Sem, Mirko!«
Izgovarjam se, da sem utrujen od poti, obljubljam, da se kasneje oglasim ...
»Hej, počakaj me!«
Še tega mi je bilo treba! Zdaj bo pripovedovanja brez konca in kraja, pa
vprašanj, na katera ne moreš odgovoriti. Ti na vasi popolnoma po svoje obrnejo
vsako stvar in nikoli se človeku ne posreči prepričati jih, da ni tako ...
45	7 0 5
s težavo se Mrkan vzpenja po bregu. Upognjen je. Shujšan. Nekoč je bil
korenjak, da mu ni bilo para. A mati je prav predvidela, da bo ozdravel...
»Kje pa hodiš, za božjo voljo!« me objame in zajoka.
Tudi jaz sem se komaj premagoval.
Sediva drug drugemu nasproti. Sonce prodira skozi veje murve in ustvarja
svetlo liso od vrha Mrkanovega čela proti bradi. To ga moti. Obrača glavo.
Platnena kapa je strgana, lasje osiveli, oči udrte. Še tisto njegovo trzanje
z desnim očesom m več tako močno. Toda to- je zvezano z zgodbo: prodajal
je nekaj v mestu in mežikal, pa mu je rekla neka šaljivka: »Pojdiva že, človek!«
»Kam pa?« »V one vrbe, kamor me vabi tvoje oko!«
»Že celo večnost te ni bilo pri nas«, začne.	'
»Delo...«
Pipo ima oglodano, dotrajala je. Lahko bi mu kupil drugo in ga razveselil.
Starci so kakor otroci... Tobak se nikakor ni hotel vžgati, ko sem mu prižgal
z vžigalico. Moral je kresati z drhtečo roko. Torej je njegova bolezen le pustila
sled — pospešila je staranje.
»Vaše trte sem jaz obrezal. Tri dni, vsak dan malo. Nisem mogel gledati, kako
drugi to slabo delajo. Bilo je mrzlo ... Stara mi je dobro stregla z jedjo in
pijačo. Pa še danes ima poln sodček vina. Prihranila ga je zate ...«
Povabil sem ga, da skupaj poskusiva to vino.
Preslišal je. Ni še končal s pripovedovanjem.
»Nič me nisi vprašal, kje sem bil včeraj? ... Povzpel sem se na Viš in gledal,
kako delajo cesto prek jezera. Kot vrv je napeta od Vranjine do Vira. Beograd
bodo zvezali z Barom... V nedeljo stopim, da si ogledam to čudo prek vode.
Sin Jovo me bo peljal. Tudi ti greš lahko z nama. Samo vzemi s seboj steklenico
tistega materinega'vina! Midva bova pa spekla jagnje...«
Kako se je razveselil mojega prihoda! Kako je prisrčen! In trte nam je
obrezal!...
Ali ve, da sem ga jaz pregnal izpod hrasta, kjer je miril svojo mladostno
blaznost?
Pustil sem ga pod murvo.
Ostala je brazgotina v meni!	/
'/06
človek in kaca
Veljko Martinović
Ni dosti manjkalo, pa bi se srečali iz oči v oči. In to prav tam, kjer je najmanj
želel, na kraju, pred katerim je trepetal, najbolj .neprimernem na vsej poti: na
dnu rebrastega hriba, ki ga dva potočka, ki prihajata od zgoraj izpod samega
vrha planine, že stoletja držita v precepu, ga trgata in tanjšata ter vse bolj
brusita, tako da sta ga izostrila v klin, ki se navpično zasaja prav v njuno
sotočje.
Do tega je moralo priti, kajti tisti, ki po tej edini stezi hodijo v nasprotnih
smereh, se ne morejo izogniti srečanju — prej ali pozneje, kjerkoli, morajo
pasti eden pred drugega.
Oni pa so šli prav tako: njih troje zgoraj, da bi obšli in pregledali planino,
kurir pa spodaj, s pismom, za katero mu je bilo pri odhodu rečeno, da je nujno
in zaradi katerega mu noge že zdavnaj klecajo, polne utrujenosti in svin-
čene teže.
Bili so patrola. Na vojaški nalogi, čeprav tega nihče ne bi mogel niti opaziti niti
sklepati. Pripeka in strmina jih je razgrela, pa so se uredili, kakor bi bili na
sprehodu. Vsi trije so slekli plašče: eden je svojega obesil na puško in vrgel
na hrbet; drugi je sukneni jopič zvil in si ga dal na rame, pod puško, kot da
nosi drog, ne pa italijansko karabinko, a tretji je svojega malomarno stisnil pod
znojno pazduho. Za zunanjost jim ni bilo niti mar — če za to ni dovolj brada,
je tu še grb, izrezan iz aluminijaste posode, ki je vsaj po svojem videzu
podoben pravemu četniškemu emblemu. Opreznost bi bila zanje odveč: petero-
krake že mesece ne srečaš na poteh, že zdavnaj je utonila v bunkerje in temne
goščave. Tako jim je vse »terensko« delo postalo gola zabava, še posebno to
današnje: izlet, sprehod po planini — nihče jih ne bo vprašal niti ali so prišli
do določenega mesta niti kdaj so se od tam vrnili.
A kurir jih je vendar videl drugače: patrola, trije sovražniki, siti in naspani,
spočiti. Tri cevi, troje ognjev. Zanj in za tisto sporočilo v žepu, ki — tako
mu je bilo rečeno — pomeni rešitev za borce, ki so v zaledju.
Tri na enega — to je zmeraj nevarnost. Če pa je ta eden še skrajno utrujen
in od tega malone hrom, pa še na tako tesnem kraju in ob taki priliki, to ni
več samo nevarnost — to je nekaj veliko večjega in hujšega. Ce sproži, bo
morda eden padel. Ampak ostala bosta dva. Eden se bo priplazil od spodaj,
drugi ga bo naskočil z brega.- Ostal bo torej med njima, obkoljen, kot na
dlani, sporočilo ne bo prišlo do tja, kamor je treba ...
Privije se povsem ob toplo zemljo, počasi vzdigne glavo in se še enkrat ozre
naokoli. Spredaj — oni. Zadaj — čistina. Kreniti tja — je isto, kot ostati na
mestu. Levo, prek potoka: pašnik, strm in gol, kot okensko steklo. Zgoraj pa:
707
spet čistina, golo in pokošeno pobočje, popisano s progami trave, ki je ostala
za kosami. Pa še strmina!
Le na enem samem kraju, petdeset korakov pred njim, malo vstran, na desno,
proti potoku: dva ali trije grmiči, zrasli eden z drugim.
»Tja!« — se odloči brez premišljevanja in hitro, najprej nazaj, da se jim
umakne izpred oči, da se skrije za hrib, potem pa sključen steče, čim hitreje
more. Kajti treba je izkoristiti vsako sekundo: prihajali so vedno bliže, vsak
trenutek bi se lahko pojavili na hribu in s svojimi glavami razparali nebo
nad njim.
Zadihan, odrevenel od razburjenja, se je vrgel v grm z glavo naprej in se
vdano potopil vanj, kakor nekoč v modre valove Lima. Spomnil se je samo, da
mora pravočasno zapreti oči. In prav, da je to storil, ker je kmalu po vsem
obrazu začutil najprej tople sledi kapljic, potem pa rezko grizenje znoja. Otipal-
je puško, ki mu jo je vejevje iztrgalo iz roke, jo potegnil k sebi, potem pa se je
namestil in skrčil noge — če že ne morejo storiti tega, kar je treba in kar so
dolžne, naj vsaj ne bodo izdajalke v tej usodni uri.
Potuhnil se je, kot mrtev se je predal zemlji, zaustavil dihanje, celo srce je
za trenutek prisilil, da je molčalo. In prisluhnil. — Samo šum vode. In to,
začudo, zgoraj, dokler teče po strmini, tih in blagodejen, a spodaj, pri sotočju,
zelo glasen, kakor razigran. »Veselita se snidenja« — jima je zavidal. »Kakor
da hitita s te višine samo zaradi tega srečanja. Ne pa kot mi ljudje. Odkar sem
odšel s svobodnega ozemlja, se podnevi in ponoči izogibam poti, hitim tako, da
sem prehitel že svoje lastne moči in jih izgubil nekje ob poti. A vse, kot izgleda,
samo zato, da bi me že to prvo srečanje spravilo v škripce!«
Kmalu je zaslišal glasove. Nejasne sicer, pretrgane, nerazumljive. Prinašal jih
je veter, od zgoraj, s steze.
»Torej so še tu. A morali bi biti že mimo, dovolj je bilo časa!«
Pazljivo prisluhne, skuša vsak delček telesa spremeniti v majhno uho. In
zazdi se mu, da zdaj razgovor prihaja od zgoraj, s hriba, ali celo izza njega, z
druge strani. Še bolj nemiren zaradi tega, se ni spomnil, da je to zaradi vetra,
a se je vendarle pomiril — če bi ga bili odkrili in hoteli obkoliti, gotovo ne bi
glasno govorili, ne bi s tem odkrivali svoje namere in.smeri gibanja. Vseeno se
hoče povsem prepričati o tem: poskusi z očmi preiskati hrib. Dvigne glavo, a
zelo počasi, da ne bi zganil niti ene same vejice, ker bi se ta, krivenčasta in
nerodna, zrasla z drugimi, dotaknila one zraven sebe in to bi lahko streslo ves
ta gosti in zmršeni splet.
Kljub vsej pazljivosti mu to ne uspe. Uho ga izda: zatakne se v majhno rogo-
vilo vejice, tanke kot bilka, kakor da je rasla v zasipnici, posejane z že zdavnaj
odmrlimi popki in napol zasute s suhim listjem. Zatakne se in jo zvije v blag
lok, tik pred njegovimi očmi. Suh list zašumi. Vendar ga ne zmrazi zaradi tega
— prestraši ga čudno sikanje, od katerega se mu lasje naježijo. Počasi dvigne
glavo in pogleda skozi zvito vejico in — dve pedi od svojega čela zagleda
pisan in živ klobčič.
Leden in drhteč curek mu objame vse telo od peta do glave. Glava trzne, skuša
se umakniti, da se odmakne vsaj za milimeter. Istočasno pa se premakne tudi
klobčič: lahen drhtljaj ga prešine, potem pa se nenadoma, kot bi trenil z očmi,
v enem samem hitrem gibu, iz tega pisanega klobčiča izvije gibčen vrat in na
njem oglata glava. Dvoje črnih kroglic se zasveti od zlobe. Čeljusti se široko
odpro, iz žrela šine ostri jeziček in se razcepi v dvoje ostrih žel.
708
»Poskok!«
»Treba ga je ubiti!« — se vzdrami misel, pravzaprav priplava iz čudne zmede
iznenađenja, strahu in vznemirjenja. »Takoj, preden se zgane!«
Roka stisne puško, a vendar se ne gane z mesta. Kajti one majhne oči niso
zaman spremljale vsakega giba njegovega telesa: ploščata glava se pomakne
nazaj in se napne kot vzmet, kot petelin na puški, a jezik zahiti in tiho zasika.
— Ce se samo zgane, ga bo prehitel in usekal!
Majhne oči so bile kot oledenele, njemu pa se je zdelo, da ta njihov ledeni in
ostri pogled čisto telesno občuti: dvoje nevidnih konic je šinilo iz tistih dveh
črnih biserov, prebodli sta ga do srca in se zapičili vanj: če samo s prstom
zgane — ga bosta prebodli do kraja kot dva ražnja.
Ne da bi trenil, skoraj brez diha, je strmel v ti dve ledeni in prodirni očesi, v
dvoje nosnic, ozkih, kot da bi jih zvrtal z najtanjšim šilom, v rožiček nad
njima, top in zakrivljen nazaj, v rdeče žrelo, preveliko, preširoko, volčje. Ta
trikotna in hrapava glavica se mu je zazdela zelo grda, preveč odvratna. In
začudi se, kako da ni tega opazil prej, vsaj takrat, ko se je kače dotaknil z
golimi rokami, ko mu je sosed, vrstnik in tovariš, ki se je na čuden način spora-
zumeval z njimi in jih zbiral kot piščance, ponudil tobačnico, a on jo je —
zaneseno zazrt v usta, ki so pripovedovala izmišljotino o ljubezenski dogodiv-
ščini v vdovski postelji — odprl in se dotaknil ledenega vratu. Takrat se je
prav zares prestrašil, ker ni vedel, da je ta kača brez zob, da so jih ji izpulili,
preden so jo strpali v škatlo. Pa vendar se mu je, najbrž že zato, zazdela lepa.
Lepa bi bila tudi ta, v grmu, samo da ne bi bilo te grde, odvratne, ogabne,
nevarne glave... Ta vrat, ki se je tako ponosno in ljubko iztegnil. Sopeče grlo,
kakor da je okradlo mavrico. Gibčno telo, pokrito s fantastičnim bogastvom
vzorcev, do skrajnosti natančnih in simetričnih. Vse sami kvadrati, eden zra-
ven drugega, manjši v večjem, v vrstah, od vrha vratu pa do konca repa, vsi
zvezani na vogalih — nizi prekrasnih ogrlic, kakršnih ne bi mogli napraviti vsi
draguljarji sveta ... Samo da ne bi bilo te grde glave. In dveh votlih zobcev
v njej. In pod njimi tistega mešička, in v njem nevarne kaplje. Te ene same
kaplje ...
»Glej, premišljuješ o bitkah in frontah, o juriših in prebojih, a prestrežejo te
takšnile, ki vohljajo v ,zaledju', po strehah in smetiščih, ki ne marajo duha po
smodniku. Prestrežejo te in naženejo v grm, v katerem si še vrana ne bi po-
iskala prenočišča. Tu pa te pričaka poskok, breznogi plazilec, ljubljenec teme
in lukenj, od katerega je še kokošji kljun močnejši. Pa se ti spravi nad glavo
in te drži na muhi. Ce le zganeš s čimerkoli, če pokažeš, da si živ — te piči
s tistima dvema krivima zobcema ali celo z enim, če ga je volja — tudi to je
dovolj za tisto njegovo edino kapljico!«
Listič, ki ga je zvila kapa, zgubančen in krmežljav, se iztegne počasi, skoraj
brez šuma. Pisani klobčič se od tega zgane in nekako strese, naglo se zvije in
potuhne, a glava se znova pripravi za udarec. Kurir se ves naježi. Ta ledeni
pogled se mu zazdi še bolj hudoben in jezen.
»Ne ga dražiti!« pomisli.
In še bolj se pritaji, naravnost otrpne. Uho mu je še vedno držalo tisto vejico
zvito, kot napeto v lok. Vejica se je na drugi strani, pri zemlji, tam, kjer izhaja
iz plasti zlepljenega in kakor stisnjenega odpadlega listja, naslanjala na tisti
živi pisani krog. Z njegovega ušesa je prenašala pridušene šume njegovih utri-
pov, a od tam vračala nervozne trzaje, preteče, polne pripravljenosti, ki so
709
bili odgovor na vsak utrip njegovega srca. Zato se je trudil, da se umiri čim-
bolj, do skrajne mere. A napoti mu je bilo celo lastno, čeprav pritajeno, zadr-
ževano dihanje. Čeprav slaboten in do kraja umirjen, je topli dih gibal listje
pred seboj, a to je pri tem šuštelo, dražilo kačo in jo držalo v popolni priprav-
ljenosti. Oči so ga pekle od znoja, se solzile in meglile od napetosti in to mu je
slabilo vid. Vrste kvadratov so migotale in se krivenčile, izgubljale so svoje
meje in se mešale, prehajale so v zmedeno in brezoblično mrežo. Vztrajni,
ledeni, grozljivi pogled se je od časa do časa potuhnjeno izgubljal, ni dal, da bi
ga kurir stalno spremljal, in v tem je ta videl neposredno grožnjo: ko se bo
zavedela te prednosti, je bil prepričan, in kadar se ji bo zahotelo, bo kača to
gotovo izkoristila.
»Pa vendar! Ali naj bo manjši od nje?! Mora jo prehiteti, iznenaditi na kak
način, popasti jo naglo, naenkrat, zvito. In to celo, tako v zvitku, predno bo ...«
A ne utegne dokončati misli: veter spet poboža krivenčasti grm in ponovno
vznemiri konec vejice: vrat se zopet stisne, a jezik divje zasika.
Kurir še enkrat pritaji življenje v sebi:
»Ne je dražiti... Z ničimer, niti s tiho mislijo!«
A od tam, z druge strani, so se glasovi one trojice gibali navkreber in prodirali
do njega. Nejasni sicer, pa kljub temu slišni, brez dvoma navzoči. Jasno mu je
bilo, da se je patrola ustavila, da se nikamor ne premika. »Najbrž si bodo
odpočili. Zakaj si tudi ne bi. Nihče jih ne kliče, nihče jih ne preganja. Vse jim
je po volji, ne mudi se jim. Samo, da ne bodo v tem pretiravali. Da jim, recimo,
ne pade v glavo, da se okopajo doli v sotočju ali da začno nabirati lešnike, in
pogledajo v ta grm! Ali pa da se preprosto zavale in zaspe, a medtem odnekod
prileti ptica in premakne kakšno vejico. Ali močnejši veter — že to bi bilo
dovolj, da poskok plane kot strela ...«
Ves je premrl od negotovosti in čakanja. Potrpljenje ga vse bolj zapušča, pa
tudi moč mu nekam odteka — ali v zemljo pod njim, ali po oni vejici, na drugo
stran, v pisani klobčič.
»Če bi bilo to kakšno razumno bitje! — Slučajno sva se srečala — bi mu pojas-
nil — povsem slučajno. Padel sem semkaj samo zaradi tega sporočila v žepu,
ne pa da bi te vznemirjal. Jaz sicer ne maram tvojega rodu, bi mu priznal.
A puške ne nosim zaradi tega. Glej, dajem ti besedo. Nikoli ne bo namerila v
tvojo glavo. Pa če hočeš, niti v tvojega najbolj oddaljenega sorodnika. Mirno
pojdi, brez strahu, pojdi, kamor te je volja, na vse strani ti je svet odprt, pa
izbiraj, kamor hočeš, moja noga ti ne bo preprečila, zaklinjam se ti.«
»Drugemu laži« — zareži kača s svojim mrzlim pogledom. — »To govori tvoj
strah, a ne ti. Dobro vem, kaj si pravkar mislil.«
Ta. nemi pogovor mu še bolj vzame pogum:
»No, pa se bojuj v zaledju! Uideš puški, izmuzneš se najgostejši salvi, pobegneš
mreži karteč, iztrgaš se iz samih čeljusti zasede. A na koncu — crkneš brez
krogle. Od enega samega samega votlega zobca, enega vboda, ene edine kap-
ljice ali celo njenega dela ...«
Kaplja znoja zdrsne s čela, naleti na gubo in steče po njej, potem pa zdrsi
vstran in potone v zamegleno oko. Veke se naglo, same od sebe, sklopijo, a
poskok se spet javi z mrazečim drhtljajem.
»Niti toga ne? Pa dobro, ne bom« — popusti kurir in se sramuje zaradi tega
pred samim seboj.
710
»v brigadi je vendarle drugače. Tam te spoštuje še tisti, ki te sovraži, ne more
drugače. Ker vidi: to je vojska. Ogenj in moč,' širina, svoboda. Tam si človek,
v vsakem trenutku. Odkrito se bojuješ, odkrito potuješ, odkrito miruješ, zaspiš
s polnim, celim snom. Tukaj pa — kamorkoli se premakneš, moraš to potiho,
skrivoma, da te nihče ne opazi, da nihče ne zve kaj o tebi. Tedne in mesece.
Pa ravno ko pomisliš, da tudi tako le nekako gre, naletiš na kakšno patrolo,
zasledi te oko špijona, izda te ptica, odkrije pes, izda ogenj, grižljaj kruha,
rodna hiša, lastni opanek, kašelj, celo tvoj lastni slabotni dih...«
Čeprav so bile te misli čista resnica ali vsaj zelo blizu resnici, se jih skoraj
prestraši. Občuti, da mu jemljejo pogum in ga siromašijo, se mu vtihotapljajo
v notranjost: ugašajo mu toplino, zamegljujejo pogled in pijejo moč.
»Kaj pa si pričakoval?« — se nemo obregne sam ob sebe. »Vojska je bila vedno
prav taka. Dokler je, kakor ti hočeš, ti gre vse izpod rok, vse na tem svetu ti
pomaga. Kakor hitro pa naletiš na klanec, kakor hitro se ti voz ustavi, ti vsè
obrne hrbet, vse preskoči v nasprotni tabor. Zaveznik in krvnik — kakor pač
hoče. A zato pa si vojak. Brani se. Ne vdaj se. Kadar je potrebno, pokaži
»zobe«, stisni pest; kadar pa ne moreš drugače, se pomiri, potrpi. Tudi potrp-
ljenje je orožje.«
Tukaj, v grmu, ni imel izbire.
Iz oči v oči, nos pri nosu.
Napete strune, pritegnjene do kraja-, preden počijo.
Cela večnost.
A ves ta dolgi čas se je po oni vejici, ki je povezovala človeka in kačo, nepre-
stano nekaj pretakalo. Neslišno in nevidno, a kljub temu resnično, prisotno do
nevzdržnosti. Nekaj, kar je šlo od enega do drugega, zdaj sem zdaj tja, zdaj
počasneje, zdaj hitreje, zdaj v valovih, zdaj v slabotnem curku. Nekaj, kar je
hromilo in oviralo njega in njo. Kar ju je vezalo enega na drugega, in to popol-
noma trdno, kakor vrv, ki se ne pretrga. Od česar je zamrznila celo misel na
gib. Kar je trgalo živce in izčrpavalo moč. Kar je vso človeško kožo' spremenilo
v množico slanih vrelcev, od česar je bil celo oni pisani klobčič nenehoma v
tresljajih in "krčih, od česar so se svetile njegove majčkene, ledene in temne,
strašno vztrajne in neizmerno globoke oči, polne pretnje in pripravljenosti.
Nekaj, kar je popolnoma pritegnilo misli in čute.
Kdo ve, kako dolgo bi to trajalo, da se ni visoko zgoraj na hribu zaslišal strel.
Strel v prazno, brez kakršnekoli zveze z grmom in s tem, kar se je dogajalo v
njem.
To je zdramilo človeka:
»Nazadnje so odšli! Tudi jaz moram že vendar kreniti, zadnji čas je.«
Najprej se je oprl na roke — pazljivo, počasi, da ne bi zadel vejice, da ne bi
prebudil posušenega listka pod njo. Potem se je naenkrat, v močnem sunku,
tako hitro, kakor se je prej vrgel vanj, samo sedaj v obratni smeri, pognal iz
grma.
Vzravnal se je in trenutek postal. In čeprav sta mu onidve črnj kroglici in topi
rožiček pred njima še vedno lebdeli pred izmučenimi očmi, je začutil, kako mu
srce počasneje bije in kako se mu moč ponovno od nekod vrača.
Tedaj je najbrž odleglo tudi kači.	'
711
Drama v samostanu
Vladimir Mijušković
Med kosilom so se ustaši bahali s svojimi zločini. Dr. Sebastijan, gvardijan
samostana, je molčal. Medtem ko so pripovedovali, je vsakega posebej opazoval,
spremljal vsak izraz na obrazu, tehtal besede. Bili so navdušenj nad tem, kar so
storili. To je bilo gvardijanu jasno. Pa je bil tudi gvardijan zadovoljen z nji-
hovim delom? Glavni ustaški organizator v tem kraju je. Njemu morajo dajati
račune. A on je nezadovoljen, to se vidi. Zakaj? Ali niso storili, kar je treba!
Ali ga je morda razjezil fra Vice, ki je obsojal njihove zločine in je že v začetku
zapustil obednico; ni hotel kositi z njimi. Morda pa misli na svojega nečaka
Pavla, ki so ga pripeljali v samostan. Bolan leži v gvardijanovi spalnici. Te
uganke niso mogli rešiti.
Po kosilu vstane najprej Rudolf in gre v sobo k Pavlu. Ostali se spogledajo,
sporazumejo z očmi in odidejo. Gvardijan se pozdravi z njimi. Pričakovali so,
da jim bo kaj rekel, on pa je molčal kot nem.
Sebastijan ostane sam. Sprehaja se z enega konca obednice do drugega in
prička z ustaši, ki so že odšli.
—	Bahate se!... Malo ste storili. Odlikovanj hočete! Prekmalu je za to. Obto-
žujete drug drugega; kaj bo iz tega! Na višje čine mislite! Hm ...
Ko fra Vice opazi, da so ustaši odšli, se vrne v obednico. Obstane pri vratih
in nagovori Sebastijana:
—	Gvardijan, ali ste slišali, kaj govore ustaški častniki?!
Caka odgovora, a ga ne dobi. Sebastijan se sprehaja.
—	To so strahotni zločini, gvardijan! So to za vas še ljudje ali ne? Ali so to
še kristjani?
Gvardijan se ne obrne.
—	Prosim vas, gvardijan, odgovorite mi. Čakam na odgovor. Potreben mi je.
Sebastijan vstane, dvigne roko in obrne dlan proti fra Vicu. To je bilo zna-
menje^ naj preneha z vprašanji.
Fra Vice sede. Se enkrat se napoti gvardijan prek obednice, potem odide v svojo
delovno sobo. Komaj odpre vrata, zasliši iz spalnice čuden, krohotu podoben
smeh; je to smeh ali krik norca? Ni mu jasno, zdi se mu, da je bolj podobno
poslednjemu. Približa se vratom, nasloni uho na ključavnico, da bi bolje
slišal. Vse je tiho, smeh je prenehal. Caka, nobene besede. Vrata se odpro,
iz sobe stopi Rudolf.
Sebastijan ga pričaka z vprašanjem:
Kaj je tam?
712
Rudolf skomigne z rameni.
—	Je bolje ali slabše? — sprašuje gvardijan.
—	Ne vem ... Ampak dobro ni. Ali še niste govorili z njim?
—	Čakal sem, da bi se prej pogovoril z vami. Ni mi jasno, kaj se je pred tem
zgodilo. Pred par dnevi ste ga hvalili. Rekli ste, da se je izkazal. . . Zdaj pa!...
—	Užaljen bi bil, če bi samo za sekundo pomislili, da nisem odkrit do vas.
Pred nekaj dnevi sem ga hvalil. Zaslužil je to. Ničesar nisem dodal zato, ker
je vaš nečak. Drži, Pavle je junak. Veliko je delal in mnogo naredil. Nikoli se
ni zbegal, še manj omahoval. Zdaj pa!...
—	Ne mislim nanj kot na nečaka, na višjega ustaškega častnika mislim. Šolal
sem ga, s tem sem izpolnil družinsko dolžnost. Za sprejem na akademijo ga je
priporočil sam škof, seveda po mojem prizadevanju. Hvaležen mi je bil, vsaj
tako se mi je zdelo. Pavle je nekoliko lahkoživca. Zadovoljen je bil, da je
oficir. Res, spočetka je bil malce nereden. Ko sem ga opomnil, se je sramoval.
Po poroki je tudi to prenehalo. Nadzoroval sem ga. Prihajal je k meni. Gledal
sem na sleherni njegov gib, mislil na vsako besedo. Zelo ljubi hčerko. Zdi
se mi, da bolj kot drugi očetje. Naj sva se pogovarjala o čemer koli, vedno
je navezal pogovor na hčerko in jo omenjal. Ko sem ga začel pripravljati,
da pristopi k naši organizaciji, je pomišljal. Videl sem, da obračunava sam
s sabo. Nisem ga silil, čakal sem, da stvar dozori v njem. Ko je pristal in
prisegel, je komaj čakal na čas, ko se bo lahko začel boriti za našo stvar. In,
poglej, zdaj!...
—	Verjetno gre pri njem za hujšo živčno reakcijo. Tudi utrujenost je vplivala
na to. A kdo ve, če ni morda še kaj ... Človek je človek.
—	Na kaj mislite?
—	Ni treba, da je moje mnenje pravilno. Mislim pa, da je tudi to v zvezi
z njegovo hčerko. Kdo ve, če se ne motim. Lepo se pogovarja. Prepričljivo
dokazuje. A vse proti nam. Pravzaprav proti sebi. Vedno izhaja od sebe.
—	Proti nam!... To je prava norost!... Ko sem vstopil, se je nekdo smejal.
—	On . .. Dolgo sva se pogovarjala. Da bi ga nekoliko pomiril, sem mu pripo-
vedoval stare spomine. Dokler sem pripovedoval, je bil miren. Ko pa sem
začel govoriti o ustvarjanju naše države, se je spremenil; od časa do časa je
zadrhtel. Skušal sem ga napeljati, da bi kaj rekel, on pa ni odgovarjal. Bil sem
obziren. Naposled sem mu omenil, kako mu bo pristajalo odlikovanje in višji
čin. Planil je v smeh. A kako se je smejal!... Rekli ste, da ste slišali.
—	Slišal sem ...
Sebastijan se napoti preko sobe:
—	Kdaj pa ste opazili, da z njim ni vse v redu?
—	Pred dvema dnevoma. V neki vasi smo naleteli na odpor. Bil je močan, orga-
niziran odpor. Imeli smo tudi izgube. Ste dobili poročilo?
Dobil sem ga ... In nanj sem mislil, medtem ko ste se vi za mizo bahali
z uspehi.
—	Namesto da jih iznenadimo, so oni iznenadili nas. Mnogo jih je pobegnilo,
skoraj vsi moški. Organizirala sta jih neki učitelj in njegov brat študent. Kar
smo jih ujeli, smo jih odpeljali s seboj. Eden naših, Suljo, trgovec iz mesta, je
med ujetimi prepoznal učiteljevo hčerko. To je bilo dekletce približno šestih
let. Jezni in krvavi smo sklenili, da se učitelju kruto maščujemo. Kot tiger
naskoči Ante deklico: zakolje jo, razpara in potegne ven drobovje. Obesili smo
713
deklico na kol ob poti. Roke in noge smo privezali za kol s črevi. Spočetka je
Pavle vse mirno gledal. Še pomagal je. Čudil se je, kako močna so otroška
čreva. Ko smo delo opravili, smo krenili naprej. Nenadoma začne iz množice
ujetnikov nekdo kričati: »Lada!... Lada!...« Verjetno je bilo mali ime Lada.
Toži neka žena, najbrž njena sorodnica. Vprašamo, kdo tarna, nihče se ne javi.
—	Zakaj ste pričakovali, da se bo javila?!...
—	Sprašujemo: nihče noče izdati. Pazimo, ampak na noben način je ne moremo
ujeti. A tu je množica, cela povorka. Izkoristi priložnost, zavpije: »Lada!...
Lada!...« in preneha. Ves čas nas je spremljal ta zlovešči glas. Vsi smo bili
jezni. Bil sem ves iz sebe, ne vem zakaj. Ustavili smo se; obljubili smo, da
osvobodimo tistega, ki izda ženo. Nihče niti ne zine. Krenemo, vsi pazimo.
Nekaj časa je mir, začnemo pogovor, a znova se iz množice iztrga glas. Pavle
je hodil poleg mene. Nič ni govoril. Rekel sem mu, da je to neki hudoben
duh. Tako javka, mi pa ga ne moremo uloviti. Nič ni odgovoril. Ni hotel iti
k jami, kamor smo jih metali.
—	Lada je ime njegovi hčerki.
—	Vem ... Ampak prepozno sem se spomnil. Zdi se mi, da je to razumel, kot
da ga nekdo iz množice opominja, da bo prišlo maščevanje; nekdo bo ubil
njegovo Lado.
—	Da... Lahko pa je tudi kaj drugega. Niste imeli prav, ko ste rekli, da je
to hudoben duh.
—	Naredil sem napako!... Vendar, kdo je sploh mogel pomisliti, da bo kaj
takega vplivalo na ustaškega bojnika. In to prav nanj, na Pavla! Dokazal je
že večkrat, da ima trdne živce.
—	Sramota!... In prav njemu se to zgodi!
—	Pomislil sem na vse... Veste, bil je prijatelj z onim Radkom, izdajalcem,
ki ni hotel vstopiti v organizacijo. Kasneje je izjavil, da je Jugoslovan, in šel
v ujetništvo.
■— Ah, ne!... Tisto je staro. To pa je nekaj novega. Slutim, vendar še nisem
gotov, kaj je.
—	To je vse, kar vem.
—	Meni zadostuje. Govoril bom z njim ... Mislim, da je najbolje, če bova sama.
—	Gotovo.
—	Dokler ne končava, izvolite v jedilnico.
—	Hvala.
Rudolf se oddalji. Sebastijan stopi k vratom spalnice, jih odpre in pogleda
noter. Pavel sedi pogreznjen v fotelju; iztegnil je noge, razširil roke po naslo-
njaču in z glavo, naslonjeno prek naslonjača, gleda nekam v prazno.
—	Ne spiš? — ga nagovori Sebastijan.
—	Zame ni več sna.
—	Pridi ven, da se pogovoriva.
—	Pozno je.
—	Pozno!... Dan je še.
—	Dan!... Po vašem!...
—	Pridi.
Pavel vstane počasi, kot da bi bil pretepen, in gre v delovno sobo. Sebastijan
ga opazuje. Privleče se do velikega fotelja pred knjižno omaro in se zruši vanj.
714
—	Bolan si, — reče Sebastijan.
—	Hudo.
—	Kaj te boli?
—	To, kar se ne da pozdraviti.
—	Za vsako stvar je zdravilo, sin moj, če je volja božja.
—	Zame je ni.
—	To so strašne besede!... Pokrižaj se!...
—	S čim?
—	Kaj sem slišal!... Ali sem sploh prav slišal!...
—	S čim?!
—	Z roko.
—	Nimam rok.
—	Imaš!... Vidim jih.
—	Z njimi sem klal in ubijal... S prsti sem vlekel čreva iz trebuha otroka.
S krvavimi rokami se ne križa.
—	Kaj se dogaja s teboj?! Spovedati se moraš.
—	Spoved!... Ne!... Pogovoriva se.
—	Naj bo po tvoji volji.
—	Jaz in moja volja!
—	Kaj ti je?!... Ne poznam te več.
—	Pavle sem, vaš nečak. Vi ste me šolali.
—	S sredstvi katoliške cerkve.
—	Sprejeli so me v akademijo.
—	Škof te je priporočil.
—	Postal sem oficir.
—	Nič čudnega.
—	In lepo sem živel.
—	Redili so te, mislili so, da si jim vdan.
—	In oženil sem se.
—	Iz ljubezni.
—	Dobil sem otroka.
—	To spada k zakonu.
—	Otroka, Lado!... Čudovit otrok je ...
—	Božji dar, sin moj!
—	Prišla je vojska.
—	Začeli so jo tisti, ki jim je bila potrebna. In zmagali so.
—	Prelomil sem prisego.
—	Nisi je prelomil. Cerkev te je odvezala prejšnje prisege.
—	Izdal sem državo.
—	Ne!... To je bila tuja država. Zdaj imaš svojo.
—	In začel sem ubijati ljudi.
—	Opravljal si vojaško dolžnost.
—	Kri, veliko krvi sem prelil.
715
—	Za poglavnika.
—	Za poglavnika!... Poglavnika!... Hm, zdaj je prepozno. Imel sem glavo,
zdaj je nimam več. Moja glava je bila navaden del telesa... Moja!... Le kako
je bila moja?! Jaz sem jo nosil, mislil pa je z njo nekdo drug. Ne, z njo nihče
ni mislil. Jaz sem z njo'paradiral, junačil sem se, nosil na njej kapo, a v njej!...
Ubijal sem ljudi! Pa če sem jih. To je zakon zgodovine. Nisem kriv, tako so
me vzgojili. Ubijal sem tudi ženske. Ženske!... Ali je to kaj novega? Da, to
je novo ... Pa tudi ni novo, že prej je kdo ubil žensko. Ce je nekdo ubil eno,
sem jih tudi jaz lahko... ne vem, koliko sem jih... A otroke! Kdo je ubijal
otroke! Kje to piše? Spomni se, Pavle. Pa se ne moreš spomniti. Tega nikjer
ne piše. Ne, nisem ubijal, klal sem otroke. Niti klal nisem; razparal sem mu
trebuh, potegnil iz njega čreva, mu z njimi privezal roke in noge na kol ob poti.
A otrok preplašen, izgubljen, stoka, kliče na pomoč: očeta, mater, vpije, kliče,
kar naprej kliče. Potem umolkne, premagali smo jo. Hahahaha... Premagali.
Veliko junaštvo, premagali smo jo. In pustili smo jo na kolu, da se vidi...
Ha ha... da se vidi. In kakšne oči je imela!... Kako je gledala! Se s kola je
gledala. A oči so se večale, večale: kdo ve, če se še sedaj ne večajo. Ce se še
zmeraj večajo, kako velike so že! A ime ji je bilo Lada. Prav takšna je bila kot
moja Lada. Tudi podobna ji je bila. In jaz sem jo ubil!... Ne ubil, razparal sem
Lado. Pa tudi ona ima očeta. Živi, v gozdu je, puško ima, bori se. A jaz sem
s svojimi prsti vlekel čreva iz trebuha njegove Lade.
—	Živ je zato, ker se ga tebi ni posrečilo ubiti.
—	In glas: Lada... Lada! Slišal sem ga, še zdaj ga slišim, kako dolgo ga bom
še poslušal!... To je svarilo ... Ali me glas spominja na zločin! Ubil sem
dekletce, ki mu je bilo ime Lada. To pomeni, da krščanstvo ni demagogija,
niti bog fikcija.
—	Grešnik, ti si izgubil vero!
—	Nisem ... Jaz je nisem izgubil. Ce je zdaj nimam, so mi jo vzeli tisti, ki so
mi jo dali. Ali so imeli prav takrat, ko so mi jo dali, ali sedaj, ko so mi jo
vzeli, ne vem. Eno pa vem: obakrat niso imeli prav.
—	To je sofizem!
—	To je resnica. To je resničnost, težka resničnost, ki jo nosim. Ali ki nosi
mene. Danes moram razčistiti, rešiti stvari, o katerih bi moral misliti prej.
Vera, krščanstvo: o tem so mi dan na dan govorili doma, tega so me učili. Vse
sem sprejemal. In bil sem kristjan. A krščanstvo uči, da kristjan ne sme biti
zločinec. Jaz pa sem zločinec. In ker ne morem obenem biti kristjan in zločinec,
sem samo zločinec.
—	Vročino imaš.
—	Gorim... To je tisti peklenski ogenj, ki sem si ga predstavljal.
—	Ce boš tako nadaljeval, če se ne boš pokesal in vrnil k veri, se boš pekel
tudi na tem ognju.
—	Za to sem že poskrbel. Okrog mojega telesa plešejo plameni. Duša je že
zgorela. Tam, kjer je bila, je zdaj prazno. Srce pa se praži, krči, zgoreva. Kako
hudo je, če se ti žge lastno srce...
Sebastijan je hotel ostati popolnoma hladnokrven. Nič se ni spremenilo na
njegovem svinčenem obrazu. Zdaj pa ga je pričel oblivati pot.
—	Ali me hočete rešiti? —vpraša Pavel.
—	Vse za tvojo rešitev, sin moj.
716
Pavel s težavo obrne glavo in pogleda proti knjižnici:
—	Tukaj, v tej omari je vsa krščanska modrost. Najdite v eni izmed teh knjig,
da je rekel Jezus, ali kateri njegovih učencev, da je to, kar sem storil, krščansko.
Odprite mi knjigo, pokažite mi stran: dajte mi, da preberem, in rešen bom.
—	Pomiri se, cerkev te vsega tega odvezuje.
—	Cerkev! Ali so cerkev ljudje, ki v njenem imenu delajo proti njej, ali kaj
drugega?
—	Vsi vemo, kaj je cerkev. To je jasno.
—	Mislil sem, da mi je jasno. Zdaj, vidiš, mi ni jasno. A tudi če to sprejmem.
Vse bi sprejel, samo da te muke prenesem na drugega. Da bi jih nekdo lahko
prevzel, mu jih moram izročiti. Moram jih izvleči iz sebe, odvreči. Pokažite mi,
kje piše, v kateri od teh knjig, da je krščansko to, kar delate vi; miren bom.
—	To so naše stvari.
—	Nosim pa jih jaz. Izgleda, da jih vi nočete sprejeti. Ne čudim se: ni jih lahko
sprejeti. Samo ena pot je še, ki drži do izhoda . .. Ali naj krenem po njej?
Recite, da ni nič resnice v tem, kar uči katoliška cerkev. Odprite srce, pustite,
naj govori; za rešitev človeka gre.
—	Grešnik, kaj govoriš!
—	To je vaš odgovor. Jasen je. Nočete me rešiti.
—	Vrni se spet v sobo, lezi, odpočij si, zaspi. Pozneje se bova pogovarjala.
—• Odpočijem si naj!... To bi bilo lepo. Zaspim naj!... Ha . .. haha ... Pod
tem bremenom ni počitka. Toda ne, ne vdam se... Iskal bom rešitev, moram
jo najti.
—	Kdor išče rešitev, jo tudi najde.
—	Najde jo!... Jaz sem samo eden od mnogih zločincev, ki so se pojavili v teh
dvajsetih dneh obstoja poglavnikove države. Da, samo eden od mnogih!...
Tam ni rešitve, jaz nosim svoj delež. A ta je težak, težak, velik, ogromen ...
Tja z njim ne morem.
Sebastijan zmaje z glavo:
—	Začenjam izgubljati upanje v tvojo rešitev, sin moj.
—	Začenjate izgubljati!... Niste me rešili; niste hoteli ali niste mogli? Jaz pa
skušam najti rešitev. Slutim pot. Ne slutim, jaz vidim pot... Pa ne morem ...
Nekaj me vleče nazaj. Da, težko se človek hipoma osvobodi tistega, kar nosi
s seboj od začetka ... Ampak grem. Naprej, le hrabro, ustaški bojnik Pavle.
Ce bi oni, ki ti oproščajo zločine, verovali v to, kar pridigajo, ne bi delali
tega, kar delajo. Ne bi!... To niso sanje, prevara, halucinacija; to vidim.
—	Stopi h križu, moli, prosi odpuščanja, drugače...
—	Spet začenjate!... Zakaj tako grdo mislite o njem, ki mu, kot pravite,
služite?! Ce bi mi odpustil grehe, ki jih nosim, ne bi bil rešitelj, ampak norec.
Ne, najti moram izraz: bil bi patron razbojnikov.
—	Prosi odpuščanja!...
—	Toda pomislite na Ladinega očeta. V gozdu je: strašen, krvav, brez srca;
jaz sem mu ga iztrgal. In, ali ima lahko usmiljenje človek, ki mu je iztrgano
srce? ...
Jaz čakam odgovor, vi pa me gledate. Zakaj me tako gledate? Resnico iščem,
njo mi dajte ... Rešila me bo ... Resnico!... A to je resnica ,,,
—	Prosi odpuščanja!
717
—	Ce ga tudi prosim ... Greste tudi vi z mano? Ne, greste vi pred menoj?
—	Grem, daj mi roko.
Napoti se proti križu.
—	Ah, ne, ne... Temu.nisem ničesar dolžan. Pojdite, da prosimo odpuščanja
tiste, katerim sem dolžnik. Da mi oprostijo ali pa da jim vse plačam. Toda ne,
ne morem vsega plačati. Dopovedujem, pojasnjujem, upam, a glas: »Lada,
Lada...« Ah kako dolgo bo še trajalo!... Se ko me ne bo več, se bo slišalo.
—	Kakšen glas!... Ce bi bil glas, bi ga tudi jaz slišal.
Ne slišite ga!... Čudno, da ga ne slišite!...
—	Nobenega glasu ni.
Pavel počasi dvigne glavo in pogleda razpelo:
—	A, ti tam, ali ga slišiš? Ali si tudi ti gluh?
—	Kaj govoriš, grešnik?!...	j
—	Torej priznavate, da sem grešnik!... Kdo pa me je zapeljal v greh?!...
Kdo, recite, kdo?!
Sebastijan stopi do kota in upre pogled v Pavla.
Pavel vstane, skuša iti prek sobe. Pade. Stegne se po sobi; prične se zvijati,
kot da bi se branil:
—	Ah, ni mogoče pobegniti!... Nikamor naprej!...
Dvigne se; težko diha. Sebastijan ga gleda. Potem še strašen krik. Iz obednice
priteče Rudolf in obstane pred Sebastijanom. Srečata se s pogledi.
—	Sedaj je vse jasno — reče Sebastijan.
—	Živci — reče Rudolf.
Pavel zbere moči.
—	In kri in človeški možgani in otroška čreva, in...
—	Popolna blaznost — reče Sebastijan.
—	Jaz!... Popolnoma pameten sem. Pri polni zavesti. Ce je pri meni kaj
norega, je to, da razpravljam z norci. Končno je iz mene nekaj spregovorilo,
a bilo je globoko, globoko ... Pri vas pa ...
Rudolf stopi k njemu in se skloni nad njim:
—	Pomiri se, Pavle! To je prišlo slučajno. Tako bo tudi prešlo.
—	Slučajno prišlo!... Vem, kako je prišlo. In odšlo bo ... Odneslo me bo,
vrglo; jaz bom izginil, to pa bo ostalo. A svarilo, prekleto svarilo! Nehaj, slišal
sem, slišim!...
—	Blede se ti!... Nobenega glasu ni, ponavljam, tudi midva bi ga slišala, če
bi bil, — reče Sebastijan.
—	Ce bi ga slišala, ne bi stala tukaj. Ali pa ga bosta tudi vidva slišala?!...
Ah, to, to: ali ga bosta slišala!
Stegne se in razširi roke.
Rudolf in Sebastijan se spogledala.
—	Končano, — reče Sebastijan.
Rudolf poklekne nad Pavla in posluša:
—	Ni... Lepo diha.
Pavel na pol odpre oči in se nasmehne. To je bil njegov odgovor.
718
Sutjeska
Jovan Raonić
Skrili smo se v neko grmovje, trije ali štirje smo bili, ko je prišlo do zastoja.
Srca so se skrčila, ustnice so zledenele, nihče ni črhnil. Samo oči so nam
temnele, temnele. Letala so krožila nad nami, njihove sence so se lovile po
kamenju. Smrt smo z zaprtimi očmi zrli v besedah, ki so dospele od nekod:
zaprli so obroč.
Po stezi, ki so jo naredile naše noge, pohiti mimo nas Sava; dva kurirja ga
spremljata. Mudilo se mu je, kamenček izpod njegove noge mi je priletel na
roko. Videl sem mu v oči. Njegove oči so strmele naprej, tja, kjer so nas
zaustavili, kot bi hotel s pogledom predreti obroč. Sli so mimo. Eden izmed
kurirjev, moj vrstnik in sosed, se je ozrl in nasmehnil, kot da bi hotel povedati
neko svojo misel, v katero je trdno veroval: »Zdaj bodo doživeli svoje...«
Pozneje sem ga še enkrat srečal, zadnjikrat, spet je bil skupaj s Savo, ni ga
hotel zapustiti.
Kakor hitro so bili mimo, sta ogenj in kamenje zavrela okrog nas. Se uši na
glavi nisem več čutil, morda so nehale gristi, morda so tudi one od strahu
otrpnile. Drevje in kamenje je frčalo naokoli in padalo na nas. Tu in tam je
kdo kriknil, ko ga je dvignilo v zrak. Frčala je kdo ve čigava roka, noga, rama.
Ležali smo na pobočju, vse sem lahko opazoval. Leta so me rešila, da nisem
doumel vsega do kraja. Tam doli, malo stran od nas, sem videl nekega očeta,
očeta mojega sošolca, kako strmi v to, kar se godi okoli njega. Od izbuljenih
oči prek prašnega in okrvavljenega obraza se mu je zdaj pa zdaj naredila bela
brazda. Ozrl se je na sina, ležal je malo pred njim in s pestjo udaril nekam.
Kam, nisem videl. Slišal sem. In vedel sem. Doumel sem, od vsega, kar se je
godilo tam, sem toliko doumel. Stari je bil privedel sina s seboj, še preden je
dorasel za vojsko. Le pozabil je, da je vojska tudi doma.
Okoli nas je grmelo.
Kljub vsemu smo še streljali.^.Zdaj, ko je Sava prodrl naprej, smo se po malem
tudi mi premikali. Potem pa je nenadoma nastala tišina. Izvedeli smo, da je
Sava padel. Ni bilo več poti. Po Savovi poti ni bilo mogoče. Pravzaprav, edino
po njej je bilo mogoče, ampak ta pot je vodila v smrt. Vse poti so vodile v smrt.
Treba je najti neko pot, ki bo vodila v življenje. Tako se je glasilo Savovo
povelje. Tako so zdaj poveljevali komandirji in komisarji, toda zdaj so ta
povelja zvenela kot napotki. Se smo obstajali, še smo živeli, zato, ker je
veljalo eno samo povelje, Savovo.
Tudi jaz sem občutil to povelje. Moramo se prebiti.
To so občutili tudi ti, ki so nas obkoljevali. Zato so prihajali novi in novi.
Če nam je naša zemlja, to naše kamenje kdaj hotelo pomagati, nam je poma-
719
galo zdaj. Kajti kjer nismo mogli mi, sta zemlja in kamen razbijala njihov
obroč. Tam, kjer nas ni bilo dovolj živih, da bi se lahko rešili, sta se nam
pridružila. Odpirala sta pot. Pot v življenje. Seveda tam ni bilo steze. Toda tam
je bila edina pot v življenje. Po tej poti so hodili tisti, ki so jih krogle in
bombe pustile, pozabile ali obšle. Samo ti so tudi ostali živi. Savovo povelje
se je torej le izpolnjevalo. Celo mrtvi, ki so padali v vodo, so ga izpolnjevali.
Voda jih je odnašala iz obroča.
Naša skupinica je bila majhna. Sli smo za večjo skupino, v kateri je bil tudi
starec s sinom. Videl sem, kako so, ko so jih opazili, stekli proti gozdu. Zasuli
so jih z minometalcem. Od vseh strani. Starec je zaostal, bil je ranjen. Drugi
so se rešili v nekakšen gozdič, v nekaj omorik. Mi smo gledali s pobočja. Stari
se je skril v najbližje zavetje in se pokril z gnilim listjem. Ostali so že dosegli
senco. Minometalci jih niso mogli več ustaviti. Zato je ogenj nanje prenehal.
Videl sem, kako se je sin, plazeč se, vrnil po očeta. Hoteli smo kreniti naprej,
pa so nas opazili; glavo sem držal previsoko. Okoli nas se je iskrilo, skozi prah
in svinec mi je pogled hitel na drugo stran. Sin je klical očeta. Hotel sem mu
zaklicali, kje je. A kako? Gledal sem skozi solze od prahu.
Pod staro bukvijo, ki ji je minometalec oklestil polovico vej, je v suhem listju
neki človek pritajeval svoje življenje in svoje srce. Niti glasu ni dal od sebe.
Da reši. Ne svoje življenje. To, kar je še lahko rešil.
Vse bolj žalostno je klical sin. Srce je vse tiše bilo. Potem je naenkrat postalo
vse jasno in razumljivo. Pod nekim življenjem je bila potegnjena črta. Iz
gozda so priganjali mladeniča, naj se vrne. Pomišljal je. Okrog njega začne
valovati listje, kot bi oživelo. Odloči se. Steče. Ko smo se kasneje uspeli prebiti
na drugo stran, pravzaprav prebila so se naša telesa, sem stekel v suho listje
pod staro bukvijo.
—	Stari, Džoko!
Se je živel. Veke so mu, čisto modre, zamirale nad očmi. Od bolečin v nogi.
Šepetal je:
—	Nikar ne povej Ranku. Naj se ne muči. Dovolj, da se jaz ...
Kako bi tudi mogel. Bili so že skoraj pol dneva pred nami. Hotel sem vpiti.
Kričati. Zašepetal sem:
~ Kam pa bo šel? Kam bomo šli mi? Ali slišiš ... tisto ... tam ...
Starec me je pobožal. Drgetal sem. Mislil sem na svojega tovariša, ki sem ga
malo prej videl poleg Save. Ali še strelja? Ali pa je že ...
Starec me poboža po glavi. Hotel sem ostati tam, zraven njega, in poginiti
z njim. Hotel sem ostati tam. Ob tem bobnenju, ki se razlega. Ob tej gori, ki
ječi od naših muk. Strastno sem si želel, da bi tudi jaz padel. Meglilo se
mi je v glavi. Skozi meglo je prodrlo povelje: odhod.
Naš vodja se je ustavil poleg starca. Ta je samo majal z glavo sem in tja.
Počasi je govoril: — srečni bodite, meni je dobro, pohitite, prepozno bo, meni
je dobro ...
Vstal sem. Pogledal sem roko, nisem takoj dojel, mislil sem, da je to starčeva
kri. Potem sem začutil, da me boli meso. Hlačnice so se razparale, odtrgal sem
kos, ki je visel čez koleno. Tovariš ga je vzel, da mi obveže roko. Stari reče: —
Vzemi to. Hranil sem zase, zdaj pa mi ni več potrebno...
Nekakšne smeti. Tobak. In še nekaj. Starec je rumenel. Komaj je še govoril.
Posipal se je s suhim listjem. — Vzemi, to je s pajčevino za rane, hranil sem to.
72Ü
Dal je več od svojega življenja. Slekel sem bluzo. Dokler smo se še zadrževali,
sem umikal preplašeni pogled pred ostrimi vodnikovimi očmi. Se Nemci bi
zbežali pred njimi. Niti uši si nisem smel očistiti s šivov. Gledal sem, kako
se belijo. Krenili smo. Ostali so bili srečni zaradi tistih nekaj mrvic tobaka.
Stari nam je blago kimal z glavo. Stara bukev je tiho šelestela. Preplašeni
večer se je spuščal in prodiral med hribe. Samo ogenj po hribih je trepetal
vse bolj in bolj opazno.
Kje smo prišli iz obroča — nisem vedel. Ničesar več nisem vedel. Nihče ni
vedel ničesar. Samo eno — pretolči se. Prebili smo se. Ali smo se? Kje? Kam?
Kamen ni vedel povedati. Mi tudi ne.
Naenkrat nas je zasulo. Bili so na pobočju pred nami, a so vendarle prehitro
začeli streljati. Gotovo jih ni bilo dosti. Izognili smo se jim.
V vojski ni uspehov, je samo tuja slabost in lastna sreča. Ce sta ti naklonjeni,
je dobro — tako sem odkrival nekakšne resnice in jih sproti pozabljal. Odkrival
sem vse resnice. In vse takoj pozabljal, vse razen ene. Tiste zadnje, poslednjega
spoznanja. Kje nas čaka — sem se spraševal. To ni bilo vprašanje, to je bil
občutek. Bal sem se. Bal sem se te bojazni. In bal sem se, da ne bi prenehala.
Videl sem, kako umirajo tisti, ki se ne bojijo. Kako lepi so bili tako neustrašni.
In kako lahko so umirali. V vojni ni nič lepšega od onih, ki se ne boje. In
ničesar strašnejšega od tega, da morajo umreti. Strela ne udari v koprive —
to je — na srečo nekaterih — resnica.
—	Stoj!
Kako oster glas ima naš vodnik. Kot nož. Glas mu sije iz oči.
Bil je eden naših.
—	Videl sem volka. Glavo je obrnil vstran in šel mimo.
—	Vsakdo bi obrnil glavo od tebe, nesrečnež! Iz katere čete si?
Pred ostrimi očmi našega vodnika se je novinec stresel. Krenili smo. To ni bila
hoja, to je bilo prebijanje. Videl sem, kako oni, ki smo ga našli, vleče nogo za
seboj, a nisem nič rekel. Desno od nas so udrihali po nekom. Minometalec je
opravljal svoje. Bobniči so se nam tresli od grmenja šarcev. Kakor da ne bi
mogli prenehati. Zavlekli smo se bolj v levo, nihče ni pomislil, da bi od tam
moglo pridrveli krdelo s strojnicami. Strojnice. Ravno primerne so. Prerešeta
te, bratec, pa si miren. To tukaj je bilo še hujše. Najhujše pa je bilo danes,
ker nisi vedel, od kod te bo smrt doletela. Videl sem štorkljo, kako se je
spuščala prav nad našimi glavami. Od spodaj je ne opaziš, ne utegneš se skriti,
umakneš se ji — pa te vidijo z zemlje. In kar naprej tako.
Ko je padla noč, smo se stisnili v neki strmini. In tu v mraku sem občutil,
da mi nekaj gomazi po telesu, po vsej koži. Naenkrat spoznam, oblit z grozo,
da se ne bojim ničesar več, da ni več nobenega strahu, da so samo še uši.
Lačne uši, ki grebejo zunaj in znotraj. Nisem se več bal. Spal sem in stokal.
Presunljivo sem stokal. Tresli so me z rokami, da bi se predramil. Zdi se mi,
da je nekdo nad menoj rekel: — Pusti ga, tifus bo dobil. Ali sem slišal to?
Ali sem mogel? Spal sem. Uši so greble zunaj in znotraj. Vedel sem, da so- to
one. Vedel sem, da so uši tisto najstrašnejše. Zato se nisem mogel več bati.
Ko smo zjutraj šli naprej, nisem občutil ničesar več. Samo vedel nisem, ali je
to vročina ali mrzlica ali kaj mi je. Ampak hodil sem. Čudno, kako je vsako
stvar v družbi lahko storiti. Moraš storiti. Najlaže je biti sam, a najteže je sam
nekaj narediti. V družbi pa je vse mogoče. V družbi je človek zdrav, lahak, pa
46	721
čeprav se milijon belih uši sprehaja po njem in siplje vanj milijon kapljic
strupa ter pije kri iz njega.
Hodil sem. Vsi smo hodili. Povelje je ostalo, a bilo je izvršeno. Nisem vedel,
da hodim. Samo šel sem. Kako dolgo? Do noči. Prišel je večer. Spet sem zaspal.
In spet sem vzdihoval — ali so me slišali? In naslednje jutro sem hodil, čeprav
nisem mogel več. Zdaj sem vedel, da mi je vroče in da ne morem. Da ne morem
več. Toda bal sem se vodnika. Hodil sem. To so vedeli vsi okrog mene. Jaz
nisem vedel. Ne kam ne kako ne koliko časa.
Potem je prišel tisti večer. Prvi sem padel in iskal vode. Najbrž je vodnik
prišel in se ustavil nad mano, jaz pa sem ležal in iskal vode. Ali mu je bil
pogled oster? Nisem več zaznaval tega.
Kdaj je prišel tisti večer? Kdaj je minila tista noč? Zjutraj so se mi oči neko-
liko razbistrile. Šli smo naprej. Jaz nisem hodil. Opotekal sem se. Vlekli so
me. Kot kamen na vratu. Potem so naredili nosila. Spet so se za nami slišali
rafali. Še bolj so se bali. Jaz se nisem mogel. Ni mi bilo potrebno. Pa tudi uši
mi niso dale. Že so lazile po kosteh in po srcu.
Tedaj je nekdo vzkliknil: koliba! Ustavili smo se. Ni bila koliba — ostanki
nekakšne ute pod debelimi bukvami. Odpočil sem si. Vode. Kamenje je bilo
mehko. Vode.
Posedli so okrog mene. Niso se mi odprle oči. Nisem slišal rafalov v daljavi.
Tudi besed, da je konec z menoj, nisem slišal. Nič me ni več zanimalo. Malo,
samo malo sem se zdramil od njihovih pogledov. Hoteli so jokati, pa ni bilo
solz. Namesto solz so me oblivale kaplje znoja. Lastnega znoja. Moral je pri-
hajati iz kosti. Tovariši so me gledali, bolel me je način, kako so me gledali,
od te bolečine sem se streznil. Hotel sem se nasmehniti. Pogledali so stran.
Potem sem še jaz obrnil glavo, zaril sem se v suho listje. Globoko. Kot da bi
zaslišal vodo, ki šumi nekje globoko. Iztegnil sem jezik in ga zaril globoko v
listje, v hladno gnilo listje. Pil sem vlago iz napol zgnilega suhega listja. Zato
sem bil trezen. Tudi za njihove poglede.
Hodili so okrog mene. Koliko časa? Ure? Dneve? Ali sem spal? Ko sem odprl
oči, se mi je zdelo, da me je vse življenje, vse to kratko življenje, klical neki
glas, da bi me prebudil ta trenutek.
— Srđo, ali me slišiš? na vode. Najti moramo kakšnega kmeta, da poskrbi zate.
Doli proti vasi gremo in nagovorili bomo kakšnega kmeta, da pride in poskrbi
zate. Mi moramo naprej. Tu so. Naprej moramo. Razumeš? Pokrij se z listjem,
poslali ti bomo kmeta. Ali slišiš?	i
Gledal sem okoli. Spet so me gledali kot prej. Spet je bolelo. Samo to je bolelo.
A strah me ni bilo. Videl sem, da jih je bilo strah. Občutil sem, da je to dobro,
da hočejo živeti. Naenkrat sem zagledal svojo hišo. Tako jasno je bilo okrog.
Spodaj je tekla reka. Vode.
Naenkrat sem se zbudil. Popil sem vso vodo. Takrat sem videl, da ni nikogar.
Pomislil sem — poslali bodo kmeta, da mi prinese vode. Vode. Se sem natrosil
listja nase. Ožgani jezik sem tiščal v gnilo vlago. Vode ... o ... e ...
722
Raztrgana srajca
Milenko Ratković
Iz šole sem se ponavadi vračal s tovariši. Zatopljeni v razgovor smo pozabljali,
kako dolga je pot. Tu in tam smo se spotoma tudi sporekli. Takrat sem se
neopazno izmuznil iz bojevite druščine, sam počasi nadaljeval pot in mahal
z oguljeno torbo.
Ko sem nekoč tako korakal, sem naletel na dvojico dečkov, ki sta se prepirala.
Eden je bil starejši, drugi pa je bil moj sošolec Pero. Tepla sta se, padala in
tolkla. Videti je bilo, da je Pero obnemogel, pa je svojemu nasprotniku pulil
lase in ga praskal z nohti. Pohitel sem, da ju ločim. Potem ko sem med preri-
vanjem sam dobil nekaj udarcev, se mi je to posrečilo.
Starejši deček pobere svoje knjige in naju zapusti z ošabnostjo zmagovalca.
Pero sede na kamen in jokaje prične ogledovati svojo raztrgano srajco.
—	Poj diva! — sem mu rekel, ko mi je bilo dosti njegovega joka.
—	Ne grem.
—	Pa menda ne misliš ostati tukaj?
—	Takšen ne smem domov — reče in si briše solze. Ce bi mama videla takšno
srajco, bi me strašno natepla.
Nisem vedel, kakO' naj ga potolažim. Pogledal sem svojo srajco. Bila je podobna
njegovi. Nekaj časa sem pomišljal in se končno odločil:
—	Dal ti bom svojo srajco. Jaz se bom laže izmazal.
Strašno se je začudil. Pero je namreč veljal za največjega skopuha v razredu.
Brez besede je slekel svojo srajco in oblekel mojo.
Ni mi bilo žal srajce, razmišljal sem samo, kako naj se izognem srečanju z
materjo, dokler ne oblečem druge. To se mi je sicer posrečilo, vendar je mama
še istega dne našla raztrgano srajco in me strogo vprašala:
—	Kaj pa je to? Kako si jo raztrgal?
—	Saj je nisem jaz — sem se poskušal braniti.
—	Verjamem, da je nisi ti, ampak tisti, s komer si se tepel!
Pobit sem molčal in upal, da se bo s tem končalo. Mama pa bolje pogleda
srajcO' in ugotovi, da ni moja.
—	Nesrečnik, kdo ti je podtaknil to srajco?! —zavpije in stopi proti meni, da
me udari.
Hitro sem bil čez prag.
Vse popoldne sem se potikal daleč od hiše, da bi mama pozabila na srajco. Kot
vse druge neprijetnosti je minila tudi ta.
723
Nekega jutra sem prišel v šolo nekoliko prej kot običajno. Od tovarišev sem
našel na dvorišču samo Pera.
—	Si napravil domačo nalogo? — me je pričakal z vprašanjem.
—	Kakšno nalogo? — sem se začudil, a sem se že isti trenutek spomnil, kaj
sem pozabil. — Nič za to! Jo bom pa zdaj napisal — sem rekel. — Samo, ali
mi lahko posodiš črnilo?
- Crnilo? — se namrši Pero. — To je specialno črnilo za nalivna peresa. Oče
mi je zabičal, naj ga nikomur ne dajem.
—	Torej mi ga nočeš posoditi?
—	Ja, veš ...
Mirno sem ga opazoval, v meni pa je nekaj vrelo. So ljudje lahko tako nehva-
ležni? Z jeznim glasom sem rekel:
—	Nič za to, napisal bom s svinčnikom.
Kakor jaz je tudi on dobro vedel, da domačih nalog ne smemo pisati s svinč-
nikom, vendar mi ni ničesar rekel. Sedem pod oljko in na kolenih napišem
nalogo.
Ko je učitelj pregledoval naloge, je obstal pri meni.
—	Zakaj si pisal s svinčnikom?
^ Nisem imel črnila.
—	Kako pa si ga imel za druge naloge?
—	Ravno včeraj se mi je polilo — sem se na hitrico zlagal.
Učitelj me je prodirno ogledoval.
—	Priznaj, da si to napisal zjutraj pred šolo.
—	Sem! — še sam sem bil presenečen nad tako hitrim priznanjem.
Videl sem, da učitelj pomišlja, ali naj me pošlje pred tablo, kjer se je že nabralo
nekaj takih, ki niso prinesli domače naloge.
—	Pred tablo! — mi nazadnje zapove.
Čudno ravnodušen sem bil ob misli na kazen, ki me je čakala. Mislil sem na
Pera in ga tu in tam pogledal. Kot običajno je sedel v svoji klopi in zdelo se
mi je celo, da je boljše volje kot po navadi.
Ko je učitelj pripravil šibo, sem prvi pristopil in iztegnil dlani. Nisem jih
umikal pred šibo, čeprav sem drugače to zmeraj delal. Občutil sem nekakšno
čudno zadovoljstvo, ker prejemam udarce, ki bi se jim lahko izognil, če bi mi
Pero posodil črnilo. Tisti Pero, ki sem mu jaz dal srajco in ga obvaroval mate-
rinih udarcev. Roke sem držal iztegnjene vse, dokler ni učitelj rekel:
—	Dovolj!
Potrt in razočaran sem sedel v klop. Ni mi šla iz glave Perova nehvaležnost.
724
Srečanje z Rusi
Cedo Vuković
Obljuba Sankovskega se je izpolnila: ruska flota je že tu.
Vladika je ves iz sebe od sreče. Naposled so tu! Prišli so, da se staro bratstvo
potrdi z orožjem. To niso več prazne besede: tu so ruske ladje, tu so topovi,
tu so ruski vojaki — mornarji v temno modrih uniformah in nekaj pehote,
tistih medvedastih bradačev z dolgimi puškami.
Pod staro trdnjavo »Španjolo« sta se srečali in pomešali dve vojski. Ena
s prostranih snežnih ravnin, druga z zasneženih planin, pa je enim in drugim
toplo in zeleno; tu je listje in sonce in modra voda, tu je pomlad, a belina tam
na vrhovih gora je samo v daljnem spominu.
Srečali so se vojaki dveh vojsk, pa se objemajo in tolčejo po ramenih ali pa
se vprašujoče ogledujejo in molče hodijo drug mimo drugega.
Ampak več je tistih sproščenih, odkritih.
Slišijo se vzkliki:
—	Dobrodošli, bratje naši!
—	Bratja, bratja!
Odpirajo se vratovi steklenic in lesenih čutaric in diši reška in crmniška
komovica in vino iz Morinja.
—	Potegni ta ogenj!
—	Na, poglej, kako je gosto in črno! Se tvoj car najbrž ne pije takega vina!
Odpirajo se izrezljane'lesene tobačnice in diši drobno narezani lešanski tobak.
—	Na, zvij si eno! Le poglej, kako rumen in mehak je, niti skadarski mu
ni enak!
—	Ne prizanašaj mu, rojak — napolni si pipo, potem bomo pa skupaj kadili
travo.
Neki dolgovrati Katunjan zmaje z glavo:
—	Eh, poglej, kako so vsi enako oblečeni — kakor naboji! To ti je vojska!
Opremljeni so od peta do glave.
—	Samo to mi ni všeč, da nosijo te brade. Zakaj jim bo to? Ce se nalezejo uši?
—	Res, naj jih strela! Mi imamo enega vladiko, oni pa, poglej, koliko jih je!
—	Nu, što skazal?
—	Eh, vrag ga razumi... Skazal: mi — en pop, en vladika z veliko brado...
—	Da, s borodoj.
—	A vi — vsi vladike!
—	Oho, — ho! Kolja, pridi sjuda! Pridite!
725
Nastane krik in vik. Rusom je bila pripomba všeč, pa so se zvijali od smeha,
metali kučme po tleh, poskakovali.
Tako je, vojska je vojska — najprej se vpraša za žganje in tobak, potem šele
za imena in drugo.
Oni Katunjan se približa čokatemu Rusu s polno rumenkasto brado in mo-
drimi očmi.
—	Kako te kličejo, primojduš?
—	Menja?
—y£)a, tebe, stric, tebe.
Stjepan, Stjepan Ivanovič Bezbarotko.
—	Sčepan! Ali je rekel Ščepan? A čakaj, rumenko, tudi mi imamo neko vrtavko
s tem imenom... Sčepo! O Sčepan — ej! Pridi sem, človek, da objameš
soimenjaka!
In dva vojaka se možato objameta, malo da se ne stepeta.
—	A kako je ime onemu črnuhu tam?
—	Vasilij.
—	Vasilij! Tudi mi ga imamo... Vaso, kje si, ciganska puška naj te ubije.
Hitro teci! Sem, sem, kje pa tičiš!
—	Pri nas je Vasilijev kot listja in trave.
—	A eden je, bog mi grehe odpusti, še svetnik, povzpel se je celo tja gor
na ostroške pečine... Pa, saj, Stepan, ti ne veš, kje je to.
Nabralo se je še vojakov in vsi so se radovedno ogledovali ter tekmovali
v besedovanju.
—	Pa vprašajmo tega! Kako te je krstila mati?
—	Pjotr.
—	Pjotr, sram te bodi... Hm, Pjotr? Kaj naj bi bilo to, ljubi bog?
—	Peter! — se nekdo spomni.
—	Seveda, brade mi! A Peter, nesrečnik, zakaj nisi takoj po naše povedal!
—	Sam vladika je pri nas Peter.
—	In to še Petrovič.
—	Pokličite vladiko, da mu povemo za soimenjaka.
—	Pusti ga! Skrbi ima čez glavo.
—	Sama enaka imena: pa saj smo ene krvi in ene vere!
—	To pove tako, kot da smo ena godlja.
—	Kaj pa si mislil — ruska mati je isto kakor naša.
Zdaj se Katunjan oklevaj e praska po senceh pa nazadnje stegne dolgi kazalec
in vpraša:
—• Pa imate v vaši vojski kakšnega človeka, ki se imenuje — Maksim?
Rusi se spogledajo in nasmihajo.
Nazadnje eden vzklikne:
—	Maksim! Maksimuška! Jest u nas takoj... Nu, pridi sjuda, Maksimuška!
Katunjan se križa in šviga z očmi po zbrani vojski.
—	Ej, bratje, da mi je včeraj kdo rekel, ne bi verjel, da premorejo tudi Rusi
Maksima, kot sem jaz!
726
—	Ni kot ti, ne boj se! Glava mu ne sega niti do tvoje pazduhe. In ne škili.
—	Naj ti bo, pa ne čvekaj... Pridi, Maksim, da se poljubiva kot pobratima!
Dajmo, potegnimo požirek iz čutare, suho prijateljstvo nič ne velja.	,
—	Aha, vodka!
—	U nas daže i vladiki vodku pjut.
—	Pjut, pa še kako! Kaj pa si mislil — tudi prečastiti očetje vedo, kaj spi
v steklenici!
In čutara krene iz roke v roko — nastane klokotanje v steklenici in po žejnih
vojaških grlih.
Nekoliko ob strani stoji visok ruski vojak, vitkega stasa. Obraza je temno-
poltega. Lepi črni brki so se spustili okrog usten. Nekako otožen stoji, samo
poredko se nasmehne. Ne vmešava se v vrišč in vpitje, roka se mu ne iztegne
za steklenico.
Katunjan ga zagleda pa zakrili z rokami, da doseže steklenico.
—	Stoj, stoj! Prihranite malo za onega korenjaka!
Razveselil se je fant in se približal. Ko je dobro potegnil, so še njega vprašali
za junaško ime.
—	Menja zovut Jermolaj.
—	Kako, nesrečnik, kako?
—	Jermolaj!
—	Pa si sploh krščanski stvor?
—	Se nikoli nisem slišal za tako ime.
—	Ne, za ves svet ne.
" Ne, od Kupiduha do Babove Glavice!
—	Ljudje, oznanite po vojski: ali je kje ime Jermolaj?
—	Ne splača se! Kolikim otrokom sem botroval, koliko otročadi sem videl,
nikoli nisem naletel na tako strašno ime!
—	Sveta resnica je, imamo Vukolaja, a to je le nekaj drugega.
Povprašali so celo nekega popa — pa tudi on ni vedel za tako ime in skrivaj
se je celo pokrižal.
- Vsakršnih imen imamo: Krivoto in Mrkoj a in Plošto in Krko to in Žmura in
Mrguda in Prežonjo in bogsigavedi kakšnega vraga še, a o Jermolaj u ne duha
ne sluha !
Zdaj se fant Jermolaj zares užalosti. Vsi so našli soimenjake, pa kličejo drug
drugemu in se trepljajo po plečih, samo on je ostal brez para. Medtem ko so
se ostali prav po otroško in lahkega srca veselili, se je neopazno umaknil in
se napotil proti trdnjavi. Sede ob topu na kamen, nasloni brado na dlani in
se zagleda v nagubano platno piorja. Mnogo glasov prodre do njega, a on jih
ne more razbrati. Gleda Jermolaj: ljudstvo se v mestu veseli; vsi so oblekli
svečane obleke; mladina poje; ruske zastave na »Spanjoli«, na samostanu,
v pristanišču.
Spodaj se vojska še vedno šali in brati.
Vladika je v cerkvi blagoslovil ruske in črnogorske zastave in jih poškropil
z blagoslovljeno vodo, pa stopil še ven na poljano, da blagoslovi tudi orožje...
Nekoliko pozneje mu povejo o oni igri z imeni in o Jermolaju. Z nasmeškom
posluša in postane mu žal vojaka s čudnim imenom. Ukaže, naj ga takoj
727
poiščejo in privedejo. In poljubi ga na čelo ter mu daruje tobačnico, ki jo je
rezbar okrasil z vejicami in prepletenimi okraski.
A ni časa za razgovor z Jermolajem. Treba je pohiteti k ruskemu komandantu.
Spotoma premišljuje o usodi teh krajev pri morju: od zdavnaj se tu vragi
kotijo; privlačna zemlja, pa se mnoge velike sile pulijo zanjo — Benečani,
Turki, Avstrijci Francozi, zdaj še Rusi kot prijatelji. V njem znova in bolj kot
kdajkoli vzplamti upanje: združiti se z Bokelji, zgraditi ob teh obalah močnejšo
in srečnejšo skupnost... Ampak, veliki imajo svoje načrte. Ko so sklepali mir
v Požunu konec preteklega leta, so rekli, da pripadeta Boka in Dalmacija
Napoleonu (a nihče ni vprašal ne Boke ne Dalmacije — njuna usoda se je
odločala na daljnih bojiščih in za mizo). In spominja se vladika, s kakšnim
navdušenjem so Crnogorci na cetinjski skupščini sprejeli poziv Sankovskega,
da krenejo ob morju in prehitijo Francoze. Isto je čutila tudi večina ljudi
s Primorja — to so odkrito povedali na skupščini v Risnju. In niso ostali samo
pri besedah; v vsaki občini so nabrali najboljše borce in jih poslali vladikovi
vojski v pomoč. In zdaj je to ena bratska sila — Bokelji, Crnogorci in Rusi.
Še nikoli ni bilo srečnejše zveze. Nikoli še ni bilo jasnejšega dne na sončnih
pobočjih Novega.
In posvet ni dolgo trajal. Sklenjeno je bilo: ne čakati tukaj Francozov. Flota
bo tako ali tako krenila na sever, da osvaja otoke in vznemirja francoske
postojanke na obali. A vojska bo šla proti Dubrovniku, naprej — vse dokler
se ne srečajo s Francozi.
Vladika ve: Crnogorci se ne oddaljujejo radi od svojih meja. Todaj zdaj je
ugoden trenutek — lahko izkoristi njihov zanos in prisotnost Rusov. Tako
vladika tudi pove vojakom:
—	Ali vidite, Rusi so prišli k nam celo z Volge, celo z drugega konca sveta,
mar naj mi čepimo s puškanii vsak ob svojem ognjišču! Ali udarimo na
Francoza, kjer se bo le pojavil?
—	Resnično, udarimo!
Vojska krene preko Sutorina — na Konavlje.
V tem se spredaj zaslišijo klici in streljanje. Sprednji odred se je spoprijel
s Francozi. A obotavljanja ni bilo. Sovražnik se je hitro umaknil proti Cavtatu
—	ni imel moči, da bi se postavil v bran na odprtem prostoru.
Šele pred Cavtatom se je vnel boj.
Rusi so se razvili v strelce. Odjeknila so hitra povelja za juriš in složni klici:
—	Za rodinu, za carja — uraaa!
Crnogorci in Bokelji so se pomikali po strmem terenu desno in levo. Niso
hoteli zaostajati za Rusi, ampak, če je le mogoče, prehiteti jih. Skakali so
s kamna na kamen med vitkimi cipresami in hrabrili sami sebe.
—	Hej, naprej, kdor je Črnogorec!
—	Hej, sokoli!
Pri Črnogorcih je bilo v prvih trenutkih tudi strahu: nenavadno je to vojsko-
vanje; kdor sploh ve, kakšni so ti Francozi in kako se bijejo. A tudi to mine
v naskokih, ki vojaku ne dopuščajo časa za razmišljanje.
Z dimom se je ovil lepi zaliv, pod katerim spi staro mesto Epidaurus. Poru-
šenih in požganih je bilo dosti hiš. Francozi se niso dolgo zadržali. Videti je
bilo: radi bi se izognili obleganju. Hitro so se začeli umikati proti Dubrovniku.
728
Neki njihov ranjeni oficir je skočil v morje in izginil. Umikali so se med bojem
in celo zapuščali topove.
Tudi na tej strani je mrtvih in ranjenih. Onemu dolgovratemu Katunjanu
krvavi leva roka. Obvezali so mu jo s platnom. A ni se hotel vrniti z drugimi
ranjenci, ampak je odšel za vojsko.
Črnogorci in Rusi so se klicali po imenih, iskali drug drugega. Naenkrat se
izve: padel je visoki fant Jermolaj. Krogla je prebila tobačnico, ki jo je
dobil v dar.
O tem je vladiki povedal nečak Stanko Stijepov.
Pozneje so pravili, da je bilo vladiki bolj žal za Jermolaja, kot za kateregakoli
lastnega vojaka, ki sta mu tega dne za vedno ugasnila nebo in morje.
(Iz zgodovinskega romana »Poruke«)
^atrola
Radoslav Rotković
»Ali slišiš, kako šumi gozd? Pred zoro se budi dremavo listje in otresa roso kot
pes, zrak je vlažen, v križu žge. Prihaja dan, zamotan v vato megle kakor
nedonošenček.«
Rojnik* Bedeković je izvlekel zemljevid in poiskal na njem potok in most,
prejšnje skrivno premišljevanje je teklo v njem samo od sebe, medtem ko je
opravljal mehanični del posla.
— Glej, to je Kobilja dolina, tam je Zabalj, a tam so Ponori; most je v tej
smeri.
In spet je Bedeković korakal na čelu patrole ter naprej snoval opis jutra, da
bi ga na prvem počivališču zapisal v dnevnik, posvečen Njej. Molčale so polom-
ljene veje in grbavi gozd, grd, opustošen ... A tisto šumenje iz Korolenkove
novele, ki jo obožuje njegova ljubica, hči ruskega emigranta Petrova, je pri-
hajalo do rojnika naravnost od tam, iz knjige, ki leži v njenem naročju. Od
tam je pihljal vetrič in raznašal šepet skrivnostnih stoletnih debel. Tukaj pa
je bilo pošastno gluho. Trava je vpijala šum korakov, vonj nevidnih trupel se
je mešal z vonjem borovcev... Zapuščen kraj, brez ptice, brez črede, stra-
hotno nem ...
Hodili so od debla do debla, tipali s pogledom, prisluškovali, zadovoljni, da
ni nikogar, in preplašeni nad praznino. Tako so dospeli do roba kotline in
obstali. Slišalo se je govorjenje, nerazločno in trdovratno, trajalo je, dokler je
trajal strah. Spodaj se je čez belo kamenje valil potok in njegovO' enolično
žuborenje je segalo do rojnika kot edini resnično živi glas v vsem napornem
križarjenju.
Vsi so slišali, da je most na Kobiljem potoku samo orientacijska točka, a so
kljub temu upali, da ne bo treba naprej. Gozd je ranjen in preži in nihče ne
* Rojnik, bojnik ... ustaški čini
729
ve, ali bo napadel z nožem ali z ognjem, če se mu približaš. Tukaj pa je most,
pod njim se lahko skrijejo pred nezaželenimi pogledi, operejo obujke in jih do
kosila posušijo, brez strahu, da bi precej široki lok kratkega mostu izdal dim
ali pa da bi se njihovi glasovi ločili od žuborenja potoka.
Voda ne nosi mrličev. Tudi ti so se umirili. Pod oguljenim deblom na robu
jame, ki jo je izkopala bomba, za grmom, pod nametano vlažno zemljo brez
nagrobnika, ležijo molčeči okostnjaki, edini stalni prebivalci Kobilje doline.
Prej se je včasih zgodilo, da je šel tod mimo partizan, ki je zgrešil pot. Snel
je kapo pred okostnjakom, kakor da pozdravlja živega, in nadaljeval pot. Ce
je imel mrlič na sebi kakšno znamenje, se je slučajni potnik ozrl naokoli,
prisluhnil, odvlekel truplo stran od poti in ga pazljivo pokopal, trudeč se, da
si zapomni mrličevo ime.
Pöd mostom je krožil čisti planinski zrak. Klarić in Hivzo sta se brez povelja
obrnila na levo, a Jurčec in Gmaz na desno stran. Počivali so na zvitih bluzah.
Rojnik Bedeković je pisal dnevnik. Dojavnik Klarić je primerjal čas na svojih
dveh urah, ki ju je hranil v notranjem žepu, da bi, če bi se ponudila priložnost,
tretjo lahko dal na roko. »Tale srbska spet zaostaja,« je jezno pomislil. Snel jo
je z roke — v naglici jo je moral odsekati — ko so blizu Gackega metali ujete
ljudi v jamo. Drugo si je mirno, bratsko prisvojil v neki muslimanski hiši v
Sarajevu ob raciji. Kadarkoli je lahko neopazno izvlekel obe uri, je primerjal
njun čas, vendar ju ni naravnaval. Zanimalo ga je vprašanje: kako velika bo
do konca vojne razlika v času med obema urama. Hivzo si je drgnil komolca,
ne da bi vedel za dojavnikovo skrivnost, in ta njegova zavzetost za malenkosti,
zunanje malenkosti, je malodane ujezila Klariča. Tu sta dva drobcena strojčka,
ki ju imamo za zgled točnosti, in glej — ne ujemata se, oni pa se trudi, da bi
imel oba komolca enakomerno čista.
Rojnik je pisal in črtal, motreč z odsotnim pogledom gole stene Ponora na
severu. Klarić si ga ni upal vprašati, koliko je ura, da bi lahko ugotovil, katera
od ur prehiteva in katera zaostaja. Jezen, da ga je prekinil, bi utegnil zavpiti
»odhod«, a treba bi bilo oprati in posušiti obujke, preden krenejo dalje. Zato
sezuje čevelj in začuti hlad kamenja pod podplatom.
—	Hivzo, nesrečnik, to ti je pravcati led, ta kamen, kdo bi to rekel... v tem
letnem času.
—	Noge so ti postale vroče od pešačenja — odgovori Hivzo. Boš prižgal? Med-
tem ko boš kadil, se ti bo noga privadila.
Hivzo je držal v levici še nezvito cigareto, v desnici pa izrezljano leseno škatlo.
V njej se je kot zlato rumenil tobak. Klarič vzame škatlo in popade ga prejšnja
jeza, a traja samo toliko časa, dokler si zvija papirček. Kajti, brž ko je končal
ta mučni posel (tobaku je bilo tesno v ozkem papirčku), je dvignil pogled in
opazil, kako Hivzo vleče ven pribor za britje. Z njim je vedno tako: krtači
dlake z uniforme, drgne si komolce, se češe ... Tudi njegova cigareta je tanka,
skrbno zvita. Gospodek, kot rojnik. A medtem ko rojnik sanjari o svoji izvo-
Ijenki, ta ne pozna druge strasti razen želje, da bi bil čist in uglajen, poln
potrpežljivosti, ki jo najdemo pri urarjih. Kakšna sreča, da ni komandant
bojne, ker bi vsako uro ukazal pregledati orožje.
Plah v mislih in gibih, nagel, zmeraj pripravljen, da te iznenadi, se Klarić
nenadoma domisli, da ima Hivzo nekako skrito uro, nekaj, kar je bolj točno od
njegovih dveh ur. A vedno pazljiv, je previden tudi pri skrivanju. Zato Klarić
hladnokrvno oslini robove papirčka, si prižge cigareto ob Hivzovi, potegne
nekaj dimov in iztisne:
730
—	Koliko pa bo že ura?
Hivzo si mili brado in gleda proti pečinam.
—	Pol sedmih.
In kot da bi slutil Klarićevo igro, nadaljuje:
—	To je najboljši čas za opazovanje hriba. Sonce je nizko. Ti, Klarič, misliš,
da resnično ni nikogar od onih v teh gozdovih? Stavil bi, da je zgoraj v teh
stenah kakšna pečina, iz katere nas opazujejo. Ce se jim približaš, te pobijejo
s kamnom in konec.
—	Kakšna pečina, nesrečnik — se dojavnik še zmeraj jezi zaradi ure — v
pečine so skrivali tiste, ki niso mogli hoditi. Tisti pa, ki so se še držali na
nogah, so že daleč. Kje pa bi se ranjenec mogel povzpeti na takšen hrib. Kveč-
jemu, če ga s padalom spraviš gor.
—	Zakaj nas pa potem pošiljajo na patrolo, če ni nikogar?
—	Da ne bi po kasarni vogalov močili, vidiš zato ~ odgovori Klarič še zmeraj
jezen. — Da ne bi gospod rojnik pisal, da je nevarnost, da nas kdo napade.
—	To ti je res krasota — vpade z drugega konca v besedo Jurčec — izlet, kot
v ljudski šoli, svež zrak, tišina, okrevališče...
- Krasota — reče Gmaz. — Le strah me je, da ne bi tega pošteno plačali.
Nekam preveč mirno in lepo je ... Glej, Hivzo se je obrnil. Spominjam se:
kadarkoli sem šel vesel v šolo, sem staknil kakšno dvojko; kadar pa sem tre-
petal, da se mi bo kaj neprijetnega pripetilo, je bilo vse v redu. Dogodilo se
mi je, da sem razbil skodelico ... Eh, o tem ti moram povedati. Mama je šla
na vrt, da bi nabrala zelja, nas troje pa je zaprla v kuhinjo. V kuhinji pa so
tla cementna, gladka, moj bog, kakor steklo. In ravno igrali smo se, ko ti hudič
vtakne svoje prste vmes. Skotali se ena od skodelic in tresk — na tri kose. Kaj
zdaj? Vsi trije smo okameneli buljili v skodelico. Mati se bo vrnila z vrta,
videla bo, kaj smo storili, in potem gorje nam. Pa se od samega strahu spom-
nim, naj sestavimo vse tri kose in položimo skodelico tja, kjer je bila. Ačim,
ki je skodelico razbil, jo v naglici sestavi in položi na običajni prostor. In tedaj
se zakolnemo Ačo, Blaž in jaz, da mami ne bomo povedali, kdo jo je razbil.
Prišla je mama, mi pa smo tiho kot miške; čudno se ji zdi, da smo kar naen-
krat utihnili. Mi pa.ves čas opazujemo, ali bo opazila one tri razpoke. A naj-
mlajši, Blaž, ki se je najbolj prestrašil, blekne: »Jaz ti že ne bom povedal,
mama, da je Ačo razbil skodelico.«
Jurčec se zakrohota, ker ni pričakoval takšnega konca zgodbe, a Gmaz se je
tako že ves čas smejal. Bedeković se zdrami in dvigne pogled z dnevnika.
Namršči se tako, da obtiči Gmazu smeh v grlu, zaklokota in se mu zaleti.
—	Plačali bomo to, boš videl — prišepne Jurčecu na uho. — Kar preveč smo
se razživeli.
Jurčec ga je hotel vprašati, kaj se je zgodilo potem, ali je mama nabila Aćima
ali vse tri, a ga je rojnik Bedeković poslal v izvidnico. Samo z gibom roke rtiu
je ukazal. Brez pojasnila, kaj naj pravzaprav dela. Kakor kadar je v šoli moral
v oslovsko klop. Medtem ko si je v naglici obuval čevlje, se je domislil neka-
terih primerov, ko je moral izvrševati nema povelja. Še nikoli mu žila na
vratu ni tako močno bila, sunkoma, krčevito ... In prične verjeti, da je Gmaz
imel prav, ker glej, niti utegnil ni reči, da bodo plačali za tisto smejanje,'že
je vrag terjal svoje. Od vse petorice se samo on izpostavlja nevarnosti, da ga
oplazi slučajna krogla ali pa da partizan, ki je zašel in ne vidi onih štirih pod
mostom, pomisli, da je sam. In prime ga, da bi povedal, da bi zavpjl, da ni
731
sam, da pod mostom sedijo še štirje (Bedeković ima strojnico) in, da tisti, ki
ga napade, ne bo mogel uiti. A tista tišina, ki je postajala vse večja, čim bolj
se je oddaljeval od potoka, je prodirala vanj v obliki nemoči, namesto da bi ga
pomirjala. Ce kdo ustreli, je še vprašanje, če bodo oni štirje sploh pomolili
glave ven. In sam bo ostal na planjavi, pred gozdom, zavržen.
In kdo ve, kdaj bo zopet kdo zašel sem? Morda bi Švabi v golem okostnjaku
videli partizana ali pa bi morda partizan po kovinskih predmetih uganil, kdo
je, in s puškinim kopitom dregnil v votla rebra. Kajti prej lahko pričakuje, da
bodo ostali, ko zaslišijo strele, pohiteli po koritu potoka navzdol, kakor pa da
bodo stopili na goljavo, da bi odvlekli mrliča. Kdo bi po ofenzivi zaradi mrtvega
Jurčeca izgubljal življenje? V ognju boja so se dogajale še vse večje norosti,
zdaj pa, ko se vojaki mirno brijejo in se spominjajo razbitih skodelic iz otro-
štva, je življenje naenkrat dobilo svoj smisel in celo rojnik pred očmi vseh
vojakov priznava, da je strahopetec in sedi pod mostom, dokler ne poteče čas,
da se potem vrne po isti poti, ki je kar varna, ker so jo že enkrat prehodili.
Samo po sebi se razume, nihče ne bo mogel dokazati, da se patrola ni ganila
z orientacijske točke, rojnik pa si bo že izmislil nekakšno poročilo, ko je vendar
zmožen toliko napisati.
V strahu pohiti Jurčec proti grmovju in pri tem pozabi, da ga lahko prav tu
doleti nesreča. Sede zraven prvega debla in prisluhne. V jasnem poletnem
jutru je bil gozd brez ptic grozljiv. Dvigal je pogled proti krošnjam, spuščal
ga je proti grmovju. Tu je dalj časa obstal s pogledom, kakor da se je utrudil.
Mir se je vračal vanj in zdaj ga je plašila edino še misel, da mora še enkrat
sam preteči jaso. Ko se je zaslišal strel, ni vedel, ali je to tisti strel, ki ga že
ves čas sliši, tisti opredmeteni strah, ali pa je nekdo resnično izstrelil naboj.
Opazil je, da oni štirje molijo glave iz zaklona in ga iščejo s pogledi. Torej je
res odjeknil strel. Ali kdo, nor od samote, išče kogarkoli, magari sovražnika,
ali pa je kdo drug, ki je stopil na goljavo, plačal to službeno hrabrost z živ-
ljenjem!
»Dobro, da nismo šli tja,« pomisli Bedeković, »a obenem je neprijetno, ker po
povelju bi morali biti tam. Tako pa ne vemo, kdo in zakaj je streljal, a treba
je obvestiti štab.« Ali naj zamolčijo? Prazne kotline prenašajo odmev, kot da
bi se radovale kakršnegakoli glasu. Pozneje bi prišlo na dan, da je bil naboj
izstreljen v njihovem rajonu.
Dojavnik — se obrne h Klariću, ki je mašil obujke v žep — v štab. Izstreljen
naboj v rajonu Žleba. Gremo na izvidnico'. Zahtevaj navodil.
Klarić pohiti, ne da bi vrnil pozdrav z roko (celo ta Bedeković je nekakšen
vojak!), vesel, da bo uganka rešena, dokler se on ne vrne. In ker bo lahko,
sam na poti, zabeležil, koliko je kazala srbska in koliko muslimanska ura, ko
so oni štirje krenili v izvidnico.
Jurčec se pridruži patroli, ki je dospela do gozda.
Spet je Bedeković korakal na čelu, gozd je bil v resnici puščoben. Iz tiste
knjige ni segel noben vetrič, noben šum. Ne ptice ne veverice...
A dan je bil že tu in megla se je gubila ter ga odkrivala očem, prikovanim na
listje.
(Prvo poglavje daljše proze.)
732
PROBLEMI
REVIJA ZA KULTURO
IN DRU2BENA VPRAŠANJA
Kje je nieja, kadar gre za človeka?
Jože Žižek
Dejstvo, da je o vsebini nove ustave razmišljalo in soodločalo več milijonov
državljanov, gotovo ne pomeni zgolj poroštva za optimalno skladnost med
danimi možnostmi in potrebami naše socialistične graditve na eni, ter njenim
ustavno-pravnim izrazom na drugi strani. Zares množično in zavestno sode-
lovanje pri določanju vsebine nujno predstavlja tudi trdno izhodišče za dosled-
nejšo izvedbo načel, določil in duha nove ustave v praksi.
Ko se želimo tokrat ustaviti na enem izmed aspektov pravkar omenjenega
problema, t. j. na vprašanju kar se da doslednejšega izvajanja ustavnih načel
ter iz njih izvirajočih zakonitih določil za vse državljane, ne oziraje se na
položaje in funkcije posameznikov, naj podčrtamo predvsem, da nimamo v
mislih idealno-utopične enakosti oziroma doslednosti, torej takšne, ki nima
družbenih pogojev za obstoj in ki bi bila zaradi tega neživljenjska. Nasprotno.
Beseda je o potrebni budnosti nad doslednim izvajanjem načel in norm naše
nove ustave, ki jo nalagajo izkušnje v zvezi z negativnimi odstopanji od
naprednih načel in norm, vsebovanih že v dosedanji ustavi, in ki zadevajo
pravico do polne satisfakcije po birokratski samovolji prizadetega državljana,
a za nosilca protizakonite samovolje hkrati dosledne, z zakonom predvidene
sankcije, pa najsi ima že kakršen koli položaj ali funkcijo.
In zopet naj podčrtamo, da nikakor ne mislimo na manjša odstopanja, na tako
imenovane spodrsljaje v okviru določenih, kolikor toliko — ali celo težje —
znosnih tolerančnih meja, kar vse je — in bo — v praksi neizogibno še dolgo
spremljalo odnose med ljudmi. Z omenjeno protizakonito in včasih nesankci-
onirano samovoljo posameznikov mislimo zelo določeno na tiste, v splošnem
redke, v posameznih okoliših še pogoste primere premišljenega onemogočanja
poštenih delovnih ljudi, ki v ekonomskih in ostalih objektivnih pogojih pri nas
nimajo več korenin, temveč velja zanje ugotovitev tovariša Kardelja na skup-
nem zasedanju Zvezne ljudske skupščine in zveznega odbora SZDL Jugosla-
vije, ko je dejal: »Ni seveda pogojev za nastanek neke družbe" absolutne har-
monije, brez protislovij in možnosti za razne težave in motnje. Zanesljivo pa
je, da lahko ustrezna aktivnost subjektivnih činiteljev in socialistične države
take pojave omeji na najmanjšo mero. Ni potemtakem dovolj novo ustavo
samo sprejeti, marveč bo potrebno mobilizirati vse napredne sile naše družbe,
združene v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije, da jo bomo
dosledno uresničevali.«
Preden bi pristopili k opisu enega izmed karakterističnih tovrstnih primerov,
na katerem bomo skušali določiti mejo, ki je dosledno nihče ne bi smel preko-
račiti, ne da bi odgovarjal zaradi kršitve zakonitosti na področju odnosov med
734
ljudmi, naj pojasnimo, da bo opis nujno nekoliko podrobnejši iz dveh razlogov.
Tako predvsem zaradi tega, ker nam preskopo ilustriran primer ne bi dopuščal
povzeti praviloma karakterističnih elementov, ki, če jih povežemo, predstavljajo
neki sistem tovrstnih postopkov. Nadalje si brez nekoliko podrobnejšega opisa
bralec verjetno ne bi mogel ostvariti podobe o tem, kaj vse mora prestati
človek, ki mora kot žrtev birokratske brezčutnosti nujno stopiti na dolgo,
mučno in za zdravje dostikrat usodno pot hlapca Jerneja...
Leta 1962. Na področju enega izmed okrajev je delovala kot prosvetna delavka
že sedemnajst let. Vse do pred nekaj meseci je veljala za zelo dobro, če že ne
za vzorno pedagoginjo ter ugledno prosvetno in politično delavko. O njenem
šolskem delu so, poleg učnih uspehov, govorile — in še govore — številne
pohvale, priznanja in nagrade. Nagnjenost k delu in ustvarjanju jo^ je privedla
v članstvo Zveze komunistov ter v mandatnem obdobju 1957—1962 tudi za
odbornika občinskega ljudskega odbora. Skratka, dejali bi, da je njeno iskreno,
skromno in premišljeno nastopanje skupaj s požrtvovalnim delom, razume-
vanjem sočloveka in nekoliko bledim obrazom vzbujalo hkrati spoštovanje in
zaupanje, dasi seveda s tem ne želimo idealizirati njenega lika in dela, v kate-
rem bi gotovo — kot pri nas vseh — mogli najti tudi povsem človeške, pred-
vsem pa nehote storjene pomanjkljivosti.
Toda sedaj moramo nekaj let nazaj, tja do leta 1959, ko se je znašla šola, na
kateri je poučevala slovenščino, v izredno kritičnem položaju. Poleg težav z
bivšim upraviteljem šole so se namreč že dokaj časa pojavljale tudi težave v
zvezi z nepreveliko pedagoško prizadevnostjo majhne skupine članov učitelj-
skega zbora. Predstavniki občine kot tudi okrajni zavod za prosvetno-peda-
goško službo so bili mnenja, da bi bila vsekakor ona najprimernejša za novega
upravitelja. Poznavajoč razmere na šoli in zavedajoč se težav in odgovornosti,
je šele po večmesečnem prigovarjanju vodilnih ljudi v občini ter na temelju
zagotovila, da ji bodo nudili vso pomoč, sprejela mesto upraviteljice. Smo sep-
tembra 1959.
Ob ustvarjalnem sodelovanju velike večine sposobnega učiteljskega zbora ter
ob krepki podpori šolskega odbora, političnih in oblastnih forumov se je na šoli
kmalu začel oblikovati mnogo obetajoč pedagoški kolektiv. Čvrsta povezava
šole s komunalno skupnostjo je rodila uspehe, ki so jih z zadovoljstvom sprem-
ljali tako občani kot okrajni in delno celo republiški forumi. Akcije učencev
v okviru JPI, tekmovanja, radijski nastopi, svobodne aktivnosti, delovna prak-
sa, razstave, prireditve, samoupravljanje učencev itd., vse to je moralo pozi-
tivno odjekniti tako med učenci kot izven šole in, ne nazadnje, med učitelj-
skim zborom, ki ga spričo vidnega delovnega poleta in uspehov poizkusi
obstrukcije prej omenjene male skupine članov še neintegriranega učiteljskega
zbora niso mogli več globlje ovirati. Končno je meseca novembra 1960 prišel
na šolo tudi težko pričakovani pomočnik upravitelja, kar je upraviteljici omo-
gočilo, da se je še v večji meri posvetila pedagoškemu delu, hkrati pa potrebni
zdravstveni okrepitvi, katere je bila vsled trajne preobremenitve močno po-
trebna. Povzemimo: Dasi, razumljivo, ne brez problemov in težav, posebno
finančnih, je vendar postalo očitno, da je začelo potekati delo in življenje na
šoli tako, da so že doseženi uspehi dovoljevali optimistična pričakovanja tudi
za perspektivo. Toda ...
Smo 26. maja 1961. Vendar ne na šoli, temveč v Ljubljani na posvetovanju GO
SZDL Slovenije o finansiranju šolstva. Povabljena na to posvetovanje si je
prizadevala stvarno orisati položaj, skupaj z njim pa, kot mnogi udeleženci
735
posvetovanja, tudi težave v zvezi s prehodom na novi način finansiranja v
šolstvu. Toda kmalu po vrnitvi domov je bila opozorjena, da, sodeč po izredno
ostrih izjavah pred.sednika o-bčine proti njej zaradi njene diskusije na posveto-
vanju v Ljubljani, ne bo mogla več dolgo ostati upraviteljica šole.
Presenečena nad vsebino opozorila je z gotovostjo pričakovala, da bo poklicana
na občino ali kamor koli že, kjer bo imela priložnost dopovedati, da je bilo vse,
s čimer je osvetlila finančni položaj šole, ne samo utemeljeno, temveč tudi
dobronamerno, kar je bil vendar cilj posvetovanja. Toda zmotila se je. Namesto
odkritega razgovora je morala poslušati prikrite očitke, češ, da »nosi stvari v
Ljubljano« in da se mora predsednik občine zagovarjati zaradi nje...
Uradnemu molku in prikritim očitkom pa so sledile reči, ki niso kazale dobro,
kajti:
—	ko je bila po sklepu učiteljskega zbora in šolskega odbora predana disci-
plinskemu sodišču učiteljica, ki je grobo pretepla otroka, so predstavniki občin-
skih forumov — ne da bi kdorkoli prej obvestil šolski odbor ali njo, ki je na
razpravi morala zastopati šolo — poslali disciplinskemu sodišču pismeno izjavo
v prid obtoženi učiteljici...
—	Svet za šolstvo jo je spričo napačne razlage zakonskih predpisov načelnika
za splošne zadeve ObLO izločil iz pritožne komisije, katere član je bila.
Za pomočnika upravitelja šole se kljub razpisu in sreči, da se je nanj odzval
reflektant s strokovnimi, političnimi in moralnimi kvalifikacijami za to mesto,
ni in ni moglo najti stanovanje, pa čeprav ji je bilo ob odhodu prejšnjega
pomočnika za trdno obljubljeno, da bodo poskrbeli za namestnika. Njene stalne
prošnje in dokazovanja o nujnosti pomočnika so ostale zgolj pri obljubah, tudi
spričo opozorila, da je deset, dvanajst in neredko tudi več urno dnevno delo
ne more privesti drugam kot do izčrpanja. V ilustracijo utemeljenosti njene
zahteve naj omenimo,- da ima zadevna šola 29 oddelkov z več kot tisoč učenci
in da more po predpisih imeti pomočnika že šola z več kot 15 oddelki.
—	Ko se je v zvezi s težavami z že omenjenimi posamezniki v učiteljskem
zboru obrnila za nasvet k enemu izmed predstavnikov občinskih organizacij,
ji je le-ta — na njeno nemajhno začudenje — svetoval, da naj prizadete »duševno
izmuči,« češ da je to zelo učinkovito .. . Poleg tega pa ji je dal vedeti, da je
seznanjen z njeno diskusijo na posvetovanju v Ljubljani ter da mu le-ta ni
povšeči. ..
Predaleč bi nas odvedlo, če bi hoteli naštevati vse primere tovrstnih odnosov
merodajnih činiteljev v občini do šole in upraviteljice v obravnavanem
obdobju »uradnega zatišja«. O odnosu do upraviteljice v tem času naj omenimo
le še naslednje: septembra 1961, na dan zbora volivcev, na katerem naj bi
govorila upraviteljica šole kot odbornica občinskeja ljudskega odbora, je
načelnik za splošne zadeve ObLO zahteval od nje v pregled poročilo, ki ga je
imela pripravljenega za zbor volivcev. Sele na samem zboru volivcev ji je
poročilo dovolil prebrati...
V	takšnem vzdušju torej so poleg vztrajnega dela minevali upraviteljici dnevi
od časa tiste »bogokletne« diskusije na posvetovanju v Ljubljani do prve polo-
vice septembra 1961, ko jo je uradno poklical načelnik za splošne zadeve ObLO.
V	svoji nepopravljivi naivni poštenosti je pričakovala, da bo rezultat tega sre-
čanja, med drugim tudi zato, ker pomeni prekinitev »uradnega molka«, konec
neosnovanih obdolžitev, podtikanj in šikan v odnosu do nje. Saj jim bo vendar
lepo povedala, da je možno dobiti zapisnik posvetovanja iz Ljubljane in se
prepričati, da ni govorila ničesar neresničnega, temveč stvarno, z dobrim
736
IGOR DOLENC: Kmečka hiša, Čipkarica, Domačija, Vas
namenom. Zopet se bo lahko neovirano posvetila delu, si je dejala, saj je ven-
dar toliko stvari, ki jih je treba urediti in izpopolniti.
Toda neskladje med njenim pričakovanjem in dejstvi je bilo preočitno:
Upraviteljici je načelnik najprej z vso močjo avtoritete očital članek v »Delu«,
ki je izšel prejšnjega dne. Da bi razumeli: obdolžil jo je, da je napisala članek,
katerega vsebina je zadevala šolstvo oziroma značilnosti v odnosih občinskih
ljudskih odborov do šol. Po njenem odločnem zatrdilu, da z avtorstvom članka
nima ničesar skupnega, pa se je načelnik za splošne zadeve ObLO končno le
zadovoljil z ugotovitvijo češ, »če ga že ni napisala, pa je dala vsaj podatke
zanj...!« Sledila je graja zaradi njene zahteve v zvezi z nujno nastavitvijo
pomočnika upravitelja na zasedanju šolskega odbora ... dalje očitek zaradi
dveh dopisov v zvezi s šolskimi prostori, ki jih je — naj povemo — poslala na
občino na temelju zahteve šolskega odbora. Naposled pa ni izostala niti graja
zaradi njene razprave na občinski konferenci žena, razprave, ki je bila zaradi
vsebovanih konstruktivnih mnenj deležna vidnega odobravanja prisotnih.
Od razočaranja zaradi opisanega postopanja z njo se je posvečala delu iz dneva
v dan bolj izčrpana. V uteho ji je bila zavest, da učno-vzgojno delo na šoli ob
teh dogodkih z njo le še ni trpelo. Saj so prav neposredno pred njenim zdrav-
stvenim zlomom s skupnimi napori učiteljskega zbora in šolskega odbora
ustanovili »Šolo za starše« in »Šolo za življenje«, priredili dve razstavi, teden
snage in še kaj.
Ko se je po krajšem okrevanju v mesecu decembru 1961 vrnila v mesecu janu-
arju 1962 na delo, je bilo razpoloženje v učiteljskem zboru še vedno nespre-
menjeno. Bodoče dogodke sta napovedovala le prijateljska nasveta dveh
članov učiteljskega zbora, ki sta jih bila deležna tako upraviteljica kot njen
mož. Povsem enaka vsebina omenjenih dveh nasvetov nam omogoča, da napi-
šemo le enega: »Umaknite se, sicer vas bodo uničili«. Da so imeli omenjeni
nasveti zelo trdno podlago, se je v polni meri pokazalo že v februarju 1962,
ko je upraviteljica zaradi oslabelosti obležala.
Tako je bil okoli deset dni po njeni odsotnosti iz šole sklican sindikalni sestanek
članov učiteljskega zbora, ki je zaradi dveh očitno nenavadnih okoliščin uteme-
ljeno presenetil večino učiteljskega zbora. Kot prva je bila navzočnost sedmih
predstavnikov oblastnih in ostalih forumov v občini, kar se vsa leta nazaj ni
zgodilo na nobenem sestanku, seji, prireditvi oziroma šolski razstavi. In druga:
na temelju tako številnih kot sumljivih obdolžitev posameznikov iz grupe
že omenjenih neintegriranih članov učiteljskega zbora naj bi učiteljski zbor
izglasoval zahtevo po odstranitvi upraviteljice. Obdolžitvam je bil pridružen
očitek, da se je upraviteljica pritožila pri eni izmed vidnih funkcionark
v Ljubljani. Presenečenje članov učiteljskega zbora in mešani občutki spričo
vsega, kar so slišali in videli, se je končalo s tem, da se je večina strinjala
z ugotovitvijo sekretarja osnovne organizacije ZK, da se s takšno razpravo
brez navzočnosti prizadete ne strinja.
Naslednji dan je bila sklicana seja učiteljskega zbora, na kateri se je udele-
žencem skušalo podtakniti imenovanje »v. d. direktorja«, za kar pa večina
članov učiteljskega zbora spričo začasno bolne, a vendar zakonite upraviteljice
ni videla utemeljenosti, temveč se je odločila za imenovanje namestnika. Ko
naj bi kmalu za tem na skupni seji učiteljskega zbora in šolskega odbora le-ta
dva foruma soodločala o imenovanju namestnika upravitelja, je imel eden
izmed navzočih članov učiteljskega zbora dekret občinskega ljudskega odbora
o imenovanju že v žepu ...
47	7 3 7
Istega dne je bolno upraviteljice obiskal predstavnik šolskega odbora. Sporočil
ji je, da je vse točke o ovadbi proti njej, poslani občinskemu političnemu
forumu, lahko ovrgel. Potolažil jo je, da so obdolžitve, da je bila proti sestavi
pravilnika o delitvi osebnega dohodka, da je iz osebnih razlogov predala disci-
plinskemu sodišču učiteljico, ki je pretepla otroka, itd. nevzdržne, ker tako on
kot člani šolskega odbora in učiteljskega zbora vedo, da so to zlonamerna
podtikanja in potvarjanja resnice. Končno je pristavil, da se edino s tem ne
strinja, če je res nosila zadeve v Ljubljano.
Od vsega, kar se je dogajalo z njo in ob njej, je vedno manj razumela — ali
bolje, vedno manj je mogla verjeti, da so takšni postopki le nesrečno naključje
in jih je z močjo dejstev in z dobro voljo možno spraviti v pravi tir. Vprašanje,
kako to, da od nje kot prizadete predstavniki raznih forumov v občini ne
zahtevajo pojasnil, vprašanje, kako naj dokaže, da izvzemši na usodnem posve-
tovanju v Ljubljani in preproste resnice, ki jo je takrat povedala, vse do tega
dne ni imela nobene, prav nobene zveze z Ljubljano, in predvsem, kako naj
dopove, da ji nikakor ne gre za mesto upraviteljice, temveč za to, da želi
in hoče ohraniti edino, kar ima, in na kar je bila vedno ponosna — na pošteno
ime in z vestnim delom, skozi sedemnajst let pridobljen ugled prizadevne
prosvetne delavke. Toda ob takšnih razmišljanjih se je njena krvna slika ozi-
roma sedimentacija krvi bližala nevarni številki. Smo v prvi polovici meseca
marca 1962. Zdravnik jo je napotil v bolnišnico.
Toda ukrepanje proti prosvetarki je kazalo vse prej kot znake pojemanja.
Kljub temu, da je svet za šolstvo imenoval komisijo, ki naj bi vso stvar razi-
skovala, so nekateri menili, da je primerno, če delu komisije pridružijo še
njihovo vnaprej podano javno sodbo v časopisu. In naslov članka: »Samouprav-
ljanje na nezdravi poti« v rubriki »Pisma bralcev« je seznanjal javnost ne
samo s tendencioznimi in torej neresničnimi številkami o sredstvih, ki naj bi
jih bila deležna zadevna šola iz občinskega sklada, temveč tudi z zaviralnim
odnosom, ki naj bi ga imelo vodstvo — in torej upraviteljica šole — do
uvedbe novega sistema nagrajevanja v šolstvu. Ker je le-to vprašanje pobliže
osvetljeno v nadaljnjem tekstu, naj sedaj ugotovimo le, da je k sestavi omenje-
nega neobjektivnega sestavka kaj verjetno prispevala tudi okoliščina, da so
bile v zadevni občini malone vse ključne funkcije v zvezi s šolstvom v občinskih
forumih v glavnem v rokah dveh oseb.
Ne bomo se zadrževali na čudnih postopkih te komisije, na pritisku, ki je bil
izvajan nad nekaterimi njenimi člani, niti na tem, da upraviteljica še do danes
— april 1963 — ni bila seznanjena z njenimi izsledki, pa čeprav je veljalo le-to
raziskovaje okoli 100 000 dinarjev. Vse, kar ji je bilo na nekem forumu pove-
danega o tri mesece trajajočem poizvedovanju komisije, je bilo to, »da ni
ugotovila nič takega, zaradi česar bi bilo mogoče proti njej karkoli ukrepati«.
Izognili se bomo tudi podrobnemu opisovanju pritiska nanjo v času bolezni,
pritiska na tiste člane učiteljskega zbora, ki so jo bolno obiskovali, in primer
odvračanja učenk od tega, da bi jo za »dan žena« obiskale v bolnišnici.
Povedati pa moramo, da je oddelek za splošne zadeve ObLO zahteval od zdrav-
nika diagnozo bolezni, nato je bila pred zaključkom šolskega leta, t. j. meseca
junija 1962 — dasi v bolniškem stanju in torej očitno protizakonito — raz-
rešena dolžnosti. Utemeljitev: slabo zdravstveno stanje, za katerega ni upati,
da bi se v doglednem času popravilo...
Toda dejstva so hotela drugače. V času šolskih počitnic se je zdravstveno
stanje upraviteljice popravilo in zdravnik jo je zaradi tega odpustil iz bol-
738
niškega staleža. Poleg tega pa je komisija okrajnega ljudskega odbora za
pritožbe razveljavila sklep o jijeni razrešitvi dolžnosti upraviteljice kot neza-
konit. V zvezi s tem pa je dokaj zgovorno dejstvo, da je bil komisiji ob
začetku zasedanja po upravni liniji predložen že sestavljen osnutek z negativno
rešitvijo njene zadevne vloge...
V obdobju med šolskimi počitnicami pa so se zvrstili še drugi dogodki. Mož
prizadete prosvetne delavke se je v času njenega "bivanja v bolnišnici obrnil
s prošnjo, naj razišče primer, na komisijo za pritožbe pri GO SZDL Slovenije,
ki je stvar raziskala in med drugim tudi ugotovila, da je bila diskusija upra-
viteljice na posvetovanju o finansiranju šolstva v Ljubljani smotrna in kon-
struktivna. Pravkar omenjena komisija je priporočila tudi zadevnemu občin-
skemu odboru SZDL, da naj zadevo skrbno preišče. Žal pa se tudi to pripo-
ročilo omenjenega republiškega foruma — pa čeprav je od tega že dobro leto
dni — vse do danes ni uresničilo ...
Želeč za zdravje le še prepotrebni mir, je upraviteljica v času počitnic zapro-
sila za namestitev na eni, a nato še na drugi prosvetni ustanovi v sosednji
občini — toda brez uspeha. Ali je zares čudno, če se ji je spričo teh odklonitev
ter vsega, kar je morala doživeti in kar je čutila kot pekočo krivico in poni-
žanje človeka, začelo vzbujati prepričanje, da jo namerava nekdo do kraja
streti, onemogočiti? Očitno je v tej smeri šla tudi reakcija vodilnih ljudi v
občini, ko so ji v zvezi z razveljavitvijo odločbe o njeni razrešitvi preteče izjav-
ljali, da bodo uvedli nov upravni postopek, da odločba okrajne komisije ni
veljavna, vtem ko so kljub bližajočemu se začetku šolskega leta in izrecnim
zahtevam nekaterih odbornikov in zaskrbljenosti staršev šolskih otrok, da naj
se takoj skliče občinski ljudski ' odbor, zavlačevali, s sklicanjem seje tega
foruma, ki bi edini mogel in moral pravdčasno in učinkovito poseči v tok
dogajanj. Vendar to še ni vse. Da bi dosegli svoj namen, so, namesto da bi
jasno in odločno podprli zakonite odločbo okrajne komisije za prekrške —
vodilni ljudje v občini s tihim, zato pa nič manj škodljivim podpiranjem ob-
strukcije določene skupine na prvi seji učiteljskega zbora, ki ga je sklicala
upraviteljica v zvezi s pripravami za začetek pouka — preprečili reden začetek
pouka na šoli. Skratka, interes šole je bil očitno »potisnjen v drugi plan«, dasi
je pol ure pred začetkom omenjenega sestanka učiteljskega zbora upraviteljica
prosila načelnika za splošne zadeve ObLO, da naj se udeleži sestanka, kar ji je
tudi docela » zanesljivo« obljubil, toda na izpolnitev obljube — beri dolžnosti —
pa je v borih nekaj deset minutah »pozabil«... Je morda spričo takšnih
postopkov čudno, če je istega dne zvečer eden izmed upraviteljici nenaklonjenih
članov učiteljskega zbora, vinjen kot dostikrat prej, »pedagog«, ki si je od
staršev svojih učencev sposojal denar in ga »pozabljal« vračati in ki je bil zato
od prizadete upraviteljice človeško opominjan — slavil uspelo obstrukcijo
z ugotovitvijo »Danes pa smo jo — beri: upravitelj ico, zlomili« ... Ali je spričo
takšnih postopkov čudno, če so zaskrbljeni starši, ki so jim bila dejstva in
ozadje vsega tega klavrnega primera bliže znani,^zahtevali, da se stvar dosledno
in javno razčisti?!
Prenehajmo z naštevanjem. Opis obravnavanega primera končajmo z ugoto-
vitvijo, da se je upraviteljica, strta od nenehnega pritiska in šikan, kaj kmalu
morala zopet zateči v bolnico. Prav takrat, meseca septembra 1962, pa je bila
na temelju njene vloge in zahteve odbornikov občinskega ljudskega odbora
formirana komisija, ki naj bi njen primer »prav zares« temeljito preiskala. Gra-
diva, ki govori o njenem — ali bolje o primeru nosilcev opisanega odnosa do nje
— je na pretek. Toda do danes tudi o izsledkih omenjene komisije prizadeti
739
prosvetni delavki, še manj seveda občanom oziroma javnosti, nihče ni ničesar
sporočil, pa čeprav je minilo od časa imenovanja komisije že šest mesecev ...
In še to: nekateri vztrajno zatrjujejo, da je s prizadeto prosvetno delavko že
»vse v najlepšem redu«, češ, saj ima zagotovljeno službo v drugi ustanovi celo
na področju iste občine, službo, ki jo bo lahko nastopila takoj, ko bo ozdra-
vela ... O tem pa, da je potrebno povedati ljudem resnico o vzrokih in postopkih
do nje jasno in glasno, ker ji le-to more vrniti dobro ime, ugled in tisto
neomajno vero v našo pravično stvar, ki jo je vedno imela, o tem torej neka-
teri nočejo ničesar slišati...
Preden bi prešli na prikaz značilnosti, ki spremljajo tovrstne postopke, naj
podčrtamo le še, da se namenoma ne bomo zadržali na škodi •— moralni, poli-
tični in gospodarski — ki jih povzročajo takšni in podobni primeri. Bralec si
bo o tem kaj lahko ustvaril podobo sam, posebno še o gospodarski škodi, ki
poleg moralne in politične neizogibno nastopa ob podobnih primerih v gospo-
darskih organizacijah in na katero v določeni meri opozarjajo ne preveč redki,
neutemeljeni odpusti.
V	upanju, da predstavljajo navedbe v opisanem primeru vsaj kolikor toliko
zadovoljivo osnovo za prikaz značilnosti, ki praviloma spremljajo tovrstne
postopke, naj kot na prvi element opozorimo na komplot. Le-ta, v bistvu za-
hrbtno spletkarski postopek se kaže v opisanem primeru med drugim v obna-
šanju nekaterih vodilnih ljudi v občini, ki od upraviteljice niso zahtevali po-
jasnil o pomembnih vprašanjih, čeprav bi bili to dolžni storiti, ker so podvzemali
v zvezi s šolo pomembne ukrepe, ne da bi se z njo ali s šolskim odborom prej
posvetovali, dasi bi se morali. Tako v opisanem kot v ostalih sorodnih primerih
predstavlja komplot kajpak zahtrbno obliko priprav za »javni obračun« s
prizadetim.
Nadaljnja značilnost so najrazličnejši poizkusi kompromitiranja, ki vsebujejo
poleg primerno izbranih, »čistih« neresnic o prizadetem (v opisanem primeru
obdolžitev, da je bila upraviteljica pri vidni funkcionarki v Ljubljani itd.) še
predvsem vrsto tako imenovanih polovičnih resnic, ki so za dobro ime in
ugled prizadetega toliko bolj nevarne, ker pri ljudeh, ki stvari globlje ne
poznajo, povzročajo vsaj dvom in neopredeljenost, vtem ko prizadetemu nala-
gajo dostikrat mučno in dolgotrajno razlaganje oziroma dokazovanje resnič-
nega stanja (v našem primeru: očitek upraviteljici, da je ovirala razvoj samo-
upravljanja na šoli s tem, da je bila proti uvedbi pravilnika o delitvi
dohodka. V resnici pa se ni mogla strinjati s tem, da bi sprejeli tak pravilnik,
ki ne predstavlja nič drugega kot v točke prelit stari sistem plačevanja, brez
neobhodnih poglobljenih kriterijev za nagrajevanje po delu, kot so to želeli
posamezniki iz učiteljskega zbora oziroma v občini. Podobno je bilo z objav-
ljenimi številčnimi podatki o sredstvih, ki da jih je dobila zadevña šola v letu
1961 od zadevnega oljčinskega sklada, v članku proti upraviteljici, kjer je avtor
članka poudaril »samo« to, da so navedene številke predstavljale plan, v tem
ko je bila realizacija nižja, itd.).
V	ta sklop sodijo kajpak včasih naravnost astronomska napihovanja drobnih
negativnih lastnosti prizadetega, brez katerih razumljivo ni nihče, hkrati pa
trdovraten molk o pozitivnih straneh prizadetega in zopet skrajno zmanjševanje
oziroma podcenjevanje njegovih delovnih uspehov. Končno sodi med zelo
učinkovita sredstva za kompromitiranje tudi »teorija o domači hiši«, ki v
bistvu temelji na izkoriščanju občutka pripadnosti ljudi k določenim skupinam
oziroma krajevnim skupnostim in ki ima v odnosu na dosego oziroma zaščito
740
pravic posameznikov — dve plati: kolikor namreč odvrača posameznike od
tega, da bi iskali pota za dosego ali zaščito pravic najprej izven kolektiva ali
sredine, za katero menijo, da jim je le-ta dolžna zagotoviti, je funkcija gesla,
rešujmo stvari v »domači hiši« nedvomno pravilna. Toda v okoliščinah, ko
navkljub vsem poizkusom prizadeti v »domači hiši« ne more najti razumevanja
za svoje utemeljene zahteve, a še posebno v primerih, če mu preti, da bo postal
žrtev nebrzdane birokratske samovolje, s težkimi posledicami za vse življenje,
takrat nastopi nevarnost, da se prej pozitivna funkcija tega gesla ob njeni
demagoški uporabi nasproti prizadetemu spremeni v izrazito sredstvo nede-
mokratičnega pritiska nanj. Omenjena nevarnost je toliko večja spričo dejstva,
da ni nikogar, pa tudi še tako zakrnjenega nosilca birokratskih teženj, ki na
zunaj, torej deklarativno in načeloma, ne bi vsakomur priznal pravice do
iskanja zaščite, kjerkoli je le-ta s pravili oziroma zakoni predvidena. Toda
v praksi skuša birokrat ob pomoči demagoške uporabe »teorije o domači hiši«
uveljaviti monopol za odločanje o tem, kdaj je, oziroma bi bilo prav, da se
prizadeti obrne navzven oziroma navzgor. Le-to pa praktično pomeni praviloma
nikoli ali le v primeru, če bi to utegnilo koristiti njegovim kombinacijam. Poleg
tega pa prerašča demagoška uporaba »teorije o domači hiši« še v posebno
nevarnost za potrebni razvoj konstruktivne kritike takrat, če se — kot v opi-
sanem primeru — skuša z njeno pomočjo na konferencah ali podobnih javnih
posvetovanjih iskrenim in dobronamerno izrečenim mnenjem državljanov pri-
lepiti nič več in nič manj kot moralno škodljiv, odvraten prizvok »tožarjenja«!
Nezakonitost postopkov nasproti prizadetim ali v zvezi z njimi je nadaljnji
element v tovrstni pojavni obliki birokratske samovolje. (V našem primeru
razrešitev dolžnosti upraviteljice in briskiranje šolskega odbora z izstavitvijo
odločbe pred izrečenim soglasjem tega foruma, poizkus imenovanja v. d. upra-
vitelja, ki je po zakonu predviden le v primerih, če upravitelja ni, oziroma če
je odstavljen itd.) Poleg nezakonitih odpovedi in šikan pa je v raznih tovrstnih
primerih dokaj v uporabi tudi zavlačevanje oziroma očitno protizakonito pre-
prečevanje, da bi prišle uradne vloge prizadetih v roke merodajnih'forumov.
Karakterističen spremljevalec je v obravnavanih primerih kršitve norm v
medčloveških odnosih tudi več ali manj spretno časovno prilagajanje oziroma
usmerjanje dogodkov. Odraža se bodisi v trdovratnem zavlačevanju sicer po-
trebnih ukrepov v zvezi s prizadetim ali v presenetljivo hitrih operativnih
postopkih. V ta okvir pa sodi še predvsem izkoriščanje odsotnosti prizadetega
bodisi službene ali, kar je še posebej nezavidno, tudi izkoriščanje bolezenske
odsotnosti prizadetega. (V našem primeru poleg tega tudi zavlačevanje skli-
canja seje občinskega ljudskega odbora itd.)
In čeprav ga omenjamo kot zadnjega je strah pred javnostjo vsekakor neizo-
giben element gonje. Storiti in podvzeti vse — do skrajnosti vse — kar je
mogoče, da bi javnosti ostale prikrite resnične pobude, vzroki, nosilci in me-
tode v postopanju nasproti prizadetemu. Beseda o tem, zakaj tolikšen strah
pred javnostjo, je odveč. Prav zaradi tega pa so razumljivi poizkusi, da bi
se iniciatorji — seveda praviloma posredno — posluževali sredstev javnih
komunikacij, predvsem tiska, v škodo prizadetemu. (V našem primeru članek
s tendenciozno potvorjeno vsebino, poslan in objavljen v rubriki »Pisma
bralcev« v Delu, kljub temu, da je komisija sveta za šolstvo imela nalogo, da
stanje in vzroke, ki so privedli do tega, šele razišče.) V nekem sorodnem
primeru iz področja gospodarstva pa so celo dvakrat, kljub izrecnemu sklepu,
da se nihče ne bo posluževal tiska, dokler zadevna komisija stvari ne bo
raziskala — skušali oblatiti prizadetega in s tem vplivati na potek dogodkov...
741
Ali je po vsem povedanem še potrebno ugotoviti, da opisani spremljevalci
oziroma karakteristični elementi tovrstnih postopkov z našimi socialističnimi
načeli o odnosih med ljudmi nimajo ničesar skupnega? Izvzemši, če seveda
ugotovimo, da predstavljajo njihovo čedalje občutnejše — nasprotje.
Na koncu: ugotovili smo že, da so takšni in podobni izraziti primeri birokrat-
skega onemogočanja ljudi v splošnem redki, da pa so v posameznih lokalnih
prilikah žal le še vse prepogosti.
Prav zaradi tega pa, da bi bilo takšnih primerov v prihodnje čim manj, se ždi,
da morda le ni bilo odveč, če smo skušali nakazati mejo, ki je — kadar gre
za človeka — že zdaleč prekoračena in za katero menimo, da je dosledno nihče
ne bi smel prekoračiti, ne da bi zato odgovarjal zaradi kršitve načel in norm,
vsebovanih v ustavi.	'
Nekateri problemi družbene integracije
lokalnih skupnosti
Zdravko Mlinar
(Nadaljevanje in konec)
Potem ko smo obravnavali nekatere indikatorje integracije krajevnih skupnosti,
lahko na kratko pregledamo še opažanja o njenih značilnih determinantah.
Ze do zdaj se nismo strogo omejevali izključno na prvi problem. V naslednjem
pa bomo poizkušali podati kratek pregled različnih zvez, ki kažejo integracijo
v odvisnosti od drugih pojavov.
V našem bežnem stiku s »terenom« smo ugotovili, da bi zlasti specifični pogoji
krajevne skupnosti Portorož lahko služili kot bogat vir za formuliranje hipo-
tetičnega modela raziskovanja obravnavanega predmeta. (Temu namenu bi bilo
vredno posvetiti še posebno študijo.) Tukaj bomo obravnavali samo nekatera
opažanja o pogojih, ki determinirajo izredno socialno razkrojenost in »atomi-
zacijo« tega kraja.
Najprej se kaže odvisnost integracije te »skupnosti« že od čisto prirodnih
pogojev, kot npr. hribovitost ozemlja in kvaliteta zemljišča ter specifična
klima pozimi in poleti itd. Zaradi konfiguracije ozemlja je prišlo do rela-tivno
izolirane naselitve posameznih družin, tako da živijo »raztreseno« na večjem
prostorskem območju. Po mnenju respondentov (v intervjuju) takšna pro-
storska »razbitost« kraja v veliki meri pogojuje večjo socialno izoliranost
prebivalcev. Tudi klima ovira integracijo skupnosti. »Pozimi je takšna burja,
da se vsakdo rajši zadržuje doma, poleti pa je vročina, tako da tudi vsa druž-
benopolitična dejavnost zamre«. Posebno vlogo ima tudi specifična struktura
zaposlenosti. Poleti je kmečki del prebivalstva najbolj zaposlen s svojim delom
na posestvu, podobno kot so drugi v turizmu in gostinstvu, solinah in gradbe-
ništvu. Večji del kmetov (polproletarci) pa se celo še dodatno sezonsko zaposluje
v omenjenih panogah.
742
Integracija krajevnih skupnosti se sicer ne kaže le (ali niti ne prvenstveno)
v njenem družbenopolitičnem življenju v prostem času. Vendar pa nas podatki
intervjuja opozarjajo na splošno vzdušje izoliranosti, ki se kaže tudi pri delu.
Delovni tovariši načeloma ne vzdržujejo osebnih medsebojnih stikov izven
delovnega mesta.
Seveda pa je za takšno fetanje treba iskati še druge vzroke, kot smo jih že
navedli. Tu mislimo predvsem na razne materialne in družbene pogoje, kot npr.
sledeče: »V kraju ni osnovnih institucij, ki so potrebne za redno življenje
prebivalcev; ni osemletke, ni razvite trgovine, ni razvite kulture, ni ničesar«.
Že iz samega citata se kaže velika prizadetost, s katero sprejemajo prebivalci
(vsaj nekateri) okrnjene možnosti zadovoljevanja različnih potreb v okviru
samé skupnosti. (Podobno smo tudi v Prevaljah ugotavljali, da imajo »en sam
prostor za telovadbo, kino in sestanke, ki se bo kmalu podrl. Kljub temu pa
ni nobenih sredstev, da bi ga popravili ali zgradili novega. Sedaj sploh ni
prostora za igralsko družino in ostale kulturne dejavnosti.<<) Pomanjkanje
finančnih sredstev torej onemogoča ureditev ustreznih objektov, v katerih bi
gojili posamezne oblike družbene aktivnosti, in s tem posredno omejuje tudi
integracijo krajevne skupnosti.
Vendar pa »subjektivni faktor« lahko bistveno preusmeri takšno situacijo, tako
da le-to izkoristi kot izhodišče za kolektivno akcijo, s pomočjo katere je
mogoče ustvariti materialne pogoje, ki ustrezajo družbenim potrebam. Celo-
kupno angažiranje prebivalcev v takšnih akcijah pa ravno pospešuje integra-
cijo njihove skupnosti. Vendar pa takšna skupna akcija predpostavlja, da že
obstaja določena stopnja navezanosti prebivalcev na isto skupnost, kajti le na
tej osnovi bodo k njej (akciji) pristopili prostovoljno in z lastnim interesom.
Kompleksnost socialne strukture krajevne skupnosti ter heterogenost in
fluktuacija njenega prebivalstva so še nadaljnji pojavi, ki neposredno pogo-
jujejo proces integracije. V Portorožu so ta razmerja še posebno izrazita. Cela
vrsta relativno zaprtih izoliranih skupin in slojev namreč razbija družbeno
enotnost celotnega kraja. To se potencira zlasti tedaj, ko se prekrivajo med
seboj posamezne kategorije prebivalcev, ki sicer obstajajo glede na povsem
različne kriterije; npr. Italijani so istočasno v veliki večini tudi kmetje in
imajo zelo nizko izobrazbo; demobilizirani oficirji so obenem pretežno Srbi in
Hrvati in podobno. Tako kot običajna tradicionalna ustaljenost bivanja v dolo-
čeni skupnosti prispeva k njeni integraciji, pa po drugi strani razširjena migra-
cija omejuje splošno družbeno povezanost prebivalstva v določenem kraju. V
Portorožu je npr. veliko število ljudi, ki so se priselili od drugod in niti niso
še navezali tesnejših stikov z ostalimi prebivalci; ali pa se nameravajo kmalu
odseliti drugam in so zato bolj ravnodušni nasproti dogajanjem v tem kraju.
Nadalje — »Italijani ne prihajajo na sestanke in druge prireditve zato, ker
težje razumejo jezik«. Za določen delež prebivalstva je značilno, da so zapo-
sleni ali (in) opravljajo pomembnejše funkcije izven območja krajevne skup-
nosti. V njej le stanujejo in se v manjši meri zanimajo za njene probleme.
Torej tudi ločitev delovnega mesta in bivališča, ki presega »okvir« določenega
kraja in se pojavlja pri večjem številu njegovega prebivalstva, lahko pred-
stavlja determinanto, ki v znatni meri pogojuje nizko stopnjo kohezivnosti
krajevne skupnosti oziroma povzroča njeno dezintegracijo.
Že na začetku tega poglavja smo govorili o razlikah med krajevnimi in stano-
vanjskimi skupnostmi. Te razlike niso tolikšne, da ne bi bil velik del razprave
o integraciji krajevnih skupnosti analogno veljaven tudi za stanovanjsko skup-
743
nost. Zato bomo v naslednjem podali samo še nekatera specifična opažanja, ki
se nanašajo izključno na stanovanjske skupnosti**.
Kakor smo že rekli, nas na tem mestu zanimajo stanovanjske skupnosti pred-
vsem glede na to, koliko res predstavljajo družbeno grupo, ki ima vlogo inte-
grativnoga vmesnega člena med posameznikom in komuno. V praksi so razvile
svoje delovanje zlasti v večjih mestnih naseljih. Njihove najpomembnejše
funkcije so npr. otroško varstvo, nega bolnikov, komunalna dejavnost, različni
servisi za čiščenje, za obutev in obleko, za električne aparate, organiziranje
prehrane za svoje prebivalce, pomoč odpuščenim po prestani kazni itd.
Tisto, kar se do sedaj v praksi še ni uveljavilo, je tudi splošna skrb za med-
sebojno socialno zbližanje prebivalstva v okviru takšnih skupnosti. Tako so
npr. v Prevaljah ugotavljali, da »stanovanjska skupnost ni posebej skrbela za
odnose med prebivalci in za primere socialno izoliranih«. Podobno v Crni »o
tem, da bi stanovanjska skupnost organizirala različne akcije za čisto socialno
zbližanje med njenimi pripadniki, še ni nobeden razmišljal«.
Seveda ne gre za združevanje zaradi združevanja, temveč zaradi dejanskih
potreb prebivalcev, katerih ne morejo zadovoljiti drugače kot s tem, da se na
ustrezen način medsebojno povežejo in organizirajo. S tem ko opravljajo takšne
naloge, kot smo jih zgoraj omenili, pospešujejo socializacijo funkcij družine
in sproščajo družinske člane, tako da se lahko bolj svobodno in vsestransko
udeležujejo v javnem življenju svoje komune. Cim bolj se torej uveljavljajo
omenjene oblike delovanja stanovanjskih skupnosti, tem bolj se lahko pre-
usmeri — zlasti ženski — del prebivalstva od prejšnje omejenosti na gospo-
dinjstvo na pomembnejša vprašanja gospodarskega in kulturnega življenja
širše skupnosti.
Kljub temu (in prav zato) pa je bila dosedanja vsebina delovanja stanovanjske
skupnosti še vse preveč zožena, da bi lahko igrala pomembnejšo vlogo pri
procesu integracije prebivalcev na njenem območju. Lahko rečemo, da so se
stanovanjske skupnosti do sedaj omejevale bolj na »negativni« aspekt, namreč
na to, da so prevzemale nase takšna opravila, ki so prej obremenjevala in ovi-
rala posameznika, da bi se aktivneje udejstvoval v družbenem življenju. Niso
pa še razvile novih organizacijskih oblik, v okviru katerih bi se prav ta spro-
ščena energija prebivalcev lahko v skupnem delovanju konstruktivno uve-
ljavila.
3. Problemi integracije kmečkega prebivalstva v krajevno skupnost
in komuno
Kmetje predstavljajo enega od najbolj specifičnih družbenih kategorij prebi-
valstva v komuni. Ce pojmujemo komuno kot skupnost mesta in okoliškega
podeželja, ki spada v njegovo gravitacijsko območje, potem je očitno, da
kmetje predstavljajo enega od temeljnih elementov v družbeni strukturi prav
vsake komune. V kolikor gre za takšne enote, ki so omejene samo na del vele-
mesta tako, da zaobsežejo v sebi izključno le mestno prebivalstvo (npr. Ljub-
ljana — Center) je pa sploh težko govoriti o komuni v pravem pomenu besede.
** V praksi se pojem »stanovanjska skupnost« celo opušča in se govori edino le še
o krajevnih skupnostih. Vendar pa je v primeru, ko imamo v mislih le (sicer rela-
tivno zaokrožen) del večjega mesta — terminološko in sociološko — težko govoriti
o krajevni skupnosti, zato vsaj pogojno še uporabljamo tudi izraz stanovanjska
skupnost.
744
Zato smo tudi v izvedenih intervjujih vedno naleteli na specifične probleme
integracije kmetov v krajevno skupnost in komuno, pa bodisi da je šlo za
takšno občino, kjer je velika večina prebivalstva zaposlena v industriji (npr.
Ravne, kjer je samo še okrog 5 Vo kmečkega prebivalstva), ali za drugo, kjer
kmečko prebivalstvo še prevladuje (npr. občina Lendava).
Vendar pa je ravno ta različna stopnja industrializacije eden od bistvenih odlo-
čujočih činiteljev, ki pogojujejo takšno ali drugačno integracijo kmečkega pre-
bivalstva. To se kaže zlasti v odnosu kmeta do zemlje in v sami ceni zemlje,
ki je dosti višja na tistih območjih, kjer ni razvitih tudi drugih, nekmetijskih
dejavnosti. Zato smo zlasti v občini Lendava ugotavljali, da je »navezanost
kmeta na zemljo velika, ker v širšem območju ni dosti industrije« (Velika
Polana). Obratno pa je v občini Ravne: »Na kmetijah so ostali večinoma le
starejši ljudje — mati, oče in mogoče kakšen nesposoben otrok oz. bebec...
Mladi se načeloma več ne posvečajo kmetovanju, temveč se raje zaposlijo kot
gozdni delavci.«
Večja ali manjša navezanost na zemljo pa odločujoče vpliva na integracijo
kmečkega prebivalstva v njihovo krajevno skupnost sploh. Zato bi bilo po-
trebno podrobneje proučiti ravno pogoje in meje veljavnosti omenjene hipo-
teze, •— da namreč navezanost na zemljo tem bolj upada, čim višja je stopnja
industrializacije na določenem območju. Vendar pa sama stopnja navezanosti
na zemljo ne odreja vedno adekvatno tudi stopnje integracije v krajevno skup-
nost. Zlasti ne tedaj, kadar v istem kraju nastanejo tudi različne možnosti za
takšne zaposlitve, ki posameznika osvobajajo neposredne odvisnosti od dolo-
čene posesti zemlje.
Specifični položaj kmetov — po podatkih iz intervjujev — označuje na eni
strani visoka stopnja integracije v njihovo krajevno skupnost, na drugi strani
pa v primerjavi z ostalimi sloji prebivalstva največja »odmaknjenost« od doga-
janja v okviru celotne komune. »Kmetje predstavljajo sloj, ki je najmanj inte-
griran v komuno ... Radij delovanja kmetov je še zelo ozek — to so njihovi
krajevni komunalni problemi.« (Piran)
Kaj pogojuje takšen položaj kmetov? Opažanja nas opozarjajo na sledeče:
Delovna zaposlenost (kot izraz nizke produktivnosti drobnolastniške proiz-
vodnje), prostorska oddaljenost od občinskega središča, nizka stopnja izo-
brazbe, manjša ^izpostavljenost« sodobnim komunikacijskim sredstvom, neso-
razmerno velik delež starejšega prebivalstva, posebna struktura njihovih po-
treb idr. To so nekatere determinante, ki ožijo »radij« delovanja kmetov bodisi
na družino bodisi na okvir krajevne skupnosti in zavirajo proces njihove
integracije v komuno. Kakor smo že videli pri obravnavanju krajevnih skup-
nosti, pa prav ob takšnih pogojih kmetje nasplošno kažejo velik interes za
skupno reševanje svojih krajevnih problemov. V Ravnah npr. ugotavljajo »da
kmetje zelo prihajajo na zbore volivcev — bolj kot ostali prebivalci«. Podobno
v Crni: »Kmetje v okolici Crne so bili pripravljeni dati les za gradnjo šole in
doma onemoglih. Ce nekdo gre od kmeta do kmeta — vsakemu razloži, kakšne
so potrebe in mu predoči, da bo imel tudi on od tega neko korist, je izredno
lahko doseči, da bo kmet prispeval določena sredstva!« Tudi v krajevnih skup-
nostih lendavske občine — kot smo že videli — kmečko prebivalstvo prav tako
na različne načine manifestira svojo navezanost na krajevne skupnosti, med-
tem ko to velja za komuno v dosti manjši meri. Npr.: »Kmetje se za sedaj zani-
majo li za vaške probleme, manj pa za celotno občino. Več so pripravljeni
prispevati za vaške potrebe kot za občino«.
745
Tako kot ostali prebivalci se seveda tudi kmetje identificirajo predvsem le s
tistimi potrebami neke skupnosti, ki jih čutijo obenem tudi kot svoje lastne.
Razlika pa je v toliko, v kolikor imajo kmetje sami drugačne (manj razvite)
potrebe — po eni strani, in glede na to, da sicer lahko tudi imajo potrebe, za
katere skrbi skupnost, vendar jih v njej zaradi specifičnih razlogov (npr. pre-
velika oddaljenost) ne morejo zadovoljevati. V kolikor bolj izraziti so takšni
pogoji (bodisi prvi ali drugi), tem manj intenzivna je integracija kmetov v
ustrezno (krajevno ali občinsko) skupnost.
Tako kot je družbena participacija kmečkega prebivalstva v večji meri ome-
jena le na ozke lokalne okvire, je tudi njihovo poznavanje in priznavanje druž-
benih potreb vsebinsko zoženo in prostorsko omejeno na tisto, kar je nepo-
sredno in »oprijemljivo«. Tako se pojavlja nasprotje med tistimi potrebami
npr. komune, ki jih le-ta izraža s tem, da zahteva v ta namen od kmeta določen
prispevek na eni strani, ter predstavo o takšnih potrebah in njihovi nujnosti,
kakršno si kmet v svojem položaju lahko izoblikuje, na drugi strani. Dokler pa
se takšno nasprotje pojavlja, lahko samo oblastvena prisila nadomešča svo-
bodno integracijo dane skupnosti. Zato je bistvenega pomena za integracijo
kmetov v komuno vse tisto, kar:
1.	razširja njihov vpogled oz. informiranost o njenih dejanskih potrebah in
2.	vse tisto, kar omogoča izkoriščanje možnosti, ki naj jih komuna nudi kme-
tom prav tako kot ostalim slojem prebivalstva.
Vendar pa je v praksi opazno določeno zanemarjanje ustreznega informiranja
kmečkega prebivalstva, ki naj bi zagotovilo njegovo prostovoljno sodelovanje
pri urejanju skupnih zadev. Nekateri politični aktivisti npr. takole opažajo to
dejstvo: »Glede odnosa ObLO in političnih forumov občine do kmeta se pojav-
lja značilna razlika v primerjavi s takšnim razmerjem nasproti delavcu.
Delavca predhodno prepričaš b utemeljenosti določenih potreb oz. akcije (sred-
stev), kmetu pa se šele potem pojasnjuje, ko je akcija že izvedena«. Avtoriteta
državne oblasti torej poenostavlja izvedbo akcije, vendar pa istočasno tudi
obnavlja ostanke razredne družbe in s tem onemogoča integracijo skupnosti.
Podoben problem se kaže npr. pri seznanjanju kmetov s problemi oz. potre-
bami celotne občine, ki se v praksi — bolj ali manj uspešno — izvaja predvsem
ob priliki prikazovanja družbenega plana in proračuna občine na zborih voliv-
cev. Družbeni plan in proračun občine je osnova za določanje prispevka, ki ga
mora tudi kmečko prebivalstvo dati za skupne potrebe. Zato je podrobna infor-
miranost, razumevanje in vplivanje na te »instrumente« predpogoj za odprav-
ljanje klasičnega oblastvenega razmerja med občinskim upravnim aparatom
in kmeti. V praksi pa se pojavijo npr. takšni problemi: »Kmetov ne zanimajo
tiste ogromne številke, toliko in toliko milijonov in procentov (ker tega niti ne
morejo razumeti) — tako kot prikazujejo občinski plan in proračun njihovi
odborniki. Sedanji način razlage kmetom bi morali spremeniti. Učenost pri
prikazovanju omenjenega plana jih zavede, tako da pravijo — kamor je šlo,
je šlo. — Ne spuščajo se v razpravo o posameznih postavkah, temveč jih le v
celoti sprejemajo kot preveliko obremenitev. Glede dajatev, ki so v korist
vasi same, pa tudi razpravljajo.«
Gornji primer nakazuje nekatere od razlogov, zaradi katerih imajo kmetje
včasih samoupravljanje v občini le za stvar določenih ljudi, ki se na to razu-
mejo in se pač s tem dejansko ukvarjajo. Sami pa nimajo dovolj možnosti, da
bi toliko dojeli te probleme skupnega gospodarjenja, da bi se lahko konstruk-
tivno vključili v razpravljanje o tem. Zato z nekakšno ravnodušnost j o spre-
746
jemajo informacije o predlaganih smernicah občinske politike in menijo, da se
»tisto, kar je že enkrat napisano, ne da več zbrisati.«
Na ta način tudi njihov prispevek za skupne potrebe še naprej ostaja —
davek, ki ga sprejemajo kot nekako že usodno določeno breme. Istočasno pa
je opaziti, da se dosti bolj angažirajo tedaj, ko gre za probleme njihove kra-
jevne Skupnosti, ki jih neposredno sami občutijo in razumejo ter zato tudi
razrešujejo.
4. Družbenopolitična dejavnost in integracija komune
Proces integracije komune pomeni celokupnost stihijskega dogajanja v teku
družbenoekonomskega razvoja lokalnih skupnosti na eni strani ter zavestnega,
načrtnega političnega usmerjanja tega razvoja na drugi strani. Zato je način
ter intenziteta odvijanja procesa integracije v vsaki konkretni komuni v veliki
meri tudi rezultat — bolj ali manj — ustreznega delovanja »subjektivnega fak-
torja« v tej komuni. Ta subjektivni faktor pa se v največji meri kaže v druž-
benopolitični aktivnosti tistih prebivalcev določene občine, ki so v največji
meri vključeni v delovanje njenih osrednjih predstavniških organov. Gre za
vprašanje — kdo in kako odloča o delitvi ustvarjalnega dohodka in sploh o
načinu reševanja skupnih zadev? Kolikšno število (delež) prebivalcev lahko
vpliva na postavljanje in reševanje nalog oz. ciljev dane skupnosti in kako?
Kakšne možnosti imajo občani, da izražajo svoje lastne potrebe in jih uvelja-
vijo kot osnovo družbenopolitičnega delovanja svojih predstavniških organov.
a) Odborniki kot integracijski posrednik
Odločanje o skupnih zadevah prebivalcev vsake občine je izredno razširjeno
in dekoncentrirano na celo vrsto organov samoupravljanja najpomembnejših
področij družbenega življenja. Sedanji organizacijski mehanizem komune omo-
goča, da se veliko večje število zainteresiranih prebivalcev neposredno udele-
žuje reševanja skupnih vprašanj na področju gospodarstva, prosvete, zdrav-
stva, socialnega varstva, komunalnih zadev itd. Zbori volivcev omogočajo mno-
žično neposredno udeležbo vseh prebivalcev posameznih krajev pri prikazo-
vanju in reševanju najrazličnejših problemov njihovega življenja. Vse to
odraža stopnjo integracije prebivalcev v njihovo socialistično lokalno skupnost
in terja bolj poglobljene vsestranske analize. Pri našem bežnem spoznanju
problemov integracije komune v praksi seveda nismo mogli sistematsko zajeti
celotne problematike. Pač pa so nas razgovori opozorili na nekatere probleme,
ki zavirajo proces integracije komune. Gre predvsem za delovanje central-
nih predstavniških organov občine, ki so prav zaradi tega, ker so
centralni (torej najbolj oddaljeni od prebivalcev, ker delujejo za celotni teri-
torij občine) in predstavniški (večina prebivalcev torej v njih nima možnosti
neposredne udeležbe) najmanj podvrženi vplivu in kontroli občanov. To je pa
v neposredni zvezi z intenziteto integracije, ki jo proučujemo. Cim bliže vsa-
kemu pripadniku skupnosti je sprejemanje kakršnih koli odločitev, ki zadevajo
tudi njega samega, to se pravi, čim večji je njegov vpliv na to odločanje, tem
bolj verjetno je, da se tudi zavestno in svobodno integrira v takšen kolektiv.
Ce pa nas zanima, v kolikšni meri je delovanje osrednjih predstavniških orga-
nov komune povezano ali odtujeno njenim prebivalcem, je pa seveda potrebno
proučiti, katere in kakšne so vezi in posredniki med enim in drugim. V zvezi
s tem nas podatki iz intervjujev v vseh treh občinah opozarjajo zlasti na
problematično vlogo odbornikov občinskih ljudskih odborov.
747
Učinkovitost ali neučinkovitost odbornikov pri izvrševanju svoje funkcije —
nekakšne transmisije med občani volivci ter njihovim centralnim samouprav-
nim organom, ki še naprej zadržuje v sebi elemente oblasti, je temeljnega
pomena za proces integracije komune. Kot takšen posrednik ima odbornik
dvojno vlogo: po eni strani prikazuje probleme in potrebe svojih volivcev v
reševanju ustreznemu občinskemu organu, po drugi strani pa je njegova na-
loga, da tudi v obratni smeri, to je volivcem, poroča (in odgovarja) o delovanju
tega organa ter jih seznanja še z drugimi potrebami občine, ki jih le-ta rešuje.
Centralni predstavniški organi občine seveda lahko ustrezno delujejo šele na
osnovi kar najbolj popolnega poznavanja dejanskega stanja, v katerega pose-
gajo s svojimi odločitvami. Tako kot se tudi prebivalci — pri nespremenjenih
ostalih pogojih tem bolj identificirajo s potrebami celotne občine, čim bolj
natančno so informirani o njihovi nujnosti. Le na osnovi spoznane nuj-
nosti namreč lahko svobodno razrešujejo nasprotje med svojimi individual-
nimi in kolektivnimi potrebami oz. interesi. Komuna kot socialistična lokalna
skupnost pa se ravno formira na osnovi procesa svobodne integracije njenih
prebivalcev in ne na osnovi »klasičnega oblastvenega prisiljevanja«. Seveda pa
je treba upoštevati, da odborniki niso edina transmisija med občani in njiho-
vimi organi ter verjetno relativno celo izgubljajo na pomenu glede na vse večje
razširjanje množičnih komunikacijskih sredstev v vsakdanjem družbenem živ-
ljenju.
V intervjujih smo na splošno naleteli na kritično stališče nasproti dosedanjemu
opravljanju odborniške funkcije. Tudi na zborih volivcev je bilo »v zvezi z
opravljanjem njihove dolžnosti (odbornika)... že dosti kritike« (Prevalje).
»Ljudje — volivci dostikrat sploh ne vedo, kdo so njihovi predstavniki v
ObLO«. (Ravne). Takšne ugotovitve nakazujejo zaključek, da odborniki do
sedaj niso zadovoljivo izvrševali svoje vloge in je bil s tem v dokajšnji meri
zavrt tudi proces integracije komune. V kolikor je namreč s tem odpadla ena
od pomembnih vezi med prebivalci, naselji in ustanovami celotne komune, je
očitno, da je bil tudi »radij« vsakega posameznika toliko bolj zožen samo na
njegove individualne probleme, ali le na ozke krajevne probleme. V toliko
manj pa je imel pred očmi probleme in potrebe celotne komune. Z drugimi
besedami bi lahko rekli, da je bila toliko nižja tudi stopnja integracije priza-
detih prebivalcev v komuno.
Delovanje odbornikov kot integracijskega činitelja bi lahko razčlenili na raz-
lične faze, od katerih nekatere potekajo bolj učinkovito kot druge. Npr.
»Odborniki že čutijo za svojo dolžnost, da kažejo potrebe in probleme kraja
na ObLO. Toda obratno pa ne čutijo dolžnosti, da bi poročali volivcem, da bi
prenašali probleme ObLO na volivce«. V prvem primeru lahko v dokajšnji
meri izpolnjujejo svojo nalogo že s tem, da izražajo svoje lastne potrebe (ki
se bolj ali manj ujemajo s potrebami občanov, ki jih predstavljajo), pa četudi
se niso posebej prizadevali spoznavati dejansko stanje na svojem teritoriju.
Toda v obratni smeri, potem ko so bili že sami neposredno udeleženi v odlo-
čanju o postavljenih vprašanjih, pa je samo njihova dolžnost (potreba drugih),
da obveščajo volivce o tem odločanju. Poleg same prizadevnosti odbornikov je
še vprašanje njihove sposobnosti in pa objektivnih možnosti, da izvršijo takšno
vlogo. Tako npr. pogosto — »vaški odbornik ni sposoben razložiti sovaščanom
družbenega plana občine, zato pride nekdo iz občinskega centra«. (Velika Po-
lana). Po drugi strani pa večje medsebojno poznavanje in osebni odnosi na
vasi pripomorejo, da je lahko odbornik tu dosti bolj tesno povezan z volivci
kot pa v mestu.
748
Teritorialna razsežnost komune pogosto predstavlja še drugi pogoj, ki odbor-
nikom iz oddaljenih vasi otežuje normalno opravljanje njihove funkcije. Za-
radi same oddaljenosti od sedeža ObLO se npr. ne morejo udeleževati njegovih
sej zlasti tedaj, če živijo v naseljih, ki so oddaljena od sodobnih prometnih
zvez. »To velja zlasti za odbornike —■ kmete, ki se ne udeležujejo sej ObLO.
Ce se seja začne npr. ob 4. uri popoldan in konča ob 9. uri zvečer, se mora
takšen odbornik najprej z avtomobilom vrniti iz Raven v Crno, potem pa ima
tudi še do tri ure peš hoje do^ doma. Ta odbornik bi moral prenašati proble-
matiko na zbore volivcev, dejansko ga pa ni.« (Crna)
h) Dejanske potrebe kot izhodišče za akcijo
Stalna, sistematska in strokovno izvedena analiza de-
janskih potreb prebivalcev je eden od najbolj odločilnih predpo-
gojev za intenziviranje procesa integracije, kolikor ga je sploh mogoče zave-
stno, načrtno — politično usmerjati. Ce si politično postavljamo kot cilj, da v
čim večji meri pospešujemo integracijo prebivalcev v njihovo krajevno skup-
nost in komuno, potem je uspešnost tega vplivanja v prvi vrsti odvisno prav
od izgrajenosti in znanstvene adekvatnosti izhodiščnih spoznanj o tistih pojavih
in procesih, ki imajo vlogo bodisi indikatorjev ali determinant socialne inte-
gracije lokalnih skupnosti.
Ce to ilustriramo s primerom potreb prebivalcev, lahko rečemo, da je mogoče
tem bolj učinkovito intezivirati integracijo prebivalcev v njihovo lokalno
skupnost, čim bolj adekvatna stvarnost so spoznanja in zaključki, ki služijo
kot izhodišče za ustrezno akcijo za izboljšanje pogojev zadovoljevanja teh
potreb. Ker mislimo, da je pomembnost in število potreb, ki jih posameznik
zadovoljuje v dani skupnosti, eden od kriterijev njegove navezanosti na to
skupnost, je seveda potrebno spremljati tako spreminjajoče se potrebe prebi-
valcev kot objektivne pogoje, ki jih skupnost nudi za njihovo zadovoljevanje.
Pri tem lahko v analizi ugotavljamo skladno spreminjanje enih in drugih:
lahko pa tudi razhajanje — bodisi da se spremenijo prejšnje ali nastajajo nove
potrebe ljudi ob istih pogojih njihovega zadovoljevanja, ali pa obratno — da se
spreminjajo pogoji, ne pa (ali ne v tolikšni meri) tudi potrebe. Kolikor se spre-
menijo — ali nastanejo nove potrebe brez ustreznih pogojev zadovoljevanja,
lahko načeloma govorimo o dezintegrativnih situacijah. Ravno zavestna npr.
družbenopolitična akcija, ki lahko takšno neskladje odpravi, pa istočasno tudi
dà takšni situaciji integrativno obeležje. Da bi bilo torej mogoče čim bolj
učinkovito odpravljati oz. zmanjševati takšna neskladja, pa je še prej potrebno
le-ta čim bolj podrobno razkriti in jih pojasniti. Pri tem gre lahko za povsem
materialna vprašanja npr. določenih finančnih sredstev, ki so potrebna za ure-
ditev plavalnega bazena ali stadiona, lahko gre za izgradnjo nove tovarne itd.
Lahko pa gre samo za pobudo, vodstvo in organiziranje enakih ali podobnih
teženj, ki so se sicer že spontane pojavile pri ljudeh, vendar jih je treba pove-
zati, da bi lahko dosegle svojo realizacijo. Npr. potrebam in težnjam prebi-
valcev po kulturnem izživljanju »prisluhne« in jih poveže DPD »Svoboda«,
podobno kot na drugem področju različne športne nagibe »Partizan« itd.
S tem smo prišli do vprašanja, kako »prisluhniti« potrebam pripadnikov
določene skupnosti ter obenem seveda — kako se to odraža v procesu integra-
cije te skupnosti? Kakšnih načinov razkrivanja dejanskih potreb prebivalcev
se poslužujejo v naših lokalnih skupnostih?
749
Precejšnji del najpomembnejših družbenih dejavnosti v sodobnosti poteka v
institucionaliziranih okvirih raznih organizacij — združenj, društev ipd. Zato
je predvsem v okviru teh tudi iskati možnost za zadovoljitev najrazličnejših
potreb prebivalcev. To pomeni, da bi lahko pričakovali, da bo vsaka takšna
družbena enota, v okviru katere poteka določena vrsta družbenih dejavnosti,
tudi raziskovala, analizirala potrebe in možnosti delovanja na svojem speci-
fičnem področju. Razen tega pa obstajajo »še organizmi« takšne splošne na-
rave, katerih glavna naloga je skrb za skladno in uspešno delovanje vseh prejš-
njih (specializiranih družbenih enot). Pri tem mislimo npr. na organizacijo ZKJ
ali SZDL v določenem kraju ali občini, kakor tudi na ObLO itd.
Gradivo iz intervjujev, izvedenih v treh občinah, nas opozarja na dejstvo, da v
praksi najrazličnejše družbene in politične akcije pogosto podvzemajo nekako
stihijsko, glede na bolj ali manj priložnostne ugotovitve posameznikov. Ze
gola informiranost nekaterih funkcionarjev in predstavnikov uprave ObLO o
pojavih, ki so v tesni zvezi s poslovanjem njihovih občin, je za čuda »skromna«.
Problem postanejo npr. že splošni podatki o številu prebivalstva občine, o
deležu kmečkega in ostalega prebivalstva ipd. Seveda, če niso informirani o
tem, potem lahko še toliko manj pričakujemo njihovo podrobnejšo informira-
nost npr. o dejanskem položaju, stališčih in problemih kmeta, o njegovi realni
obremenitvi z dajatvami, ki jih je dolžan plačevati ipd. Pri tem pa vendarle
prav ti že po svojem položaju — nujno dajejo različne pobude in smernice ali
celo odločitve v zvezi z reševanjem problemov, ki jih tako malo poznajo.
Na osnovi zbranih podatkov je seveda težko posploševati in absolutizirati, ven-
dar pa le-ti vsaj opozarjajo na to, da problem obstaja, pa naj bo njegova raz-
širjenost večja ali manjša.
Drugo vprašanje v zvezi s tem — ki opozarja na vzroke nizke informiranosti
— pa zadeva načine odkrivanja in analize potreb določene lokalne skupnosti.
Gre ^e za vprašanje, kaj služi v praksi kot najpogostejše izhodišče, da se lotijo
določenih akcij? V zvezi s tem je značilna izjava odbornika K. O. SZDL v
Crni: — »Dostikrat se nekdo nekaj domisli, pa zagrabimo, čeprav premalo pre-
študiramo; potem se nam pa maščuje, ker je akcija neuspešna«. Torej ne gre
za določene ugotovitve kot rezultate raziskovanja — analize, temveč za ideje,
ki se bolj ali manj spontano pojavljajo v glavah največkrat vodilnih ljudi na
določenem področju dejavnosti. Pri tem gre za najbolj nedemokratične primere
tedaj, kadar se upoštevajo samo ideje maloštevilnih, ki na osnovi le-teh tudi
samostojno sprejemajo ustrezne odločitve.
Na to nas opozarja sledeča izjava: »Integracijo komune otežujejo birokratski
ukrepi, ki se kažejo v samovoljnih odločitvah o gradnji različnih objek-
tov, ki dostikrat niso najbolj potrebni (npr. zimski bazen — Ravne) ali katerih
rentabilnost sploh ni bila preštudirana (hotel v Crni).«
Gre torej za dva problema. Po eni strani gre za to, kolikšno število ljudi je
pritegnjeno k odločanju. Po drugi strani pa se ne glede na to postavlja vpra-
šanje, do kolikšne mere je odločitev utemeljena in pretehtana glede na ugo-
tovitve strokovno izvedene analize dejanskega stanja oz. potreb zadevnega
področja.
Ce prvi problem rešuje množična udeležba prebivalcev v raznovrstnih oblikah
delavskega samoupravljanja in družbenega upravljanja v komuni (kar nujno
odpravlja samovoljo in birokratizem), pa je značilno, da drugi problem z vso
svojo ostrino še vedno ostaja nerešen. Do neke mere sicer že razširitev kroga
750
/
tistih, ki odločajo — načeloma — pomeni jamstvo za večjo ustreznost odločitve
oz. akcije dejanskemu stanju.
V	tem smislu bi npr. po izjavah družbenopolitičnih delavcev v Crni, če bi
imeli na razpolago 50 milijonov din za skupne krajevne potrebe — sklicali
odbor SZDL, kjer bi dobili določene predloge, nato pa bi sklicali še zbore
volivcev, kjer bi še popolneje prišle do izraza resnične potrebe kraja. Pri tem
bi angažirali ustrezno komisijo pri K. O. da bi temeljiteje pripravila predloge
za rešitev problema. Takšne komisije so npr.: komisija za promet, za zdravstvo
in soc. skrbstvo, za trgovino in preskrbo, za prosveto in kulturo ter za turizem
in urbanistična vprašanja.
V	občini Piran poleg zborov volivcev organizirajo še posebne »tribune aktual-
nosti«, na katerih obravnavajo tudi pereče probleme svoje občine, povedo raz-
lične predloge in stališča v zvezi z njihovim reševanjem in tako služijo kot
nekakšna priprava za zbore volivcev. Pri tem pa je pomembna sledeča ugoto-
vitev: »Tribuna aktualnosti in zbori volivcev so forumi, ki samo zaznamujejo
problematiko, ne pa raziskujejo in rešijo.«
Povsem očitno izstopa sklep, da ne zadostuje samo širina pobude in odlo-
čanja, da bi bilo delovanje na določenem področju res čim bolj ustrezno dejan-
skim potrebam in da bi s tem imelo tudi kar najbolj integrativno vlogo v dani
lokalni skupnosti.
Poleg takšnih občasnih »forumov«, kot so zbori volivcev, tribune aktualnosti,
sestanki članov SZDL, ipd., se kaže tudi potreba po določeni stalni strokovno-
raziskovalni službi, ki ne bi samo opozarjala na probleme dane skupnosti,
temveč tudi nakazovala najracionalnejša pota njihovega reševanja. V Piranu
so nas opozarjali: »Problemi (ekonomski, socialni) se stalno pojavljajo od danes
do jutri, vendar pa ni ljudi oz. ustanov, ki bi jih raziskovali.«
Le raziskovanje specifične situacije vsake posamezne skupnosti lahko nado-
mesti dokaj razširjeno prakso avtomatskega posploševanja in prevzemanja
določenih ugotovitev — ki lahko odražajo povsem drugačne dejanske pogoje
za svoje lastne. Zlasti je pomembno, da je mog0če na ta način odpraviti takšne,
na konkretno skupnost neprilagojene generalizacije, ki niti po svojem izhodišču
ne predstavljajo rezultatov raziskovanja stvarnosti, temveč so le plod zdravo-
razumske špekulacije posameznikov ali nepreverjenih teorij.
Cim bolj prihaja v ospredje čisto »navaden« delovni človek kot pripadnik dane
lokalne skupnosti, tem bolj postajajo pomembna njegova stališča in potrebe,
tem večjega pomena so vsi instrumenti in postopki ter ustanove, preko katerih
je mogoče ta stališča in potrebe izraziti in raziskovati. Vse to pa je predpo-
stavka vsakega učinkovitega delovanja, ki si prizadeva pospeševati svobodno
integracijo vseh prebivalcev določenega kraja in komune v kohezivno sociali-
stično skupnost.
751
Vloga filma v življenju mladine
Marjan Kroflič
Film se je z vsemi svojimi karakteristikami znal izredno približati gledalcem. Zaradi
tega je kino ena najbolj obiskanih in hkrati najbolj priljubljenih institucij. Zakaj?
Film vpliva na gledalca s svojo filmsko govorico izredno sugestivno. Ta govorica pa
se poslužuje močno živih slik in barv, ki so zmožne s specifično tehniko snemanja
prizorov formirati v gledalcu določeno vzdušje. Gledalcu lahko filmska kamera pri-
bliža njemu doslej neznane predmete, kraje in dogodke. S povečanimi slikami ga
pripelje v izredno bližino opazovanega, ustvarja na platnu neki ritem življenja itd.
Vsi ti elementi filmskega izražanja pripomorejo k temu, da neko dogajanje na film-
skem platnu lahko postane gledalcu del konkretne realnosti, zlasti še zaradi tega,
ker ob gledanju filma gledalec izključi vsakdanjo fizično stvarnost.
Projekcija določenih dogodkov na filmsko platno se tako prenaša tudi v gledalčevo
duševnost. Pravimo, da film vpliva na gledalca. Osnova temu vplivu je proces iden-
tifikacije. To je psihični proces, v katerem se gledalec istoveti z določenimi osebami
v filmu, se vživi v dogajanje v filmu. Bistvene značilnosti tega procesa identifikacije
izražajo preproste ugotovitve, ko pravimo: film gledalca »potegne za seboj«, da
gledalec »čuti« z junakom, da gledalec film podoživlja. Procesu identifikacije sledi
proces imitacije: gledalec v filmu prikazane vrednote prisvoji ali pa jih zavrne. Ta
prisvojitev ali zavrnitev pa vodi v adekvatno obnašanje gledalca. Gledalec posnema
obnašanje junakov, s katerimi se identificira, katerih vrednote privzema. Oba pro-
cesa lahko prikažemo shematsko:
Poudariti moramo, da gre pri procesu identifikacije za podobnost med pomeni besed,
misli, obnašanj v modelu in subjektu. Sele pri procesu imitacije gre za podobnost
obnašanja v modelu in subjektu. Pri teh procesih veljajo naslednji odnosi: čim
večja je podobnost med pomeni znakov modela in subjekta, večja bo identifikacija
subjekta z modelom in večja je verjetnost, da bo subjekt posnemal obnašanje ju-
nakov v modelu.
Na splošno lahko rečemo, da je skupna značilnost vpliva filma na gledalce v tem,
da krepi načine njihovih obnašanj, navad. Seveda pa film ne vpliva na vse
gledalce enako. Ta vpliv ni enak niti pri dveh gledalcih. Učinek, ki ga ima film na
gledalca, zavisi od naslednjih faktorjev: a) od intenzivnosti, s katero se gledalec
vključi v situacijo, ki jo film prikazuje; b) od gledalčevega kritičnega duha; c) od
možnosti gledalčevih reakcij na film; d) od stopnje zaupljivosti, ki jo ima gledalec
v svet, ljudi; e) od njegovega odnosa do posameznika in družbe.
752
Film s svojo vsebino vzbudi v gledalcu različne ravni doživljanja. Prva stvar je, da
si film ogledamo. Preko našili čutil film percipiramo, govorimo o senzorni ravni
dojemanja filma. Naslednja stopnja je raven naučene interpretacije. Na tej ravni se
filma šele zavedamo. Ko gledalec v filmu srečava stvari in odnose med njimi, ki jih
že pozna iz izkušnje, se ob njih običajno ne ustavlja miselno, ampak jih le podo-
življa. Kadar pa gre za njemu neznane stvari in odnose, le-ti v njem izzovejo višjo
aktivnost — mišljenje. Tako o dogodkih, ki mu jih film prikazuje, razmišlja, jih
razlaga. Se višja raven dojemanja filma pa je raven predstavljanja, ko gledalec film
v sebi predeluje, ga postavlja v odnos do konkretne družbe, obstoječih vrednot. Z
usvajanjem novih vrednot pa se duševno bogati.
Videli smo, da film na gledalca učinkuje. Učinkuje s svojimi tehničnimi posebnostmi
in seveda s svojo vsebino. Vendar pa nam analiza te vsebine same še ne pokaže,
v kakšnem smislu deluje in kakšen vpliv ima ta vsebina na gledalca. Ta vpliv je
v veliki meri odvisen od psihofizioloških značilnosti gledalca: motivacije, nagnjenj,
emocij itd. Toda na splošno lahko trdimo, da predstavlja neka konkretna vsebina
filma za gledalca velik vir različnih motivov. Kadar ti motivi v gledalcu ustvarjajo
določene potrebe, jim bo skušal v vsakdanjem življenju zadostiti preko primernih
ciljev. Pravimo, da ima film v tem smislu motivacijsko funkcijo, ker v gledalcu
pogojuje nove motive. Izkušnje, ki si jih pridobi z gledanjem filma, pa v njem
ustvarjajo asociacijske tendence s senzornimi efekti. Obnašanje gledalca v vsak-
danjem življenju lahko često izhaja prav iz teh asociacijskih tendenc. Pravimo, da
ima film tudi usmerjevalno funkcijo, ker zmore usmerjati obnašanje gledalca.
Preidimo še na razglabljanje o tem, kako pride do tega, da gre neki posameznik
gledat neki film. Mnoga dosedanja raziskovanja so pokazala, da mlad človek v kinu
ne išče predvsem neke konkretne vsebine. Vsaj vedno ne. Včasih je v njem v
ospredju težnja, da bi nekaj doživel in to po možnosti kaj »razburljivega«, »nape-
tega« ali »zabavnega«. Kino mu to možnost nudi in zato gre v kino. Vendar pa se
večkrat mlad človek odloči, da si ogleda neki film prav zaradi določene konkretne
vsebine filma, V vsakem primeru pa obiskovanje kina predstavlja del človekove
celotne aktivnosti. Splošni indikator razvitosti te aktivnosti predstavlja podatek,
koliko mladina sploh hodi v kino. Iz podatkov ankete o masovnih komunikacijskih
sredstvih, ki jo je izvedel inštitut za sociologijo pri univerzi v Ljubljani leta 1962,
sledi zaključek, da je obiskovanje kina izredno množično. Redno (ali pa občasno)
obiskuje kino predstave 75 "/o mladine. Za ilustracijo naj navedemo, da pa v gleda-
lišče, opero in na koncerte hodi le 33 ®/o mladine.
V nadaljevanju članka bomo skušali podrobneje prikazati, kateri faktorji vpli-
vajo na obiskovanje kina, kakšni so interesi mladine, kaj mladino priteguje v kino
in kaj jo odvrača.
VPLIV SPOLA IN STAROSTI
Obiskovanje kina
Najkonstanthejša filmska publika je mladina v starosti od 17 do 19 leta. V
tej starostni kategoriji kar 82 "/o mladine hodi redno ali občasno v kino. Pri starejših
mladincih in mladinkah se ta procent zniža na 73 "/n, pri mlajših pa na 72 "/o. Te
razlike lahko pripišemo pomanjkanju prostega časa pri starejših mladincih (zapo-
slenost), mlajšim mladincem pa so večerne predstave prepovedane. Poleg tega gre
pri mlajših mladincih verjetno za drugam usmerjene aktivnosti in je tako film bolj
v ozadju. Na aktivnost obiskovanja kina vpliva tudi splol. Rezultati ankete kažejo,
da moški hodijo pogosteje in v večji meri v kino kakor pa ženske. Tako redno ali
občasno hodi v kino 80 "/o moških, žensk pa 70 "/o. Ta razlika pa ni nastala morda
zaradi različne starosti primerjanih žensk in moških, kajti te razlike so se pokazale
tudi v okviru posameznih starostnih skupin. Torej gre dejansko za vpliv spola, toč-
neje povedano: razlike so nastale vsled različne družbene vloge ženske oz. moškega.
Kaj mladega človeka odvrača od kina?
Eden najvažnejših razlogov odvračanja je oddaljenost od kina. V nerazvitih krajih
običajno ni kinematografov in tako imajo prebivalci teh krajev tudi po 1 uro ali
več do najbližjega kina. Jasno je, da ti ljudje hodijo redkeje v kino, možno pa je,
da zaradi prevelike oddaljenosti sploh ne hodijo. Kako je mladina razporejena glede
na oddaljenost od kina, kažejo naslednji podatki:
48	"¡Jo
Pri tistih mladincih, ki so več kot uro oddaljeni od kina, je potreben seveda dosti
močnejši impuls, da se odločijo iti v kino. Podatke o oddaljenosti smo primerjali po
spolu in starosti. Na ta način smo ugotovili, da je moška in ženska mladina enako-
merno razporejena po oddaljenosti od kina. Podobna ugotovitev velja tudi za mla-
dino različnih starosti. Iz tega lahko zaključimo, da razlike v obiskovanju kina glede
na spol, starost, niso nastale zaradi različne oddaljenosti moških in žensk, mlajših
in starejših mladincev.
Vendar ni samo oddaljenost tisti moment, ki lahko odvrača človeka od kina. Na-
štejmo nekaj najvažnejših: pomanjkanje časa, cena vstopnic, ker filme predvajajo
v neprimernih prostorih, ker so tehnični pogoji predvajanja filma slabi (slab zvok
ipd.). Od kina lahko nekoga odvrača preprosto dejstvo, da kina ne mara in da raje
gleda televizijo. Možna ovira je tudi bolezen, posebej bolezen oči. Ko smo mladince
vprašali, kaj jih odvrača od kina, jih je le 45 "/o odgovorilo, da ga nič ne ovira ali
odvrača od kina. Ostalih 55 "/o mladine pa najpogosteje odvrača od kina prevelika
oddaljenost (20 Vo), pomanjkanje časa (15 "/o), cena vstopnic (7®/o) itd. Na strukturo
teh faktorjev, ki mladinca odvračajo od kina, pa močno vpliva splol. Pokazalo se je,
da so ženske drugače razporedile te faktorje odvračanja kakor pa moški. Tako npr.
slabi tehnični pogoji predvajanja filma ženske ne odvračajo od kina v tako veliki
meri kakor pa moške itd. Moč posameznih faktorjev, ki zavirajo obisk kina, se spre-
minja s spolom. Primerjava teh faktorjev z njihovo razporeditvijo v posameznih
starostnih skupinah ni pokazala bistvenih sprememb. To pomeni, da se z večanjem
starosti moč posameznih faktorjev, ki človeka odvračajo od kina, bistveno ne spre-
minja. Pokazali so se le manjši premiki, ki kažejo na večjo zahtevnost starejših
mladincev glede prostora, v katerem se film predvaja, tehničnih pogojev predva-
janja ipd.
Kaj mladino priteguje v kino?
Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti z analizo odgovorov na vprašanje: kaj
želite, da vam kino nudi? Vsaka vsebina filma ima za posameznega človeka določeno
deloma pozitivno in deloma negativno vrednost. To pomeni: da ima neki film pozi-
tivno pozivno vrednost za posameznika, kadar ga pritegne v kino, negativno pa
kadar ga odvrača. Ali drugače povedano: ta posameznik si hoče neki film na vsak
način ogledati, ali pa tega hotenja ni. Te pozivne vrednosti pa so seveda vezane na
človekove interese in njegovo osebnostno strukturo sploh. V anketi smo skušali
Tabela 1.
Vprašanje: Kaj želite, da bi Vam nudil kino?
Odgovori mladine od 14 do 27 leta, ločeno po spolu.
754
ugotoviti, kakšna naj bo vsebina filmov, ki bo lahko predstavljala dovolj močne
pozitivne pozivne vrednosti. Tako smo dobili vrsto pozivnih vrednosti, ki so po moči
različne. Odgovore smo primerjali posebej po spolu.
Tabela kaže, da moški drugače razporejajo te pozivne vrednosti kakor pa ženske.
Gre torej za različno dominantnost interesov. Najmočnejšo pozitivno pozivno vred-
nost tako pri moških kot pri ženskah imajo vsebine filmov, ki gledalcem nudijo
razvedrilo. Primerjava procentov pa kaže na to, da je razvedrilo ženskam nekoliko
pozitivnejša pozivna vrednost kakor pa moškim. Pri rangiranju drugih pozivnih
vrednosti pa nastanejo premiki. Npr. pri moških zavzemajo filmi s športnimi prizori
2. mesto (56 "/o), pri ženskah pa 4, mesto (38 "/u); dalje ženskam predstavlja film z
ljubezenskimi prizori izredno močno pozivno vrednost (2. mesto v lestvici — 46 ''/o),
medtem ko moškim dosti manjšo (6. mesto v lestvici — 34'•/o); filmi z razburljivimi
prizori imajo za ženske nizko pozivno vrednost (8. mesto v lestvici — 25 "/«), na-
sprotno pa za moške dokaj visoko (4. mesto v lestvici — 38®/o). Opazovanje tabele
nam pove tudi, da filmi z aktualnimi problemi, določeno umetniško kvaliteto pome-
nijo tako za mladinke kot mladince izredno nizko pozivno vrednost. Ti premiki
med spoloma pa ostajajo podobni tudi v posameznih starostnih grupah, t. j. najdemo
jih tako pri primerjavi mlajših kot tudi pri primerjavi starejših mladink in mla-
dincev. To dokazuje, da spol pomembno vpliva na moč posameznih pozivnih vred-
nosti. Treba pa je pripomniti, da so ti premiki pri starejših dosti očitnejši. Oglejmo
si zdaj, kakšne so razlike po starosti, ne glede na splol:
Vidimo, da s starostjo nekatere pozivne vrednosti ohranjajo isto intenziteto. Naj-
večjo pozivno vrednost ima spet film, ki nudi razvedrilo tako pri mlajših kot pri
starejših mladincih. Vendar pa igra razvedrilo pomembnejšo vloga pri starejših
mladincih, kar lahko sklepamo iz primerjave obeh procentov. S starostjo izrazito
narašča moč pozivne vrednosti filmov, ki obravnavajo ljubezenske prizore in filmov,
ki nudijo pozabo vsakdanjosti. Obratno pa se zmanjšuje s starostjo moč pozivne
vrednosti takih filmov, ki prikazujejo športne prizore, ki so polni junaških prizorov.
Taki premiki kažejo, da se interesi, ki se vežejo na določene pozivne vrednosti, s sta-
rostjo spreminjajo.
Pri končni odločitvi, da se neki posameznik odloči ogledati si neki film, pa ne deluje
le pravkar obravnavani pojav pozivne vrednosti. Večkrat se kdo odloči že zaradi
tega, ker v filmu igrajo njemu priljubljeni igralci, ker so mu film priporočili prija-
telji ali pa morda zaradi tega, ker je bila kritika v tisku, radiu ugodna ipd. Te
dodatne motive, ki sprožijo dokončno odločitev, lahko imenujemo sprožilce reakcije
— obisk kina. V tabeli si bomo ogledali strukturo teh sprožilcev posebej pri moških
in posebej pri ženskah:
Opazovanje tabele nam pove, da ni večjih razlik v strukturi sprožilcev pri moških
oziroma pri ženskah. Jasno pa se pokaže, da imajo določeni sprožilci drugačno domi-
nantnost pri ženskah kakor pa pri moških. Tako je npr. pri ženskah ime igralca
755
Tabela 3.
Vprašanje: Kaj Vas največkrat pritegne v kino?
pravtako močan sprožilec kakor vsebina filma (54 Vo). Pri moških je ime igralca dosti
manj pomemben sprožilec (3. mesto v lestvici in 36 "/o). Kaže, da se pri ženskah
ustvarjajo do posameznih filmskih igralcev močnejše pozitivne emocionalne vezi
relativne trajnosti. Na ta način lahko priljubljenost posameznih igralcev postane
tudi sprožilec, da se posameznik odloči ogledati film prav zaradi priljubljenih igral-
cev. Redkeje nastopa kot sprožilec pri odločitvah kritika nekega filma v tisku ali
radiu in sicer ne glede na spol. Tu je možno, da mladina teh kritik sploh ne prebira,
po drugi strani pa morda te kritike dejansko nimajo moči, da bi kot dodatni motiv
sprožile dokončno odločitev.
Da bi ugotovili še vpliv starosti, smo primerjali strukture sprožilcev le med naj-
mlajšo starostno skupino in najstarejšo.
Tabela 4.
Vprašanje: Kaj Vas največkrat pritegne v kino?
756
Razporeditev posameznih sprožilcev pri starejših mladincih se le malenkostno raz-
likuje od razporeditev mlajših. Govorimo torej lahko o dokaj slični strukturi teh
sprožilcev. Starost ne vpliva na moč posameznih sprožilcev. Med najobičajnejšimi
sprožilci so vsebina filma, imena igralcev, priporočilo prijateljev. Najmanjšo vlogo
kot sprožilci pa imajo imena režiserjev, scenaristov. Kritike filmov prav tako
nimajo večje vloge kot sprožilec pri odločitvi o ogledu nekega filma. Ce pa primer-
jamo posamezne procente pri posameznih sprozilcih, pa se vendarle pokažejo manjše
razlike med mlajšimi in starejšimi mladinci. Tako npr. pri mlajših mladincih imena
igralcev češčeje nastopajo kot sprožilci; starejšim pa je važnejši podatek, če je film
narejen na osnovi literarne podlage itd.
Za kakšne filme se mladina zanima?
Končno si oglejmo še interesno usmerjenost mladine od 14 do 27 leta. To interesno
usmerjenost smo skušali ugotoviti z vprašanjem: kakšne filme radi gledate? Na ta
način smo lahko poiskali psihološko vsebino interesov v izbranih zvrsteh filmov.
Izbrani film, oziroma zvrst filmov, pa mladincu nudi verjetno največjo možnost
identifikacije. Na to pa se veže formiranje določenega nagnjenja, stremljenja, da
bi ta izbrani film videl. Vsak interes namreč predstavlja psihodinamično delovanje,
ki človeka sili v dejanje — v našem prmeru izbor določenega filma, ki bi ga želel
videti. Proučevanje interesne usmerjenosti mladine pa je važno predvsem zaradi
tega, ker je človekova interesna struktura del njegove celotne osebnostne strukture.
Prav interesi določajo in celo usmerjajo človekov odnos do zunanjega sveta; akti-
virajo in usmerjajo njegovo mišljenje ter tako razvijajo celotno osebnost. Posamez-
nikovi interesi sami pa se oblikujejo na osnovi bioloških dispozicij tega posa-
meznika, pod vplivi okolja, v katerem živi, in končno od posameznikove lastne
aktivnosti. Iz teh razlogov pa moremo govoriti o relativni stabilnosti interesov. Psi-
hološka osnova nekemu interesu je napetost, ki jo je v človeku ustvarila neka
potreba. Z nastankom potrebe pa se v posamezniku pojavi težnja, da bi cilj te
potrebe dosegel in s tem zadostil potrebi. Interesi pa so prav zaradi dosegljivosti
ciljev tako značilni. Cilje interesov lahko človek doseže z zavestno akcijo. Ko je
ta cilj dosežen, se del prej nastale napetosti sprosti, in človek ob tem doživi ugodje.
Močne napetosti izginejo, doživeto ugodje pa v človeku spet ustvarja neko šibkejšo
napetost, ki se izraža v potrebi po ponovnem doživetju ugodja, ki ga že pozna. Sledi
spet stremljenje doseči cilj te potrebe po ugodju. Te potrebe se s časom krepijo in
osamosvojijo. Nastane nov interes, imenovan tudi sekundarni. V našem primeru gre
za interes obiskovanja določenih zvrsti filmov. Ko smo mladino vprašali, katere
filme radi gledajo, smo kot odgovore našteli vrsto interesnih kategorij za posamezne
Tabela 5.
filme. Posamezne kategorije filmov so tako služile kot evokat posameznikovih
notranjih dinamizmov. Posameznik je izbral neki film seveda v skladu s svojo
interesno in širše osebnostno strukturo, v skladu z zahtevami družbenega okolja,
ali pa ne. Predpostavljali smo, da so se lahko ti notranji dinamizmi sproščali že ob
samih kategorijah filmov. Tako npr. notranje napetosti, nestabilnosti in agresiv-
nosti najbolje sproščajo filmi z napeto pustolovsko zgodbo (kavbojke, kriminalke) —
drugi gledalci teh filmov ne bodo izbrali, ker obvladujejo zavestno ali podzavestno
te agresivnosti, napetosti in jih usmerjajo v izbor filmov z drugačno tematiko (poto-
pisni, zgodovinski, dokumentarni). V zadnjem primeru govorimo o sublimacijskih
mehanizmih, t. j. psihična napetost se sprošča na stopnji družbeno priznanih uve-
ljavljanj.
Pri ugotavljanju interesne usmerjenosti žensk in moških posebej se je pokazalo,
da sta interesni strukturi zelo slični. Moški niso bistveno drugače rangirali filmov,
ki predstavljajo določene interese, kakor pa ženske. Primerjava obeh lestvic pa
vseeno kaže, da pri ženskah dominirajo drugi interesi kakor pa pri moških.
Nekatere razlike takoj izstopijo. Tako "mladinke najraje gledajo filme z ljubezensko
ItQmatiko (1. mesto v lestvici — 67®/o). Moške ti filmi ne zanimajo v toliki meri,
saj jih najdemo šele na 5. mestu v lestvici (48 "/o). Pač pa moške močno zanimajo
kriminalke (1.-mesto v lestvici — 71»/»), kavbojke (2. mesto v lestvici — 65 "/o).
Podobno je z vojnimi filmi. Moški se zanje zanimajo v večji meri (3. mesto v lest-
vici — 62 "/o) kakor pa ženske (7. mesto v lestvici — 35 «/o). Psihološke drame v
filmih pri moških ne vzbuja velikega interesa (13. mesto v lestvici — 17 "/o), neko-
liko več se zanje zanimajo ženske (9. mesto v lestvici — 26 "/o). Na splošno lahko
rečemo: čim nižje mesto v lestvici zavzema določena zvrst filma, tem manjši interes
vzbuja v gledalcih in obratno, čim višje mesto zavzema v lestvici, večji interes
vzbuja v gledalcu. Interes pa je vezan na možnost sproščanja notranjih psihičnih
napetosti oziroma psihičnih dinamizmov sploh. Tu velja odnos: če neki film omo-
goča veliko "stopnjo identifikacije in zmore sproščati te dinamizme, ustvarja v gle-
dalcu težnjo gledati predvsem take filme. Interes za filme pa je manjši, če teh
dinamizmov film ne. zmore sproščati. Te razlike v interesih pri moških in ženskah
so se pokazale tudi v posameznih starostnih skupinah. Pri mlajših mladincih in mla-
dinkah se kažejo podobne razporeditve interesov kakor pri starejših. V nadaljevanju
bomo primerjali še razporeditev interesov po starosti, da bi dobili približno sliko,
kako vpliva starost na razporeditev interesov. Primerjali bomo le najmlajšo in naj-
starejšo starostno kategorijo mladine.
Tabela 6. '
Vprašanje: Kakšne filme radi gledate?
75B
Starost torej vpliva na formiranje interesne strukture gledalcev. Z naraščanjem
starosti začno prevladovati drugi interesi kakor pa so v mlajši dobi. Dominantni
postajajo interesi, ki so primernejši osebnostni strukturi starejšega mladinca, ki
ustrezneje sproščajo notranje psihične dinamizme. Starejše mladince od 20 do 27 leta
začno močneje zanijTiati filmi z ljubezensko tematiko (2. mesto v lestvici — 63 "/t»),
nasprotno pa mladino od 14 do 16 let filmi z ljubezensko tematiko ne pritegujejo
tako močno (10. mesto v lestvici — 31 "/o). V starejši dobi svojega življenja se mladina
intenzivneje začenja zanimati za filme, ki obravnavajo sodobne družbene probleme
(8. mesto v lestvici — 30 »/o), medtem ko je interes mlajših za tovrstne filme dosti
manjši (13. mesto v lestvici — 12 "/o).
Vendar pa spol in starost nista edina faktorja, ki vplivata na obiskovanje filmskih
predstav, niti ne sodelujeta edina pri strukturiranju posameznih interesov. V drugem
delu si bomo ogledali še nekatere druge faktorje, ki imajo prav tako pomembno
vlogo v odnosu film-gledalec.
Studijo Je po naročilu CK ZMS izdelal inštitut za sociologijo pri univerzi v Ljubljani na podlagi
ankete o masovnih komunikacij skill sredstvlli v letu 1962. Ta prispevek je izpopolnjeni del te
študije.
(Nadaljevanje)
Mitologizacija intelektualcev
Jan Szczepanski
Z mitologizacijo razumem zamenjavo preverjenega empiričnega znanja s skupkom
mitov, ki naj bi razložili pojave in procese. Mit pa imenujem po Websterjevem
Mednarodnem slovarju »zgodbe, ki zatrjujejo, da je neki junak sporočil ljudem
veščino življenja«. Z drugimi besedami: z mitologizacijo intelektualcev razumem
tukaj postopek, ki pripisuje intelektualcem določene splošne značilnosti na osnovi
nepreverjenih vtisov, na osnovi zaključkov, ki izvirajo le iz želja, z namenom, da
podpre določene ideološke teze. Skratka, gre za oblikovanje splošnih trditev brez
zadostne utemeljitve z zgodovinskimi in statističnimi materiali.
Ta mitologizacija izvira (kot konec koncev vsak mit) iz zapletenih družbenih situ-
acij, iz praktičnih potreb, iz nadomestitve znanosti s fantazijo, iz pomanjkanja meto-
doloških raziskav, ki bi se nanašale na družbene funkcije intelektualcev. V lite-
raturi, ki se ukvarja z intelektualci (sociološki, filozofski, v publicistiki itd.)
preseneča predvsem to, da ne obstoji ali da obstoji samo neznatno število konkretnih
raziskav. Tipičen primer za to je Huszarjeva knjiga The Intellectuals (1960), v ka-
teri je 66 intelektualcev prispevalo najrazličnejše razprave o tej družbeni kategoriji.
V oči bije, da najdemo v knjigi, ki ima 543 strani, samo eno statistično tabelo, ki
vsebuje nekatere statistične podatke, sicer pa popolnoma pogrešamo rezultate socio-
loških raziskav. To ni samo urednikova krivda — čeprav je očitno, da si je priza-
deval izbrati tekste tako, da bi dobil kar najrazličnejše poglede — ampak je vzrok v
tem, ker obstoji dejansko zelo malo publikacij, ki bi vsebovale takšne rezultate.
Brez dvoma dajejo statistike vseh držav in mednarodne statistike veliko možnosti
za primerjalne analize, toda takšne analize doslej še niso bile napravljene v večjem
obsegu. Huszarjeva knjiga je lep primer splošno rabljenih metod v razglabljanjih
o intelektualcih. Gre za impresionistične metode, ki slonijo na prezgodnjih posplo-
šitvah in ki se opirajo na nekaj površnih zapažanj, na iskanje in ugotavljanje
»narave« ali »bistva« intelektualcev in na dedukcije iz takšnih ugotovitev. To smo
jasno videli na primeru zgoraj navedenih opredelitev, toda takšno metodično nag-
njenje k mitologizaciji nastopa še izraziteje v razpravah o funkciji, ki jo imajo
intelektualci v družbi.
Mitologizacija intelektualcev izvira tako po eni strani iz družbenih, praktičnih, t. j.
ekonomskih in političnih interesov raznih skupin in družbenih razredov, po drugi
759
strani pa iz različnih teorij o družbenem razvoju, ki postavljajo najsplošnejše osnove
za oceno vloge intelektualcev. Obstoji pa tudi cela vrsta vzrokov metodološkega zna-
čaja. In ravno s temi se nameravam ukvarjati v naslednjih vrstah tega članka.
1. Med temi vzroki bom na prvem mestu omenil pomanjkanje precizne definicije
termina »funkcija«. To omogoča, da se intelektualci na eni strani opredeljujejo kot
preroki in voditelji človeštva, na drugi strani pa kot skupine družbeno nevarnih
nihilistov, kot družbeno nekoristni bohemi ali kot osnovna skupina, ki odloča o
ekonomski in vojaški pomoči držav. Najpogosteje pa se opredeljuje njihova funkcija
glede na njihov odnos do sistema vrednot. Tako se teorija J. Benda o intelektualcih
opira na domnevo, da obstoje večne, nadzgodovinske vrednote in da je naloga inte-
lektualcev v tem, da na te vrednote opominjajo, da jih vsiljujejo drugim in da jih
postavljajo nasproti družbeni stvarnosti in jih primerjajo z njo. Pri tem Benda im-
plicite predpostavlja, da obstoji enostaven in razumen mehanizem odvisnosti med
temi večnimi vrednotami in družbenimi procesi v vseh njihovih pojavnih oblikah.
Zadostuje, da se intelektualci ne angažirajo aktivno v politiki, ne podlegajo strastem,
ki jih povzroča ideologija, ampak samo povzemajo in razglašajo direktive, ki izvi-
rajo iz teh večnih vrednot, in kritizirajo vse, kar ni v skladu z njimi — pa bodo
izpolnjevali funkcijo »osvobajanja poti« človeštvu. Nedvomno so takšni ljudje zme-
raj obstajali, toda Benda je pozabil, da so bili to ljudje, ki so morali živeti in prido-
bivati sredstva za življenje, da so imeli družine, za katere so morali skrbeti, da so
vsak dan prebivali med drugimi ljudmi, na Olimp pa so se povzpeli le včasih.
Benda se izogne vsem tem mehanizmom odvisnosti med vsakdanjim življenjem inte-
lektualca in njegovo funkcijo kot intelektualca, med njegovimi osebnimi željami in
cilji, med kolektivnimi pogledi in funkcijami intelektualca. Živel je samo en
idealen intelektualec — Diogenes iz Sinope. Ker ni imel nič in ni bil z ničimer
vezan, ker ni bil vključen v družbene odnose, ki izvirajo iz osebnih želja in ciljev,
je lahko rekel kralju: »Odstrani se in ne zaslanjaj mi sonca!« Bendova teorija je
tipičen primer, ki kaže — kar je značilno tudi za celo vrsto drugih teorij — na
pomanjkanje analize družbenega mehanizma, preko katerega intelektualec deluje,
na kakšen način sistemi vrednot, družbene, znanstvene in estetske ideje oblikujejo
konkretno vedenje in ravnanje ljudi. Intelektualec razglaša določene splošne ideje
in sisteme vrednot. Toda kaj se zgodi potem? Od česa je odvisno, da nekatere med
temi idejami dosežejo množice in se razširijo med njimi, druge ostanejo v ozkem
krogu, tretje pa — čeprav dosežejo širok krog ljudi, nikogar ne »premaknejo« ali pa
hitro izginejo.
Mitologizacija funkcije intelektualcev je v znatni meri izvirala od tod, ker je bila
zaradi odsotnosti adekvatnega odgovora na zgornja vprašanja sprejeta nadomestna
teorija, ki je trdila, da je vrednost intelektualčevega dela, merjena z notranjimi
merili danega sistema kulture, hkrati odločilni činitelj družbenega vpliva; da je
torej delom, ki so se odlikovala z visoko znanstveno. Umetniško ali moralno vred-
nostjo, pripisovala največji družbeni vpliv. Očitno je, da lahko merimo ustvarjalno
moč intelektualca z »veličino« njegovega dela, in v vsakem priročniku zgodovine
znanosti, književnosti ali umetnosti najdemo določeno hierarhijo »pomembnosti«
posameznih ustvarjalcev, ki je določena na podlagi »veličine« njihovih del in
»pomembnosti« vpliva, ki so ga imela na nadaljnji razvoj določenega ustvarjalnega
področja. Toda treba je jasno razlikovati funkcijo, ki jo intelektualci izpolnjujejo
v okviru sistema ustvarjalnosti, od njihove družbene funkcije. Prispevek k razvoju
sistemov kulturnih vrednot utegne biti pomemben, toda družbena funkcija in njena
pomembnost se ne moreta meriti samo s prispevkom k razvoju tega sistema. Lahko
si predstavljamo znanstvenika ali umetnika, ki je ustvaril znamenito delo, ki pa je
bilo popolnoma nepriznano in neupoštevano, medtem ko so druga dela v mnogo večji
meri pospešila družbeni razvoj. Tako ne moremo meriti družbenega vpliva in po-
membnosti izpolnjene družbene funkcije, ki zavisita od dejanskega vpliva na
vedenje in ravnanje ljudi, s popolnostjo dela. Delo, ki je s stališča razvoja idealnega
sistema vrednot lahko pomenilo velik dosežek, s stališča družbene funkcije lahko
sploh ni obstajalo.
Problem pa ima tudi druge vidike. Ko govorimo o vplivu, ki ga ima intelektualec na
vedenje in ravnanje ljudi, moramo razlikovati: a) intencionalni vpliv, t. j. tisti vpliv,
ki ga je hotel doseči, ko je začel delovati; b) vpliv njegovih idej ali dejavnosti, ki
presega hotene intencije ustvarjalca in vključuje vse posledice, ki izhajajo iz razlik
v percepciji, stališčih in nagnjenjih ljudi, ki reagirajo na intelektualčevo delo ali na
njegovo aktivnost; c) intelektualcev vpliv izven njegove ustvarjalne sfere v primeru,
760
ko se znanstvenik ali umetnik družbeno ali politično angažira in uporablja svojo
avtoriteto, ki jo je dobil na področju ustvarjalnosti, za vplivanje na ravnanje in
prepričanje ljudi s tem, da piše manifeste ali proteste (področje, kjer so francoski
intelektualci dosegli visoko stopnjo popolnosti); d) neintencionalni vpliv, ki ga do-
seže s takšnim angažmajem. Ko torej analiziramo funkcijo intelektualca, je treba
skrbno razlikovati, za katero vrsto vpliva gre.
Tako je torej pomanjkanje natančne opredelitve definicije, pomanjkanje analize
družbenega mehanizma vpliva, ki ga imajo intelektualci, prvi metodološki vzrok za
mitologizacijo njihove družbene vloge.
2. Drugi vir mitologizacijo intelektualcev je pomanjkanje empiričnih raziskav, ki bi
osvetlile resnične osebnostne poteze ustvarjalcev. Posledica tega je, da jih često
obravnavajo kot legendarne junake, ki imajo izključno nadpovprečne lastnosti, ki
omogočajo ustvarjanje velikih del. Takšen postopek izhaja iz implicite sprejete
domneve, da imajo veliki ustvarjalci samo velike značajske in razumske lastnosti in
da bi drugačne, manj »velike« poteze ne pristajale tako velikim ljudem. Treba je
samo pregledati življenjepise pomembnih znanstvenikov in umetnikov, da bi se
prepričali o tem dejstvu. O intelektualcih so pisali običajno drugi intelektualci, ki
so svoje delo razumeli kot prispevek k povečanju slave in vrlin svojega junaka. Po
eni strani so hoteli prepričati druge v veliko vrednost opisovanega junaka, iz česar
je izvirala tendenca po idealizaciji, olepševanju in »lakiranju«, po drugi strani pa so
si prizadevali — zavestno ali nezavestno — povzdigniti lastne zasluge, povečati vred-
nost svojega lastnega dela, nadeti opisovani osebi takšen blišč, da bi vsaj del tega
blišča kanil tudi nanje — biografe. Razen tega so o zgodovini ustvarjalcev pisali
običajno ljudje, ki niso sami imeli dosti ustvarjalne moči, da bi ustvarjali v dani
panogi in so zaradi tega poveličevali dela drugih. Bila je to deloma tista kategorija
ljudi, o katerih se je nekoč Kant precej omalovažujoče izrazil, češ da je zgodovina
filozofije edina filozofija, ki jo zmorejo. Razume se, da ne nameravam zmanjševati
zaslug zgodovinarjev v posameznih področjih kulturne ustvarjalnosti, vendar je
treba tudi opozoriti na njihovo tendenco, da so idealizirali in mitologizirali svoje
junake. To so storili tako, da so se izogibali pisanju o negativnih in vsakdanjih
potezah osebnosti in so se nagibali k temu, da so »večino« del razlagali izključno
s popolnostjo in veličino ljudi, ki so ta dela ustvarili; treba je torej poudariti njihovo
tendenco, da so v vzvišenosti dela videli tudi vzvišenost ustvarjalca.
Mitologizacija te vrste počiva na poenostavljenem gledanju na medsebojno odvis-
nost med osebnostjo in delom ter med osebnostjo in njenim vplivom na razvoj siste-
mov vrednot in na človeške postopke. To poenostavljanje sloni na tezi, da so samo
velike in popolne osebnosti lahko imele globok in trajen vpliv. Zato so zgodovinarji
in življenjepisci po pravilu ovenčali s slavo opisovane intelektualce. Tudi nacio-
nalna megalomanija je v tem pogledu igrala pomembno vlogo. Vsak narod se šteje
/a veliki narod — veličina naroda pa se meri z veličino ustvarjalcev, ki jih ima.
Vsak narod mora imeti velike osebnosti, ki služijo kot vzor mnogim rodovom. To je
sicer popolnoma razumljivo, vendar ne opravičuje, da se v družbene znanosti vnaša
mitologija.
Od kod izhaja takšno poenostavljanje? Prvič, iz neustreznih psiholoških in socio-
loških teorij, ki razlagajo ustvarjalno moč osebnosti in njeno odvisnost od družbe-
nega in kulturnega okolja. Življenjepisci se radi zatekajo k enostavnim psihološkim
konstrukcijam, ki izvajajo umsko tvornost iz izjemnih lastnosti osebnosti. Drugič,
iz dejstva, ker biografi in zgodovinarji zanemarjajo tiste strani življenja obravna-
vanih intelektualcev, ki niso neposredno povezane z njihovo ustvarjalnostjo. Razen
tega so teoretikom služile posplošitve najpomembnejše osebnosti, ki so bile precej
izjemne v svoji epohi. Tako na primer Benda omsnja le nekaj konkretnih primerov
intelektualcev in še te idealizira, če ne celo kanonizira. Malo je napisanega o eko-
nomski dejavnosti Voltaira ali o politični dejavnosti Rubensa, o vojaški dejavnosti
Michelangela ali o brezuspešnih naporih Leonarda da Vincija, da bi prodal knezom
svoje krvoločne načrte izredno uspešnega orožja. Nekateri biografi so mislili, da so
bile to samo nepomembne »marginalije« v resnični dejavnosti velikih ljudi, ki je
izvirala iz njihovega resničnega poklica, t. j. dejavnosti v sferi idej, znanosti in
umetnosti. Na ta način so nastajale enostranske biografije, ki so ustvarjale videz, da
so intelektualci bili in da so ljudje, ki so »odtrgani od stvarnosti«, ki žive v svetu,
ki ga je ustvaril njihov lastni razum. Od tod tudi izhaja mit, da so intelektualci
liudje, ki ne nosijo odgovornosti za praktične stvari, in prezirljive predstave v
nekaterih krogih o »teoretikih«, ki da ne razumejo »resničnega življenja«. Mit o
761
intelektualcih kot o ljudeh, ki nimajo stika z resničnostjo, zakoreninjen med poli-
tiki, je bil često ne glede na ideologijo vzrok antiintelektualizma. Šele v zadnjem
času se začenja ta mit v predstavah ljudi dejanja postopoma spreminjati. Začenja
se oblikovati prepričanje, da ravno intelektualci, ki razpolagajo z metodami znan-
stvenega raziskovanja, vedo tako o materialni kot o družbeni resničnosti precej več
kot ljudje, ki tičijo samo v praksi.
3.	Mitologizacija intelektualcev izvira tudi od tod, ker je obdelano zelo malo stati-
stičnih biografskih podatkov, ki bi dovoljevali, da bi ugotovili določene pojave, ki
so splošno značilni za intelektualce. Prvo raziskavo takšne vrste je napravil T.
Geiger, ki je izdelal statistično analizo osem tisoč danskih intelektualcev, o katerih
je črpal podatke iz danskega biografskega slovarja. (T. Geiger, An Historical Study
of the Origin and Structure of the Danish Intellegentsia, »The British Journal of
Sociology«, 1, nr 3, s. 209—220). K podobnim analizam družbenih in demografskih
značilnosti poljske inteligence XIX. stoletja so pristopili tudi na oddelku za socio-
loške raziskave pri Poljski akademiji znanosti (J. Szczepanski, Z badañ nad inteli-
gencja polska XIX wieku, »Kultura i Spoleczenstwo«, t. IV, z. 3, s. 133—139). V
raziskavah te vrste gre za razumevanje družbenih potez, tipov dejavnosti, družbene
angažiranosti čim večjega števila intelektualcev, ki delujejo v določeni dobi, in ne
samo za najpomembnejše posameznike. Toda raziskave te vrste kot konec koncev vse
empirične raziskave o intelektualcih (Npr. H. L. Wilensky, Intellctuals in Labor
Unions, Glencoe 1956; P. F. Lazarsfeld, W. Thielens Jr., The Academic Mind, Glen-
coe 1958; L. Wilson, The Academic Man, London 1942; A. M. Carr — Saunders, P.
A. Wilson, The Professions, Oxford 1933; W. M. Kotschnigg, Unemployment in the
Learned Professions, London 1937) so izredno redke. Največkrat so različni avtorji,
tako sociologi kot filozofi in publicisti ter drugi, ki so pisali o intelektualcih, upo-
rabljali posebno metodo »idealnih tipov«. Ta metoda je temeljila na konstruiranju
»narave« junakov in na deduciranju iz te narave funkcije, ki jo lahko izpolnjujejo v
driožbi. V bistvu gre tu za impresionistično in intuitivno oblikovanje poenostavljenih
stereotipov. Iz tako konstruiranih posplošitev, ki si nadevajo ime teorija, je bilo
moč napraviti zaključke o ravnanju intelektualcev v različnih političnih in druž-
benih situacijah, ne da bi se zatekali k raziskavam. Od tod izvirajo tudi poenostav-
ljene predstave, ki tvorijo ideološko bazo antiintelektualizma. Takšna metoda je
tudi preprečevala, da bi se izdelal sistem o družbeni diferenciaciji intelektualcev.
Očitno je, da profesor medicine izpolnjuje drugačne funkcije, zadovoljuje druge
potrebe kot profesor politehnike, slikar ali pesnik. Ce pa se vendar vsem pripisujejo
podobne poteze, stališča in težnje, je jasno, da namesto opisa resničnosti nastane
mit. Pomanjkanje statističnih raziskav, pomanjkanje raziskav, ki bi bile oprte na
analizo diferenciranih poklicnih kategorij, je prisilila avtorje del o intelektualcih,
da so se gibali v sferah zelo- splošnih pojmov, da bi tako obsegli vse diferencirane
kategorije.
4.	Kot naslednji vzrok metodološke mitologizacije intelektualcev je treba omeniti
to, da intelektualce dostikrat definirajo kot »ljudi idej« (men of ideas). Njihova
družbena pomembnost se določa zaradi tega po pomembnosti njihovih idej. Takšno
pojmovanje je v precejšnji meri pravilno, vendar pa izvira iz njega tudi več nespo-
razumov in nevarnosti za deformacije. Kot sem že dejal zgoraj, nimajo avtorji, ki
pišejo o vplivu idej na družbo — razen marksistov — sistematične teorije, ki bi
pojasnila, kako delujejo ideje na človeške združbe. Razen tega tudi ne razpolagajo z
jasno in točno definicijo ideje. Zato so različne teorije, ki določajo naravo idej, in
različne hipoteze, ki pojasnjujejo, kako vplivajo ideje na kolektivno življenje, tudi
mitologizirale razglabljanje o družbeni vlogi intelektualcev.
V nekaterih študijah lahko najdemo razločen vpliv platonskega pojmovanja ideje.
Nihče seveda ne trdi, da so intelektualci ustvarjalci idej v platonskem smislu, ven-
dar pa obstoji več platoniziranih teorij resnice in pravice; več idealističnih filozof-
skih sistemov je imelo pomemben vpliv na predstave o ljudeh, ki prispevajo k
ustvarjanju takšne resničnosti in ki podpirajo večne ideje resnice in pravice; in o
ljudeh, preko katerih naj bi ta duhovna in idealna resničnost delovala. Celo neka-
tere sodobne filozofske teorije, ki obravnavajo jezik kot pomemben faktor, ki obli-
kuje ne samo percepcije stvarnosti, ampak tudi samo stvarnost, so prispevale k
utrditvi prepričanja, da ljudje, ki ustvarjajo- jezikovni aparat v znanosti in umet-
nosti, tudi vplivajo na resničnost. Na ta način je torej platonska koncepcija ideje
.resnice in lepote vtisnila svoj pečat na teorije o ljudeh, ki te ideje sporočajo člo-
veštvu.
762
v drugih koncepcijah najdemo aristotelovsko pojmovanje pojma ideje, ki služi kot
temelj za določitev družbene vloge intelektualcev. Nekateri pisci, ki so si prizadevali
pokazati, na kakšen način so določene ideje ali sistemi idej oblikovali »podobo
epohe«, so sprejeli aristotelovsko koncepcijo idsje kot »forme«, ki daje obliko kao-
tičnim elementom materialnega življenja in aktivnosti človeka. Tudi v takšnem
pojmovanju ljudje, ki ustvarjajo ideje — forme (ali ideje — sile), dobijo videz demi-
urgov, ki oblikujejo usodo človeštva.
V razpravah o družbeni vlogi intelektualcev obstoji tudi mnogo drugih, explicite ali
implicite sprejetih definicij o družbeni vlogi intelektualcev kot ljudi ideje. Ne glede
na to, kako definiramo idejo, je očitno, da imajo le-te velik vpliv na kolektivno
življenje ljudi. Ne glede na to, ali definiramo ideje kot splošne pojme, kot znan-
stvene teorije, kot umetniške vizije sveta, kot moralna načela, kot religiozno vizijo
transcendentnega sveta; ne glede na to, v kakšni obliki postajajo faktor subjektivne
definicije objektivnega sveta in situacije, na katere človek reagira, so ideje faktor,
ki določa človekovo ravnanje. Intelektualci formulirajo misli v splošnih pojmih,
dajejo izraz nameram in težnjam, upanjem in pričakovanjem, izražajo jih v obliki
ideologije, filozofije, znanstvenih teorij, sugestivnih literarnih formulacij, propa-
gandnih gesel, norm in moralnih zapovedi in na ta način posredujejo posamez-
nikom in skupinam določene vzorce misli in akcije. To so ljudje, »ki imajo ideje za
razodetje«. Za nekatere avtorje so to ljudje, »ki utelešajo misli določene epohe in
v katerih se konflikti epohe zaostrijo v konflikte vesti« (J. Bronowski, B. Mazlich,
The Western Intellectual Tradition, London 1960, s. XII).
Vprašajmo se, kaj je poezija in kaj je resničnost^v navedenih trditvah. Nedvomno
se zgoraj omenjena teza Bronowskega in Mazlicha lahko v celoti uporabi 'ža šte-
vilne intelektualce. Toda do katerega števila? Do katerega odstotka intelektualcev,
ki živijo in delujejo v določeni dobi, jo lahko uporabimo in v kakšni meri? Lahko
se zgodi, da so bili ljudje, za katere mislijo zgodovinarji, da so izpovedali ideje svoje
epohe in izrazili njene konflikte, za svojega življenja skoraj neznani. Množice niso
šle za misleci, ki jih danes štejemo za >-živo utelešenje« idej tistega razdobja, ampak
so sledile ljudem, ki so kasneje padli v popolno pozabo. V vsakem pokolenju ev-
ropske kulturne zgodovine je živelo nekoliko pomembnih intelektualcev in velika
množica povprečnežev, ki so delali v različnih panogah kulture in družbene aktiv-
nosti. Utegnilo se je zgoditi, da med tema dvema kategorijama ni bilo nobenih stič-
nih točk. Ljudje, ki so v prvi polovici XVII. stoletja imeli vodilno vlogo v'miselnem
življenju Francije, so zelo malo vedeli o Descartesovi filozofiji, ki velja danes za
največji dosežek takratne dobe. Od tod izvira, mislim, tista vrsta mitologizacije
ljudi idej kot duhovnih voditeljev svoje epohe, ki izhaja iz pomanjkanja ustreznih
zgodovinskih študij ali iz dejstva, ker teoretiki, ki pišejo o intelektualcih, teh študij
ne poznajo; k temu se še pridružuje že navedeno pomanjkanje analiz o dejanskem
medsebojnem odnosu med intelektualci in družbenim okoljem. Razen tega se ne
razlikuje pravilno vpliv, ki so ga imeli ustvarjalci idej, in vpliv samih idej, ko so
se te vključile v sistem kulture, ki je neodvisen cd ustvarjalca. Ko govore o vplivu
ljudi idej, mislijo avtorji običajno na takšne osebnosti, kot so Erazem, Luther ali
Marx. Toda če upoštevamo cele legije'kritikov Luthra ali Marxa, ki so tudi ustvarili
veliko idej in ki so včasih celo uživali podporo zelo močnih skupin in institucij,
pa vendar niso dosegli niti sence tistega vpliva kot ustvarjalci, ki so bili predmet
njihove kritike — se to vprašanje postavlja nekoliko v drugi luči. Po eni strani
so lahko ti mali kritiki dosegli velik vpliv v svojih malih družbah, toda radius
njihovega vpliva ni presegel teh družb; po drugi strani pa je število »malih«
delavcev utegnilo biti znatno večje od števila »velikih« pristašev velikih mislecev.
Z drugimi besedami, gre za to, da so veliki ustvarjalci idej lahko potegnili za sabo
pristaše, ki so — ker so bili sami tvornejši — zapustili trajnejše pisateljske dosežke
in s tem ustvarili videz, da so bili v resnici oni voditelji človeštva, pri čemer ne
izključujem, da so utegnili biti »mali« ustvarjalci v določenih razdobjih resnični
voditelji svojih pokolenj, ne da bi zapustili vrednejša pisana dela, ki bi bila znana
kasnejšim rodovom. Prihajam do zaključka, da nam lahko samo natančne zgodo-
vinsko statistične raziskave pokažejo, kdo je bil v rcsnici — in na kakšen način —
živo utelešenje idej svoje epohe in kakšna je bila resnična funkcija tistih mislecev,
ki so jih kasnejši biografi povzdignili v duhovne voditelje ali titane, kdo so bili
tisti ljudje, ki so bili dejansko opinion leaders širokih ljudskih množic, t. j. ki so
živeli v lokalnih skupnostih in dejansko oblikovali poglede, stališča in ravnanje
množic. Prihajam tudi do zaključka, da izraz men of ideas, ki molče predpostavlja
763
različne definicije idej in različne koncepcije družbenega vpliva idej, malici resnič-
nost. Da bi lahko premagali mitologizacijo, moramo upoštevati oba zaključka.
5.	Nadaljnji vir mitologizacije intelektualcev je v tem, da so raziskave in razglab-
ljanja o njih često ločena od raziskav in razglabljan o razvoju družbe. Ko smo
govorili o različnih definicijah, smo videli, da je takšna ali drugačna koncepcija
družbene vloge intelektualcev in ocena njihove dejavnosti v znatni meri odvisna
od zavestno ali nezavestno sprejete teorije družbenega razvoja. Ločitev razmišljanj
o družbeni vlogi intelektualcev od družbenega razvoja privede do »absolutiziranja«
intelektualcev in njihovih stvaritev. Na primer, tiste teorije, ki vidijo temeljno
funkcijo intelektualcev v »poduhovljenju« družbenega življenja, ignorirajo vse pre-
obrazbe, ki se dogajajo v objektivnih družbenih strukturah, in na primer domnevajo,
da je funkcija pouka vedno identična ali zelo podobna. Toda če samo za trenutek
razmislimo o univerzitetnem pouku v XIV. in XX. stoletju, primerjamo njun obseg
in rezultat, uvidimo, da lahko popolnoma razumemo in razložimo univerzitetni pouk
samo na temelju spreminjajočih se družbenih struktur in v navezavi na spremembe,
ki se dogajajo v teh družbah.
Podobno deformacijo povzroča tudi »absolutiziranje« ideje. Takšne ideje, kot so
»razum«, »pravičnost«, »dobro« in temu podobno, imajo različno družbeno vsebino
in se drugače pojmujejo v različnih zgodovinskih razdobjih. Ce obravnavamo ideje
neodvisno od družbenih sprememb in če domnevamo, da imajo te ideje vedno
podobno vsebino — da torej »pravičnost«' zmerom pomeni isto —, imamo opravka
s simplifikacijo, ki vodi k mitu, da so tudi funkcije intelektualcev, ki branijo to
pravičnost, zmerom identične.
Tu bi lahko ugovarjali, da so ideje faktor družbene trajnosti in kontinuitete in da
trajnost kulturne dediščine določenega naroda sestoji ravno iz njegovih filozofskih,
umetniških, moralnih idej, ki fungirajo kot simboli narodne enotnosti in narodne
identičnosti skozi zgodovino. Vendar sodim, da je treba v tej zvezi razlikovati
problem trajnosti in nespremenljivosti idej, ki je metafizičen problem, od problema
percepcije teh idej po zaporednih rodovih, od sprememb, ki nastanejo v pojmovanju
teh idej in reagiranju nanje.
Teorija družbenega razvoja ima tako dvojen vpliv na proučevanje intelektualcev:
prvič, od sprejete teorije razvoja so odvisni kriteriji, s katerimi se ocenjujejo rezul-
tati njihove dejavnosti; drugič, teorija razvoja je podlaga za interpretacijo funkcio-
niranja idej, ki so jih ustvarili intelektualci, hkrati pa tudi temelj za raziskovanje
njihovega objektivnega vpliva, ki je neodvisen od intencij ustvarjalcev. Ce trgamo
te raziskave od proučevanja celotnega razvoja družbenih sistemov, privede to nujno
do poenostavljanj in deformacij.
6.	Končno bi hotel še enkrat podčrtati kot pomemben vir mitologizacije intelek-
tualcev pomanjkanje izdelanega sistema kategorij o družbeni diferenciaciji, obrav-
navanje intelektualcev kot homogenega razreda ali družbene kategorije, ki izpol-
njuje istovrstne funkcije in ki ima identične družbene poteze. Te vrste simplifi-
kacija, ki jo srečamo najpogosteje v filozofskih in publicističnih esejih, je imela
pomemben vpliv na oblikovanje priljubljenega stereotipa, ki pripisuje vsem kate-
gorijam umskih delavcev lastnosti, značilne samo za določeno kategorijo, na primer
umetnike ali filozofe. Toda v nasprotju s takim stališčem je ravno za razvoj sodobnih
družb značilno, da je proces družbene diferenciacije ljudi, ki se ukvarjajo z ustvar-
jalnim umskim delom, napredoval izredno hitro, pri čemer je hkrati s številčno
rastjo umskih delavcev raslo tudi število novih poklicev, specializacij in funkcij.
Tudi spremembe v ekonomskih in političnih ureditvah so povečale notranjo razčle-
njenost sodobnih družb. Napredek znanosti in tehnike je ustvaril novo organizacijo
raziskovanja, s tem pa diferenciral kategorije znanstvenih delavcev, ki delajo na
timski način, ob zapleteni delitvi dela in vedno bolj poglobljeni specializaciji. »Iska-
nje resnice« se je v znatni meri razčlenilo na specializirane tehnične naloge celo
v družbeni znanosti, tako da je težko reči, da bodisi specializirani inženir, ki vodi
parcialne raziskave v inštitutu za jedrsko fiziko, bodisi sociolog, ki organizira
množično anketo, lahko izpolnjuje naloge, ki jih pripisuje intelektualcem Benda.
Na koncu tega razmišljanja o intelektualcih je treba dati še eno pripombo. Zelo
zanimivo je namreč, da so ustvarjalci znanosti in znanstvenih metod, uporabljenih
za raziskovanje fizikalne družbene resničnosti, ko so začeli pisati o sebi, najčešće
zmogli le površne impresije in posplošitve, ki so brez vsake empirične utemeljitve.
2e citirana Huszarjeva knjiga je lop primer za to trditev. Podobno kot univerze,
ki so razvijale znanost in metodo raziskav, niso nikjer uporabile teh metod za
TÖ4
raziskavo uspehov lastne dejavnosti, tako so tudi intelektualci, ki so pisali o sebi,
večkrat ustvarjali mite kot pa empirično verificirane opise in posplošitve.
Kako je mogoče izločiti mitologijo iz sociologije intelektualcev?
To je moč storiti:
a)	z ustreznim opisom diferenciacije in stratifikacije intelektualcév v sodobni družbi;
b)	z ustreznim opisom in analizo dejavnosti, ki jih opravljajo intelektualci v raz-
ličnih sodobnih družbah;
c)	z definicijo njihovih funkcij kot procesa zadovoljevanja široko pojmovanih potreb
in z analizo družbenih mehanizmov, preko katerih intelektualci posredno ali nepo-
sredno prispevajo k zadovoljitvi potreb posameznikov in skupin;
d)	s statistično analizo življenjepisov, ki omogoča odkriti razvojno tendenco v spre-
membah njihove funkcije v različnih družbenih tipih in različnih razdobjih.
Toda to je naloga nadaljnjih poglavij dela, katerega odlomek je ta razprava.
Prevedel A. B.
Spoštovani tovariš N. N.!
Janez Pirnat
V predzadnjem pismu ste opisali vzroke, ki vam ne dopuščajo, da bi se lahko
posvetili poklicu, za katerega ste se vnemali že od nekdaj. Odgovoril sem vam
že, da dokazujejo vaše natančne primerjave in zanimive opazke o sodobni
likovni publicistiki, da ste z vestnostjo in doslednostjo premostili zapreke, ki
vam sicer onemogočajo, da bi bili v današnjem dogajanju tudi sami aktivno
soudeleženi, ali kakor ste se sami izrazili, da bi bili »pri viru dogodkov«. Verje-
mite mi, da z vami rad izmenjujem misli. Dopisovanje zame ni nikakršno
»breme«, kot pišete, ampak dobrodošla sprostitev. Ob izmenjavah najinih
stališč sem se prepričal, da skušava biti pozorna ne le takrat, kadar oblikujeva
svojo misel, ampak tudi tedaj, kadar bereva tujo. Ljudje smo zvijačni, divjega
petelina zalezujemo kadar »poje«. Ker ga zapusti pozornost, je ljubezen zanj
usodna. Usodno za nas pa je, da se nepozorno in divje petelinimo kar naprej,
če smo zaljubljeni ali ne, pa vendar ni nikogar, ki bi nas »zalezel«. Usodno je
namreč, da vedno in v vsem nismo boljši od živali. Uganili boste, da se prispo-
doba nanaša na vašo upravičeno oznako o jalovosti večine kulturnih polemik,
ki ste jo napravili na rob članku Aleksandra Bassina: »K epilogu Janeza
Pirnata« (Perspektive 26). Upravičen je tudi vaš dvom, da bi uspelo spraviti
Janezu Pirnatu v odgovoru polemiko s slepega tira. Ker je medtem njegov
odgovor že tiskan, ga prilagam pismu. Z zanimanjem pričakujem vaše sodbe
o tem primeru, o katerem sam sodim približno takole:
Janezu Pirnatu so se po mojem ponujale vsaj tri možnosti odgovora. Prva bi
bila približno taka:
Noben odgovor je tudi odgovor. Tega načina se že stoletja poslužuje naše
ljudstvo, kadar »polemizira zoper stvari, ki se mU vsiljujejo brez potrebe, pa
naj bo to umetnost, moda ali pa slabe uredbe. To je često precej uspešen način
»polemike«, ob kateri si je že marsikdo polomil zobe. Pri tem pa ne smeva
765
pozabiti, da posameznik ni ljudstvo. Ni nujno, da to, kar velja za vse, velja
tudi za enega. Potemtakem Janejiu Pirnatu ne morev;^ očitati, da te možnosti
ni sprejel.
Drug način, kateremu ne gre odrekati učinkovitosti, ker je bil v praksi često
potrjen, bi izgledal nekako takole:
»Razveselilo me je, ko sem iz odgovora A. Bassina izvedel, da v. d. upravnika Mestne
galerije Božena Plevnik odklanja odgovornost za vsebino predgovora v katalogu.
Tudi če bi kdo hotel za vsebino odgovarjati, tega ne bi mogel, ker vsebine pred-
govor dejansko nima. Določena množina tujk in slovenskih besed, ki so z izrazitim
čutom za slab smisel zvezane v stavke, naj bi predstavljala ,vsebino', ki je dovolj
izpraznjena, da si vsak po želji lahko ,misli', kar hoče. (Primer: ,Vzrokov za to, lahko
bi jo imenovali unifikacijo, nikakor pa ne uniformiranje, je več: glede na — že zgo-
dovinsko utemeljeni — razvoj modernega likovnega izraza tiči eden glavnih in tudi
najsplošnejših vsekakor v bolj ali manj racionalnem prečiščevanju likovnih kon-
ceptov, temelječih na izraziti relativnosti takih ali drugačnih pobudnikov — dejstev,
ki navajajo umetnika na lastno, kritično izpoved!') A. Bassin vsekakor izpričuje
,izjemen čut' za stavčni smisel in njega poudarke. (Primer: ,Ce jemljemo tedaj
sodobno likovno umetnost za dokument svojega časa, je sprememba metod in na-
menov — ne da bi pri tem zašli v kontradikcijo s tradicionalizmom nasploh v likovni
tvornosti že minule preteklosti — opravičljiva...') Razen besed in stavkov ima
Bassinov Predgovor tudi ,iilozofske misli', med njimi tudi to, ,da rešuje v filozofskem
smislu informel vprašanje primarnosti materije oziroma duha.' Dokler nam avtor ne
razjasni, ne bomo vedeli, ali je to prispevek k filozofiji ali k teoriji sodobnega sli-
karstva. Dotlej mu morajo biti ,hvaležni' oboji, filozofi in umetnostni teoretiki. Na ta
očitek A. Bassin še ni odgovoril. A. Bassin se šteje med tiste sodobne kritike, ki se
čutijo sposobne, da ocenjujejo določene umetniške dosežke na način, ki bi ga lahko
imenovali kakor vam drago ali kar želite, to dobite, skratka na samopostrežen način.
Njegove besede so vse do jeseni leta 1962 zanosno spremljale tisto umetnost, katere
izraz je ,bolj ali manj abstrakten', v letošnjem marcu pa so ostro odklonile dva
mlada slikarja, ki sta si dovolila predrznost, da je njun izraz še vedno bolj ali
manj abstrakten. Njegova kritika uvodoma postavlja zahteve po dosledni družbeni
in formalni analizi, ko pa preide do ocenjevanja del, obsoja brez analiz, postavlja
zaključke brez razlage. (Primer: Bassinov sestavek ,Parafraza na Paula Kleeja',
NR XII, 6.) Kot vse kaže, se bo A. Bassin vedno ,čutil sposobnega' in bomo od njega
vedno dobili to, kar bomo želeli.«
Kot vidite, bi bil odgovor te vrste mogoč kljub temu, da ne odgovarja na
posamezne zavrnitve, ki jih je zapisal A. B. v svojem članku. Vprašanje pa je,
če je upravičen in če prinaša kaj novega v polemiko. Zanima me, kaj mislite
vi? Kot ste opazili, je A. Bassin odlašal 3 mesece s svojim odgovorom na kritiko
J. P. Kdor je to kritiko bral, je prav gotovo pozabil na podrobnosti. A. B. pa
je svoj odgovor sestavil iz vrste posameznih zavrnitev in se pri tem skliceval
na sestavek, ki ga je napisal med tem časom. Na ta način je svojemu sobesed-
niku pravzaprav določil smer nadaljnje polemike. Določitev smeri pa je že
delna zmaga. Kar zadeva besedno zmago v polemikah, sem popolnoma vašega
mnenja. Ne strinjam pa se ž vami tam, kjer pišete, da polemika že sama po
sebi ne more biti plodna. Razložite mi,' prosim, kaj razumete, če pravite pole-
mika sama po sebi. Sam pa vam bom skušal ilustrirati svoje prepričanje, da
polemika ne izključuje razvijanja drugačnih izhodišč, kot so bila tista, ki so
polemiko sprožila. Mislim, da možnost odgovora, ki sem jo poskušal zgoraj
orisati, ne prinaša ničesar novega ali vsaj takega, kar bi lahko zanimalo tudi
tiste, ki ne poznajo A. B. in njegovega pisanja. Potemtakem je to omejena
možnost, ki jo lahko zavrževa. Upoštevam namreč vaše misli o polemiki, ki ste
jih v pismu razvili ob članku A. B. Svoje stališče bom skušal oblikovati kot
tretja možnost in sicer tako, da bo iz nje izšla nova teza. To bom zaradi jasnosti
postavil na začetek:
766
Racionalna opredelitev pomena določene oblike je prvi pogoj umetnostne kri-
tike. Ce oblikam najprej ne določimo pomena, ki ga za nas imajo, lahko izva-
jamo svoje vrednostne sodbe iz poljubnih apriornih idej, principov, kategorij,
v vseh primerih smo se znašli onkraj racionalnega, onkraj kritičnega. To ni
več nikakršna kritika, sodbe take »kritike« so za nas brez vrednosti. Oznake
kot tašizem, dejavno slikarstvo, informel in drugi podobni — izmi niso vred-
nostne sodbe. Z njimi ne določamo pomena oblik, temveč jih označujemo glede
na sorodnost. Ce ugotavljamo, da je prva oblika sorodna drugi, s tem še nismo
ugotovili, kakšen je njun pomen. Zgornja teza nima na prvi pogled nič skup-
nega s polemiko, ki je bila povod izmenjavi najinih misli. Tega se seveda
popolnoma zavedam. Upam pa, da se bodo zveze pokazale, ko bom skušal skle-
pati o tretji možnosti odgovora. Zamisliva si, kako bi J. P. izkoristil to
možnost.
»Da si bomo docela na jasnem. Naloga sestavka — Predgovor in epilog — je bila
osvetlili obe temeljni postavki, iz katerih je izhajal A. Bassin, ko je sestavljal
predgovor za katalog razstave Kotnik-Tihec. V gornji obliki sem to tudi zapisal,
A. Bassin pa je pozabil prebrati. Zato še enkrat — pred bralce se torej ne postavlja
vprašanje, koliko sem ,prispeval h konstruktivnemu razmišljanju o poteh sodobne
slovenske likovne umetnosti', kot bi to hotel A. Bassin, ampak se postavlja vpra-
šanje, koliko mi je uspelo prikazati, da Bassinovo razmišljanje o poteh sodobne slo-
venske likovne umetnosti nima trdne podlage. Ker je A. Bassin v splošnem delu
svojega Predgovora dovolj zmedeno razmišljal o sodobni umetnosti, sem moral v
svoji kritiki najprej izluščiti tri teze. Toda niti iz tez, še manj pa iz splošnega dela
predgovora ni razvidno, da bi Bassin ločil pojma: sodobna likovna umetnost ter
informel. (Dokaz:'Ko govori Bassin o sodobni likovni umetnosti, govori o, integraciji
s filozofijo, o postulatih, ki morajo biti filozofsko determinirani, o enostranosti takih
strogih racionalnih pogledov na sodobno umetnost. Ko pa govori o informelu, govori
o vprašanju primarnosti materije oziroma duha v filozofskem smislu, o preten-
cioznem in preekzaktnem posploševanju, o likovnem osiromašenju in programski
redukciji). V Bassinovem predgovoru oba pojma nista ločena niti po smiselnih zvezah
niti po obliki splošnega dela. S ,filozofijo' in ,enostranostjo' je Bassin oba pojma
izenačil. Ce ju je izenačil ponevedoma, če se ,čuti sposobnega', da ju naknadno
razdruži, je to njegova zasebna stvar, ki je ne more razrešiti javnost niti njegov
kritik, ker to iz splošnega dela Predgovora ni razvidno.«
Dovolite, dragi tovariš, da na tem mestu prekinem s svojo konstrukcijo pole-
mike. Po petelinji logiki se je dvignila krivulja temperature na potrpežljivem
papirju. A. B. očita J. P., da zanika in poenostavlja najnovejši razvoj moderne
likovne umetnosti, ker ga zapira v ozek okvir abstraktnega impresionizma.
J. P. pa očita A. B., da je enostranski, ker sodobno likovno umetnost enači
z informelom. Za A. B. pa je informel — konstruktivna, smiselna stopnja v
razvoju fašizma itd. Vaša diagnoza pričujoče in številnih podobnih polemik je
potrjena v toliki meri, da je razviden kritičen položaj mlade kritične gene-
racije. Ali si lahko zamislite, kako bi se ohladila notranja temperatura obeh
bojevnikov, če bi jima lahko postregli z izčrpnimi podatki »vseslovenske«
ankete, ki bi imela tudi taka vprašanja: Kaj vam pomeni abstraktni ekspre-
sionizem, kaj tašizem, kaj informel? Upal bi si domnevati, da 95 odstotkom ti
izrazi nič ne pomenijo. Komu tedaj sobesednika govorita, kaj njuna kritika
gradi in kaj podira? Pridobita ali izgubita lahko le na osebnem prestižu,
ki je sestavljen iz besed, tiskan na papirju, omogočajo pa ga družbena sredstva.
Z vsem tem sem vam hotel povedati, da zame polemika izgubi svoj smisel, če
postane sredstvo osebnega prestiža. Ce je ta ugotovitev za vas sprejemljiva,
se lahko vrnem k primeru, ob katerem sva začela izmenjavo najinih stališč.
767
»Predgovoru A. Bassina sem/bčital in ta očitek ponavljam: Racionalno prečiščevanje
likovnih konceptov ni značilno za tisto sodobno umetnost, ki jo obravnava H. Read
v sedmem poglavju svoje Kratke zgodovine. Podnaslov tega poglavja ( v izvirniku
na strani 218) je sledeč: .Izvori in razvoj umetnosti notranje nuje: abstraktni ekspre-
sionizem'. Ce bi bilo po Bassinovem, bi moralo že tam stati — izvori in razvoj
umetnosti racionalnega prečiščevanja likovnih konceptov.
Sedaj pa po vrsti:
1.	Ko sem v povzetku sedmega poglavja Readove Zgodovipe govoril o pomenu Kan-
dinskega, nisem pisal, kakor potvarja A. Bassin, da je bila istočasno zastavljena
smer kasnejšemu avtomatizmu in kaligrafskemu stilu, ampak, da je bila smer za-
stavljena s tem, ,da mora umetnina vzbujati (evocirati) odgovore na globlji ravni,
na ravni, ki ji danes pravimo podzavest' — to je bila namreč zahteva Kandinskega.
2.	Zveze med Kandinskym in avtomatizirano formo v mojem besedilu ni. To zvezo
najprej vzpostavlja, nato pa pobija A. Bassin. S tem, da si je A. Bassin nekaj
izmislil, da potem lahko zanika, ni uspel zavreči Readove oznake, da je abstraktni
ekspresionizem umetnost notranje nuje. Umetnosti notranje nuje pa bolj odgovarja
oznaka podzavestne ustvarjalnosti kot Bassinova teza o racionalnem prečiščevanju
likovnih konceptov.
3.	Mnenje, da je treba šteti vsakega abstraktnega umetnika za abstraktnega ekspre-
sionista, je A. Bassinu nerazumljivo zato, ker tega nisem nikjer zapisal. Ponavadi
so ljudem nerazumljive tiste stvari, ki jih nikjer ni.
4.	Slikarja M. Tobeya sem omenil v popolnoma isti zvezi kot H. Read in ne v
nasprotju z njim, kot bi to želel A. Bassin. (Dokaz: H. Read: ,Neposreden vpliv
orientalske kaligrafije je viden v delu Henrija Michauxa ... in v delu Marka Tobeya,
amerikanskoga umetnika, ki je obiskal Daljni vzhod v letu 1934, ko se je posebej
posvetil študiju kitajske kaligrafije.') (v izvirniku na strani 252) J. Pirnat: ,S tem
je bila zastavljena smer kasnejšemu avtomatizmu (J. Pollock) in kaligrafskemu stilu
(H. Michaux, M. Tobey). (Problemi 4, 352).
5.	A Bassin piše ,naj bi štel Read k popolnoma abstraktnemu tipu ekspresionizma
šele umetnika Fautriera. Tako trdi Pirnat, Read pa drugače.' Tudi v tem primeru
ni razlike. Na strani 254 angleškega izvirnika beremo: .Medtem sta izdelala v Parizu
dva umetnika, Jean Fautrier in Wols, iz čisto različnih izvorov, popolnoma abstrakten
dp ekspresionizma' (a completly abstract type of expressionism). Readova oznaka
stila slikarja Fautriera je v izvirniku sledeča: ,Fautrierov stil vodi postopoma
proti »dejavnemu slikarstvu«, oznaki, ki poteka od ameriškega kritika Harolda
Rosenberga'. Po tem stavku nikakor ni mogoče zapisati tega, kar je zapisal A. Bas-
sin: ,Dejal sem že, da je (po Readu) slikar Fautrier eden od predstavnikov dejavnega
slikarstva'.
6.	V zvezi s slikarjem J. Pollockom piše Bassin, da sem nekritično apliciral njegovo
tezo o razvoju modernega slikarstva na določenega avtorja. To, da Bassin lahko
govori o svojih tezah, ni njegova zasluga. Iz zmešnjave Bassinovih trditev v pred-
govoru sem moral sam izluščiti teze, da jih je bilo sploh mogoče razumno olDrav-
navati. Ali je bil primarni pristop slikarja J. Pollocka res ,izrazito racionalno pogojen'
kot trdi Bassin na podlagi Readove splošne definicije dejavnega slikarstva? Na strani
258 piše Read, da je na J. Pollacka neposredno vplival slikar André Masson. O tem
slikarju zvemo, da je ,do leta 1940 razvil celo mitologijo podzavesti in to je bil stil,
ki ga je prenesel v Ameriko'. Pollockove slike iz let 1943/41, piše Read na strani 260,
.kažejo najbolj osebno uporabo nadrealističnih gesel. Ohranil je fragmente Picassove
anatomske metaforike in popačene spomine nadrealističnega bestiarija (toda ti
fragmenti bi lahko prišli prav tako tudi od Massona), vse v mejah sheme nepretr-
gane, krožeče arabeske, ki izgleda, da učinkuje avtomatično in nas spominja na
Miroja ali Massona.'
7.	A. Bassin trdi, da povzroča Readova oznaka abstraktni ekspresionizem, ki sem jo
prevzel — ,nered, ter nekritično in nesmiselno ocenjevanje posameznih ите1п18к1Ћ
del'. Najprej bi ga opozoril, da v povzetku nisem ničesar ocenjeval. Nato bi izrazil
dvom, da bi bilo možno ocenjevati umetniška dela z oznakami, ki jih imenuje
A. Bassin — tri smeri sodobnega slikarstva: tašizem, dejavno slikarstvo ter informel.
Končno pa bi odklonil še njegovo .misel', da ,sodobna umetnost izkorišča filozofsko
izkustvo pri odkrivanju resnic'. Ce govorimo o sodobni likovni umetnosti, potem
je to še vedno umetnost oblik. Oblike moramo videti. Likovne izkušnje so vidne
izkušnje, ki se navezujejo na preteklost in se odpirajo bodočnosti. Z izmišljanjem je
768
že tako, da z njim nikamor ne pridemo niti v umetnosti niti v kritiki. Bassinovo
pisanje je zato zgleden primer. Bassin sam nam je osvetlil Picassovo misel, da
abstraktne umetnosti ni, da moraš zmeraj z nečim pričeti. Likovni umetnik zato
zmeraj začne s tem, da mu stvari stoje pred očmi.
8.	Pri Wolsu ostane najznačilnejše to, kar je sam zapisal. Drobne stvari ob morju so
mi dopustile, da sem pozabil pomen človeka, pokazale so mi večnost v majhnih
valovih pristanišča, ki se ponavljajo, ne da bi se ponavljali. Torej dvoje: pobeg od
kaosa našega delovanja, to je družbena dezangažiranost in intuitivno dojemanje
večnosti, nikakor pa ne racionalistični pristop A. Bassina.
9.	A. Bassin piše, da sem priznal neke vrste analogijo znanosti in umetnosti. Zapisal
sem: ,Zaenkrat še ne moremo zanikati določenih zvez med sodobnimi znanstvenimi
in umetniškimi prizadevanji.' Določene zveze niso analogije, kakšne pa so te zveze,
je posebno vprašanje. Verjetno niso tako preproste, kakor si jih zamišlja A. Bassin
v 25. št. Perspektiv.
Po vsem tem bi se dalo zaključiti, da se nisem ,trdovratno oklepal termina ab-
straktni ekspresionizem', ampak da sem na kratko povzemal sedmo poglavje Readove
Zgodovine, s podnaslovom ,Izvori in razvoj umetnosti notranje nuje: abstraktni
ekspresionizem.' Grobe označitve ali dopustitve so domena Bassinove ,kritične' me-
tode, ki sem jo že opisal: A. Bassin najprej nasilno nekaj skonstruira, da to lahko
naknadno pobija.«
Kot vidite, dragi tovariš, je polemika prišla do stopnje, ki bi jo lahko imeno-
vala »strti lešniki«. J. P. je sadeže tri po vrsti, malo jedrc pa je užitnih tudi
za druge, recimo za naju. Kakor ste gotovo opazili, imata sobesednika nekaj
skupnega, čeprav se pobijata na »žive in mrtve«. Oba se oprijemata, kot pijan
plota, Readove Kratke zgodovine. S citati istega avtorja drug drugega pobi-
jata. Zanju je poglavitno vprašanje — kdo ima prav, za naju pa je vprašanje najti
tako rešitev, da bo prav tudi za druge. Kaj pa če ta najin, če ta naš prav izklju-
čuje tiste resnice, na katere tako trdovratno prisegata sobesednika? Gotovo se
še spominjate, da je A. B. povzemal Readove oznake, tako imenovanega »dejav-
nega slikarstva«. Po tej oznaki si dejavni slikar ne prizadeva izraziti svojega
»notranjega čustvenega stanja«, ne opira se na čustvovanje, ampak skuša »raz-
širiti področje svoje fizične osveščenosti«. Kljub temu, da tak slikar »ne name-
rava izraziti čustvovanja, ga vendarle ustvarja«. Zlahka boste opazili, da se ta
oznaka določenega slikarstva odnaša predvsem, oziroma samo na slikarje. Ne
vem, če sem dovolj jasen, toda zdi se mi, da ta oznaka pravzaprav izključuje
nas kot gledalce, izključuje nas s tem, da nam pravzaprav govori samo o tem,
kaj se godi s slikarjem, prav nič pa nam ne govori o tem, kaj bi se lahko
zgodilo z nami, če bi gledali sliko »dejavnega slikarja«. Zanimivo je namreč
to, če ste opazili, kako »nevsiljivo« smo mi gledalci ali dojemalci slike izklju-
čeni iz dogajanja. Vse, kar se dogaja, če prebiramo te in sorodne oznake, se
dogaja na relaciji umetnik-kritik. Na osnovi slik označuje kritik, kaj se prav-
zaprav dogaja z umetnikom. Sedaj pa se spomnite, kako J. P. povzema istega
angleškega avtorja, ko govori o J. Pollocku, ki je baje najznačilnejši pred-
stavnik »dejavnega slikarstva«. Ta umetnik je, kot pravi Read, zelo »osebno
uporabil nadrealistična gesla«, prevzel je Picassove anatomske predstave, vse
pa tako, da izgleda avtomatično in da spominja na Mirója in Massonna«. Tudi
ta oznaka je cela kratka zgodovina, kaj vse je delal J. Pollock. Avtor te oznake
nam posreduje dogajanje slikarja, kaj pa bi se zgodilo z nami, če bi posredo-
vanje odpadlo? Domnevam, da bi v tem primeru ne vedeli ničesar več o tem,
kako si je slikar prizadeval »razširiti področje fizične osveščenosti«, nič več o
tem, kako je »spontano in avtomatično ustvarjal«, popolnoma razoroženi bi se
I znašli pred sliko in bili bi v nevarnosti, da bi se od nje odvrnili kakor od
predmeta, s katerim ne vemo kaj početi. Spoštovani tovariš, ali vidite sedaj,
49	769
kako potrebni so nam posredniki? Brez njih, brez njihovih oznak, bi slike
izgubile svojo »vsebino«. »Kritične oznake«, o katerih sva govorila, dajejo
tedaj slikam »vsebino«, ki jo sedaj tudi že poznava. Po vsem tem morava tedaj
priznati, da so posredniki neobhodno potrebni za to, da slike sploh so. Brez
njih bi bile slike predmeti, s katerimi ne bi vedeli kaj početi. Posredniki prav-
zaprav »ustvarjajo« slike, oziroma jim »dajejo vsebino«. Brez njih bi bili tudi
slikarji odveč. Ali se vam ne zdi, da sem s svojim sklepanjem prišel le neko-
liko predaleč. Ce je tako, potem je nekaj narobe s posredniki in njihovimi
oznakami.
Ali se spomnite, kako ste se v svojem predzadnjem pismu spraševali, kaj se
pravzaprav 2 nami dogaja, kadar gledamo sliko, ki nam je »všeč«, ki se nam
zdi »lepa«, ki jo »razumemo«. Opozorili ste me na to, da se takrat ne sprašu-
jemo po tem, kaj ta barva pomeni, kaj pomeni jabolko na robu mize, kaj
pomeni ornament na ozadju. Po ničemer, kar vidimo na sliki, ne sprašujemo
več, kaj pomeni. V takem primeru se nam dogaja, da nam slika razkriva pomen
svojih oblik, dogaja se nam celo, da se na sliko navežemo. Ob taki sliki pone-
vedoma vzklikamo — to je pa umetnost! Ali nam je tedaj potrebno zvedeti še
kakšno drugo »vsebino« npr. da je slikar skušal »razširiti meje svoje fizične
osveščenosti?«
Oblike nam lahko kaj pomenijo, ali pa tudi ne. Ce kritika ni sposobna opre-
deliti pomena oblik, potem nam ne more pomagati tudi takrat, kadar pravimo,
da slike »ne razumemo«. Ali pa nam kritika razkrije pomen oblike s tem, če
zapiše, da sodi slika v tisto smer sodobnega slikarstva, ki se ji pravi npr.
»dejavno slikarstvo«, če nam dopoveduje, da slikarju ni šlo za to, da bi »izrazil
svoje notranje čustveno stanje« itd? Ce kritika oblikam najprej ne določi po-
mena, ki ga za nas imajo, ne more izrekati vrednostnih sodb. Kritik se sicer
lahko »čuti sposobnega« ocenjevati sliko, za nas pa je nesposoben kritik.
Gotovo ste opazili, da sem se s tem vrnil k tezi, ki sem jo postavil na začetku,
ko sem vas skušal prepričati o tem, da je polemika lahko tudi plodna. Dovolite,
da jo skušam predvideti do kraja.
»A. Bassin je v Predgovoru uporabil pojem .pristnega nacionalnega, domačega lirič-
nega občutja' za opredelitev del dveh mladih umetnikov. Očital sem mu in očitek
ponavljam: Pojmovanje mišljenja določenih zgodovinskih pojavov ne moremo od-
trgati od njegovih konkretnih nosilcev, da ne bi pri tem zašli v abstraktno posplo-
ševanje. Orisal sem na kratko, kako se je ta pojem razvijal od leta 1904 do 1923,
ko se je ustalil v formulaciji dr. F. Steleta kot ena ,bistvenih potez slovenskega
plemenskega značaja'. Dr. Izidor Cankar in dr. France Stele sta bila mlajša sodob-
nika naših impresionistov. Vprašanje slovenstva v likovni umetnosti se ni postavljalo
v 19. stoletju. ,Prvič in edino' se je začelo postavljati od leta 1904 naprej. ,Slovenski
plemenski značaj' v umetnosti baroka je odkrival dr. F. Stele in sodobniki, ne pa
Tomaž Hren. Vprašanje slovenstva v likovni umetnosti je bilo aktualno v dvajsetih
letih našega stoletja in ne v baroku. Po tem bi lahko sklepali, da to vprašanje ni
bilo pogojeno v baroku, ampak v impresionističnem obdobju. Ali se struktura naše
družbe od dvajsetih do šestdesetih let res ni niti toliko spremenila, da današnja
pogaja še vedno ista vprašanja kot pred štiridesetimi leti? Kaj se je enkrat za
vselej ustavilo ob letnici 1923? Struktura naše družbe, slovenski plemenski značaj
ali filozofska misel A. Bassina? In kaj navsezadnje pogaja umetnostnozgodovinske
pojme? A. Bassin je pojem pristnega nacionalnega, domačega liričnega občutja
,pogojir z besedami dr. Izidorja Cankarja: ,Turobna melanholija, domotožje po
boljšem planetu, resignirana zasanjanost v problematično podobo sveta je vidna
v vsej moderni umetnosti, je doma tudi v deželah, ki jih Rihard Jakopič ne pozna,
ter je še intenzivnejša v mlajših umetnostnih strujah, ki so mu tuje.' Bassin nas
torej poučuje: To, kar je ,pristno naše', kar ,diši po domači grudi', kar je ,nacio-
nalno' in kar ,lirično občutimo', lahko najdemo v vseh deželah sveta, saj je še inten-
770
zivnejše v mlajših svetovnih umetnostnih strujah, med temi tudi v informelu. To pa
je bil pravzaprav namen njegovega Predgovora. A. Bassin se z umetnostnozgodo-
vinsko oznako ni samo poigral, ampak je ni razumel.
Zgornje trditve res ne temelje samo na upoštevanju ,hitrega in kvantitativnega
razvoja sodobnega likovnega izraza', temelje predvsem na upoštevanju novih kva-
litet, ki se z razvojem pojavljajo v spremenjenih odnosih.«
Gotovo ste že opazili, kako je pojmu pristnega, nacionalnega liričnega občutja
nadrejen pojem slovenskega plemenskega značaja? Spor o tem pojmu, ki sva
mu pozorno sledila, bi skušal navezati na postavljeno tezo. Ce namreč oblikam
ne določimo pomena, ki ga za nas imajo, lahko svoje vrednostne sodbe izva-
jamo iz poljubnih apriornih idej, principov, kategorij, na primer iz ideje slo-
venskega plemenskega značaja. Določenim kritikom, ki sva jih imenovala po-
srednike, je potrebna nespremenljivost tega značaja, in pokazalo se je, da se
zanje ne spreminja že od 18. stoletja sem. Se malo, pa se bo izkazal za skoraj
večnega in iz njega izvajane vrednostne sodbe bodo trajne, trajna pa bo tedaj
tudi pomembnost njihovih avtorjev. Zelje po trajnosti v tem smislu so nor-
malne, če upoštevamo, da jih neusmiljena logika stvarnosti vedno znova
demantira. Kljub temu pa kritične misli ne moremo izenačiti s temi željami,
čeprav se nam v tej preobleki dejansko prikazujejo.
Upam, da vam s svojim predolgim pismom ne bom v nadlego. Z zanimanjem
pričakujem vaših pripomb k postavljeni tezi, saj bom samo na ta način spoznal
napake svojih sklepov. Zanima me seveda, kaj menite o polemiki.
S tovariškimi pozdravi vaš
T. Z.
771
Ocene in poročila
ALOJZ SREBOTNJAK: MONOLOGI ZA
FLAVTO, OBOO, ROG, TIMPANE IN
GODALNI ORKESTER
Prva izvedba Srebotnjakovih Monologov je
bila 14. decembra 1962 na koncertu or-
kestra Slovenske filharmonije. Dirigent je
bil Bogo Leskovic. Stavki so: Largo, Alle-
gro in Andantino. Delo je tudi posneto
za program Radiotelevizije Ljubljana. Par-
titura ni tiskana.
Kot pravi avtor sam v Koncertnem listu,
predstavlja delo vsebinsko: »... izpoved —
monolog treh različnih karakterjev, zato
se tudi glasbena govorica naslanja na ka-
rakteristike treh različnih instrumentov.«
V prvem stavku je ob timpanih in godalih
solistični instrument oboa, v drugem flavta
in v tretjem rog. Delo je komponirano
serielno, v stilu dodekafonije Schönberga,
Berga ali Weberna. V vsem delu je upo-
rabljena ena sama serija in sicer: e-b-es-d-
-fis-a-g-f-c-cis-h-gis. Uporabljene so tudi
vse transpožicije in pa vse štiri obrnitve
(osnovna, zrcalna, rakova, zrcalno-rakova).
Kontrast med solistom in orkestrom (go-
dala in timpani) je v glavnem v tem, da
nastopa solist kot melodični, orkester pa
kot homofono-zvočni faktor. V solističnem
partu teče serija (ali seveda katerakoli
njena transpozicija ali obrnitev) vedno
linearno. V orkestru pa se razpreda line-
arno in navpično po vsej zvočni gmoti
tako, da je včasih težko ugotoviti, za katero
transpozicijo ali obrnitev serije gre. Pri
tem se skladatelj drži pravila, da se noben
ton ne sme ponoviti prej, preden ne na-
stopi ostalih enajst.
Ritmika je zelo pestra in komplicirana in
obenem z neenakomerno metriko odpravlja
poudarjene (težke) in nepoudarjene (lahke)
dobe takta. Tako ostane takt, podobno kot
v renesansi, le še orientacijsko pomagalo.
Ritem je uporabljen tudi za motivično in
tematično gradnjo, oziroma v principu
isoritmije kot sredstvo za motivično in
tematično ponovitev in variacijo.
Zvočni Spektrum je tudi zelo izrabljen.
Uporabljene so vse lege instrumentov z
njihovimi specifičnimi barvami. Od nači-
nov igranja, ki vodijo k zvočnosti, širši kot
običajno, pa naj omenim predvsem »Flatt-
erzunge« pri flavti in rogu, glissando pri
timpanih, pri godalih pa con sordina, fla-
goelete in tastiera.
Nekoliko podrobnejša analiza posameznih
stavkov je takale: Largo ima približno
formo A B Al Bi Аг. V A-j ih nastopa oboa
sama ali z orkestorm, v B-jih pa je orke-
ster sam. Kontrast med A in B je nakazan
tudi s tem, da je B nekoliko hitrejši (Più
mosso). V začetnih treh in pol taktih naj-
prej orkester sam nastopi s serijo. Nato
pa jo oboa eksponira dvakrat: v osnovni
obliki in v zrcalni obrnitvi. Nato oboa
obenem z orkestrom nastopi še z rakovo
in zrcalno-rakovo obrnitvi j o in končno
spet z osnovno obliko. S tem je A zaklju-
čen. Al in A2 se razlikujeta v toliko, da
nastopajo v njih vse štiri obrnitve transpo-
nirane serije. B (v njem nastopa orkester
sam) je pisan tako, kot ves orkestrski del;
serija poteka linearno in navpično. V njem
so uporabljene različne transpožicije in
obrnitve serije.
Allegro ima obliko ABA. Oblika je strogo
simetrična. Simetrala poteka skozi sredino
B-ja. Tako bi formo lahko zapisali takole:
A B, in nato rakova obrnitev tega.
Stavek je bravurozen in uporablja vse
tehnične zmogljivosti flavte. Tudi tu ob-
staja kontrast med A-jem in B-jem. A je
hitrejši (Allegro), B nekoliko počasnejši
(Poco meno mosso). A je bolj ritmično
razgiban, B pa je melodioznejši. V A-ju
je kontrast med flavto in orkestrom, serija
nastopa ločeno v flavti in v orkestru. V
B-ju pa se flavta vključi v homofono zvoč-
nost orkestra.
Tretji stavek. Andantino, je variacijska
oblika: tema, štiri variacije in coda. Tema
obsega 15 taktov. V njej nastopi rog s
transpozicijo serije v fis v osnovni, zrcalni,
rakovi in zrcalno-rakovi obliki. Orkester
mu ritmično in kontrapunktično kontra-
stira. Variacije so precej svobodne, v njih
772
včasih težlio spoznamo temo. V njih ostane
Icontrast med rogom in orkestrom, razen
v tretji variaciji, kjer se združita v enotno
zvočnost. Coda pa je zopet zelo podobna
temi.
Delo se torej giblje v okviru stroge dva-
najsttonske serielne tehnike. Seveda pa
ta tehnika kljub omejitvam vendar pušča
skladatelju prostost širokih izraznih mož-
nosti. Srebotnjak se tudi v izrazu, tako kot
v tehniki, priključuje najmodernejšim sme-
rem. Njegova zvočnost je brez čustvene
barve, ki jo daje kopičenje terc v kvint-
akorde, septakorde, nonakorde itn., v njej
ni disonanc in kosonanc. Gibanje melo-
dike ne sledi zakonom, ki smo jih vajeni
tam od renesanse naprej, ki so nam bili
izraz določenih občutij. Metrika nima ne
periodične ne kake druge, doslej znane
zakonitosti, ritem ne nakazuje ne težkih
ne lahkih dob takta.
Pa vendar najdemo v Srebotnjakovem
delu vse osnove prave in resnične glasbe.
V njej nastajajo kontrasti, napetosti in
disonance, ki se po medsebojnih bojih
umirijo in postanejo harmonični, pa se
spet spustijo v nov boj. Melodika, ki je
najbolj subtilni element glasbe, pri Srebot-
njaku prav gotovo ni tehnično igračkanje
s serijo, ampak nosi v sebi pečat sklada-
teljeve ustvarjalnosti. Razbijanje moto-
rike ritma tudi ni samo razbijanje, ampak
je izraz posebno subtilnega ritmičnega ob-
čutja (čudovite primere za to lahko naj-
demo že v inpresionizmu). Samo še zelo
malo smo vajeni takšnega načina. Sicer se
pod plaščem nerazumljenosti skriva og-
romno diletantizma, dekadence in prera-
čunanosti. Ampak o Srebotnjaku tega ne
moremo trditi. Z Monologi smo dobili nov
dokaz njegove talentiranosti in pa njego-
vega poštenega umetniškega hotenja.
-n-r
MERKÜ, GLASBA ZA GODALA, OP. 35
15. marca 1963 je Slovenska filharmonija
pripravila prvo koncertno izvedbo novi-
tete tržaškega skladatelja Pavla Merkùja,
Glasbo za godala, op. 35.
Skladba je organsko zrasla iz vokalne
kompozicije, ki jo je isti skladatelj že
pred nekaj leti napisal na vzpodbudo Slo-
venskega okteta na verze Kosovelove pes-
mi »Kako lepo«. Prvi stavek Glasbe za
godala je pravzaprav le transkripcija
skladbe za vokalni oktet, tako da je ista
literatura predloga botrovala zvočnim
realizacijam obeh stvaritev, vokalne in
instrumentalne. Pri slednji je le-ta samo
izhodišče — Moto, ki v razvoju glasbe-
nega tkiva doživi tri metamorfoze, ki jih
prekinja samo vmesni Corale. Vsaka Me-
tamorfoza prinaša neko novost, ne stilno
— zvok jé nenehno intenzivno ekspresiven,
ampak tehničo in v izbiri izraznih sred-
stev: ob osnovnem tonalnem vzdušju ču-
timo v I. Metamorfozi nagibanje k atonal-
nosti ob nenehnem preskakovanju melo-
dične linije z instrumenta na instrument;
pizzicato II. Metamorfoze in zvočne gmote
počasnega stavka (Corale), ki so blizu
elektronsko proizvedenim zvočnim blokom,
zaključuje oblikovno še najbolj jasno in
trdno zgrajena III. Metamorfoza. Fugatni
preplet le-te pa se, žal, konča z delnim
razočaranjem: zadnjih nekaj taktov po
svojem značaju popolnoma izpada iz os-
novnega okvira skladbe, ker prinaša ne-
razumljiv in obenem nepotreben kompro-
mis z dur-molovsko harmonijo.
PRO MUSICA VIVA
Večer orkestralnih skladb »sodobne glas-
be« (kot bi ta izraz prevedli v slovenščino)
je bil 1. marca v sodelovanju Slovenske
filharmonije in skupine Pro musica viva.
Skupina Pro musica viva je nastala iz
prejšnjega kluba komponistov akademije
za glasbo in predstavlja nekako najso-
dobnejša in najekstremnejša prizadevanja
slovenskih komponistov. Kot vsako leto,
nam je tudi letos predstavila predvsem
najnovejša dela svojih članov. Med temi
bi morda pogrešali le Srebotnjaka, pač
zato, ker je njegova najnovejša skladba
Monologi v letošnji sezoni že našla pot
na koncertni oder.
Pač pa nam je skupina letos poleg svojih
del predstavila še dve skladbi iz sodobne
svetovne ustvarjalnosti: Krzysztofa Pen-
dereckega Threne aux Victimes de Hiro-
shima za 52 solo godal in Hansa Wernerja
Henzeja Quattro poemi za orkester. Sklad-
ba Pendereckega je prav gotovo ena
najekstremnejših, kar jih je pisanih še za
instrumente, saj se njen zvok približuje
zvoku konkretne in elektronske glasbe.
Prav tako kot elektronska glasba, je tudi
ta skladba sestavljena iz zvočnih kom-
pleksov, katerih trajanje je določeno v
sekundah. V zvok je vključeno vse: od
flageoletov in glisandov preko četrtonov
in raznih nenavadnih šumov, do udarjanja
po instrumentu. Pod tem naslovom so
takšna sredstva nedvomno pravilno upo-
rabljena, saj z asociativno silo spominjajo
na eno najhujših katastrof, kar jih je
povzročil človek. Tako je bila to gotovo
najmočnejša skladba večera in ni se ču-
773
diti, da je delo 1. 1961. dobilo nagrado
Internacionalne skladateljske tribune pri
UNESCO. Ostane pa odprto vprašanje,
kako bi se ta sredstva obnesla drugod.
Henze nasprotno v svojih Štirih poemih
ne sega v ekstreme. Ne odreka se sicer
sodobnim sredstvom in izrazu, vendar ti
niso sami sebi namen. Vodi ga muzikalna
invencija. Poemi nimajo literarne vsebine,
pa so kljub temu polni lirike in poezije na
eni, ter dramatike na drugi strani. Nje-
gova pot gre po sledeh Stravinskega in
Hindemitha.
Ob takem programu, kot ga je sestavila
skupina Pro musica viva, se človeku ne-
hote vsiljuje komparacija. Pri tem moramo
pač ugotoviti, da naša domača dela ob
2alostinkah za žrtvami Hirošime izgubijo
epiteton modernosti in ekstremizma, niti
se ne morejo s Poemi kosati v invencioz-
nosti in glasbeni domiselnosti. In ne vem,
če bi se dalo temu odgovoriti z nemo
propheta in patria. Res pa je, da skupina
Pro musica viva nima namena poslušalcu
predstaviti neka nesporno tehtna dela,
temveč ga hoče predvsem seznaniti s so-
dobnimi iskanji pri nas. In tako je treba
tudi na ta prizadevanja gledati kot na
različne poskuse priti do naše »musicae
vivae«.
Jakob Jež je s Concertinom semplice za
violino in godala napisal kratko, instruk-
tivno delce brez večjih skladateljskih in
izvajalskih problemov. Forma se približuje
klasičnemu concertinu, melodika, harmo-
nika in ritmika pa so nekoliko ekspre-
sionistično pobarvane. Pri tem je delo
napisano ravno s pravo mero glasbenega
okusa, tako da je domiselno, jedrnato in
povezano v celoto. Božič se je v svojem
Koncertu za trobento in orkester sicer
odmaknil od svojega, že kar tradicional-
nega iskanja skupnega imenovalca med
klasično glasbo in jazzom. Vendar ga je
verjetno že sam socialistični instrument
vodil do tega, da so vplivi jazza še občut-
ni, posebno v pestri ritmiki. Formalno
gradi Božič delo v serielni tehniki, ki pa
je poslušalec ne občuti. Sicer sloni delo
na močni kontrastnosti, ki je zelo zani-
miva, pač pa razbija občutek celote.
Petričeva Musique concertante za pihalni
kvintet, timpane in godala kaže dva po-
polnoma različna obraza. Prvi stavek,
Lento, je poln invencioznih mest, ves pou-
darek je na samem muziciranju. V drugem
stavku. Vivo, pa gre Petriču predvsem za
eksperimentiranje. Stavek je sestavljen
iz vrste odstavkov, ki so vsak zase eks-
periment izraznih možnosti pihalnega
kvinteta, godal in timpanov. Brez dvoma
je to zanimivo delo, ki bi pa bilo še bolj-
še, če bi bilo muziciranje in eksperimenti-
ranje združeno v isti liniji.
Kruno Cipci se ne spušča v sodobna skla-
dateljska iskanja. Njemu je glasba izraz
in izpoved neke čisto določene vsebine,
kot je bila to komponistom novoroman-
tičnega stila. In tako bi lahko tudi stilno
opredelili njegov Concertino za komorni
orkester, čeprav se tu in' tam opazi eks-
presionistične elemente. Stibiljeva Skladja
za klavir in orkester so zelo efektno pi-
sana skladba, poslušalca pritegne najbolj
nekakšna pointilistična bežnost tonskih
pojavov in pa enovitost izraza.
Posebej je treba omeniti, da je bil tokrat
program v okviru danih razmer dobro
pripravljen, kar se pri koncertih sodobne
glasbe ne zgodi vedno. Zasluge za to ima-
jo solisti: Vladimir Skerlak, Pavel Šivic
in Pihalni kvintet SF, posebno pa dirigent
Samo Hubad, ki je znal orkester zaintere-
sirati za sodoben program.
-n-r
SOCIOLOŠKA STUDIJA
BORA IN OKOLICE
Dr. Cvetko Kostič: Bor i okolina
Sociološka biblioteka, štev. 4, Savremena
škola, Beograd 1962, str. 179
Avtor, ki ga poznamo že po njegovem
delu »Seljaci industriski radnici« (Rad,
Beograd 1955) se nam je to pot predstavil
s kompleksno študijo lokalne skupnosti
znamenitega rudarskega »bazena« Bor v
Srbiji. Predmet, ki ga obravnava, je
»družb.a v našem industrijskem mestu«,
ki jo proučuje na primeru Bora in nje-
gove okolice. S tem je po njegovem mne-
nju že podana opredelitev prostorske di-
menzijé tega raziskovanja. Poleg tega pa
to lokalno skupnost raziskuje v času od
začetka prvih rudarskih del v 1. 1903 do
1. 1962, to je v dobi njene preobrazbe iz
primitivne vasi v moderno mesto. Seveda
to vsebinsko še ne pomeni skorajda ni-
kakršne omejitve. Tega se zaveda tudi
pisec in si zato zastavlja vprašanje —
»kaj je predmet sociološkega raziskovanja
pri vsem tem, kaj je quid proprium so-
ciologije pri proučevanju neke takšne
socialne skupnosti?« Pri tem je značilno,
da ne postavlja vprašanje, kaj je prav-
zaprav predmet njene konkretne razis-
kave, temveč kaj je predmet sociologije
pri raziskovanju takšne kompleksne druž-
bene enote. S tem se že nakazuje njegov
tradicionalni monografski pristop, ki ga
vodi do tega, proti čemur uvodoma sam
nastopa. Namreč tako, kot po eni strani
postavlja zahtfeyo, da sociološka razprava
774
ne pomeni »pisanje o svemu i svačemu,
i još o penečemu« temveč da »imajo taltš-
ne študije dejansko svoj predmet«, tako
po drugi strani prav njegovo delo par
excellence predstavlja primer proučeva-
nja »svega i svačega«.
Večja ali manjša obsežnost predmeta sa-
ma po sebi sicer še ne določa znanstvene
vrednosti določene študije. Vendar pa je
treba takoj dodati, da se praktično in
logično nunjo pojavlja večaja širina raz-
iskovanja — pri danih kadrovskih, fi-
nančnih in časovnih možnostih — na
račun njegove poglobljenosti in precizno-
sti. V tem smislu pa seveda že izredno
široko zasnova raziskave, katere predmet
se enostavno enači s predmetom določene
znanstvene discipline (urbane sociologije)
vpliva tudi na znanstveno vrednost nje-
nih rezultatov.
Prav takšen pristop je avtorju onemogo-
čil, da bi se izognil še drugi slabosti, ki
jo sam opaža v podobnih raziskavah
»srednjih mest« v Franciji in Ameriki.
Takšne monografske študije so namreč
skorajda brez izjeme prenasičene z obil-
jem najraznovrstnejšega gradiva brez us-
trezne teoretske interpretacije oziroma
posplošitve. V teh primerih gre torej bolj
za sociografsko zbiranje podatkov kot za
znanstveno sociološko raziskovanje. Tudi
v Kostičevem delu je nanizanih cela vrsta
—	sicer zanimivih — podatkov, ki na
raznih področjih družbenega življenja
prikazujejo nastajanje nove »industrijske
družbe« v zaostalem kmečkem okolju.
To zbiranje različnih sociografskih, sta-
tističnih, »istoriografskih« idr. podatkov
o lokalni skupnosti tudi sam šteje le za
prvi del raziskovanja, ki ga imenuje idi-
ografija. V drugem delu pa je treba te
podatke »analizirati, klasificirati in si pri-
zadevati, da bi ugotovili zakonitosti raz-
voja in pojasnili osnovne procese«. Ta
drugi del imenuje nomo^irafija. Nomogra-
fija mora ne le ločiti glavno od postran-
skega, temveč pokazati tudi na tipično
v razvoju in tisto posebno, glede katerega
se ta skupnost razločuje od drugih.
Ob takem eksplicitnem razlikovanju, ki
ga podaja v prvem poglavju svoje knjige,
pa potem na žalost skoraj vse njegovo
nadaljnje obravnavanje lahko štejemo le
za idiografsko. Sploh pa se zdi, da pri-
kazanim zahtevam nomografije pri razis-
kovanju ene same skupnosti niti ni mo-
goče zadostiti. Kako naj npr. pokaže na
tisto, kar je splošno, in na tisto, kar je
posebno v razvoju te skupnosti (glede na
druge), če pa proučujemo le njo — eno
—	samo. To zahtevo bi bilo mogoče iz-
polniti šele s komparativno študijo, ki bi
se naslanjala na neko izdelano tipologijo
lokalnih skupnosti. V obravnavanem pri-
meru se je komparativne metode lahko
posluževal le toliko, kolikor je znotraj
proučevane skupnosti raziskoval medse-
bojna razmerja in odnose med njenimi
ožjimi strukturnimi kategorijami (npr. med
središčem in okoliškimi naselji).
Avtor sicer uporablja značilno specifično
terminologijo urbane sociologije. Tako
npr. govori o primarnih skupinah in
družbenih agregatih, o družbenih kate-
gorijah, o družbenih procesih (industri-
alizacija, urbanizacija, ekomodacija, asi-
milacija, nasprotja), o socialnih vprašanjih
ipd. Pri tem pa vendarle še sam ni pre-
pričan, da je zajel »ravno tiste dimenzije
te lokalne skupnosti, ki bi jih morala
sociološka študija zajeti«. Do sedaj še šte-
vilnim raziskovalcem na Zapadu ni uspelo
izoblikovati kakega trdnejšega »skupnega
imenovalca«, teoretsko zasnovanega in-
tegralnega raziskovanja lokalne skupno-
sti. Tako seveda tudi Kostič ni mogel
rešiti tega problema.
Tisto, kar mislim, da bi opravičevalo spe-
cifično raziskovanje z vidika sociologije
lokalnih skupnosti in s tem nudilo »skup-
ni imenovalec«, ki ga išče avtor, je v tem,
da bi ijroučevali določene družbene poja-
ve oz. procese z ozirom na poseben de-
terminacijski sistem, ki ga predstavlja
takšna skupnost kot celota. Le na tej os-
novi lahko temelji znanstvena upraviče-
nost takšnega raziskovanja. V praksi pa
so pogoste raziskave, ki so prvenstveno
osredotočene na določene »ožje« družbene
pojave in so samo zaradi enostavnejše
praktične izvedbe omejene na okvir lo-
kalne skupnosti (npr. proučevanje krimi-
nalitete v določenem kraju, ali različnih
aktivnosti v prostem času v istem ali
drugem kraju itd.). Zaradi neizgrajenosti
teoretičnega pristopa in enostavnosti pa
se je takšno proučevanje določenega šte-
vila pojavov (vsakega zase) zelo razširilo
tudi v primerih, ko si sicer raziskovalci
postavljajo kot prvenstveno nalogo —
proučiti skupnost kot celoto. V to vrsto
raziskav pa verjetno lahko uvrstimo tudi
obravnavano delo.
Avtor le malo razpravlja o skupnosti kot
celoti, ter o činiteljih in procesih, ki jo
bodisi utrjujejo kot specifično kolektivno
tvorbo ali pa jo razkrajajo na posamezne
strukturne kategorije. Istočasno, pa sko-
rajda medsebojno nepovezano, obravnava
npr. takšna vprašanja, kot so zemljiška
lastnina, delavski sveti, družina, deviaci-
je, stanovanjsko vprašanje, vzgoja itd. —
vsa z najrazličnejšimi podrobnostmi.
Na sploh lahko delo »Bor i okolina« naj-
bolje označimo z ugotovitvijo, da v njem
775
pogrešamo sinteze in metodološko popol-
nejše analize bogatega »nepredelanega«
gradiva induktivnega in deduktivnega
izvora. Na eni strani imamo celo vrsto
podrobnosti, s pomočjo katerih avtor opi-
suje posamezne, enkratne dogodke, ki —
kot takšni — za sociologijo nimajo ne-
posrednega pomena. (Npr. podrobnosti o
tem, kako je ing. Franjo Sistek raziskoval
teren in Pavle Mezdinović našel rudo
ipd.). Na drugi strani pa je značilno, da
avtor v tej konkretni študiji prikazuje in
pojasnjuje veliko število najbolj abstrakt-
nih pojmov in posameznih teorij, katere
potem samo ilustrativno navezuje na po-
datke iz Bora in okolice.
V metodološkem pogledu je za obravna-
vano študijo značilno, da se je pisec pr-
venstveno naslanjal na neposredno opa-
zovanje, ki se je že v klasičih tovrsnih
raziskavah na Zapadu izkazalo kot zelo
piimerno. Tako je v letih 1959, 1960 in
1931 večkrat prihajal v Bor in tam živel
več tednov, tako da je »na samem mestu
zasledoval procese in spremembe in pri
tem zbiral gradivo za to študijo«. Včasih
je bilo to njegovo opazovanje bolj pasiv-
no, včasih pa tudi dokaj aktivno. V pr-
vem primeru se je npr. pomešal med člane
določene grupe v skupnosti, da bi dobil
potrebne podatke, vendar je bilo znano,
da dn ni član te grupe niti lokalne skup-
nosti. V drugem primeru pa je bilo nje-
govo opazovanje toliko zakrito z nepo-
sredno udeležbo v družbenem življenju
skupnosti, da ga niti po izgledu niti po
vedenju ni bilo mogoče razlikovati od
ostalih članov (npr. ko je bil v jamah
rudnika oblečen v rudarsko obleko in z
rudarskim orodjem, ali ko je stanoval v
delavskem bloku za samce).
Se večji delež podatkov v njegovi knjigi
pa temelji na anaUzi dokumentov in
»sekundarnega materiala« sploh. Analizo
dokumentov je mogoče šteti za nekakšno
posredno opazovanje razvoja in sprememb
opazovane skupnosti v preteklosti. Pri tem
gre bodisi za objavljene dokumente (članki,
knjige, statuti, fotografije, filmi, umet-
niške risbe, načrti, statistični popisi in
ankete ipd.) ali pa za šale odkrite, neob-
javljene in znanstveno še neizkoriščene
dokumente, ki predstavljajo avtentično gra-
divo dokajšne znanstvene pomembnosti.
Pozornost zasluži tudi avtorjevo izkustvo,
ki ponovno potrjuje, da je družbeno živ-
ljenje v takšni skupnosti, kot je Bor z
okolico, »toliko zamotano in dinamično,
da je posamezniku povsem nemogoče, da
bi ga popolno spoznal in zaobsegel. Zato
bi bila potrebna kolektivna prizadevanja
cele znanstvene ekipe, ki bi imela na raz-
polago znatna finančna sredstva za tovrst-
no raziskovanje«. Tudi idividualno delo
je torej avtorja postavilo pred celo vrsto
omejitev, ki so vplivale na kvaliteto ob-
ravnavane študije.
Po teh splošnih pripombah poglejmo na
kratko še vsebino obravnavanega dela po
posameznih poglavjih.
Uvodno razpravljanje nosi naslov »Pred-
met in metoda«, nato si pa sledijo sledeča
poglavja:
I. Od vasi do mesta
II. Osnovne institucije
III.	Primarne grupe in družbeni agregati
IV.	Družbene kategorije
V. Družbeni procesi
VI. Družbena vprašanja in sklep
Lahko rečemo, da je celotna zgradba sno-
vi zelo jasna, in v tem pogledu avtor
zasluži vse priznanje. To namreč odraža
njegovo dobro poznavanje ustrezne litera-
ture urbane in ruralne sociologije. Le
redkokdaj naletimo na monografijo o do-
ločeni lokalni skupnosti, ki bi se tako
sistematsko naslanjala na abstraktni poj-
movni in teoretski instrumentarij.
V prvem poglavju je opisan razvoj od
primitivne in izolirane vasi do sodobnega
industrijskega mesta. Glavni premik se
je začel 1. 1903, ko je neka francoska
družba začela z eksploatacijo bakra. Pri
tem so bile prva leta velike težave, saj
Bor ni imel niti železniške niti cestne
zveze s svetom, tako da so ves transport
opravljali z volovsko vprego do Donave.
Razvoj rudnika je spremljalo množično
priseljevanje domačinov iz okolice, ki so
tvorili večino nekvalificirane delovne si-
le, ter strokovnjakov in uslužbencev šte-
vilnih narodnosti (Francozi, Cehi, Mad-
žari, Nemci, Italijani . . .). Sledil je razvoj
terciarnih dejavnosti, pojav alkoholizma
in prostitucije, stanovanjski problem itd.
Strupeni plin iz rudnika je uničeval floro
in favno na vse večjem območju in ogro-
žal celo sam obstoj prizadetega prebival-
stva. To je vplivalo na še hitrejšo preus-
meritev prebivalstva od kmetovanja na
zaposlitev v rudniku. Povečalo se je pov-
praševanje po hrani, kar je privedlo do
povišanja cen. Pojavljale so se prve de-
lavske organizacije, ki so 1. 1907 že za-
znamovale prvi uspeh pri sklenitvi nove
tarifne pogodbe o skrajšanju delovnega
časa od 12 na 10 ur in povečanje mezd.
1907 1. pride do prve stavke. Francozi so
imeli takšen položaj, da je bil njihov vpliv
povsod občuten, čeprav jih je bilo po šte-
vilu samo sto. Poskušali so utrditi kato-
licizem, podpirali so tudi postavitev pra-
voslavne cerkve, imeli so odličen vpliv
776
v občini in (s podkupovanjem uradništva)
tudi v ostalih javnih ustanovah.
Brezizglednost pri reševanju uničujočega
delovanje strupenega plina je navedla
kmete k temu, da so z iznenadnim napa-
dom zaustavili delo topilnice bakra. V tem
boju so seveda kasneje klonili pred orož-
jem žandarmerije. Bor je dobival Izgled
mesta, ustrezne mestne ustanove, zadostno
število prebivalcev itd. Kljub temu pa so
se ljude upirali priznanju statuta mesta,
ker so bili davki In takse po tedanjih
zakonih dosti nižji v naseljih vaškega
tipa kot pa v mestih.
V	drugem poglavju z naslovom — »Os-
novne institucije« obravnava avtor zem-
ljiško lastnino, delavske svete in komuno.
Na začetku poglavja govori o tem, kakšne
vrste institucij sploh obstoje (ekonomske,
družinske, vzgojne, religijske In rekrea-
tivne), nikjer pa ne definira pojma insti-
tucija nasploh. Pri tem mislim, da je
tudi postavka, češ da obstoji ravno šest
vrst investicij, preveč arbitrarna; v neki
drugi klasifikaciji, bi jih lahko z enako
upravičenostjo našteli več ali manj. Vse-
kakor pa se čuti pomanjkljivost v tem,
da pravzaprav ni jasno, kaj avtor sploh
razume s pojmom institucija. Glede na
vpeljano rabo tega pojma v sociologiji se
nam zdi, da avtor preveč razširja nje-
govo vsebino in da ga tudi neadekvatno
uporablja. Vprašljivo je npr., če je mogoče
tudi lastnino šteti za institucijo? Gotovo
pa je, da komuno kot »osnovno družbeno-
politično in teritorialno skupnost...« ni-
kakor ni mogoče reducirati le na institu-
cijo. Ce se takšne simplifikacije pojavijo
v pravniških razpravah, je to še mogoče
razumeti, nikakor pa tega ne bi pričako-
vali od sociologa.
Tudi pri samem obravnavanju gradiva o
komuni lahko vidimo, da pisec komuno
(vsaj v nekaterih primerih) izenačuje z
občinskim ljudskim odborom in seveda v
tem smislu potem govori o komuni kot
o instituciji. Tako npr. na str. 78 govori
o tem, kako »so padle (na komuno) težke
in odgovorne naloge že od njene ustano-
vitve«. Ustanoviti pa seveda ni mogoče
družbeno skupnost, temveč kvečjemu le
institucijo.
V	tem poglavju omenja avtor zanimivo
vprašanje specifičnega položaja in vloge,
ki jo ima enodominantno podjetje (rud-
nik) za celotno skupnost. Tako se je npr.
mesto Bor pred vojno in nekaj let po
njej »razvijalo samo kot kolonija rudni-
ka, v kateri so živeli delavci«. Zato je
v tem obdobju »mesto Bor ostalo brez
najnujnejših komunalnih objektov in ob-
jektov družbenega standarda« (str. 78).
Kasneje pa je prevladalo pojmovanje, da
usodo tega mesta in njegove okolice ni
treba vzeti samo na rudnik, temveč je
treba razvijati tudi ostale veje gospo-
darstva. Zato so začeli ustanavljati tudi
manjša podjetja, ki so obenem reševala
problem nezaposlenih žensk. Na žalost
avtor ne daje nobenih podatkov, ki bi
osvetljevali tudi družbenopolitični aspekt
dominantnega položaja rudnika v borski
komuni.
V tretjem poglavju avtor obravnava pri-
marne skupine in družbene agregate. Pri
tem sprejema terminologijo, ki se je že
ustavila v sociološki literaturi na Zapadu.
To se pravi, da šteje za primarne skupine
tiste, katerih člani so v medsebojnih od-
nosih »face — to — face« in jih povezuje
občutek solidarnosti ter verovanje v iste
ali podobne družbene vrednote. Kot takš-
ne obravnava družino in sosedstvo. Z vi-
dika sociologije lokalnih skupnosti je za-
nimiva zlasti vloga in pomen sosedstva.
Sosedstvo je lahko primarna skupina in
družbeni agregat. V prvem primeru gre
za določeno število osebnosti, ki so z mno-
govrstnimi vezmi povezane med seboj —
ne samo prostorno, temveč tudi družbeno.
To so »komšije«, katerim se malokaj
prikriva in ki urejujejo svoje medsebojne
odnose »neformalno« in po običajih. V
zadnjem času pa se pojavljajo tudi druge
oblike sosedstva, v katerih so le bolj pro-
storsko povezani, v kolikor pa imajo še
kakšne druge zveze, se te urejajo s »for-
malnimi predpisi«. Posamezne družbene
skupine v Boru imajo svoja posebna poj-
movanja o sosedstvu; nekatere od njih
sosedsko povezanost dosti bolj naglasa j o
kot druge. Na takšne vezi so posebno po-
zorni tisti, pri katerih prevladuje »kmečka
mentaliteta«. Zanje velja, da »ni skrivno-
sti« pred sosedom, da je »sosed prvi, ki
priskoči v nepriliki«, da sosed ve tudi
»kaj se v mojem loncu kuha« itd. Toda
čim bolj se to okolje urbanizira, tem bolj
slabi sosedska povezanost. Doseljenci iz
industrijskih krajev vezem »tradicional-
nega sosedstva« ne pripisujemo nobenega
pomena.
Posebna vrsta — »organiziranega in for-
malnega« sosedstva so stanovanjske skup-
nosti. Le-te so ustanavljali na območjih,
katera »predstavljajo prostorsko, urbani-
stično in komunalno celoto«, tako, da gle-
de na velikost območja, števila prebival-
cev in materialne pogoje — lahko orga-
nizirajo in izboljšujejo različne službe, ki
neposredno služijo družini, gospodarstvu
in delovnemu človeku pri zadovoljevanju
potreb vsakdanjega življenja.
Pri tem pa je pisec spregledal razliko med
primarnimi in sekundarnimi skupinami.
»Stanovanjske skupnosti« vsekakor bolj
777
ustrezajo tipu formalno zasnovane in ra-
cionalno organizirane grupacije oz. insti-
tucije kot pa lastnostim (ki smo jih zgo-
raj navedli), ki opredeljujejo primarne
skupine.
Kadar pa so ljudje povezani samo v ne-
kem fizičnem prostoru in jih razen fi-
zične bližine ne povezuje ničesar drugega,
govori avtor o »družbenih agregatih«. Le-
ti so značilni za mesto in so nujni
spremljevalec industrije in urbanizacije.
Osebnosti, ki tvorijo neki družbeni agre-
gat, so si navadno medsebojno tuje in
anonime. »Agregati niso organizirane ce-
lote, v njihovi strukturi ni hierarhije
glede na položaj in funkcijo osebnosti.
Po svoji naravi so lahko teritorialni in
časovni...« (str. 98).
Nadalje avtor le še ilustrira posamezne
vrste agregatov, češ, da je tudi to in to
mogoče najti v Boru (npr. »gomila«, mno-
žica in publika . . .). To razpravljanje to-
rej pomeni bolj razlaganje določenih
socioloških pojmov, kot pa empirično raz-
iskovanje vsebine, ki jo označujemo v
konkretni lokalni skupnosti.
Četrto poglavje obravnava »družbene ka-
tegorije, t. j. kmete, delavce, kmete-indu-
strijske delavce, strokovnjake, obrtnike
in trgovce ter upokojence in delovne in-
valide. »Osebnosti, ki tvorijo neko druž-
beno kategorijo, ni treba, da imajo kakr-
šne koli stike, odnose ali komunikacije.
Imajo samo eno ali več značilnosti, ki
so jim skupne« (str. 101). Družbenih
kategorij je veliko (npr. moški, ženske,
poročeni, neporočeni ipd.), toda posebnega
pomena za strukturo določene lokalne
skupnosti so zlasti profesionalne katego-
rije. Ljudje istega poklica so si v tem
podobni, četudi se v vseh ostalih pogledih
razlikujejo.
Takšno terminologijo je mogoče sprejeti,
vendar pa bi bilo treba pojasniti even-
tualno razliko glede na — bolj običajno —
rabo pojma »družbeni sloj«. Navadno
govorimo o profesionalnih slojih, o pro-
fesionalni slojevitosti in strukturi itd.,
kar se zdi, da bi bilo tudi v tem primeru
bolj ustrezno.
V nadaljnjem avtor podobno opisuje po-
sebne značilnosti materialne in duhovne
kulture omenjenih profesionalnih kategorij
na območju Bora in okolice. Od tega naj
navedemo le nekatera vprašanja, ki se
pojavljajo glede na medsebojne vplive in
odnose mesta in vasi. Glede tega si pisec
postavlja vprašanje, od kod tolikšna trdo-
vratnost, ki jo kažejo delavci v Boru, da
po načinu življenja še naprej ostajajo
kmetje, čeprav živijo v naselju, ki je ti-
pično industrijsko in ima že precejšnjo
industrijsko tradicijo? Na to vprašanje
pa nam v svojem delu še ne daje pravega
odgovora. Določena specifičnost se sicer
v zvezi s tem kaže v posebnem položaju,
ki ga ima žena v družini podeželskih
krajev tega območja. Po eni strani ima
žena v teh krajih nenavadno pomembno
vlogo pri odločanju o zadevah vsakda-
njega življenja. Po drugi strani pa je
istočasno prav ta žena najbolj omejena
v svojih družbenih stikih s širšo okolico
in je zato tudi najbolj navezana na tra-
dicionalno kulturo (običaje, navade, vra-
že, delovne postopke) svoje družine.
Zanimiva je tudi ugotovitev, da imajo
delavci, ki so še povezani z vasjo, povsem
drugačno stališče do svojega poklica kot
pa delavci, ki delajo in stanujejo v mestu.
Tisti delavci, ki so zapustili vas in pre-
kinili tesnejše zveze s krajem, od koder
izhajajo, navadno ne želijo, da bili tudi
njihovi otroci istega poklica, kot so sami.
To zlasti velja za rudarje, ki pravijo, da
je vse boljše kot pa biti rudar. Delavci ki
živijo po »delavskih vaseh«, pa v velikem
številu želijo, naj njihov rudarski poklic
prehaja od očeta na sina, tako kot je že
tradicija.
Na podeželju je prišlo do povsem drugač-
nega vrednotenja dela in zaposlitve v in-
dustriji, kot je veljalo pred leti ob njenih
začetkih. Kmet je zviška gledal na tiste,
ki so se zaposlovali v rudniku. Štel jih
je za »barabe«, se jih izogibal in ni želel
imeti z njimi nobenih tesnejših stikov.
Eni in drugi so šteli zaposlitev v rudniku
kot nekaj navrženega in začasnega. S ča-
som pa se je takšno stališče in vrednotnje
povsm spremenilo. Tudi pri kmetih je
prevladalo nasprotno pojmovanje od prejš-
njega. Sedaj večinoma mislijo, da od dela
na zemlji ni mogoče živeti in da je edina
rešitev »v plači«. »Ima službo, ima hišo«
— je geslo, ki pomeni, da si je nekdo zelo
uspešno uredil svoje življenje.
V petem poglavju avtor obravnava sledeče
družbene procese: industrializacija, urba-
nizacija, akomodacija, asimilacija in na-
sprotja. Tudi pri tem dobimo vtis, kot da
je bilo za avtorja bolj pomembno na vsak
način obdržati logično zgradbo snovi, ki
naj temelji na navedenih pojmih, kot pa
poglobljena vsebinska analiza ustrezne
problematike v Boru in okolici. Zato je
videti, kot da bi bil dobršen del poglavja
le na nekatere podatke o konkretni lokal-
ni skupnosti nalepljen povzetek splošnih
ugotovitev iz učbenikov ruralne in urbane
sociologije.
Končno v šestem poglavju obravnava av-
tor še nekatera socialna vprašanja. Ta
vprašanja so: stanovanjsko vprašanje,
vzgoja, zabava in deviacije. Socialna vpra-
šanja so nujni spremljevalci urbanizacije
778
in jim zato v takšnem kompleksnem ob-
ravnavanju preobražanje zaostanka kmeč-
kega okolja v industrijsko družbo upravi-
čeno pripada svoje mesto.
Kljub vsem pripombam in kritikam, ki
smo jih pokazali, je Kostičevo delo »BOR
I OKOLINA« vsekakor zaslužilo objavo.
Področje, ki ga obravnava, je pri nas še
v veUki meri nezorana ledina. Celo v de-
želah z dolgotrajno tradicijo tovrstnega
raziskovanja ne bomo našli dosti del, ki
bi se po svoji znanstveni vrednosti kaj
bolj odlikovala od obravnavanega. Ce
postavljamo določene zahteve, ki jih Ko-
stičevo delo še ni ostvarilo, pa si obenem
tudi ne delamo iluzije, da je to naloga
enega posameznika. Kot posameznik pa je
tudi Kostić dal obilo gradiva in idej, kar
bo vsekakor koristen pripomoček v ko-
lektivnih naporih za znanstveni razvoj na
obravnavanem področju.
Zdravko Mlinar
E. E. CUMMINGS: UVELJAVLJENI EKS-
PERIMENTI V POEZIJI
V lanskoletni decembrski številki znane
ameriške revije »Poetry« so objavljena
imena in dela ameriških pesnikov, ki so
bili nagrajeni za svoja dela v 1962. letu.
Ena teh nagrad je bila posmrtno podeljena
E. E. Currimingsu za osem pesmi, ki jih je
objavil v tej reviji.
Cummingsovo poezijo so številni ameriški
kritiki dolga leta ocenjevali le z nekaj
stavki. Prva vččja študija o njegovem delu
je izšla šele 1958. leta (Charles Norman,
The Magic-Maker E. E. Cummings, The
Macmillan Co., New York, 1958). Kljub
temu pa njegova poezija ni bila neznana
ameriškim bralcem, vendar je šele omenje-
na zbirka potegnila za seboj cel plaz drugih
kritičnih razprav.
Rojen 1894. leta je Cummings v ZDA kon-
čal študij filozofije, nato pa je v času I.
svetovne vojne prišel v Francijo kot mnogi
drugi ameriški umetniki, njegovi sodobni-
ki. Potem je nekaj let živel v New Yorku,
pa se spet vrnil v Pariz, kjer je študiral
slikarstvo, s katerim se je vse življenje
ukvarjal in ki je vplivalo tudi na njegovo
poezijo. Pred drugo svetovno vojno se je
za stalno naselil v New Yorku, kjer je 3.
septembra 1962 tudi umrl.
Od 1923, ko je izdal svojo prvo pesniško
zbirko »Tulips and Chimneys« (Tulipani in
dimniki), so izšle še sledeče zbirke: »And«
(In) — 1925; »is 5« (je 5) — 1926, »W ViVa«
— 1931; »no thanks« (ne hvala) — 1935;
»New Poems« (Nove pesmi) — 1938; »50
poems« (50 pesmi) — 1940; »1 X 1« — 1944;
»Xaipe« — 1950; »95 poems« (95 pesmi) —
1958.
Cummingsova poezija odkriva jasen pogled
umetnika-opazovalca, ki je v življenju iz-
bral svojo pot in za katero ve, da sam mo-
ralno odgovarja pred seboj. Ta njegov in-
dividualizem pa v marsikateri pesmi pre-
raste v človeka, ki je samo del družbe, ali
kot sam pesnik to imenuje »anyone« (kdor-
koli). Tega človeka pa Cummings vendar
ne enači z delom mase, delom avtomatizi-
rane družbe, zanj je vsak človek skrivnost.
Cummings odklanja socialne konvencije,
religijo, znanost, veruje pa v človeka, ki
ima po njegovem mnenju vse možnosti, da
je plemenit, in v tej kvaliteti išče Cum-
mings večjo svobodo, za katero ne zahteva
absolutnega žrtvovanja temveč vsestranske
ljubezni in predanosti. Tudi pojem ljubezen
ima pri Cummingsu posebno vsebino, saj
je to lahko ljubezen do življenja, upora,
upanja, samostojnosti, do sanj, ki predstav-
ljajo iracionalno v človekovi zavesti.
Iz kaotičnega, modernega sveta Cummings
zlasti rad izbira in slika ljudi, ki se v tem
svetu ne morejo znajti, ki so zaradi te ali
one individualne posebnosti izločeni iz nje-
ga. Rad slika svet neprizadetih umetnikov,
prostitutk, homoseksualcev itn., po drugi
strani pa v svoji poeziji oblikuje ljudi, ki
jih visoko ceni, kot Picassa, Pounda, He-
mingwaya. V številnih pesmih pa nastopa
preprosto — »sodobni človek«, — individu-
um dvajsetegas toletja.
Tudi obe svetovni vojni sta pustili sled v
njegovi poeziji, to najbolj v satiri. Številne
pesmi pa so posvečene abstraktnim vpraša-
njem časa in smrti, vrednot in idej. Njegov
filozofski razvoj je šel od levega radika-
lizma k vse večji metafiziki.
Cummingsova poezija obsega mimo satire
še refleksivno liriko in deskriptivno poezi-
jo. Vsaka od teh je zastopana skozi vse nje-
govo delo. V satiri napravi Cummings veli-
ke stvari majhne in želi spodbuditi člove-
ka k individualnemu odločanju in delova-
nju, sovraži in preganja konformizem na
vseh področjih, smeši politike, utopiste, bi-
rokrate, poslovne ljudi in druge. V satiri
pa je vendar bolj jasno nakazal, da veruje
v plemenitost sodobnega človeka, norčuje
pa se iz psevdohumanizma anglosaksoncev,
ki to govore o civilizaciji drugih ras.
V refleksivni poeziji se Cummings rad vra-
ča v sanjski svet. V svojih prvih delih pa
kliče k senzualnomu uživanju, kajti
... ustvarjeni smo drug za drugega: zato se
smej, nasloni se nazaj na moje roke
saj življenje ni paragraf
In smrt, mislim, da ni parenteza
(Cummings, Poems, 1954; str. 196).
779
Lahko reöemo, da je ton pripovedovanja
tisti element v Cummingsovi poeziji, ki ji
daje svojstven pečat. Ce namreč ne ra-
zumemo jezika Cummingsove poezije, po-
tem nam bosta vsebina in ideja njegovih
pesmi prav gotovo ostali skriti. To zanj še
posebej velja, kajti ravno v izboru jezika
je šel Cummings zelo daleč, v nekaterih
pesmih morda predaleč, saj so izpovedane
v taki obliki, da je včasih moral kloniti
celo zelo izčrpen in pronicljiv raziskovalec
Cummingsove poezije — Norman Fried-
man (glej: Norman Friedman, e. e. cum-
mings, The John Hopkins Press, Baltimore,
1960; str. 110). Cummings namreč uporablja
poleg vsakdanjih besed in jasnega izraza
tudi neobičajen besedni zaklad, ki ga je
često sam ustvaril. Nista navadna niti
arhaizem niti newyorski žargon, kar seveda
vse otežuje razumevanje njegove poezije.
To tako različno besedno gradivo pa Cum-
mings preoblikuje v številnih metaforah
in komparacijah, ki v njegovi kasnejši po-
eziji vse bolj preraščajo v simbole. Dina-
miko doseže pesnik v predstavnem svetu
poezije z neobičajnimi zvezami samostal-
nikov in glagolov, s spreminjanjem glago-
lov v samostalnike, s tvorbo novih besed
po analogiji z že obstoječimi itn. Na ta na-
čin je Cummings ustvaril nov individualni
sistem vrednot, ki kažejo odnos do obrav-
navanih motivov v novi luči.
Cummingsove pesmi so često pisane tako,
kot da bi bila angleščina jezik brez inflek-
cij. Cummings se tudi ne drži ustaljenega
besednega reda: subjekt, glapl, objekt.
Ta pojav povzroča v nekaterih primerih
nejasnost. Pogosto je Cummings izkoristil
nenavadno sintaktično rabo zato, da je na
ta način pustil odprte nove možnosti inter-
pretacije pesmi. To pa je tudi problem, ki
povzroča težave pri prevajanju Cumming-
sove poezije, če hočemo upoštevati čim več
možnosti, ki jih njegov verz nakazuje.
Tako v pesmi »16 heures« sledeča verza
lahko interpretiramo najmanj na dva ozi-
roma na tri načine:
some are young some old none
look alike the flicks rush
(Cummings, Poems, 1954; str. 196).
Nekateri so mladi, nekateri stari — do sem
je verz nedvoumen — medtem ko pa ostale
besede lahko povežemo v sledeče enote:
1. none look alike, 2. none look alike the
flicks, oziroma 3. none look alike (the
flicks) in (the flicks) rush. Pri prevajanju
z odvisnimi stavki bi Cummingsova poezija
brez dvoma izgubila svoj ritem, duhovitost
in jedrnatost v izrazu.
Tudi delitev besed na zloge v zaporednih
verzih ima pogosto ta namen, da vzbujajo
ti deli sami določene asociacije, ali ko
Cummings razdeli zloženke, da te dobe v
tej novi situaciji dodatno funkcijo glede na
celoten pomen pesmi.
Cummings je pogosto uporabljal rime, ki
jih je npr. v zgodnjih sonetih razbijal
v verzih in ni upošteval kitičnih oblik,
medtem se je kasneje držal formalne zgrad-
be soneta, zato pa je v njih več skovank in
nečistih rim. Mimo soneta je uporabljal še
številne druge metrične oblike, veliko pe-
smi pa je v prostem verzu. Friedman meni,
da je posebne pozornosti vredno dejstvo,
da se v mnogih Cummingsovih pesmih
prepleta znana metri čna oblika s prostim
verzom in omenjeni kritik je napravil celo
preglede, v katerih ugotavlja, na katerem
mestu in v kakšnih zaporedjih je to pre-
pletanje najbolj pogosto.
Razen že navedenih posebnosti je za Cum-
mingsovo poezijo značilna tudi tipografija,
ki mimo vizualnega, estetskega vtisa, ko
se pesem razraste v prostoru, vzbuja še
razne, druge zaznave. Večji razmak med
besedami da bralcu več časa za vsebinsko
dojemanje, ga preseneti, je lahko odraz
prostorninskih razmerij med opisanim
ali pa izraz osamelosti itn.; besede, ki jih
Cummings piše skupaj, pogosto odkrivajo
simultanost različnih dejanj; velike črke
poudarjajo osebo, dogodek, idejo, glasovno
vrednost (pesnik se je podpisoval z mali-
mi črkami!). Punktacija lahko služi za
ustvarjanje ritma, gladkosti verza: besede
v oklepajih so komentar, podajajo novo
misel itd. Vidimo torej, da je tudi v tipo-
grafskem pogledu pesnik odkril nove mož-
nosti poezije, ki pa jih je včasih pretiral
do absurda.
Danes marsikatero Cummingsovo pesem
laže razumsko in čustveno sprejmemo, ker
nam postopno uvajanje v nove elemente
njegove poezije omogoča spoznavanje in
odkrivanej tradicije, ki jo je sam v vsem
delu gojil, nadaljeval, razvijal in bogatil.
Ce pa na njegovo poezijo, ki je tako rekoč
polna rebusov, ob prvem branju nismo mo-
gli v večji meri niti čustveno niti razumsko
reagirati, bomo v postopnem spoznavanju
le morda odkrili v njej podobo novega
človeka modernega sveta, novo čustveno
in razumsko doživetje. S tem pa bomo dali
priznanje Cummingsovi poeziji.
Mirko Jurak
780