GEOGRAFSKI VESTNIK BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA Vil. LETNIK ŠT.1-4 VII.“ ANNEE lyjl N0> 1-4 VSEBINA — TABLE DES MATIeRES: Rakovec, dr. Ivan (Ljubljana): Morfološki razvoj v območju posavskih gub. — Die Morphologie des Saveberglandes............................... 3 Melik, dr. Anton (Ljubljana): Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. — Evolution hydrographique et morphologique dans les bassins des Mirna, Temenica et Krka superieure .... 66 Reya, dr. Oskar (Ljubljana): Smeri vetrov na Slovenskem in njih letni tok. — Der jährl. Gang der Windrichtungen im slovenischen Gebiet 10t Brodar Srečko (Celje): Temperature v Potočki zijalki na Olševi. — Sur la temperature dans la grotte „Potočka zijalka“........................109 Savnik, dr. Roman (Ljubljana): Prirastek prebivalstva v Jugoslaviji v desetletju 1921—1931. — L’ accroissement de la population en You- goslavie dans la periode de 1921 ä 1931................................115 Ilešič Svetozar (Ljubljana): Planine ob dolenji Zilji. — Die Almen des unteren Gailtales................................................ . , 120 Obzornik. — Chronique.............................................. .... 149 Književnost. — Bibliographie................................................168 UREDNIK - RßDACTEUR DR. ANTON MELIK IZDAJA IN ZALAGA G E O G RAF S KO D R U š T VO V LJUBLJANI GEOGRAFSKO DRUŠTVO NAUNIVERZIVLJUBLJANI. Na 13. občnem zboru društva, dne 17. aprila 1.1931. se je izvolil sledeči odbor: univ. doc. dr. Anton Melik, predsednik; prof. dr. Valter Bohinec, podpredsednik; Svetozar Ilešič, tajnik; prof. dr. Roman Savnik, blagajnik; Fran Pengov, knjižničar; prof. Silvo Kranjec, Rudolf Badjura in dr. Ivan Rakovec, odborniki; notar Matej Hafner, prof. Josip Breznik in dr. Jože Rus, revizorji. V preteklem poslovnem letu 1930. so naklonili društvu podpore: Ministrstvo prosvete 10.000 Din, Kr. banska uprava Dravske banovine 10.000 Din, Mestna občina ljubljanska 5000 Din, Pripravljalni odbor za III. kongres slov. geografov in etnografov 15.000 Din, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo 1000 Din. Vsem darovalcem, ki s svojo naklonjenostjo omogočajo izdajanje „Geografskega Vestnika“, se Geografsko društvo tudi na tem mestu najlepše zahvaljuje. Društvena knjižnica se je zopet pomnožila; število knjig je narastlo od 296 na 344, število revij od 108 na 125. Knjige sta podarila društvu g. dr. Andrejka in g. dr. Jos. Poljak iz Zagreba, za kar jim izrekamo najiskrenejšo zahvalo. Založništva, društva in druge korporacije prosimo, da nam tudi nadalje pošiljajo knjige iz geografskega in sorodnega področja v oceno. Opozarjamo vse člane (naročnike) „Geografskega Vestnika“, da smo sklenili izdati tudi letošnji letnik v znatno povečanem obsegu z ozirom na to, da lanski V.—VI. letnik ni imel popolnega obsega dvojnega zvezka. Navzlic temu pa nismo ne lanskemu, ne letošnjemu letniku povišali cene, kar naj blagovolijo vsi člani (naročniki) upoštevati. „GEOGRAFSKI VESTNIK“, časopis za geografijo in sorodne vede, izhaja v Ljubljani letno v 4 zvezkih. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno, naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljano, Geografski institut, Univerza. Gg. avtorje prosimo, da priložijo svojim člankom kratek izvleček v kakem svetovnem jeziku. Za znanstveno vsebino člankov so odgovorni gg. avtorji sami. Ponatis člankov in razprav je dovoljen le z dovoljenm uredništva ter z navedbo vira. — Denarne pošiljke je poslati na račun čekovnega urada št. 13.595 (Geografsko društvo, Ljubljana). „Geografski Vestnik“ stane za člane 50 Din, v knjigotrški prodaji 70 Din. GEOGRAFSKI VESTNIK BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE I REDNIK — RtDACTEDR DR. ANTON MELIK LEI NIK VIL ŠT. 1-4 — 19>l A N N E E VII' N“ I -4 — 193 I LJUBLJANA 1911 IZDAJA IN ZALAGA GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI NATISNILI ]. B LASNIKA N A SL. I NI\ KH/.ITK I NA TISKARNA IN LITOGRAFIJA 1X1). V LJUBLJ ANI O D C. O V O R F N JANE Z V F H A R 42699 OhöoZ'l 61 s GEOGRAFSKI VESTNIK 19)1 / St 1 — 4 I v a n Rakovec: Morfološki razvoj v območju posavskih gub. K nastanku savske prodorne doline. Uvod. Ko zapusti Sava Ljubljansko kotlino, preide zopet v hribovito ozemlje, v predel posavskih gub.1 Sicer se nahaja že na Ljubljanskem polju v njihovem območju, vendar ima njen tek v tem predelu še pretežno nižinski značaj. Posavske gube prereže Sava v globoko vrezani dolini, deloma v podolžni deloma v povprečni smeri, ter preide nato zopet v nižavje, na Krško polje in kasneje v hrvatsko Posavje. — Da si vsaj za silo od-pomoremo pomanjkanju primernega geografskega imena za ta teritorij, nazivi jem po nasvetu prof. Melika to ozemlje spodnje slovensko Posavje. K jer v pričujoči razpravi ni dvo-umja. ga imenujem na kratko Posavje.2 1 Nazivljemo jih tako kot tektonsko enoto, ki jo moramo kot tako ne samo pri morfogenezi savske prodorne doline, temveč pri morfološkem študiju vsega ozemlja med Ljubljansko kotlino in hrvatskim Posavjem sploh v prvi vrsti vpoštevati. 2 Posavje bi tedaj obsegalo ozemlje med Ljubljansko kotlino, Krškim poljem odnosno hrvatskim Posavjem ter med Savinjskimi Alpami, Celjsko kotlino in Dolenjskim Krasom. Krebs ga v svoji novejši knjigi o Vzhodnih Alpah nazivlje „Savebergland“ (II. p. 283), medtem ko ga je v prvi izdaji svoje knjige (1913, p. 414) imenoval še „südsteirisches Bergland“. K Posavju prišteva poleg ozemlja ob dolnji Krki tudi še Vitanjski niz, kar po njegovem mnenju prav za prav šele tvori zaključeno morfološko enoto. Vitanjski niz prišteva k ostalemu teritoriju vsled tega. ker pripada njegovo južno pobočje še k savskemu porečju. V kolikor je ta njegov razlog tehten, moremo tu govoriti seveda le o morfološki enoti v širšem smislu. Kot tektonski pojm pa mu še vedno služijo izrazi „Savezüge“ (I. p. 7, 12, 36, 39, 42) in „Savefalten“ (I. p. 17). Skoro vsi ostali geologi oziroma morfologi (K o s s m a t , W. P e nek, Winkler i. dr.) se poslužujejo kar enostavno naziva „posavske gube“ (Savefalten) tako v označevanju tektonske kakor pokrajinske enote. Winkler prišteva v svoji najnovejši študiji tudi še nize na severni strani Celjske kotline k posavskim gubam ter se s tem približuje Krebsovemu naziranju (Uber tektonische Probleme in den Savefalten. Jb. geol. B. A. Wien 1930). Ker naj Posavje predstavlja v prvi vrsti geografsko zaključeno enoto, je popolnoma umevno, da se radi tega ne more v polnem obsegu kriti s poj- l* Posavje je tvorilo Savi v teku njenega razvoja znatno oviro, slično kol na primer Pokljuško-ielovška enota Bohinjski Savi. I"ii ovira pa vkljub manjši reliefni energiji ni bila mnogo manjša, ker je Sava po daljšem teku po Ljubljanski kotlini že znatno znižala svoj strmec in tako vkljub večji vodni množini precej izgubila na svoji erozivni moči. Njen strmec je bil' minimalen in njena erozivna sila je bila lembolj oslabljena, ker je tekla po ugrezajočem se terenu Ljubljanske kotline, medtem ko se je ozemlje posavskih gub polagoma dvigalo. Savska prodorna dolina je s svojimi številnimi in dobro ohranjenimi nivoji ter terasami tako značilna, da je bila že davno eden najbolj zanimivih geomorfoloških problemov v vsem savskem porečju oziroma celo v jugovzhodnih Alpah sploh. Saj bi rešitev le-teh prinesla mnogo jasnosti k razvoju reliefa na obrobju Vzhodnih A1 p. Ni se torej čuditi, da so se geologi in morfologi opetovano povračali na probleme, ki jih nudi savski prodor in njegova okolica. Vkljub temu so posamezniki omenjali in načen jali morfogenezo Posavja dosedaj le mimogrede, v zvezi z ostalimi geološko-tektonskimi oziroma morfološkimi problemi. Večinoma je bil za vse najbolj privlačen razvoj najvišjih nivojev na obeh straneh Save. predvsem pontskega, ki na j bi tvoril nekako bazo pri morfogenetskem študiju vsega reliefa tu in celo onstran jadransko - panonskega razvodja. Med prvimi“ je bil vsekakor geolog Bittner, ki je bil ob priliki proučevanja terciarnih razmer v laški sinklinali nehote opozorjen na razvoj savskega porečja in zlasti glavne doline v tem delu.4 Krebs je samo v glavnih potezah orisal ves tektonsko-morfološki razvoj in hkratu povdaril važnost podrobnejšega proučevanja predvsem glede savske prodorne doline.5 Omeniti pa je vsekakor treba, da je že tedaj slutil, da utegnejo biti razsežni nivoji okoli Zidanega mostu pontske starosti. Pozneje omenja savski prodor mom tektonske enote, ki zavzema v ožjem smislu nekoliko manjši, v širšem |>a mnogo večji teritorialni obseg. Zato se bom v svrho točnega označevanja posluževal po potrebi obeli nazivov. M arenzi , ki se je rad pečal z raznimi morfološkimi problemi naših krajev, je tudi že za nastanek savske prodorne doline kazal veliko zanimanje ter ga skušal po tedanjih nazorih razlagati. Vendar je njegovo delo kot delo nestrokovnjaka le historične vrednosti. (Die Seen der Vorzeit in Ober-krain und die Feisenschliffe der Save. Laibach 1863.) 4 A. Bittner, Die Tertiär-Ablagerungen von Trifail und Sagor. Jb. geol. R. A. Wien 1884 p. 594-. 5 N. Krebs, Länderkunde der österreichischen Alpen. Stuttgart 1913 p. 419 oziroma v novejši izdaji Die Ostalpen und das heutige Österreich. Stuttgart 1928 I. p. 36, II. pp. 282—289. prav tako K i 11 k e 1 i n . ki obrača posebno pozornost It' na na jmlajše terase pri Zagorju.6 K o s s 111 a t omenja začetni razvoj savske doline najprej v zvezi s tektonsko studijo o Ljubljanski kotlini, pozneje pa v zvezi z morfološkimi študijami v gornjem soškem in savskem porečju. V teli študijah je predvsem dognal pontsko starost starega površja v Posavju ter ga postavil kot ekvivalent k ostalim izrazitim ter zelo razprostranjenim površjem v gornjem delu savskega in soškega porečja ter planotam na Notranjskem Krasu.7 Kasneje je načel razvoj savskega porečja v Posavju tekom pliocena W e n t z e 1 ter skušal zadovoljivo rešiti nastanek savske prodorne doline, kar pa mu vsled poman jkanja poznanja potrebne literature tej- tako tudi najvažnejših sodobnih problemov ni popolnoma uspelo.8 Vendar pa dobro služijo njegovi podatki in obširno gradivo, ki ga je zbral ob tej priliki. Na podlagi geoloških ugotovite' svojih prednikov je W. Pen ek podal pregled tektonsko-morfogenetskih procesov v Posavju.1’ Uspešnejše, a žal zopet le mimogrede, v zvezi s splošnimi problemi na obrobju Vzhodnih Alp, je nadalje vzel v pretres morfogenezo tega predela W i 11 k le r. ki je načel vprašanje s povsem modernega vidika medsebojnih odnosov med sedimentacijo. tektoniko in morfologijo ter v svojih točnih izvajanjih sprožil tudi še mnogo drugih zanimivih problemov, ki so v ozki medsebojni zvezi.1" Isto lako se je končno Aigner lotil proučevanja nivojev v ozemlju posavskih gub in s tem tudi savske doline, da bi predočil vse glavne probleme, ki še čakajo končne ugotovitve.” Prav on pa ie s tem. da je prišel s svojimi rezultati " !'• K i 11 k e 1 i 11 , Kine geologische Studienreise durch Österreich-Ungarn. Ber. Senckenberg. nat. Ges. Frankfurt a. M. 1890. pp. 66—68. I’. Kossmat, Uber die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Vhdl. geol. R. A. Wien 1905 p. 82. r. Kossmat, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo-und oberen Savegebiet. Z. Ges. Erdk. I.erlin 1916 p. 667. 8 J. Wentzel, Zur Bildungsgeschichte des Laibacher Feldes und Laibacher Moores. Lotos. 70, Prag 1922 pp. 97—109. W. Penck, Die morphologische Analyse. Stuttgart 1924 pp. 194—201. 10 A. Winkler, Uber die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1925 pp. 575—576. A. Winkler, Das jüngere Entwicklungsbild der Ostalpen. Z. Ges. Erdk. Berlin 1926 p. "596. 11 A. Aigner, Die geomorphologischen Probleme am Ostrande der Alpen. Z. f. Geoinorph. 1. 1926 pp. 216—222, 255—254, 245. A. Winkler, Zur Morphologie des Ostalpenrandes. Eine Stellungnahme zu A. Aigners Die geomorphologischen Probleme am Ostrande der Alpen. Z. f. Geomorph. IT. 1927 pp. 289—295. v nesoglasje z ostalimi morfologi, dal še več pobude za pričujočo studijo. Geološki pregled.12 Posavske gube so bile po svojem geološkem položaju med Savinjskimi Alpami ter Dolenjskim Krasom, tedaj na prehodu alpskega v dinarski sistem, že od nekdaj privlačne za geologe, osobilo pa za tektonike. Radi številnih raziskovanj posameznih geologov, posebno iz novejšega časa. nam je danes možno dobiti o tem ozemlju dokaj točno sliko ne samo stratigrafskih razmer, temveč tudi za nas predvsem važnega tektonskega razvoja. Na podlagi tega nam je tedaj omogočeno, da moremo v zvezi z morfološkimi študijami še lažje zasledovati učinke mlajše ter najmlajše tektonike v posavskem teritoriju. Posavske gube tvorijo zaključeno tektonsko enoto. Obstoje iz dveh od zapada proti vzliodu (v alpski smeri) slemenečih anti-klinal, južne litijske in severne trojanske antiklinale, ter dveh vmesnih sinklinal. laške in kamniško-motniške. Podrobne tektonske razmere, ki jih je ugotovil Tornquist v okolici Litije, kažejo, da ni govora o enotni in enostavni (litijski) antiklinali A. Aigner, Zur Morphologie des Ostrandes der Alpen. Eine Stellungnahme zu A. Winklers Ausführungen über diesen Gegenstand. Z. f. Geomorph. II. 1927 pp. 340—341. 12 Za geološki študij ozemlja posavskih gub prihajajo predvsem v poštev: C. Diener, Bau und Bild der Ostalpen und des Karstgebietes. Wien 1903. — 11 eritsch-Seidl, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Jänner 1917. II. Die Tektonik der Bucht von Landstrass und ihre Beziehungen zu den Erderschütterungen. Mitt. Erdb.-Kommission. N. F. 55, Wien 1919. — R. Hoer-nes, Bau und Bild der Ebenen Österreichs. Wien 1903. — F. Kossmat. Uber die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Yhdl. geol. R. A. Wien 1905. — F. Kossmat, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitt. Geol. Ges. Wien I. 1913. — A. Tornquist, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Jänner 1917. I. Die Wirkungen des Erdbebens in der Stadt Rann und die Beziehung des Bebens zur Tektonik des Ostrandes des Uskokengebirges. Mitt. Erdb.-Kommission. N. F. 52, Wien 1918. — A. Winkler, Versuch einer tektonischen Analyse des mittelsteirisclien Tertiärgebiets und dessen Beziehungen zu den benachbarten Neogenbecken. Yhdl. geol. R. A. Wien 1913. — A. Winkler, Uber den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol. Ges. Wien XIV. 1923. — Poleg priloženih preglednih geoloških kart in profilov v navedenih študijah služita predvsem dobro Teller jeva geološka karta specialke Celje-Radeče in Dr ege r jeva geološka karta specialke Rogatec-Kozje; za približno orientacijo morejo tudi služiti starejše manuskriptne geološke karte za Ljubljano, Krško-Brežice in Samobor ter Novo mesto, v kolikor ni novejših podatkov na razpolago. Ostala literatura je navedena pozneje pod črto. (kar pa velja bržkone tudi za trojansko), temveč da je tektonska zgradba antikiinal precej modificirana.18 V posavskih gubah je stratigrafska serija od gornjega karbona (predvsem glinastih skrilavcev) do gornje triade (dach-steinskega apnenca) neprekinjena in popolnoma normalna, južna antiklinala je večinoma že razgaljena, kjer prihaja do površja v pretežni večini karbonsko jedro, v vzhodnem delu med Sopoto in Savo tudi permski (grödenski) peščenjak, ki večinoma prekriva to jedro. Le v srednjem debi je še ohranjena velika triadna gruda (iz srednjetriadnega apnenca in dolomita ter dach-steinskega apnenca). V celoti prihajajo triadni skladi v strnjeni vrsti le na severnem krilu litijske antiklinale na dan. Tudi severna antiklinala je na mnogih mestih že tako denudirana, da predstavljajo triadne grude nekake otoke na paleozojski podlagi. Predvsem je opaziti tri med seboj vzporedne nize teh triadnih grud (srednji že ne obstoji več v celoti, temveč je na mnogih mestih pretrgan), ki so na nekaterih krajih vezani s prečkami. ki obstoje več ali manj tudi iz triadnih skladov. V obeh sinklinalah so odložene plasti gornjega oligocena (soški skladi)14 tej- vsa serija miocena od burdigala do sarmata.’’ Vliocen pričenja z morsko sivico, ki je tu pa tam pomešana s peskom oz. prehaja v zeleni pesek ter peščenjak (takozvani golški peščenjak) ali pa leži pod njim. Nad temi plastmi slede skladi spodnjega litavskega apnenca, ki tvori podlago laškemu laporju. Slednjega prištevajo geologi že drugemu mediteranu. Nato sledi gornji litavski apnenec, ki zaključuje morski miocen. Najvišji oddelek miocena tvorijo (brakične) sarmatske tvorbe, obstoječe večinoma iz laporjev, med katerimi nastopajo plasti več ali manj sprijetega peska ter konglomerata, pa tudi iz mehke sivice, ki prevladuje v gornjih plasteh. Miocen je bil odložen, kar je za morlologa velike važnosti, že na nagubani in denudirani oligocenski podlagi. V severni motniški sinklinali prihajajo tercijarne plasti le v ozki progi do površja, v južni se razmeroma široki pas, ki se začenja nekako pri Kraščah vzhodno od Moravč, pri Izlakah in Trbovljah zelo 13 A. Tornquist, Die Blei-Zinkerzlagerstätte der Savefalten vom Typus Litija (Littai). Berg- u. Hüttenmännisches Jb. 77, i, Wien 1929 p. 5. 14 Skladi so bili vpeljani v nemško literaturo kot „Sotzkascliichten“, ker so bili ugotovljeni najprej v okolici Socke. Glasom dopisa domačega občinskega urada (v Novi cerkvi), na katerega sem se obrnil po informacije glede pridevniške oblike tega kraja, bomo pisali kot edino pravilno „soški skladi“. 15 Ker je v Bohinju zastopan poleg tega še srednji oligocen, ga je pričakovati tudi vsaj v severni sinklinali. zoži. nato pa proti vzhodu stalno pridobiva na širini, dokler se ne strne s terciarom severne sinklinale. Vendar se nahajajo, kot je dognal Teller, posamezni ostanki nekdanje transgresije tudi še nad Zidanim mostom pri Sv. Katarini (laški lapor, nulliporni in litavski apnenec z bazalnim konglomeratom) in pri zaselku Mali Kum (samo bazalni konglomerat). Prav tako so slični ostanki ohranjeni tudi še onstran Save pri Širjali in med Plešo ter Žirovnico.16 Iz tega sledi, da so terciarne plasti prekrivale prvotno tudi antiklinale do neke gotove višine ter bile šele naknadno denudirane. Kongerijske plasti (sivica. glinaste in laporaste tvorbe, mestoma tudi peski) se začenjajo v razmeroma širokem pasu šele pri Sevnici in segajo dalje proti Rajhenburgu, medtem ko nastopi belvederski prod še vzhodneje odtod, v sredi rajhenburške sinklinale kot krov kongeri jskim plastem in v severnem delu Gorjancev. Proti vzhodu posavske gube polagoma izginejo in na njih mesto stopijo nizi manjših gorskih skupin, deloma že močno razčlenjeni in obkroženi z mlajšimi (miocenskimi in pliocenskimi) naplavinami, tako da jih že moremo prištevati osamelcem. Severna antiklinala izgine nekako južno od Št. Jurija pod terciarno odejo ter nima nikakega podaljška v vzhodnih hrvatskih osamelcih. Med Šmarjem in Pilštajnom se pojavi nov karbonsko-triadni niz. Rudnica, obdana okrog in okrog s terciarnimi plastmi, ki nima z zapadnimi nizi nikake zveze, pač pa se proti vzhodu nadaljuje v Kuni gori ter Ivanščici. Po Sotli je Rudnica presekana v dva približno enaka dela. Karbonski skladi pridejo do površja le v hrvatskem delu Rudnice. Južno od Rudnice in njenega vzhodnega podaljška se nadaljuje laška sinklinala še dalje proti vzhodu. Litijska karbonska antiklinala izgine med Golobinjekom in Žigrskim vrhom, medtem ko se triadna pasova, ki sta na južni in severni strani spremljala litijsko antiklinalo, združita in tvorita Bohor. Tudi ta izgine blizu Podsrede pod miocenskimi plastmi. Proti jugu imamo nadalje terciarni pas, ki sega od Sevnice proti Podsredi in Kunšperku ter se nadaljuje v osamljeni krpi še naprej proti jugozahodu, kar kaže, kot domnevajo Teller in kasneje Heritsch ter Seidl, na zvezo s šentjanškim miocenom.17 Južno od tega terciarnega pasu se vleče triadna cona. krško hribovje, ki ima svoj podaljšek v 16 F. Teller, Die miocänen Transgressionsrelicte bei Steinbrück an der Save. Vhdl. geol. R. A. Wien 1898, p. 285. 17 F. Teller, Jahresbericht des Directors. Geologische Aufnahmen und Untersuchungen im Felde. Vhdl. geol. R. A. Wien 1899, p. 17. Heritsch- Seidl, 1. c., pp. 9. 67. Orlici in Cesarskem brdu. Krško hribovje tvorijo ponajveč dolomiti škol jkovitega apnenca, krški pločasti apnenci, v katerih se mestoma pojavljajo laporasti skrilavci (nižji nivoji teh skladov odgovarjajo buchensteinskim skladom, višji pa že višjemu oddelku ladinske stopnje)18 ter velikotrnski (= rabeljski)1" skladi, predvsem apneno-laporasti skrilavci, pa tudi peščenjaki, in celo apnenci. Med to zono in Gorjanci, ki se nadaljujejo v Mariji gorici in Sljemenu. je vzgreznjeno Krško polje, prekrito s terciarnimi in mlajšimi naplavinami, vendar tako. da nastopa terciar (miocen) edinole ob robu polja. V severnem delu Gorjancev imamo zastopane poleg majhnega dela karbona (pri Veliki Dolini) skoro izključno triadne apnence in dolomite ter pločaste apnence in laporaste skrilavce. V znatni meri, zlasti ob Savi. se pojavljajo tudi iniocenski apnenci in apneni peščenjaki. Po svoji prvi zasnovi so posavske gube de! večje tektonske enote, ki obsega po W i n k 1 e r j u dome, oziroma pas kupolastih gora, kot jih nazivlje Seidl.20 pri Tarčentu, antiklinale Matajurja ter Kolovrata, dalje Trnovski Kras. škofjeloško-polhograj-sko ozemlje ter območje posavskih gub samih. Vsa ta enota pri-pada po mnenju Winkl er j a alpskemu sistemu, medtem ko šteje Kossmat kupole pri Tarčentu, Matajur ter Trnovski gozd že k dinarskemu sistemu.21 Kakor tvori Trnovski gozd tektonsko prednožje (Vorlage) Julijskih Alp, tako so posavske gube prednožje Savinjskih Alp ter njihovega vzhodnega nadaljevanja. Na severozahodnem delu prehajajo posavske gube v škofjeloško - polhograjsko triadno ozemlje, na jugozahodnem delu se jim pa priključuje kraška gruda Trnovskega gozda. V vmesnem ozemlju so vrinjene močno stisnjene gube, poljansko-vrhniški nizi. Skrajni zapadni del posavskih gub je celo narinjen v transverzalni smeri na to poljansko-vrhniško nagubano zono in tvori takozvano poljansko krovno grudo. V severnem delu. t. j. na severnem robu trojanske antiklinale se stikajo razni triadni skladi slednje s psevdoziljskimi skri- 18 Ilc r'i t s i- h - S e i d 1, 1. c., p. 89. 111 F. I e 111-r , Aufnamebericht. Vlull. geol. li. A. Wien IN96. p. 20. 20 F. Seidl, Referat o Winklerjevi razpravi Über den Bau der östlichen Südalpen. Glasnik Muz. dr. za Slovenijo (926—1927, p. 75. 21 Trnovski gozd prišteva Kossmat k dinarskemu sistemu, ker prevladuje v njegovih nagubanih skladih dinarska smer. Toda po W i n k 1 e r j u ta ni bila primarna, temveč se je prvotna alpska smer šele pozneje med narivanjem na sedanjo podlago zasukala v severozapadno smer. Sicer se pa dinarska smer. kot bomo pozneje videli, uveljavlja tudi že v skrajnem vzhodnem delu posavskih gub. lavci, ki so nekak tuj element, vrinjen v ostali kompleks paleo-zojsko - triadnih skladov posavskih gub. Po W inkier ju poteka tod tektonska linija. Psevdozil jska zona je tvorila namreč prvotno prednožje Savinjskih Alp. pred tem prednožjem pa sta se nahajali obe antiklinali v svojem prvotnem položaju. Pozneje je bila triadna masa trojanske antiklinale narinjena na psevdo-ziljski kompleks. Poleg tega je vrinjen v posavske gube še eden. južni psevdo-ziljski pas, ki spremlja laško sinklinalo na njeni severni strani. Na severni strani tega pasu so odrezani karbonsko-triadni skladi, tako da pride ta prelomna črta še bol j jasno do izraza. S to prelomnico bosta bržkone v tesni zvezi termalna vrelca pri Mediji in pri Laškem. Južni pas psevdoziljskih skrilavcev naj bi predstavljal tektonsko okno v tro jansko-liti jski krovni grudi, ki je bila za približno 15—20 km narinjena proti severu, oziroma severovzhodu. Proti zahodu se psevdozil jski skrilavci nadaljujejo kot vmesna plast med školjkovitim apnencem in schlernskim dolomitom. Onstran Ljubljanske kotline pa že nastopajo kot povsem normalen člen med triadnimi skladi škofjeloškega ozemlja. Triadni del laške sinklinale je, kot menita Kossmat in Winkler, narinjen na paleozojske sklade južne antiklinale, tako da se ponekod že nekateri višji triadni členi nariva stikajo direktno s karbonskim jedrom antiklinale.22 Ta nariv je usmerjen proti jugozapadu ter je v ozki zvezi s krovno grudo, ki se razteza med Polšnikoin in Dolami in ki je prav tako narinjena proti jugozapadu na karbon. V bližini vasi Sava je najti zvezo obeh narivov (prav za prav enotnega nariva) v močni tektonski zapognitvi. Tudi karbonska podlaga je nekoliko podrinjena, a v nasprotni smeri, proti severovzhodu. Temu domnevanju ugovarja To r n q u i st s precej tehtnim razlogom. Na meji med triadnimi in karbonskimi skladi ni namreč najti v vsem ozemlju vzhodno od Ljubljane nikakega sledu milonitov in tudi konglomerat iz najvišjega oddelka gornjega karbona ne kaže nikakršnih posledic kakega tektonskega udejstvovanja. Ves proces si razlaga na ta način, da je triada transgredirala že čez zelo razvit relief karbonskih plasti. Prav tako ugovarja dalje, da bi triadni kompleks med Polšnikom in Dolami predstavljal narinjeno krovno grudo. Tudi tu je bil karbonski teren že pred transgresijo triade močno razčlenjen. Šele v najmlajšem oligocenu se je ves južni kompleks nagubal, in sicer s pretežno dinarsko smerjo, 22 F. Kossmat, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitt. Geol. Ges. Wien 1. 1913, p. 69. medtem ko se je severni v alpski smeri. Večina triadnega krova nad gornjim karbonom med Zalogom in Litijo je bila šele v postmiocenski dobi odstranjena.23 Dalje proti vzhodu se v območju posavskih gub že začenja kazati vpliv dinarske smeri. Tako slemeni litijska (karbonska) antiklinala med Št. Janžem in Sevnico ter dalje proti vzhodu, dokler ne izgine, še v smeri EW. prav tako triadna cona. ki spremlja litijsko antiklinalo na severu. Toda južna zona, skladi škol jkovitega apnenca, ki ga prereže Mirna v precej globoki dolini, kaže jo že pretežno dinarsko smer in to zlasti med Bošta-njem in Št. Janžem. Ker se pa smer slojev vendar še močno menjava, znači to. da se nahajamo še zmeraj v interferenčnem ozemlju alpske in dinarske smeri.24 A že med Hotičem ter Litijo, tedaj v sredi teritorija posavskih gub, je dognal Tornquist, da je prišla dinarska smer do veljave. Tudi jo smatra za starejšo od alpske smeri, s katero interferiia v tem ozemlju. Pri Dolah se prav tako že opazi vpliv dinarske smeri. Vzhodno odtod pridobiva po n jegovih ugotovitvah dinarska smer v tektonski zgradbi posavskih gub vedno večjo veljavo.25 Še v severnih Gorjancih prideta obe smeri do izraza; alpsko je usmerjeno najmočnejše dviganje terena, prelomi potekajo pravokotno na to, v dinarski smeri. Izgleda pa, da se dinarska smer tu v zadnjih dobah vedno bolj uveljavlja, saj so prelomne linije aktivne, kar dokazujejo številni potresi pri Brežicah in njihov i okolici.20 Do ločitve med alpsko in dinarsko smerjo je prišlo po 11 e r i t s c h u in Seid In potom zagrebškega masiva, ki se po svojem podaljšku Mariji gorici zajeda proti zapadli in ki je bil nekdaj še kompakten ter je segal približno do meridijana, ki poteka sredi med Brežicami in Cerkljami.27 Južni (karbonski) del litijske antiklinale je po Kossmatu v normalnem stratigrafskem. oziroma tektonskem kontaktu z I )olen j skim Krasom. Permotriadni skladi slednjega leže namreč nad karbonskimi plastmi antiklinale. posamezni deli triade pa segajo proti severovzhodu še dalje v antiklinalno ozemlje. Ker se pa smer slojev v tej mejni zoni jako menja, menita H e-ritsch in S e i d 1 , da morajo obstojati tu diskordančne plo- 23 A. Tornquist, i. c., pp. 4—5. 24 Heritsch-Seidl, 1. c., pp. 67—70. 2r’ A. Torn quist, 1. c., p. 6. 26 A. Tornquist, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Jänner 1917. I. Die Wirkungen des Erdbebens in der Stadt Rann und die Beziehung des Bebens zur Tektonik des Ostrandes des Uskokengebirges. Mitt. Erdb. Kommission. N. E. 52, Wien 1918, pp. 110, 113. 27 H e r i t s c h - S e i d 1, 1. c., pp. 112—113 (primer jaj tudi tektonsko kartico p. 114). skve. I oda proti zahodu je. kol je razvidno iz tektonske zgradbe osamelcev sredi Barja, antiklinala narinjena na triadne sklade, ki jih lahko smatramo kot nadaljevanje Dolenjskega Krasa v tem predelu. Prvo glavno gubanje vse tektonske enote (v širšem smislu) se je vršilo že koncem krede, a vsaj pred srednjim eocenom. Vendar je mnogo znakov, ki kažejo na to, da se je vršilo neko gubanje oziroma tektonsko premikanje tudi že v gornji kredi. Pri Domžalah transgredira namreč gornjekredna radiolitna brečija nad školjkoviti apnenec kot je ugotovil K o s s m a t.28 I udi \ na jvzhodnejšem delu posavskih gub. v severnih Gorjancih, kjer se pokaže še element tektonske enote posavskih gub, sta dognala Heritsch in Seidl prav tako transgresijo gornje krede na triado.29 Posteocenska premikanja so dala povod učinkovitejši denu-daciji. po kateri se je, kakor domneva Winkler, odprlo tektonsko okno v trojansko-litijski krovni grudi.30 Glavno t. j. savsko gubanje (savische Faltung), kol ga imenuje Stili e31 po naši Savi. se je vršilo koncem gornjega oligo-cena ali točneje na meji med oligocenom in miocenom (v pred-akvitanski dobi oziroma v predburdigalski. ker akvitan v našem ozemlju še ne nastopa)32 in tedaj naj bi se tudi južni rob posav skih gub narinil na visoki Kras.33 Tektonska gradim posavskih gub se je nadaljevala še v post-miocenski dobi. Stille smatra to atiško gubanje (med sarma-tom in pontikom) kot glavno gubanje terciara v našem posavskem ozemlju. Sarmatske j)lasti so namreč pri Trbovljah že gubane, prevržene in narinjene. Tudi pri Rajhenburgu je P e t r a -scheck ugotovil diskordanco med kongeri jskimi plastmi ter miocenom.34 28 F. K o s s m a t, I. c., p. b2. 2.1 H e r i t s c h - S e i d 1 , I. c., p. 100. 30 A. Winkler, Über den Bau der östlichen Siidalpen. Mitt. Geol. Ges. Wien 1923. p. 210. 1.1 II. Stille. Grundfragen der vergleichenden Tektonik. Berlin 1924. pp. 176, 180, 214. 32 Po K o s s m a t n : prav tako je po Schafferju zastopan tod miocen le od burdigala do sarmata (Tertiär. Salomon. Grundziige d. Geologie. TI. 1926, p. 451). 33 A. Tornqui st, Die Blei- Zinkerzlagerstätte der Savefalten vom Typus Litija (Littai). Berg- u. Hüttenmännisches jb. 77. 1. Wien 1919, p. 23. 34 W. Petraschek, Die Kohlenvorräte Österreichs, unter Mitwirkung von Fachgenossen veröfftl. in ..The Coal resources of the world“. Hrsg. vom XII. internation. Geologenkongreß in Toronto 19(3 III.. p. 1029 (profil rajhenburške kotline). V skrajnem vzhodnem delti. Rudnici. Orlici. Ivanščici. Ravni gori in drugih hrvatskih osamelcih. v kolikor tektonsko še pripadajo posavskim gubam (Winkler jih imenuje že ..kroatische Faltenzüge“) pa so še celo pontski sedimenti nagubani, dasi ne v laki meri kot mioccnski.1:' Vidimo tedaj, da so v tem ozemlju od mlajšega mezozoika dalje skoraj neprestano delovale tektonske sile z raznovrstnimi učinki in da je torej tektonska zgradba tega dela skrajno komplicirana. ne glede na to. da so se poleg orogenetskih sil, kot bomo pozneje videli, tudi epirogenetske živahno udejstvovale in to zlasti v mlajšem terciaru. Ostanki srednjemiocenskega površja. Najstarejši nivoji v Posavju razmeroma niso tako dobro ohranjeni in razprostranjeni kot so v gornjem delu savskega porečja. kjer obstoja ves teren večinoma le iz odpornejših apnenčevih skladov. Skoiaj dve petini vsega površja sestavljajo namreč tli mehkejše in manj odporne hribine in to vse od gornjekar-bonskih do werfenskih skladov (glinastih skrilavcev in peščenjakov), da ne štejemo še terciarnih plasti, ki so seveda omejene predvsem na nižje predele. Pričakovati je tedaj, da so nivoji ohranjeni v prvi vrsti le v onih predelih, kjer površje odreže apnenčeve sklade srednje in gornje triade. Radi tega moramo pri presojanju nivojev in starega površja izhajati edinole od teh predelov ter šele potem iskati tem ekvivalentne nivoje v bolj razčlenjenem reliefu terena. Najstarejše površje, ki se je v tem ozemlju še ohranilo, nam za izhodni relief nikakor ne more več služiti, ker je teh ostankov jako malo in z relativno majhnim arealom: predstavljajo jih le sporadično ohranjene posamezne kope ali mosorji. kot jih tudi moremo nazvati po vzgledu \\ in k ler j a. Nahajajo se v povprečni višini 1100—1200 m. Kvečjemu bi mogli šteti semkaj tudi še nekatere gorske hrbte, ki se vlečejo dalj časa v enaki višini in so na vrhu precej planotasti. Iznad nižje nepopolno izravnane planote moli na desnem savskem bregu edinole večja gorska sku- 35 K. Gor janovic-Kr amb er g e r , Tuniač geologijske karte Zlatar-Krapina. Zagreb 1904, p. 34. A. F o r n (| ii i s t, Das Erdbeben von Rann an der Save vom 29. Jänner 1917. I.'Mitt. Erdb. Kommission. N. F. 52, Wien 1918, p. 78. A. Winkler, 1. c., p. 202. A. Winkler, Uber die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1923, p. 375. piiia Kum (1219 m) s precejšnjo planoto na vrhu (sl. 1.). Onstran Save. že v trojanski antiklinali, imamo nad nižjim nivojem celo vrsto kop kakor Gozdnik (1092 m),36 Mrzlico (1119 m). Javor (1131 m) ter sleme Veliko planino (1206 m),37 ki jih tudi moremo prištevati med ostanke najstarejšega nivoja. V vzhodnem delu Posavja bi utegnila pripadati temu površju prav tako še mala planota na vrhu Bohorja (1023 m). Tudi okrog nje imamo jako dobro ohran jene nižje nivoje. S tem da kope znatno segajo (100—350 m) nad nižji nivo. ki je toliko bolj izrazit ter skoraj okrog in okrog teli mosorjev zastopan. ni potemtakem nikakega dvoma več, da moremo tu govoriti še o ostankih, ki so pripadali nekdaj najvišjemu nivoju in ki ga je možno v našem ozemlju sploh še zaslediti. Vsa kumljanska skupina s svojimi odrastki obstoji iz daehsteinskega apnenca kot večina višjih vrhov v našili Alpah in alpskem predgorju, ostali mosorji in gorski hrbti so iz srednjetriadnih apnencev ter dolomitov. Ker prihaja v velikem delu Posavja mehkejši paleozoik do površja, tudi ni bilo pričakovati, da bi se ohranilo kaj več sledov najstarejšega površja. Krebs je sicer mnen ja, da so bile antikiinale vedno znova podvržene denudaciji, ki je bila tako znatna, da se starejša površja (od pontskih) sploh niso mogla več ohraniti in torej ni pričakovati, da bi se še dala ugotoviti.’8 Tudi Winkler je enakega naziranja in utemeljuje to s tem. da se je postmiocensko delovanje tektonskih sil vršilo v taki meri. da so bili ostanki mio-censkega površja docela uničeni.39 W. P en ek nasprotno sodi. da se bodo še dali ugotoviti ostanki mioeenske izravnave, ki jih je iskati predvsem na širokih antiklinalah.40 Tudi Aigner omenja 1000—1200 m visoke triadne vzpone na jugu Savinje, o katerili pravi, tla imajo slemen- 36 Za topografski pregled primerjaj naši novi specialki Ljubljana in Celje v merilu 1 : 100.000. nadalje avstrijske specialke Ljubljana (5553). Celje, Radeče (5554). Rogatec-Kozje (5555), Krapina-Zlatar (5556), Novo mesto (5654) ter Krško-Brežice in Samobor (5655) v merilu 1 : 75.000 in originalke navedenih specialk, sekcije 5553/2, 5553/3, 5553/4, 5554/1. 5554/2, 5554/3, 5554/4, 5555/1, 5555/2. 5555/3. 5555/4. 5556/1, 5556/3. 5654/2. 5655/1, 5655/2. 5655/3. 5655/4 v merilu 25.000. 37 B a d j u r a sicer priznava, da je to pravo domače ime. vendar jo imenuje Čemšeniško planino, da jo razlikuje od drugih Velikih planin v obliž j u (Zasavje. Ljubljana 1028. p. 42). 38 N. K r e b s , I. c. L, p. 36. 39 A. Winkler. Zur Morphologie des Ostalpenrandes. Z. f. Geomorph. II. 1927, p. 290. 4(1 W. Penck. 1. c„ pp. 196—197. ski značaj (to bi veljalo posebno za Veliko planino).41 Ker pa jih uvršča, dasi jih imenoma ne navaja, na eni strani med ostale planote Savinjskih in Julijskih Alp (celo med one z višino 2400 in) kakor tudi na drugi strani med mnogo nižje v Posavju samem (n. pr. dolska planota ea. 750 m. planota pri Št. Lambertu 700 do 600 m itd.), je takoj jasno, da tega predela sam še ni obhodil in ga tozadevno še vse premalo pozna.42 Najizrazitejši od vseh navedenih ostankov najvišjega površja jc vsekakor nivo vrh Kuma. ki dovolj jasno priča, da moramo računati tudi v Obsavju s še starejšim nivojem kot je pontski. Ta je namreč še dobro ohranil planotasti značaj in okrog njega je skoraj na vseh straneh tudi nižji nivo dobro razvit. Mimogrede naj omenim, da je tudi W inkier ugotovil okrog Kuma se razprostirajoči nivo (v višini 800 m).43 Slednji pa pripada, kot bomo pozneje videli, nedvomno pontskemu površju. Po mojem mnenju je namreč za ugotovitev najstarejših nivojev merodajno poleg planotastega površja predvsem to, da se nahajajo okrog njega tudi nižji nivoji naslednjega stadija, ki so seveda ločeni od višjega nivoja po več ali manj strmem pobočju. Z zgolj primerjavo približno enakih višin bi bila namreč prav v našem tektonsko kompliciranem ozemlju ugotovitev najstarejšega nivoja zelo otežkočena. Starost tega površja je možno ugotoviti le v njegovem razmerju do mlajšega površja, ki je mnogo boljše ohranjeno in ki nudi tudi zaradi svoje razprostranjenosti v tem oziru mnogo več opore. Ker prištevajo naslednje nižje nivoje oziroma planote skoraj vsi geologi, kot bomo pozneje videli, dolnjemu pliocenu in ker kažejo tudi tektonske razmere pri Zidanem mostu na to. moremo tedaj še ohran jenim sledovom najstarejšega površja prisojati le miocensko starost. Točneje so seveda geologi določili starost v onih predelih Vzhodnih Alp. kjer se je ta najstarejši nivo mnogo boljše ohranil. Tako prisoja Klebelsberg temu nivoju dolujemioeensko starost.44 Na podlagi podrobnega študija miocenskih sedimentov v območju Vzhodnih Alp je prišel tudi 41 V mislih ima morda tudi to. da se nahajajo nivoji pretežno na slemenu antiklinal. 42 A. Aigner, Die geomorphologischen Probleme am Ostrande der Alpen. Z. f. Geomorph. I. 1926, p. 216. 4:1 A. Winkler, Über die Beziehungen zwischen Sedimentation. Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1923, p. 373. 44 R. Klebelsberg, Die Haupt - Oberflächensysteme der Ostalpen. Vhdlg. geol. B. A. Wien 1922, pp. 50, 57, 61. A\ i ii k I e r prvotno do zakl jučka, da sega nastanek najstarejšega površja v jugovzhodnih Alpah v prvo mediteransko stopnjo in da je bil tik pred začetkom druge že zaključen.45 V zadnjem času pa zastopa mnenje, da izhaja najstarejše površje v Vzhodnih Alpah izza časa zgodnjega srednjega miocena, ko je potekla doba drugega cikla.40 Tudi pri nas kažejo stratigrafske razmere: na to. da bo W inkier j e v o naziran je bržkone pravilnejše od doslej splošno prevladujočega. Najstarejše površje je moralo namreč na vsak način nastajati za časa največje transgresije v miocenu. torej \ dobi. ko so bili odloženi sedimenti pri Malem Kumu. Sv. Katarini nad Radečami itd. Kasneje, tekom drugega mediterana. je sicer transgresija zopet nastopila, toda še zdaleka ni dosegla prve. Pri nas končuje najvišja transgresija šele z laškim laporjem, ki sega že v srednji miocen. Izravnava je tedaj pričela že v teku dolnjega miocena in bila zakl jučena v zgodnjem srednjem miocenu. Korelat najstarejšega pov ršja bi bilo najti v laškem laporju, katerega plasti dosežejo med vsemi miocenskimi največjo debelino.47 V soseščini Posavja je Melik ugotovil nivoje enake starosti na južnem obrobju Ljubljanskega barja, kjer se je tedanje površ je ohranilo še v Krimu (1107 m) in Mokrecu (1058 m).48 V mnogo večjem obsegu pa so ohranjeni kompleksi miocenskega površja šele na severu in zapadu v visokogorskem svetu, v Savinjskih ter Julijskih Alpah. K 1 e b e I s b e r g uvršča semkaj nivo v Savinjskih Alpah v višini 1800—2000 m. h kateremu prišteva Dovgo n jivo 1800—2000 m (pomotoma jo imenu je Dovcjo 45 A. Winkler. 1. c. p. 395. — V območju Koralpe se mu je posrečila sicer ne tako točna ugotovitev starosti tega nivoja že davno poprej (Uber jungtertiäre Sedimentation und Tektonik am Ostrande der Zentralalpen. Mitt. Geol. Ges. Wien 1014, p. 290). 40 A. Winkler. Das jüngere Entwicklungsbild der Ostalpen. Z. Ges. Erdk. Berlin 1926. pp. 292— 293. A. Winkler, Zur Morphologie des Ostalpenrandes. Z. f. Geomorpli. Tl. 1927. p. 291. A. W inkier. Uber Probleme ostalpiner Geomorphologie. Mitt. Geogr. Ges. Wien 1929, pp. 169—173. 186. 47 Winkle r prišteva laški lapor že k sedimentom druge, manjše transgresije, ki se je vršila \ drugem mediteranu, medtem ko naj bi bil golški peščenjak in njemu ekvivalentne tvorbe, ki tvorijo krov soškim skladom, iz dobe prve, največje transgresije (Uber die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwiklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1923. pp. 345, 348). 48 A. Melik. Pliocensko porečje Ljubljanice. Geogr, vestnik. IV. 1928, p. 78. njivo) ter jako razsežno planoto jugovzhodno od Ojstrice v enaki višini.40 Lucerna nazivi je slednjo kot „vzhodno planoto“, ki jo smetra, kakor je razbrati iz njegovih izvajanj, za predgla-cialni nivo.50 Klebelsberg jo šele odločno uvrsti med mio-censke nivoje, h katerim šteje nadalje prav tako nivo na Peci v višini 1900—2100 m. Dalje proti zahodu ugotavlja tudi v Julijskih Alpah sledove tega površja, ki so pri nas v največjem obsegu in najboljše ohranjeni, in sicer v triglavski skupini, kjer se nahaja jako prostran nivo nad severno steno v višini ca 2400 m. Na Notranjskem Krasu je Winkler ugotovil ekvivalenten nivo v kopah, v katere je že to nekdanje površje razčlenjeno, na št. vi-škogorski planoti v približni višini 900 m ter na planoti zahodno od Vojskega v višini 1150 m.51 Že na prvi pogled vidimo, da dosegajo nivoji najstarejšega površja v triglavski skupini ne samo največji obseg, temveč tudi največjo višino, nato pa se na vse strani stopnjevito znižujejo, dokler ne dosežejo zadnji odrastki proti vzhodu in proti jugu višino 1000—1200 m (na šentviškogorski planoti celo 900 m). Posavsko miocensko površje bi se dali primerjati potemtakem ne samo s sosednjim v krimski skupini, temveč tudi celo z onim na Notranjskem Krasu. Ker je miocensko površje v predalpskem ozemlju zelo slabo ohranjeno in ker so se še med miocenom in pliocenom udejstvovale tektonske sile, nam primerjava nivojev tega površja še ne more nuditi tako jasne slike kot jo bomo dobili pri primerjanju pontskih nivojev. Walther Penck domneva celo, da so se na antiklinalah posavskih gub ohranili tudi ostanki oligocenskega površja, ki so bili po gubanju le valovito deformirani, nikakor pa ne uničeni. To površje naj bi obstojalo že za časa sedimentacije (limničnega) gornjega oligocena. Slednji je namreč transgrediral na denuda-cijske ostanke srednjega (morskega) oligocena in še celo čez na starejšo triadno in paleozojsko podlago.52 To naziranje je docela neosnovano, ker se je še v najmlajšem oligocenu vršilo tu znatno gubanje, morda v Posavju sploh naj jačje. Po W i n k 1 e r j u je tudi delovanje destruktivnih sil bilo v vseh Vzhodnih Alpah tako izdatno, da se iz tega časa, dobe prvega cikla po n jegovem nazi- 49 R. K 1 e b e 1 s b e r g , l.c., pp. 56—57. 50 R. Lucerna, Gletscherspuren in den Steiner Alpen. Geogr. Jahres-ber. aus österr. IV. 1906, p. 75. 51 A. Winkler, Geomorphologische Studien im mittleren Isonzo- und im unteren Idricatale. Jb. geol. B. A. Wien 1922, pp. 24—25. 52 W. Penck , 1. c., pp. 196, 270. ranju, nikakor niso mogli ohraniti ostanki tedanjega površja.53 In če ni najti oligocenskega površja v ozemlju, kjer so miocen-ski ostanki razmeroma jako dobro ohranjeni, velja to toliko bolj za Posavje, kjer imamo le še neznatne sledove miocenskega površja. Pontsko površje. Mlajše, pontsko površje je neprimerno boljše ohranjeno od miocenskega. Predvsem značilne so planote okoli Zidanega mostu, ki so bile radi tega v literaturi že večkrat omenjene. Ker so izdelane v apnenčevem terenu, so zelo dobro ohranjene in precej obsežne. Vslcd tega in pa zaradi medsebojne neposredne bližine služijo brez dvoma kot najbolj primerno izhodišče za proučevanje pontskega nivoja. Med Savo in Sopoto se razprostirajo večje planote, ki se vrste okoli Kuma in Lontovža, ki molita iznad njih, na obeh straneh gornjega teka Sopote pa se nahaja dolska planota, ena največjih v vsem Posavju. Vsa planota med Kumom in Zidanim mostom je po globokih, deloma že suhih dolinah tako razčlenjena, da razpade v več manjših enot. V skrajnem vzhodnem delu tik nad Zidanim mostom se nahaja razsežnejši planotasti predel, na katerem leži večja vas Čimerno (871 m).64 Povprečna višina planote (sl. 1.), ki se razteza do 2 km daleč od zapada proti vzhodu, znaša 850 m. Planota visi nekoliko proti severu. Na južnem in za-padnem robu planote sta dva kopasta vrhova, ki dosežeta celo višino nad 900 m (na jugu Lenovec 902 m, na zahodu Nebeška gora 962 m). Proti vzhodu se planota razcepi v posamezna slemena, na katerih so se vkljub temu še ohranile manjše planote. Ostale proti vzhodu pripadajo že nižjim nivojem. Proti jugu se pobočje planote strmo spušča proti dolini, ki jo je Sopota že skoraj 600 m globoko vrezala. Na zapadu in severu meji planota z nekoliko položnejšim pobočjem na razmeroma široko suho dolino (značilno ime Sitni kal!); le njen dolnji del. imenovan Škratova dolina, ima približno od Mlinarja dalje stalno vodo. Njen nastanek sega že v mlajši pliocen. Okoli Kuma samega se razprostira enak nivo v obliki majhnih teras, ki služijo kot ugodna selišča mnogim večjim ali man j- 68 A. Winkler, Uber Probleme ostalpiner Geomorphologie. Mitt. Geogr. Ges. Wien 1929. p. 169. 54 Absolutne višine sem prevzel iz naših novih specialk, v kolikor se razlikujejo od onih na avstrijskih specialkah. Pri posameznih vaseh sem navedel večinoma zaokroženo absolutno višino, ki sem jo preračunal po novih specialkah. Šim zaselkom. Južno od Kuma leži na taki izraziti terasi vasica Mali Kum (ca. 840 m). Na prvi pogled se zdi, da je ta terasa osamljena, vendar se nadaljuje še proti zapadu v obliki nekakega slemena, kjer se pojavi ta nivo v višini 871 m in zlasti zapadno odtod v zelo razsežni planoti 885 m. Ti nivoji so po precej globoki dolini Medveda ločeni od ostalih nivojev, ki so na zahodni strani Kuma nekoliko številne j e zastopani. Severno odtod se isti nivo razteza dalje v planotastem slemenu. Na severni strani Lon-tovža doseže celo višino 960 m. Pod njim se sicer nahaja tudi manjši v višini 860 m, vendar je ta v primeri z višjim neznaten, tako da ne prihaja dosti v poštev. Proti jugozahodu imamo na odgovarjajoči planoti zaselek Kozlova gora (958 m). Med Lon-tovžem in Kozlovo goro se nahaja precej široka suha dolina, ki Slika 1. Pogled s severnega roba dolske planote na Kum (1219 in), srednjemioeenski nivo. Na desni strani Kuma nain kaže planota Čimerna (850 in), pontski nivo, svoje južno pečevito pobočje, na levi pa se nahaja pontska planota s Kozlovo goro (958 m) ter nekoliko nižja planota z Završjem (755 m). V ospredju na desni je videti še del dolske planote z gradom Zavrh, na sredi pa planoto z Osredkom, ki se nahaja že onstran Sopote. — Der Kumberg von der pontischen Ablragsfläcne von Dole aus gesehen. (To in vse naslednje slike izvršil g. V. Finžgar.) se pod vasjo V dolu nenadoma končuje nad savskimi tesni; je torej nekaka viseča dolina. Med Kumom in Lontovžem poteka zopet suha dolina, imenovana Dol. ki pri vasi Kamnik preide nenadoma v globoko deber, po kateri teče še danes voda. Na severni strani Kuma ni ta nivo skoraj nikjer razvit, le majhen zaselek (Pernišek) se nahaja v višini ca. 860 m, a še ta leži na položnem pobočju. Na vzhodu je nivo zopet jako dobro ohranjen v višini 850 m in celo tako prostran, da imamo na tej planoti več kraških dolin. Na njem se nahaja vasica Ključevica. Med Sitnim kalom in Nebeško goro imamo končno planotast vrh. visok ca. 840 m. Zapadno od Šklendrovca ter tja do Šumnika je najti nadaljevanje tega nivoja le še v posameznih vrhovih, kjer so več aii manj ohranjene večje planote, tako pri Sv. Lenartu (864 m), Or- 1 jeku (898 m) oziroma jugovzhodno od n jega v višini ca. 850 m, dalje pri Sv. Katarini (841 m) na Ostrežu ter onkraj suhe doline oziroma prelaza nad Prevegom in Petkovino v višini ca. 860 m. Tudi med Padežem in Št. Jurijem je še ohranjena manjša planota, visoka ca. 850 m. Nad Polšnikom sta končno dva kopasta vrhova, visoka ca. 840 m, ki ju je tudi prištevati temu nivoju. Na južni strani vseh teh nivojev se razprostira zelo razsežna dolska planota, zgrajena iz srednjetriadnih apnencev (in dolomitov) ter dachsteinskega apnenca. Planota (sl. 2., in 6.) je eden najlepših nivojev v vsem Posavju in je bila zaradi tega tudi že v literaturi ponovno omenjena. Ob zapadnem robu te apnenčeve plošče izvira Sopota, tako da se njeno povirje nahaja deloma že v karbonskem skrilavcu. Sopota prereže nato v približno 100 do 150 m globoki dolini planoto v dva dela ter teče potem, ko zapusti dolsko ploščo, zopet skozi paleozojsko ozemlje. Prav za prav se n jen tek drži večinoma meje paleozoika in triade skozi do Radeč, kjer se izliva v Savo. Poleg Sopote je še mnogo drugih manjših potokov vrezalo v ploščo svoje struge, ki so tako z večali manj širokimi dolinami razkosale prvotno enolno planoto Medtem ko je geološko dolska planota še vedno kompaktna triadna plošča, jo morfološko predstavljajo danes le še večji ali manjši kompleksi planot. Le v kompleksu med Zgornjim Jelenjem. Zavrhom in Kalom oziroma Dolami, ki pa leže že nekoliko nižje, se je še ohranil večji del prvotne planote, ki pa je po mnogih manjših suhih dolinah tudi precej razrezana. Prav to je morda dalo povod A i g n e r j u . da je važnost dolske planote za presojanje pontskega nivoja podcenjeval. Trdi namreč, da obstoja današnja planota le v enako visokih slemenih, ki se nahajajo tod okoli.55 Planota sama je že močno ukraševana. Poleg suhih dolin so na njej številne globoke (20—50 m) kraške doline. Suhe doline so tu mnogo manjšega obsega kakor one v kumljanski skupini. Na tej planoti se mi nikakor ni posrečilo dobiti preostankov rečnega proda, dasi se je na n jej nedvomno ohranil. Pričakovati bi bilo. da se nahajajo preostanki v globokih kraških dolinah, a žal so te prekrite z debelo humozno odejo in večinoma vse pogozdene, tako da je raziskovanje v tem oziru zelo otežkočeno. Medtem ko dosežejo planote na severu povprečno višino 860 m (Sv. Lenart 864 m), prehajajo [iroti jugu v znatno nižje višine, povprečno 780—740 m. Že na jugu od Orljeka vidimo, kako 55 A. Aigner, Zur Morphologie des Ostrandes der Alpen. Z. f. Geo-morph. ff. 1927, p. 341. prehaja nivo v višini ca. 850 m polagoma, ponekod skoraj nevidno v nižje višine. Tako imamo južno od Petkovine lep nivo v višini 800 m. ki se nadaljuje proti severozapadu v višine 870 m. proti jugovzhodu pa v 780. 760 m. Tem nižjim planotam pripadajo na zapadu Sušje, Sv. Lovrenc, Selo višini ca. 760—790 m. na vzhodu pa Padež (767 m). Št. Jurij pod Kumom (770 m). V ta nivo je vrezana suha dolina, ki poteka južno od Orl jeka naravnost proti jugu. pravokotno na dolino Sušjeka. Jnžno od Sušjeka se nadaljuje nivo v višini 760—780 m (Osredek [sl. 1.]). Južno od Sopote se v obsežni ukrašeni planoti nadaljujejo enake višine. Tako imamo tik nad dolino Sopote v teh višinah vasi Zgornje Jelenje (750 m. cerkev stoji mnogo višje nad vasjo), V. Kraje (730 m) ter Zavrh (750 m). Nekoliko južneje se nahaja vas Spodnje jelenje v približno enaki višini (720 m). Povprečna višina planote znaša Slika 2. Pogled s Preske na zapadni del dolske planote, pontski nivo. Na desni, že na nekoliko nižjem nivoju, leži vas Dole. Blick von Preska auf die pontische Abtragsfläelie von Dole. 750 m, posamezne kope na n jej pa dosežejo 770 m, 778 m, 785 m. Na jugu planote leži večja vas Kal v višini 750 m. Proti vzhodu se^planota nekoliko zniža (vas Dobovica leži le v višini 720 m), nato pa stalno pridobiva na višini (Radgonca 740 m), dokler ne doseže v slemenu Jatne višino 850m. Proti jugu in jugovzhodu se začenja planota znatno zniževati, tako da doseže povprečna višina komaj 750 m. Dole leže že precej nižje, na prelazu v višini 697 m. Prelaz je ostanek nekdan je suhe doline. Še dalje proti jugu se zopet pojavljajo planote v nekoliko višjih legah 700—760 in. Kot nadaljevanje dolske planote na jugozapadu t. j. onstran gornjega teka Bistrice je smatrati zelo prostrano planoto v višini ca. 730 m. Na njej ležita Mala in Velika Goba. Tudi ta planota je posejana z mnogimi kraškimi dolinami. Proti vzhodu, kjer prihaja man j odpornejši paleozoik (predvsem grödenski peščenjak) zopet do površja in je radi tega relief jako razgiban, so višine tega nivoja ohranjene le v glavnem grebenu Jatne, zlasti v nekaterih triadnih predelih, ki predstavljajo nekake plavajoče grude na permskem peščenjaku. Od zapada proti vzhodu se višine polagoma znižujejo. V zapadnem delu, kjer prehaja sleme v dolsko planoto in kjer se nato obrne proti severu, doseže povprečno višino 850 m. Tu imamo pred seboj tako razsežno planoto, da si moremo komaj predstavljati, da je tu naj-Arišji predel na Jatni. Proti vzhodu prehaja nivo polagoma v nižje višine. 820 m. 800 m. 780 m, 760 m. Dalje proti vzhodu se nivo polagoma zniža na 720 m (Leskovec). Jugovzhodne je odtod ni nato na južni strani savske doline več najti tako visokih nivojev (sl. 6.). Že takoj pod leskovško planoto namreč opazimo, kako so brez vsakega prehoda ločeni vsi jugovzhodni nivoji. Po tem bi popolnoma upravičeno mogli sklepati, da pripadajo slednji mnogo mlajšim terasam, ki so na nasprotni strani Save dobro ohranjene. Vendar nas to strmo pobočje, ki loči za-padne in jugovzhodne nivoje v toliko iznenaja, ker se proti jugovzhodu višji nivo ji (najvišja višina doseže v Lazah 592 m) več ne povračajo. dasiravno bi se morali vpoštevajoč pri tem tudi strmec Save. In ker je slednjič prof. Melik (primerjaj njegovo razpravo v tej številki Geogr, vestnika) ugotovil, da dosezajo najvišje planote v porečju Mirne višino okrog 550 m, ki jih potemtakem prišteva pontskim, utegne tedaj na nenadno znižanje nivojev v tem predelu imeti tudi tektonika znaten vpliv. Tektonske razmere pa so v tem ozemlju razmeroma slabo raziskane, vsled česar je seveda vsako točnejše ugotavljanje starosti posameznih nivojev zaenkrat še nemogoče. V svrho orientacije navajam za ves jugovzhodni predel posamezne nivoje, ki sem jih ugotovil, ne da bi jih s tem tudi že uvrstil med ostale. Tako se pod leskovško planoto razteza nivo v višini 560 m (Brunik). ki ostane dolgo časa v približno en^ki višini. Pri Novem gradu se zniža na 480 m. kar bo vsekakor prištevati že mlajšim terasam, kajti v Veterniku se nivo zopet dvigne na višino 536 ni. V krškem hribovju se nato zniža na 460 ozir. 440 m (Sv. Didi pri Velikem trnu (470 m). Seveda nikakor pa ne soglašam z Nagodetom, ki pripisuje pontsko starost še mnogo nižjim nivojem v krškem hribovju,56 o katerih ni dvoma več, da pripadajo že mlajšemu pliocenu. Nivo dolske planote se proti zapadu prav tako nadaljuje le v posameznih planotastih grebenih, ker obstoja tudi tu ves teren 50 Č. Nagode, fitude geologique et geographique relative au reseau ferroviaire projete en Yougoslavie occidentale. Rev. Geogr. Phys. Geol. Dy-nam. Paris, IV. 1931, pl. B. skoraj iz samih paleozojskih skladov (karbonskih skrilavcev). Že zgoraj imenovana planota z vasema Mala in Velika Goba prehaja v planoto, visoko ca. 810 m, na kateri leži vas Preska. Ta ima proti zahodu zopet zvezo z glavnim grebenom, imenovanim Dolgo brdo. ki ima spočetka povprečno višino 820 m, v zahodnem predelu pa se zniža na 760 m. kasneje celo na 680 m (Jablanški lazi). Vendar slednjega nivoja, ki bi utegnil na prvi pogled še pripadati pont-skim nivojem, nikakor ne moremo več šteti med nje. Od Dolgega rta proti jablanškim lazom, to je na razdaljo komaj 1 km, se namreč zniža nivo že za celih 100 m. dasi ostre meje med obema nivojema ni opaziti. Tudi ako primerjamo postpontske terase Zglavnice, vidimo, da se nahaja v njenem povirju najvišja 700 m visoko, torej še vedno nekoliko viš je od nivo ja Jablanških lazov. Slika 5. Pogled iznad Kadeč proti vzhodu na savsko dolino. Na dgsni podaljšek Jatne z višino ca 550 ni. Na levi pobočje Velikega Kozjega z naj nižjimi nivoji. V ozadju sleme, ki se vleče od Lisce proli Sevnici. Das Savetal von Radeče aus gegen Osten. Proti zapadu prehaja Dolgo brdo polagoma že v nižji nivo, le na severu onstran Polšenskega potoka bi na školjkovitem apnencu utegnilo pripadati temu nivoju planotasto sleme, Žam-boh, s povprečno višino 750 m. V ozemlju zahodno od Litije je na južni strani Save ohranjen ta nivo le v Jančjem (794 m), kjer imamo na vrhu precejšnjo planoto v višini 780 m, ki se pa tako j na vse strani polagoma znižuje v nižje in mnogo boljše ohranjene nivoje. Na severni strani Save je najznačilnejše ohranjen ta nivo v Straškem hribu med Savo in Savinjo. Povprečna njegova višina znaša 860 m. torej skoraj enako visoko kot nivo Čimernega, pač pa za 100 m višje od nivoja dolske planote. Planota Straškega hriba je že močno ukraševana in prekrita s številnimi kraškimi dolinami. Proti vzhodu je strmo odrezana, zlasti pod Kopitnikom (914 m), deloma pa tudi proti jugu in jugozapadu. Proti severu in zapadu pa se položno spušča navzdol oziroma prehaja v nekoliko nižjo planoto 740—760 m (zaselek Skopno in Sv. Jurij 791 m), ki pripada že nižjemu nivoju. Med Medijo in Savo se nahaja na Jablanškem vrhu (919 m) planota, visoka 920 m, ki prehaja na severu v prav tako izrazito z višino 860 m, ki je posejana s kraškimi dolinami. Dalje severo-zapadno odtod jih nahajamo tudi še v višinah 860 m in 865 m. K temu nivoju moramo vsekakor prištevati tudi Sveto goro (849 m), na kateri imamo prav tako planoto v višini 830 m. Še dalje proti zahodu se nahaja nato razsežnejša, že precej ukraševana planota z vasjo Zgornja Slivna s povprečno višino 820 m. Glavni vrh Slivne jt celo 870 m visok. Zadnjikrat se javlja ta nivo proti zapadli samo še v grebenu Cicl ja (818 m. 824 m), ki odgovar ja Jančjemu onstran Save. Tudi vzhodno od Savinje se ni nivo več ohranil v razsežnih planotah, čeravno obstoja površje še daleč na okrog iz triadnih skladov, temveč le v več ali manj planotastih slemenih ter osamljenih vrhovih, ki dosezajo približno enake višine. Na vrhu Velikega Kozjega (987 m) se nahaja precejšnja planota v višini 980 m. Jugozapadno odtod imamo v isti skupini manjšo planoto, visoko 940 m. Obe bi utegnili pripadati pontskemu površju, vendar pa je to z gotovostjo težko reči, ker se tod okoli ohranjene planote, dasi mnogo manjše, tudi v nižjih višinah (Kozičje 813 m, Mrzla planina ca. 830m), ki bi po višini bolj odgovarjale onim onstran Save oz. Savinje. Izgleda kot da so se v tem predelu še v postpontski dobi močno udejstvovale tektonske sile in to tembolj, ker so onstran Savinje in Save prav ti nivoji tako lepo ohranjeni. Da jih je šteti med pontske nivoje, bi zato še najbolj govorilo dejstvo, da se v Lisci (947 m) nahaja v tej višini (ca. 920 m) izredno dobro ohranjena in precej razsežna planota, katere nadaljevanje bi bilo najti v Ješivcu (938 m). Na skrajnem vzhodnem delu posavskih gub oziroma najvzhodnejših odrastkih v Rudnici, Ravni gori. Orlici in dalje v hrvatskih osamelcih je relief močno razgiban, tako da na prvi pogled ni najti sledov pontskega površja. Winkler trdi celo. da ni najti v vsem tein ozemlju nikjer nikakih ostankov pontskega nivoja. To si razlaga na ta način, da so še v postpontski dobi delovale tektonske sile (predvsem orogenetske) v taki meri, da so uničile pontske nivoje ter vtisnile tu v nasprotju z zahodnim delom posavskih guli popolnoma drugo morlološko lice. Najznačil- nejše za ves ta predel je, kar Winkle r posebno podčrtava, da se orografske in tektonske osi gorskih nizov krijejo.57 Pri pazljivejšem motrenju pa kmalu opazimo, da so posamezni nivoji tudi tukaj ohranjeni, seveda mnogo slabše kot v za-padnem delu posavskih gub. Skoraj okrog in okrog Bohorja so še ohranjene terase v višini 920—950 m. Precej pogoste so tudi nižje terase, visoke 840 m. V teh višinah tu še ni kmetij, temveč se pojavijo šele na nivojih v višini 770 m. Ker se javlja slednji v najbolj razsežnih terasah ter planotah in ker so te okrog Bohorja najštevilnejše, prištevam šele ta nivo k pontskemu površju, medtem ko so ostali višji že predpontski. Tudi v Orlici, skrajnem vzhodnem delu Posavja, se je posrečilo Sidaritschu ugotoviti več nivojev. Najvišji se nahaja 640 m visoko, naslednji 450—480 m in najnižji 565 m odnosno 550 m visoko. Poleg tega je še zastopan nivo v višini 600 m. ki pa je zelo slabo razvit. To velja predvsem za srednji del Orlice. V vzhodnem delu so nivoji povprečno nižji. Najvišjemu bi odgovarjal po njegovem mnenju 550 m (ostanek suhe doline v tem nivoju se zniža celo na 450m). nižjemu (t. j. 480 m) pa bi odgovarjal nivo v višini 520—400 m. Prvima dvema nivojema pripisuje pontsko starost ter povdarja, da so vsled tega tako slabo ohranjeni, ker so še pozneje delovale oro- in epirogenetske sile. Važen moment vidi nadalje tudi v tem. da se je nahajala v pontski dobi obala tako blizu, da se torej vode niso mogle tako razviti, da bi bile v stanu kolikor toliko izravnati površje in ustvarjati take planote kol jih imamo v ostalem Posavju (n. pr. okoli Zidanega mosta). K temu pripominjam, da je pontskemu površju prištevati samo na jvišji nivo (640—670 m). Sicer bi ta nivo na prvi pogled prej odgovarjal nivoju 720 m. vendar z ozirom na to. da je ta razmeroma redko zastopan in slabše razvit nego oni na Orlici, ga je vsekakor treba vzporediti z enako dobro razvitimi in razsežnimi platoji (Ravni log) ter terasami v višini 770 m. Poleg tega prehaja slednji nivo proti vzhodu tudi v nekoliko nižje nivoje. Prav tako nisem istega mnenja glede nivojev na Kunšperku (598 in), v vzhodnem delu Orlice, ki jih Sidaritsch paralelizira z onimi v srednji Orlici. Najvišje nivoje okrog 550 m bi bilo treba vsekakor preje staviti v isto vrsto z višinami 480 m v zapadnejšem delu. Vendar pa se tudi v zapadnem delu Orlice dobe terase v te j 57 A. Winkler, Uber die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzh. Akad. Wiss. Wien 1923. pp. 375, 412. A. Winkler, Zur Morphologie des Ostalpenrandes. Z. f. Geomorph. II. 1927. p. 291. višini n. pr. zapadno od vrha Orlice, vsled česar je smatrati ta nivo kot samostojen in ga uvrstiti med 640 m in 480 m. Sicer pa tudi Sidaritsch sam pušča glede tega še vedno odprto vprašanje."8 Kar se tiče klasifikacije ostalih nižjih nivojev omenjani v naslednjem poglavju. V severni, trojanski antiklinali najdemo ta nivo mnogo slabše zastopan in ohranjen kot v litijski. Večjih planot v severni antiklinali sploh ni. Nastopajo pretežno le v obeh apnenčevih pasovih, južnem in severnem, ki spremljata že razgaljeno karbonsko jedro antiklinale. Dalje pa tudi na onih mestih, kjer je triadni krov ohranjen prav tako še v sredi antiklinale v obliki prečk. Večinoma so to samo manjše planote, ki so se nam ohranile na slemenih, ali pa terase ob pobočju višjih gora (n. pr. Velike planine, Mrzlice itd.). Radi tega je ta nivo neprimerno težje zasledovati. V zapadnem delu antiklinale bi bilo najti ekvivalentne nivoje na Limbarski gori (786 m), Velikem hribu (753 m), zlasti pa na Rebri, kjer se dvigne nivo od 755 m na 782 m. in končno na glavnem slemenu Rebri celo na 840 m, kjer pa ni več možno ugotoviti nivoja. Severno odtod, to je onstran Radomlje, pridobe planote tega nivoja zopet znatno na višini. V Šipku (956 m), ki je zgrajen iz grödenskih peščenjakov, doseže planota višino 900 do 920 m in se zniža proti vzhodu na 880 m. nad zaselkom Lipovec pa na višino 843 m. V slemenu trojanske antiklinale imamo dalje proti zapadu prav tako številne man jše planote enakih višin. Posebno v Polhovcu je ohranjena značilna planota, visoka ca. 900 m, ki prehaja proti zapadu v nekoliko nižjo, 870 m, in nato posebno prostrano v višini 840 m z vasema Veliki in Mali Rakitovec. Zapadno odtod višine še bolj naglo padajo. Vsekakor pa je treba prištevati temu nivoju zelo razsežne planote med Zlatim poljem in Veliko Lašno v višini ca. 720 m, posebno pa nad Vranjo pečjo, ki je tudi približno 720 m visoka in je že precej ukraševana. Slednjič bi pripadala semkaj prav tako še planota na Tolsti gori (734 m). Vzhodno od Rebri in Lebenice se nivo nadaljuje v enakih višinah. Na južni strani Velike planine leži Sv. Primož na mali planoti oz. terasi ca. 840 m visoko. Na zapadu Sv. planine (985 m) imamo prav tako zastopano nekoliko večjo planoto v višini ca 850 m, med Kisovcem (1017 m) in Javorjem (1131 m) pa v višini 880 m. Proti severu se nivo znatno dvigne. V Krvavici (906 m), ki 58 M. Sidaritsch, Alte Landschaftsformen im Orlicazug. Mitt. Na-turw. Yer. f. Steiermark. 62, Graz 1926, pp. 15—18. 19. ima lep planotast vrh. dalje Kozici (972 m), katere greben je v višini ca. 950 m tudi precej planotast, ter slednjič Reški planini (910 m) proti severovzhodu najdemo še vedno razločne ostanke tega nivoja. Nadalje odgovarjajo temu nivoju planote na Golcah (812 m), proti zapadu pa na Jeleniči (800 m). Med Kalom (956 m) in Dolgim vrhom (909 m) se nivo zopet nekoliko dvigne in doseže višine 850—880 m. Na sredi med obema vrhovoma je planota najnižja in predstavlja ostanek nekdanje doline. Planota se nadaljuje še dal je proti severu ob Špelcu (890 m) in oh vznožju Mrzlice v višini ca. 850 m ter v Ostrem vrhu (864 m) v višini 820 in. Y Suhem hribu (817 m), Pernicah (ca. 840 m) in na vzhodu Gozdnika v višini 850 m najdemo zopet odgovar jajoče nivoje. Zlasti lepo pa je Slika 4. Pogled s Prevale pri Polšniku na prelaz Preveg, del nekdanje doline med Ostrežem (841 m) na levi in Petkovino (875 in) na desni. V sredi med obema se stopnjevito znižujejo nivoji — terase postpontske A. Winkler, Uber Probleme ostalpiner Geomorphologie. Mitt. Geogr. Ges. Wien 1929, pp. 175—179. je obenem podaljšana tudi doba tretjega cikla, ki pa ni dosegel svojega končnega stadija. Ako primerjamo planote, ki pripadajo pontskemu površju med seboj, vidimo, da se na južni strani Save povzpnejo v kum-Ijanski skupini do največje višine 920—960 m, nato pa se tako proti zapadu kakor proti vzhodu polagoma znižujejo. Vendar proti zapadu še vedno ne tako močno (Dolgo brdo 800 m, Jančje 780 m) kot proti jugu v dolski planoti, kjer se znižajo na 750 m. Ako zasledujemo zniževanje planot proti vzhodu, opazimo, da je mnogo večje od današnjega strmca Save. V krškem hribovju doseže nivo le višino ca 400 m. Od kuml janske skupine se tedaj znižajo planote za ca 500 m, medtem ko znaša strmec Save v tej razdalji le nekaj nad 50 m. Na severni strani Save, a še v litijski antiklinali, odgovarja višina Straškega hriba (860 m) oni čimern-ske planote. Proti zapadu se z malimi izjemami (v Jablanškem vrhu se dvigne na 920 m) drži skoraj v enaki višini tja do Ljubljanske kotline (Sv. gora 830 m, Zg. Slivna 820 m, Cicelj 820 m). Na levi strani Savinje pa se nivo dvigne na 980 m (Veliko Kozje) in nato le polagoma znižuje (Lisca 920 m, Bohor 920—950 m). V Orlici doseže pontsko površje sledn jič le še višino 640 m. V za-padnem delu trojanske antiklinale se nahajajo ostanki pontskega površja v višini 720 m, se nato proti vzhodu polagoma dvigajo (Veliki in Mali Rakitovec 840 m, Reber 840 m), dokler ne dosežejo v Polhovcu (900 m) in Šipku (900—920 m) največjo višino. Še dal je proti vzhodu se višina giblje med 850 in 920m (Malič). Na vzhodni strani Savinje se ostanki površja za spoznanje znižajo (Tolsti vrh. Veliki vrh 820 m), a so čimdalje redkejši. V Rudnici so le v zapadnem delu kolikor toliko ohranjeni nivoji v višini 000 m. medlem ko se za ostanke v vzhodnem delu ne da več z gotovostjo trditi. Nedvomno je torej, da je bilo Posavje v postpontski dobi podvrženo intenzivnemu dviganju. To nam dokazuje poleg visoko ležečih pontskih planot tudi dejstvo, da leže najvišje kon-gerijske plasti nad Žigrskim vrhom 392 m visoko, to se pravi približno 230 m nad današnjo savsko strugo. Kot je iz navedenih višin še preostalega pontskega površja razvidno, se dviganje ni vršilo v vsem Posavju enakomerno. Ker se znižuje pontsko površje nekoliko tudi proti Ljubljanski kotlini in ker je zniževanje planot proti vzhodu znatno močnejše od današnjega strmca Save, je brez dvoma, da je intenziteta dviganja bila v sredi Posavja največja. V litijski antiklinali doseza pontsko površje okoli Kuma (na severni strani Lontovža) ter v predelu od Velikega Kozjega do Bohorja največjo višino. Ker so pa v pre- delu med Kumljansko skupino in Velikim Kozjim tudi še posamezne kope (Nebeška gora, Lenovec) enakih višin, smemo smatrati ves predel od Kuma do Bohorja kot cono najmočnejšega dviganja v litijski antiklinali. Trojanska antiklinala, ki je ne samo po sinklinali, temveč tudi po prelomni črti Medija-Laško ločena od litijske, kaže v glavnem enako močno dviganje, le s to razliko, da doseže nekoliko zapadnejši predel (Šipek-Malič) največjo intenziteto. Gorjanci kažejo že na prvi pogled, da so po svojevrstni tektoniki samostojna morfološka enota. Dviganje je doseglo v tem delu tako intenziteto kot v najmočnejše dvignjenih zonah posavskih gub. To velja seveda le za najvišji predel, Blaževo goro. Proti severu oz. severovzhodu pa so se ostali deli pont-skega površja ob prelomih močno ugreznili. Pri dviganju v vsem tem ozemlju so bile brez dvoma najaktivnejše epirogenetske sile, vendar se pri vsem tem kaže prav tako močan vpliv orogenetskih sil, ki se tudi v postpontski dobi še niso docela pomirile. Zanimivo je, ako primerjamo omenjene pontske planote z ostalimi že ugotovljenimi nivoji te starosti tostran in onstran jadransko - panonskega razvodja, zlasti v obkrožu jočem sosednjem ozemlju. Po K o s s m a t n je tedanja razvodnica potekala od Bohinjskih gora čez Porezen in Blegaš, nato jo je tvorilo gorovje vzhodno od Cerkna in je preko današnje doline srednje Idrijce prešla na Jelenk (1106 m) ter tekla nadalje po slemenu Trnovskega gozda približno v dinarski smeri in čez najvišje dele Hrušice proti Snežniku. V Julijskih Alpah je Kossmat sam ugotovil najvišje ležeče nivoje na zapadnem visokem obrobju Bohinjskega jezera v višini 1500—1600 m. Na severni strani Bohin jskega jezera uvršča Melik v ta nivo planote med dolino Triglavskih jezer in mostniško dolino v višini 1700—1800 m v zapadnem delu, 1600 do 1700 m visoko v sredn jem in 1500—1600 m visoko v vzhodnem delu. Na južni strani Bohinjskega jezera pa je dognal ta nivo v enakomerno se ponavljajočih vrhovih v višini 1500—1650 m.76 Vse te planote se nato polagoma spuščajo proti pokljuški planoti s povprečno višino 1500—1570 m. V Mežaklji je dognal Kossmat v višini 1250—1290 m enake nivoje in prav tako na Jelovici 1200—1550 m visoko. V alpskem predgorju je mogel ugo- 76 A. Melik, Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju. Geogr, vestnik. 111., 1928, p. 62. loviti le na južni strani Poljanske Sore rovtskemu nivoju ekvivalentno planoto v višini 800—900 m. Na Notranjskem Krasu so planote mnogo bolje ohranjene. V Trnovskem gozdu je razvit nivo v višini ca 800 m, ki se na eni strani zniža na 700 m, na drugi (v povirju Idrijce in Tribuše) pa zviša celo na 1000—1100 ni. V Hrušici dosega planota višino 800—900 m. V postojnskem Krasu se zniža nivo na 600—750 m, zapadni del logaške planote celo na 500 m. medtem ko dosega vzhodni del višino 800 m. Na zapadu med že omenjenim alpskim predgorjem in logaško planoto se razprostira rovtska planota, ki dosega v zapadnem delu višino 800 m, proti vzhodu pa se zniža na 700 m. Dalje uvršča kossmat tudi pokojiško planoto semkaj.77 Končno ugotavlja Melik planote ter vrhove pontske starosti okoli Krima v višini okrog 850 m.78 K r e b s je dognal pontske nivoje še dalje proti jugu okoli povirja Kolpe v višini 900—(100 m.79 V Savinjskih Alpah bi prišteval pontskim planotam predvsem Veliko planino in Menino planino v višini 1500 m. Proti vzhodu se nivo ob prelomih stopiljevito znižuje, tako da doseže v Dobrovljah le višino 700—800 m. na severni strani Celjske kotline pa celo le 400—500 m višine. Severno odtod okoli šoštanjske kotline se nahajajo ti nivoji v višini 500—800 m.80 V graškem zalivu in njegovem obrobnem gričevju je dognal Aigner v višni ca 800 m številne preostanke pontskega površja, ki ga v soglasju z Winkler jem sicer smatra za gornjepontskega, ki bi bilo navidezno mlajše od posavskega pontskega nivoja, vendar ga Klebelsberg vkljub temu prišteva k enako starim, ker je pri prvem ugotovljena le doba zaključnega stadija izravnave, pri slednjem pa začetnega stadija.81 77 F. Kossmat, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo- und oberen Savegebiet. Z. Ges. Erdk. Berlin 1916, pp. 648—650, 65S—660. 78 A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice. Geogr, vestnik. IV., 1928, p. 77. 79 N. Krebs, Zur Geomorphologie von Hochkroatien und Unterkrain. Jubil. Sonderbd. 1928, d. Z. Ges. Erdk. Berlin, p. 250. 80 A. Winkler, über die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Östalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1923, pp. 387, 400—401. 81 A. Aign er, Geomorphologische Studien über die Alpen der Grazer Bucht. Jb. geol. R. A. Wien 1916, pp. 293—332. A. Winkler, Beitrag zur Kenntnis des oststeirischen Pliocäns. Jb. geol. St. A. Wien 1921, pp. 1—48. R. Klebelsberg, 1. c., pp. 61—62. V Posavju se nahaja pontski nivo v višinah kot jih najdemo tedaj v Trnovskem gozdu, na Hrušici, dalje na vzhodnem delu logaške planote in na rovtski planoti. Na panonski strani jih opazimo na južni strani Poljanske Sore, na pokojiški planoti in okoli Krima. Tudi okrog šoštanjske kotline nahajamo nivoje približno enake višine. Vidimo torej, da se južno in jugovzhodno od Julijskih in Savinjskih Alp, tedaj na alpskem obrobju, nahaja pas, ki kaže približno enakomerno dviganje. Zdi se, da je ta pas v neki meri vezan tudi na tektonsko enoto (v širšem smislu), ki ji pripadajo posavske gube. Pripomniti pa je še, da zniževanje pontskega nivoja v vzhodnem delu Posavja ne zavisi v taki meri od tektonike kakor na Krasu, kjer se planote ob prelomih stopnjevito znižujejo, temveč prihaja v precejšnji meri v poštev tudi bližina panonskega nižavja, odnosno nekdanjega panonskega obrežja. Terase mlajšega pliocena. Dviganje v postpontski dobi je povzročilo, da je prešla Sava s svojim porečjem k vertikalni eroziji in pričela razrezavati pontsko površje. Šele sedaj si je začela izdelovati dolino, prodor skozi severno krilo litijske antiklinale, ki obstoja še danes. Vendar so tudi v mlajšem pliocenu večkrat nastopile dobe, ko je pričela delavnost tektonskih sil pojemati ali pa je celo popolnoma prenehala. Sava je namreč ustvarjala in ostavljala tudi v tem stadiju, po W i n k 1 e r j u v petem ciklu,82 ki je sledil pontski izravnavi, številne nivoje in terase in to ne samo v mehkejšem paleozojskem terenu, temveč na mnogih mestih tudi v odpornejšem triadnem ozemlju, kjer so se večinoma boljše ohranili nego ostali. Dasi so terase v savski dolini mnogoštevilne in nekatere med njimi jako značilne, je vzporejanje posameznih nivojev vkljub temu večkrat zelo otežkočeno. Najmerodajnejši kriterij, nepretrganost teras, pušča žal večinoma na cedilu. Za izhodišče mi služijo zato poleg pontskega predvsem oni nivoji mlajšega pliocena, ki so najbolj zastopani v savski dolini in kot taki tudi v apnenčevem terenu dobro izraženi. Pobočja v paleozojskem ozemlju so namreč večinoma nagosto terasirana, kjer pa so terase mnogokrat zelo slabo ohranjene. Vsled tega sem tudi primoran mnogo teras v paleozojskem terenu, če količkaj gre, združiti z 82 A. Winkler, Uber Probleme ostalpiner Geomorphologie. Mitt. Geogr. Ges. Wien 1929, pp. 179—181, 183. višjimi, ozir. nižjimi ali pa jih sploh pustiti v nemar. Računati je namreč treba tudi na to, da so v manj odpornem terenu nastajale terase le vsled petrografske razlike, pri čemer ni imela tektonika niti najmanjšega vpliva. Sava je v tem terenu mnogo hitreje erodirala kakor v rezistentnejšem apnenčevem ozemlju ter zaradi tega že lahko prešla k bočni eroziji, da je tako kompenzirala svoje erozivno delovanje. Pri vzporejanju nivojev se oziram v prvi vrsti na razsežnost teras in na njihovo relativno višino, bodisi z ozirom na sosednje nižje oz. višje nivoje bodisi z ozirom na današnji savski nivo. Za pontskim najvišji nivo (I) je v savski dolini razmeroma slabo zastopan. Že takoj ob začetku doline se nahajata na vzhodni in zahodni strani Ciclja jako prostrani planoti. Na zapadu se razprostira Murovica, katere nivo se giblje v višini ca 720 m. V enaki višini se nahaja vzhodna planota z vasico Katarija. Obe sta proti jugu strmo odrezani, proti severu pa polagoma prehajata v nižje nivoje oziroma položnejše pobočje. Prav tako sta obe že zelo ukraševani in prekriti s številnimi ter globokimi kra-škimi dolinami. Na južni strani Save odgovarja temu nivoju majhna planota, ki se nahaja vzhodno od Jančjega, ki je vendar toliko razsežna, da leži na njej zaselek Tuji grm. Tudi na za-padni strani Jančjega imamo slično planoto v tem nivoju. Povprečna višina obeh znaša 720 m. Nadalje imamo ta niv o ohranjen še v Kamplovem vrhu (716 m) in na nasprotni strani Save v mali terasi pod platojem Zgornje Slivne, ki je visoka ca 720 m. A zhodno odtod so okoli Dolgega brda ohranjene številne terase v višini 740 m, medtem ko se nahajajo na nasprotnem bregu pod Sv. goro v višini 750 m. Vas Jablana leži na eni teh teras. Prav lep nivo je ohranjen nadalje nad Šklendrovcem v višini ca 740 m. Proti vzhodu je iskati odgovarjajoč nivo v planoti Za-vršja (ca 740 m), na levi strani doline pa v platoju, na katerem se nahajata vasi Skopno in Sv. Jurij (ca 750m). Pod čimernsko planoto imamo prav tako ohranjen ta nivo v številnih terasah, dasi manj razsežnih, visokih 720 m (Boriče), dočim ni na severni strani Save nikake izrazite terase, ki bi odgovarjala vsaj približno tej višini. Šele onkraj Zidanega mosta najdemo enak nivo v terasi z zaselkom Mrzlo polje, ki leži v višini ca 760 m tik pod Velikim Kozjem. Pripomniti pa je treba, da visi ta terasa že precej močno proti savski dolini. Dalje se nahaja pod Lisco terasa v približni višini 740 m. ki pripada slejkoprej istemu nivoju, in še dalje proti vzhodu pod Bohorjem v višini 700—720 m. Terase tega nivoja so tu nekoliko slabše zastopane in ohranjene. Nekoliko boljše je ohranjen naslednji nižji nivo (II). Okoli jančjega imamo precej razsežne terase v višini 660 m, ki jim odgovarjajo na nasprotni strani doline v višini 680 m. Kar se tiče nadaljevanja tega nivoja proti zapadu, bi bilo prištevati semka j tudi planoto na Rašici, visoko 630 m.83 Posebno dobro so razvite terase nadalje na obeh straneh prelaza Grmače in pa v prostrani planoti pod Zgornjo Slivno, ki je že precej ukra-ševana (z zaselkom značilnega imena Vrtače). Nahaja se v enaki višini kakor one okoli Ciclja. Na severozapadni strani Dolgega brda je zaslediti ta nivo v planoti, visoki ca 670 m, na kateri leži Zgornji Mamolj. Na južni strani Sv. planine nad Litijo se vrste terase v višini 660 m (Slemško, Kal nad Št. Lambertom), ki bi odgovarjale onim okoli Dolgega brda. Tudi planoto z Vrhom (ca 660 m) je prištevati temu nivoju. Onstran Medije je najti v Koncu (ca 660 m) enak nivo, prav tako na nasprotni Save v majhni terasi, na kateri se nahaja zaselek Graščica (686 m). Aigner šteje št. lambertsko planoto in Konec še k pont-skemu površju, češ da večji platoji niso v poznejših dobah nikjer več nastajali.84 Da je njegovo naziranje docela napačno, dokazujejo višje terase in nivoji, ki se nahajajo v neposrednem obližju teh planot in med katerimi ni nikakega prehoda, kar bi upravičevalo enotnost nivoja. Prav tako imamo na nasprotni strani doline odgovarjajoče terase, nad katerimi so tudi še ohranjeni višji nivoji. Na severni strani kumljanske skupine odgovarjajo temu nivoju vsekakor jako izrazite terase, na katerih leže vasi Škofja riža (ca 650 m). Dobovec (674 m) in Matica (660—680 m). Tik nad Zidanim mostom bi semkaj pripadala še terasa v višini 660 m. ki se nahaja severno od Zgornjega Jelovega. Na jugozapadni strani Straškega hriba imamo prav tako odgovarjajočo teraso, visoko 660 m, ki je že precej neznatna. Dalje proti vzhodu je šteti semkaj izrazito teraso pod Lisco v višini ca 630m, na kateri leži vas Polje. Še dalje proti vzhodu se nahajajo na severnem bregu Save pod Bohorjem precej izrazite terase v višini 620 in. Na eni teh leži Zalog. Na Orlici bi pripadal semkaj nivo v višini 600 m, ki je zelo slabo zastopan. 83 Glede nivojev na osamelcih sredi Ljubljanske kotline primerjaj 1. Rakovec, K razvoju osamelcev in hidrografskega omrežja med Savo in Kamniško Bistrico. Geogr, vestnik V—VI., 1930, pp. 46—47. 84 A. Aigner, Die geomorphologischen Probleme am Ostrande der Alpen. Z. f. Geomorph. I., 1926, pp. 216, 218- 219. Naslednji nivo (III) je med vsemi višjimi najslabše zastopan. Pod Junčjem se razprostirajo predvsem planotasta slemena v višini 620 m. Poleg tega nastopa med temi slemeni tudi več teras enake višine. Proti zapadu se nadaljuje ta nivo v razsežni planoti Rašice, ki je visoka približno 600 m. Proti vzhodu pa se nahajajo pod Dolgim brdom prav tako številne terase v višini 620 m. Posebno izrazita je tirnska planota (ca 600 m) na severni strani doline, ki odgovarja omenjenim terasam. Prav isto velja za jako dobro ohranjeno planoto z vasjo Ravne (značilno ime!) (sl. 5.) na vzhodni strani Šumnika. Dalje proti vzhodu je zaslediti ta nivo v prav tako prostrani planoti z vasjo Kovk in Št. Lambert (577 m) v višini 580 m, medtem ko so na južnem pobočju terase tega nivoja radi strmine zelo redke. Šele pod Velikim Kozjem najdemo zopet odgovarjajoče terase. Na eni izmed teh se nahaja Čelovnik (ca 580 m). Nekoliko dal je proti vzhodu leži na enakem nivoju vas Zavrata. Okoli Bohorja odgovarjajo temu nivoju terase v višini 580 m. Na Orlici spadajo po mojem mnenju semkaj terase, ki se gibl jejo okrog višine 550 m. Nekoliko boljše je razvit naslednji nivo (IV). V skupini Jančjega najdemo terase v višini 580 m. Na nasprotnem pobočju doline odgovarja terasa, ki se nahaja pod strmo steno, rebrijo Ciclja. Na tej leže večinoma vse večje vasi (Vrh 565 m, Sv. Križ 585m, Velika vas). Dalje proti vzhodu se pod slivensko planoto nahajajo na enako visoki terasi Zgornji Prekar, Dešen. Ušeni-šče. Tudi prelaz Grmače (576 m) bi vsekakor pripadal temu nivoju. Vzhodneje odtod imamo nad Vačami lepo razvito teraso v višini 540 m. Prav tako je prištevati nivo Vač samih (525 m) semkaj, čeravno ni tako lepo ohranjen kot so ostali proti vzhodu. Izredno razsežna planota se nahaja v višini 547 m. na kateri leži vas Široka set. Pod tirnsko planoto je še nekaj manjših teras tega nivoja. Na pobočju Dolgega brda se nahajajo odgovarjajoče terase v višini ca 560 m. Na severni strani kumljanske skupine ni več najti tako značilnih teras tega nivoja. Le na nasprotni strani Save je zaslediti posebno izrazito planoto z vasjo Retje (ca 520—550 m), ki visi nekoliko proti severu. Pod čimernsko planoto imamo nadalje nekaj teras, visokih ca 520 m. Pod Velikim Kozjem bi pripadale temu nivoju terase v višini ca 520 m (Žirovnica), katerih nadaljevanje je najti proti vzhodu v številnih terasah v višini 520 m (vas Lisca) in nad Sevnico približno v enaki višini. Na južni strani Bohorja odgovarjajo temu nivoju terase v višini 500 m. V Orlici najdemo končno odgovarjajoče terase, ki se gibljejo v višinah 480—500 m. Eden najbolj zastopanih nivojev, laliko rečemo, je naslednji (V), ki je zlasti v zapadnem delu Posavja zelo značilen. Okoli Jančjega se pojavlja v številnih terasah v višini ca 530 m. Večinoma so na le-teh manjši zaselki in samotne kmetije (Rogač, M. Dolga noga, Pangriček). V Kresniškem vrhu (ca 520 m) najdemo zopet zastopan ta nivo. Na pobočju Dolgega brda so terase tega nivoja nekoliko slabše razvite. Obe terasi z zaselkoma Grešica (ca 520 m) in Češek bi tudi prištevali semkaj. Vzhodno odtod je prav tako še najti odgovar jajoče terase, visoke 500 m. Pod čimernsko planoto se nahajajo terase le še 480 m visoke. Prav tako jih najdemo v enaki višini na severni strani doline. Nadaljevanje le-teh je zaslediti šele pod Lisco v izredno dobro ohranjeni terasi z Razborjem (ca 480 in). Pod Bohorjem Slika 5. Pogled iznad vasi .Sava proti vzhodu na savsko sotesko. Na skrajni levi se nahaja Kovk (*577 in), dalje proti sredini slike pianola s St. Lambertom. Onstran Save na skrajni desni se nahaja majhen nivo 540 in, proti sredini razsezneiša pianola z vasjo Ravne (580 in). — Der Savedurehbrucli vom Dorfe Sava ans gegen Osten. imamo ohranjene terase v višini ca 450 m. Na Orlici najdemo v 440 m visokili terasah nadaljevanje tega nivoja. S i d a r i t s c li šteje višine 450—480 m, kot smo videli, v en sam nivo, dasi večinoma ni najti nikakega prehoda med temi terasami. Važen moment vidim dalje tudi v tem, da nastopajo ponekod terase samo v višini 480—500 m, ponekod pa samo v višini 450 m. Naj omenim še, da združuje Nagode v krškem hribovju vse nivo je od 460 m ozir. 450 do 300 in v enoten nivo, kar se mi prav tako ne zdi povsem pravilno. Samoobsebi umevno smatram da so vse te planote fluviatilnega nastanka kakor ostale v Posavju in se radi tega nikakor ne morem strinjati z njim, ki meni, da so nastale potom abrazije.85 Med Sevnico, Rako in Krškim, 85 Č. Nagode, 1. c., pp. 88—89, pl. B. tedaj v pasu, ki še pripada Posavju, nisem namreč prav nikjer našel sledov, ki bi govorili za abrazijski nastanek planot. Prav tako dobro je zastopan naslednji nivo (VI). Na pobočju Jančjega se nahaja vse polno teras v višini 450 m. Na zapadu je prištevati na jvišjo planoto na Golovcu (458 m, 444 m) v višini ca 420 m tudi temu nivoju, prav tako šišenski vrli (428 m) in še dal je proti zapadu planote nad Podutikom v približno enaki višini. Jako izrazito teraso tega nivoja najdemo tudi pod Rebrijo Rašice v višini 450 m, na kateri leži vas Rašica. Nadalje pripadajo semkaj najvišje planote na Ajdovščini, visoke ca 460 m. Slednje se nadal ju je jo še naprej pod Cieljem v višini 450 m, zlasti pa vzhodno odtod v jako značilni terasi, na kateri leže Biliče Slika 6. Pogled s Št. Jurija pod Kumom na dolsko planoto. V ospredju dolina Sopote. — Die pontische Verebnungs-fläche von Dole von Št. Jurij aus gesehen. (ca 450 in). Na severnem poboč ju Dolgega brda se sicer zopet pojavi v terasah višina 450 m, vendar se le-te dalje proti vzhodu znižajo na 440 m (pod Graščico) in v kumljanski skupini celo na 420 m (pod Ribnikom). Na severni strani doline se nad železniško postajo Zagor je pojavijo terase v višini ca 440 m (Dršina), pod Kovkom v višini 450 m in dal je proti vzhodu v jako izraziti Sirski terasi enake višine (Veliko Širje). Pod Velikim Kozjem odgovarja širski terasi nekoliko manj izrazita, a še vedno dobro ohranjena terasa pod Plešo (ca 450 m). Proti vzhodu je prištevati temu nivoju še terase z Radežem (ca 440 m). Na južni strani Bohorja je vsekakor prištevati semkaj terase v višini 400 m. Slednjič imamo še nižje nivoje, ki segajo v zapadnem delu Posavja ca 380 m, 560 m, 300 m in 260 m visoko. Na severnem pobočju Golovca je zastopan nivo (VIT) v številnih terasah, visokih 580 m. Prav tako je prištevati temu nivoju Rožnik (595 m). Na slednjem (le za nekaj metrov nižje od grička, na katerem stoji cerkev) se nahaja v tem nivoju znana restavracija. Navidezno nižji nivo v višini 560 m (planota na Ljubljanskem gradu 566 m) je tako slabo zastopan, da ga proti vzhodu v savski dolini ni mogoče več razlikovati od višjega (580 m). Dalje so ohranjene terase šele nad vasjo Sava v višini 580—400 m, nad železniško postajo Hrastnik v višini 560 m in dalje vzhodno odtod v višini 550 in, na kateri leži Ščavna peč. Pod čimernsko planoto se dvigne nivo celo na 570 m. V Dobravi nad Radečami je najti nadal jevanje teh teras v višini 520—540 m. Posebno lepa terasa je nad Bregom v višini 550 m. Na južni strani Save se nahajajo nad Šmarčno ostanki tega nivoja v višini 550 m. Nad Sevnico je posebno značilna terasa v višini 500 m (Pečje). Pod Bohorjem so odgovarjajoče v nekoliko višjih legah, 520 do 550 m. V Orlici je končno prištevati temu nivoju terase v višini 550 m. Terasa v višini 500 m (VIII) je na jlepše razvita pri Kresnicah in nad Ribicami. Nadaljevanje slednje je najti tudi ob izlivu Reke v Savo v približno enaki višini. Tako nizkih teras nimamo potem skozi do Radeč več. Radi tega je primerjava teras tega nivoja zelo otežkočena. Bržkone bodo pripadale istemu nivoju tudi terase nad Šmarčno v višini 280 m, nad Sevnico v enaki višini, na Orlici v višini 250—280 m. Najnižje terase (IX) se nahajajo slednjič pri Dolu v višini 270 m, ki jih je najti dalje proti vzhodu tudi pri Senožetah v enaki višini in prav tako pri Hotiču. Ob izlivu Reke v Savo je tudi še precejšnja terasa enakega nivo ja, visoka 260—270 m. Nad Bregom bi ji odgovarjala terasa v višini 250 m, nad Sevnico v višini 240 m in končno v višini 220 m, kjer se nahaja Zgornji in deloma tudi Spodnji Boštajn. V krškem hribovju so terase v enaki višini jako številno zastopane. Ker obstoja dolska terasa iz diluvialnega proda, odnosno konglomerata, je ta nivo treba tedaj na vsak način prištevati že med diluvialne, po Winkler ju v dobo zadnjega, t. j. šestega cikla, s katerim je bil ves morfološki razvoj zaključen.86 Terasa nad Radno v višini 220 in in ona s Čatežem v višini 180 m pripadata najbrže še nižjemu nivoju, prav tako terase na vznožju Orlice v višini 200 m. K terasam mlajšega pliocena pripadajo nedvomno tudi terase, ki se naha jajo pod Leskovcem v višini 520 m. Še nižje je najti v višini 460 m, ki se znižajo pod Veternikom na 450 m in pod Lazami na 440 m. Naslednje nižje terase imamo zastopane pod 80 A. Winkler, 1. c., pp. 18<•—183. leskovško planoto v višini 420 m, ki se pod Lazami znižajo na 400 m. Vzhodno od Mirne, v krškem hribovju, odgovarjajo končno terase v približno enaki višini, ki so jako številno zastopane. Prav tako mnogo teras je najti tod tudi v višini "520 m in slednjič v višini 250—280 m, ki pa se bodo bržkone že skladale z ostalimi savskimi v enakih višinah. Na severnem pobočju Gorjancev, ki so, kot smo videli, morfološko enota zase, so zastopani tudi še nivoji, ki jih je že treba prištevati mlajšemu pliocenu. Najvišji nivo se giblje v višinah 350—580 m (Dobeno 541 m, Kležnik 578 m, Veliki Cirnik 560 m, Koritno, Sv. Jakob 576 m). Mnogo boljše je zastopan še nižji v višini 250 m (planota nad Ribnico, Velika Dolina 255 m. Ponikve nad Bregano). Najnižji nivo v višini 180 m. na katerem leži deloma Čatež in nekoliko dalje ob Savi vas Prilipe (177 m), spada, kot je zgoraj razvidno, že med diluvialne. Najnižje, diluvialne in aluvialne terase imamo ohranjene v večji meri le v zapadnem delu Posavja, prodno se savska dolina zoži, dalje pri Litiji, potem od Radeč do Sevnice in končno od Krškega dalje. Prav vse so akumulacijske in njihova relativna višina je tako majhna, da se v tem v prvi vrsti ločijo od pliocenskih. Nanje opozarjata že Krebs in deloma (na one pri Zagorju) tudi K i n k e 1 i n.87 Kot je iz T e I 1 e r j e v e geološke karte razvidno, se je na nekaterih terasah iz mlajšega pliocena ohranil še pliocenski prod ter konglomerat. Te preostanke ima označene na terasah na obeh straneh Savskega potoka, kjer leži vas Široka set, v v išini 55()m. potem nad Lesami v višini 500 m. dalje 420 m, pri Cirkušah v višini 400 m in še na nekaterih terasah v višini 560 m. Ostali ostanki se nahajajo mnogo nižje. V zapadnem delu Posavja se je ohranil pliocenski prod najnižje v dolini Reke. Nahaja se na terasi pri Gradiških lazah zapadno od Šmartnega v višini 500 m. Vzhodneje odtod nastopajo ti ostanki skoraj vsi okoli Sevnice. Tako se nahajajo na terasi nad Sevnico, na kateri leži vas Peč je, dalje pri Sv. Roku. Cerovcah, 220—520 m visoko. Na južni strani Save nastopa največji kompleks na terasi z Zgornjim in deloma txidi Spodnjim Boštajnom v višini 220 m. dal je pri zaselku Patovec ca 550 m visoko in nad Radno. K temu moram pripomniti, da sem pliocenske preostanke v zapadnem delu Posavja sam iskal ter dognal, da vzhodno od Leš sploh niso več ohranjeni. Na omenjenem mestu štrli iznad zemlje povsod (tudi med njivami) živa skala apnenca. Prav tako ni- 87 N. Krebs, Die Ostalpen und das heutige Österreich. Stuttgart 1928, 11., p. 288. F. Kinkelin, 1. c., p. 68. sem našel na teh njivah nikakega rečnega proda. Pač pa je na njivah zapadno od Leš ponekod več okroglega kamenja (s premerom ca. 1 dm), ki bi kazal na pliocenski prod. Šele na Široki seti in pod njo proti dolini Savskega potoka sem našel brečiozne apnence in dolomite, ki prehajajo v trdno sprijet konglomerat. Ponekod je cement (osobito v apnencih) temnordeče barve, v dolomitnih konglomeratih pa sivkastobele barve. Na prepereli površini je dobro vidno, da cement hitreje prepereva, tako da štrle prodniki precej navzven. Večinoma so prodniki majhni, 1—2 cm v premeru. Na pobočju doline Savskega potoka dosežejo celo nad 1 dm premera. Na terasah vzhodno od Gradiških laz približno v višini 300m nastopa prod, ki leži nad karbonskimi skrilavci in peščenjaki. Prodniki so večinoma iz peščenjaka, tu in tam tudi apnenčevi, in celo spljake se dobe med n jimi. Konglomerata nisem tu nikjer našel. Pač so med večjimi kosi prodnikov taki iz grobih peščenjakov in celo kremen jakovega konglomerata (s kre-menjakovimi vtrošniki do 1 cm v premeru ali še celo več), o katerih pa seveda ni govora, da bi pripadali pliocenskemu konglomeratu. Primerjanje vseh teh nivojev nam jasno pokaže, da se od zapada proti sredini Posavja polagoma dvigujejo in šele nato pričenjajo počasi padati. Predvsem velja lo za najvišje postpont-ske nivoje. Pri nižjih je že opaziti, da se skozi vso dolino polagoma znižujejo, vendar je to zniževanje v primeri z današnjim savskim strmcem še vedno minimalno. Dviganje je bilo tedaj za časa postpontske dobe najjačje v sredini Posavja, pozneje pa je polagoma ponehavalo. Da tudi v najmlajši dobi še ni popolnoma prenehalo, nam kaže vpliv dviganja, ki se javlja tudi še v terasah iz najmlajše dobe. Najvišji diluvialni nivo, ki se nahaja pri izlivu Reke v Savo v višini 260 m, je predstavljen po denudacij-skih terasah, ki obstoje iz karbonskih skladov, in nasprotno sestavlja diluvialni prod in konglomerat terase istega nivoja pri Dolu v višini 270 m, ki so tedaj akumulacijskega nastanka. To kaže, da se je tudi zapadni del Ljubljanske kotline, da ne govorimo o vsej, še v najmlajši dobi grezal oziroma da je zastajal z ozirom na močneje dvigajočo se sredino Posavja. Kajti tudi primerjanje višjih nivojev v območju Rašice, Golovca, Ljubljanskega gradu in Rožnika z onimi v Posavju kaže na grezanje v starejši postpontski dobi. V savinjski prodorni dolini (sl. 7.) so nivoji mlajšega pliocena posebno lepo izraženi. Zasledovanje leteh in medsebojno primerjanje je radi tega mnogo lažje nego v savski dolini. Za pontskim površjem najvišje terase najdemo v višini ca. 720 m (1). Zapadno do Tolstega vrha se razprostira še dobro ohranjena terasa v tej višini. Vrhova Grmade (722 111) in Srobotnika (705 m) moremo prištevati temu nivoju prav tako kot na nasprotni strani Savinje vrh Velikega Slomnika (716 m). Proti jugu je ohranjen ta nivo še v Borovcu (709 in), nato pa šele blizu izliva Savinje pod Kopitni-kom odnosno Straškim hribom v višini ca. 660 m. Ostanku tega nivoja utegne pripadati tudi osamela kopa nad Lukovico, visoka 659 m. Naslednje terase (11) nahajamo v višini 640 m v planotastih slemenih med Grmado, Srobotu ikoni in Tolstim vrhom ter zapa-dno od slednjega v jako razsežni planoti. Semkaj je prištevati Slika 7. Pogled z Gornjega Jelovega na Zidani most in savinjsko prodorno dolino. Na skrajni desni je videti še pobočje Velikega Kozjega (987 m), na čegar strani je izrazita planota pod Plešo (4^0 ni). Na skrajni levi se vidi še del sirske planote (450 m), nad njo skalnato pobočje kopitnika (914 m), proti sredini pa kopast hrib Lukovec (659 m). V ozadju se nahaja planota ca 580 in nad Rimskimi toplicami. — Der Savinjadurchbruch in der Richtung von Zidani most gegen Norden. prav tako planoto pod Maličem z zaselkom Zgornji Malšek (ca. 620 m). Proti jugu je zaslediti ta nivo šele nad Rimskimi toplicami v višini 560 m. Oba najvišja nivoja sta tedaj jako slabo zastopana. Mnogo bolje so ohranjeni naslednji nižji nivoji. Nivo (III) v višini 520—550 m na primer moremo že zasledovati v vsej dolini od Celja do izliva Savinje. Na desnem bregu Savinje je iskati ta nivo okoli Homa (576 m) v višini 520 m, ki se nadalju je proti jugu nad Tremerjem v lepo izraženih terasah prav tako v višini 520 m. Na njili se nahaja nekaj hiš Rifnega gozda. Nekoliko južneje se dvigne nivo v višino 550—560 m, kjer je pod Maličem jako lepo razvit. Na tej razsežni in nekoliko proti Savinji viseči planoti leži vas Spodnji Malšek. Na jugovzhodni strani Maliča imamo prav tako planoto v tej višini. Tudi na nasprotnem bregu je jugo- vzhodno od Borovca najti odgovarjajočo planoto v približni višini 660 m. Nad Laškim je nivo istotako dobro zastopan. V precej obsežnili planotah imamo jugovzhodno od Golc, ki leže tudi na tem nivoju, ter v griču nad rudnikom Huda jama večje terase, slično tudi onstran Savinje v Humu (583 m) in v večji planoti z zaselkom Podvin. Višina vseh teh teras in planot znaša ca. 550 m. Pri Šmarjeti najdemo nadalje na obeh straneh doline ohranjen nivo, tako v Kozjici (520 m) kakor v razsežni planoti z vasmi La-žiše, Gora, Konec in Leska vas v višini 520 m. Ob izlivu Savinje je nivo zastopan na obeh straneh doline zopet v višini 520 m. Vasi Lukovica in Straže se nahajata v tej višini na desnem bregu Savinje. Prelaz, ki predstavl ja severno od Lukovice ostanek nekdanje doline, bi bilo prištevati prav tako temu nivoju. Na vzhodni strani Savinje imamo ta nivo zastopan le v maloštevilnih terasah ob vznožju Velikega Kozjega, ki so precej slabo ohranjene. Naslednji nivo (IV) je najbolj zastopan v vsej prodorni dolini Savin je. Izražen je v višinah 420—460 m. Od Homa proti Celju se razprostira planotasto sleme z vasjo Zgornje Lisce v višini 420 m. Na levem bregu Savinje je najti nivo v Celjskem gradu in v Osenici (420 m). Proti jugu se nivo dvigne na 450 do 460 m in ostane približno v tej višini skozi do izliva Savinje v Savo. Poleg tega je na levem bregu opaziti tudi terase v višini 420 m in celo 400 m, ki pripadajo vsekakor že nižjemu nivoju (V), kajti po svojem obsegu večinoma zaostajajo in končno se nad n jimi nahajajo tudi terase in planote v višini 450—460 m. Na desnem bregu najdemo nadaljevanje nivoja vzhodno od Velikega Slomnika in zapadno od Grmade na levi strani doline, zlasti v Vipoti, kjer je terasa jako lepo ohranjena (450—460 m). Pod Maličem je ohranjena terasa tega nivoja z vasjo Ladna raven. Na nasprotni strani brega pod Borovcem se nahajajo terase v prav enaki višini. Večina hiš zaselka Jagodce leži na tej terasi. Pri Laškem imamo v Šmihelu (44" m) zopet zastopan ta nivo. prav tako zapadno odtod, kjer leži zgornji del vasi Kuretno. Dolnji del vasi s cerkvijo Sv. Katarine se nahaja že na terasi v višini 400 m. Posebno prostrano teraso v višini 450—460 m imamo na levem bregu Savinje tik nad Laškim. Na njej leže v dolgem nizu kmetije zaselka Trnovce. Terasa prehaja navzdol v nekoliko nižjo, 420 m visoko, ki je po nekoliko bolj strmem pobočju ločena od nje. Slednja nižja bi nekako odgovarjala že omenjeni terasi 400 m na zapadni strani doline. Dalje proti jugu je najti na vzhodnem pobočju Kozjice teraso v višini 460 m, prav tako na nasprotnem bregu, kjer leži vas Plazovje. Pod to imamo ohranjeno tudi nižjo teraso v višini 400 m. Pod Straškim hribom imamo končno na dveh krajih izrazito teraso enake višine 440 do 450 m, ki imata potem zvezo s sirskim nivojem v savski dolini. Na levem bregu tik nad izlivom Savinje imamo isti nivo še zastopan v jako lepi terasi pod Plešo, ki odgovarja prav tako sirskemu nivoju kakor terasi 450 m nad Radečami. Najnižji nivoji so zopet slabše ohranjeni, vendar v splošnem nekoliko boljše kot najvišja dva (I in II). Naslednji nižji nivo (VI) se nahaja v višini 320—350 m. Nad Celjem bi pripadala terasa, ki se nahaja pod Zgornjo Lisco v višini 350 m. Ta nivo je ohranjen potem nad Tremerjem na obeh straneh Savinje, na desnem v višini 300 m, na levem pod Vipoto pa 520 m visoko. Pri Laškem je na levem bregu Savinje zaslediti male terase, visoke 320m, in nato šele dalje proti jugu pod Kozjico večjo teraso v enaki višini, kjer je jako lepo ohranjena. Pri Rimskih toplicah je tudi na obeh straneh doline opaziti terase v enaki višini. Slednjič je najti terase na desni strani Savinje od Gračnice pa skoraj do Zidanega mosta, visoke prav tako 320 m. Nivo v višini 300 m (VII) je lepo ohranjen v Sv. Jožefu nad Celjem in v terasi na južni strani Celjskega gradu. Dalje tudi južno od Laškega v enaki višini. Najnižji nivo (VIII) v višini 260 m je najti edinole še vzhodno od Celja (Zavodna) in pri Rimskih toplicah v višini 220 m, ki ga pa je šteti že med diluvialne. Ako primerjamo terase raznih nivojev med seboj, tedaj opazimo. da je pri najvišjih terasah strmec največji, nato pa polagoma pada. V srednjih nivojih (III, IV) je celo možno ugotoviti, da so v sredini prodorne doline nekoliko višje, kar nedvomno kaže na dviganje tega predela še v mlajšem pliocenu. Tudi pri naslednjih nivojih (V. VI) da slutiti minimalen strmec, ki je mnogo manjši od današnjega, da se tektonske sile še niso povsem umirile. Med vsemi sta nivoja II in IV najbolj zastopana in tudi najbolj ohranjena. Jasno nam tedaj dokazujeta, da sta bili v dobi nastajanja savinjske prodorne doline dve posebno izraziti fazi mirovanja odnosno man jšega delovanja tektonskih sil. V laški sinklinali (sl. 8.) moremo ugotoviti le višje nivoje, kot jili najdemo v savski dolini, d očim so nižji večinoma že uničeni po prečnih dolinah. V kolikor so še ohranjeni, se nahajajo le okoli razvodij. Teras namreč, ki se vlečejo vzdolž današnjih, zlasti pa prečnih dolin, ne zasledujem več, ker radi neposredne bližine Save itak odgovarjajo onim v savski dolini in nimajo zato za razvoj savskega porečja več tolikega pomena. Med najvišje nivoje (I) moramo šteti terase in planote v višini 720 m. Jako dobro so zastopane okrog Limbarske gore, pre- cej slabše na južnem pobočju Rebri in na severni strani Svete planine nad Litijo. Proti vzhodu zasledimo ta nivo na južni strani Slemena in Svete planine nad Trbovljami v številnih majhnih terasah in osamljenih kopah (Kukla 710 m, Tabor 702 m, Ojstro 721 m) približno enake višine. Onkraj Savinje najdemo odgovarjajoč nivo v terasah na severnem pobočju Straž (824 m) in Lisce v višini 720 m. Na severu so ekvivalenti tega nivoja ohranjeni le v maloštevilnih terasah oz. planotah južno od Velikega vrha (805 m) v enaki višini. Proti vzhodu se nato nivo znatno dvigne in doseže v dobro ohranjenih terasah na severnem pobočju Bohorja višino 770 m. Pač pa se dalje proti vzhodu zniža nivo na 740 m odnosno 700 m. Ob Bistrici izgine slednjič ta nivo popolnoma. Mnogo bolj zastopan je naslednji nižji nivo (II). ki ga najdemo na severni strani Ciclja in slivenske planote v višini ca. 660m. 1 erase so precej slabo ohranjene in odgovarjajo onim v višini 620 m pod Limbarsko goro (Hrastnik). Onstran Radomlje se d v igne nivo na 640 m (Lisičje, Krajno brdo). Nadaljevanje tega nivoja je zaslediti v jako značilni planoti, na kateri leže Ravne pod Sveto goro, v višini ca. 620 m. Med Kandršico in Medijo ter onstran slednje so zelo številno zastopane planote, visoke ca. 640 m. Ako stojimo na eni teh teras, dobimo še danes vtis, kot da imamo dno laške sinklinale pred seboj. Odgovarjajoč nivo najdemo potem šele pod Straškim hribom v precej dobro ohranjenih terasah (Kupča vas). Prav ta višina se pojavi potem na južni strani Gračnice ter na severovzhodnem pobočju Bohorja v terasah in planotastih slemenih. Še dalje proti vzhodu imamo ohranjen nivo v približno enaki višini, nakar izgine. Naslednji nivo (III) v višini 560—580 m je možno ugotoviti le na severni strani razvodja med Drtišco in Kandršico ter dalje pod Straškim hribom (Turje), kjer je posebno jasno vidno, da je treba ta nivo ločiti od nasledn jega nižjega v višini 520 m. Pod tursko teraso se namreč naha ja nižja prav tako izrazita (520 m), med katerima ni najti nikakega prehoda. Odgovarjajoč nivo imamo potem tudi na severni strani Bohor ja v ca. 2 km široki planoti enake višine, ki je tvorila nekdaj nekako terasasto pred-nožje bohorske skupine proti dolini Gračnice, danes pa je po številnih potokih že močno razrezana. Med vsemi nivoji nastopa najbolj pogosto naslednji nižji (IV), ki je še skupen vsej laški sinklinali. V zapadnem delu sinklinale pričenja v višini 520 m (Vrh Sv. Trojice in Sv. Mohor na severni strani Rače). Pod Veliko planino se nadaljuje nivo v vrsti izrazitih teras enake višine, ki se proti vzhodu nekoliko dvigne (Brezje 520 m, Dobrljevo 530 m, pod Čemšenikom 540 m). Na južnem bregu Medi je nastopajo celo terase v višini 500 m (Hmeljno, Žvarulje, razvodje Kandrše). Vzhodno odtod se pojavljajo terase in manjše planote v višini 520 m (nad Lokami pri Zagorju, med Trbovljami in Hrastnikom). Na obeli straneh doline Brnice najdemo v terasah zopet ta nivo v višini 520 m, ki prehaja ponekod v višino 540 m. Na severni strani doline Gračnice in na severovzhodni strani boliorske skupine je prav tako zaslediti terase tega nivoja v enakih višinah. Najnižji nivo (V), ki sega v zapadnem delu Posavja v višino 400—420 m, pripada večinoma že današnjemu dolinskemu sistemu. Terase te višine, ki jili je okrog Moravč vse polno, ne segajo namreč več čez razvodje Drtišce in Kandršice. Pač pa imamo ohranjen nivo še vzhodno odtod na razvodju med Brnico in Ično pri Marnu, ki sega v višino 400 m. Vzhodno od Pilštajna se pojavi višina ca. 450 m kot enoten nivo, ki sega potem daleč proti vzhodu, dokler ne preide s porečjem Sotle v nižje mlajše nivoje. Iz vsega tega je razvidno, da se nivoji med Veliko planino in Sveto goro nad Litijo nekoliko dvignejo, deloma tudi v območju Straškega hriba, vsekakor pa najbolj okrog Bohorja. Izgleda tedaj, da se delovanje tektonskih sil pojavlja v največji meri zopet v onih predelih, kjer se je javljalo že v pred-pontski in najzgodnejši postpontski dobi. Ker je intenziteta dviganja dosegla tod svoj višek, je pričakovati, da je v neposredni okolici pričela precej naglo pojemati. Da se je na primer kum-ljanska skupina od svoje bližnje okolice močneje dvignila, nam dokazujejo poleg teras tudi miocenski transgresijski preostanki. Nad Zgornjim Jelovom v višini ca. 700 m se nahajajoči ostanki laškega laporja88 leže približno za 100 m nižje od bazalnega konglomerata pri Malem Kumu. Najmanj za 100 m se je tedaj Kum od miocena sem višje dvignil od komaj 7 km oddaljenega predela nad Radečami. Če zasledujemo slednjič še terase v dolini Sopote, tedaj opazimo že na prvi pogled, da so na južni strani, t. j. na pobočju Jatne, ki je jako položno, mnogo boljše razvite in ohranjene nego na nasprotnem bregu, ki je večinoma izredno strmo. Za nastanek te asimetrične doline prihaja v prvi vrsti v poštev petrografski moment, ki se javlja v tem. da prihaja na severni strani doline triadni apnenec do površja, medtem ko na južni le paleozojski skrilavci in peščenjaki. Prve terase (I) opazimo šele pod Št. Juri- S8 F. T e 1 1 e r , 1. c., p. 286. jem v višini 720 m. Nahajajo se tik nad Pungertom.80 Na južni strani doline leži na odgovarjajoči terasi v višini 740 m gornji del vasi Magolnik. Dalje proti vzhodu imamo tam, kjer dela So-pota znaten ovinek proti severu, ohranjeno teraso v višini 700 m. Na severni strani Sopote se nahaja pod Malim Kumom oz. Bo-rovakom majhna planota v enaki višini. Še dalje proti vzhodu najdemo potem pod Osredkom večjo teraso, na kateri leži vas Rupa. Nahaja se v višini ca. 650 m. Naslednji nižji nivo (II) je nekoliko boljše zastopan. Pod Št. Jurijem imamo lepo teraso v višini 680 m (Čatež). Na nasprotnem bregu odgovarja tej terasa v višini ca. 660 m. Na njej leži spodnji del vasi Magolnik. Proti vzhodu se nadaljuje ta nad Sv. Janezom v višini 640 m in še dalje v Svibenskem gradu (645 m). Približno enako visoka terasa se nahaja tudi na severni strani tik nad Zagradom, pod čimernsko planoto pa dve, čeravno nekoliko slabše ohranjeni, v višini ca. 620 m. Še dalje proti Rade čam je zaslediti ta nivo v terasi 580 m, na kateri leži vas Spodnje Jelovo. Tudi na južnem pobočju doline je opaziti znižanje tega nivoja na 580 m. V tej višini se nahaja prav tako vasica Mo-čilno. Pod n jo je še ena nižja terasa, visoka 520 m, ki nima odgovarjajoče na nasprotni strani doline. Pod Leskovcem je najti nadaljevanje na jvišje terase v skora j enaki višini 560—580 m. Kjer dela Sopota velik ovinek proti severu, imamo še nižji nivo (III) ohranjen v lepo izraženi terasi, visoki 570 m.90 Na nasprotnem pobočju bi odgovarjala terasa v približno enaki višini z Arasjo Sela. Vendar ta ni tako izrazita, ker visi že precej proti Sopoti. Pač pa je še dobro ohranjena pod čimernsko planoto v višini 550—560 m, ki ji odgovar ja na južnem bregu terasa s Svibnem ca. 550 m visoko. Od Svibnega dalje je možno zasledovati nivo še v terasah, ki se nahajajo 460 m visoko. Tem odgovarjajo na nasprotni strani doline v enaki višini, dasi niso tako dobro ohranjene. Proti vzhodu je na jti ta nivo v Žebniku (477 m), prav tako v enako visoki terasi na levem bregu Sopote. Pri Svibnem se pričenja zadn ji nivo (IV) v višini 560 m. ki je še vzhodno odtod ohranjen nad Jagnenco v višini 550 m. Nekoliko dalje proti jugovzhodu imamo še manjšo teraso, visoko ca. 520 m. Na severni strani doline ni najti nikakili teras tega nivoja. Šele nad Radečami bi končno pripadala temu nivoju terasa 89 Višina 523 m nad Pungertom je na novi specialki napačna. Glasiti bi se morala 723 m, kar je iz poteka izohips razvidno. 90 Na novi specialki manjkata na tej terasi še dve izohipsi po 20 m. Južno od te terase se namreč nahaja 30—40m nižje majhen prelaz, ki predstavlja del nekdanje doline, po kateri je tekla Sopota. ca. 320 m z Dobravo, ki pa tudi že precej visi proti Sopoti oz. Savi. Ker je slednjo prištevati tudi med savske, dobi na ta način ta nivo zvezo z onimi v savski dolini. Terase vseh nivojev padajo približno enakomerno proti Savi. V gornjem delu doline ni opaziti nikakih teras mlajšega plio-cena. Na obeh straneh se razprostirajo edinole pontske planote, ki jih Sopota prereže v globoki dolini. Med terasami sta najvišji dve (I in II) najbolj izraziti in odgovarjata v savski dolini nivoju I I in III. Razvoj savskega porečja. Prvi početki savskega porečja v Posavju segajo še v dobo, ko so nastale posavske gube in je morje vdrlo v nastale sinkli-nale.91 Bile so to le manjše vode, ki so tekle s pobočij antiklinal naravnost v morje. Ker so gornjeoligocenski sedimenti odloženi le v sinklinalah, sklepamo popolnoma upravičeno, da so antikli-nale segale tedaj nad morsko gladino. Sleme antiklinal je bilo hkratu tudi razvodje tedanjih tekočih voda. Za časa regresije gornjeoligocenskega morja je bil razvoj rečnega sistema znatno pospešen. Sava je sledila urniku morja in tako tvorila odslej erozijsko bazo že obstoječim vodam. Neodvisne od savske erozijske baze so bile vode v severni sinklinali, ki so bile po glavni sinklinalni roki odvajane proti vzhodu direktno v morje. Vsled regresije je postajala erozijska baza Save prav tako kot sosednje sinklinalne reke mnogo nižja, radi česar sta bili obe sinklinalni reki prisiljeni si globlje in globlje ure-zavati svojo strugo. Z znižanjem sinklinalnih rek t. j. sekundarne erozijske baze so bile tudi vse ostale vode prisiljene poglobiti si svoje struge. Erozivno delovanje voda je bilo torej v tej dobi znatno ojačeno. Tedanje površje, katerega ostanki se nam danes niso več. ohranili, je moralo biti že precej denudirano. Burdigal namreč transgredira že povsem denudirano oligocensko površje. Vendar do popolne izravnave bržkone tedaj še ni prišlo, kar izpričuje jako valovito površje podlage, na katero je bil odložen miocen. V teku prve mediteranske stopnje je nastopila transgresija, ki je trajala še v začetku drugega mediterana (laški lapor) in ki je segala od vseh naslednjih najvišje. Ta je na vsak način znatno 91 Za hidrografski pregled služi dobro Generalkarte der österreichischen Flußgebiete. Das Savegebiet und das Gebiet der Gewässer des Küstenlandes. 1:200.000. Sekcija II. in IV. Karta je izšla kot priloga knjige Eeiträge zur Hydrographie Österreichs. H. XII. Lf. 2. Herausg. v. Hydr. Zentralbureau im Ministerium f. öffentl. Arbeiten, Wien 1917. skrčila akvitansko porečje. Predvsem pa se je Sava umaknila zopet nazaj proti zapadu. V kolikor je tedanje površje še segalo nad morsko gladino (bržkone so bila pred transgresijo obvarovana le slemena antiklinal, a tudi ne povsem, kot nam kažejo transgresijski preostanki pri Malem Kumu itd.), je bilo vsled znatno zvišane erozijske baze kmalu izravnano. Kot smo videli v enem prejšnjih poglavij, so se nam še ohranili ostanki tega (srednjemiocenskega) površja. Zatem je sledila regresija, rečno omrežje se je začelo ponovno razvijati. V drugi mediteranski stopnji je sicer morje zopet transgrediralo, vendar ta transgresija ni več dosegla tiste višine oz. obsega kot prva; sedimenti slednje so odloženi večinoma le v sinklinalah. Morska zaliva sta bila vodam znova neposredna erozijska baza. Slemena antiklinal so tvorila tedaj prav tako razvodnico med vodami, ki so se zbirale okrog sinklinal. Ker se je že v sarmatski dobi zajedal napol slani zaliv panonskega morja skozi to ozemlje tja v Ljubljansko kotlino, se je v območju posavskih gub pričela Sava razvijati z vsem svojim porečjem v današnjem obsegu šele v postsarmatski dobi. Po odtoku oz. umikanju morskega zaliva iz obeh sinklinal je Sava bolj in bolj podaljševala svoj tek proti vzhodu. Brez dvoma je ubrala svojo pot po najnižjem delu nastalega kopna, prekritega s sarmatskimi plastmi. Na to opozarjajo že Kossmat, W i n ki er in kasneje A i g n e r.92 V kolikor se naziranje sled-njih dveh razlikuje od našega, se povrnem nanj pozneje. S tem je bila v glavnem že podana osnova današnjega rečnega sivstema v Posavju, ki se je od tedaj naprej do danes vedno bolj razvijal. Poleg sinklinalnih rek, ki so bile kolikor toliko tektonsko preddisponirane, je treba omeniti še one vode. ki so ubrale svojo pot po prelomnih črtah. Predvsem se drže, kot je dognal že Bittner, prečnih prelomov. Tako teče Savinja severno od Laškega nekaj časa po tektonsko preddisponirani poti, dalje potok pri Breznu, potem Bobnarica, ki teče skozi Hrastnik, deloma tudi Trboveljski potok in Kotredešica. Vse te prelomne črte imajo smer NNW. Končno je tudi dolina pri Izlakah in gornjega teka 02 F. Kossmat, Uber die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Vhdl. geol. R. A. Wien 1905, p. 82. A. Winkler, Uber die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1925, pp. 574—575. A. Aigner, 1. c., p. 222. Kotredešice v prelomni liniji, ki pa poteka pravokotno na prejšnje prelomnice.93 Sava je vsled svoje vodne množine kmalu prevzela vodilno vlogo vsega porečja. Za časa pontske transgresije se je njena erozijska baza znatno zvišala, začela se je odslej uveljavljati s svojo lateralno erozijo, dokler ni s svojimi pritoki ustvarila prostrano nepopolno ravan, pontsko površje, katerega ostanki so se nam do danes, kot smo zgoraj videli, še jako dobro ohranili. Ker se nahajajo ostanki tedanjega površja predvsem na slemenu anti-klinal, smemo sklepati, da so se vkljub takratni izravnavi še vedno odražale antiklinale in sinklinale, seveda nikakor ne tako kot danes. Bržkone je bilo vse ozemlje lahno valovito, saj so terciarni sedimenti še vedno do neke mere napolnjevali sinklinale. Za časa pontske izravnave je bila erozijska baza Save nekako pri Sevnici, kjer se ob Savi prvič pojavijo kongerijske plasti. Ni pa mišljena s tem že absolutna višina, temveč le približno mesto, kjer se je takrat Sava izlivala v pontsko jezero. Kongerijske plasti segajo mnogo višje nad Sevnico in ponekod že trans-gredirajo na triado oz. celo na karbon. Najvišje segajo do višine 392 m nad Žigrskim vrhom. Vsekakor je treba računati, da so jih vode že dobršen del odplavile in da so tedaj segale še mnogo višje. Vkljub temu pa lahko s precejšnjo gotovostjo sodimo, da kesnejša denudaeija ni toliko vplivala na horizontalno kot na vertikalno razprostranjenost. Da bi iz tega ter iz višine pontskih izravnav mogli sklepati na nivo pontskega jezera, je spričo udejstvovanja tektonskih sil (predvsem epirogenetskih) skoraj nemogoče. Prav v vzhodnem delu posavskih gub so se tektonske sile uveljavi jale do zadnjega časa v toliki meri, da nimamo prav nikakega oporišča, ki bi nam dovoljevalo vsaj približno sklepanje. Zato je smatrati prizadevanje Wentzla v tem, da je skušal dokazati, da je nivo pontskega jezera segal še do višine 500 m, za brezplodno.94 Pri tem je posebno zanimivo, da se sklicuje tudi na razprostranjenost rdeče ilovice na Dolenjskem, ki sega nekako do Šmarja in ki jo Lipo ld uvršča že med diluvialne tvorbe, medtem ko jo on s Hauer jem vred istoveti s kongerijskimi plastmi.90 03 A. Bittner, J. c., p. 593. 04 J. W e n, t z e 1 , 1. c., pp. 93, 97—98. 95 M. V. L i p o 1 d , Die Eisenstein führenden Diluvial-Lehme in Unter- Krain. JI), geol. R. A. Wien 1858, pp. 24-6, 249, 250. F. R. Hauer, Die Geologie und ihre Anwendung auf die Kenntniss der Bodenbeschaffenheit der öster.-ung. Monarchie. 2. Aufl. Wien 1878, p. 638, Fig. 658. Tudi v slučaju, da bi rdeča ilovica nastala v isti dobi kot konge-rijske plasti, jo kot eluvialno tvorbo nikakor ne moremo smatrali za sediment pontskega jezera.96 Že tekom pontika je Sava odstranila večino miocenskih plasti (ostali so le znani transgresijski ostanki) ter celo triadnih skladov z južne antiklinale in jo tako na več mestih razgalila do karbonskega jedra97 Da je bil ves ta terciarno-triadni krov že v pontiku odstranjen, dokazuje dejstvo, da se nahaja lako terciar (v kolikor je seveda še ohranjen) in triada kol paleozoik približno v enakili višinah kot pontske planote. Ponekod je bila triada že tekom miocena oziroma celo pred miocenom odnešena, kar zopet dokazuje transgresija sarmatskih plasti na karbon. V postpontski dobi so zopet oživele tektonske sile. Sava, ki je bila do pontske dobe izrazita sinklinalna reka (pripadajoča laški sinklinali), je že s pontsko izravnavo izgubljala ta značaj. Ponašala se je kot nižinska reka, ki je od strukture tal popolnoma neodvisna. S svojim tekom je vijugala zdaj proti severu zdaj proti jugu. Tako se je zgodilo, da jo je dviganje Posavja zalotilo. ko se je nahajala na jugu daleč proč od laške sinklinale ter jo tako vklenilo v južno, litijsko antiklinalo, kjer teče še danes. Nastanek savske doline sega tedaj v postpontsko dobo. S poglobitvijo savske doline sta na obeh straneh nastajali razvodnici direktnega savskega porečja. V tem tedaj popolnoma soglašam z Winkler jem in Aigner jem, ko trdita, da je savska dolina antecedentna.98 Pač pa odrekam pri vsem tem vsako epige-nezo, ki jo predpostavlja Winkler poleg antecedence. Savski prodor (t. j. današnja dolina) je pričel namreč nastajati šele v postpontski dobi, ko so bile terciarne naplavine že zdavnaj odplavljene. Epigeneza bi bila upravičena edinole v slučaju, da sega nastajanje savskega prodora še v predpontsko dobo t. j. pred zaključeno izravnavo, kar pa je iz zgoraj navedenega izključeno. Ker je ostala Sava vklenjena v litijski antiklinali, je nastajalo v laški sinklinali potom selektivne erozije novo porečje. To je sprva, dokler ni dviganje terena oz. zniževanje erozijske baze dobilo premoč nad selektivno erozi jo v sosednji sinklinali, v precejšnji meri okrnilo direktno savsko porečje. 96 Zanimivo je, da že L i p o 1 d sam povdarja, da ni rdeča ilovica nikjer plastovita in da ji je podlaga vedno apnenec (I. c., pp. 246—248, 250). 1,7 A. Winkler, 1. c., p. 374. 1)8 A. Winkler, 1. c., pp. 374—375. A. Aigner, 1. c., p. 222. A. Winkler, Zur Morphologie des Ostalpenrandes. Z. f. Geomorph. II-, 1927, p. 289. Na pontskem površju so začele vode zopet globlje vrezavati svoje struge. Ko je bila po Savi znatno znižana erozijska baza, so apnenčevi predeli v Posavju zapadli ukraševanju. Doline so postale suhe, mesto njih pa so se začele razvijati vrtače in kraške doline. Po teh ukraševanih planotah so se nam takratne hidrografske oblike še najboljše ohranile do danes. Kot je že iz poglavja o pontskem površju razvidno, so se nam take suhe doline ohranile predvsem okoli kumljanske skupine, v dolski in čimern-ski planoti ter na Straškem hribu. Ukraševanje, ki se vrši na teh planotah večinoma še danes, je pričela tedaj že v zgodnji poistpontski dobi. Kot nam dokazujejo terase mlajšega pliocena, predvsem pa savske tesni med Savo in Radečami, je v postpontski dobi prevladovala vertikalna erozija. Vmes nastopajo večkrat faze mirovanja odnosno zmanjšanega delovanja tektonskih sil. Te se odražajo v terasah in to ne samo savskih, temveč tudi njenih pritokov. Po ugotovitvah F. E. S u e s s a in Winklerja moramo pa pri tem poleg delovan ja tektonskih sil računati tudi nekoliko na vpliv evstatičnega kolebanja vodne gladine, ki je tvorila končno erozijsko bazo.09 Zato tedaj nikakor ni izključeno, da so nastajale posamezne terase v dobi, ko je erozijska baza (takratno jezero) dal j časa stagnirala odnosno se celo dvignila. Koleno, ki ga dela Sava v svojem teku skozi Posavje med Trbovljami in Hrastnikom, ne sloni na kaki petrografski razliki terena ali morda na kakih tektonskih linijah, dasi bi za slednji slučaj prav lahko govorilo dejstvo, da teče Sava sprva (nekako do Trbovelj) približno v alpski smeri, nato pa skoraj do Zagreba popolnoma v dinarski smeri. Glavni vzrok je iskati v tem, da jo je intenzivnejše dviganje kumljanske skupine tekom postpontske dobe polagoma potiskalo proti s«\\er-ii. Dviganje se je vršilo radi večje intenzitete že samo na sebi nekoliko hitreje kot drugod, kar je preprečilo, da bi si mogla Sava med tem izključno le v vertikalni smeri vrezavati svojo strugo, temveč v nekoliko poševni smeri. To je razvidno tudi iz tega, da je južno pobočje razmeroma zelo položno, celo terase same, ki se nahajajo v različnih višinah, visijo proti dolini, dočim tvori severno pobočje skoraj navpično steno. Tako je torej razlagati asimetrijo savske doline v tem predelu. 99 F. E. Suess, Zur Deutung der Vertikalbewegungen der Festländer lind Meere. Geol. Rundsch. 1921, pp. 585—586. A. Winkler, Über die Beziehungen zwischen Sedimentation, Tektonik und Morphologie in der jungtertiären Entwicklungsgeschichte der Ostalpen. Sitzb. Akad. Wiss. Wien 1925, pp. 595—560, 406—408. Sava je imela poleg umikajočega se panonskega zaliva še drugo, sekundarno erozijsko bazo, namreč grezajočo se Krško kotlino. Okoli slednje je bila vsled tega znatno ojačena erozija vseh voda, ki so se stekale v kotlino, jo napolnjevale s svojimi sedimenti in bile odvajane proti vzhodu v Savo. Eni teh voda se je z vzvratno erozijo posrečilo prodreti pri Krškem podaljšek Orlice, ki se nadaljuje potem v krškem hribovju, ter tako pritegniti Savo v to smer. Sodeč po terasah okrog krškega prodora, se je moral ta obrat savskega teka izvršiti v kasnejši postpont-ski dobi. Ker je bila Sava v postpontski dobi erozijskega baza za vse porečje v Posavju, je jasno, da so njeni neposredni pritoki hitrejše erodirali nego je napredovala erozija v laški sinklinali. Vsled lega je marsikateri direktni savski dotok prodrl v sinkli-nalo in pretočil vode iz sinklinale. Lep zgled za to so nam pritoki, ki teko sprva v WE smeri, nato pa se obrnejo v ostrem kolenu proti jugu, kjer se izlivajo direktno v Savo. Na levem bregu priteka v Savo Medija, ki teče sprva po laški sinklinali skoraj naravnost proti vzhodu. Pri Zagorju se nenadoma obrne proti jugu in doseže že po kratkem teku Savo. Mislim, da ni nikakega dvoma, da je neposredni savski pritok s pospešeno vertikalno erozijo kmalu prodrl v dolino medijskega pritoka, ki je obstojala že pred gornjim oligocenom. Kot je namreč Bittner dognal, so odložene tudi \ tej stranski dolini gornjeoligocenske tvorbe, ki segajo precej daleč proti jugu.100 Vendar pa ti sedimenti ne segajo popolnoma do Save, saj bi sicer ta gotovo ubrala svojo pot po tej dolini in nato po laški sinklinali proti vzhodu. S prodorom in pretočenjem medijskega pritoka si je potem na isti način savski pritok pritegnil tudi Medijo samo nase. Kotredešica, ki se je poprej izlivala v Medijo, je bila vsled tega primorana podaljšati svoj tek proti jugu. Staro dolino Medije je najti med Toplicami in Vodami, ki je po Kotredešici in Bevšici že precej deformirana. Najboljše je še ohranjena med Vodami in Lokami ter vzhodno odtod pri Studencih. Ker pa je prelaz pri Vodah le 380 m visok, medtem ko je pri Studencih celo 460 m, bi sledilo iz tega. da je. bila Medija bržkone pretočena še prej po Trboveljskem potoku v Savo in šele pozneje je nastal prodor med Zagorjem in Savo. Sličen slučaj imamo nadalje pri Bobnarici in njenem pritoku Brnici. Brnica, v zgodnji postpontski dobi še del sinkli-nalne reke prav tako kot gornji tek današnje Medije, teče sedaj 100 A. Bittner,!, c., p. 594. v obratni smeri ter se izliva pri Hrastniku v Bobnarico. Dolnji tek sledn je je bil prvotno direktni savski pritok, ki je pretočil vase Brnico in njen pritok, gornji del današnje Bobnarice. Da je imela Brnica spočetka direktno zvezo naravnost proti vzhodu, dokazuje ostanek doline na razvodju med Brnico in Ično. Na južni kakor na severni strani tega prelaza, visokega 400 m. so namreč rečne terase še danes jako dobro ohranjene. Na enak način si moremo razlagati tudi nastanek savinjske prodorne doline. Savinja napravlja pri Celju, kjer vstopa v posavske gube, tako značilno koleno, da že na prvi pogled kaže na spremembo prvotnega teka. Ko se je umikalo miocensko morje in mu je Savinja sledila, tedaj ji je trojanska antiklinala še zapirala pot proti jugu. Razvodja med Voglajno, Šmarskim potokom, Mestinjo in Sotlo oz. njenim porečjem dajo misliti, da je Savinja tekla prvotno naravnost proti vzhodu in da so Voglajna, Šmarski potok, del Mestinje in gornji tek Sotle ostanki predpont-ske Savinje. Prečni profili nam pokažejo razvodja v obliki širokega dolinskega dna, ki se nadaljuje v obliki teras skoraj vzdolž vse doline imenovanih voda. Ker so nam ohranjene terase samo iz najmlajšega pliocena, je vsled tega glede tedanjega teka Savinje nemogoče reči kaj določnejega. Mnogo lažje pa moremo zasledovati hidrografske spremembe južno od Celja, radi česar si je možno ustvariti približno sliko o razvoju savinjske prodorne doline. Neposredni savski pritok, ki se je pri Zidanem mostu stekal v Savo, je pritegnil nase Ično in sicer naravnost preko Lukovice pod Kopitnikom, kjer sc nahaja danes prelaz v višini 540 in. Šele pozneje je bila savskemu dotoku priključena Grač-nica in Ična je zopet uporabila svojo prvotno pot do izliva Grač-nice v današnjo Savinjo. Gračnica teče v svojem dolnjem delu skozi apnenčevo ozemlje. Ta del njene doline je smatrati prav tako kot savsko za an-tecedentno. Gračnica je namreč še del sinklinalne reke iz zgodnje postpontske dobe. Ko je bila od Zidanega mosta sem sklenjena hidrografska zveza s Savo. je vsled mnogo bližje erozijske baze pričel nastajati inverzni tok, ki je bil po dviganju bohorske skupine znatno pospešen. Razvodje med Gračnico, Sevnščino ter Bistrico se ne nahaja na Bohorju (1023 m), temveč severno od njega v laški sinklinali, kjer povprečna višina ne presega 650 m. Obstojalo je tedaj že mnogo poprej, preden se je bohorska skupina znatno dvignila iznad svoje okolice. Prav verjetno je, da je pri dolnjem teku Gračnice računati tudi z epigenezo, ker bi sicer antecedenca sama bila pri izraziti sinklinalni reki težje umljiva. Ko je bila Gračnica v dolnjem teku vjeta med triadne sklade, se je v ostali sinklinali severno odtod pričela razvijati Lahomlja, ki pa je prevzela le del porečja dolnje Gračnice, medtem ko ga je slednja v svojem gornjem teku skoraj v nezmanjšani meri ohranila. Z leno vred je bil pretočen tudi njen pritok, ki se je izlival nekako pri Šmarjeti vanjo. Sava pa je z neprestano poglobitvijo svoje struge učinkovala tudi na oddaljenejše porečje. Na ta način so bili pritegnjeni direktnemu savskemu porečju prav tako pritoki severne antiklinale. Ko je bila končno po le-teh tudi Savinja pretočena, je bilo s tem momentom zaključeno nastajanje savinjske prodorne doline. Winkler in Aigner domnevata nasprotno, da je Savinja že v postsarmatski dobi krenila proti jugu in smatrata dolino za antecedentno.101 Zaradi intenzivnejšega gubanja in dvigali ja terena naj bi najprej odstranila terciarne sedimente, nato pa pričela v starejše sklade vrezavati svojo strugo. Proti temu bi predvsem govorilo dejstvo, da sega nastanek posavskih gub, ki so Savinji zapirale pot proti jugu, še v predsarmatsko dobo in da transgresija najmlajšega miocena nikakor ni segala tako visoko, da bi tudi aniiklinale docela prekrila. Ta domneva končno tudi ne more razložiti, kaj je Savinjo prisililo, da se je obrnila pri Celju v ostrem kolenu proti jugu. Nastanek savinjskega prodora se da razložiti le polom pretočenja posameznih savskih pritokov. Tudi izredno vijugast tek Savinje kaže, da so nekateri deli doline ostanki še prejšnjih voda. Nekaj podobnosti v spremembi teka najdemo nadalje prav tako pri Sevnščini. Njen gornji tek ima skozi do Krakovega ju-gozapadno smer, nato pa se skoraj v pravem kotu obrne proti Šmarju. Severno od Vočivja imamo prelaz v višini ca. 400 m. ki veže dolino Sevnščine s savsko skoraj v enaki smeri, kakor jo ima gornji tek Sevnščine. Prav tako so na obeh straneh prelaza še precej dobro ohranjene rečne terase, na podlagi česar moremo skoraj z gotovostjo sklepati, da je tu še v postpontski dobi tekla Sevnščina. Pozneje je bila pretočena po savskem pritoku, ki se je stekal že takrat pri Šmarju v Savo. Če motrimo gornji tek Sevnščine, opazimo, da je od svoje prvotne smeri SW precej odmaknjen proti severu. Asimetrija doline v tem delu nam kaže, da 101 A. Winkler, 1. c., pp. 374—375. A. Aigner, I. c., p. 221. A. Winkler, Zur Morphologie des Ostalpenrandes. Z. f. Geomorph. II., 1927, p. 289. potiska dvigajoča se bohorska skupina Sevnščino polagoma proti severu.102 Spremembo teka nekaterih rek vzhodno odtod v območju Orlice (Bistrice, Dramlje) omenja že Sidaritsch, ki navaja slične vzroke kot smo jih že zgoraj navedli.103 Velik ovinek proti severu, ki ga napravlja Sava pri Šmarčni, je nastal šele v mlajšem pliocenu. To nam dokazuje ostanek nekdanje doline južno od Mrtovca. Dolina doseže 280 m višine in visi precej močno proti vzhodu. Precejšnjo pozornost pa vzbuja dejstvo, da niti eden od savskih pritokov levega brega od Kamniške Bistrice do Medije ne sega v laško sinklinalo. Utegnil bi kdo sklepati, da tedaj tukaj ni bilo nikakih rečnih sprememb. Vkljub temu so znaki tu, številni prelazi, ki nedvomno kažejo, da so se tudi v tem predelu vršile znatne spremembe. Pri Vrhu Sv. Trojice je še dobro ohranjen prelaz, ki vodi iz savske doline v laško sinklinalo. Mnogo pomembnejša sta dalje proti vzhodu prelaz Grmače in prelaz pri Vačah. Da se ves ta predel razlikuje od ostalega v Posavju, si razlagam na ta način, da so tu apnenčevi skladi mnogo bolj podvrženi ukraševanju, ker so nekoliko položnejši kot drugje. Zato so vodne komunikacije med Savsko dolino in laško sinklinalo, ki so v začetku postpontske dobe obstojale tu prav tako kot drugod bile kasneje z znižanjem savske erozijske baze prekinjene, ker je ves apnenčev teren zapadel ukraševanju. Samo ob sebi umljivo je, da se je to ukraševanje vršilo mnogo kasneje kot ono na pontskem površju in da imamo v Posavju razlikovati več faz ukraševanja. Seveda se skoraj vsa v raznih dobah pričeta tikraševanja vrše večinoma še danes. Ves ta predel je danes na gosto prekrit s kraškimi dolinami in vrtačami. Prav tako izvirajo vsi savski pritoki v tem predelu šele na meji med apnenčevimi skladi in peščenjaki oz. skrilavci. Morfološko in hidrografsko najbolj karakterističen pa utegne biti prelaz pri Zgornjem Čolnišu, ki kaže, kot da je še do danes obdržal nespremenjen dolinski značaj. Le kakih 500 m sta si oddaljena izvirka po- 102 Da so analogni slučaji (vpliv tektonike na asimetrijo dolin) v jugovzhodnih Alpah pogostni, nam kaže dejstvo, da je ugotovil Winkler na srednjem Štajerskem, da potiska dvigajoči se Kozjak potok Saggau proti severu in da je prav tako v dviganju se nahajajoči predel med Muro in Rabo razmaknil prvo proti jugu in slednjo proti severu (Das Abbild der jungen Krustenbewegungen im Talnetz des steirischen Tertiärbeckens. Z. Deutsch, geol. Ges. 78., 1926, pp. 510, 511, 516). 103 M. Sidaritsch, 1. c., p. 19. tokov, katerili eden teče v Savo, drugi v Medijo.104 V vmesnem delu, kjer je dolinsko dno dvignjeno samo ca. 40 m, je. ostala dolina suha. Izgleda, da sta se oba pritoka, zlasti pa savski, z regresivno erozijo tako približala, da ho iu kmalu prišlo do hidrografske zveze med Savo in Medijo. Ker se nahaja izvir savskega pritoka mnogo nižje od medijskega, je pričakovati, da bo prvi pretočil slednjega in končno morda tudi Medijo samo. Tu je torej ves proces, ki je drugje že davno potekel, šele v stadiju nastajanja. Na južni strani Save imamo tekom postpontske dobe prav tako mnogo sprememb v rečnem sistemu kot so se dogajale na severni strani in ki jih je možno na podoben način razložiti. V zapadnem delu Posavja teče Besnica sprva proti zapadu, nato pa se obrne proti severu, kjer se pri Podgradu izliva v Savo. Dolnji tek Besnice je brez dvoma bivši savski pritok, ki je pritekal s severnega pobočja Jančjega hriba v Savo, kasneje pa z znatnejšo erozivno silo pretočil Besnico vase. Da je slednja tekla naravnost proti zapadu in se najbrže izlivala v Ljubljanico, izpričuje sedlo pri Pečarju v višini 460 m, katerega se poslužuje tudi cesta, ki vodi iz Zadvora odnosno Sostrega v Besnico. Največje spremembe so se dogajale bržkone v okolici Litije. Pri Bregu se izliva v Savo Reka z mnogimi svojimi pritoki, ki imajo večinoma vsi kakor Reka sama v gornjem teku alpsko smer. Izgleda, da je neposredni savski pritok, ki se je tedaj tudi pri Bregu iztekal v Savo, pretočil vase vse pritoke v zaledju. Med Zglavnico in Črnim potokom obstoja v bližini Šmartnega prelaz v višini ca. 300 m, ki je prav za prav večji ostanek nekdanje doline in ki visi nekoliko proti zapadu. Iz tega bi sledilo, da je tekla Zglavnica prvotno v Črni potok. Ostale spremembe v tem predelu, ki predstavlja nekako lokalno depresijo (ker se vse vodovje, ki se pahljačasto razpreza, zdru žu je pri Šmartnem), so, kot se zdi, v zvezi s spremembo savskega teka samega. Med Hotičem in Litijo dela namreč Sava jako značilno dvojno koleno. Prof. Melik me je opozoril na ostanek nekdanje doline, ki poteka od Spodnjega Hotiča mimo Konja proti Ponovičam. Dolina doseza v najvišjem delu višino ca. 320 m ter visi proti vzhodu. Brez dvoma je torej, da je to opuščena savska dolina. Prav tako se priključujem prof. Meliku, ko trdi, da je bila Sava po svojem lastnem pritoku pritegnjena proti jugu na ta način, da je prodrla čimdalje ožje razvodje med svojim tekom odnosno svojim pritokom, ki se je izlival pri Hotiču vanjo, 104 Zanimivo je, da avstrijska hidrografska karta teli dveh voda še ne pozna. in pa pritokom, ki se je stekal šele pri Ponovičah vanjo. Slednji pritok je bila bržkone Reka, na kar kaže njena smer do Zavrstnika in pa prelaz v višini ea. 560 m, ki veže Gradec z Zavrstnikom. Da se je posrečilo slednjemu savskemu pritoku hitreje vzvratno erodirati kot Savi sami, kar se sicer zdi na prvi pogled neverjetno, pa je iskati v tektonski preddisponiranosti tega predela. Kakor že uvodoma povedano, je Tornquist dognal, da se vprav med Hotičem in Litijo močno menjata alpska in dinarska smer. Jasno je, da je bila zaradi tega ta zona mnogo manj odporna nego sosednje ozemlje. Morda je s tem v zvezi tudi lokalna depresija. Reka je bila pozneje pretočena po vzhodnem savskem pritoku, tako da se danes izliva v Savo šele pri Bregu. Dalje proti vzhodu najdemo zopet slične spremembe hidrografskega omrežja. Medved, ki izvira pod Malim Kumom, in Slika 8. Pogled s severnega roba Straškega hriba proti Celjski kotlini v ozadju. Na levi, zapadni strani Savinje se dobro vidi nižji nivo ca 4^0 in, nadalje Malič (934 m), pontski nivo, nato pa sledi proti zapadu nižja planota s Sv. Mohorjem (784 m). Na skrajni desni je Tolsti vrh (838 in). V ospredju sleme z vasjo Golce (354 m) in Sv. Katarino (410 m). Pred tem laška sinklinala z vasio Sv. Jedert. — Verschiedene Flächenreste am rechten Ufer des Savinjadurcnbruchstales. Šklendrovec, v katerega se slednji izliva, dalje Šumnik in končno Polšenski potok teko sprva proti zapadu, nato pa se v razmeroma ostrem kolenu obrnejo proti severu, kjer se izlivajo v Savo. Zvezo med vsemi omenjenimi potoki je še danes lahko ugotoviti. Pri Klenoviku imamo prelaz v višini 684 m, ki veže dolino Medveda in Konjšice. Na Prevegu (sl. 4.) imamo prav tako sedlo, visoko 725 m, ki se nahaja med Konjšico in Šumnikom. Dalje proti vzhodu nahajamo znano sedlo Na prevalcih v višini 480 m, po katerem vodi cesta s Klevišč na Polšnik. Slednjič se nahaja še prelaz pri Češku, kjer doseže višino 500 m. V splošnem se, kakor vidimo, prelazi proti zapadu polagoma znižujejo. Da doseže Preveg v sredi nekoliko večjo višino nego Klenovik. oziroma Češek večjo kot Na prevalcih, bi se dalo razlagati na ta način, tla se pretočenja prvotne enotne reke, ki se je nekje pri Spodnjem Logu izlivala v Savo, niso izvršila istočasno. Domnevati moremo, da je Konjšica Medveda najpreje pritegnila in nato ga je šele Šklendrovec. Prav tako je bil Polšenski potok, o katerem moremo reči, da je ostanek Medveda, pritegnjen preje po Štri-glovcu, da tako označimo neposredni savski pritok, in nato šele je bil njegov zgornji tek pretočen v Šumnik. Na sličen način so se dogajale spremembe rečnega omrežja na severni strani trojanske antiklinale. Savinja sprejema tu celo vrsto manjših pritokov, ki imajo večinoma sredi svojega teka značilno koleno. Zgornji tek voda, ki imajo WE smer, je smatrati za ostanke prvotne (severne) sinklinalne reke. Posebno važno se mi zdi opozoriti na spremembo hidrografskega omrežja v zapadnem delu laške sinklinale in trojanske antiklinale. Kakor sem že zgoraj omenil, je tekla prvotna sin-klinalna reka, tako južna kot severna, naravnost proti vzhodu. Na obrobju Ljubljanske kotline je bila Kamniška Bistrica lokalna erozijska baza, ki je učinkovala na vse porečje vse do tja, koder je ponehavala premoč mnogo nižje savske erozijske baze. Vsled zastajajoče ozir. celo grezajoče se Ljubljanske kotline, na kar nedvomno kažejo posamezni nivoji, kot smo videli v prejšnjem poglavju, je pritegnila Kamniška Bistrica daleč na okrog vse vodovje nase. Dvigajoče Posavje je na drugi strani podprlo njeno akcijo predvsem v tem, da Sava ni mogla zniževati erozijske baze kaj bolj od nivoja Ljubljanske kotline, saj je vso svojo silo uporabila v to, da se je mogla ohraniti v isti višini. Tako je bila prvotna sinklinalna reka razcepljena v dve, Kan-dršico in Račo, obe s popolnoma različno smerjo. Nadaljna usoda Kandršice kot pritoka Medije nam je že znana. Rača je bila kasneje po mnogo aktivnejši Drtišci pretočena v Radoml jo in tako skoraj za polovico svojega teka prikrajšana. Radomlja je namreč vsled večje vodne množine in mnogo večjega strmca (radi dvigajoče se trojanske antiklinale) bila v stanu hitrejše erodirati nego sinklinalna Rača in tvorila tako nekoliko nižjo erozijsko bazo za vso svojo okolico. Tako je torej mogla Radomlja pritegniti kasneje po Drtišci tudi zgornji del Rače. Višina prelaza nad Drti jo znaša ca 390 m. Prav tako je treba računati na lokalno premoč erozijske baze Kamniške Bistrice pri razcepitvi severne sinklinalne reke, ki je bila na ta način razdeljena v Nevljico in Motnišnico. Razvodje med obema dosega višino 667 m. Motnišnica se danes pri Ločici izliva v Bolsko, kjer se tudi obrne naravnost proti severu. Tu se je prav tako izvršil pretok, kakršni so se dogajali v savski dolini. Motnišnica je prvotno tekla nedvomno naravnost proti vzhodu. Nad Ločico je še ohranjen prelaz v višini 520 m, ki nam to izpričuje. Pozneje je bila pretočena v Bolsko ter tako prešla iz kamniško-moiniške sinklinale v Celjsko kotlino. Poleg' vsega tega pa nudi razvoj hidrografskega omrež ja tekom postpontske dobe še mnogo problemov, ki jih bo možno rešiti le s pomočjo podrobnih študij. Wentzlovo domnevanje glede razvoja savskega porečja v Posavju tekom plioeena, odnosno še pred to dobo, je docela nesmiselno in se radi tega nikakor ne morem še posebej sklicevati na njegova obširna izvajanja.106 Njegova razlaga sloni namreč na domnevah (gorske pregraje [Abriegelungen], številna zajezitvena jezera itd.), ki nima jo prav nikake podlage v dosedaj pridobljenih ugotovitvah. Prav tako je iz njegovih izvajanj razvidno, da ne pojmuje povsem pravilno učinkovanja erozijske baze, tako glavne kakor lokalne, na vse sosednje hidrografsko omrežje. Vidimo torej, da je predvsem postpontsko dviganje v Posavju povzročilo dalekosežne spremembe v rečnem sistemu. Po višini teras oziroma posameznih prelazov, ki tvorijo danes razvodja, moremo soditi, da so se vršile le-te večinoma v kasnejši dobi mlajšega plioeena. Pričujoča študija je imela v prvi vrsti namen razjasniti nastanek savske in savinjske prodorne doline in podati hkratu pregledno sliko o morfogenezi vsega Posavja. Tekom študija pa sem naletel na mnogo novih problemov, ki mi jih je, kakor upam. uspelo že sedaj nekaj rešiti. Vendar jih še mnogo ostaja, predvsem onih, ki na j dajo nekoliko jasnejšo sliko o poteku in učinkovanju naj mlajše tektonike. Njih rešitev pa je seveda možna edinole na podlagi podrobnejših študij. Tako upam, da je razprava dosegla svoj cilj tudi v tem, da daje nove poglede in smernice za podrobnejše delo v terenu. Zusammenfassung. Die Morphologie des Saveberglandes. Zur Entwicklungsgeschichte des Savedurchbruches. — Die ältesten Flächenreste konnte ich an den Gipfeln: Kum (1219m), Gozdnik (1092m), Mrzlica (1119m), Javor (1131m), Velika planina (I2()6m) und Bohor (1023 m) feststellen. Die genannten Flächenreste stellen meistens kleine Plateaus dar, um welche (lim 100—350) niedrigere Niveaus gut zu verfolgen sind. Da die nächstunteren der politischen Oberfläche angehören, stellen die höchsten mittelmiozäne 105 J. Wentzel, 1. c., pp. 97.—109. Flächenreste dar. Die Verebnung konnte nämlich nur zur Zeit der größten miozänen Transgression entstanden sein, die hier vom Unter- bis in den Anfang des Mittelmiozäns hinein dauerte. Als Korrelat betrachte ich den mächtigen Mergel von Laško (= Tiifferer Mergel). Die pontische Oberfläche ist viel besser erhalten. Von den ausgedehnten Plateaus in der Umgebung von Zidani most ausgehend konnte ich feststellen, daß die Reste der pontischen Verebnung sogar bis zum Becken von Ljubljana zu verfolgen sind. Die breiten Kalkflächen von Straški hrib und Čimerno befinden sich in der Höhe von 850 m, die Terrassen um den Kum erreichen sogar 960 m. Gegen Süden erniedrigt sich die pontische Fläche in dem ausgedehnten Kalkplateau von Dole auf 750 m. Westlich vom Kum finden wir kleinere Reste, rund 850 m hoch, die weiter gegen das Becken von Ljubljana allmählich niedriger werden (im Cicel j erreichen sie 820 m, auf der anderen Seite der Save im Jančje dagegen nur noch 780 m. östlich vom Kalkplateau von Dole sind die Verebnungsreste noch in 850 m Höhe zu finden, doch erniedrigen sie sich schnell gegen Osten und erreichen dort nur noch 760 m. Weiter östlich zwischen der Sopota und Mirna sind noch tiefere Flächenreste zu ermitteln (Leskovec 720 m) und östlicher bis zur Bucht von Kostanjevica scheinen die pontischen Flächenreste noch in der Höhe von 440—460 m aufzutreten. Da unterhalb von Leskovec fast 200 m niedrigere Plateaus plötzlich auftreten, die ohne jeden Übergang mit dem erstgenannten sind, muß man die Frage nach der Altersbestimmung aller südöstlicheren Niveaus auf der Südseite der Save einstweilen noch offen lassen. Auf Veliko Kozje (987 m) finden wir eine noch gut erhaltene Fläche in 980 m, auf der Lisca (947 m) noch in 920 m Höhe, ebenso auf dem Ješivec (958 m). Im Bohor (1025 m) sind die Terrassen in der Höhe von 770 m dazuzuzählen, obgleich noch höhere (840 m, 920—950 m) vorhanden sind. Die Terrassen in 770 m sind nämlich von allen die breitesten und besterhaltenen und kommen fast überall gut entwickelt vor, aucli dort, wo die anderen überhaupt nicht zur Ausbildung gekommen sind. Die höheren Terrassen (840, 920—950 m) dürften daher vorpontischen Alters sein. Weiter östlich im Orlicazug, wo Si daritsch die höchsten zwei Niveaus (640 und 480 m) noch zu den pontischen Verebnungsresten rechnet, sind die Flächenreste von 480 in (einschl.) herunter schon den jüngeren Niveaus zuzuzählen. Auf der nördlichen Antiklinale sind pontische Verebnungsreste im Westen in der Höhe von 750 m festzustellen, deren Höhe gegen Osten allmählich zunimmt (in der Reber erreichen sie 840 m, im Šipek sogar 900—920 m, im Polhovec 900 m, im Mali und Veliki Rakitovec 840 m und endlich ganz im Osten 720 m). östlich von Reber und Lebenica sind gleich hohe Plateaus vertreten. Westlich von Sveta planina (985 m) sind in 850 m, 880 m, 950 m (Kozica 972 m), 910 m (Reška planina) die Flächenreste nocli gut erhalten. Noch weiter westlich finden wir in Golce (812 m), dann zwischen Kal und Dolgi vrli in der Höhe von 850—880 m, in der Mrzlicagruppe in der Höhe von 850 m, dann gegen Osten in der Höhe von 820 m, 840 m und am Gozdnik in der Höhe von 850 m ebenfalls Verebnungsreste. Am Mol'č endlich sind sie 920 m hoch und östlich des Savinjadurchbruches sind noch im Tolsti vrli (858) und Veliki vrh (805 m) die letzten Reste zu finden. In der Rudnica liegen die höchsten Flächen in 600—620 m Höhe; sie sind ebenso wie im Orlicazug zur pontischen Verebnungsfläche zu stellen. Nebenbei muß ich bemerken, daß die Kalkflächen von Št. Lambert und Konec, die Aigner noch zu den pontischen Flächen rechnet, nicht mehi in dieses Niveau einzureihen sind, da wir ringsherum um dieselben ohne Übergang noch viel höhere Flächenreste ermitteln können. Auch korrespondieren den genannten Flächen die Terrassen auf der anderen Seite der Save, die ebenso sicher als jüngere Niveaus aufzufassen sind, weil sich über denselben noch höhere befinden. Das Gorjanci- Gebirge ist morphologisch selbstständig zu betrachten. Die ausgedehnten Kalkflächen 920—950 m (Blaževa gora) fasse ich als ponti-sche Verebnungsreste auf, desgleichen aber auch niedrigere Flächen (720 m, 630m, 500m, 460 m) in der Abdachung gegen die Saveebene. Nach Tom-q u i s t haben nämlich hier noch in nachpontischer Zeit Absenkungen stattgefunden, wodurch die einstige Fläche zerstückelt wurde. Die Reste der einstigen einheitlichen Oberfläche finden wir jetzt in den gegen die Save zu sich erniedrigenden Stufen, was auch Tornquists Auffassung entspricht, mit dem einzigen Unterschied, daß er die Verebnung ins Eozän verschiebt. Die Niveaus von 460 m abwärts sind schon als jüngeres Pliozän zu betrachten, da auf ihnen Belvedereschotter vorkommt, und zwar um so mehr, als die Schotter schon durch die Bruchlinien abgeschnitten sind. Im Savetal konnte ich acht jüngerpliozäne Terrassensysteme feststellen, die durch das ganze Tal ziemlich gut zu verfolgen sind. Die höchste Terrasse (I.) beginnt im westlichen Teil des Saveberglandes in der Höhe von 720 m und erniedrigt sich gegen Osten bis 700 m, die II. (niedrigere) von 660 m bzw. 680 bis 600 m, die III. von 620 m bis 550 m, die IV. von 580 in bis 480 m, die V. von 530 m bis 450 m, die VI. von 450 m bis 400 m, die VII. von 380 m bis 300 m und die letzte (VIIT.) von 300 m bis 250 m. Das nächste Niveau bei Dol (270 m), das östlich davon noch bei Senožet, Hotič, Litija, Breg, Sevnica und Boštajn (220 m) zu verfolgen ist, gehört schon dem Diluvium an. Diese Terrasse bilden nämlich bei Dol schon Diluvialschotter, obgleich sie bei den anderen Ortschaften noch aus dem anstehenden Gestein besteht. Das weist auch auf die (wenigstens relative) Senkung des Beckens von Ljubljana während der jüngsten Zeit hin. Auf dem nördlichen Abhange des Gorjanci - Gebirges sind folgende Terrassen vorhanden: 350—380 m, 250 m und 180m. Die letzte ist schon dem Diluvium zuzurechnen. Die Hebung erreichte im mittleren Teil des Saveberglandes ihren Höhepunkt (ungefähr vom Kum bis zum Bohor) und zwar schon im frühesten Postpontikum. Die tektonischen Kräfte nahmen dann allmählich ab, jedoch ist ihr Einfluß noch in der jüngsten Zeit zu verzeichnen. Im Savinjadurchbruchstal konnte ich ebenfalls acht Terrassensysteme feststellen und zwar I. 720 in—660 m, II. 640 in — 560 m, III. 550 m — 520 m, IV. 460 in — 450 m, V. 420 m — 400 m, VI. 350 m — 320 m, VII. 300 m und VIII. 260 m — 220 m. Die letzte ist allerdings als Diluvialterrasse aufzufassen. Den erwähnten Terrassensystemen so im Savetale wie im Savinjatale entsprechen auch diejenigen in der Synklinale von Laško, wo ich nur die höheren fünf Niveaus näher beschrieb (die niedrigeren d. h. die Quertäler begleitenden außer acht lassend). Die mittleren Niveaus weisen im Bereiche der Antiklinalen auf eine stärkere Aufwölbung hin. Man kann also sagen, daß sich die intensivste Aufwölbung seit der ältesten Zeit, für die man noch Verebnungsreste feststellen kann, immer in demselben Teile des Saveberglandes widerholt. Man hat aber außer den höher gelegenen Terrassen noch andere Beweise, die auf die intensivere Aufwölbung dieser Teile liinweisen. Auf die stärkere Hebung des Kuni zeigen z. B. die miozänen Transgressionsrelikte nördlich von Zgornje Jelovo (Basalkonglomerate, Leithakalk, Mergel von Laško), die fast 100 m tiefer liegen als die 7 km entfernte Reste (Basalkonglomerate) am Mali Kurn. Die ersten Anfänge des Savesystems im Savebergland reichen noch in die Zeit des Mitteloligozäns, als das Meer in die entstandenen Synklinalen ein gebrochen war. Die kleinen Bäche flössen von den Abhängen der Antiklinalen, die die damalige Wasserscheide bildeten, direkt ins Meer. Zur Zeit der Regression des oberoligozänen Meeres folgte diesem die Save und bildete so die Erosionsbasis für das gesamte Flußgebiet der südlichen Synklinale. Durch die größte Transgression (vom Untermiozän bis in den Anfang des Mittelmiozäns hinein) wurde das aquitanische Flußsystem verkürzt. Zur Zeit der darauffolgenden Regression begann sich das Flußsystem wieder zu entwickeln. Die Entwicklung wurde während der zweiten miozänen Transgression ein wenig gehemmt, jedoch bei weitem nicht in dem Maße wie zur Zeit der ersten, da die zweite nicht mehr ein solches Ausmaß erreichte. Die Save selbst begann sich erst in nachsarmatischer Zeit zu entwickeln, worauf schon Krebs, Winkler und Aigner hinwiesen. Damit wurde die Anlage des heutigen Savesystems im großen und ganzen gegeben. Uber die tektonisch beeinflussten Tälern schrieb seinerzeit schon Bittner. Zur Zeit der pontischen Transgression entstand die ausgedehnte Fastebene, deren Reste bis heute noch gut erhalten sind. Dabei wurden fast alle miozänen Sedimente von der südlichen Antiklinale entfernt, was auch Winklers Ansicht ist. Eben deshalb kann ich aber seiner Meinung, daß die Anlage des Flußsystems neben der Antezedenz auch durch Epigenese erklärbar ist, nicht beistimmen. Die Entstehung des Savedurchbruches begann erst in der nach-pontischen Zeit, als die Save durch die Aufwölbung ihr Bett canonartig in die südliche Antiklinale einsägen mußte, wohin sie sich bald nach der pontischen Verebnung durch ihr Schlängeln auf der Fastebene begab. Da die Save auf diese Weise in der Antiklinale von Litija gefangen wurde, entstand in der Synklinale von Laško durch die selektive Erosion ein neues Flußsystem, das anfangs auch die direkten Saveflüsse an sich zog. Doch das dauerte nicht lange, denn die Save bekam bald die Übermacht. Durch die Hebung bzw. die Senkung der Save d. h. der Erosionsbasis wurden die direkten Zuflüsse in stärkere Erosionstätigkeit gesetzt. Dadurch sind mehrere Anzapfungen der Syklinalflüsse zustande gekommen. Durch solche kombinierte Anzapfungen ist auch das Durchbruchstal der Savinja entstanden, die früher wahrscheinlich geradeaus nach Osten floss. Es ist also nicht als antezedent zu betrachten, wie das Winkler und Aigner annehmen, die seine Entstehung sogar in die nachsarmatische Zeit versetzten. Die Savefalten, die der Savinja den Weg nach Süden absperrten, bestanden schon in vorsarmatisclier Zeit. Die nachfolgende Transgression reichte auch nicht so hoch, daß durch damalige Sedimente beide Antiklinalen vollends bedeckt würden. Es ist aber auch auf keine andere Weise möglich das Knie zu erklären, das die Savinja bei Celje bildet. Der zickzack förmige Verlauf des Flusses zeigt ebenfalls deutlich, das einige Teile des Durchbruchstales Reste vormaliger Flüsse darstellen. Auf Grund der Höhe der betreffenden Wasserscheiden bzw. Pässe kann man feststellen, daß die meisten Flußverlegungen im jüngeren Pliozän entstanden sind. Durch die starke Senkung der Erosionsbasis verfielen die ausgedehnten Kalkflächen beiderseits der Save bald der Verkarstung. Dadurch haben sich ihre damaligen hydrographischen Verhältnisse bis heute am besten erhalten. Die große Windung, die die Save zwischen Trbovlje und Hrastnik macht, ist nicht durch petrograpliische Bedingungen oder tektonische Einflüsse entstanden (obgleich wir das durch den Savelauf der bis Hrastnik eine fast rein alpine, von da weiter aber eine ausgesprochen dinarische Richtung einnimmt, zu erklären versucht werden), sondern die Save ist nur durch die stärkere Hebung des Kum stark nach Norden abgedrängt worden. Das nördliche Ufer ist in diesem Teile des Durchbruches sehr steil, fast ohne Terrassen, währenddessen am Abhange des Kum vorhandene Terrassen gegen das Savetal ziemlich geneigt sind. Durch die senkende Bucht von Kostanjevica wurden alle ihre Zuflüsse in starke Erosionstätigkeit gesetzt. Dadurch gelang es einem derselben, bei Krško die Fortsetzung des Orlicazuges durchzuschneiden und so die Save in diese Richtung zu leiten. Dieser Durchbruch entstand erst in nachponti-seher Zeit. Die Asymmetrie des Sopotatales im Süden des Kum ist größtenteils durch petrograpliische Einflüsse bedingt, liier verläuft nämlich die Grenze zwischen den Triaskalken und paläozoischen Schichten (Sandsteine und Schiefer). Die Went z else hen Ausführungen und Schlußfolgerungen hinsichtlich der Entwicklungsgeschichte des Savesystems zur Pliozänzeit finden in den bis jetzt festgestellten Tatsachen keine Stütze und sind daher vollkommen abzulehnen. Anton Melik: Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Premotrivajoč hidrografsko omrežje v severnem delu Dinarskega sistema in bližnjih Alp opazi geograf predvsem naslednje značilnosti. Daleč proti zapadu, prav v osrednje pasove gorovja in še čez segata dve porečji; Sava ima svoje izvore v osrčju Julijskih Alp, a s severnega Krasa dobiva še svoje pritoke, Kolpa pa izvira ni izbira prve dotoke med Risnjakom in Snežnikom, torej brž v zaledju Kvarnerskega zaliva. Med obema porečjema imamo še dva savska dotoka, ki sta oba neprimerno krajša, Krka in Mirna. Prva nas preseneča s svojim zgornjim delom; na kolenu pri Soteski se ji smer spremeni pravokotno, a na istem mestu dobi od ]Y dotoka Radečo in Sušico. Pod Rogom je takorekoč konec Krkinega nadzemskega porečja in gornja Krka ima bolj značaj pritoka kot glavne reke. Mirna je še krajša voda. Tudi njeno porečje je izrazito nesimetrično; z leve strani ji doteka neprimerno več in daljših potokov nego z desne in tudi zgornji tok s pritokom Cedilnico kaže po svo ji obliki značilen zaokret od leve. Hidrografske značilnosti dolenjskih rek moramo izpopolniti z upoštevanjem kraške hidrografije, dotakanjem kraške vode. Krka dobiva v zgornjem delu obilo vode podzemskim potom, in sicer domala iz vsega območja Grosupeljsko-Radenskega polja in iz celotnega porečja Rašice, vrh tega tudi iz Ribniške doline, dočim glede Kočevskega polja še niso ugotovljene podzemske zveze, domnevajo pa se bodisi v pravcu h Kolpi (pri Dolu-Polja-nah pri Starem trgu) ali v smeri h Krki (v izvoru Radeče Podturnom pri Toplicah).1 — Prav tako dobiva Ljubljanica vodo podzemskim potom, in sicer z Logaškega, Planinskega, Cerkniškega in Loškega polja, zraven pa še vodo z Bloške planote, od Loškega Potoka in s Prezidanskega ter vodo s Pivke. Iz dosedanjih raziskavan j nam je znano, da se je razporeditev porečij v teku poslednjih faz geološke preteklosti precej spremenila; ves predel severnega Dinarskega sistema se je nekdaj odmakal normalnim nadzemskim potom in v precejšnjem obsegu v drugačni smeri nego dandanes. Iz območja današnjega Kočevsko-Ribniškega polja je tekla voda nadzemskim potom v Kolpo, prav tako s planot med navedenim poljem, Bloško planoto ter Loško-Prezidansko dolinsko progo.2 Ves predel severno odtod pa se je nadzemsko odtakal v Ljubljanico in sicer vse današnje porečje Rašice, Dobrepolje ter Grosupeljsko - Radenska kotlina.3 Porečji Kolpe in Ljubljanice sta se potemtakem stikali na dovol j dolgi črti in razvodnica med njima je potekala od Kozjega vrha nad Prezidom čez višine nekje v okolici Loškega potoka, pa dalje po Slemenih pri Sv. Gregorju nad Sodražico in po Mali gori ter vsaj še po višinah nekje južno od Kukovega. Od tega je oslala danes razvodnica samo še v predelu Kozjega vrha ter morda še ponekod severnovzhodno od tod na 1 Poročilo nekdanjega deželnega hidrografskega oddelka v Ljubljani o raziskovalnih delih v 1. 1912. z dne 9. maja 1913. S strojem pisan rokopis, str. 2 in 27. Prim. Dr. A. E. Forster, Hydrographische Forschungen in Inner- und Unterkrain. Mitt. Geogr. Ges. Wien 1922, str. 6 sl. — L. W a a -gen, Karsthydrographische Mitteilungen aus Unterkrain. Verb. Geol. R. A. 1914, str. 102 sl. — Dr. J. Rus, Ribnica in Kočevje. Glasnik Geogr., dr. Beograd sv. 5. 1921, str. 1ST—188. 2 N. Krebs, Zur Geomorphologie von Hochkroatien und Unterkrain. Z. d. Ges. Erdk. Berlin. Sonderband 1828—1928, str. 225 sl. 3 Anton Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice. Geogr. Vestnik IV., str. 69 sl. Bloški planoti; v ostalem delu pa se je na široko vrinila Krka ter Kolpi, a še v mnogo večji meri Ljubljanici prevzela vodo. Porečju Krke bi ostala potemtakem za prvotno dobo zelo ozka proga, prav tako ozka tudi njenemu dotoku Temenici, ki ima povsem vzporeden tok in je prav tako skoro brez nadzem-skili pritokov. Kakor stisnjeni se zdita med pliocensko Ljubljanico ter Mirno. Temenica je še danes majhen potok, ker ima tudi podzemskega dotoka skrajno malo. Krka je znatno večja, za kar se ima zahvaliti samo bogatemu dotoku kraške vode na vsem potu od izvirov do kolena pod Sotesko. Na osnovi navedenega se vsiljuje nad vse interesanten problem, napraviti si sliko hidrografskega razvoja na Dolenjskem, pred vsem v obsegu porečij Krke, Temenice in Mirne. Ker imamo pri tem v večini predela opravka s kraško površino, se nam je treba lotili naloge z rekonstrukcijo nadzemskih vodnih tokov, ki so morali obstojati pred pričetkom zakrasevanja. V predelu zgornje Krke se nam razkrijejo pri tem naslednja zanimiva dejstva. Krka teče domala na vsem potu od izvirov pa do Soteske — nadaljnji potek nas v okviru te razprave ne zanima — v tesni strugi, ki je vrezana v obliki kanjona v živoskalna tla, v globini več metrov, na nekaterih sektorjih, na pr. pri Zagradcu, Šmihelu celo 20—25 m. Tak značaj ima struga že takoj pod izvirki in prav tako na spodnjem toku edinega dotoka, Višnjice, pod Muljavo.4 Le mestoma se vidi neposredno ob vodi neznatna alu-vijalna ravnina, ki jo preplavlja Krka ob visokem vodnem stanju; vse skupaj pa je obdano s strmima skalnima stenama rečne struge. Ob Temenici, Mirni, Rašici in dr., prav tako v območju Ljubljanske kotline je stvar drugačna; tamkaj teče sedanja struga sredi širše aluvijalne ravnine, zato prestopajo reke in potoki bregove zlahka že ob razmeroma manjšem deževju, dočim so pri Krki, tekoči spodaj na dnu kanjona, sploh izključene. Naznačena razlika priča nedvomno na različno tektonsko dogajanje a" obeh področjih. Šele zgoraj na vrhu kan jonske Krkine struge se površina razširi. Tu imamo široko rečno teraso, ki spremlja reko na obeli straneh, ponekod samo na eni; posebno široka je v predelu pri Jami-Dvoru, med Žužemberkom in Sotesko; tu je terasa v vi- 4 Krkino korito ali žleb opisuje na več mestih Črtomir Nagode v svoji pariški disertaciji fit ude geologique et geographique relative au reseau ferroviaire projete eil Yougoslavie oecidentale (izišli v Revue de Geographie physique et Geologie dynamique. Paris 1931); posebni odtis, str. 90, sl., 101. šini 200—215 m. Pri tem je pripomniti, da se v njej razlikujeta dva ločena nivoja in sicer spodnja, posebno izrazita terasa v višini 200—205 m in druga, manj izrazita, v višini 210—215 m. Krka teče tu v višini okrog 185 m. Teraso (205 m) pri Dvoru omenja že Seidl, ki jo stavlja po nastanku v dobo diluvijalnega jezera pri Prečni na Krki nad Novim mestom.5 Doba tektonskega mirovanja, v kateri je nastajala dvorska fluvijalna terasa kot dno doline, je morala biti razmeroma zelo dolga, zakaj n jena širina znaša mestoma do lMjkm, povečini pa je seveda mnogo ožja. Naslednja višja terasa, zelo izrazila in široka, se nahaja v sektor ju pod Žužemberkom v višini 250—255 m; na jlepše se vidi okrog Sadinje vasi, tvoreč pravo ravnico, prekrito s plodno, dolilo obdel ano prstjo, razjedeno samo s plitvimi vrtačami. Na njej pa se dvigajo nekatere položne kope 10—15 m visoko (na eni stoji Trebča vas), očividno kot ostanek rečne terase v višini 265 do 270 m. Na desni strani Krke imamo v dolini položne kope v višini okroglo 250—270 m, kar odgovar ja terasi s kopami na levi. Računati moramo tedaj dve terasi v višini 250—270, eno spodnjo in drugo zgornjo: obe se nadaljujeta tudi navzgor, kakor tudi v smeri navzdol, le da ni mogoče povsod razlikovati ene od druge. V dobi terase Sadinje vasi je bila krška dolina znatno širša kot v dobi dvorske terase, vendar bi bilo sklepati po legi in obsegu teras na nekaterih mestih, da se zdi razlika večja radi neenakomerne razporeditve, to se pravi, da je Krka v obeli dobah me-andrirala. Naslednja terasa ob Krki se razprostira že v višini 300 do 520 m v predelu okrog Žužemberka, morda z dvema stopnjama, prvo 300—305 m, drugo 310—320 m (na pr. vas Adamovo). Toda značilno je, da je ohranjena samo na levi strani Krke in drugič, da se v razliko od dosedaj naštetih teras, ki so omejene na progo krške doline same, razprostira široko v notranjost do Lisca in ob njem tja do Dobrniča, ohranjena v položnih kopah brd, ki se dvigajo med globlje vrezanimi uvalami ter kraškimi kotanjami različnih oblik. Ta terasa tedaj ni več neposredno delo bočne erozije Krke same, kakor dosedaj navedene, marveč so morale na njeni izdelavi sodelovati tudi druge vode, ki so tvorile nad-zemske dotoke Krke. Kakor pa je ta terasa na široko razvita okrog Žužemberka, se v smeri ob Krki navzgor presenetljivo zoži ter spremlja sedanjo dolino le v maloobsežnih ostankih na obeh straneh. Zdi se pa, da ima znatno manjši strmec nego sedanja Krka in spodnje terase ob njej in podoba je, da prihaja 5 Ferd. Seidl - W. v. Teppner, Der diluviale See von Prečna bei Novo mesto. Carniola IX. Ljubljana 1919, str. 150. do povirja Krke v glavnem v višini 550—540—550 m; v tej višini je ohranjena v širšem pasu ob spodnjem Višanskem potoku, blizu do Muljave. Geografska razporeditev terase 500—520 m priča na nedvomen način, da . Postaje Jug - Süd Jugozapad — Südwest Stationen J -š >2 ^ bD “3 C -2 — 11 0- fc, ■J? 1 v g <£ ti s -e JS ^ O «- 3 t 0) rt •*- E •= S ^ bc "3 C £ 3 £ £ •S, 1 ju C "c o Oh CO g 1 £ S. O t* 3 t Reka . . . Trst . . . Gorica . . Dol Gomanjče Kočevje Ljubljana Hotič Obir . . Celovec Žabnica . . Rog. Slatina Maribor . . Cven . . Gleichenberg Gradec . . 15-4 46 6-3 255 66-7 11-8 196 00 11-3 24 3-8 6-8 1*9 377 221 23-1 242 57 150 46 9 719 17-5 21-6 0 0 21-6 45 52 89 33 49-7 27-0 23-1 15-7 53 12-8 34 4 45'0 12-7 267 00 301 45 72 99 68 27-9 274 240 246 5-4 95 354 67 3 17 7 232 o-o 20-5 27 5'8 7-7 6-5 32'4 269 23'7 79 9 21-0 43 6 142-2 250.9 59-7 91-1 00 835 141 220 33-3 18-5 147-7 103-4 93-9 17-3 6-4 5-6 308 30-9 26 2 34-2 91 597 354 27-1 62 2 18-9 3-3 34-5 306 364 138 164 341 392 309 559 11-6 586 501 486 645 273 4-9 385 34-8 47-3 153 149 26-5 553 23 9 436 13-0 448 453 38-9 56-9 256 5-7 360 435 269 11-2 7-8 312 40-9 266 36 4 15'6 645 38 4 30-8 571 18-7 29 332 34 2 1279 46-7 44-7 122-6 166 3 107-6 170-1 49-3 227-6 169-2 145-4 240.7 90-5 16-8 142-2 1431 Tabela 7. Tabela 8 Postaje Stationen Zapad — West Severozapad — Nord west Zima Winter Pomlad Frühling | Poletje 1 Sommer J Jesen | Herbst Leto Jahr Zima Winter | Pomlad Frühling ! Poletje i Sommer Jesen Herbst O t- 3 t Reka . . 11-9 33-5 36-2 17-9 99-5 21-0 22-0 23-6 17-8 84-4 Trst . . . 11-7 229 316 17-1 83-3 79 19-4 20 3 12-2 59 8 Gorica . . 26 9-6 137 4.3 30-2 55 72 90 4-6 263 Dol . . 14-1 24-8 402 27-9 1070 296 225 270 267 105-8 Gomanjče 1-9 41 50 31 141 0-2 07 04 01 1-4 Kočevje . 17-3 19-6 211 15-4 73-4 261 24-8 295 21-5 101-9 Ljubljana . 23 3 244 20-3 191 871 229 18-6 218 20-7 84-0 Hotič . . . 25-5 370 27-3 26-4 116-2 66-8 62-7 73-8 61-2 264-5 Obir . . 39-5 39-2 371 359 151-7 406 35-2 35-8 32-2 143-8 Celovec . 10 8 153 135 99 49-5 63-3 765 73-5 60 0 273-8 Zabnica . 322 32-5 24 0 29-7 118-4 23-4 275 22-3 190 922 Rog. Slatina 8-3 9-9 10 t 10-0 38-3 12 4 16 9 141 13-4 56-8 Maribor . . 38-5 41-8 527 38 6 171-6 409 296 28'4 30-7 129-6 Cven . . . 2-4 36 36 1-6 11-2 2-8 64 55 2-4 17-1 Gleichenberg. 301 261 26-1 227 105-0 223 21-7 218 18-9 84-4 Gradec . . 16-5 291 255 13-2 84-3 360 330 31-2 25-8 126 0 vrši brez vsakih preciznih instrumentov, le po grobem ocenje-nju z dimom, z žepnimi robci, z namočenim prstom ter po opazovanju krivenja drevesnih vej in to tudi v nočni uri ob devetih zvečer. Ker prevladujejo na našem ozemlju še predvsem vetrovi iz severnovzliodne in južnozapadne smeri, se s takim opazovanjem kaj rade zanemarjajo in slabo zapisujejo ostale smeri, ki se bolj poredkoma pojavljajo in so poleg vsega tega navadno šibke. Nadalje vpliva na neenak potek povprečne smeri vetra na posameznih postajah tudi ne ujemajoče se število let in neenaka na razpolago stoječa opazovalna doba. Toda če pregledamo istočasno vse postaje, opazimo, da beleži večina isti letni potek, ki ga lahko potem generaliziramo na celokupno ozemlje. Isto velja za vse tabele. Potek severne smeri nam bo jasnejši, če si prej ogledamo severnovzhodno in severnozapadno smer v tabelah 2. in 8. Letni tok severnovzhodne smeri ima le en maksimum in to pozimi. Vetrovi iz te smeri spadajo k vetrovom, ki spremljajo depresije. So torej ciklonalni vetrovi. Znano je, da krožijo Aretrovi okoli središča depresije na severni hemisferi v nasprotnem smislu urnega kazalca. Ako se nahaja depresija s svojim središčem južno od kake postaje, tedaj pihajo na tej postaji vetrovi iz severnega polkroga. Takih situacij imamo pozimi nad našim ozemljem vse polno. V zimski dobi potujejo namreč depresije ob južnem robu Mediteranskega morja od zapada proti vzhodu. Obširneje sem poročal o teh potovanjih depresij v prej omenjeni razpravi „Letni tok padavin na Slovenskem”. Ko se nahaja središče depresije n. pr. nad Tirenskim morjem, tedaj pihajo nad našim ozemljem vetrovi iz severnovzhodne smeri. S pomikanjem depresije proti vzhodu se spreminja tudi smer vetra pri nas. Ko preide depresija na Jonsko morje, vlada nad našim ozemljem severni, a ko se nahaja nad Egejskim, oziroma nad Črnim morjem, tedaj zavlada severnozapadni veter. Te situacije depresij prevladujejo pozimi in odtod izvirajo prevladujoči vetrovi iz severnovzhodne, severne in severnozapadne smeri v tej letni dobi. Severnovzhodni, vzhodni in južnovzhodni vetrovi so znani pod imenom „burja“. Poletne maksime severne in severnozapadne smeri pa bom razložil, ko si bomo ogledovali zapadno smer v tabeli 7. Nekatere postaje, ki se nahajajo že globoko v notranjosti kontinenta, kakor Rogaška Slatina, Cven, Gleichenberg, ne zaznamujejo maksima vetrov iz severnega polkroga pozimi, temveč spomladi in jeseni. Mislim, da bo temu vzrok sledeče: zimske depresije z južnega roba Mediteranskega morja povzročajo ve- trove iz severnega polukroga, to se pravi burjo, le nekako do južne meje Panonske nižave. Nad tem predelom, kakor nad vso centralno in vzhodno Evropo prevladuje v zimskem času anti-ciklonalno tilio vreme. Torej ne da bi bili nad vzhodnimi slovenskimi postajami severni vetrovi nadomeščeni s kakimi vetrovi iz druge smeri, ampak nad temi postajami prevladujejo pozimi tišine. Premaknitev maksima severnih vetrov na pomlad ali jesen v tem delu slovenskega ozemlja bo takoj sedaj obrazložena skupno z vzhodno smerjo. V tabeli 3., ki nam predstavlja letni tok vetrov iz vzhodne smeri, opazimo, da beleži večina postaj dva maksima, in sicer enega spomladi ter drugega jeseni. Sličen potek imajo tudi južnovzhodna, južna in južnozapadna smer v tabelah 4., 5. in 6. Nekatere postaje v notranjosti imajo enak potek tudi pri za-padni smeri. Vzrok takemu letnemu poteku pri navedenih smereh tiči zopet v depresijah. Spomladi in jeseni potujejo namreč depresije pretežno ob severnem robu Mediteranskega morja. Za nas pride predvsem v poštev situacija, ko se nahaja sekundarna depresija nad gornjim Jadranom. Naše ozemlje je tedaj zelo blizu središča depresije, večkrat celo ravno v središču. Kajti spomladanske depresije jo večkrat mahnejo z gornjega Jadrana preko Krasa nad Panonsko nižavo in odtod dalje proti Črnemu morju po takozvani Vc-poti, dasiravno preferirajo v tem letnem času najraje pot V d, vzdolž po Jadranu. Depresije na prvi kakor na drugi poti povzročajo ob prihodu vzhodne, južnovzhodne in južnozapadne vetrove, ob odhodu pa preide njihova smer preko jugozapada in zapada navadno skokoma na severovzhod. Bolj kontinentalne postaje. Rogaška Slatina, Cven in Glei-chenberg zaznamujejo maksime vetrov iz severnega polkroga, kakor že gori omenjeno, tudi spomladi in jeseni. To pa zato, ker se nahajajo te postaje spomladi in jeseni še severno od serci išča depresij. Nadalje opazimo v tabeli 5., da beležijo vse kontinentalne postaje maksimum vetrov iz južne smeri poleti. Deloma zapazimo isio tudi pri južnovzhodni in južnozapadni smeri. Poleti preferirajo namreč depresije zgornjega Jadrana najraje pot Vb preko našega ozemlja v smeri proti Poljski. Nadalje potujejo v poletnem času zelo pogostokrat depresije iznad Severnega in Vzhodnega morja preko Nemčije in Poljske ter Ukrajine na Črno morje po poti lila. Pri takih situacijah se nahaja naše ozemlje južno od središča depresij, kar povzroča predvsem vetrove iz južnega polkroga. Vendar segajo južni vetrovi v splošnem le do Julijskih Al]) in kraških planot. Južno od teh planin- skill pregraj so pojavijo na tak način nastali južni vetrovi le redkokdaj. Pač pa opazimo na postajah neposredno tik morja, kakor sta Trst in Reka, da zaznamujejo maksimum vetrov iz južno-zapadne in zapadne smeri poleti. Ti vetrovi pa niso ciklonskega značaja, ampak so le lokalnega pomena. Poleti se notranjost kontinenta močno segreje in s tem tudi zrak. kar ga razredči in dvigne kvišku. Zrak neposredno nad morjem pa je relativno hladnejši in skuša izpolniti razredčene prostore nad kontinentom. To povzroča južnozapadne in zapadne vetrove v Primorju, ki segajo v splošnem le do alpskih in kraškili planinskih pre-graj. Pozimi je stvar obratna. Iz mrzlega kontinenta pihajo celinski severni in severnovzhodni vetrovi proti toplejšemu morju. Ti vetrovi v tabelah niso posebej razvidni, ampak tvorijo skupno z vetrovi depresijskega značja zimski maksimum vetrov iz teh smeri. Morslci in celinski veter se izmenjujeta tudi z dnevom in nočjo. To izmenjavanje v tabelah te razprave ni razvidno, ker se bavim le z letnim tokom vetrov.'1 Vendar poletni zapadni vetrovi niso le marinski vetrovi, torej le lokalnega pomena, ampak sega njih območje daleč v notran jost. Saj beleži celo Maribor maksimum zapadnih vetrov poleti. Ti vetrovi pripadajo vetrovom splošne cirkulacije v atmosferi. Znano je, da spadajo naše geografske širine v tem pogledu k sistemu prevladujočih zapadnih vetrov. In sicer so ti vetrovi razviti pri nas predvsem poleti. Pas visokega zračnega pritiska na 30"—35° geografske širine, ki velja kot vzrok teh vetrov, se namreč preko leta pomika za solncem. Poleti je naj-severneje in tako najbliže našemu ozemlju. Često se pripeti, da se v tej letni dobi odcepi od njega en del visokega zračnega pritiska ali pa odpošlje proti severu takozvani klin visokega pritiska, ki preplavi potem vso južno in centralno Evropo. Pri taki situaciji pravimo navadno, da je „azorski“ maksimum razširil svoj delokrog preko Evrope, v nasprotju z zimsko situacijo, ko preplavi Evropo visoki zračni tlak s polarnega ozemlja, takozvani „grenlandski“ maksimum. Možno je, da se ta dva maksima tudi združita in tedaj vlada od 30° s. š. do severnega pola en sam maksimum zračnega pritiska. V takih slučajih dosežejo antipasati, ki pihajo v visokih višinah od ekvatorja proti 35° s. š., tudi višave nad našim ozemljem. Znano je, da morajo zaradi zemeljske rotacije spreminjati svojo smer tem bolj na desno, 3 S teni izmenjavanjem se bavi L. Barda: Sommerliche Pilotbeobachtungen im Südwesten Oesterreichs während der Kriegszeit. Met. Zeitschrift. April 1928, p. 131. čim severneje dospejo, dokler ne postanejo nad našimi širinami čisto zapadni. Ker pihajo za njimi vedno novi vetrovi, so prisiljeni, da se spustijo k tlom. Tu prehaja en njihov del v severno-zapadno in severno smer, dokler se končno ne spuste zopet proti ekvatorju kot severnovzhodni pasati. Drugi njihov del pa se oh rne proti severu in piha proti polarni fronti kot južni topli veter. Primeri prvega dela se vrše nad našimi kraji predvsem poleti in odtod izvirajo poletni maksimi vetrov iz zapadne, severnozapadne in severne smeri v tabelah 7., 8. in 1. Poleti se radi močnega segrevanja tal v Arabiji in Perziji razvije nad tem ozemljem nizek zračni tlak, ki pritega na eni strani severnozapadne vetrove z Mediteranskega morja in med drugim tudi z našega slovenskega ozemlja. Znani so ti vetrovi pod imenom „etezije“. Na drugi strani pa struji v imenovano segreto ozemlje zrak z Indijskega oceana pod imenom „monsun“. Torej isto, kar povzroča slovite indijske monsune, povzroča tudi naše poletne severne in severnozapadne vetrove ali etezije. S tem je obrazložen tudi poletni maksimum severne smeri, kakor je bilo v začetku razprave najavljeno. Primeri drugega dela nastopajo predvsem spomladi in jeseni, ko je omenjeni pas visokega pritiska še precej južneje od nas in se radi tega ne morejo razviti pasati na tako visokih geografskih širinah. Odtod pride tako visoka frekvenca takozvanih „prevladujočih“ južnozapad-nih vetrov v naših krajih spomladi in jeseni. Mislim, da je s tem letni tok v smeri vetrov nad slovenskim ozemljem dognan in razložen ter nam preostane, da izpregovo-rimo še nekaj besed o njih frekvenci. Zadnja rubrika v vsaki tabeli nam pove, kolikokrat na leto je povprečno zabeležena dotična smer tabele. Če primerjamo rubrike med seboj, vidimo, da je najčešča severnovzhodna smer. Prevladujejo torej vetrovi ciklon-skega značaja s situacijo, ko se depresija nahaja nad gornjim Jadranom, odkoder odpotuje potem vzdolž jadranske obale proti jugovzhodu. Sledi nato južnozapadna smer, ki jo skupaj tvorijo vetrovi ciklonskega značaja in prevladujoči južnozapadni vetrovi splošne cirkulacije v atmosferi. V Primorju doprinesejo mnogo k tej smeri tudi južnozapadni morski vetrovi. Nekako isto frekvenco imajo južnovzhodna, zapadna in severnozapadna smer. A najredkeje se pojavita čisto severna in čisto južna smer. Zusammenfassung. In der vorliegenden Arbeit wird der jährliche Gang der Windrichtungen im slovenischen Gebiet behandelt, doch wurden in die Erörterung auch die unmittelbar angrenzenden Gebiete Oesterreichs und Italiens einbezogen. Als Grundlage dienten die monatlichen Mittelwerte der 35 jährigen Periode 1881—1915. Da jedoch an den meisten Stationen nicht durch den ganzen Zeitraum hindurch beobachtet wurde, stellen die Werte der Tabellen 1. bis 8. nicht Mittelwerte der obengenannten Periode dar, sondern nur Mittelwerte der angegebenen tatsächlichen Beobachtungsperioden.4 Die kürzeste Periode umfasst 10 Jahre. Für die gestellte Aufgabe war es nicht nötig, einzelne Mittelwerte der unvollkommenen Beobachtungszeiten auf die 35 jährige Periode zu reduzieren, da ja die Mittelwerte der jährlichen Verteilung des Windes während einer zehnjährigen Periode im Vergleich mit den Mittelwerten einer 35 jährigen Periode nur unwesentliche Abweichungen aufweisen können. Auf Grund dieser Mittelwerte kam ich zum Schlüsse, dass in unserem Gebiet am meisten die nordöstliche Richtung beobachtet wird. Dieselbe hat sein Maximum im Winter und wird verursacht durch Depressionen, welche in dieser Jahreszeit entlang des südlichen Randes des Mittelländischen Meeres vom Westen nach Osten dahinziehen. Dasselbe gilt auch für das winterliche Maximum der nord- und nord-westlichen Richtung. Jedoch verzeichnen Stationen im Nordosten des Landes, wie Rogaška Slatina oder Gleichenberg, das Maximum dieser Richtungen im Frühling und Herbst. Im Winter herrschen nämlich über diesem Gebiete, wie über ganz Zentral- und Osteuropa, vor allem antizyklonale Situationen, die stilles Wetter zur Folge haben. Es weiden vor allem Kalmen eingeschrieben. Erst wenn die obengenannten Depressionen im Frühling und Herbst viel nördlicher vorgerückt sind, verursachen Winde aus den Richtungen des nördlichen Halbkreises. An zweiter Stelle folgt dann die südwestliche Richtung, die ihr Maximum im Frühling und Herbst aufzeichnet und wird erstens durch Depressionen, die jetzt entlang des nördlichen Randes des Mittelländischen Meeres wandern, zweitens durch vorherrschende Südwestwinde der allgemeinen Zirkulation der Atmosphäre in unseren Breiten verursacht.Tm Küstenlande erreicht diese Richtung ihr Maximum im Sommer. Das ist aber nur die Folge der täglichen Periode der Land- und Seewinde, die im Sommer im Küstengebiete am meisten entwickelt sind. An dritter Stelle folgen mit beiläufig derselben Frequenz die süd westliche, westliche und süd-östliche Richtung, jedoch ist die Entstehungsursache und die Eintrittszeit der Maxima dieser Richtungen eine verschiedene. Das Frühlings- und Herbstmaximum der südöstlichen und südlichen Richtung wird durch Depressionen verursacht, das sommerliche Maximum der westlichen, nord-westlichen und auch der nördlichen Richtung dagegen durcl allgemeine Zirkulation der Atmosphäre. Das Rossbreitenmaximum des Luftdruckes hat sich im Sommer stark unserem Gebiete angenähert, so dass wir die sommerlichen Winde aus dem nördlichen Halbkreise unseres Horizontes schon als erste Anfänge der Passate beobachten können. Am seltensten wTird die reine nördliche und südliche Richtung beobachtet. Stationen im Nordosten des Landes verzeichnen das Maximum der Südrichtung im Sommer. Das kommt davon, weil die Depressionen, die von der Nordsee über Deutschland und Polen zum Schwarzen Meere wandern, diese Strasse im Sommer vorziehen und sich die Stationen demnach südlich von diesen Depressionen befinden. 4 Lage und Beobachtungszeit dieser Stationen ist aus der Karte und Tabelle 1. in meiner Abhandlung „Der jährliche Gang der Niederschläge“ im Geografski Vestnik, V.—VI. Ljubljana 1930 ersichtlich. Srečko Brodar: Temperature v Potočki zijalki na Olševi. S termogramom v prilogi. V zvezi z raziskovanjem naše jamske paleolitske postaje Potočke zijalke na Olševi se je nabralo toliko podatkov o njenih temperaturnih prilikah, da bi bilo škoda, ako bi ostali neizrabljeni. Kakor so dosedanja izkopavanja jasno pokazala, je to 1700 m nad morjem ležečo jamo v pradavnosti posečal človek in se v njej tudi dalj časa mudil. Arheološki zaključki kažejo v okvirju dosedanjih dognanj in v nasprotju z drugimi doslej znanimi visokoalpskimi postajami brezdvomno na mlajši paleolitik, in sicer na takozvano aurignaško dobo. In prav to dejstvo dela našo Potočko jamo nad vse zanimivo, kajti ona je edina znana visokoalpska postaja z mlajšepaleotiškim inventarjem. Dočim pripadajo vse švicarske visoke postaje po svojih kame-nenih artefaktih starejšemu paleolitiku, takozvanemu alpskemu paleolitiku in jih časovno ni bilo mogoče uvrstiti drugam kot v zadnjo medledeno dobo, moramo prisoditi po dosedanjih izkustvih Potočko zijalko z njeno kostno in kameno kulturo v zadnjo ledeno dobo, po Wiegersu celo v višek zadnje po-ledenitve. Toda če pomislimo na ledenike Savinjskih Alp, od katerih se je približal logarski ledenik postaji do 3^2 km in bil v biihlskem stadiju oddaljen le kakih 8 km, če dalje vpoštevamo bližino mogočnega dravskega ledenika in vzamemo v račun višino postaje 1700 m, se moramo vprašati, ali je bilo to sploh mogoče? Lov na živali je preživljal pračloveka in živali potrebujejo končno predvsem rastlinske hrane. Ali jo je narava v tej višini in v teh prilikah mogla dati? Danes so klimatične razmere okrog Potočke zijalke take, da dopuščajo le razmeroma kratko, največ 4 mesece trajajočo vegetacijsko dobo. Bayer je v svoji biglacijalni teoriji svojo drugo, t. j. zadnjo ledeno dobo ločil v dva viška, moustierski in solutrejski, med katera je vpletel toplejši aurignaški presledek. Kot nalašč za Potočko zijalko, ki hi jo bilo v ta presledek prav lahko mogoče uvrstiti, čeprav dobi ta presledek s tem precej značaj medledene dobe. Nasprotno pa v živalstvu tako nižinskih postaj južne Francije kakor Nižje Avstrije prevladujejo arktični elementi, ki opravičujejo mnenje o mrzlem podnebju za časa aurignaške kulture. Današnja kronologija ledene dobe torej še nima trdne podlage in se nahaja še v stanju tipanja in iskanja. Fauna Potočke zijalke se odlikuje sicer po ogromnem številu jamskih medvedov, ki so bili pred vsem rastlinojedci, kar priča, da je vsaj v bližini moral obstojati širok rastlinski pas, ki jih je preživljal, nima pa nobenih živali, ki bi izrazilo poročale o tedanjem podnebju. Ako si hočemo ustvariti približno sliko nekdanjih klimatičnih razmer okrog jame in v jami, in to na podlagi odkritih ostankov, nam more mnogo služiti tudi točno poznanje sedanjega klimatičnega stanja in med drugim zlasti ugotovitev današnjih temperatur. Radi tega sem si za časa kopanja in ob priliki obiskov Potočke zijalke beležil podatke o temperaturah pred jamo in v jami. Opazovanje jamskih temperatur v tej višini se pri nas še ni vršilo in tudi od drugod je v tem oziru še malo znanega. Podatki naj služijo torej tudi kot gradivo k bodočim speleološkim raziskovanjem višinskih jam in utegnejo koristiti kdaj tudi jamarju-biologu. Vhod v Potočko zijalko je 17 m širok in do 6 m visok, njena dolžina znaša 110 m v zračni črti. Jama se proti sredi razširja in doseže širino 40 m; nato se proti koncu zoži do širine 20—25 m. Do sredine poteka precej vodoravno, se tam precej strmo za 14 m dvigne ter v zadnjem delu za 2—3 m pade. Strop jame je 4—8 m nad jamskim dnom.1 Temperatura se je vedno merila: 1. pred jamo, v senci, 1 m od tal, 2. v vzhodnem delu jame, in sicer na najnižji točki v njej, kakih 20 m od vhoda pri takozvani skalni skledi, 3. v zadnjem in obenem najvišjem odseku jame, nekdanjem bivališču pračloveka. Čas merjenja se je žal moral ravnati po razmerah in to ob 8. uri 30 min. dop., ob 14. uri pop. in 18. uri 50 min. zvečer. Pripomniti bi bilo, da je bil radi bližnjega skalnega roba za časa jutranjega merjenja vhod v jamo in njegova okolica še vedno v senci in da so se ob času večernega merjenja že poslavljali po- slednji solnčni žarki izpred jame; merilo se je torej nekoliko pred prihodom solnca in ob njegovem zatonu. Temperature so se beležile samo ob delavnih dneh, manjkajo tedaj vmesne temperature nedelj in praznikov, nadalje onih dni, ko radi izredno slabega vremena ni bilo mogoče iti na delo. Pred jamo.in pri skalni skledi je služil merjenju navadni termometer, v zadnjem odseku jame je bil nameščen stalno termometer, ki je beležil tudi maksimalne in minimalne temperature. Najvstrajnejše so zapisovali temperature za časa druge ekspedicije 1. 1929. meseca julija in avgusta, torej ob času, ko so klimatske razmere pri jami najpovoljnejše. Mnogo podatkov 1 Opis jame, talni načrt, podolžni prerez in prečni prerezi glej Zdravniški vestnik, Ljubljana, 1. 11. št. 4. str. 109—110 in prilogo. je zbranih iz poznejših dveh let za približno isti čas; v glavnem potrjujejo beležke iz 1. 1929. Pri obiskih Potočke zijalke v najrazličnejših mesecih in tudi v višku zime se je vselej merila tudi temperatura na označenih mestih. Tako si je mogoče ustvariti sliko o gibanju temperature na podlagi termogramov v treh različnih delih jame v poletju in jo s sicer skromnimi podatki do neke mere razširiti na vse leto. V termogramu zadaj podajam pregled sprememb temperature v omenjenih treh odsekih jame ob navedenih časih (8. uri Ledeni stalagmiti v Potočki zijalki pozimi. Na levi steni od svoda pri vhodu proti notranjosti se vleče dobro vidna črta 0° v obliki ledne skorje in manjših lednih stalaktitov. 30 min., 14. uri, 18. uri 30 min.). Beleženje traja od 15. julija do 23. avgusta 1929. z normalnimi prekinitvami prve štiri tedne ob nedeljah in praznikih in s prekinitvami v naslednjih tednih radi slabega vremena. Prvi teden se pričenja s slabim izvenjamskim vremenom in nizkimi temperaturami, ki pa postanejo drugi teden precej stanovitno visoke. V tretjem tednu sledi močen padec topline vobče in zlasti koncem tedna, zato pa se javlja počasno stalno zvišavanje v četrtem tednu. Peti teden kaže zopet poslabšanje vremena in znaten padec temperatur, ki dosežejo koncem šestega tedna najnižje mesto. Najvišjo temperaturo imamo 10. avgusta opoldne, t. j. 24'5° C najnižjo pa zadnji dan merjenja 25. avgusta zjutraj 6‘5° C. V poletju I. 1929. torej iz- venjamska temperatura ni nikdar dosegla ničlišča. Pač pa sem to mogel nekajkrat beležiti v letošnjem poletju 1951. Višje temperature od 24'5° C nisem zaznamoval doslej še nikoli. Dočim so spremembe v stopinji toplote tako dnevno kakor tudi glede na daljšo dobo pred jamo razumljivo zelo znatne, se je kretala temperatura v jami sami, in to ne samo v zadnjem delu, temveč že 20 m od široko odprtega vboda, prav v ozkih mejah. Naj spod ne jša črta termograma, označena s točkami, nam kaže gibanje temperature v sicer najnižjem, a vendar od najvišje vhodne točke samo 5 m nižje ležečem odseku, t. j. pri tako zvani skalni skledi. Najnižje temperature imamo tu takoj prve dni merjenja, 15. in 16. julija 6° C, najvišjo pa proti koncu merjenja 19. avgusta 10° C, torej ob času, ko je predjamska temperatura že dalje časa stalno padala in je zavzela že precej nizko stanje. Spremembe obsegajo samo štiri stopnje Celzija in govorimo že lahko o neki stalnosti temperature, ki je sicer podvržena zunanjim vplivom in jim tudi sledi, vendar v omejenem obsegu. Reakcija na razmeroma male izvenjamske spremembe je znatnejša kot na spremembe večjega obsega. Na tem najnižjem mestu jame je nakopičen hladni zrak, ki ga poletna toplota kljub široki odprtini jame ne more izriniti, ker leži v nekakšnem mrtvem prostoru. S črticami je označeno kretanje temperature v zadnjem naj-višjem delu jame, kjer je bilo bivališče paleolitskega človeka. Tudi tu je temperatura zelo stalna in se giblje še v ožjih mejah treh stopinj Celzija. Najnižjo kaže termogram prvi teden merjenja, 15. 16. in 17. julija 8° C, najvišjo 11° C pa večkrat v dobi najvišjih izvenjamskih temperatur. Ker je jama napolnjena s hladnejšim zrakom, bi topli predjamski zrak prav za prav ne mogel prodreti v notranjost, vendar beleženja kažejo, da se to godi, čeprav ne dinamično in le v neznatnem obsegu. Daljše opazovanje še drugih faktorjev, jamske vlage i. t. d. bi moglo šele ustvariti popolnoma jasno sliko. Kot primer razmerja temperatur na vseh treh navedenih mestih navajam še beleženje 12. januarja in 10. maja 1951. oh 15. uri. 12. 1. 51. 10. 5. 51. Predjamska temperatura v senci — 5° C + 4° C V najnižjem odseku (pri skalni skledi) • . - 5° c o° c: V zadnjem najvišjem odseku (paleolit bivališče) + 7° c + 5-5°C V najhujši zimi sredi januarja po nekaj izredno mrzlih dnevih imamo v ozadju, kjer je bival pračlovek, še vedno JULIJ AVGUST Termogranii iz Potočke zijalke (I7(X) m) na Olševi. M e r j e n j e o’) 8 ki 30\ ob 14 h in ob 18 h >0'. Pred jamo v senci. ---------------V zadnjem najvišjem odseku jame (paleolitsko bivališče). .........V najnižjem odseku jame, 20 m od vhoda in 5 m nižje od njega. Številke na levi pomenijo toplotne stopinje po Celziju. + 7" C, torej samo eno stopinjo manj kot sredi julija. Pač pa imamo najnižjo temperaturo v tem odseku sredi maja + 5-5° C. To je najbrž tudi ena najnižjih temperatur, kar jih ta odsek sploh doseže. Segrevanje tega dela se začne koncem maja, doseže višek v avgustu, nato se pa vrši počasno ohlajanje do srede ali celo do konca maja. V zimskem času je toplejši zrak tu prav tako ujetnik jame kakor v poletnem času hladnejši zrak. Po-točko zijalko je treba z jamsko meteorološkega stališča prištevati med tako zvane statične jame in je kot taka primerna za bivanje v hladnejši dobi. Obenem pa dokazujejo te temperature tudi nenavzočnost kakih stranskih rovov ali razpok, ki bi imele zvezo z zunanjo površino. K sklepu naj omenim še dva pojava, ki ju moremo opazovati v zimskem času v zvezi s toplotnimi izpremembami. To sta vidna črta 0° C ob stenah jame in ledni kapniki. Tako na vzhodni kakor tudi na zapadni jamski steni se vleče nekako do sredine jame, kjer se pričenja njen dvig, započenši od vhodnega svoda, jasno izražena črta v obliki ledne skorje. Ta črta znači po zimi mejo med zrakom, ki ima temperaturo pod ničlo in onim s temperaturo nad ničlo. Zrak s temperaturo nad 0° C se nahaja nad črto in ne more iz jame na prosto, ker ga ne pušča pod 0° C ohlajeni zrak pod črto. V jami je torej takoj za vhodom pod stropom zrak, ki je toplejši od 0° C. Ločnica obojnega zraka je precej stalna in skoro vedno v določeni višini. Pomika se kvečjemu za pol metra navzgor ali navzdol, o čemer pričajo ostanki starih lednih skorij ob stenah. Voda, ki kaplja od toplega stropa, pada preko ločnice 0° C v zelo shlajeni spodnji zrak in na močno ohlajena tla ter zato kaplje v hipu zmrznejo. Od tal prično rasti ledni kapniki kijaste oblike. Spodaj komaj prst debeli se proti vrhu vedno bolj širijo in končajo z oblo glavico. Stranska površina je valovita, kar je v zvezi z večkratno izpre-membo zimske temperature. Ako nastopi južno toplejše vreme, se ledni stalagmiti prično pri vrhu *• liti, ob zopetnem mrazu pa nadaljujejo svojo rast. Proti sredini jame postajajo manjši, v zadnjem delu jih sploh ni, ker je tam temperatura vedno nad ničlo, a v sprednjem delu dosežejo proti spomladi tudi višino 4 m. Najlepši so sredi zime, pozneje so bolj ali manj deformirani. Poleg stalagmitov, ki jih je na tisoče, vise od sten pod črto 0°C tudi maloštevilni stalaktiti, tvoreč zastore in podobne tvorbe. K Resume. Parmi toutes les stations paleolithiques, situees dans les halites regions alpines, il n’y a qu line seule qui, jusqu’au jour oil nous sommes, se soit avere comme station neopaleolithique appartenant ä la culture aurignaci-enne: c’est la grotte elite de 1" Olševa et connue dans le pays sous le nom de „Potočka zijalka“. Fut - eile habitee au moment oü la glaciation wurmienne atteignait son point de culmination? 11 y a surtout deux faits qui en ecartent la possibility d’abord eile est situee ä 1700 m d’altitude, et ensuite on decou-vre dans le voisinage des depots morainiques en provenance des anciens glaciers des Alpes saviniennes (Savinjske Alpe, ä 3 km et demi de distance) et du glacier de la vallee de la Drave. A raison egale, la periode bulilienne ne peut entrer en consideration sous ce rapport. Cette station est d' line grande importance pour la Chronologie des perio-des glaciaires. Pour bien apprecier les anciennes conditions climateriques, il faut disposer d’ une connaissance precise de celles d’ ä present. A cet effet, 1’ auteur a observe et enregistre la temperature a) devant 1’ entree de la grotte, ä 1’ ombre; b) dans le secteur inferieur de la grotte (a 20 m de 1' entree et au fond d’ une depression du sol, profonde de 5 m qui se trouve a cet endroit); c) dans le secteur superieur de la grotte (distant 110 m de 1’entree, et situe de 14 m plus haut que 1’ entree de la grotte). Le thermogramme de 1 annee 1929, comprenant le temps entre le 15 juillet et le 23 aoüt, montre la temperature constatee aux endroits cites plus haut et prise journellement ä 8h 30m, ä 14h et ä 18h 30m. Au point de vue mete-orologique, les dotinees ainsi obtenues et, en general, toutes les autres observations qu’on a pu mettre ä profit, classent la grotte „Potočka zijalka“ dans la categorie des grottes statiques. En liiver 1’ air chaud est stagnant au fond de la grotte, et par consequent cette partie de 1’ interieur ne ce refroidit que tres lentement. La difference entre le minimum et le maximum de la temperature est de 5,5° C. En etc, au contraire, c’ est 1’ air froid qui est immobilise dans la depression du sol, dans le secteur anterieur de la grotte, malgre la large ouverture de 1’ entree. Dans la conclusion 1" auteur constate 1’ existence, dans la partie avant de la grotte, de stalagmites de glace qui, en general, prennent la forme de massue, et precise la ligne de 0° dont le trace est bien visible, en hiver, sur les parois de la grotte. Roman Savnik: Prirastek prebivalstva v Jugoslaviji v desetletju 1921 — 1931. Na osnovi ljudskega štetja / dne 31. marca 1931. (S karto.) Drugo ljudsko štetje v Jugoslaviji se je vršilo dne 31. marca tega leta. Predhodni rezultati popisa so priobčeni1 sumarno po banovinah, srezih in mestih, ni pa še znana razvrstitev prebivalstva po veri in narodni pripadnosti. Državni statistični urad je v istem delu objavil tudi definitivne podatke o stanju prebivalstva na osnovi štetja z dne 51. januarja 1921 — in to v mejah upravnih področij, kakršna so obstojala na dan letošnjega ljudskega štetja.2 S tem je omogočeno točno primerjanje kretanja prebivalstva v vseh delih države, čeprav sedanja administrativna delitev, ki bazira na zakonu z dne 2. septembra tekočega leta o izpremembah banovinskih mej, povsod ne odgovarja več oni, ki jo upošteva omenjena publikacija. Banovine v okviru prejšnjih mej so imele po štetju iz 1. 192]. in 1.1951. naslednje število prebivalstva: Banovina Prisotno prebivalstvo Relativni prirastek V °/o Gostota prebivalstva 1. 1921. 1. 1931. 1. 1921. 1. 1931. Dravska 1,037 838 1,120.549 7-97 651 70-3 Savska . . 2,336.739 2,603.633 11-42 63-0 70-2 Donavska 2,107.658 2,310.220 9-61 69-9 76-6 Vrbaška 828.556 1,008.190 21'68 40 5 49-3 Drinska 1,354.200 1,693.073 2509 458 572 Moravska 1,211.812 1,452 967 19-90 462 554 Primorska 786.357 882.920 1228 40 6 45-6 Zetska 782.972 910.350 1627 25-5 29-6 Vardarska 1,386.091 1,656 348 1950 35-6 42 6 Področje Beograda 152.688 291.738 91.07 6309 1,205.5 Jugoslavija 11,981.911 13,930 918 1624 48-2 560 V zadnjem desetletju se je prebivalstvo Jugoslavije pomnožilo skoro za eno šestino, kar znači prirastek skoraj dveh milijonov ljudi. 1 P ret hodni rezultati popisa stanovništva od 31. rnarta 1931. godine u kraljevini Jugoslaviji, Beograd 1931. 2 Podatki so povzeti iz publikacije Statistički pregled kraljevine Jugoslavije po banovinama prema zakonu od 3. oktobra 1929 god., Beograd 1930. Ta napredek v evropskem okvirju ni nenavaden, čeprav je prav znaten. Tudi prebivalstvo drugih vzhodnoevropskih držav, n. pr. Bolgarije, Rumunije in Rusije narašča slično hitro, toda v očitem nasprotju z državami zahodne, srednje in južne Evrope, ki izkazujejo mnogo manjše napredovanje. Prebivalstvo Češkoslovaške n. pr. je v tem razdobju naraslo le za 8-2%, Švice za 5-1%, Italije za 6-2%. Javlja se torej že v stopnji napredovanja razlika med manj naseljeno agrarno in gosio obljudeno industrializirano Evropo. Slično razliko v napredovanju prebivalstva moremo opaziti v malem tudi v Jugoslaviji. Gotovo ni slučaj, da prebivalstvo najbolj naseljenih banovin na severu zelo umerjeno narašča in da najmanj napreduje v precej industrijski Dravski banovini. Tudi v Primorski banovini je napredek mnogo manjši kakor v ostali državi, kjer doseže svoj višek baš v njenem osrčju, v Drinski banovini. Zaradi neenakomernega naraščanja prebivalstva so že nastale v vrstnem redu banovin vidne spremembe. Glede naseljenosti je Drinska banovina prehitela Moravsko, Vrbaška banovina Primorsko, glede absolutnega prebivalstva pa je stopila Drinska banovina pred Vardarsko, a Zetska banovina pred Primorsko. Vendar je Zetska banovina še vedno najredkeje naseljena. Počasnejše naraščanje prebivalstva ni torej tuje niti Jugoslaviji. Značilen pojav srednje Evrope se razteza mestoma tudi v našo državo. Primerjanje kretanja prebivalstva v posameznih srezih nam nudi še točnejšo sliko. Sreze kot osnovo vpošteva priložena karta. Na njej mestne občine niso posebej vpoštevane, njihov napredek je vključen kar v dotičnem srezu. Le pri mestili z nad 30.000 prebivalci so posebej navedene spremembe prebivalstva v procentih. S tem so izpadle le mnoge netočnosti, kajti številne mestne občine so se v zadnjem deceniju s priključitvijo okoliških krajev znatno povečale, tega pa statistika za 1. 1921. ne vpošteva. Zaradi tega je vsako medsebojno primerjanje razvoja mest zaenkrat nemogoče. Razlika med sredino in periferijo države je na karti jasno vidna. Prebivalstvo osrednjega dela, med Savo, Uno, Moravo in razvodnicami savskih pritokov na eni ter jadranskih rek na drugi strani sklenjeno nadpovprečno narašča, na ozemlju izven navedenih mej skoro povsodi relativno, mestoma celo absolutno nazaduje. Le na redkih mestih se nadaljuje v periferijo ožji pas ozemlja z naglo naraščajočim prebi- Prirastek prebivalstva \ Jugoslaviji v desetletju 1921 —I9">l. ■ i Av i n 'im* i 'i': ■ ,i j\v valstvom. Do morja sledi preko navedenih razvodnic le teku Neretve in na drugem mestu do Boke Kotorske, to pa je v skladu z jakim prometom, ki gre tu preko iz zaledja k morju. Tudi preko ravninskih razvodnic med Moravo in Vardar jem je zaznamovati v ožjem pasu ozemlja nadpovprečno naraščanje prebivalstva prav do državne meje. Skopska kotlina, Pelagonija, Kočansko polje, dolina Strumice, okolica Dojranskega jezera in Gjevgje-lijsko polje spadajo k onim predelom Vardarske banovine, kamor so došle trume kolonistov in kjer so zadnja leta obnovitvena dela najbolj napredovala. V ostalem se na periferiji uveljavlja napredek prebivalstva le v otokih. Večinoma hitreje napredujejo le večja mesta in njihova okolica. To je n. pr. slučaj pri Zagrebu. V Vojvodini kažejo v nasprotju z okolico to tendenco le mesta, čemur pa je vzrok razsežnost njihovega upravnega področja. Ravno obraten primer nudita Ljubljan a in Maribor, kjer je bolj kakor mesto napredovala okolica. Vzrok temu pojavu je dejstvo, da leži geografska mestna meja daleč izven občinske. Napredovanje okolice znači tedaj le napredek predmestij, t. j. geografske Ljubljane in geografsko mišljenega Maribora, kar seveda iz statistike ni prav očito. Pretesen okvir obeh mestnih občin in to. da so si druga večja mesta naše države večinoma zadn ja leta politično pridružila hitro se razvijajoča predmestja, je vzrok, da se, sodeč po statističnih podatkih — drugi kraji mnogo hitreje razvijajo kakor Ljubljana in Maribor. Vendar ni zanikati silnega poleta Beograda in Z a g r e b a , ki v svojem razvoju daleč prednjačita drugim mestom v Jugoslaviji. Prebivalstvo nekaterih obmejnih predelov na severu in v primorju je celo občutno a b s o 1 u t n o n a z a d o v a 1 o. V Prekmurju. v Podravini, okoli Apatina in Alibunarja ter v Potisju. pa v Kvarnerskem zalivu, v Liki, v Gorskem kotaru ter na mnogih otokih — v dveh čisto različnih pokrajinah se uveljavlja slično nazadovanje. V prvem primeru gre za obmejne, gosto obljudene, neindustrijske nižine, ki jih je pod vtisom novih mej zapustilo precej madjarskega prebivalstva, ne da bi mesto njega prišli drugi kolonisti. Drugi primer pa se tiče našega najsiromaš-nejšega ozemlja, kjer je silila bornost ne baš zelo naseljene grude domačine že prej v tujino. Kakšen obseg je zavzelo izseljevanje v zadnjem desetletju, kaže najbolj drastično Hvar. ki ima letos 14-4% manj prebivalcev kakor 1. 1921. Tudi ob severni meji, n. pr. v Prekmurju je zadnje čase kljub nazadovanju prebivalstva opažati slično, sicer manj stalno, pač pa tem jačje sezonsko izseljevanje delovnih sil. bodisi v tujino, ali pa drugam v državo. V osrčju države je mestoma prebivalstvo izredno naraslo (nad 50%). To je opažati ob Zahodni Moravi v gospodarsko in prometno vse važnejšem trikotu med čačkom, Krušev-cem in Kragujevcem. Na Kosovem polju in v sosednjih pokrajinah. pa tudi v Metohiji in deloma ob Limu se odraža vpliv kolonizacije in umikanja živinoreje iz nižin v korist poljedelstva. Prebivalstvo pa silno narašča tudi na ozemlju, ki sega od Sarajevskega polja preko spodnje Drine do Kolubare in Save. Tu leže veliki rudniki, se razvija industrija, uspevajo živinoreja, poljedelstvo in sadjarstvo. Letošnje ljudsko štetje je posebno važno, ker nam podaja bilanco mirnega desetletnega razvoja prebivalstva in s tem posredno tudi gospodarskih razmer poedinih delov Jugoslavije. Različne spremembe v številu prebivalstva često niso nastale izključno le prirodnim potom zaradi presežka rojstev nad smrtnimi slučaji, mnogokje so tudi plod selitev prebivalstva, ki je bilo v splošnem iz gosteje naseljenih pokrajin usmerjeno v notranjost države. Ne smemo tudi pozabiti, da so deloma ti predeli še nedavno čutili neugodje obmejne lege (Drinska banovina!) in so šele zdaj prav dobili pogoje takega napredka. A tudi vpliva političnih sprememb ne smemo precenjevati. Kajti ravno tam. kjer je prebivalstvo najbolj napredovalo, je v času od 1. 1910. do 1921. večinoma tudi najbolj nazadovalo. Zato ni v sedanjem izrednem napredku toliko zreti novega procvita kakor predvsem stremljenje po obnovi predvojnega stanja. Blažitev vojnih posledic se kaže tudi v znatno boljšem številčnem razmerju med moškim in ženskim prebivalstvom. Na 1000 moških prebivalcev je prišlo 1. 1921. 1040 ženskih, letos pa le še 1021. Resume. L’ accroissement de la population en Yougoslavie dans la periode de 1921 ä 1951. D’ apres le recenseinent qui ä eu lieu le 31 inars 1931, la Yougoslavie compte 13,984.911 habitants. La population s’est accrue durant les 10 annees dernieres de 16'2 pour cent, c’ est ä dire presque de 2 millions. La densite relative s’ est elevee de 48'2 ä 56 hommes par 1 km carre. Pour les banovines particulieres voir les materiaux statistiques, ci-inclus, au Tableau. L’ augmentation de la population est considerable et ressemble ä celle des autres pays agraires de 1’ Europe orientale. Tout de meine eile est de beaucoup plus grande au centre qu’ ä la periplierie de 1’ fitat. On pourra etudier les differences dans cet accroissement de la population sur la carte ci-apres qui, liors les arrondissements, prend eil consideration les villes dont la population surpasse 30.000. Quelques contrees popu-leuses pres de la frontiere de Hongrie presentent meme une diminution ab-solue causee par 1’ emigration de 1’ element magyar. On peut constater le meme phenomene partout le long de la cote oii auparavant dejä, ä cause de 1’ infertilite du sol karstique, on a observe une emigration excessive des indigenes. La population de 1’ ile de Hvar p. ex., en ces 10 annees, a diminue de ii'4 p. c. Presque nulle part ä la peripherie la population n’ a augmente plus de la moyenne (+ 16 p. c.). On trouve des cas contraires dans le bassin du Vardar (colonisation rčcente) et pres des communications an littoral. Au reste, les villes et leurs environs sont seuls a presenter une augmentation considerable (p. ex. Zagreb). Cependant la statistique et la carte ne font pas res-sortir partout ce fait coniine il faudrait. Les communes urbaines, situees dans la plaine pannonienne, comprennent des superficies etendues et, par consequent, aux alentours le progres ne se fait plus sentir au meme degre qu’ ail-leurs (p. ex. Subotica, Sombor, etc.). Par contre, dans la banovine de la Drave les territoires des villes sont si restreints que les environs accusent des avancements plus evidents que les villes (Ljubljana, Maribor). En realite, ces villes (au sens geograpliique) augmentent tout aussi bien que les autres villes du pays parmi lesquelles il est vrai, Beograd et Zagreb se distinguent par un developpeinent extraordinaire. D’ ailleurs, toute comparaison de 1’ evolution ici est impossible, vu que les donnees concernant le notnbre de la population pour les annees 1921 et 1931 ne se rapportent pas toujours aux territoires de superficies egales, souvent, certaines villes ayant grandi par suite de 1' incorporation des communes rurales voisines. La population des parties centrales du Royaume grossit vite, par en-droits elle a augmente de plus de 30 p. c. Les causes de ce grand progres sont multiples. L’ accroissement naturel de la population est considerable, puis 1’ immigration se dirige de la peripherie vers les contrees centrales et enfin, nous nous trouvons ici en presence de la restauration economique en train —-car c’est bien de cela qu' il s’agit sourtout, plutot que d’un progres economi-que. C" est ä dire que se sont justement les regions ou 1’ augmentation est la plus remarquable qui, pendant les annees 1910—1921, ä la suite des guerres, ont perdu le plus de population. Aussi le fait que la proportion numerique des homines et des femmes s’ est amelioree nous prouve que les consequences de la guerre se sont attenuees. En 1921 il y avait 1040 femmes sur 1000 homines et en 1931, 1021 femmes sur 1000 homines. Svetozar Ilešič: Planine ob dolenji Zilji. Področje pričujočega proučevanja tvori dolenja Ziljska dolina od Šmohorja do južne bcljaške okolice, ozemlje, ki se v dveh značilnostih odraža iz širšega pojma Ziljske doline. Prva značilnost je morfološka: v gorenjem delu razmeroma ozka, se dolina Zilje pod Šmohorjem na široko razmakne, obenem pa jo pričnejo tu spremljati široke, z glacijalnim materijalom prekrite pred-glacijalne terase. Še izrazitejša pa je razlika v etničnem sestavu prebivalstva: pri Šmohorju poteka, kakor znano, ostro izražena jezikovna meja med slovenskim prebivalstvom dolenje in nemškim življem gorenje Ziljske doline in Gitsclitala. Za geografijo planin v tem predelu pride v poštev vse področje njegove planinske eksploatacije, ki je razmeroma obširno in obsega na jugu še razvodne grebene, na severu pa sega celo precej daleč preko njih. Da razvodje ravno v planšarstvu igra podrejeno vlogo, je sicer znana stvar; celo upravne meje pogosto vpoštevajo v področju planin v večji meri posestne razmere, kakor pa razvodje. Kakor je v velikem primer za to štajersko-ko-loška meja med Dravo in Muro,1 je to v malem meja med belja-škiin in šmohorskim okrajem, ki vklepa v šmohorski okraj precej ozemlja severno od razvodja v predelu od Belškega vrha (Vel-lacher Egel) do Vršja (Windisclie Höhe). Na ta način prekorači razvodje pogosto celo jezikovna meja;2 tudi v našem primeru se je ona ustalila severno od razvodnih višin.3 Tudi v zapadnih Ka-ravankah obsegajo koroške planine pogosto razvodna slemena ali leže celo onstran n jih (n. pr. Grajščica). Tu in prav tako v Karnijskih Alpah vidimo tudi, da niti državna meja ne vpliva bistveno na planinsko gospodarstvo, dasi mu povzroča znatne težave; velik del ziljanskih planin ima večino svojega areala danes na italijanskem teritoriju. Ozemlje našega proučevanja tvori torej na jugu glavni greben Karnijskih Alp nekako od Gartnerkofla (2195 m) na vzhod in zapadne Karavanke od Peči (1509 m) do Kepe (2143 m), na severu pa Ziljske Alpe od Gitsclitala do Dobrača (t. zv. „Spitzegelkette“); Dobrač sam igra le neznatno vlogo v planinstvu ziljskih vasi, ker more njegova južna stran nuditi le čačanom in Borča-nom nekaj borne paše; njegova ugodnejša severnovzhodna stran pa služi že krajem beljaške in bleiberške okolice. V kolikor je potrebno, so opazovanja raztegnjena tudi na sosednje predele, osobito na gorenji, nemški del Ziljske doline. Za nadaljnja izvajanja je treba še točno opredeliti pojem „planine“ (nem. „Alm“, franc, „montagne“). Zmede, ki je nastala s tem terminom v naši turistični literaturi, mi na tem mestu menda ni treba popravljati, poudarim naj le, da rabim izraze „planina" 1 H Spreitzer, Die Almen des Murauer Gebietes. Beiträge zur Geographie der Almen in Österreich, herausgegeben von Robert Sieger, Graz 1925, str. 79. 2 Prim. R. Sieger, Almwesen und Alpenverein. Mitt. des Deutschen und österreichischen Alpenvereins, J9()6, str. 230. 3 Vrsta imen kakor: Windisclie Höhe, Windische Alm, Wind. Graben so znak že davno ustaljene jezikovne meje v tem predelu. Dočim ti kraji nimajo izrazitih imen s slovenske strani, so značili za nemško prebivalstvo z one strani mejo, do katere že od nekdaj sega gospodarska sfera slov. vasi. SVETOZAR ILEŠIČ: in „planinstvo“ dosledno le kot gospodarsko geografski pojem, ki ga je pa treba seveda še kot takega definirati. Danes se je v geografski literaturi uveljavila precizna Sie g er-jeva definicija, sloneča na geografskih in ekonomskih značilnostih. Po njej je šteti med planine one višinske areale, ki nudijo tekom ugodnega letnega časa živini pašo in ki so oskrbovani ločeno od niže ležečih stalnih naselij, vendar v organični zvezi z njimi. Ker pa poznamo tudi mnogo prehodnih tipov med planinami in senožetmi, poudarja Sieger, da mora pač prevladovati izraba tal potom paše.4 Ker pa taki areali niso vedno strogo ločeni od sosednjih, n. pr. gozdnih, temveč prehajajo in se mešajo s tako-zvano gozdno pašo, se stvar še komplicira. Zato ločijo nekateri avtorji posestno enoto, točno določeno enkrat za vselej, od spremenljive enote planinskega obrata, ki prvo po obsegu znatno nadkriljuje.5 Dočim so na našem ozemlju ti odnošaji na eni strani poenostavljeni, ker manjkajo skoraj vse prehodne oblike med stalnimi naselji in planinami, jih na drugi strani komplicira jo številni pašni servituti v gozdu. S tem smo se dotaknili razmerja med planinami in gozdom, ki je v tesni zvezi s povsem geografskim vprašanjem razširjenosti planinskega ozemlja in njegovega položaja z ozirom na fizikalno - geografske, fitogeografske in antropogeografske prilike. Pojmovanje, ki je kratkomalo istovetilo področje planin s področjem naravnih planinskih pašnikov, je že davno prišlo ob veljavo. Niti za predele, kjer so ti naravni pašniki razmeroma velikega obsega, to naziranje ne more več veljati, še manj pa za večino alpskih predelov, osobito v apniških Alpah, kjer so pašniki nad prirodno gozdno mejo omejeni na minimum. Vsak opazovalec pride lahkim potom do zaključka, da se ekonomski pojem planine ne krije z botanični m p o j m o m in da je pretežni del planin nastal baš na nekdanjih gozdnih tleh.0 Človek je krčil gozd in ustvarjal planine ob gozdni meji in pod njo ter mesto klimatske marsikje začrtal „faktično kulturno mejo gozda“ (Sieger7) in si pridobil nad njo pas „pseu- * R. Sieger, Almen und Almengeographie. Beiträge zur Geographie der Almen in Österreich. Graz (925, str. 4 sl. 5 Alpe in Alpwirtschaft: R. Sieger, Die almstatistische Probeerhebung in der Steiermark. Mitt. d. Geogr. Ges., Wien, 1911, str. 312 in 515. 6 Sieger, Geographisches Jahresbericht aus Österreich, X., Wien 1912, str. 164; 11. Wallner, Die jährliche Verschiebung der Bevölkerung und der Siedlungsgrenze durch die Almwirtschaft im Lungau. Mitt. d. Geogr. Ges. Wien 1911, str. 565. 7 R. Sieger, Zur Geographie der zeitweise bewohnten Siedlungen in den Alpen. Verhandlungen des 16. deutschen Geographentages, str. 264 doalpskih pašnikov“ (A rb os8). Meja med gozdom in planinskim pašnikom, ki si jo moramo tudi že v prvotnem stanju predstavljati pač le kot več ali manj širok mejni pas, je zadobila s krčenjem gozda še v večji meri značaj prehodnega pasu; po pravici označuje A r b o s ta pas kot najodličnejši predel za planšarstvo („1’ ideal pour les hautes pelouses“).9 M imogi 'ede sem že omenil važnost geoloških, odnosno p e -trografskih momentov za višino in položaj planinske paše. Pri tem ne odloča toliko njihov pedološki, kolikor njihov morfološki učinek. Da najde planšarstvo v apniških predelih razmeroma malo razmaha, ni vzrok samo v neugodnosti apniških lal za vegetacijo; nasprotno, Ar bos podčrtava visoko kvaliteto paše na apniških tleh.10 Glavni vzrok je v neugodnih, strmih oblikah apniških gora, ki omejujejo razprostranjenost prirodnih višinskih pašnikov na najmanjšo mero in onemogočujejo često vsako gospodarsko izkoriščanje tudi globoko pod gozdno mejo. Nasprotno omogočajo zaokrožene, mirne oblike kristalinskih kamenin, škriljeveev, laporjev in sorodnega materijala mnogo večji razvoj planin v višino in širino. V apniških predelih pa se je povsod konstatirala znatno nižja gornja meja planin in planinskih naselij ter maloštevilnost slednjih nad gornjo mejo gozda.11 Tudi naše področje nudi dovolj značilnih dokazov za navedene rezultate planinsko-geografskih raziskavanj. Tudi tu nastopajo razlike v geološki osnovi, ki vplivajo na višinsko lego pašnikov in — poleg klimatskih pogojev — seveda tudi na gornjo mejo gozda ter tako posredno zopet na višino planin. Predvsem je severna stran doline popolnoma drugega geološkega sestava kakor južna. Ves visoki predel Ziljskih Alj) od onstran Gailberga (970 m) pa do Beljaka sestavlja jo triadni apnenci in dolomiti, ki jih le iz jemoma prekinjajo proge werfenskih skladov in rabel jskih (odnosno karditskih) plasti.12 Ker so skladi povsod močno nagnjeni in na jugu omejeni po znameniti ziljski prelomni črti, nosijo Ziljske Alpe značaj dolgih, strmih in razritih grebenov, to zlasti najvišja vrsta od Reiskofla (2371 m) preko 8 Ph. Arbos, La vie pastorale dans les Alpes franchises. Etude de geographic humaine, Grenoble 1922, str. 37. 9 Arbos, o. c., str. 61. 10 Arbos, o. c., str. 60. 11 Jurinka H. — Spreitzer H., Der Anteil der Bevölkerung in Deutschtirol und Kärnten an der jährlichen Almwanderung und deren Höhengrenze. Beiträge zur Geographie der Almen in Österreich, str. 31 sl. 12 G. Geyer, Geologische Aufnahmen im Weißenbachtale, Kreuzengraben und in der Spitzegelkette. Verhandlungen d. geol. Reichsanstalt, 1901. Spitzegela (2118 m), zgrajena iz glavnega dolomita in daehstein-skega apnenca. Šele na Dobraču13 je bolj horizontalna lega skladov omogočila razvoj obširnih nivojev v višini 900—1000 m, 1400 do 1500 m in 2000—2100 m. To apniško gorovje je sicer skoraj v vsej dolžini Ziljske doline obdano od filitov, ki pa le v ozemlju med Gitschtalom in Ziljo t vorijo predgorje do višin preko 1600 m in s tem predpogoje za razvoj planin. Tudi pas karbonskih, t. zv. „čajenskih“ skladov („Nötscher Schichten“ po Frech-u14), ki povzroča mirne oblike hribovja med Čajno in Vršjem, ne iz-premeni mnogo na dejstvu, da so Zil jske Alpe, zlasti pa omenjena skupina, za razvoj planšarstva jako neugodne, osobito njihova južna stran s svojimi strmimi pobočji in obsežnimi melišči, ki dopuščajo le borne ovčje planine; zdi se pa, da so še te deloma vezane na ozke proge omenjenih karditskih ali rabeljskih skladov. Ti tudi niso brez pomena za planine na severni strani grebenov, ki nudi zanje sploh mnogo boljše predpogoje, ker nastopajo tam poleg omenjenih tudi drugi ugodnejši triadni horizonti. Ni čuda torej, da leže tu ziljanske planine onstran grebenov. Na potek naravne gozdne meje geološki moment ne vpliva mnogo: v apniških predelih v splošnem gornja meja gozda ne leži nižje kakor drugod; nasprotno, zmanjšana možnost nastanka planin ob tej meji in s tem zvezanega krčenja gozda povzroča, da v takih predelih faktična meja gozda mnogo bolj odgovarja prirodni. Zato se ni čuditi, da so Marek- ove izohile 1700 in 1800 m v Ziljskih Alpah pomaknjene celo dalje na vzhod, kakor v sosednjih predelih, in so celo nekoliko prenizko podane, ker sega gozd mestoma skoro do višine 1900 m.15 Vse planine tega predela leže zato pod gozdno mejo, višje gori do najvišjih vrhov se pasejo le ovce. Kajti ako ne na potek gozdne meje, vpliva pa geološko-morfološki moment na potek gornje meje planinskih naselij, torej „linije“ — če jo smemo tako lia-zvati — ki je edina zmožna predočiti nazorno višinski položaj planin določenega kra ja. Vse druge „lini je“ in povprečki so namreč težje določljivi in ne morejo izraziti dejanskega stanja: do-lenja meja planinske paše je običajno neizrazita, ker posega bolj ali manj daleč v predel gozda, pogosto celo v območje dolinskih 13 F. Frech, Die Gebirgsformen im südwestlichen Kärnten und ihre Entstehung. Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin, 1892, str. 394. 14 Prim. za te, kakor za sledeče podatke: Geologische Karte der Karnischen Alpen sowie der angrenzenden Gailthaler und Venezianer Berge: priložena obsežnemu delu: F. Frech, Die Karnischen Alpen, Halle 1894. 15 R. Marek, Waldgrenzstudien in den österreichischen Alpen. Pet. Mitt., Ergänzungsheft 168, 1910, str. 47. Prim. tudi temu delu priloženo karto! kultur; slično je z njeno gornjo mejo, ker sega ovčja-paša mnogokrat do najvišjih vrhov. Zato si je J u r i n k a s svojo srednjo višino gornje meje planinskih naselij (t. j. povprečkom višine najvišjih planinskih naselij) izbral brez dvoma še najboljšo in najnazornejšo metodo med številnimi povprečki, ki jim moderna geografija vedno bolj odreka znatnejšo vrednost. Za predel severno od Zilje, kamor prišteva vse ozemlje med Dravo in Ziljo od Gailberga do Beljaka, je izračunal omenjeni avtor to srednjo višno na 1509 m.16 Številka sicer učinkovito izrazi razliko tega predela napram drugim, n. pr. napram predelu južno od Zilje Slika 1. Brdska planina v Ziljski dolini. Položaj na sedlu. Razporeditev stanov v več vzporednih vrstah. V ozadju se vidi najnovejše razširjenje planine na škodo gozda. (1718 m), vendar se zdi, da je za naš sektor vzeta prenizko; bržkone so jo tako globoko potisnile nizko ležeče planine v okolici Belega jezera (najnižja celo 993 m!) in pa v vsem gorenjem predelu od Šmohorja do Gailberga. V našem sektorju Ziljskih Alp leže planine na vzhodu nekako 1500—1600 m, na zapadu 1600 do 1650 m visoko. Najvišja planina (1717 m) leži pod vrhom osamljenega, precej položnega Adrškega vrha (1895 m)17 16 jurinka, o. c., str. 28 sl.; o vrednoti povprečkov prim.: Sieger, Die almstatistische Probeerhebung, str. 317. 17 Adrški vrh (po vasi Adre) je slov. ime za Tschekelnock (1893 m). Dialektična izgovarjava je seveda Adršč vrh, kakor tudi Gorišča, Gostinjšča pl. i. t. d. Prav dobro so izražene povsem drugačne razmere v srednji višini gorenje meje planin za predel južno od Zilje: 1718 m.18 Sicer je tudi ta številka z ozirom na naše področje previsoka, oso-bito radi znatno višje lege planin v nemškem delu od Gartner-kofla do Plöckena, kjer leže v presenetljivi večini 1600—1700 m visoko. Le redke izjeme motijo tam to enakomerno razvrstitev. V našem sektorju Karnijskih Alp pa razporeditev nikakor ni tako enakomerna; dočim leži pretežni del planin okoli 1500 m visoko ali celo niž je (Modrinjska planina 1507 m, Brdška 1416 m, Dolska 1565 m. Loška 1419 in 1499 m, Dolinica 1456 m. Brvec 1440 m), leže najvišje in najbogatejše planine preko 1700 m (Bistriška 1722 m, Zahomška 1714 m, Planina na Poldniku 1709 m, Goriška med 1600 in 1700 m, Gorjanska 1640 m). To so edine planine ob dolenji Zilji, ki leže nad faktično gozdno mejo, dasi moremo z največjo verjetnostjo predpostavljati, da ne leže nad njegovo klimatsko mejo, temveč so jo potisnile navzdol ali pa so nastale ravno v njenem obmejnem pasu. Tudi Marek navaja za ta predel klimatsko gozdno mejo v višini 1800 m, vzhodno od Ojstr-nika 1700 m. Posebno jasno razviden je umik gozdne meje pred planinskim udejstvovanjem človeka na Gorjanski planini, za katero pravilno poudarja omenjeni avtor, da bi bila po naravi sigurno do vrha pogozdena.10 Ne manjka na našem ozemlju tudi drugih primerov za umik gozdne meje: prisojno pobočje Pold-nika je vse do potoka v Klad ju (Kesselwald) izgubilo že skoraj ves gozd, dočim je ob potoku samem in onstran njega ostal gozd kot erarična posest nedotaknjen. Blaške planine Brvec in Dolinica, nadal je Brdška planina in tudi druge so baš v zadnjih letih močno razširile svoj planinski areal potom sekanja gozda. Planinski pašniki Dolinice in Goriške planine bodo na ta način kmalu tvorili sklenjen planinski areal, dasi jih je še nedavno ločila razmeroma obširna gozdna površina. Zadnji primeri veljajo seveda za pomikanje gozdne meje v območju krčevin sredi gozda samega, pomikanje, ki v novejšem času po svojem obsegu seveda prekaša premikanje gornje meje gozda, ker so pač ti planinski areali že sami po sebi bržkone mlajšega izvora. V manjši meri pa se tudi ob svoji gornji meji gozd še danes krči, kar zlasti lahko opazujemo v navedenih planinah nad gorenjo Ziljo v višini 1600—1700 m: kajti tudi te leže v obmejnem pasu gozda, ki se je ravno tako moral pogosto iimakniti pod svojo pri-rodno izohilo 1700 m.20 18 Jurinka-Spreitzer, o. c., str. 30. J1) Marek, o. c., str. 48. 20 Marek, o. c. Planinskih naselij nad prirodno gozdno mejo torej tudi v južnem sektorju sploh ni zanesljivo ugotoviti. Da pa planine tod vendar dosežejo razmeroma tako visoko lego v primeri z Ziljskimi Alpami, je glavni vzrok v geoloških in morfoloških faktorjih. Klimatske razlike so pač preneznatne, da bi mogle vplivati. In dasi se ne more tajiti, da si izberejo planinski pašniki pri sicer enakih pogojili rajši prisojna pobočja,21 je vendar v splošnem txidi vpliv ekspozicijskih prilik, ki itak v planinah izgublja na svojem pomenu,22 podrejen morfologiji in geologiji. Saj je ravno v vzhodnih Karnijskih Alpah planšarstvo na severni strani mnogo bolj razvito in dosega tudi višje lege kakor na njihovi južni strani. Srednja višina gornje meje planin za Kanalsko dolino, 1622 m,23 je za njeno severno stran bržkone celo previsoko izražena: najobsežnejša Ukovška planina ne leži s svojimi najvišjimi stanovi mnogo nad 1200 m. Razliko je pripisati zopet morfološkim oblikam triadnih apnencev in dolomitov, ki sestavljajo skoro izključno kanalsko stran Karnijskih Alp, dočim je osnova najvišjim slemenom naše skupine od Krnice („Garnitzengraben-4 nad Modrinjo vasjo) do Ojstrnika devonski apnenec, dalje proti vzhodu pa silurski škriljevec, mestoma permski in werfenski skladi (na Zahomški planini). Ta geološka sestava je povzročila zaokrožena, zložna slemena, pokrita z bujnimi pašniki; celo devonski apnenec Ojstrnika in Poldnika24 nudi precej ugodne morfološke in vegetacijske razmere.25 Na Poldniku se je mogla celo razviti velika planina v višini nad 1700 m. Isto velja za spodnje-silurski apnenec, ki je močno udeležen v sestavi severnih predelov te skupine. In dočim gornjetriadna Gartnerkofl dopušča planine šele v višini 1507 m (Modrinjska planina - Möderndorfer Alm) in 1482 m (Škovška planina - Kühweger Alm), nudijo gor-njekarbonski škriljevei. ki tvorijo zapadno od nje osnovo za ves široki, zložni predel med apniškimi vrhovi Gartnerkofla. Ross- 21 Bistriška in Poldniška pl. imata najlepše pašnike na prisojnih južnih in vzhodnih pobočjih, Goriška pl. leži tudi sama na njih. 22 Jurinka-Spretzer, o. c. str. 19 in Wallner, o. c. str. 367. 23 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 50. 24 Poludnig 2000 m zovejo Ziljani Pudenk. 25 Frech (Die Gebirgsformen str. 391 sl.) razlaga razmeroma zložne oblike teh vrhov iz njih nizke lege in oeividno precenjuje morlološki vpliv višinske lege. Zakaj tvorijo triadni apnenci Gartnerkofla in Spitzegela v približno isti višini mnogo drznejše oblike? Bolj velegorske oblike devon-skega apnenca v zapadnih Karnijskih Alpah (Kellerwand 2780 m) je pač pripisati večjemu obsegu nekdanje glacijacije v tej višini in ne toliko direktnemu vplivu višje lege, kakor misli Frech. kofla in Trogkofla,26 sijajne predpogoje za obširne planinske pašnike in z njimi za zopetni dvig gorn je meje planinskih naselij na 1600 m in više. Vsi ti prirodni momenti so torej vzrok, da pomen planšarstva v predelili južno od Zilje tako daleč nadkriljuje pomen onega severno od Zilje. Če povzamemo po j urinki , da se je v preteklem stoletju udeleževalo vsakoletne selitve v planino v predelu južno od Zilje 71 % vsega prebivalstva v primeri z 0'9% severno od Zilje in 0'3% v Karavankah, — to so naj večji in najmanjši procenti za Koroško v celoti in to v neposrednem sosedstvu — vidimo ves ogromni vpliv prirodnih momentov na antro-pogeografsko sliko planšarstva.27 Omeniti nam je še Karavanke, ki se — v celoti — po pravici označujejo kot predel, ki je planšarstvu na vsem Koroškem najmanj naklonjen; radi strmih apniških sten je zlasti na severni strani za pašo ugodno tlo prav pičlo.28 In dasi se gozdna meja drži v isti višini kakor v VzhodnihKarni jskih Alpah (1700 do 1800 m),29 pade srednja višinska meja planin v Karavankah na 1506 m.30 Tudi ti podatki pa veljajo le v zelo omiljeni obliki za oni sektor Karavank, ki spada v ekonomsko sfero Zil jske doline. Njihov najzapadnejši del je itak geološko povsem enak Karnijskim Alpam: meja med sibirskimi in triadnimi formacijami, ki odgovarja v vsej dolžini tektonski liniji (t. zv. „Hochwipfelbruch“31), poseže tu celo mnogo dalje na južno stran grebenov. Zato so planine tu skoraj istega obsega in pomena, kakor n. pr. Gorjanska planina. Šele v območju sedla Male Bavšice med Ka-mnatim vrhom (1655 m) in Vojščico (1757 m) krene ta tektonska črta in z njo stratigrafska meja zopet na severno pobočje.32 Tri- 26 Za ves ta predel sem cul v slov. delu Ziljske doline ime Koritniki. Prim. imena: Trogkofel, Troghöhe (nad sedlom Rudnik), Trögelbach (pod Naßfeldom) in Troger Höhe (1856 m, nad škovško pl. — Kühweger Alm). 27 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 24, 26 in tabela str. 46. Podatke je povzel Jurinka po publikaciji: Die Almwirtschaft in Kärnten. Herausgegeben von der Kärntner Landwirtschaftsgesellschaft, Klagenfurt 1873—1891. Obžalovati moram, da mi ta publikacija ni bila dostopna, dasi je povzel Jurinka iz nje vse glavne geografsko važne rezultate in ta publikacija v nasprotju s švicarskimi statistikami ne nudi detajlnih podatkov n. pr. o posameznih planinah (prim. o tem: Sieger, Mitt. d. DÖAY 1907, str. 226: isti, Beiträge zur Geographie der Almen in Österreich, str. 8). 28 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 24. 20 Marek, o. c. str. 48. 30 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 30. 31 Frech, Die Karnischen Alpen, str. 9 sl. 32 Fr. Teller, Geologie des Karawankentunnels, Wien 1910, str. 15 sl. in priložena geološka karta. adni apnenci in dolomiti pokažejo v karavanškem grebenu, po-čenši z izrazitim Trupejevim Poldnem (1932 m) zopet svoje morfološke lastnosti. Dočim omogočujejo na Blekovi werfenski skladi še bujne pašnike na slemenu samem, so dalje na vzhod planine potisnjene v pobočja. Šele na Jepci (1611 m) in potem vzhodno od Kepe tja do Golice omogočijo mlajši triadni skladi (večinoma manj čisti in močno lapornati apnenci) zložnejše in z bujnejšo vegetacijo porasle predele.38------- S tem je v glavnem orisana za ves naš predel razprostranjenost in lega planinskih arealov : pri tem pa večinoma ni bil ozna- Slika 2. Dolska planina v Ziljski dolini. Položaj v visoki dolini. Razporeditev stanov na obeh straneh potoka. čen in vpoštevan položaj planinskega naselja samega (torej „planine“ v ožjem smislu) ter njega pogoji. Geologija sama le redko vpliva direktno na lego planine, tako n. pr. v primeru lege ob meji različnih formacij in s tem v zvezi ob vodnem horizontu/4 Pa tudi v teh primerih vpliva pravzaprav indirektno, po svojem morfološkem učinku, če izvzamemo moment vodnega horizonta, ki pa posebno v našem predelu ne prihaja domala nič v poštev. Odločuje torej osobito morfologija. Avstrijski avtorji ločijo v glavnem lego v dnu doline, lego v pobočju, lego v krnici.3’ Zdi se 33 Teller, o. c. str. 13. 34 Prim. lego Goriške in Bistriške pl. oh meji med devonskim apnencem in silurskim škriljevcem ter planin v področju Spitzegela ob progah rabeljskih skladov. 35 Wallner, o. c. str. 366; Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 39. SVETOZAR ILESiC mi, da je treba ločiti vsaj še lego na slemenih in sedlih, ki odločno prevladuje v našem predelil. V zapadnih Karavankah, v Karnijskih, deloma tudi v Ziljskih Alpah, si izbero planinska naselja položna slemena in kope (Gorjanska pl. i. dr.), še raje pa relativno nižje točke, kakor n. pr. sedla (Jepca, Blekova, Rekar-šica, Sovška planina v Karavankah, Zahomška planina, Bistriška planina, Dolinica v Karnijskih ter Moška in Ratenška planina v Ziljskih Alpah), istotako pogosto stranska slemena (Radnaršica in Irupejeva planina v Karavankah, nadalje osobito planine nad gorenjo Ziljo). Manj pogosta je lega v poboč j u (Brvec, Goriška planina) in je navadno znak kesneje nastalih planin,36 lega v d n u doline pa je zastopana sploh samo na severu od našega predela v dolinskih črtah, ki vodijo od Belega jezera k Dravi in ki nudijo zato značilno sliko mešanja planin in stalnih naselij. Naj navedem naslednje primere: Cavallar Aim severno pod Spitzegelom leži v višini ca. 1000 m in pripada zaselku Cavallar, ležečemu ob isti vodi. samo kakih 100 m nižje. Današnje Šmohor-ske planine (Boden-Alm in Tscherniheim) ne leže mnogo višje, omenjena Cavallar Aim pa celo nižje kakor stalna, tipična samotna kmetija „Bauer auf dem Boden“ takoj onstran jezera Farchtnersee. — Pod lego v krni ca li razume že W a 1 1 n e r tudi lego v izvirnih kotanjah voda.37 Te vrste lega je zelo pogosta: k njej smemo šteti lego Grajšice v Karavankah, ki leži prav tipično na sotočju dveh širokih suhih dolin, dočim prične recentna erozija opravljati svoj posel šele na spodnjem koncu planine; v izvirnih početkih stranskih dolin ležita tudi Borovska (Boreljska) in Štefanska planina v Ziljskih Alpah; značilna je v nemškem delu doline lega cele vrste planin v pobočjih nad izvirnimi grapami potokov, katerih regresivna erozija je posegla že tik pod razvodje. Lega v pravih, glacijalnih krnicah pa nastopa seveda pogosteje v zapadnih Karnijskih Alpah — tipična je Wiirmlacher Alm južno nad Muto,38 — vendar dokazuje glaci-jalni materijal in morfološko nad vse tipična krnica nad škovško planino pod Gartnerkoflom. da so tudi ti mali lokalni ledenodobni ledeniki pustili več ali manj sledov v morfologiji. Tudi globel, v katere območju leži Planina na Poldniku, je znabiti delo malega stalnega snežišča v severnem pobočju tega vrha. Karta dravskega ledenika v velikem P e n c k - B r ii c k n e r -jevem delu nima vrisanih brez podlage nad višino glavnega lede- 30 Na planini Brvec n. pr. se je planinski areal znatno razširil šele v poslednjih letih potom sekanja gozda! 37 Wallner, o. c. str. 366. 38 Frech, Die Gebirgsfornien, str. 369. nika (1700 m) takozvanih „Firnkämme“ na severni strani Ojstr-nika, Poldnika, Gartnerkofla in seveda drugih vrhov proti zapadu.39 Omenim naj še povsem svojevrstno lego Brdske in Dolške planine; ležita namreč v dolgi, z morenami prekriti, 1400—1300 m visoki podolžni dolini, ki tvori v hidrografskem oziru gorenji del Blaškega Potoka ali Grabna, in ki ji Frech prisoja tektonsko zasnovo v že omenjeni dislokaciji med devonom in silurjem.40 Ob zaključku odstavka o položaju planin naj omenim še značilno razliko, ki jo je opaziti v odnošajih med morfologijo in lego planine. Onim planinam, ki leže v dnu dolin, na pobočjih ali v krnicah, določa navadno morfološka meja gornjo mejo paše, vsaj paše goveje živine. To mejo tvorijo v dolini in krnici njene strme stranice, v pobočju nenadno naraščajoča strmina (n. pr. \ sled meje formacij). Na slemenih in planotah pa začrta morfološka meja (n. pr. pregib iz slemena v strmejše pobočje) dol-n j o meja paši. s tem da ustavi krčenje gozda.41 Kar se tiče topografske lege naselja samega v odnosu do pripadajočega areala, vel ja malone vedno kot pravilo, da stoje stanovi v najnižjem predelu planine, ker nudi taka lega nebroj praktičnih gospodarskih ugodnosti, kakor so na primer: zavetje pred vetrom; krajša pot v dolino; pri planinah, ki leže v območju gozdne meje, bližina gozda (kxirivo, gozdna paša. zavetje za slučaj snega); redkeje bližina vode, zlasti pri planinah, ki leže v večjih ali manjših dolinah tekočih voda. Dasi v nekoliko manjši meri, velja io pravilo tudi za planine na slemenih, kjer poiščejo stanovi navadno nižja sedla ali ugodnejše položaje v pobočjih. A^ažna naloga geografskega proučevanja planin je določevanje raznih tipov planin. Za njih medsebojno ločitev si moremo izbrati gospodarske kriterije (vrsta živine, odnošaj do dolinskega gospodarstva), nadalje posestno pravni kriterij, ki je z njim združeno vprašanje načina izkoriščanja in končno geografsko-etno-grafski deskriptivni kriterij; ta se bavi z zunanjo sliko planin, ki pa običajno itak rezultira iz fizikalno-geografskih, gospodarskih in posestnih razmer. Zato se po pravici osobita važnost pripisuje 30 Penck-Briickner, Die Alpen im Eiszeitalter, III. Bd., str. 1072. V ostalem naj pripomnim, da podrobna glacijalna morfologija Ziljske doline še čaka raziskovalca. 4" prec]1. Die Gebirgsformen, str. 384. 41 Prim., Arbos, o. c. str. 53. baš posestno-pravniia tipom, katerim n. pr. Z. Holub-Pa-cewiczowa ostale primerja le kot sekundarne tip e.42 Po vrsti živine lotimo ovčje, mlečne in brezmlečne planine (planine za jalovino). Razdelitev je seveda shematična, ker so vse planine faktično m e š a n e. Čiste ovčje planine so le redke, pač pa se ovce paso v višjih predelih skora j vsake planine tja do absolutno neproduktivnih višin. Planin z izključno mlečno živino pravzaprav tudi ni, ker je povsod vsaj mlada živina kolikor toliko zastopana. In na takozvanih planinah za jalovino drže pastirji skoraj vedno nekaj mlečne živine, da se prehranijo. Odločuje pač prevladovanje ene ali druge vrste, ali še bolje, prevladujoča tendenca gospodarskega izkoriščanja, to se pravi, ali planina služi mlečni produkciji ali reji prodajne živine. Zato se mi zdi preciznejša A r b o s - ova ločitev mlečnih in brezmlečnih planin („montagne a lait“ in „montagne sans lait“). kakor pa običajna delitev avstrijskih avtorjev v „Galtviehalmen“ in ,.Kuh-“ ali „Sennalmen“.43 Čistih ovčjih planin na našem ozemlju ni. Ovčja (in ž njo malo pomembna kozja) paša je omejena na najvišje, drugi živini težko dostopne predele nad planinami, ali kjer talcih ni (n. pr. na Gorjanski planini in v najzapadnejših Karavankah), na servitutno pašo v eraričnih ali veleposestniških gozdovih. Po prejšnjih izvajanjih ni čudno, da se ovčja paša koncentrira zlasti na apniške predele, — tako na Karavanke, kjer se v manjših planinah paso skoraj samo ovce, in pa na Ziljske Alpe, kjer se paso ovce do vrhov Spitzegelove skupine in ima 11. pr. Belška planina v južnem pobočju Belškega vrha (Vellacher Egel), Borov-ska planina pa v zapadnem grebenu Šimana (Graslitzen 2044 m) poseben ovčarski stan. Sem oddajajo proli plačilu ovce celo iz Gorjan in drugih oddaljenih ziljskih vasi. Brez m 1 e č n e planine ali planine za jalovino so deloma povsem samostojne, odgovarjajoče bolj prvemu nazivu, ali pa tvorijo gospodarsko enoto z mlečnimi planinami, le da so prostorno ločene od njih. Slednjim pripada v večji meri naziv planin za jalovino; k njim spadajo mnogoštevilne ločene planine za vole (t. zv. „Ochsenalmen“), kakršno imajo Bele, nadalje skoraj vse vasi Gitschtala in mnoge vasi nemške Ziljske doline. Za vse brezmlečne planine so karakteristični sledeči znaki: precej višja lega, ker ta živina ne potrebuje prvovrstne paše; *2 Zof ja Holub - Pacewiczowa, Osadnictwo pasterskie i w^drowki w Tatrach i na Podtatrzu. Polska Akademja Umiej^tnošci, Prače komisji geo-grafieznej Nr. 1., W Krakowie 1931, str. 463. 43 Arbos, o. c. str. 384; prim. tudi Wallner, o. c. str. 369. mnogo manjše število planinskega personala, ker ni potrebno toliko nadzorstva in nege in predvsem, ker ni posla z mlekarstvom; prevladovanje moških delovnih moči, ker se ženske moči porabijo navadno za lažje, osobito mlečne posle; končno — kot sama ob sebi razumljiva posledica — mnogo manjše število planšarskih zgradb, tako stanov, kakor tudi živinskih staj; slednje pogosto sploh izostanejo, ker brezmlečna živina prenočuje pod milim nebom.44 Slične so tudi vse one mešane planine, ki sicer imajo znatnejše število mlečne živine, na katerih pa vendar mlekarstvo ne igra nikake vloge. Taka je velika večina planin severnega sektorja, morda z edino izjemo Štefanske planine, ki ima tudi boljše prirodne predpogoje za pašo mlečne živine, dasi ji manjka — kakor ostalim — eden glavnih, namreč lahka dostopnost od strani dolinskega naselja. Tudi v Karavankah prevladuje jalovina ne samo nad mlečno živino, temveč tudi nad ovcami; celo na razmeroma dobrih karavanških planinah, n. pr. na Sovški planini in na Blekovi, igra mlečna živina podrejeno vlogo. V novejšem času itak mlečne planine mnogo izgubljajo na terenu v prid planinam za brezmlečno, prodajno živino. Lep primer je nekdanja mlečna planina Grajščica, na kateri se danes pase brez stalnega nadzorstva samo brezmlečna živina; zato je tudi ostala danes sploli brez stanu. Grajščica s svojo Staro planino kaže sploh zelo instruktiven vtis nazadovanja planšarstva ter zanemarjanja in opuščanja manj vrednih planin. V nasprotju z Ziljskimi Alpami in Karavankami je našlo mlekarstvo v predelih južno od Zilje eno najboljših torišč na Koroškem sploh. Zato ni čuda, da pride v tem predelu na eno osebo, bivajočo v planini, povprečno 19 glav živine, dočim jih pride n. pr. v Labudski dolini, kjer stopi mlečna živina v planšarstvu povsem v ozadje, povprečno 50.45 Kakor v Kanalski in Leški dolini (Lessachtalu), tvorijo namreč skoraj ves karnijski sektor našega ozemlja mlečne planine, kjer mlečna živina in z njo združeno mlekarstvo igra vsaj važno vlogo, če že ne prevladuje. V tem oziru je gorenja Ziljska dolina, izvzemši seveda Leško dolino (Lessaclital), na slabšem. Saj nudi že priroda sama v 44 Povsem iste znake so dognali avtorji v drugih področjih. Prim. Alfred Peintinger, Zur Geographie und Statistik der Almen im Hochschwabgebiete, Mitt. d. geogr. Ges. Wien 1911, str. 330 sl.; Wallner, o. c. str. 369 in 398 (za personalne razmere); Spreitzer, Die Almen des Murauer Gebietes, str. 57; zlasti tudi Ar bo s, o. c. str. 437 (za višinsko razliko med mlečnimi in brezmlečnimi planinami i. dr.). 15 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 25 in 46 (po podatkih v „Die Almwirtschaft in Kärnten“.) tem predelu predpogoje za razvoj izredno obsežnih planin; največja med njimi, Bistriška, meri 400 ha (od tega 265 ha na italijanskem teritoriju!), kar daleč presega povpreček 159 ha, ki ga moremo za celotni predel južno od Zilje izračunati po podatkih v Jurinkovi 2. tabeli.40 V svrho primerjave in ilustracije vseh teh znakov navajam nekaj značilnih podrobnih podatkov za pretežno mlečni planini Zahomško in Bistriško ter za bližnjo, pretežno brezmlečno Gorjansko planino, kar je tem instruktivneje, ker imajo vse približno iste pri rod ne predpogoje.47 Na Bistriški planini se je paslo v poletju 1951. I. 650 glav živine, od tega 159 mlečnih krav, 197 „inic“ („inica“ ali „avovca“ je ljudski izraz za nad 1 leto stare telice), 108 ostale goveje živine, 128 konj. 50 koz. 28 svinj. Mlečne živine je torej 21-4%, goveje sploh pa 69%. Vkljub razmeroma nizkemu procentu mlečne živine pa moremo govoriti o mlečni planini, ker igra prodaja mleka in v manjši meri sirovega masla in sira dosti važno vlogo. Število osobja je znašalo 11, od tega šest planšaric („planink“), dva pastirja za krave, eden za inice, eden za konje in sirar („kesar“). Na eno osebo pride torej 59 glav, od tega 44 glav goveje živine, kar daleč presega Jurinkov povpreček. Stanov („fač“) je osem, staj („tamarjev") je bilo pred vojno 20. Z a ho m š k a planina z Brezniko m (malo planino, ležečo med Zahomško in Gorjansko planino) je štela 96 glav živine, od tega 56 mlečnih krav, 6 inic, 40 konj in 14 svinj, torej 57-5% mlečne živine. Osobje tvorijo 4 planinke na Planini in po en pastir na Planini in Brezniku. Na eno osebo pride 16 glav. kar bolj odgovarja povprečku za mlečne planine. „Fače“ so štiri, hlev je skupen. Gorjanska planina je imela 88 glav, od tega samo 7 (7S%) mlečnih krav, 55 inic, 10 volov, 10 konj. 7 svinj, 1 kozo in 50 ovac, ki pa se morajo pasti v servitutu pod planino. Jalovina znaša torej 715%! Zato je tudi osobje omejeno le na dva pastirja, če izvzamemo nekatere člane in uslužbence posestniških družin, ki za daljšo dobo prebivajo na planini in drže nekaj mlečne živine radi letoviščarjev, ki planino radi posečajo. Njim prodajajo tudi vse mleko, le en sam posestnik siri. Večino mlečne živine pa obdrže čez poletje v dolini. Gorjanska planina je torej lep primer mešane planine, kjer odločno prevladuje brezmlečna živina. 48 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 46. 47 Vsi podatki se nanašajo na 1. 1931.; dobljeni so iz zanesljivih virov na licu mesta ter deloma ponovno med seboj kontrolirani. Da ilustriram ponovno mnogo večji razmah planšarstva na jugu, naj od ostalih podatkov še navedem, da ima največja planina na severu — štefanska — le okoli 200 glav živine, torej število, ki daleč zaostaja za onim večjih planin na jugu (Bistriška 650, obe Blaški 450, Poldnik čez 300 itd.) Na prvi pogled zbode v oči tudi visoko število konj v južnih planinah (povprečno 20%). Konjereja je znana kot nekdanja špecijelna panoga dolenje Ziljske doline, ki pa je danes v nevzdržnem nazadovanju. Ta panoga sloni v velikem delu na pri-rodnih faktorjih: kislo seno močvirnih travnikov v dnu širokih dolin, ki more nuditi krmo v glavnem le konjem, je njen glavni predpogo j. Gorenja Koroška je v tem oziru med vzhodnoalpskimi deželami na prvem mestu48 in v njej zavzema odlično mesto Ziljska dolina, ki posebno v svojem dolenjem delu nudi dovolj predpogojev s svojimi karakterističnimi „Logi“. „Log“ (n. pr. Bistriški, Blaški, Strajški Log itd.) je splošno ime za te močvirne travnike in pašnike ob Zilji, ki obsegajo skoro vse dno doline in nudijo s svojimi številnimi seniki tudi na zunaj jako značilno sliko. Zlasti tipični so za široki podanek doline od Napoljan do Bistrice, kjer jih prekine le ob izhodih stranskih dolin nekoliko višji in za druge kulture ugodnejši teren vrša jev (pri Bistrici, še tipičneje pri Blačah). Kakor je ta prirodni moment osnovnega pomena za razvitek ziljske konjereje, jo je brez dvoma mnogo pospeševala tudi jako lagodna dostopnost planin v tem področju. Zato tudi nimamo posebnih konjskih planin, kvečjemu je paša konj omejena na določene sektorje planine. V Ziljskih Alpah in Karavankah pa so konji v planinah mnogo bolj redek pojav, vendar pa — osobito v Karavankah — ne manjkajo. Domala vsa dosedanja izvajanja so pokazala razmeroma velike razlike med posameznimi sektorji našega predela. Izredno enotno pa je to naše področje v posestno pravnem pogledu, dasi so v tem pogledu različni splošni iipi planin najbolj izrazili. V osnovi ločimo planine v privatni posesti in planine v posesti kakršnekoli zajed nie e.4!) To razliko moramo strogo ločiti od razlike v obratu, ki zavisi od tega, ali ima planina individualen ali kolektiven obrat. Na slednjem principu sloni n. pr. Arbos-ova delitev v „petite montagne“ in „grande montag-ne“.r’° Res je, da se razlikovanje po obeh kriterijih često krije: 48 Lex-Paschinger-Watte, Landeskunde von Kärnten. Klagenfurt 1923, str. 176 sl. 4S) Sieger, Almen und Almengeographie, str. 5. 50 Arbos, o. c. str. 384 sl. privatne planine imajo običajno individualni, skupne pa kolektivni obrat. Ni pa to splošno veljavno; privatne veleposestniške planine morejo biti oddane kakršnikoli zajednici ali posameznikom v najem ali v servitutno uživanje. To so takozvane najemniške in servitutne planine.51 Nasprotno je često na skupnih mlečnih planinah obrat v toliko individualen, da se mleko, odnosno njegovi izdelki individualno producirajo, oziroma prodajajo. S tem je v tesni zvezi že navedeni pojav, da imamo na takih planinah poleg pastirjev še „planinke“ in podobno tudi večje število privatnih stanov, dočim imajo skupne brezmlečne planine le pastirje in na podlagi tega tudi mnogo manj ali pa sploh samo en stan, ki služi samo slednjim in je običajno v skupni posesti.52 Ti momenti so odločilni torej tudi za zunanjo sliko planin. P r i v a t n e planine v kmetski posesti nastopajo v našem predelu izključno le v Karavankah. Njih večina (n. pr. Trupe-jeva, Zamonikova planina) je vezana na sorodno obliko stalnih naselij, na samotne kmetije, ki so ravno v tem predelu številneje zastopane, dočim jih v Ziljski dolini sami sploh ni. Razen tega so si pridobili nekateri kmetje iz vasi, ki nimajo skupnih planin, v novejšem času svoje planine, ki pa leže nižje in so očividno mlajšega datuma. Tipičen primer za to je planina Pridol 1505 m pod Blekovo, posest velike kmetije (p. d. pri Prangarju) iz Zmo-tič, torej iz sklenjene vasi. Da traja tako nastajanje planin vse do današnjih dni, mi priča informacija — sicer bežna in nekontrolirana — da si pripravljajo nekateri kmetje od Sv. Lenarta pri Sedmih studencih novo planino, tudi nek je pod Blekovo. Isti odnošaj samotnih kmetij in individualnih planin srečamo v bližini našega ozemlja tudi v krajih med Belim jezerom in Dravo. Tudi najemniške planine so omejene le na skrajne točke našega področja. Na vzhodu je to Grajščica v Karavankah, last graščine Bekštajn (odtod ime!), ki pa jo oddaja v najem in pasejo danes na njej brez stalnega nadzorstva svojo brezmlečno živino koroški in kranjski kmetje. Na zapadu imamo Gresslove planine na Plöckenu, ki leže sicer že izven področja slovenske Ziljske doline, ki se pa nanje radi povsem svojevrstne važnosti še povrnemo. Servitutne planine so se nahajale in se deloma še danes nahajajo severno od Zilje v pokrajini med Belim jezerom in Dravo in južno od nje v Kanalski dolini.53 Večna borba za te 51 Sieger, o. c. str. 6. 52 Prim. Spreitzer, Die Almen des Murauer Gebietes, str. 52. 53 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 26. O servitute, kakor tudi za pašne servitute v gozdih, je privedla v poslednji dobi marsikje do potrebne regulacije. Tako je n. pr. šmohorska soseska dobila 1. 1927. končnovel javno v posest tako-zvano Hermagorer Alm (Tscherniheim, Boden- in Lakuzen-Alm, vse južno od Belega jezera), za kar se je morala povsem odreči servitutnim pašnim pravicam v severnih pobočjih Golca, Moškega vrha in Spitzegela, in sicer v prid soseskam Radence (Rad-nig) in Bele (Vellach).54 Y tem oziru je regulacija servitutov jiač le koristila planinskemu gospodarstvu in se ji mora ravno Šmo-liorska planina zahvaliti za lep razvoj v smeri principov moderne Slika 3. Tipičen planinski stan („taca") s spodnje strani. V podzidku „tamar”. (Brdska planina). živinoreje. Nasprotno so neprestane borbe za servitute gozdne p a š e kl jub regulacijam mnogo pripomogle k padcu planinskega gospodarstva. Tako so n. pr. Borovci in Štefanci vodili dolgoletno borbo za servitute, ki so jih vživali v gozdovih veleposestva Widmann-Foscarijevega (Špaternijon), razprostirajočih se pod njihovimi planinami vse do doline pri Farchtnersee-u. Z regulacijo, neugodno zanje, je padla vrednost njihovih planin tako, da često oddajo živino raje v najemniško pašo na Poldni-ške planine ali pa na sever, na nemško ozemlje. Ogromna večina planin v slovenski Ziljski dolini pa pripada soseskam (Nachbarschaften), starim agrarnim občinam, ki jih moremo zasledovati nazaj v srednji vek.r'5 Dandanes se kri- 54 Hubert Pietschnigg, Alt-Uermagor. Geschichtliche Erinnerungen, ilermagor 1931, str. 177 sl. 55 M. Wutte, Die Bildung der Gemeinden in Kärnten, Carinthia I., 113. Jlig., H. 1—6., Klagenfurt 1923, str. 9 sl. jejo deloma s političnimi občinami, deloma z njih frakcijami, toda samo teritori jalno, ne pravno. Kakor je razvidno iz podrobnejših navedb,56 je posestno stanje v ogromni večini primerov izraženo že v imenih posameznih planin, pojav, ki ga v tako obsežnem področju in tako sklenjeni obliki nikjer na Koroškem in vsaj tudi v drugih južnovzhodnih Alpah ni zlepa dobiti. Pravno te soteske ne odgovarjajo političnim občinam in tudi niso v ničemer slične kakim modernim gospodarskim korporacijam. Jurinka, ki loči na Koroškem t. zv. „Gemeinschaftsalmen“ in „Nachbarschaftsalmen“,57 ne omenja, da je razlika med njima rezultat novodobnega poizkusa regulacije starih agrarnih zajednic in da sta obe vrsti po svojem izvoru isti. Te skupne planine niso namreč nič drugega kakor ostanek skupne posesti starih agrarnih občin; ta skupna posest se je ohranila do danes često tudi še v dolinskih pašnikih in gozdovih, ali vsaj v njih imenih („gmajne“). Zelo značilen odsev teh starih razmer nam je ohranjen ravno še v pašnih pravicah na senožetih in „lo-gih“ Ziljske doline. Dasi so namreč ta zemljišča že parcelirana, se v njih spomladi in jeseni po dovršeni košnji pase živina skupno; posebno značilno pa je, da imajo tu pašno pravico isti 56 V posesti soseske so (ime v oklepaju pomeni kraje, ki sestavljajo dotično sosesko, kateri navedena planina pripada): V Karavankah: Zagoriška pl. (Zagorice), Blekova (žužalče, Tehanče, Diča vas), Grpiščica ali C.rpiška pl. (Grpiče), Radnarščica (Radna vas), Rekar-ščica (Rekarja vas), Sovška pl. ali Sovščica (Sovče, Zagorice, Rovte); v Karn. Alpah: Gorjanska pl. (Gorje, Drevlje), Zahomška pl. (Zahomec), Bistriška pl. (Bistrica), Brvec, Dolinica, Kovčec (vse tri Blače), Goriška pl. (Goriče), Loška pl. (Loče), Dolška pl. (Dole), Brdska pl. (Brda, Limarče, Velika vas), Planina na Poldniku (Melviče, Rute. Pazrje, Moste, Mele), Modrinj-ska pl. (Modrinja vas-Möderndorf), škovška pl. (Škovče-Kiihweg), Očiška pl. (Očiče-Watschig) in slično naprej nad gorenjo Ziljo nepretrgoma do ozemlja privatnih planin v področju Plöckena (1360 m). V vzhodnih Ziljskih Alpah: Višprjanska pl. (Višprje-Weisbriach), Šent-lovrenška pl. (Šentlovrenc-St. l.orenzen im Gitschtal), Radenška pl. (Radenče-Radnig), Moška pl. (Moše-Moschach), Belška pl. (Grednje in Spodnje Bele-Ober-u. Unter-Yellach), Börovska pl. (Borlje), Štefanska pl. (Šteben), Go-stinjska pl. (Gostinja vas), Planina na Adrškem vrhu (Adre, Mačidle i. dr.), Črešenjska pl. (nem. Kreublaclier Aim, južnovzhodno od Vizale l>40m: soseska: Črešnje, Herblje, Globače, Hrib), Planina na Vršiču-Windisclie Ahn in Planinica-Lageralm pod Kowesnockom 1819 m (Šenčur, Labjenče, Dole, Skovče, Dvorče, Semrače). 57 Jurinka-Spreitzer, o. c. p. 21 in 25. Sploh ta članek v tem oziru ne nudi dovoljne jasnosti. Dočim na str. 21. vzporeja tirolske „Interessenschaftsalmen“ s koroškimi „Gemeinschaftsalmen“, primerja na str. 25. isti tirolski tip s koroškimi „Nachbarschaftsalmen“, posestniki in v istem razmerju, kakor na odgovarjajočih planinah. Zakoni in običaji stare agrarne občine (soseske) so se pač najdalje in najlaglje obdržali v pašništvu, zlasti pa v planinah. Zato so se tudi soseske same ohranile najbolj v predelih bolj ekstenzivnega gozdnega in planinskega gospodarstva, kakršno je ravno gorenja Koroška.58 Ko je postala v preteklem stoletju kmetska posest svobodna in so se zasnovale moderne politične občine, so te kot združitev zgolj na teritorijalni bazi in kot najnižji upravni aparat brez vsake gospodarske kompetence morale priti v nesoglasje z ustrojem starih gospodarskih občin. .Zlasti nejasen pa je ostal seveda pravni položaj skupne posesti; tradicijonalne določbe in principi sosesk se niso mogli spraviti v sklad s pravnimi pojmi in njihovo alternativo: ali navadno solastništvo ali pa last juristične osebe, ki je pa soseska ne predstavlja. Vprašanje se je rešilo različno; ali je ostala soseska v obliki realne zajednice, z realnimi pravicami posameznih kmetij, vezanimi na stare principe (predvsem na sistem hub); ali je postal dotični areal enostavno občinska last, ali last različnih zajednic z več ali manj svobodnim razpolagnjem z deleži (sem spadajo Jurinkove „Interessenschaftsalmen“), ali pa solastništvo s prosto deljivimi, številčno določenimi deleži; razvile so se različne kombinacije teh principov, od katerih pa nobeden ni bil pravilen izraz za dotedanji pravni in gospodarski značaj teh pojavov.59 Sličen dualizem nam prikazuje za francoske Alpe Arbos v realnih pravicah na „alpcs communales“ na eni in v nevezanih, točno fiksiranih pravicah na „alpes de societe“ na drugi strani.60 Na Koroškem se je uveljavil nekak gospodarsko še precej posrečen kompromis med realnim pravom in solastništvom, tako, da so ostale stare agrarne zajednice in njihove obveznosti, da pa se je ustvarila možnost prostega razpolaganja s številčno določenimi deleži. Dasi je stvar ostala še vedno pravno nejasna in gospodarsko nelogična, ker druži principe svobodnega in gibljivega solasništva z odnošaji in notranjimi zavisnostmi starega agrarnega sistema, se je vendar uveljavila v vseh regulacijah, ki so sledile v posameznih deželah tozadevnemu zakonu iz 1. 1883. in se zaključujejo šele v povojni dobi, dasi ne prinašajo povsem 58 wutte, o. c. str. 10; Lex - Paschinger - Wutte, Landeskunde von Kärnten, str. 147. 59 Franz Sommeregger, Agrarverfassung der Landgemeinde und Landeskulturpolitik in Österreich seit der Grundentlastung. Inaug. Diss., 1912, str. 80 sl., 84 sl. 60 Arbos, o. c. str. 73. zadovoljive rešitve.61 Dandanašnje pravice in dolžnosti posameznega upravičenca na j z nekaterimi konkretnimi podatki ilustriram. Vsaka planina ima svojim razmeram primerno število deležev (Anteilsrechte). Fiksirani so ti deleži s številom živine, ki jo sme imetnik vsakega deleža pasti na skupnem zemljišču. Tako ima n. pr. Bistriška planina (regulirana z generalnim aktom iz 1. 1906.) 472 deležev. Vsak kmet ima pet deležev, bajtar („kaj-šlar“) 2 deleža, posestnik M kmetije („firtlar“) pa 1 delež. Za vsa k delež ima pravico pasti eno kravo, oziroma točno določeni ekvivalent: 2 inici ali 2 svinji itd.82 Kdor sploh nima prvotne pašne pravice, mora plačati kot prispevek 50% več od drugih. — Na Gorjanski planini (reg. 1. 1929.) pa ima kmet samo 3 deleže, posestnik % kmetije 2 in „kajšlar“ 1 delež. Odmera deleža je ista. Sorazmerno s tem uživajo upravičenci tudi skupne naprave in zgradbe, a morajo tudi plačevati pastirje in planinke ter opraviti vsak svoj delež melioraci jske robote. Tudi v tem oziru morajo seveda neupravičenci nosili večje breme. Iz navedenega je jasno razvidna nelogičnost, o kateri smo govorili zgoraj. Medtem ko sloni vsa ureditev še na starih agrarno-socijalnih principih, dopušča prosto razpolaganje, celo prodajo in najem posameznih deležev. Povsem pravilno poudarja Sommeregger, da govore sicer narodno - gospodarski razlogi za ohranitev skupne posesti v ekstenzivnih kulturah, da pa bi se morale iz osnove izpremeniti njegove dosedanje oblike in njih pravno pojmovanje.63 Enoličnost v posestnih razmerah povzroča tudi enotnost v vsakoletnem dviganju in padanju gorenje meje naselij, ki je eden najkarakterističnejših posebnosti planinskih predelov in zato tudi eden najpriljubljenejših predmetov planinske geografije. V našem predelu skoro ni planine, ki bi se glede planinske pašne dobe znatno razlikovala od sledečih splošno veljavnih terminov: ca. 15. junija za odhod v planino, med I. in 8. septembrom, redkeje med 15. in 20. povratek (slednji le na Poldniških planinah). Tradicijonalna navezanost na godove posameznih svetnikov je — kakor v drugih predelih — tudi v Ziljski dolini običajna: sv. Vid (15. junij), mala Gospojnica (8. sept.), sv. La-vrencij (10. avg.) in sv. Jernej (24. avg.). Zadnja dva prihajata 61 Sommeregger, o. c. str. 92 sl. 62 Prim. povsem isti pojav pri Arbos-u, o. c. str. 74 („L’ unite est la vache. Le droit se compte par multiples ou sous-multiples... Dans la valee de Chamonix, la part correspondant ä une vache, s’ apelle un fonds.“ i. t. d.) 63 Sommeregger, o. c. str. 102 sl. vpoštev za povratek konj iz planine. Pa ne samo konji, tudi jalovina ima deloma krajšo dobo paše (od konca junija do konca septembra). Na drugi strani pa je poudariti, da priženo drobnico v planine že v maju (sv. Urban, 25. maja!), kjer ostane pogosto vse do oktobra. Vzrok tej enotnosti leži v posestnik razmerah — na skupnih planinah veljajo navadno skupni termini — dalje v razmeroma enaki višinski legi vseli večjih planin, osohito pa v pomanjkanju izrazitih prehodnih oblik med dolinsko in planinsko pašo. ki povzroča, da se vrši skoro vse to gibanje direktno med območjem dolinskega gospodarstva in predelom visokih planin. Tudi razmeroma jako kratka pašna doba ima svoj vzrok v višini planin in v pomanjkanju prehodnih oblik. Zato se ni razvilo postopno gibanje iz doline v planino in nazaj (t. zv. „Staffelwirtschaft"). V našem predelu ni n. pr. niti sledu o pojavu, da bi se za gotovo dobo velik del prebivalstva kake vasi sploh preselil v višjo lego in tam obdeloval celo njive, kakor nam na slovenskem ozemljil poroča M e 1 i k64 za Bohinj, Potočnik in J u r i n k a - S p r e i t z e r65 pa za Ukovško planino. Pa tudi raznih vari jant spomladnih in jesenskih planin („Voralmen“ nem., „montagnette“ franc.) ni. Edina izjema je planina Kovčec (ali Spodnja Blaška planina) v višini 1100 m, kjer nekateri Blačani pasejo v prvi polovici junija pred odhodom v višje planine. Slično mala Spodnja Bistriška planina, ki pa se je opustila. Vzrok pomanjkanju takih oblik se po pravici išče predvsem v terenskih oblikah.66 Tudi v našem primeru jih onemogočuje strmina pobočij med planinskim predelom in med področjem dolinskih naselij in kultur, ki so ravno radi te strmine navezana le na široko dno doline in na razmeroma nizke tercijarne in diluvijalne terase. Gorenja meja njiv in sialnih naselij leži celo v območju prisojnih teras in v severnem delu doline še vedno pod 1000 m (pri Mačidlah). Stalna naselja in planine loči torej izrazit in obsežen gozdni pas. Le kjer so vsaj nižji predeli toliko zložni, da se je moral gozd umakniti senožetim, nudijo slednje dovol j možnosti za pomladansko in jesensko pašo. Te senožeti („Mähwiesen“, „Hochwiesen“, „Bergwiesen“) kot nadomestila za 84 A. Melik, Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju, GV 1927, str. 72. 65 M. Potočnik, Vojvodina Koroška, I. zv., Ljubljana 1909, str. 18; Ju-rinka-Spreitzer, o. c. str 38; Ukovška planina leži v neposrednem sosedstvu naše doline! 66 Peintinger, o. c. str. 332; Sieger, Die almstatistische Probeerhebung, str. 312. prehodne planine so, kakor za Koroško sploh/’7 tudi za dolenjo Ziljsko dolino značilen pojav Tako paso pred odhodom in po povratku s planine Bistričani in Zahomčani v Planjah, Gorjanci v Vazah (Lazih?), Draščani v Zagradah in Zaklancu, Blačani na Ravni (vse to senožeti v pobočjih nad vasmi do višin preko 1000 m). Isto vlogo igrajo za Mačidlane predeli na Vršju (Win-disehe Höhe) in dalje severno Poljana, Vrčulca (severnozapadno pod Adrškim Vrhom 1843 m) in Vežak (severno od Vizale 1430 ni, nem. Windische Saag!), kjer pa prevladuje servitutna paša, do-čim so navedene senožeti skupna paša sosesk. To velja tudi za Loge; ti pa so rezervirani predvsem za konje, ki se paso v njih do 1. junija, nato do 10. junija v senožetih, po povratku s planin pa zopet v Logu. Goveja živina se pase v Logih bolj malo, pač pa v senožetih. Tu ostane tudi mlečna živina; v Bistriške Planje n. pr. hodijo iz vasi na molžnjo in prineso zjutraj mleko v bistriško mlekarno („kesarijo“). Kot vmesna laza pride v poštev tudi že večkrat omenjena servitut n a paša. Na njej so najbolj udeležene ovce in brez-mlečna goveja živina. V zvezi z vsem navedenim nam je še omeniti zanimiv pojav, ki smo se ga mimogrede že dotaknili. To je takozvani alpski nomadizem, ki nam ga slika Spreitze r za celovško kotlino.us Obstoji v tem, da kraji, ki nimajo svojih planin ali pa jim te ne zadostujejo, oddajajo svojo živino v pašo ne samo na tuje bližnje, temveč tudi na razmeroma oddaljene planine, kamor more trajati transport do dva dni ali celo več. Zlasti veleposestvo pospešuje ta pojav, ker rado oddaja celotne planine v najem ali pa vsaj sprejema na nje živino pod točno določenimi pogoji (t. zv. „Zinsvieh“). Odkar je na skupnih planinah dana možnost prodaje deležev, pridejo tudi te za „nomadizem“ v poštev. V slovenski Ziljski dolini cela vrsta krajev (n. pr. Brnica, Sv. Lenart, Zmotiče, Pod Tur jo, Peče, Straja vas, Drašče, Čajna. Smerče, Šentpavel itd.) nima nikakih planin. Njih živina mora zato na tuje planine, bodisi bližnje, bodisi oddaljene. Tako n. pr. oddajajo Draščani živino na Sovško planino, na Kokovško in Ukovško planino v okolici Trbiža, na Špaternijonsko in druge planine ob Dravi, na Dolško planino in na Poldnik (kjer so kupili večje število deležev) ter končno v področje severno od pre- 47 Jurinka-Spreitzer, o. c. str. 37. 68 Hans Spreitzer, Der Almnomadismus des Klagenfurter Beckens. Zur Geographie der deutschen Alpen; Festschrift für Robert Sieger, Wien 1924, str. 70 sl. laza P lock e n (l>60m) nad Muto (Mauthen) v gorenji Ziljski dolini. Plöcken igra najvažnejšo vlogo v ..nomadiznm” Ziljske doline, pa iudi drugih predelov; celo z italijanske strani vzamejo (od cele planine v najem.09 „Nomadizem“ slovenske Ziljske doline v to smer je sicer nazadoval — zlasti za njen najvišji del pod Šmohorjem je igral nekdaj mnogo večjo vlogo — vendar je še vedno dosti živahen. Kakor na sličnih pojavih sploh je na njem udeležena v večjem delu jalovina. Vse planine na Plöckenu poseduje veleposestnik Gressl, ki jih nudi v izkoriščanje v dveh oblikah. Mlečno živino sprejema Slika 4. „Fača” z gornje strani. (Dolska planina). le kot „Zinsvieh“, t. j. v svojo oskrbo proti odškodnini v obliki polovice vseh mlečnih izdelkov. Za mlado živino, vole in ovce pa odda celotno planino v najem.70 Poleg najemnine morajo posestniki živine plačati sami pastirja, opravljati roboto in skrbeti za vzdrževanje planinskih naprav. Pastirji so tamošnji domačini, ljudje iz slovenskih vasi ne ostanejo pri živini, ampak jo samo ženo tja in nazaj. O kaki selitvi prebivalstva torej ni govora. Transport traja do dva dni s prenočevanjem v Šmohoru, odnosno 09 Prim. N. Krebs, Die Ostalpen und das heutige Österreich, II. Bd. str. 113. Najemniki z italijanske strani pa se vedno bolj umikajo pred avstrijskimi, ker merodajni faktorji protežirajo avstrijske najemnike z zgradbo hlevov, melioracijami itd. 70 Tako imajo n. pr. 3 kmetje iz Drašč, 1 iz Drevelj, 1 iz Bistrice, 3 iz Bleiberga v najemu takozvano Tschintemuntalpe za 25 let proti letni najemnini 800 šilingov za 100 goved. za podravske planine v Kreuzenu.71 V novejšem času pa se vrši večji del transporta na Plöcken po železnici.72 Od vseh doslej navedenih prirodnih, gospodarskih in soci-jalnili faktorjev je v veliki meri zavisna tudi zunanja slika planiških naselij. O njih legi smo že govorili. Posestne razmere in razlike v načinu izkoriščanja določajo razlike v zunanjem tipu planine, ki se izraža v dveh ekstremnih oblikah: ali večje število stanov v skupinah ali posamezen stan (Almhiittendorf-Einzelalm). Privatne planine pripadajo izključno drugemu tipu, skupne mlečne planine pa izrazito prvemu tipu, ker se nahaja tu iz že navedenih vzrokov mnogo večje število stanov. Dočim je bilo na Bistriški planini pred vojno okoli 50 zgradb in slično na Blaških in Poldniških planinah, ima Borovska planina danes samo še eno „fačo“ in en „ta-mar“, prav tako tudi karavanške planine. Kapelice in planinske „gostilne“ dajo planinam prvega tipa še v večji meri značaj planinskih „vasi". Pogosto nastopajo tudi značilni talni načrti. Bistriška planina n. pr. ima stanove razporejene v več strogo vzporednih vrstah tako. da so stanovi z ožjimi čelnimi frontami obrnjeni drug proti drugemu. Slična, samo mnogo manj izrazita je Brd-ška planina. Dolska planina in Dolinica imata pa stanove razporejene v dolgi vrsti vzdolž tekoče vode, obrnjene z zadnjo čelno fronto proti njej. Večina drugih pa ima povsem gručasto obliko. (Gl. sl. I. in 2.) Stan se v Ziljski dolini zove fača, živinska staja pa tani a r, brez ozira na to, ali stoji ločeno ali je priključena fači. Če stoji fača pravokotno na pobočju, kar je v veliki večini slučaj, ji tvori tamar lesen ali zidan podzidek z vhodom na dolenji (zadnji) čelni strani, dočim leži vhod v fačo vedno na gorenji (sprednji) čelni strani, torej povsem slično, kot to opisuje Poise h e r za bližnjo Kreuzeckovo skupino, južno od Visokih Tur.73 Tamarja nimajo ovčje planine, često tudi ne planine za jalovino. Fače so ali pastirske (Halterhütten) ali planšarske (Sennhütten). slednje seveda le na mlečnih planinah. Pastirske fače 71 Iz Drašč n. pr. odženo živino v opoldanskih urah, prenoče v Šmohoru, odkoder rano zjutraj nadaljujejo pot proti Mauthenu in so drugi dan predpoldne na Plöckenu. 72 Vagone priklopijo osebnemu vlaku. Sličen slučaj navaja: Spreitzer, Der Almnomadismus, str. 83. 73 H. Polscher, Almgeographisches und Alm wirtschaftliches aus der Kreuzeckgruppe, Mitt. d. Geogr. Ges. Wien 1918, str. 520. Tudi o ostalem prim. sličnost z njegovim opisom! Prim. sl. 3. in 4.! so sicer v bistvu enake planšarskim, so pa mnogo bolj primitivne in kažejo morda najprimitivnejšo obliko hiše sploh.'4 Obstojajo le iz enega prostora, katerega prednji, večji del z odprtim ognjiščem („pozad") služi za kuhanje in shrambo, v ozadju pa je ležišče („pograd“).75 Prehodne oblike (če je n. pr. pograd z zastorom ločen od glavnega prostora) vodijo do komodnejše planinske fače s kuhinjo v ospredju in ostalimi prostori v ozadju. Mestoma so fače že dvignjene v eno nadstropje, ki služi navadno letoviščarjem (Gorjanska planina) in jr vsaj ob dveh stranicah obdano z lesenim hodnikom podobno kol dolinski tip hiše. Pri normalni leseni planinski lači pa imamo samo enostaven hodnik (..gank") na gornji čelni strani pred vhodom, običajno v nekoliko vzvišenem položaju, tako. da so potrebne do vhoda kratke stopnice. Streha je normalna, brez šopa, okna so novejša pridobitev. Stare tamarje ponekod izpodrivajo dolgi, v več razdelkov predeljeni skupni hlevi, kot ga imamo n. pr. na Zahom-ški planini, bolj pogosto pa v planinah nemške Ziljske doline. Bistriška in Brdska planina imata skupne sirarne, odnosno mlekarne; njih izdelki se večjidel prodajajo beljaški Gailtaler Molkerei. Na ostalih planinah se upravlja z mlekom in mlečnimi izdelki individualno in se tako tudi prodajajo, v kolikor ne služijo sploh le domači porabi. Baš v zvezi z zunanjo sliko planin pa se pokaže pri proučevanju planšarstva še en problem, ki mora zanimati osobito geografa.'Po je vprašanje o s t ar os I i planin in o njihovem razni e r j ii d o z g o d o vine poseli t v e. Dokazano je sicer, da so planine, ležeče v nižjih legah in sredi gozdnih kompleksov — zlasti individualne planine — običajno novejšega izvora, da pa. so skupne planine starejša in prvotna oblika: da so prve nastale že v dobi prevladovanja individualnega agrarnega gospodarstva kakor tudi odgovarjajoča oblika stalnih naselij, samotne kmetije.70 Ponovno navedeni arhaizmi v zunanjosti planinskih naselij in v njih gospodarskem ustroju se po pravici smatrajo za primitiv-nejšo fazo razvoja, ki so jo doživela in preživela tudi stalna naselja: ti arhaizmi, kakor tudi starost planinskih prometnih črt, pričajo hkrati o veliki starosti planin,7' dasi so n. pr. najnovejša 74 Prim. Sieger Mitt. d. D. ö. A. Y., 1906, str. 229; Holub - Pacewi-czowa, o. c. str. 461. 7r' Tudi Polscher navaja za svoje ozemlje ime „pogred“, o. c. str. 521. 711 Prim. Wallner, o. c. str. 373; Spreitzer, Die Almen des Murauer Gebietes, str. 61. 77 Sieger, Mitt. d. I), i). A. V. 1906, str. 229. Istotani na str. 230 tudi Penck-ovo mnenje o tem vprašanju. m Piti ioni- jeva sklepanja iz arheoloških najdb na planšarstvo v prehistorični dobi. nanašajoča se med drugim tudi na Plöcken. zaenkrat še ugibanja.78 Vkljub verjetni visoki starosti planin pa je vprašanje, da-li ima splošno veljavo pravilo, da posedujejo najstarejša naselja tudi najstarejše in najboljše planine, kakor nam slika jo odnošaje na Tirolskem in kakršne imamo brez dvoma tudi marsikje na slovenskem ozemlju.79 V slovenski Ziljski dolini se da na podlagi arheoloških najdb in starosti fara sklepati na večjo starost naseli j na severni, prisojni strani doline in vendar so daleko lepše planine Karni jskih Alp v posesti vasi na jugu. od katerih nekatere že po svoji legi v dnu doline kažejo na manjšo starost (n. pr. Blače in Bistrica.) Stara farna vas80 Sv. Štefan (Šteben) pa je glasom dosti zanesljive tradicije svojo planino kupila od sosednjih Borelj. Moglo bi se celo zastaviti vprašan je v obratnem smislu, dali ni ravno pomanjkanje primernih tal za poljedelstvo povzročilo večjega razmaha pašništva in seveda tudi planinstva, kar je v veliki meri pač nedvomna istina za celotne Alpe in za druge gorske predele. S tem bi bilo tudi pojasnjeno, zakaj je v naj-zapadnejših Karavankah vkljub sličnim prirodnim predpogojem planšarstvo man j razvito kakor v Karnijskih Alpah. Na ta vprašanja bo seveda mogoče odgovoriti šele tedaj, ko bodo rešeni problemi zgodovine poselitve same in starih agrarno-gospodar-skih razmer. To velja tudi za predpostavko, ki se sicer po vseli dosedanjih proučevanjih zdi več kot verjetna, da nam je namreč n a j s t a r e j š e planine iskati v p r e d e I u v z d o 1 ž d e j a n s k e gorenje m e j e g o z d a. Prav tako ni zaenkrat na razpolago gradiva za podrobnejši prikaz gospodarskega razvoja planinstva v preteklosti in sedanjosti in bi sploh moral biti lak poizkus združen s proučevanjem razvoja živinoreje sploh, kakor je to storil A rbos za francoske Alpe.81 Tudi v vprašanju udeležbe prebivalstva na vsakoletnem pohodu v višino sem mogel nuditi le maloštevilne podatke. 78 R. Pittioni. Urzeitliche „Almwirtschaft“. Mitt. d. Geogr. Ges., Wien 1031. str. 108. 70 V Bohinju n. pr. poseduje največje in najboljše planine Srednja vas, ki je brez dvoma eno najstarejših bohinjskih naselij (arheološke najdbe!) Za Tirolsko gl. Krebs. Die Ostalpen. Bd. 11.. str. 240. 80 E. Klebel, Zur Geschichte der Pfarren und Kirchen Kärntens. Ca-rinthia I.. 1(6. jhg.. H. t.— Klagenflirt 1926, str. 58. 81 Arbos. o. c. str. 155—379. Zusammenfassung. Die Almen des unteren C• a i 1 tales, ln der Almwirtschaft Kärntens spielt das slowenische Gailtal keine geringe Rolle; es übertrifft sogar in dieser Hinsicht fast alle benachbarten Gebiete. Die außerordentlich günstigen physisch-geographischen Verhältnisse in der ineist aus Schiefern aufgebauten östlichen Karnischen llauptkette haben die Möglichkeit für die Entwicklung eines breiten Almgürtels gegeben, der die klimatische Waldgrenze stark herabdrängte. Gerade in diesem Gürtel liegen die höchsten Almen des Gebietes, die vielleicht sogleich die ältesten sind (z. ß. die Feistritzer Alm 1722 m, die Achomitzer Alm 1714m, die Poludniger Alm 1709m, u. s. w.). Sie sind zugleich die einzigen großen Sennalmen des Gebietes. Da die Verhältnisse in den meist aus Kalk aufgebauten Westkarawanken und Gailtaler Alpen viel weniger befriedigend sind, spielt die Almwirtschaft in diesen Gebieten eine geringere Rolle und ist meist auf die Galtvieh- und Scluif-weide beschränkt. Auch die mittlere Alinsiedlungsgrenze sinkt da unter 1600 m. Während die höchsten Almen der Karnischen Alpen wenigstens scheinbar über der oberen Waldgrenze liegen (sie sind durch Rodungen an dieser Grenze erweitert worden), sind die Almen der Gailtaler Alpen und der Karawanken noch viel mehr an den Waldgürtel beschränkt. Auch die bekannte Gailtaler Pferdezucht, in den breiten nassen Talboden („Logi“) des unteren Gailtales begründet, zieht nur aus den Almen des südlichen Gebietes größere Vorteile. Den natürlichen Bedingungen entsprechend iiberwiegt die Rücken- und Sattellage der Almen (z. ß. die Seltsehacher-, Göriacher-, Achomitzer-, Feistritzer-, Egger-Alm). Die Kar- oder Quelltrichterlage tritt fast ebenso häufig auf (Grajščica, die Poludniger-, Kühweger-, Förolacher-, St. Ste-faner-Alm). Die llanglage ist nur selten, die Talbodenlage dagegen überhaupt nicht anzutreffen. Die Almsiedlung liegt gewöhnlich im unteren Teile der Alm. Die am meisten verbreitete Form des Almbesitzes ist die Nachbar-schaftsalm, während die wenigen Privatalmen — meist jüngeren Ursprungs •— auf das Gebiet der Einzelhöfer in den Karawanken, die Pacht- und Servitutsalmen aber nur auf die angrenzenden Gebiete (Plöcken, die Umgebung von Weißensee) beschränkt sind. Diese Nachbarschaften mit ihren an das alte I lufensystem gebundenen, jedoch frei veräußerlichen Anteilsrechten am Gemeinlande sind ein rechtliches Kompromiß zwischen den alten Agrargemeinden und den neuen Rechtsbegriffen: sie entsprechen aber nur im Grossen und Ganzen den wirtschaftlichen Interessen. Unter dem Begriffe eines Anteilsrechtes an der Nachbarschaftsalm versteht man das Recht, eine Kuh oder eine bestimmte Anzahl einer anderen Viehgattung auf der Alm r\\ weiden. Ein Ilufenbesitzer besitzt gewöhnlich mehrere solche Anteilsrechte. Die Auf- und die Abtriebszeiten sind wegen des in der Morphologie begründeten Fehlens an den Voralmen (eine Ausnahme ist die Friihlingsalin Kovčec oberhalb Vorderberg) und an der sogenannten Staffelwirtschaft und wegen des gemeinschaftlichen Betriebes fast für das ganze Gebiet die gleichen; ganz bestimmte Kalendertage sind dabei von großer Wichtigkeit, z. B. hl. Veit (15. VI.) als Auftrieb- und Kl. Frauentag (8. IX.) als Abtriebszeit. Die Frühlings- und llerbstweide ist auf einige Mähwiesen bis zur Höhe 1000 in und darüber oder auf die Talweide beschränkt und ist denselben Nach-barscliaftsgesetzen unterworfen: die Anteilsrechte an der gemeinsamen Be- in* weidung dieser Gebiete sind dieselben, wie jene an der Almweide, während bezüglich der Mahd schon längst der individuelle Betrieb stattfindet. Da einige Dörfer auch im Gailtale gar keine Almen besitzen, weiden sie ihr Vieh teils als Zinsvieh auf den fremden, oft ziemlich entfernten Almen. teils auf den Pachtalmen des Großgrundbesitzes im Gebiete des Plöcken-passes: eine dem Nomadismus des Klagenfurter Beckens durchaus entsprechende Erscheinung. Die Bewohner der Ortschaft Draschitz B. weiden ihr Vieh auf der Seitschacher-, Goggauer- und Uggowitzer-Alm, auf einigen Almen des Drautales, auf den Poludniger Almen; im Plöckengebiete aber haben sie eine ganze Galtviehalm (Tschintemuntalpe) im Pacht, während sie ihr Milchvieh dorthin als Zinsvieh senden. Die Besitz- und Betriebsverhältnisse sind auch für die äußere Gestalt der Almsiedlungen von entscheidender Wirkung. Diese sind entweder Alm -hiittendorfer (namentlich die Sennalmen der Karn. Alpen) oder Einzelalmen (in den Karawanken und teilweise in den Gailtaler Alpen). Der Grundriß der Almhüttendorfer zeigt manchmal viel Änlichkeit mit den Dorfgrundrissen (z. B. die Dolinica- und die Dellacher-Alm, mit einer Anordnung der 1 lütten dem Bache entlang; die Feistritzer- und die Egger Alm mit mehreren, parallelen Reihen der Almhütten). Die Senn- und Ilalterhiitten („fača“), auf den Galtvieh- und Schafalmen höchst primitiv aufgebaut (nur einen einzigen Raum mit dem offenen Herd „pozad“ im Vorder- und der Schlafstelle „pograd“ im Hintergrund umfassend), sind auf einigen großen Sennealmen durchaus modern und bequem errichtet. Die Stallungen („tamar“) sind entweder selbstständige Bauten oder sie bilden das Erdgeschoß der Hütte. Die Gestalt der Almsiedlungen, wie auch die Eorm der Almhütten zeigen ebenso wie die Nachbarschaftsverfaßung eine mehr altertümliche Gestalt der Siedlungsweise. Darum entsprechen fast immer den geschlossenen Dörfern die gemeinschaftlichen Almhüttendörfer. Dagegen scheint der Satz nicht alleingültig zu sein, daß die ältesten Siedlungen auch die ältesten und die schönsten Almen besitzen inüßen. Im unteren Gailtale kann man sogar beobachten, daß die reichsten Almen oft den vermutlich jüngeren Siedlungen der Schattenseite und des Talbodens (Feistritz, Vorderberg, Göriach) angehören. Obzornik. Zemlja in zgodovina. V francoski svetovni zgodovini, ki jo izdaja pod naslovom ,,L’ Evolution de 1’ H u m a n i t e“ znani borec za poglobitev historične znanosti Henri Berr, je izšla kot četrti zvezek knjiga histo-rika na strasbourški univerzi L u c i e n a Febvre-a „La Terie e t revolution Humaine. Introduction geographique ä 1’histoire.“1 Knjiga se v svoji koncepciji razlikuje od drugih podobnih del in zasluži zato tudi pozornost naših znanstvenikov. Avtor namreč noče raziskovati razmerja med prirodo in zgodovino pri vseh narodih in v vseh časih, ker to presega moči enega samega človeka in ker si mora zastaviti to vprašanje vsak so-trudnik zbirke zu svoje področje posebej; pravtako pa tudi noče pomnožiti števila priročnikov, ki v sistematični obliki podajajo glavne rezultate in principe antropogeografije, priročnikov, na katere gleda sam s precejšnjo skepso. Njegov namen je čisto drug: vsa knjiga rešuje eno samo vprašanje, problem načelnega razmerja med prirodo in človekom ter poskuša preko metodične jasnosti ustvariti izhodišče za nadaljnja raziskovanja. Tu naj podam le avtorjeve glavne misli. Najprej določuje razmerje med antropogeografijo in socijologijo z ozirom na polemike fi. Durklieima in njegovih učencev, ki so geografom — s posebnim ozirom na študij primitivnih narodov — očitali, da poskušajo razložiti ves družabni razvoj iz prirodnih faktorjev, odrekli antropogeografiji sploh pravico do obstanka ter jo hoteli nadomestiti s socijalno morfologijo, posebno panogo socijologije. Avtorjev odgovor je jasen: očitek pretiravanja je upravičen le za nekatere geografe, medtem ko se danes antropogeografi zavedajo, da je družba predmet njihovega raziskavanja le takrat in v toliko, v kolikor je v zvezi s prirodnimi činitelji; te pravice jim ne more nihče odrekati, vsa druga vprašanja pa prepuščajo drugim znanostim. Na več mestih se dotika avtor uloge ras v zgodovini, t. j. direktnega od človekove zavesti in volje neodvisnega vpliva klime in drugih prirodnih faktorjev na človeški organizem in značaj narodov. Tudi tukaj svari pred pretiravanji, priznava pa važnost tega vprašanja tudi za geografa; toda končna odločitev o njih spada v kompetenco drugih ved in ne geografije. Po teh omejitvah prehajamo k centralnemu problemu. Pisec razlikuje dve koncepciji razmerja med zemljo in človekom. Na eni strani stoji Ratze-lovo deterministično naziranje, ki izhaja od opisa prirodnih faktorjev, kakor so otoki, puščave, stepe itd., in poskuša določiti kavzalno odvisnost človeka od vsakega od njih: cilj antropogeografije je, da ustvari sistem vseh teh odvisnosti, ki predstavljajo statični del kulture, medtem ko je ostala kultura odvisna od historičnih faktorjev in zato nekaj izpremenljivega. dinamičnega. Na drugi strani pa stoji avtorjev posibilizein, ki ga je prvi razvil Vidal de la Mache: izhodišče antropogeografije tvori človek, njegove zamisli in njegova volja; priroda ne stoji do njega v razmerju vzroka do učinka, ampak mu nudi le možnosti, med katerimi človek izbira. Pri tem kažejo človeški motivi in prirodne možnosti tako mnogoličnost, da se je treba čuvati prenaglih generalizacij in študirati najprej dejstva, ne pa graditi takoj siste- 1 2. izd. Paris 1924 (La Renaissance du Livre, 78, Boulevard Saint Michel). XXXII + 472 str. 35 fr. mow Treba je tudi upoštevati, da v prirodi, če se tudi sama ne i/.premeni, ne pridejo za človeka tekom zgodovinskega razvoja v poštev vedno iste možnosti, da odkriva vedno nove ter opušča stare in da tako priroda vsaj zanj ni nekaj stabilnega. Starejšo, po pri rodoslovju povzeto metodo je treba zamenjati s historično in naloga antropogeografije je, da raziskuje razmerje med prirodnim okoljem in človeškimi družbami v teku zgodovinskega razvoja. To svoje naziranje opira avtor na analizo obeh pojmov: „prirodni faktorji“ in „človeške družbe“. Med prvimi stavi v prvo vrsto klimatično-botanične cone; pri vseh drugih momentih, ki jili imenuje „oporišča“ (n. pr. gorovja, planote, otoki itd.), pa seveda priznava, da so zelo važni, obenem pa poudarja, da kažejo v svojih medsebojnih kombinacijah in v razlikah med primeri iste vrste toliko raznolikost, da je nemogoče spraviti njihovo razmerje do človeka \ nekaj splošnih zakonov, kakor so to delali stari geografi. — Pri analizi človeških družb pa dokazuje na primeru gospodarskih sistemov primitivnih narodov, da vlada pri njih velika diferencijacija in da jih ni mogoče reducirati na majhno število tipov, ki bi bili produkt dveh ali treh prirodnih faktorjev. — Najbolj zanimiva pa je v tem delu kritika znanega nazora, da je primitivni človek popolnoma odvisen od prirode. Avtor poudarja, da je ta „hoino geographicus“ identičen z Rousseaujevini primitivnim človekom — naravnim individualistom, prostim vseh družabnih vezi in pridobitev: nasprotno pa dokazujejo moderna raziskavanja, da je baš pri primitivcih moč družabnih konvencij in verskih obredov zelo velika in zato možnost svobodnega izrabljanja prirodnih možnosti mnogo bolj omejena kakor pri civilizirancih. Posebno važna pa je aplikacija nove metode na geografijo držav, komunikacij in mest. Sem spada kritika nazora o prirodnih mejah ter prirodnih jedrih držav in geografskih silah, ki formirajo države. Pristaši tega nazora trdijo zavedno ali nezavedno, da obstoji nek v prirodi sami utemeljen ideal centrov, ekspanzije in razmejitve držav in vidijo ta ideal uresničen bodisi v političnem sistemu sedanjosti, bodisi v svojih političnih aspiracijah za bodočnost. Pri tem mislijo, da se človeštvo razvija smotreno v smeri proti temu idealu (finalizem) ali pa vsaj, da je vsako oddaljevanje od njega obžalovanja vredna zabloda. Proti temu poudarja avtor, da tak ideal ne obstoja, da nudi priroda samo mnogo možnosti za formiranje in razmejitev držav, med katerimi pa je človek v teku zgodovinskega razvoja vedno izbiral in da je zato vsak sedanji (in bodoči) državni teritorij posledica cele vrste historičnih slučajev, ne pa produkt geografske predestinacije. — Za vprašanja komunikacij in mest pa poudarja avtor, da naloga geografa ni samo študij trase, terena in glavnih tipov talnih načrtov, ampak predvsem ugotovitev funkcije, ki jo vrše v gospodarskem, religiozno-duhovnem in političnem življenju, funkcije, zaradi katere jih je človek ustanovil in nadalje oblikoval. Vprašanje, če se človek res vedno bolj emancipira od prirode, se zdi avtorju odveč. Mogoče bi bilo navajati argumente pro in contra: tako n. pr. danes poskuša vsaka dežela razviti le one gospodarske panoge, za katere ima prirodne predpogoje, medtem ko je skušala prej kriti sama vse svoje potrebe. Napredek je čisto drugje: človek zna vedno bolj izrabljati možnosti, ki mu jih nudi priroda. Ob sklepu avtor še enkrat poudarja, da se je treba emancipirati od sterilne sistematike, ki sloni na domnevi o pasivnosti človeka nasproti prirodi. Kakor moderni biologiji organizem ni samo produkt okolja, tako mora tudi antropogeografi ja izhajati od človeka k mnogoličnosti problemov, ki mu jih nudijo prirodne možnosti tekom /.godoyinskega razvoja. To so glavne misli knjige, podprte s številnimi primeri, ki jih tu žal ne morem navajati. Avtor bi mogel seveda raztegniti svoj problem še na druga področja antropogeografije. Vendar mu tu ne moremo očitati fragmenta-ričnosti, uiti se ne spuščati v kritiko podrobnosti. Svoj glavni namen, du logično in konsekventno pokaže in primerja obe koncepciji razmerja med prirodo in zgodovino, je avtor izpolnil. Brez dvoma je res, da je danes posi-biližem edino možno stališče. Na drugi strani pa je seveda vprašanje, kako .so se in se še danes znanstveniki orientirajo do teh vprašanj in če je res mogoče Ratzela in Vidala de la Blache imenovati v polni meri predstavnika obeh nasprotnih mnenj. Mnogi geografi in historiki si brez dvoma o teli vprašanjih sami načelno niso bili na jasnem. Da posibilizem tudi danes ni prodrl, dokazuje še v najnovejšem času n. pr. velika večina geopolitične literature, ki spada po avtorjevih izvajanjih o problemu naravnih mej in pri-rodnih teritorijev držav ad acta. To delo zato ni važno samo za ugotovitev metode znanstvenih raziskovanj, ampak tudi za vprašanje, kakšna bi ta metoda ne smela biti. Knjiga je bogato na idejah in pobudah, posebno tudi za nas; zato zasluži, da jo tudi mi podrobneje spoznamo. Fr. Zwitter. Tretji kongres slovanskih geografov iu etnografov. V dneh od -t. do 17. maja 1. I1)'?!), se je vršil v Jugoslaviji lil. kongres slovanskih geografov in etnografov. Priprave zanj je imel v glavnem poseben pripravljalni odbor v Beogradu, sestoječ iz poglavitnih predstaviteljev geografije v naši državni prestolici. pri organizaciji in izvedbi kongresa samega so sodelovali tudi delegati iz drugih kulturnih središč, Zagreba, Ljubljane in Skoplja. V karakteristiko kongresa je treba reči na prvem mestu, da je bil prirejen domala povsem po vzorcu 11. kongresa, ki se je vršil v 1. 1927. na Poljskem. Kakor ta je bil pravi potovalni kongres, velika strokovna ekskurzija, pa bogato garnirana s svečanimi sprejemi. Predavanja, referati in obravna-navanje organizacijskih zadev, vse to je moralo biti opravljeno vmes, in sicer v uni vertiletnih mestih Beogradu. Skopi j u. Ljubljani in Zagrebu. Predavanja so bila razdeljena po osmih sekcijah. Glede snovi predavanj niso bile določene nikakršne speci jel ne smernice ali omejitve, kar je imelo za posledico, da so se obravnavali najrazličnejši geografski in etnografski problemi, iz raznih panog in iz raznih predelov. Poglavitni pomen kongresa je bil razen v poživitvi osebnih stikov med geografi in etnografi slovanskih držav v tem, da so se mogli udeleženci do dobra seznaniti s prirodo in z antropogeografskim ter etnografskim obeležjem Jugoslavije. Za to svrho je bil program kongresa zelo dobro sestavljen; zaka j udeleženci so si mogli na potu ogledati vse poglavitne predele države. Kongresna pot je v odila iz Beograda, potem, ko se je bilo tu mogoče seznaniti predvsem z morfološkimi značilnostmi južnega panonskega oboda, po Donavi navzdol skozi Gjerdap in čez Prahovo do Zaječara, odtod čez Knjaževac in Niš do Skoplja, kjer so se uvrstile ekskurzije v bližnjo okolico: bila je velika škoda, da se je etnografski aranžma v Mirkovcili (Skopska Crna gora), ki naj bi bil nekak pendant k sličiji poljski prireditvi pri Zakopanem v I. 1927., radi hudega naliva ponesrečil. Nadaljnja pot do Kosovske Mitroviče in nato z avtobusi ob Ibru do Kraljeva, pa po ozkotirni železnici čez Užice v Sarajevo, je mogla pokazati lepe krajinske scenerije in nad vse interesantno etnografsko obeležje. Sarajevo je nudilo zopet priliko za podrobnejši etnografsko interesanten ogled mesta, pa tudi za krajše ekskurzije v okolico; na nadaljnjem potu ob Neretvi in Popovem polju do Dubrovnika je bil v ospredju zanimanja dinarski Kras, prav tako kot na ekskurzijah v okolici Dubrovnika ter kesneje Splita. Dubrovnik, vožnja na parobrodu odtod do Splita, Split sam ter nadaljnja vožnja do Sušaka, je razen morfoloških in hidrografskih ter rastlinskogeografskih znamenitosti predstavil udeležencem tudi poglavitne kulturnogeografske in sploh antropogeografske značilnosti našega jadranskega primorja in končno absurden primer nepri-i-odne državne meje med Sušakom in Reko. Od Sušaka dalje je šlo zopet z železnico čez Ogulin in Karlovec ter Novo mesto do Ljubljane. Tu se je moglo urediti le ogledovanje mesta ter manjše ekskurzije, pot na Bled je spričo prepičlo odmerjenega časa ostala skoro samo izlet. Sledila je vožnja do Zagreba z ogledom mesta in ekskurzijami v okolico in končno svečan zaključek kongresa ter razhod. Reči «e mora, da je ta pot nudila udeležencem prav dobro pregledno sliko naše države. Prav7 tako pa je treba reči. da je za diskusijo opazovanih dejstev in problemov malokje preostalo dovolj časa, zakaj mudilo se je domala povsod. V primeri s poljskim, je imel naš potovalni kongres mnogo večje težave, zakaj bilo je treba potovati najprej z ladjo po Donavi, nato z normalnotirno železnico, potem z avtobusi in kamioni, nadalje z ozkotirno železnico, pa zopet z ladjo po morju (dve noči zaporedoma!), in končno /opet z normalno železnico. Zato ni čuda, da se je moralo potovanje raztegniti skoro na 14 dni, pa je bilo še zelo naporno spričo pogostnega prestopanja. brige s prtljago ter neudobnih nočnih potovanj, kar se niti pri najboljši volji ni dalo preprečiti. Ali bogat celoten vtis je bil vsekakor dobro plačilo za težave in napore. Škoda, da je bil kongres slovanski le v skrčenem smislu, zakaj razen iz Jugoslavije so se ga udeležili le zastopniki geografske in etnografske vede iz Češkoslovaške in Poljske — z nekaterimi emigrantskimi Rusi — ter nekaj gostov iz neslovanskih dežel, ni pa bilo niti Bolgarov niti sovjetskih Rusov. To je otežilo tudi sklepanje o prihodnjem kongresu in vprašanje je moralo ostati odprto. Ako se kongres priredi v eni od treh držav, kjer se je že priredil. kai' je vsekakor najverjetneje, je gotovo, da ne bi imelo smisla, prirediti ga v dosedanji obliki, marveč ga je treba organizirati po drugačnih vidikih in mu dati tudi določeno vsebino, to je koncentrirati predavanja, diskusije in ekskurzije na določene probleme. V tem smislu so se skicirali načrti, ne da bi že dobili konkretno obliko; kesneje se je na konferenci slovanskih geografov v Parizu v septembru 1. 1931. dogovorilo, da se radi med. diskusije in ekskurzije na določene probleme. V tem smislu so se skicirali narodnega kongresa, ki se vrši 1. 1954. na Poljskem. IV. slovanski kongres odloži na čas po tem, morda na leto 1936. Z zadoščenjem moremo konstatirati, kako ogromno delo so opravili dosedanji trije kongresi za medsebojno spoznavanje slovanskega sveta, bodisi v stvarnem kot osebnem oziru. Cvijičeva ideja, ki je dala pobudo zanje, se je izkazala sijajno. Da se domači in tuji udeleženci dodobra seznanijo z našo zemljo ter prebivalstvom, je pripravljalni odbor v Beogradu izdal nalašč v ta namen posebne publikacije in sicer: 1. Kraljev ina J ugoslavij a. Geografski i etnografski pregled. U ime Pripremnog odbora za Ul. kongres slovenskih geografa i etnografa, uredio Pavle V u j e v i o. Beograd J950. Knjiga se je istočasno izdala tudi v francoskem prevodu. 2. Opis puta III. kongresa slov. geogr.: i etnogr. a kraljevini Jugoslaviji 1950. Uredio Pavle Vujevič. Prvi deo Beograd-Sarajevo. Drugi deo Sarajevo-Zagreb. Beograd 1950. Oba dela sta izšla istočasno tudi v francoskem jeziku pod naslovom Livret-Guide du 111 Congres etc. Razen lega je Geografsko društvo v Beogradu izdalo za kongres 1. zvezek zbirke Atlasi Geografskog društva: J. Cvijič, Dinarski Karst (Karst Dinarique). Beograd 1929. — Poseben Redakcioni Odbor v Zagrebu (Dr. Branimir Gušič in prof. Vladimir Tkalčič) je izdal za kongres Jadranske študije (prigodom III. kongresa slavenskili geografa i etnografa) Zagreb 1950. — Naše Geografsko društvo v Ljubljani je priredilo nalašč za kongres ter mu poklonilo večjo številko Geografskega Vestnika V.—VI. Razen tega so se udeležencem v nekaterih mestih poklonile še razne informativne publikacije, med temi na pr. Jugoslovenska narodna nošnja (Posebna izdunja Etnografskega muzejo v Beogradu zv. 1.) Beograd 1950 itd. Anton Melik. Mednarodni geografski kongres v Parizu. V dneh 16.—24. septembra I. 1951. se je vršil v Parizu mednarodni geografski kongres, ki je zbral najodličnejše predstavitelje geografske znanosti domala iz vseh kulturnih predelov sveta, v7 največjem številu seveda iz bližnjih evropskih držav. Ni pa bilo na kongresu zastopnikov iz takoimenovanih centralnih držav, osobilo Nemčije in Avstrije, dasi so se bili nekateri od njih že priglasili; vzrok temu je spor radi nekaterih točk v pravilih mednarodne geografske unije, ki prireja kongrese. Udeležba je bila letos naravnost ogromna, zakaj priglasilo se je za kongres okrog 900 strokovnjakov, zares udeležilo pa se ga je nekaj nad 600, kar je še vedno izredno mnogo, več kot na kateremkoli od dosedanjih, vsako tretje leto se vršečih kongresov. Seveda pa je k tako veliki udeležbi mnogo pripomogla druga stvar, namreč to, da je bila istočasno v Parizu velika kolonialna razstava, ki je ravno geografe vabila na poset in ogled. Treba je naglasiti, da je bilo strokovno delo kongresa odlično, nad vse sistematično organizirano. Priprave za kongres in organizacijo samo je vodil Narodni francoski geografski odbor (Comite National de Geographie fran^ais) odnosno od tega postavljeni organizacijski odbor, ki mu je bi J tajnik Emmanuel de Martonne, danes poglavitni predstavitelj francoske geografije. Že v povabilu na kongres, pravzaprav že na prejšnjem kongresu v Cambridgeu, so se določila poglavitna vprašnja, o katerih naj se vršijo predavanja in diskusije, in sicer v naslednjem redu: 1. Kmetska naselja (L’habitat rural). 2. Proučevanje obrežnih in fluvijalnih teras v svrho, da se preišče eksistenca konstantnih nivojev in da se dožene, ako eksistirajo, njihov razpored (succession). 5. Proučevanje klimatskih sprememb posebno za historično dobo. i. Proučevanje živalskega in vegetacijskega sveta v gorovjih. 5. Pripravljanje paleogeografskih kart za plio- pleistocensko dobo \ svrho, da se prouči geografski milije prvotnega človeka. 6. Pripravljanje karte rimskega imperija v merilu I : 1,000.000. 7. Objavljanje fotografskih reprodukcij starih kart. Razen teh poglavitnih problemov, za katere so bile že poprej sestavljene posebne komisije, se je določilo še nadaljnjih 26 vprašanj, tako da je bilo v celem postavljenih 35 geografskih problemov na dnevni red kongresa, ker so se vrh tega tiskala priglašena predavanja v kratkem izvlečku še pred otvoritvijo kongresa, se je delo moglo zares koncentrirati na določene panoge in diskusije so mogie biti zares produktivne. Ker so bila nekatera vprašanja na pr. kmetska naselja in terase na dnevnem redu že na prejšnjih kongresih, so se mogla v raznih državah iii predelih vršiti še poprej sistematična podrobna raziskovanja nalašč v ta namen, da se pridobi izčrpno gradivo za mednarodni raziskovalni program. Na ta način more raziskovalec rezultate svojega proučevanja primerjati s sličnim raziskovanjem v drugih predelih, kar gotovo ni majhnega pomena, ne glede na to, da se more proučevanje na ta način usmeriti in organizirati po enotnih vidikih v zelo širokem področju. Značilnost pariškega kongresa je bila, da so skupne seje domala popolnoma izginile: v sredo, 16. sept. ob 5. uri popoldne se je vršila slavnostna otvoritvena seja, a dne 24. septembra popoldne slovesna zaključna seja, to je bilo vse. Ilazen tega so se udeleženci-kongresisti sestajali v celoti le še na recepcijah in sličnih večernih ali popoldanskih prireditvah, na pr. v So-ciete de. Geographie. Vse pravo delo kongresa pa se je, lahko se reče, speci-jaliziralo, to se pravi, porazdelilo se je na posamezne sekcije, in sicer na naslednje: I. Topografija in kartografija; JI. fiziška geografija: III. biogeo-grafija; IV. antropogeografija (geographie humaine); V. historiška geografija in končno VI. bibliografija in pouk. Navedene sekcije so zasedale seveda ločeno, ampak istočasno, tako da je mogel vsak udeleženec participirati seveda samo na eni. Vsak večer se je izdajal poseben litografiran dnevni red vseh sekcij za naslednji dan. Za časa kongresa se je priredila tudi razstava kart v Nacijonalni biblioteki in se je organiziral ogled drugih za geografa važnih stvari v Parizu ter okolici. Pred kongresom in pa po njegovem zaključku so se priredile v velikem stilu ekskurzije, trajajoče 6—10 dni, pod vodstvom francoskih profesorjev, in sicer pred kongresom v Jura in savojsko alpsko predgorje (Pre-alpes). v Plateau Central (južnovzhodni del), v Auvergne, v Dauphinejske Alpe, po kongresu iz Pariza v Rouen in Havre, v področje teras ob Seinei in Sommei ter na severnofrancosko obrežje, v Provanso in primorje Marseille, Toulon, Cannes, Menton ter končno v Algerie. Na teh ekskurzijah so imeli udeleženci priliko seznaniti se z metodami francoskega geografskega proučevanja ter diskutirati na mestu fizikalnogeografske in druge probleme. Za vsako ekskurzijo se je izdala posebna knjižica z opisom predela. led a j se more konstatirati, da je imel kongres v Parizu velik uspeh, da pomenijo sploh kongresi te vrste pozitivno delo, ker postane z njimi in na njih mednarodni kontakt, ne le osebno, marveč tudi stvarno, še intenzivnejši, nego je samo s pomočjo knjižne komunikacije. Glede prihodnjega kongresa je mednarodna geografska unija na zaključni seji sprejela predlog poljske delegacije, da se svetovni geografski kongres v 1. 1934. vrši na Poljskem. Na njem se bodo razmotrivala poglavitna dosedanja vprašanja še nadalje, poleg teras pa se bo posebna pozornost obrnila na površja, planote in sploh visoke ravnine, \ antropogeografiji pa posebno na problem preobljude-nosti. Vse nadaljnje o pripravah za prihodnji kongres bomo doznali od poljskega narodnega geografskega odbora, ki prevzema njegovo organizacijo. Kot komunikacijski in diskusijski jeziki so na mednar. geogr, kongresih pripuščeni razen francoščine in angleščine, ki se daleč najbolj uporabljata. tudi italijanščina, španščina in nemščina. Predstavitelji slovanskih delegacij so se v Parizu ra/.govarjali, da je treba doseči tudi pripustitev slovanskih jezikov in sicer morda najprej jezik tiste države, v kateri se kongres vrši. Anton Melik. Društvo za raziskavanje jam je raziskovalo \ 1. 1930 19 jam na 20 izletih, v I. 1931 (do novembra) pa 30 jam na 34 izletih. Nadaljevala so se proučevanja naših velikih jam Logarčka pri Planini, ki se je nanovo izmeril, in Križne jame. V slednji so prodrli jamarji blizu I 'A km daleč po vodnem rovu. ki se mestoma razširja v dvorane z neštetimi prelepimi kapniškimi oblikami. Od 20. VIII. do 1. IX. 1931 se je s podporo zetske banovine, ministrstva za trgovino in pa Srpske kralj, akademije raziskovala jama Vjetrenica na južnem robu Popovega polja pri Zavali v Hercegovini. Vjetrenica je v Jugoslaviji največja in tudi morfološko najbolje obdelana jama (M. S. Radovanovič, Pečina Vjetrenica u Hercegovini. Morfološko-hidrografska študija. Spomenik LXVIII Srp. kr. akad. nauka, Beograd 1929.). Posebno se je proučevala njena znamenita fauna, ki jo je prvi zasilno opisal K. Absolon. Našlo se je več novih oblik. V skrajnem južnem koncu sije posrečilo prodreti preko Globokega jezera do udora, ki je ustavil nadaljnjo pot. Odkrili so se tudi novi stranski rovi znatne dolžine. Jama se bo uredila za tujski promet. Sicer ni ravno bogata na kapniških tvorbah, je pa oblikovno zelo zanimiva: na obiskovalca napravi velik vtis s svojo razsežnostjo (dolžina rovov 8 km). — Jeseni 1931 je uspelo nekaj man jših prodorov' v vodne jame na zahodnem robu dobrepoljske kotline (600 m novih rovov). Albin Seliškar. Največja mesta v Jugoslaviji. Po ljudskem štetju z dne 31. marca 1931 je v Jugoslavi ji 16 mest, ki imajo nad 30.000 prebivalcev.1 Slede si takole: M e s t o Velikost občine v km5 Število prebivalcev Beograd 74 8 241 542 Zagreb 1)4 4 185.581 Subotica 8092 100.058 Sarajevo 13 0 78.182 Skoplje 38-1 64 807 Novi Sad 203-7 63 966 Ljubljana 38-3 59.768 Split 82 3 43 808 Osijek 56 6 40.339 Šibenik 459-0 37.284 Niš 292 35.384 Maribor 71 33.149 Bitolj 28 6 32.982 Veliki Bečkerek . . 1191 32.838 Som bor 308 3 32 256 Senta 372-9 32 044 1 Podatke o občinskih arealih nam je poslalo vodstvo Občne državne statistike v Beogradu, za kar se mu tudi na tem mestu lepo zahvaljujemo. A. M. Nad 100.000 ljudi imajo tedaj tri mesta. Subotica je prišla zraven šele letos, čeprav so v njej našteli že 1. 1921. celo več ljudi kot sedaj. I oda del mestnega teritorija je zatem pripadel Madjarski, z njim pa nad 10.000 prebivalcev, tako da je znašalo število ljudi v mejah okrnjene mestne občine 1. 1921. samo 90.961. Pred desetimi leti je ljudsko štetje ugotovilo le 11 mest. ki so imela nad 30.000 prebivalcev. Pet mest se je pridružilo šele pozneje in sicer Bitolj, Niš, Split, Šibenik in Veliki Bečkerek. Velikost mestnih občin je silno različna. Največja subotiška, ki je površinsko skoro tolika kot Slovenska Krajina, je v primeri z mariborsko občino več kot stokrat tolika. Zato prebivalstvo mest ni zanesljivo merilo za presojo velikosti posameznih krajev in tudi njihovega dejanskega napredovanja ne moremo prav oceniti, ker je često tudi posledica politično-upravne priključitve okolice. Slednje velja zlasti za Beograd, čigar občinski teritorij je meril I. 1921. le 12 km2, je pa vendar tudi sedaj še vedno precej skromen. K. S. + Wolf Luckmann. Dne I. Vil. 1950 se je smrtno ponesrečil v stenah Dovškega Križa v Julijskih Alpah Wolf Luckmann, kartograf Geografskega instituta na Univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani. Dne 17. julija so ga pokopali na Dovjem ob številni udeležbi prijateljev in znancev, zastopnikov univerze in njenih slušateljev. Pokojni Luckmann je bil rojen 18. novembra 1903 na Jesenicah. V Ljubljani je dokončal realko, študij tehnike na Dunaju pa je po očetovi smrti moral predčasno opustiti. Od I. 1927. je bil nastavljen kot kartograf v Geografskem institutu in opravljal tam tudi fotografske posle. Obenem je bil redni slušatelj geografije in geologije. Poleg velikega interesa in veselja za stvar je bila znana pri njegovem delu preciznost, vestnost in izredni smisel za zunanjo obliko kartografskih proizvodov. Tekom svojih študij bi se pač izpopolnil tudi v kartografski teoretiki, zlasti pa tudi v geografski znanosti sploh, ki bi mu še pojačala njegovo individualno noto in svobodno inicijativnost pri delu: s tem bi dobila ljubljanska univerza v njem prvovrstnega, strokovno naobraženega kartografa. Njegove karte in skice v zadnjih letnikih „Geografskega Vestnika“ (k člankom: dr. Rus-a, „Prebivalstvo in obseg francoske Ljubljane“ GV TIT., str. 110: dr. Rakovca, „Postglacialne terase Blejskega jezera“, GV. IV. str. 18 in 25: dr. P. Blaznika, „Bitenj“, GV. IV. v prilogi; k članku dr. A. Melika „Blejsko-radovljiška ledeniška čelna kotanja“, GV. V.—VI. priloga I: karte o razvoju Ljubljane, GV. V.—VI.. str. 128 in priloga 2.) delajo tudi s tehnične strani naši reviji le čast. Obširno zasnovano delo, velika topografska karta Slovenije na podlagi specijalnih kart. pa je žal ostalo le v početkih. Wolf Luckmann pa je bil tudi eden onih redkih, ki je znal v svojem krogu ustvariti trdne medsebojne vezi in s tem osnovo za nadaljnje skupno delo. Zato pomeni nesreča v Dovškem Križu neprecenljivo izgubo za Geografski institut in njegovo delo, posebno pa tudi za „Geografski Vestnik“. S. L + Einilo J. Cvetic. Sredi priprav za lanski vseslovanski geografski kongres v Jugoslaviji nas je dohitela vest o smrti srbskega geografa E. Cvetica (t 30. aprila 1930). Rojen 1 1876. v Beogradu je Cvetic 1. 1900. končal zgodovinsko-geograf-ske študije na tedanji Veliki Školi u Beogradu, služil nato na gimnazijah v Kragujevcu, čačku. Nišu in Vranji, od 1903—1919 v Jagodini. nato v Beogradu, kjer je J. 192-t. postal profesor na Višji Pedagoški šoli. Deloval je pa tudi znanstveno, osobito v področju historične geografije. Glavno njegovo delo te vrste je Stara Jagodina (1905); v novejšem času pa je proučeval historično geografijo Beograda. Bavil se je tudi s popularizacijo geografije (Novo-pazarski Sandžak, t. izd. 1909, 2. izd. 1912), zlasti pa s vprašanji geografskega pouka na srednjih in osnovnih šolah ter sam napisal Geografijo Jugoslavije za IV. razred osnovnih šol (1925). Za geografsko znanost pa ima Cvetic še neprecenljive zasluge kot dolgoletni odbornik Geografskega društva v Beogradu. Bil je tudi eden glavnih organizatorjev prvega in doslej edinega kongresa jugoslovanskih geografov \ Beogradu (27. aprila—29. aprila 1927), ki mu je tudi predsedoval. S. f. t Dr. J. Bayer. Prazgodovinska veda je izgubila enega svojih najboljših mož. Dne 23. julija I. 1. je širil brzojav vsemu znanstvenemu svetu vest. da je preminul na Dunaju dr. J. Bayer, direktor antropološkega in prazgodovinskega oddelka dunajskega naravoslovnega muzeja, predstojnik dunajskega instituta za proučevanje ledne dobe, konservator zveznega urada za varstvo spomenikov, dopisujoči član raznih učenih ustanov. Cuvstvo hvaležnosti nam narekuje, da se spominjamo velikega znanstvenika. ki je z mogočnim znanjem globoko posegel v probleme pračlovekove kulture in njegove dobe ter tudi naši paleolitski postaji na Olševi pripomogel do mednarodne veljave. Rojen 1. 1882. kot sin uradniške rodbine, je končal svoje študije na dunajski univerzi ter postal 1. 1907. asistent antropološko-etnografskega oddelka bivšega naravoslovnega dvornega muzeja na Dunaju. Leta 1913. se je habilitiral na dunajski univerzi kot prazgodovina!-. Med vojno je moral za dalj časa prekiniti svoje znanstveno delo. vendar se mu je posrečilo kot rez. poročniku v Palestini obogatiti vedo z odkritjem askalonske kulture. Po povratku iz vojske je bil imenovan za direktorja na istem zavodu. Nadaljeval je za početo delo in izdal prvi in drugi del svoje knjige: „Der Mensch im Eiszeitalter“. Tretji del je dovršen v rokopisu, a četrti še ni napisan. Kronologijo ledne dobe je postavil s svojo biglaeijalno teorijo popolnoma na novo podlago. Za razvrstitev prakultur mu ni bilo merodajno samo arheološko st» 1 išče, temveč je krepko pritegnil v krog svojih raziskovanj tudi geologijo in paleontologijo. Marsikaj se mu je posrečilo pojasniti, naletel pa je, kar je pri tako mnogih novih idejah razumljivo, tudi na močen odpor. Mnogo paleolitskih postaj je s sistematičnim kopanjem sam obdelal, druge je na podlagi svoje teorije kritično premotril. Slaven je postal v mednarodnem znanstvenem svetu po najdbi Venere iz Willendorfa. Ustanovil in izdajal je časopis „Eiszeit und Urgeschichte“, katerega je izšlo že sedem zvezkov in otvo-ril je izdajanje „Praehistorica“, namenjeno posameznim važnejšim najdbam, z razpravo o Potočki zijalki. Tu je tudi proglasil novo kulturno facies, znano v manjšem obsegu že iz nekaterih drugih nahajališč, kot olševsko kulturo. Število razprav , ki jih je napisal v teku svojega delovanja, je ogromno. V zadnjem času je še objavil obsežno študijo o temeljih k univerzalni zgodovini človeštva in že po smrti je izšlo njegovo zadnje delo o potvorjeni Veneri bistriški in njeni zgodovini, kjer je še temeljito in zmagovito obračunal s svojimi nasprotniki. V razmahu najboljših sil in na višku svojega ustvarjanja je moral prekiniti z delom. Dasi kot človek blag in v znanosti objektiven, je znal biti v polemiki temperamenten in oster, posebno neizprosen pa tedaj, kadar je šlo za resnico. Za našo Potočko zijalko se je izredno zanimal, večkrat se je pripeljal v C elje, da si ogleda nove najdbe in ustrašil se ni truda, da jo osebno poseti. Bil je navdušen in je obljubil, da pride še: dal je iz svoje bogate izkušnje tudi mnogo dragocenih nasvetov. Do zadnjih dni pred smrtjo se je še zanimal za rezultate letošnjega kopanja. Bilo mu je v zadoščenje, da se potrjuje njegova teorija o aurignaškem presledku zadnje, t. j. po njegovem druge, ledne dobe. V znak počastitve njegovega spomina se je kopanje v Potočki zijalki na Olševi ol) času njegovega pokopa v 1 lerzogenburgu za četrt ure prekinilo. Z našo olševsko paleolitsko postajo bo vedno zvezano tudi njegovo ime. Brodar. t Jean Brunhes. Dne 24. avgusta 1950. je umrl eden najodličnejših francoskih geografov, Jean Brunhes. Njegova specijalna panoga je bila antropo-geografija in v tem področju so nastala poglavitna njegova dela. ki so ga uvrstila med prve svetovne predsta vitel je geografske vede. Rojen je bil dne 25. oktobra 1. 1869. v Toulouseu v južni Franciji. Po dovršenih študijah je sprejel I. 1896. mesto za liziško geografijo na univerzi v švicarskem I ribourgu in je tu ostal do 1. 1912., ko je prevzel stolico za an-tropogeografijo na College de France \ Parizu. L. 1927. je postal član Akademije des sciences morales et politiques in sicer v sekciji za zgodovino, šele 61 let star je umrl lansko poletje. Jean Brunhes se je uvedel v znanstveni svet z dvema deloma. Prvo delo predstavlja studijo o erozivnem delovanju vodnih vrtincev ob slapovih in v skalnih koritih: izšlo je najprej v latinskem jeziku, potem pa v francoščini z naslovom: Le travail des eaux courantes: La tactique des tourbillons. I. Ilots granitiques de la premiere cataracte du Nil. II. Gorges du versaut Nord des Alpes suisses. (Mein. Soc. Fribourg. Sc. Nat., II.. fase. 4, 1902. str. 153—224). Drugo večje delo temelji prav tako na mnogostranskem proučevanju v samem terenu, izvršenem na potovanjih po mediteranskih deželah, in sicer ie to F’irrigation, ses conditions geographiques, ses modes et son organisation ilans la Peninsule iberique et dans I Afrique du Nord. Etude de geographic huinaine. Paris 1902. Dočim se je v prvi fribourški dobi še močno udejstvoval v fizikalno-geografski smeri ter objavil še nekatere manjše študije, se je pričel polagoma obračati vedno bolj k antropogeografiji ter 1. 1910. izdal veliko delo Fa Geo-graphique humaine. Fssai de classification positive. Principes et exemples. Paris. Io delo je ustvarilo veliki sloves Brunliesovega imena, bodisi doma v francoski znanosti kot v vnanjem svetu. Knjiga je doživela že 1. 1912. drugo, a I. 1925. tretjo izdajo, seveda pregledano in pomnoženo ter čimdalje bogu-teje opremljeno: napravila je v angleškem prevodu velik uspeh posebno v Ameriki. Tega, kur uvrščamo pod politično geografijo, obsega prav malo, zato pa obravnava vsa ona področja, v katerih se udejstvuje človek v prirodi in napram prirodi ter si ustvarja raznovrstne objekte in oblike, ki so predmet geografskega proučevanja. V tem pogledu je Jean Brunhes raztegnil svoje zanimanje na marsikatera dejstva, ki običajno antropogeografa ne zanimajo. Odslej se je bavil samo z antropogeografijo, posebno ko se je 1. 1912. preselil v Pariz ter prevzel stolico za antropogeografijo na College de France. Poglavitna njegova dela odtlej so: La geographie de 1’histoire, geographie de la pai\ et de la guerre sur terre et sur mer, delo, ki ga je izdal skupno s C. Yallaux I. 1921. Sodeloval je v veliki izdaji zgodovine francoskega naroda ih je zanjo napisal obširen geografski uvod v ilveJ) delili, prvega, ki obsega tudi fizikalnogeografska poglavja, v sodelovanju s P. Girardinom, a drugega skupno s P. Deffontainesoni (Gabriel llanotaux, llistoire de la Nation fran-(,'aise — Geographie humaine de lu France, par Jean Brunhes, prvi del Paris I. 1920, drugi del I. 1926. Razen navedenih poglavitnih del je Jean Brunhes objavil še obilico manjših razprav, potopisnih notic, člankov i. t. d. priredil francoski prevod Bowmauove političnogeografske knjige (1. Bowman, Le tnonde nouveau. Tableau general de geographic politique universelle, adapte de langlais par Jean Brunhes. Paris 1928), vrh tega organiziral izdajo raznih publikacij, stenskih zemljevidov i. t. d. Bil je neutrudno delaven in podjeten, nenavadno živahen, za kar se je imel očividno zahvaliti svojemu južnjaškemu pokolenju. Izredna podjetnost mu je oskrbela obilne denarne vire, kar mu je omogočilo mnogoštevilna potovanja, skoro se more reči da po vseli kontinentih. Ker je bil vrli tega izredno vnet in rutiniran fotograf, so dobile njegove fotografske kolekcije velik sloves, omogočile pa so mu tudi bogato opremo knjig s slikami, nešteta živahna predavanja i. t. d. Z Jeanom Brmiliesom je izgubila francoska autropogeografija odličnega predstavitelja. Anton Melik. t Alfred Wegener. — Sedanje stanje teorije o horizontalnem premikanju kontinentov. Rojen je bil J. novembra 1880 v Berlinu, kjer je obiskoval ljudsko in srednjo šolo. Študiral je na univerzah v Heidelbergu, Innsbrucku in Berlinu. Po končanih študijah je postal asistent v znanem aeronavtičnem observatoriju v Lindenbergu. L. 1906 se je udeležil kot meteorolog danske ekspedicije z dr. M y 1 i u s K r i c li s e n o m na vzhodno obalo Gronlanda. Po vrnitvi se je habilitiral na univerzi v Marburgu o. L. za praktično astronomijo, kozmično liziko in meteorologijo. V letu 1911 je izdal knjigo „Thermodynamik der Atmosphäre“ (5. izdaja izšla 1. 1928), ki mu je že priborila veljavo v znanstvenem svetu. I oda ni se dolgo ukvarjal s tem študijem, ko ga je, lahko bi rekli, golo naključje dovedlo do njegovega glavnega torišča, ki mu je šele prineslo svetov ni sloves. Že 1. 1910 je postal pozoren na čudovito kongruenco ameriškega in afriškega kontinenta. Ko mu je kasneje prišel v roko še referat, iz katerega je razbral ožje sorodstvene zveze med starejšo favno Južne Amerike in zapadne Afrike, ga je to tako vzpodbudilo, da je pričel resno študirati to vprašanje in mu skušal priti do dna. Leta 1912 je v Geološkem društvu \ Frankfurtu o. M. prvič stopil pred javnost s svojo no\o idejo o nastanku kontinentov. Istega leta je tudi priobčil v Petermanns Mitteilungen razpravo „Die Entstehung der Kontinente“ in eno prav tako pod enakim naslovom v Geologische Rundschau. Naslednje leto mu je bilo z izdatnimi podporami omogočeno napraviti ekspedicijo \ Grünland, ki ga je prepotoval od ene obale do druge skupno z danskim stotnikom J. P. K o c h o m. O tej ekspediciji sta kasneje izdala obširna poročila (J. P. Koch, Gennem den hvide Orken. Kübenhavn 1913: Koch-Wegener, Durch die weiße Wiiste. Berlin 1919; J. P. Koch und A. Wegener, Wissenschaftliche Ergebnisse der dänischen Expedition nach Dronning Louises-Land und quer über das Inlandeis von Nordgrönland 1912—1? unter Leitung von Hauptmann J. P. Koch. Köben-liavn 1930). Ko se je v jeseni 1913 vrnil z ekspedicije, je zopet nastopil svoje mesto kot privatni docent v Marburgu. Med svetovno vojno je bil vpoklican k vojakom, kar ga je v njegovem znanstvenem delovanju zelo oviralo. Vkljub temu je dobil še vedno dovolj časa na razpolago, da je mogel I. 1915. izdati svojo znamenito knjigo „Die Entstehung der kontinente lind Ozeane", braun-schweig. Knjiga je vzbudila tako zanimanje, da je 1. 1920. izšla že druga izdaja, 1922. tretja in 1928. celo četrta izdaja. Tretja izdaja je bila prevedena tudi v angleščino, francoščino, španščino, na ruski in švedski jezik. Dne 21. februarja 1. 1921. je imel na strokovni seji Geografskega društva v Berlinu predavanje pred zbranimi zastopniki geografov, geologov, geofizikov in drugih. Kmalu zatem je izšla tej teoriji posvečena dvojna številka društvenega glasila (Z. Ges. Erdk. Berlin 1921, 3—4), v kateri so bili poleg Wegener-j e vega predavanja (Die Theorie der Kontinentalverschiebungen) objavljeni prav tako ugovori K o s s m a t a , A. P e n c k a , S c li w e y d ar j a in \V. Pene k a ter Wegener jeva zaključna beseda. L. 1926. je napisal kratko in izčrpno pregled svoje teorije z vsemi najvažnejšimi dokazi vred ter pojasnil zvezo med le-to in premikanji polov (Paläogeographisclie Darstellung der Theorie der Kontinentalverschiebungen. Enzykl. d. Erdke. Leipzig). Wegener je svojo teorijo gradil še dalje in se v tej smeri posebno ukvarjal s klimatološkimi študijami. Sad tega študija je bilo delo „Die Klimate der geologischen Vorzeit“ Berlin 1924-, ki ga je izdal skupno s prof. Kopp eno m. Tako je vedno bolj in bolj utrjeval svojo teorijo. L. 1919 je bil poklican v Hamburg na Deutsche Seewarte kot predstojnik njenega meteorološkega oddelka. kmalu nato pa kot izredni profesor na novoustanovljeno univerzo rav-notam. L. 1924. so ga pozvali v Gradec na izpraznjeno stolico za geofiziko in meteorologijo. Že 1. 1929. je zopet pričel misliti na novo ekspedicijo v Grönland, kjer je nameraval določevati predvsem debelino kontinentalnega ledu po svojih novih metodah, še isto leto je dobil znatno podporo za polletno pred-ekspedicijo, ki so se je poleg W e g e n e r j a udeležili tudi še dr. Georgi, dr. L o e w e , dr. Sorge, dr. W e i k e n , dr. Kop]) in dr. Pete r s. Spomladi 1930 se je pričela glavna ekspedicija, ki se je vlekla do pozne jeseni, dokler se ni, kot znano, katastrofalno končala. Wegener ja so našli šele letošnje leto, medtem ko njegovega zvestega spremljevalca R a s m u s W i 1 -lemscn a še vedno pogrešajo. Prav tako še niso našli doslej njegovega dragocenega dnevnika. Zdi se, da ga je zvesti spremljevalec odnesel s seboj v nadi. da morda še ži\ in zdrav doseže prezimovališče. Gb tej priliki si oglejmo še enkrat glavne rezultate najvažnejšega Wegener je v ega dela o horizontalnem premikanju kontinentov ter stališče, ki so ga zavzeli odločilni strokovnjaki napram njem. Malokatera teorija je namreč doslej vzbudila v znanstvenih krogih toliko zanimanja in diskusij kot W e g e n e r j e v a. Po njegovi zamisli obstojajo kontinenti iz lažjega siala, ki plavajo na simi, iz česar naj obstoja dno oceanov oz. sploh globlja plast zemeljske skorje pod sialoin. Še v paleozoiku naj bi tvorili vsi kontinenti skupaj eno kopno, ki se je v poznejših dobah razcepilo v več enot. Na zapadu sta se od Afrike in Evrope odločili Severna in Južna Amerika, na vzhodu iu jugu pa Prednja Indija odnosno Azija, Avstralija in Antarktika. S horizontalnim premikanjem kontinentov naj bi bila v ozki zvezi tudi premikanja polov, na podlagi česar more Wegener razložiti ne samo morske transgresije in regresije, temveč tudi klimate prejšnjih geoloških dob. Geofiziki in astronomi so bili že spočetka večinoma na njegovi strani, dasi se tudi iz njihovih vrst slišijo tu in tam ugovori. I ako na primer N ö 1 k e, tla navedemo nekaj primerov, pripušča možnost horizontalnega premikanja večjih delov zemeljske skorje, zanikuje pa v tem slučaju premikanja polov (Geotektonische Hypothesen. Berlin 1924), medtem ko zatrjuje Schwey- d ar, da so možna tudi premikanja polov, sicer malenkostna, in da more pri premikanju kontinentov proti zapadu priti v poštev tudi precesija (Bemerkungen zu Wegeners Hypothese der Verschiebung der Kontinente. Z. Ges. Erdk. Berlin 1921). Prav tako se v polni meri pridružuje Gutenberg (Bewegungen der Erdachse. Lehrb. d. Geophysik. Berlin 1929), ki sicer sodi, da so kontinenti (Evropa in Amerika) še zvezani med seboj, vendar se ta sialična zveza (pod morjem) po isostatičnih principih vedno bolj tanjša (Der physikalische Aufbau des Erdkörpers. L. d. Geophys). Docela odklonilno stališče so zavzeli geologi in paleontologi, ki so se teh diskusij morda najbolj številno udeleževali. Eden najhujših nasprotnikov W. teorije je Ko s s m a t, ki je o priliki znanega predavanja v berlinskem geografskem društvu izjavil, da stoji teorija v jako hudem nasprotju z geološkimi ugotovitvami. Povedal je, da navedem enega najvažnejših ugovorov, da si je nemogoče razložiti 10 km debele paleozojske sklade v Appalachili, če ne vpoštevamo Atlantika kot udorine. Omenjeni sedimenti ne morejo izhajati ne iz južnejših krajev, prerij, kjer je tedaj tudi prevladovala sedimentacija, ne iz severne Evrope, ki je bila do devona pod morjem (Erörterungen zu A. Wegeners Theorie der Kontinentalverschiebungen. Z. Ges. Erdk. Berlin 1921). Geolog Kranz je nadalje mnenja, da prav pomanjkanje potresov na Grön-landu govori proti W. teoriji oz. domnevanju, da se Grönland še danes polagoma odmika od Evrope kot to W e gene r trdi (Zur Entstehung der Ozeane nach A. Wegener. Naturw. Wochenschr. 1920). Soergel, eden glavnih zastopnikov permanence oceanov in kontinentov, pravi, da vsebuje W. teorija v svojih premisah toliko hipotetičnega in stoji v nasprotju s tolikimi geološkimi dejstvi, da nikakor ne more nuditi niti končne niti začasne rešitve. Wege n er jeva prizadevanja v tem smislu označuje kot špekulacijo (Die atlantische Spalte. Kritische Bemerkungen zu A. Wegener’s Theorie von der Kontinentalverschiebung. Z. Deutsch, geol. Ges. 1916). Kakor Soergel mu prav tako De ecke skuša ovreči temeljne trditve, ki slone na isostatičnem principu, osnovi vse W. teorije (fiber Meerestransgressionen und daran sicli anknüpfende Fragen. Z. Deutsch, geol. Ges. 1916). An dree zanikuje dalje možnost, da bi se poli v taki meri premikali, da bi se dali razložiti vsi glavni problemi (Über die Bedingungen der Gebirgsbildung. Berlin 1914. — Paläo-geographie, das eigentliche Ziel wissenschaftlicher Geologie, sowie ihre Grundlagen und Methoden. Naturw. Wochenschr. 1915. — Alfred Wegeners Hypothese von der Horizontalverschiebung der Kontinentalschollen und das Permanenzproblem im Lichte der Paläogeographie und dynamischen Geologie. Pot. Mitt. 1917). Enako hud nasprotnik W. teorije je nadalje Kober, ki pravi, da se teorija tudi s tektonsko zgradbo naše zemlje ne da spraviti v sklad. Po njegovem mnenju je to teorija, ki je izšla iz zgolj geografskih momentov (Der Bau der Erde. Berlin 1921). H a u g in večina geologov smatra Atlantik kot geosinklinalo, ki se že pričenja v sredini dvigati (srednjeatlant-ski prag), kar nikakor ni v skladu s horizontalnim premikanjem kontinentov. Tudi K a y s e r jo slednjič z ostalimi geologi vred odklanja ter pri tem pripominja, da prav tako vulkanske zone, ki se s kontinentov nadaljujejo še naprej v morju, jasno govore proti W. teoriji (Lehrbuch der Geologie. Stuttgart (921, VI. Aufl.). A m p f e r e r na primer se strinja z onimi, ki trdijo da s horizontalnim premikanjem kontinentov nikakor niso v nujni zvezi tudi premikanja polov. Nadalje pravi, da za premikanje sialičnih grud ne zadostujejo samo zunanje sile, temveč je treba v znatni meri vpoštevati tudi vpliv magmatskih struj (Uber Kontinentverschiebungen. Die Naturwissen- schäften 1925). Naj omenim .še končno, da jo s paleontološkega vidika, predvsem z ozirom na vertebrate, tudi Diener popolnoma odklanja (Die Großformen der Erdoberfläche. Mitt. Geogr. Ges. Wien 1915). So pa tudi geologi, dasi seveda v manjšini, ki so W. teorijo precej ugodno sprejeli, 'lako se D a c q u e v precejšnji meri priključuje Wegener j u, čeravno se izjavlja za permanenco oceanov (Grundlagen und Methoden der Paläogeo-graphie. Jena 1915. — Paläogeographie. Enzykl. d. Erdk. 1926). Salomon-C a 1 v i, ki je bil prvotno hud nasprotnik W. teorije, je šel zadnje čase celo tako daleč, da je „epiroforezo“, kakor sam nazivlje neomejeno premikanje kontinentov, postavil celo v ospredje (Pet. Mitt. 1931, p. 170.) Med geografi ima horizontalno premikanje kontinentov v A. P e n c k u najhujšega nasprotnika, ki povdarja, da bi morale po W. teoriji biti evropska in ameriška obala mnogo bolj strini nego južnoameriška in afriška, ker naj bi se severna dva kontinenta šele kasneje (po Wegener j u v diluviju) razmaknila, v resnici pa sta prav afriška in južnoameriška obala bolj strmi. Dalje je opaziti v bližini izliva Konga kakor tudi na nekaterih krajih za-padne evropske in vzhodne ameriške obale, da so pod morjem še ohranjene nekdanje doline, kar bi nedvomno govorilo, da se je obala na tem mestu zapognila v morsko globino, da imamo torej na teli mestih fleksuro pred seboj, kar seveda tudi zelo nasprotuje W. teoriji. Predvsem pa osporava točnost merjenj na Grönlandu, na podlagi česar bi se moglo sklepati, da se Grönland še danes odmika od Evrope (Wegeners Hypothese der kontinentalen Verschiebungen. Z. Ges. Erdk. Berlin 1921). Kayser je celo mnenja, da utegne biti pogreška'še mnogo večja od diference, na kateri sloni Wegener jevo domnevanje. Philipp s on u se zdi nasprotno teorija precej simpatična in ji daje pred drugimi mnogo prednosti, čeravno pripoznava, da še vedno ne more razložiti vseh dejstev (Grundzüge der Allgemeinen Geographie, II. 1. 2. Aufl. Leipzig 1930). Obst in Brüning sicer priznavata, da teorija še nikakor ne more v vsem zadovoljiti, a upata, da se bo relief morskega dna v Atlantiku, ki ga je s številnimi točnimi merjenji ugotovila Meteorjeva ekspedicija in ki na prvi pogled jako nasprotuje W. teoriji, dal še zadovoljivo razložiti. Sicer pa zastopata jako ugodno mnenje napram teoriji (Grundzüge der physischen Erdkunde. I. Berlin 1927). V splošnem moremo reči, da so geografi mnogo bolj naklonjeni tej teoriji nego geologi. V kolikor se namreč čujejo ugovori z njihove strani, so večinoma tudi geološkega značaja. Tudi klimatologi so še precej dovzetni za teorijo o premikanju kontinentov in o premikanju polov. Vendar jih je nekaj med njimi, ki se z njo povsem ne strinjajo. Glede diluvialne klime izjavlja Eckardt, da se s pomočjo W. teorije ne da prav nič razložiti in da je v tem oziru teorija sama nesmisel (Uber das Klima der diluvialen Eiszeit und der Tnterglazialzeiten. Naturw. Wochenschr. 1918). Prav tako kažejo paleobotaniki mnogo zanimanja za teorijo in priznavajo, da se na podlagi te teorije da marsikaj z lahkoto razložiti. Kuba rt je mnenja, da bi bila za razlago paleobotaničnih problemov še najpriklad-nejša teorija, ki bi se primerno oblikovala iz dosedanjih treh, t. j. o prečkah, ki naj bi v. prejšnjih dobah kot nekaki mostovi (Landbrücken) vezale celine med seboj, dalje o permanenci oceanov in o horizontalnem premikanju kontinentov. Pripominja pa, da so Wegener jeva dokazovanja, v katerih skuša razlagati paleobotanične probleme, docela nezadovoljiva in je tedaj potrebno, da to stran znova obdela kak poklican strokovnjak. Posebno opozarja na to, da nahajališča premogišč še nikakor ne dokazujejo, da je vladala v njihovem območju tropska ali subtropska klima. Po najnovejših raziskovanjih je namreč dognano, da morejo premogišča nastajati tudi v zmerno toplem podnebju (Bemerkungen zu Alfred Wegeners Verschiebungstheorie. Arbeiten d. pliytopalaeontol. Labor, d. Univ. Graz 1926). Izrecno pripominjam, da mi delo F. Nussbauma (Zur Kritik von Wegeners Hypothese usw. Mitt. d. Naturforsch. Ges. in Bern 1927 (1928) p. 267 bis 278), ki prinaša pregled važnih ugovorov proti Wegener ju, ni bilo dostopno, radi česar pričujoče poročilo morda ni povsem popolno. Wegener je v kasnejših izdajah svojega glavnega dela skušal nekatere ugovore ovreči, kar pa se mu je le deloma posrečilo. Kakšno bodočnost ima W. teorija, bodo pokazala številna raziskovanja, ki se vrše na pobudo pokojnega Wegener j a samega in ki so si vsa vzela njegovo teorijo za delovno hipotezo. Na vsak način pa moremo reči, da se bo morala prekrojiti in prilagoditi predvsem geološkim zahtevam, če si hoče priboriti veljavo v najbolj zainteresiranih in hkratu najmerodajnejšili krogih. I. Rakovec. t Pierre Termier. Umrl je 24. oktobra 1930. v Varcesu pri Grenoblu, sredi ljubljenih Alp, ki jim je posvetil vse svoje življenje. Geološka znanost je z njim izgubila enega najodličnejših strokovnjakov, ki je predvsem odločilno vplival na razvoj moderne tektonike. Rojen je bil 1. 1859. v Lyonu kot sin preprostih staršev. Politehniko je absolviral 1. 1880. in postal 5 leta kasneje rudarski inženjer. Po dveh letih je bil imenovan za profesorja rudarske šole v Saint-Ktiennu, 1. 1894 pa za docenta za mineralogijo in petrografijo na enakem zavodu v Parizu. Ko je 1. 1907. umrl njegov učitelj Marcel Bertrand, eden vodilnim geologov tedanje dobe, je zasedel njegovo stolico za geologijo. Medtem je bil dodeljen prav tako Državnemu geološkemu zavodu, kjer je 1. 1912. po smrti Augusta Mi c h e 1 - L e v y a prevzel tudi ravnateljsko mesto. Kot član Drž. geološkega zavoda je mnogo kartiral v terenu, predvsem v Alpah, pa tudi v Centralnem platoju in Pirenejih. Tekom svojega delovanja pri zavodu je popolnoma samostojno izdal, ali vsaj v izdatni meri pri njih sodeloval, naslednje francoske specialke (1 .-80.000): Roanne, Monistrol, Saint-Etienne, Le Puy, Valence, Albertville, Tignes, Saint-Jean-de-Maurienne, Bonneval, Brian^on, Gap, Saint-Jean-Pied-de-Port. Pri kartiranju se je tako poglobil v svoje delo, da je vedno našel kake nove probleme, ki jih je potem reševal v številnih razpravah (napisal jih je okoli 150). Sprva se je pečal predvsem s petrografsko geologijo, v prvi vrsti z eruptivi (Čtude sur le massif cristallin du Mont-Pilat. Bull. Serv. Cart. geol. Fr. 1889. — Le Massif de la Vanoise. 1891. — Le Massif des Grandes-Rousses. 1894), nato pa prešel k tektoniki, za katero se je vedno bolj in bolj vnemal (Sur la Tectonique du Massif du Pelvoux. Bull. Soc. geol. J896). V širšem znanstvenem svetu je postal znan posebno po svojih geoloških raziskovanjih v Zahodnih Alpah, v katerih je že v letih 1903—1904 ugotovil razsežne narive in bil tako eden vodilnih geologov-tektonikov, ki se je boril za uveljavljanje krovne teorije. Prvi početnik krovne teorije je bil prav za prav Termierov učitelj M. Bertrand, ki je o njej pisal že 1. 1884., a jo je sam kmalu opustil. Prav enake ideje se je pozneje oprijel 11. Sc h ar d t, ko je v 1. 1890,—1893. raziskoval v fribourških Alpah. Toda tedaj tudi on ni našel pri geologih priznanja. Šele Luge o n je 1. 1902. s svojo knjigo „Les grandes nappes de recouvrement des Alpes du Chablais et de la Suisse“ prodrl s to teorijo in tako podal prvo osnovo za moderno pojmovanje li» o nastanku in zgradbi Alp. Med prvimi, ki so se tedaj pridružili tej ideji, je bil T ermier, ki je postal eden najvnetejših pobornikov krovne teorije (Les nappes de recouvrement du Bian^onnais. 1899. — Quatre coupes ä travers les Alpes Franco-Italiennes. 1902. — Les montagnes eutre Brian<;on et Vallouise. 1903. — Sur la necessite d’une nouvelle intepretation de la tectonique des Alpes franco-italiennes. Bull. Soc. geol. Fr. 1907. — Sur l’äge des plieno-menes de charriage dans les montagnes de Gigondes Vaucluse. Coinpt. Rend. Ac. Sc. (921. — Resume de nos connaissances sur la nappe de Suzette äge precis, constitution, extension; la question de son origine. Compt. Rend. Ac. Sc. 1921.). Že 1. 1903. je na mednarodnem geološkem kongresu na Dunaju skupno z Luge on o m in 11 ang o m izdelal prvo skico tektonske zgradbe Vzhodnih Al]) in Karpatov po tej novi teoriji. V letih 1903—1905 je prehodil tirolske Alpe, kjer je ugotovil približno enake razmere kot v Zahodnih Alpah (Les nappes des Alpes orientales et la syntliese des Alpes. Bull. Soc. geol. Fr. 1903. — Les Alpes entre Brenner et la Valteline. Bull. Soc. geol. Fr. 1905. — Sur quelques analogies de facies geologique entre la zone centrale des Alpes occidentales et la zone interne des Alpes orientales. C. R. 137). Krovna teorija je s tem zadobila končno obliko in veljavnost za vse Alpe. Popolnoma nova pota je pokazal T e r m i e r glede tirenske tektonske zgradbe, ko je trdil, da je zapadni mediteranski del enako zgrajen kot vzhodni. Bil je sprva tudi mnenja, da tvorijo Apenini in Atlas eno enoto, kasneje pa je prevzel Suessovo naziranje, da so namreč Apenini, Atlas, betiški Kordiljeri in Alpe ena, Dinaridi pa druga enota (Les Problemes de la Geologie tectonique dans la Mediterranee occidentale. Rev. gen. des sc, 1911). Na Elbi, kjer se Dinaridi pokažejo izpod Apeninov, tvorijo le nekako tektonsko okno. Trdil je tudi, da so Dinaridi kot traineau ecraseur v obliki ogromnega krova šli čez Vzhodne Alpe in te pri tem pred seboj potiskali. Nato so bili Dinaridi zopet nazaj potisnjeni in v nasprotno smer -nagubani (Rapports tectoniques de l’Apennin, des Alpes et des Dinarides. Bull. Soc. geol. Fr. 1907). S tem pa je zadel pri mnogih geologih na hud odpor. Kober mu je sicer pozneje v neki meri sledil, čeravno mu ni v vsem pritrjeval. Nevenljivih zaslug si je sledn jič pridobil T e r m i e r z reorganizacijo Drž. geološkega zavoda v Parizu, kjer je tudi osnoval list Bulletin des Services de la Carte geologique de la France et de Topographies souterraines, ki od tedaj redno izhaja. Končno naj omenim, da je bilo v njem tudi nekoliko filozofa ter poeta in da je v številnih krajših sestavkih skušal popularizirati geološko znanost (A la gloire de la Terre. Souvenirs d'un geologue. Bibl. franc. d. Philos. Paris 1922. — La joie de connaitre. Suite d’A la gloire de la Terre. Bibl. franc. d. Philos. 1926. — La vocation de savant. 1929). T. Rakovec. t Fridtjof Nansen. Žalostno je odjeknila po vsem svetu vest o smrti velikega Norvežana Fridtjofa Nansena (13. maja 1930). Zlasti smo dolžni tudi geografi, da se ozremo ob tej priliki na njegovo celotno življenje in delovanje. Rojen je bil Nansen 10. oktobra 1861 na posestvu Store Fröen v bližini Kristijanije-Osla. lisoda mu je naklonila starše in razmere, ki so ga mogle pravilno vzgojiti, da je bil že v mladih letih izredno samostojen in podjeten, dasi je bila v njegovem značaju bistvena neka mera sanjavosti. Značilno je, da je bil že od mladih nog prvovrsten športnik na ledu in snegu. L. 1880. se je posvetil študiju zoologije na univerzi v Kristijaniji. Že za časa študij st- je 1. 1882. udeležil lovske ekspedicije „Vikinga“ v Severno ledeno morje. L. 1882. je postal konservator v muzeju v Bergenu. S tem se je pričelo aktivno udejstvovanje Nansenovo, ki se je pozneje usmerilo v tri pravce: Nansen je postal polarni raziskovalec, znanstvenik ter končno politik in državnik. Najbolj je zaslovel nedvomno po svojih polarnih raziskava-li j i h. Pobudo za nje je pač dobil v duhu tedanjega časa, saj je živel še pod neposrednimi vtisi Franklinovih, Weyprecht-Payerjevih in Nordenskjöl-dovih uspehov. Drzni načrt prečkanja Grenlandije se je Nansenu v 1. 1888. do 1889. v polnem obsegu posrečil in mu prinesel velik športni in znanstveni sloves, saj se je šele s tem razkril značaj grenlandske notranjosti. L. 1889. je postal konservator zootomskega instituta na kristijanijski univerzi, dokler ni bil 1. 1897. imenovan za profesorja te univerze. V ta leta pada tudi njegov najbolj blesteči uspeh, ekspedicija na „Framu“ v smeri polarnega toka (1893 do 1896), ki je predvsem dognala globokomorski značaj arktičnega oceana in odločilno vplivala na vsa novejša polarna raziskovanja. V poznejših letih pa se je Nansen omejil le na krajše oceanografske ekspedicije, vendar se ni nikoli odtegnil sodelovanju pri polarnih raziskavanjih; še 1. 1924. je postal predsednik družbe „Aeroarctic“ in bil od 1. 1928. izdajatelj časopisa „Arktis". 1 udi vodstvo letošnjega polarnega poleta Zeppebnovega mu je bilo poverjeno, toda ne usojeno. Kot znanstvenik je bil Nansen le spočetka zoolog, kasneje se je vedno bolj posvečal oceanografiji, kjer je dosegal tako v praktičnem kot v teoretičnem oziru velike uspehe. Njegovo delo je znatno povečalo dotedanje oceanografsko znanje. Samo rezultati „Framove“ ekspedicije so dali 6 obširnih zvezkov. Zelo plodovit kot pisatelj je bil tudi sicer; njegova znanstvena in popularna dela so vedno vzbujala največjo pozornost. Zlasti je poljudnoznanstveno delo „V noči in ledu“ postalo za ves svet prava klasična polarna knjiga. Nansen pa je s svojim visokim ugledom v norveški domovini in s svojo mnogostransko inicijativnostjo postal tudi velik politik in državnik. Že 1. 1905. je odločilno posegel v borbo za neodvisnost Norveške in postal nato (1906—1908) prvi norveški poslanik v Londonu. L. 1917. je vodil v Wa-shingtonu delegacijo v zadevi preskrbe nevtralnih evropskih držav z živili, po svetovni vojni je postal eden najvnetejših zagovornikov Društva narodov in sam aktivno sodeloval pri njega ustvaritvi, nadalje pri mandatnem vprašanju, pri ideji internacijonalnega razsodišča, celo pri manjšinskem vprašanju (1928). Posebno obsežno je bilo njegovo delo pri Društvu narodov v prid emigrantov, zlasti tudi ruskih. Tudi pri znani grško-turški izmenjavi prebivalstva je Nansen odločilno sodeloval. S temi svojimi prizadevanji v splošno-c loveško korist je pokojnik pač najlepše zaključil svoje tako bogato in plodovito življenje. Svetozar Ilešič. Najvažnejše ekspedicije v poslednji dobi. Kakor že dolgo, so tudi ekspedicije najnovejšega datuma posvečene predvsem trem področjem: arktiškiin in antarktiškim predelom, pa visokim gorovjem Centralne Azije. Za severne p o 1 a i n e kraje ima največjo važnost ruska ekspedicija, ki je krenila na lomilcu ledu Sedovu iz Arhangelska 15. Vil. 1950, združujoč zastopnike vseh znanstvenih panog pod vodstvom prof. Samojloviča, Wiese-ja in Schmidta. Glavni namen ji je bil raziskovanje severnega dela Karijskega morja med Severno zemljo in Franc Jožefovo deželo. V tem predelu je odkrila vrsto novih otokov v zapaduem delu Severne zemlje, ki jim je podelila imena glavnih svojih voditeljev (Wiesejev otok, Schmidtov otok, Samojlovičev otok i. t. d.). Na enem izmed njih (t. zv. otoku Kamenev-a) je zgradila zimsko opazovalno in radijsko postajo. Tej ekspediciji je sledila v juliju 1931 druga na Maly ginu, ki je sicer imela turistični značaj, a je (pod vodstvom Wieseja) dosegla tudi nekatere nove geografske rezultate. Z njo se je srečal na svojem poletu od 25.—30. julija „Grof Z ep p e 1 in“, ki je pod vodstvom tir. Eckenerja in pod znanstvenim vodstvom prof. Samojloviča preletel ozemlje med Franc Jožefovo deželo, Severno zemljo in Taimyrskim polotokom ter ga kartografsko posnel. Zlasti se je izkazalo na tem poletu, da zavzema Severnaja zemlja mnogo večje dimenzije, kot se je doslej mislilo iu da obstoja iz dveh velikih otokov, ki ju loči Čokalskega cesta (doslej smatrana za zaliv). Zeppelinova odkritja so torej za geografijo tega predela odločilnega pomena. Zlasti zanimiva je bila prva uporaba t. zv. letečega meteorografa (iznajdbe prof. Molčanova), ki avtomatično radiotele-grafskim potoni sporoča podatke o zračnem tlaku in temperaturi ter o vlažnosti. Drugi predel, na katerega so se osredotočile ekspedicije, je bila G ra n -1 a n d i j a. Največji obseg je zavzela vsestransko izvrstno organizirana nemška ekspedicija pod vodstvom prof. Wegener j a, ki je sicer za njega samega končala tragično,1 ki pa je vendar pod vodstvom pokojnikovega brata prof. Kurta Wegenerja dosegla v znanstvenem pogledu zadovoljive rezultate. — Koncem julija 1930 je odšla v Grönlandijo t. zv. British Arctic Air Route Expedition pod vodstvom Wat kin sa in Scotta, ki se bavi predvsem s vprašanjem zračne zveze s Kanado preko Grenlandije. Skrajno slabe vremenske prilike so ji povzročale nebroj težav. Tudi nemško-dansko ekspedicijo v Grönlandijo iz 1. 1929. je spremljala smola: o njih glavnih voditeljih, Krueger-ju in Bjare-u ni od 30. marca 1930 nikake vesti. Omeniti je nadalje še hamburško grönlandsko ekspedicijo (dr. K. Gripp in S. Hansen) ter ekspedicijo univerze v Cambridge-u (poleti 1929), ki se je prvič povzpela na vrh takozvane Petermannsspitze 2941 m. Dne 14. VI. pa je odšla iz Kjöbenhavna dansko-švedska grenlandska ekspedicija pod vodstvom dr. L. Kocha. — Ob vzhodni grenlandski obali je bila v I. 1929. in 1930. zaposlena znana nemška ladja „Meteor“ v službi berlinskega oceanografskega instituta. Metoda dela je bila ista kot na znameniti atlantiški ekspediciji na „Meteoru“ v 1. 1925.—1927., o kateri smo poročali v lanskem „Geografskem Vestniku“. Izkazalo se je predvsem, da je znani podmorski hrbet, ki se razprostira od polotoka Reykjanaes na jugozapad v Atlantski ocean, mnogo izraziteje razvit, kot se je doslej mislilo in prehaja bržkone neposredno v znani Atlantski prag, ki bi segal potemtakem nepretrgoma od Islandije na jug. Do važnih zaključkov je prišlo tudi glede vzhodnogrönland-skega morskega toka; zlasti se je ugotovila izredno ostro izražena „oceanska polarna fronta“ med omenjenim tokom in med atlantiškimi vodnimi masami. Podrobno je ekspedicija raziskala tudi vzhodnogrönlandski tok sam na sebi. V antarktiških predelili je v južnem poletju 1929—30 nadaljevala svoje delo Wilkins- ova ekspedicija. Dognala je predvsem, da je po francoski antarktiški ekspediciji v I. 1908.—1910. odkrita dežela Charcot otok in ni zve- 1 V maju letošnjega leta so našli njegovo truplo v bližini stacije „Eismitte“. Prim. I. Rakovčev nekrolog v tej številki „Geogr. Vestnika“. zana z ostalo celino. Svoje delo v obrobju Rossovega morja je nadaljevala By r do v a ekspedicija, ki je tam tudi prezimila, kakor tudi ekspedicija aa ladji „N o r v e g i a“, ki je v 1. 1930. odkrila nove celinske predele in jih zasedla za Norveško. Angleška ladja „Discovery“ pa se je v avgustu t. 1. po dveletnem raziskovanju Antarktike vrnila v London. Dasi je njen podrobni znanstveni materijal z njenim vodjo Maws o n- o m vred zaenkrat ostal v Avstraliji, kaže vendar že odkritje mnogoštevilnih novih predelov (Princess Elizabeth Land, Mac Robertson Land, Bansartic Land, Knox Land, Kemp Land, Enderby Land) velike uspehe ekspedicije. Od ekspedicij v Centralno Azijo je v 1. 1930. najvažnejša internacij o ii a 1 ii a ekspedicija v Himalajo pod nemškim vodstvom (prof. G. O. Dvhrenfurth). Njen cilj je bil Kanchenjunga (Kangcliend-zönga 8602m), drugi najvišji vrh, ki ga pa ni dosegla. Pač pa se je povzpela na Jongsong Peak (7459 m) na tromeji Nipala, Tibeta in Sikkima. V geološkem oziru je najvažnejša ugotovitev velikega naliva mezozojskili apnencev na kristalaste škriljevce v smeri od severa na jug. Kanchenjunga je tudi cilj druge dr. Bauer- jeve ekspedicije, ki se je odpravila iz Miinchena 25. maja t. 1. in bi se imela povzpeti na vrh tekom avgusta in septembra, torej za časa monsuna. — Predele med razvodnico v Karakorumu in ledenikom Siachen raziskuje tretja nizozemska ekspedicija v Karakorum pod vodstvom Pii. C. Vissera, dočim je predele okoli Siachena samega proučila italijanska ekspedicija v Karakorum (prof. Giotto Dainelli, od aprila do novembra 1950). V turistično-rekordnem oziru je važna himalajska ekspedicija pod vodstvom Angleža S m y t h e - a , ki je kot prva dosegla 8000 m visoki Mount Kämet. Prvenstvena važnost med azijskimi ekspedicijami v 1. 1951. pa pripada brez dvoma veliki francoski avtomobilski ekspediciji preko Azije (Expedition Citroen C e n t r e - A s i e). Razdeljena je v dve skupini. Prva skupina („Pamir“) pod vodstvom G. M. Haardta je odrinila 4. aprila t. 1. iz Beiruta, drugi („Chine“) pod vodstvom poročnika Pointa pa 15. maja iz Kal-gana, 150 km zapadno od Pekinga. Obe skupini naj bi se sešli v Kašgaru ob meji kitajskega Turkestana. Pamirska skupina je doslej razmeroma hitro prekoračila Sirijo, Irak, severno Perzijo in Afganistan in je dospela 24. junija do Srinagarja (Kašmir). Odtod je v treh skupinah nadaljevala pot z namenom, prodreti skoz nad vse težavni teren Himalaje, Karakoruma in Pamirja do Kašgara. Začetkom avgusta je prispela v Gilgit, kjer pa se šele prično največje težave njene poti. Druga skupina je med tem prekoračila Gobi in dospela 15. julija v Urumči, prestolico Sin-Kianga. Radi nesigurnosti, povzročene po muslimanskih nemirih, bo zaenkrat le del ekspedicije nadaljeval pot proti Kašgaru. Že po dosedanjih kratkih poročilih obetajo rezultati te edinstvene ekspedicije mnogo interesantnega v vsakem pogledu. Iz ostalih predelov je omeniti francosko afriško ekspedicijo, organizirano od številnih francoskih ministrstev in znanstvenih inštitucij. Ekspedicija, ki jo vodi že poznani raziskovalec Abesinije Marcel Gri-aule, namerava tekom dveh let prečkati vso Afriko v smeri Dakar-Dji-buti in jo proučiti zlasti v etnološkem in lingvističnem, pa tudi prirodoslovnem oziru. Odšla je 19. maja iz Bordeauxa, 12. junija iz Dakarja, dospela 4. avgusta v Bamako in s tem realizirala prvi del svojega programa. Omenim naj nadalje nemške etnografske ekspedicije v portugalsko vzhodno in zapadno Afriko, ekspedicijo C a m b r i d g e - ske univerze v področje vzhodnoafriških jezer, nadalje nizozemsko oceanografsko ekspedicijo v vzhodnem delu Nizozemske Indije. V južni Ameriki je na zooloških in etnografskih raziskavanjih predela Gran Chaco v oljTvejnem pasu Par.if.mava. vzhodne Bolivije in Brazilije miinchenski zoolog prof. dr. Hans Krieg. V predel Matto Grosso v južnozapadni Braziliji je odšla amerikanska ekspedicija, druga pa v notranjščino Venezuele. Anglež Ber-trard Thomas je v 1. 1930. raziskal precejšen kos notranjosti Južne Arabije in dognal, da sega puščava marsikje mnogo manj na vzhod, kakor je to označeno v kartah današnjega časa. Svetozar Ilešič. Književnost. Naša Slovenačka. Glasnik Jugoslovenskog profesorskog društva, knjiga XI., sveska 6.—8. Beograd 1931. Publikacija, ki je izšla ob priliki letošnjega profesorskega kongresa v Mariboru, prinaša vrsto člankov o geografiji in zgodovini ter o kulturno-prosvetnili prilikah Slovenije. Da je ravno geografski del v večji meri posvečen Mariboru in nekdanji mariborski oblasti, je z ozirom na svrho publikacije povsem razumljivo. Iz istega razloga ima tudi pretežna večina člankov pregleden, informativen značaj, med geografsko-historičnimi zlasti turistični prispevki ,[. West ra („Izlet u Dravsku banovinu“ in „Triglav, naš narodni simbol“), nadalje sestavki S. Brodarja („Potočka zijalka na Olševi“), B. Sarie („Slovenija v starem veku“), in St. Petelina („Zgodovinski spomeniki na Slovenskem“). Tudi izmed štirili člankov izpod peresa Fr. Baša („Maribor“; „Jugoslovensko-nemačka granica“; „Geografski pregled bivše mariborske oblasti“; „Prometna gravitacija Slovenije“) nam le poslednja dva nudita nov materijal in nove poglede. Dočim je „Geografski pregled“ metodično in snovno zanimiv poizkus kratkega, pa vendar izčrpnega regijonalno-geografskega orisa, ki pa vsled pomanjkanja špecijelnih študij seveda ne more še podati točne in precizne slike, je poslednji Bašev članek zasnova samostojne, interesantne študije iz področja prometne in gospodarske geografije Slovenije, ki je še skoro docela neobdelana. Vso pozornost zasluži že avtorjeva delovna metoda sama po sebi. Na podlagi statistike prodanih železniških voznih listkov, kombinirane s podatki vozovnega prometa, sejmarstva itd. ugotavlja namreč avtor primarna gravitacijska središča v Mariboru, Celju, Trbovljah, Ljubljani, Novem mestu, Karlovcu in Zagrebu ter sekundarna v Čakovcu, Ptuju, Slovenjgradcu, Kranju, Škofji Loki. Jesenicah. Kočevju in Delnicah (Kaj pa Murska Sobota?). Omeniti je treba seveda, da ta opredelitev ni niti dovolj precizna, niti — v velikem delu — zadostno utemeljena. Tako n. pr. označuje avtor Trbovlje kot primarno središče le na podlagi negativnih momentov (v prometu s Trbovljami ne prevladuje namreč nobeno izmed primarnih središč), Čakovcu pa v slični situaciji prisoja le sekundaren značaj. Mislim, da bi bilo treba take primere označiti kot prehodne predele med posameznimi primarnimi središči. Kakor vse geografske meje, pač tudi gravitacijske meje niso ostro izražene linije, temveč ožji ali širši pasovi. Sploh bi bilo želeti, da bi avtor ta svoj jako zanimivi materijal prej ali slej obdelal v obsežnejši študiji, ki naj bi bila osobito tudi opremljena s podrobnejšimi navedbami in utemeljitvami. Pečat naglice nosijo tudi karte, zlasti gravitacijska, ki beleži neskladnosti s tekstom (Čakovec je na karti označen kot primarno središče!) in neverjetne napake v pisavi imen (n. pr. Prinče v Rateče?, Catovec = Celovec, Solčana, Jesenica, Škofja Leka itd.), kar pa očividno ne gre na avtorjev račun. V prispevku „Kulturnogeografsko trojstvo slovenskega ozemlja“ postavlja V. Boliinec vrsto novih problemov in inicijativnih pogledov. Kraški, alpski in panonski svet ter temu odgovarjajoči trije psihični tipi slovenskega človeka, to je avtorjeva vodilna misel. Za trditev, da bi se bil Slovenec v ravninskih predelih v znatno hitrejšem tempu umikal tujemu življu, kakor v goratih predelih, bo pa zlasti v zgodovini germanizacije težko najti dokazov. Svetozar Ilešič. F. S. Copeland, Beautiful Mountains (In the Jugoslav Alps), published by the Jugoslav Bureau, Split, 1951. str. 120. (!ospa Copeland, iskrena prijateljica nas Jugoslovanov in velika alpinistka, vsa navdušena za lepoto jugoslovanskih pokrajin, ki nas je že v neštetih člankih predstavila občinstvu svoje domovine, je v tej knjigi v desetih črticah in treh pesmih zadostila svoji notranji sili in divoto Julijskih Alp z zgovorno svojo besedo pokazala svetu, ki naše govorice ne ume, pač pa njeno svetovno materinščino. Povsod kaže veliko ljubezen do naše zemlje, do našili turistov in športnikov, ki so jo vodili v naše gore ter jo spremljali na prelepih plezalnih turah v Triglavski in Martuljkovi skupini. V prvi črtici „Za reberce šokolade“ opisuje novoletno turo na Kredarico. „Oče Triglav in njegova velika severna stena“ nas vodi na sprehode po triglavski skupini in na prvo pisateljičino plezalno turo čez severno steno. „Hiša v gozdu“ je posvečena Martuljkovi skupini. S posebno ljubeznijo se tu in še ob neštetih drugih prilikah spominja ruskih vojnih ujetnikov, ki so v svetovni vojni tod gradili cesto na Vršič in tisoči umirali. Obisk Škrlatice nam riše črtica „Vizija in iskanje“, Prisojnika pa „The Cyclops“ (kot naziva to goro). „Pričakovani gost“ opisuje plezanje po Jalovcu. Špiku je posvečena črtica pod naslovni „The Spearhead“, Mojstrovki pa „For Auld Lang Syne'\ „Ultima ratio inontis“ je slavospev na gore, ki edine morejo človeka rešiti skrbi, katere ga more, ko mora živeti in delati v mestu na megleni ravnini. Pozorišče te pripovesti je mišljeno v Kamniških planinah. Knjigo krasi več risb, ki jih je napravil g. E. Deržaj. Svetelj. Dr. Henrik Tuma. Pomen in razvoj alpinizma. Založba: ..Turistični klub Skala“. Ljubljana, 1930. 296 str. S to knjigo smo dobili Slovenci prvo svoje obširno, teoretsko alpinistično delo. Avtor ga je zasnoval na zelo široki podlagi, s povsem originalnega stališča in je — čeprav je vzel za. motto Descartes-ove besede, da se je treba „vsaj enkrat v življenju iznebiti vsega od drugod sprejetega mnenja“ in torej izhajati iz tabula rasa — je vendar nabral mnogo podatkov z vseh strani in naslonil svoja izvajanja v mnogočem na misli iz tuje literature, zlasti tudi nemške; slednje kljub temu, da ponovno poudarja preveliko odvisnost naše znanosti od nemške. Ni tu mesta, govoriti o poglavitnem delu knjige, ki obravnava pomen in razvoj alpinizma. Opozarjamo v tem pogledu na obširno in temeljito oceno dr. Josipa T o m i n š k a v Planinskem Vestniku, 1951, št. 1, str. 17. — Pristaviti je le še naše mnenje, da so za splošnost veliko večjega in trajnejšega pomena odstavki o razvoju alpinizma, ki vsebujejo mnogo zbranega gradiva in bodo služili izvrstno vsakomur, ki se hoče pri nas o tem predmetu poučiti. Nazifanja o pomenu in bistvu alpinizma pa so tako deljena, da morejo tudi izvajanja našega avtorja nositi le značaj subjektivnega občutja njega, samega in alpinistične struje, ki jo on idejno vodi. /a nas je brez dvoma najvažnejši poslednji odstavek o alpinizmu in z n a n s t v u. Najprej naj poudarim, da bi se morala knjiga, ki hoče biti nekaka monografija o alpinizmu, čuvati enostranosti tudi v tem pogledu in ne precenjevati važnosti toponomastike ter ustvarjati v čitatelju mnenja, da je to daleko najvažnejša veda, ki je v zvezi z alpinizmom. To je sicer povsem razumljivo s stališča avtorja, ki je lepo vrsto let posvetil tej panogi. Če pa bi knjiga hotela res nuditi čitatelju vsestransko sliko o razmerju alpinizma do znanstva, bi pač morala obširneje govoriti tudi o odnošajih do drugih ved; saj imajo geografija, geologija in druge prirodne vede, historija, uacijoualna ekonomija itd. v Alpah baš tako obširno polje kakor topono-mastika. Avtor pa jih zelo na kratko odpravi z utemeljitvijo, da bi „prestopil meje razprave, ako bi navajal pridobitve posameznih ved iz alpinizma“. Glede toponomastike se ni pomišljal prestopiti te meje. O njegovem npriorističnem odklanjanju duhovnih ved kot „plodu stare in srednjeveške ideologije“, „okrepenelih pojmov aleksandrinske in meniške fantazije“, si bo pač vsak misleč čitatelj ustvaril sodbo sam, kakor tudi o trditvah, kot so n. pr., „da je šele alpinizem ustvaril pravi folklore“ in slično. Dr. Tumovo delo je torej tudi v tem odstavku povsem v znamenju subjektivnosti, tudi če izvzamemo trditve o prvotni slovenski kulturi v Alpah, o splošno slovenskem poreklu alpskih krajevnih imen itd., ki jih avtor ponavlja na osnovi istih svojih predpostavk, kot v vseh svojih dosedanjih spisih. Novih, bolj prepričevalnih dokazov za svoje sklepe v tem pogledu nam Tuma tudi v tej knjigi ne nudi. Dr. Tumovo delo ima glavni pomen kot pregledna sinteza vseh rezultatov njegovega študija na polju alpinizma in toponomastike. Da bodo njegova izvajanja naletela na najrazličnejše sodbe, si je bil avtor brez dvoma na jasnem. In to stvari sami ne more biti v škodo. S svojimi temeljitimi in globokimi razglabljanji, kakor tudi s svojo odlično zunanjo opremo pa je delo vsekakor edinstveno v naši literaturi. Končno naj omenim še h pregledu literature o naših Alpah na str. 71, da ni samo nepopoln (povsem prezre med drugim nemška dela, tudi Fri-schaufa), temveč tudi nedosleden; če namreč že navaja „monografične znanstveno alpinistične razprave“ čeških avtorjev, ne bi smel prezreti v isto vrsto spadajočih domačih razprav, objavljenih v „Geografskem Vestniku“ in drugih domačih revijah. Upamo, da bo pisatelj eventuelno drugo naklado tudi v tem pogledu izpopolnil. Svetozar Ilešič'. Arko Mihael. Zgodovina Idrije. Gorica 1931. Izdala Katoliška knjigarna v Gorici. Natisnila Katoliška tiskarna v Gorici. XII + 252 str., Idrijski farani so oskrbeli ob priliki zlatomašniškega jubileja svojega župnika in dekana natis tega njegovega dela, za katerega je zbiral jubilant materijal mnogo lei in ki ga je končno preuredil in pripravil za tisk profesor dr. Kacin. Knjiga je poleg Hitzingerjevega dela „Das Quecksilber-beigwerk ldria, von seinem Beginne bis zur Gegenwart“, ki je izšlo že 1860, edina celotna zgodovina Idrije; ker je zgrajena deloma na materijalu iz rudniškega arhiva, ki so ga medtem že razprodali kot makulaturo, zasluži še posebej našo pozornost. Avtor je na žalost v nasprotju s llitzingerjem popolnoma opustil geološki in geografski uvod ter ni svoji knjigi dodal nobene karte. Delo obravnava v treh delih zgodovino rudnika, cerkve in občine. V prvem delu je avtorjeva zasluga, da je za vprašanje postanka rudnika opo/oril na sodobne čedadske vije, ki nam prinašajo mnogo novih vesti, in du navaja nekaj novih podatkov o produkciji in prodaji živega srebra in cinolira i/ prvega časa obstoja rudnika (str. 7, 66). Zato se pa v večini ostalili poglavij, kjer govori o topografičnem razvoju rudnika, razvoju produkcijske tehnike, množini produkcije in cenah produktov, številu in mezdah delavstva ter upravi rudnika, naslanja na llitzingerja in na publikacijo „Das k. k. Quecksilberbergwerk zu ldria“, ki jo je izdala rudniška direkcija (Dunaj 1831), avtor obeh del ni čisto izčrpal in ju bo treba upoštevati še tudi odslej. Tembolj pa je treba obžalovati, da avtorju nista bili znani obe osnovni deli o produkcijskih množinah, cenah in trgovini z idrijskim živim srebrom in cinobroin: Striederjeve „Studien zur Geschichte kapitalistischer Organisationsformen" (2. izd. München und Leipzig 1925), in Srbikov „Staatlicher Exporthandel östeireichs von Leopold I. bis Maria Theresia“ (Dunaj 1907): ta dva avtorja sla dokazala na podlagi glavnih virov za ta vprašanja, ki se nahajajo v dunajskih arhivih, da spada v Evropi 16.—18. stoletja Idrija med najpomembnejša zgodnjekapitalistična podjetja. Za francosko dobo bi bilo mogoči zdaj spopolniti jjodatke, ki jili je avtor posnel iz razprav, ki jih je objavila rudniška direkcija o okupacijah Idrije v Carnioli II. in IV.—VIII., s pariškimi viri pri M. Pivec-Stele, La vie economique des Provinces Illy-riennes (Paris 1931). Tudi pravni položaj rudarjev, gospodstva, občine itd. ostane slejkoprej nejasen. — Če avtor ni rešil teh težkih vprašanj, pa ima vendar tudi ta del knjige svoje prednosti: številni originalni podrobni podatki, ki jih je nanizal posebno o naturalni plači delavstva, o njegovi preskrbi z živili po rudniku, o bratovski skladnici, o vojaških obveznostih, soci-jalnem, zdravstvenem in kulturnem položaju delavstva, nam omogočijo vsaj za ta naš naj večji rudnik približno sliko stare patriarhalične dobe, ki je s svojo uravnovešenostjo na svoj način rešila socijalno vprašanje. V odstavkih o zgodovini cerkve, občine, šole itd. je avtor bolj samostojen ter izčrpen; zbral je mnogo več materijala kakor dosedanja literatura. Obžalovati moramo samo, da v knjigi — razen opisa delavskega gibanja 1S4S — ni poglavja o političnem in socijalnem gibanju od marčne revolucije dalje, ki ga avtor brez dvoma dobro pozna. Knjiga je nov prispevek k zgodovini Idrije, kjer je še toliko važnih problemov neraziskanih, posebno zaradi težav, ki jih povzroča vsakemu proučevanju mednarodni pomen rudnika: in vendar je Idrija posebno v naši zgodovini osnovnega pomena za mnogo važnih problemov: razvoj kapitalizma, razvoj delavstva in nič manj za zgodovino prirodoslovnega raziskavanja naše zemlje, ki je zvezano /. njo že od časa, ko sta 1665 in 1669 Walter Pope in Edward Brown s svojimi poročili londonski Roval Society otvorila serijo njenih raziskovalcev. Fr. Zwitter. Marijan Marolt. Dekanija Celje. I. del: Cerkvene umetnine v celjski župniji. Umetnostni spomeniki Slovenije III. Izdalo in založilo Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 1931. Marljivi avtor nam je podal nov odličen člen v vrsti umetnostnih topografij slovenskega ozemlja. Na umetnostnih spomenikih razmeroma bogato (Vije, je dobilo s tem odgovarjajoče mesto v naši znanstveni literaturi. Delavcem drugih strok pa bodo zlasti dobro služili seznami virov in literature ter podrobni historični podatki. Zunanje je knjiga odlično opremljena. S. I. Pregled meteoroloških opazovanj za leti 1921 in 1922. Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Ljubljana 1930. 36 strani. Pregled meteoroloških opazovanj za leti 1923. in 1924. Izdal Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Dodatek Reya Oskar: Kolebanje nivoja rek v južnovzhoduih Alpali. Ljubljana 1931. 40 + 8 strani. S teina dvema publikacijama se zaključuje ona vrsta poročil o meteoroloških opazovanjih, ki jih po sklepu upravnikov meteoroloških zavodov v Jugoslaviji ter generalne direkcije voda izda vsaj zavod zase. Za dobo od 1. 1925. dalje nam je potemtakem pričakovati drugače, morda skupno organizirane publikacije meteoroloških opazovanj. Pregleda obsegata: a) poročila o opazovanjih za mesto Ljubljana za vse dneve in mesece vseh štirih let. tedaj meteorološki dnevnik; l>) za asi- meteorološke postaje podatke o opažanju po mesecih. Pregled dnevnih meteoroloških opazovanj za Maribor, kakor se je za dobo 1917—1920 izdal skupno s pregledom za Ljubljano, se potemtakem ne bo izdal. Eno novost ima Pregled za leti 1923.—1924. ki mi ni simpatična. Dosedanji pregledi imajo tekst tudi v francoskem jeziku. Sedaj pa je na mesto francoščine stopil — esperanto. Ne vidim tehtnosti ter upravičenosti te spremembo. Nedopustno pa se mi zdi, da so v tabelah samo nekatere navedbe dvojezične, druge pa samo v esperantu, na pr. Meza, Dato, dosledno pa tudi imena mesecev. I udi dodatek: Reya Oskar: La oscilado de la riverniveloj en sudorientaj Alpoj je natisnjen samo v esperantu, slovenski naslov čitamo samo na naslovni strani. Bilo bi na vsak način umestno, pa tudi koristno, da se v takih primerih, ko se razprava v domači publikaciji objavlja v tujem jeziku, pri-dene vsaj izvleček v našem jeziku. A. Melik. Dr. Hugo Grothe. Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien. Ein Beitrag zur Deutschtmnskunde des europäischen Siidostens. Izšlo kot zvezek 40/41 v zbirki D e u t s c lit u m u n d A u s 1 a n d. Studien zum Ausland-deutschtum und zur AuslandkuHur. Herausgegeben von Georg Schreiber. Schriftenreihe des Deutschen Instituts für Auslandkunde, E. V., Münster in Westfalen 1931. Aschendorffsche Verlagsbuchhandlung. 264 strani. Dr. Hugo Ci rot he je profesor geografije na univerzi v Leipzigu, hkrati pa vodja Instituta für Auslandskunde, Grenz- und Auslanddeutschtum v Leipzigu. \ uvodu svoje knjige pripoveduje sam, da je obrnil svojo pozornost kočevskemu jezikovnemu otoku als Geograph und Vertreter der Deutschtumskunde (X111.). S tem je pojasnjen dvojni nagib, ki je dal pobudo za nastanek knjige; poglavitni nagib pa je seveda nacijonalno-političen, kar razodeva knjiga na nedvomen način in kar razodeva tudi s podnaslovom, Avtor ga naglaša na mnogih mestih, izražajoč željo, da bi knjiga seznanila nemško javnost / ..das schöne Gottscheer Land und das tapfere Gottscheer Völkchen" ter dala pobudo vedno novim popotnikom, zlasti m la d i n i (podčrtal Grothe), da bi si Kočevsko samo ogledali. Če še opozorimo, da je bila knjiga napisana za 1. 1930.. ki se je izbralo za praznovan je šeststoletnice nemškega kočevskega otoka, smo se s tem dodobra seznanili z motivi, ki je z njih nastalo pričujoče delo. Te uvodne pripombe je bilo treba povedati, da se razume poseben značaj knjige. Zakaj o njej se ne more reči. da je regijonalnogeografsko delo, marveč sc v njej opažu neprestano uhajanje v etnopoJitično področje in neprimerno bolj kakor treba je natrpana s historičnimi pritiklinami; saj vsebuje tudi dobrih 30 strani (211—245) zgodovinskih listin ter izpiskov iz starejše literature, od Laziusa do Germanie iz 1. 1850., nanašajočih se na Kočevsko. \ I. oddelku se podaja prirodno-geografski pregled kočevskega višavja in njegove zgradbe. Tu je podana kratka karakteristika reliefa, ki se zaključuje z označbo, da se višavski značaj Kočevskega močno odraža od okolice in da je višavje — geografska enota (str. 7). Čisto geografska ta trditev ni, malo vsaj je politično prisiljena, zakaj etniške meje Kočevarjev .se na mnogih sektorjih ne vjemajo z geografskimi mejami Kočevskega višavja; s Kočevarji poseljene vasi Smuka, Seč itd. spadajo prav gotovo k geografski enoti Suhe Krajine, ne pa h kočevskemu višavju, kamor tudi ne spada dolina Poljane-Črmošnjice. „Kočevsko višavje“ se ne odraža tako krepko od okolice, niti v Kočevsko-Ribniškem polju, niti pri Banjiloki, niti napram Loškemu Potoku v suhi dolini Dragarski, niti v predelu med Suho Krajino in Kočevskim poljem. To navajam zato, ker mislim, da je napačno, ustvarjati geografske enote prav tam, kjer so zaželjene in obmejevati jih napram okolici prav tam, kjer bi bila taka meja iz etnopolitičnih nagibov dobro došla. Saj tudi Krebs naglasa, da je Kočevsko sestavljeno iz različnih delov, ki so med seboj ločeni, pa se nadaljujejo v slovensko ozemlje (Jubiläums Festbuch, str. 208). Nato se na kratko karakterizirajo posamezni .sestavni deli Kočevskega višavja z opisom površinskih oblik, hidrografskih razmer, klimatskih odnošajev. Podaja se le deskriptiven pregled, do iskanja novili vidikov se ne kaže težnja. V zaključku tega poglavja navaja Grothe areal 850 km2 kot površino kočevskega jezikovnega otoka, jiri čemer opozarja, da je večji nego nekatere evropske male države kot Liechtenstein ali Andorra (23). Toliko večjo brigo pa obrača geograf Grothe zgodovini kolonizacije, ki ji je posvetil kar strani 25—72; s kakim uspehom se je lotil tega poglavja, o tem glej dalje zadaj. V 3. poglavju obravnava Grothe prebivalstvo jezikovnega otoka. Zopet se bavi najprej z zgodovinskimi statističnimi podatki ter računi, da bi dognal število Kočevarjev za posamezne dobe ter obravnava demografsko gibanje prebivalstva v najnovejši dobi, poglavitno pa seveda z narodnostnega vidika, pri čemer se za novejšo dobo vzamejo kot osnova avstrijske statistične navedbe za I. 1910., primerja pa se s podatki iz 1. 1880., 1890. ter 1900. po posameznih občinah, odnosno vaseh. Narodnostna fluktuacija, kakor jo vsaj kaže avstrijska uradna statistika za navedena štiri razdobja, se analizira « statističnega ter etnojiolitičnega vidika za posamezna področja, posebno podrobno za obmejne sektorje. V posebnem oddelku se obravnava izseljevanje Kočevarjev. Na Grothejevo pobudo so župni uradi na Kočevskem ugotovili število izseljenih Kočevarjev za 1. 1930., namreč 13.017, dočim jih je doma 14.462; skoro polovica jih živi tedaj v inozemstvu, od tega 11.000 v U S A. V četrtem poglavju („Zur Volkskunde“) se karakterizira lega naselij, nato nekoliko tudi talni načrti vasi (glavne tipe kaže karta 11 na str. 109), ter končno kmetska hiša. Nato prehaja na obravnavanje krajevnih imen. in se dotakne dejstva, da so na Kočevskem krajevna imena tudi slovenskega izvora; Grothe navaja 17 imen kot zagotovo slovenskih ter 37 takih, ki so „mogoče slovenska“, odnosno so „Zwitterformen“, ostalih 124 krajevnih imen mu je „rein deutsch“. Na strani 121 objavlja Grothe tudi karto (12), na kateri .so začrtana vsa kočevska naselja po navedenih treh vidikih. — Uporaba momenta, kakor so krajevna imena, je zelo dober pripomoček za geografsko proučevanje, toda ne za dokazovanje današnjega narodnostnega značaja predela — ker s tern nima nič opraviti, — marveč za pomožni kažipot pri rekonstrukciji poselitvene zgodovine; ta odstavek bi moral biti tedaj uvrščen nekam v drugo poglavje, ne pa semkaj. Toda za izrabo takega kažipota je treba strokovne usposobljenosti, ki je geografija sama po sebi ne da, marveč šele opora lingvistične in historične vede. Kako malo skru-pulov ima v tem pogledu Grothe kljub pripombi na str. 120, se razvidi najlepše na pr. iz dejstev, da uvršča krajevna imena Grintowitz, Wretzen, Friesach itd. v tip onih dvomljivih, „ki so mogoče slovenskega izvora“, odnosno so „Zwitterformen“ (str. 122). Že po teh primerih se vidi, da avtor znanstvenih lingvističnih tolmačenj krajevnih imen sploh ne pozna, marveč se naslanja na razne stare diletanske razlage, ki jili jemlje popolnoma resno, na pr. str. 124 o razlagi imena Kočevje-Gottschee. Pri tem pa odločilne strokovne razlage imena Kočevje iz Hvojčevje (Štrekelj, ČZN VI. 11 in Skok, Toponomastični priloži ČJKZ V. i.—4. snopič, str. 11—(4), niti ne pozna, marveč je prišel šele do mnenja: Die Herleitung vom slowenischen „Koča" = Hütte wiegt jetzt vor“ (str. 124). Geograf, ki gradi na razlagi krajevnih imen, mora predvsem obvladati vso literaturo, mora ločiti strokovnjaške kriterije od diletantskih; brez tega ter povrh še brez znanja slovenščine se pač more povzpeti le do lahkomiselno, a zato neutemeljeno postavljenih trditev. Kljub temu Grothe ni v zadregi za jezikovne razlage, — s kakim uspehom, pa naj pokaže naslednji primer: str. 203: „Häufig sind liier Familiennamen, die mit dem angehängten „itsch“ auf den ersten Blick slowenisch anmuten. Es handelt sich jedoch vielfach um ursprünglich deutsche Namen, denen die slawische patronyme Anhängesilbe unter Einwirkung der fremden Umgebung beigeheftet wurde. Aus dem Sohne des Thomas bzw. Thome wurde daher ein „Tomitsch“, aus dem des Urban ein „Urbantschitsch“. — Gutenfeld spravlja v zvezo z Gotenfeld (str. 124) itd. Nadalje govori Grothe o kočevskem narečju, o noši, o značaju in kultu-relnih zadevah. Peti oddelek knjige obsega opis gospodarskega življenja, kjer se vrste poglavja o poljedelstvu, gozdarstvu in lovu, krošnjarstvu, obrti ter o industriji, prometnih potih. Končno se opisuje v šestem oddelku „Der Kampf um das Volkstum“, ki se ga rajši nič ne dotaknem. Končno je v 7. oddelku še nekaj potopisnih odstavkov, ki opisujejo potovanje po mestu Kočevju ter Fridrihštajnskem gozdu, kjer pa se podaja tudi zgodovina mesta in mestnih dogodkov, ter po Dragarski dolini (Hochtal von Suchen). Zgodovinski dodatek se je omenil že spredaj. Grothejeva knjiga potemtakem ni pravo regijonalnogeografsko delo; kar vsebuje geografskega, je čisto deskriptivno in se v genetično stran nikjer ne poglablja. Geografski problemi se ne postavljajo, niti se ne očituje zanimanje zanje; v ospredju Grothejevega interesa so etnopolitična fakta, stanje kočevskega jezikovnega otoka. To je tedaj informativna knjiga za nemško publiko, v kateri se v povojni dobi z vsemi sredstvi vzbuja zanimanje za nemške narodnostne drobce, raztresene širom sveta, osobito pa v vzhodnem ter južnovzhodnem delu srednje Evrope. Toda ni le informativna, marveč je hkrati propagandna knjiga, kar odseva jasno iz tona, ki je knjiga v njem pisana. To vse razumemo in nimamo vzroka, da bi se zgražali nad tem. I oda ako hodi propagandna sviha pred znanstvenikom in vpliva nanj, rezultat ne more biti dober in tako tudi ni v pričujoči knjigi. Opozoril sem na nekatera taka, prav gotovo neznanstvena mesta, ki znanstveni literaturi ne morejo biti v čast. Škodo pa vidim poglavitno v tem, da nepoučeni in nekritični krogi konsumirajo take knjige ter sprejemajo vse trditve v njih kot znanstveno dognane, češ, saj jo je spisal znanstvenik. S tem se ustvarjajo nacijonalistični aksijomi, ki veljajo za znanstveno dokazane in ki v tako usodni meri netijo nasprotstva med narodi. Z znanstvenega in človečanskega stališča bi bilo želeti, da bi geografi takih del ne izdajali. A. Melik. Drugo poglavje svoje knjige (str. 25—72) je Grothe posvetil historični kolonizaciji in izvoru Kočevarjev. V začetku obravnava sicer že davno znane prve dokument a lične podatke o kočevskem ozemlju, objavlja nekatere listine in poročila tudi v prilogah in poroča obširno o raznih mnenjih glede izvora Kočevarjev, vse od Lazija pa do znanstvenikov novejše dobe. Današnje kočevsko ozemlje je bilo po Grothejevemu mnenju tja do 13. stol. v glavnem nenaseljeno. Šele sredi 15. stoletja se je pomaknila kolonizacija na to ozemlje, in sicer najpoprej ob severnovzhodnem robu preko današnjih Poljan in Črmošnjic (str. 27—28). Ali to Grothejevo mnenje ne velja, kajti listini iz 1. 1257. (pravilno bi bilo „okoli 1257“) in J. 1264. za stiski samostan, ki j n temu v potrdilo avtor navaja (izd. Schumi, UB Krain, II, 71, 259) in v katerih se omenjata kraj Pollan, ozir. Poelan ter potok Restwiz, se ne nanašate na Poljane pri Črmošnjicali in tamošnji potok Radeščico. Imena spadajo v okoliš Velikih Lašč, kjer se dajo kraji, omenjeni v listini iz J. t264„ lepo lokalizirati. Lassis = (Velike) Lašče, mons Sterminiz = Strmca ob potu na Bloke, fluvius Restwiz — potok Rašica, Poelan = (Velike) Poljane pri Ortneku. Posest stiškega samostana je v tem okolišu tudi sicer dokazana (1215, 1250: Gradivo za zgod. Slovencev, V, 255, 550). Ne od Krke in Črmošnjic se je kolonizacija najpoprej približala kočevskemu ozemlju, marveč od Ribnice sem. Ribniška prafara obsega prvotno vasi Grčarice, Srednja Vas in Slovenska Vas, gre torej na danes pretežno nemško ozemlje in do pred vrata samega mesta Kočevja. To je bilo že v prednemški dobi ozemlje slovenske kolonizacije, na njem je stala že cela vrsta slovenskih naselbin. Ime Slovenska Vas (Windischdorf) razlagam kot prvotno slovensko naselbino, ki je šele kasneje sredi nemške okolice dobila ta naziv. Slovenska naselitev je pa morala že v prednemški dobi segati, — v obliki sicer poredkoma nasejanih koč, — še preko Ribniške kotline do Kolpe; ozemlje kasnejše nemške kolonizacije je bilo, četudi naredko, dostopno vsaj potom nekaterih gozdnih potov, kajti drugače bi ne vedeli najti razlage za slovenska krajevna imena sredi danes pretežno nemške okolice, ki jih beremo že v najstarejših dostopnih virih. Ravno glede razlage slovenskih krajevnih imen greši Grothe marsikje. Kdor se hoče pečati s preteklostjo ali sedanjostjo nemških Kočevarjev, mora obvladati slovenski jezik in poznati tudi literaturo na slovenskem jeziku. O avtorju naše knjige tega ne moremo trditi. Pa niti na nemškem jeziku napisanih del ne pozna vseh. Tako vidim, da ne uporablja nemško napisane razprave Lj. Hauptmanna o teritorialnem razvoju Kranjske, ki je temeljne vrednosti in je izšla kot razlaga Historičnega atlasa leta 1929. med publikacijami Akademije znanosti na Dunaju. Poznavanje tega in drugih del bi obvarovalo avtorja pred marsikaterimi napačnimi trditvami (da omenim: o mejni grofiji Kranjski in Istrski, str. 40, 47, ö briksenški posesti na Gorenjskem, str. 45, o bavarski kmetiji, str. 45, o freisinški posesti in urbarju na Dolenjskem, str. 45, Dravo je leta 811. določil kot mejo cesar Karl Veliki, ne pa Ludvik Pobožni, str. 47, nezanesljivi podatki o templarjih in nemških vitezih na Kranjskem, str. 50, o izvoru gospodov Turjaških, str. 51, o postanku ribniškega gospodstva. str. 52). Svoje mnenje o historični kolonizaciji in izvoru nemških Kočevarjev je strnil Grothe v sledečo, dejal bi, glavno tezo: Kočevsko je dobilo največji procent svojega nemškega prebivalstva iz ostalih delov Kranjske, predvsem iz sosednje Dolenjske in Notranjske, deloma pa tudi iz Goriške in celo Furlanije. Da pa to svoje mnenje utrdi, se je avtor lotil dokazovanja, kako so bile Kranjska, pa tudi sosednja Goriška in Furlanija, tja do kasnega srednjega veka dežele, prepojene z nemškim elementom. Na zemljevidu pod št. 6 je Cirotlie označil ozemlja, ki so bila, kot pravi „deutscherseits kolonisiert“ in dala kočevskemu prebivalstvu ogromno večino nemškega prebivalstva. Po tej karti spada semkaj celotna dolina srednje in zgornje Krke z okolico, vsa Bela Krajina, Notranjska okoli Loža in Cerknice tja do Postojne, Vipavska dolina doli do Gorice, zgornja Soška dolina s Cerknom, Tolminom, Kobaridom in Bovcem ter končno vsa Gorenjska od Ljubljane do Kranjske Gore. Avtor hoče sicer z zgodovinskimi podatki dokazati nemštvo vseh teh pokrajin, ali reči moramo, da se mu je to prav ponesrečilo. A vire in literaturo je Grothe prav slabo in površno pogledal, historično gradivo, ki ga imamo za poznavanje preteklosti naše zemlje, mu je znano v le prav pomanjkljivem obsegu. Res se je v naša mesta priselilo tudi prebivalstvo nemškega izvora,, res je mnogo plemiških rodbin in njim podrejenega nižjega plemstva ter služinčadi bilo pri nas nemškega porekla, ali kmetsko prebivalstvo je bilo, posebno še na Dolenjskem in Notranjskem, v tako ogromni večini slovenskega izvora, da je trditev o kakem pošiljanju nemškega odviška na Kočevsko naravnost absurdna. Kmetsko prebivalstvo nemškega izvora se je na Kranjsko in Goriško v večji meri in kompaktnejšem obsegu naselilo le na Sorškem polju, okoli Sorice in okoli Nemškega Ruta. pa tudi tu ni bilo tako mnogoštevilno, da bi že v 14. stoletju moglo pošiljati kak presežek na Kočevsko. Avtor hoče nemštvo na Kranjskem in Goriškem dokazati tudi iz krajevnih imen. ali z malo sreče. Kar se nemških krajevnih imen pri nas tiče, moramo najpoprej dokazati, katero ime je prvotno, slovensko ali nemško. V ogromni večini slučajev je nemško krajevno ime, ki ga poleg slovenskega najdemo v virih, prevod časovno pred njim in stalno poleg njega rabljenega slovenskega. Pa tudi le nemško ime kakega kraja ne govori vedno zato, da je prebivalstvo dotičnega kraja nemškega izvora. Reči moram, da je Grothejeva glavna teza o doselitvi nemških Kočevarjev zgrešena in napačna, pa tudi ostali del poglavja o historični kolonizaciji Kočevskega ne nudi ničesar, kar bi šlo preko doslej o tej stvari v znanstveni literaturi znanega in obravnavanega. M. Kos. J ubiläuins-Festbuch der Gottscheer 600-Jah rfeier. Geleitet vom Geistl. Rat Josef Erker, Pfarrer in Mosel. Herausgegeben vom Festausschüsse der Gottscheer 600-Jahrfeier, 265 str. — Kočevje 1930. Ob priliki proslave svoje domnevne 600 letnice so izdali naši Kočevarji pričujoči zbornik. V knjigi so zastopani najrazličnejši avtorji tu- in inozemstva s krajšimi članki o zgodovini Kočevarjev, o njih deželi, gospodarstvu. jeziku, prosvetnih prilikah, o njih razmerju do tujine itd., skratka, zelo pisan mozaik, v katerem pa so posamezni sestavni deli prav različne vrednosti m vrli tega brez vsakega sistema pomešani med seboj. Mnogobrojna posvetila, kakor tudi velik del člankov ima poleg tega svrho, vzbuditi in ohraniti nemško nacijonalno zavest Kočevarjev, kar je popolnoma v redu in glede na značaj publikacije brez nadaljnjega razumljivo; žal pa preidejo pri tem večkrat v naivni rodoljubarski ton, mestoma pa celo v neokusno velenemško romantiko. V slednjem pogledu moti zlasti O. Deuerling-ov članek „Die Einheit des deutschen Volkes im Spiegel der Gotscliee“ s svojimi bobnečimi frazami o nekdanjem kranjskem nemštvu kot „Fleisch vom Heische Großdeutschlands", s sanjarijami „von den Karawanken bis zur Ostsee“, z jadikovanji o državni razbitosti nemškega naroda, ki prav nič ne spadajo v knjigo. Kdor bi iskal v knjigi morda novega materijala ali vsaj že znanih podatkov v pregledni obliki, seveda ne bi prišel na svoj račun. To velja za historične članke (Josef Erker, Peter Jonke, Georg Widmer), ki so brez reda pomešani med one z geografsko, prirodoslovno, gospodarsko in prosvetno informativno vsebino. Zato se po vsej knjigi ponavljajo večinoma iste trditve o kočevski zgodovini, utemeljene ali neutemeljene; najbolj značilno je seveda, da ravno letnica 1330., ki je osnova za proslavo šeststoletnice nemške kolonizacije, nikjer ni dokazana. Čudovita mešanica pa je posebno W. Fiihrer-jev članek „Am 1330“, ki v svojem prvem delu razvija svojo fantazijo o prihodu kolonistov v nekaki nespretni beletristični obliki, v drugi polovici pa docela konkretno govori o razvoju kmetovalstva. Če bi nadalje knjiga reflektirala na to, da se jo prišteva k resnim poljudnoznanstvenim publikacijam, bi pač morala zavzeti tudi bolj resno in enotno stališče glede etimologije besede „Gotschee“. Tako pa ga vsak avtor tolmači po svoje, eden kot Gaz-See, drugi kot Gottes See (!) itd., nobeden od njih pa se ne potrudi, da bi vsaj navedel naziranja slovanskih filologov. Temu se v ostalem ni čuditi, saj izvemo za slovensko ime Kočevje pravzaprav le iz članka Biskupskega („Das Gotscheer Kohlenwerk“) in pa — iz inseratov! Slednji članek je obenem eden izmed redkih, ki res povedo nekaj stvarnega v kratkih besedah. Sem spadajo tudi še: geološki pregled izpod peresa II. P r a t z e n - a , nadalje nekateri interesantni članki o gospodarstvu na Kočevskem (Josef Krauband, Die wirtschaftliche Entwicklung des Gotscheer Landes), o izseljevanju (Jos. Eppich, Die Auswanderung und ihr Einfluß auf die Geschichte der Gotscheer Sprachinsel), o vinogradništvu (R. G a n s 1 in a y e r , Die Gotscheer als Weinbauern) itd. Od geografskih sestavkov v ožjem smislu pa je poleg uvodne deskripcije (Peter Jonke, Das Gotscheerland) omeniti zlasti Lehmannov in Krebsov članek. Edgarja Lehmann-a študija (Bevölkerungsverteilung und Bevölkerungsverschiebung im Gotscheer Hochland) s priloženimi kartami o gibanju in razporeditvi prebivalstva je edini prispevek znanstvene vrednosti. Zlasti na j poudarim, da vpošteva tudi slovensko literaturo, ki se sicer sploh ne omenja. Na osnovi štetja iz 1. 1910. (deloma tudi 1. 1921.) nam Lehmann nazorno pokaže gosteje poseljena kočevska podolja v primeri z manj obljudenimi višjimi predeli ter nam slika nazadovanje prebivalstva po 1. 1890., ki pa ni nič manjše pri slovenskem prebivalstvu. Narastlo pa je prebivalstvo sploh le v Kočevski dolini sami in pa v visoki dolini Trava-Podpreska nad Čabrom. Vzroki nazadovanja so v izseljevanju in krošnjarstvu, dočim je prirodni prirastek povsem normalen. — Norbert Krebs pa nam v članku „Die geo- graphische Lage der Gotscliee“ slika v splošnih potezah lego kočevskega ozemlja v kasneje naseljenem gozdnem pasu med kvarnersko obulo in pokrajinami ob Savi in Krki. On je tudi edini, ki priznava, da je bilo kočevsko ozemlje naseljeno od Slovencev deloma že pred prihodom nemških kolonistov. Svojo trditev, da se slovenski naseljenci sploh niso lotili krčenja gozda, temveč se naseljevali le v odprtih predelih, pa bi moral seveda utemeljiti. Pravilno podčrtava Krebs geografsko neenotnost kočevskega ozemlja, sestoječega iz več medsebojno ločenih dolinskih črt, ki se nadaljujejo na sever in na jug v slovensko, odnosno hrvatsko etnično ozemlje. V tem momentu leži pač tudi vzrok, da je bilo to ozemlje že v Avstriji razkosano med 6 okrajev, kar poudarja kot neugoden moment za ohranitev kočevskega nemštva tudi Lehmann, ki pa podčrtava naravno zaključenost kočevskega ozemlja. Krebs se dotakne tudi vprašanja železniške zveze z morjem ter zagovarja ruto v smeri na Brod, poudarja pa, da pomeni ta železnica v vsakem primeru novo nacijonalno nevarnost za kočevske Nemce. Izmed ostalih člankov zanimajo geografa še: R. We n edikt er, Die Seeler Grotte; A. Fornbacher, Das Gewerbe- und Zunftwesen in Got-schee, Hugo Grot he, Ins Hochtal von Suchen. Svetozar Ilešič. Gortani Michele: Gorizia con le Vallate deli’ Isonzo e del Vi- pacco. — Guida del Friuli, V. Societä Alpina Friulana, Sezione di Udine del C. A. I., Udine 1930. Str. 683. — Med vsemi geografskimi spisi, vodiči, koreografskimi opisi primorskega ozemlja, ki so po svetovni vojni izšli v italijanskem jeziku, je pričujoči vodnik po Goriškem (t. j. po porečju gornje in srednje Soče) brez dvoma najboljši. Knjiga, ki jo je videmska podružnica Italijanskega planinskega društva pripravljala že dolgo vrsto let, je posvečena spominu odličnega geografa O. Marinellija, ki je bil še sam sestavil zanjo načrt in napisal uvodne besede -— in reči moramo, da je dobil Marinelli z njo lep, dostojen spomenik. Vodnik je razdeljen na dva dela, in sicer podaja prvi (str. 1—225) fizio- in antropogeografski pregled celotnega ozemlja, drugi pa podroben opis posameznih krajev in itinerarije (str. 223—651). Delo se torej prijetno razlikuje od običajnih vodnikov Baedekerjevega kova, ki se izgubljajo v podrobnostih, a zanemarjajo obče vidike, tako da vidi popotnik, ki potuje s takimi knjigami, sicer nebroj znamenitosti, dežele same pa ne vidi. Nasprotno izveš iz Gortanijeve knjige (pomagala mu je vrsta odličnih sotrudnikov) vse, kar te utegne zanimati glede oro- in hidrografije, geologije, podnebja, rastlinstva in živalstva predmetnega ozemlja, a tudi glede njegovega prebivalstva, narodnega gospodarstva, prometnih razmer, zgodovine itd. Naše posebno zanimanje vzbuja G. Lorenzoni jev članek o Slov encih v gornje- in srednjesoškem ozemlju, ki poroča o našem življu trezno in resno, kakor tega sicer v italijanskih knjigah nismo vajeni. Seveda tvorijo Slovenci v tem ozemlju tudi po italijanskem ljudskem štetju večino prebivalstva (1. 1921. so tu našteli 152.408 Slovencev poleg 40.970 Italijanov in 1942 drugorodcev). Lorenzoni poroča najprej o slovenskih narečjih (na podlagi Ramovševih in Štrekljevih študij), nato opisuje značaj slovenskega ljudstva, tipe naših hiš in cerkva, narodne običaje itd., obširno pa se bavi tudi z našimi narodnimi pripovedkami ter pesmimi epskega in liričnega značaja. Tega objektivnega sestavka smemo res biti veseli. — Vzoren je tudi drugi del knjige. Tu so v trinajstih poglavjih opisana Brda s Korminom, Gorica in njena okolica, Trnovska planota, Čepovan in Banjška planota, soška dolina nad Gorico, Koritnica in Trenta s Triglavom, Idrijska in Vi- pavska dolina ter končno Hrušica. Zbranega je tu ogromno podrobnega gradiva in vsak pomembnejši kraj je opisan v vseh ozirih in kolikor mogoče natančno, navedena je tudi vsa literatura. S tem je knjiga daleko prekoračila nalogo vodnika, postala je skoro bi rekli topografski leksikon gornjega Ob-sočja. Geografska imena so seveda uradna italijanska, skoro vselej pa je v oklepaju dodan furlanski, slovenski in nemški naziv. Zelo dobri so tudi alpinski sestavki o Julijskih Alpah, ki upoštevajo vse strokovno slovstvo, n. pr. tudi opise tur slovenskih plezalcev v zadnjih letnikih Planinskega Vestnika. Sploh je knjiga — zlasti v drugem delu — izpopolnjena z najnovejšimi podatki in izvemo iz nje marsikaj malo znanega, kajti po svetovni vojni se je na Goriškem mnogo izpremenilo (inkorporacija okoliških občin v Gorici, nastanek novih krajev, ustanovitev raznih novih zavodov itd.; naj omenim radi sličnih stremljenj pri nas n. pr. ustanovitev alpskega botaničnega vrta „Juliana“ blizu vasice Pri cerkvi v Trenti!). Delo krasi mnogo uspelih slik in črtežev; priložen mu je mestni načrt Gorice in karta Obsočja 1 : 100.000, ki pa je izdelana po starejših podlagah in zato tudi ne soglaša povsod s tekstom knjige same. Naj omenim še, da so pri knjigi z nasveti in podatki sodelovali tudi nekateri Slovenci (tako dr. il. T uma, msgr. prof. I. T r i n k o in prof. dr. A. Budal). V. Bohinec. Joso Lakatoš, Privredni almanah Jugoslovenskog Lloyda, Zagreb 1929. Agilni Joso Lakatoš ni tu le zbral na stotine statističniii podatkov, ponazoril jih je z diagrami, kartami in slikami, ocenjujoč obenem naše gospodarsko stanje iz desetletnega razvoja in primerjajoč ga z razmerami v drugih državah. To delo je bilo ogromno tembolj, ker je imel urednik le malo sodelavcev, večino knjige je sestavil in napisal sam. Knjiga je razdeljena na deset poglavij. Uvodoma nas seznanijo karte z gostoto naseljenosti, nataliteto, mortaliteto in s prirodnim naraščanjem prebivalstva v posameznih evropskih državah. Diagrami ponazorujejo delitev našega prebivalstva po narodnosti in veri, dočim nas karta Jugoslavije seznanja z novimi banovinskimi in srezkimi mejami. Važnost našega poljedelstva ponazorujejo diagrami o posejani površini, o žetvah in kretanju izvoza. Po-vdarjajo se slabe strani poljedelstva, zlasti ekstenzivnost in kvaliteta, s čemer smo daleč za drugimi državami. Razširjenost domačih živali, vsake posebej v njenem odnosu do površine in števila ljudi v posameznih delih države, nazorno prikazujejo številne karte. Gozdarstvo je bolj na kratko obdelano. Posebna karta prinaša razprostan jenost gozdov v državi, uvoz ter izvoz lesa in njegovih izdelkov pa je razviden iz diagramov. Eno najobširnejših poglavij v knjigi je posvečeno rudarstvu. Avtor sijajno povdarja bogastvo naših zemeljskih zakladov vseh vrst na eni ter naravnost malenkostno produkcijo raznih rud na drugi strani. Zlasti z ozirom na industrijsko predelavo rud smo daleč za drugimi kulturnimi državami. Češkoslovaška n. pr. producira trikrat, Velika Britanija nad petdesetkrat toliko premoga kot Jugoslavija. Na leto pridobivamo toliko surovega železa kot v Franciji v 2 dneh, v Uniji celo v 12 urah. Kaj koristi vse zemeljsko bogastvo, ako ga ne znamo izrabljati, ker manjkajo za predelavo rud potrebne tehnične naprave! Tako n. pr. pridobivamo boksit, aluminij pa proizvajajo v tujini. Iz karte je razvidna razprostranjenost naših rud, diagrami produkcije rudnikov pa često govore, da ta ni največja tam, kjer so največja nahajališča rude. To dejstvo potrjuje zlasti produkcija premoga v Sloveniji in v drugih delili države. Se bolj kot rudarstvo je na početku razvoja naša industrija. Jugoslavija je, kot pravi avtor, kvečjemu dežela industrijske možnosti in bodočnosti, jačja je samo lesna industrija, ki se ugodno razvija zaradi rastočega izvoza lesnih proizvodov, ostale industrijske panoge pa so bolj neznatne, čeprav imata zlasti prehranjevalna in kovinska industrija vse predpogoje za boljše uspevanje. Razprostranjenost važnejših industrijskih centrov je razvideti iz kart, dočim si o jakosti industrijske produkcije ne moremo ustvariti prave slike. Lakatoš sam toži o težkočah pokazati pravo stanje naše industrije, kajti za vso državo se ni izvršil še nikdar uradni sistematski popis industrijskih obratov in njih proizvodnje. Pregled naše zunanje trgovine je podal J. Grgaševič. Izvoz in uvoz je v stalnem porastu i po vrednosti i po količini blaga. Obenem se množi število držav, s katerimi smo v trgovskih stikih, kar znači, da izgubljajo neke države vlogo našega posredovalca z inozemstvom. V neposrednih trgovskih stikih smo že z 80 državami, vendar se vrši izmenjava blaga v večjem stilu večinoma le z nekaterimi našimi sosedi. Tudi železniško omrežje naše države se izpopolnjuje, vendar njegova gostota še ne doseza povprečka v Evropi. Podroben statistični materij al, ki se nanaša na pomorski in rečni promet, je zbral V. K r a j a č , ki ga je deloma ponazoril z diagrami. Krajša sestavka sta posvečena avtobusnemu in zračnemu prometu. Urednik je zbral tudi važne podatke poštnega, telegrafskega in telefonskega prometa. Sliko ekonomskega življenja v Jugoslaviji dopolnjujejo izčrpna poglavja o državnih financah, denarstvu, zadrugah in socijalni politiki. Geografa bo predvsem zanimal problem našega izseljevanja, ki ga je številčno prikazal Ü. S i r o v i c a. Namen almanaha je, kot pravi sam urednik, nuditi čim točnejšo in popolnejšo sliko iz vseh področij našega gospodarskega življenja. Njegova želja, dati javnosti v roke praktični informativni priročnik za vsa gospodarska vprašanja, se je brez dvoma s to knjigo docela posrečila, to še tem bolj, ker je dodal suhoparnemu statističnemu gradivu jasne kartograme in karte ter vmes mnogo slik naših najvažnejših gospodarskih naprav in podjetij. Brez dvoma je tudi v knjigi nebroj znanstveno uporabnega materijala, vendar bi se morala zanesljivost podatkov še prekontrolirati, kajti sodeč po uvodnih besedah avtorja, vsega gradiva ni črpal iz priznanih virov, temveč zelo pogosto tudi iz manj zanesljivih notic po časopisju. Posamezne panoge našega gospodarstva tudi niso prikazane v enakem obsegu. Marsikje tudi manjkajo podatki za eno ali več let, zlasti iz zadnje dobe. Zato je morda piščeva sodba mestoma preuranjena, morda tudi manj točna, kar se n. pr. opaža pri obravanju našega avtobusnega prometa. Vsekakor ima Lakatoš veliko zaslugo, da nam je prvi poklonil vsestranski informativni priročnik, iz katerega se moremo poučiti o razvijanju in sedanjem stanju gospodarstva Jugoslavije. R. Savnik. Schacher Gerhard: Der Balkan und seine wirtschaftlichen Kräfte. Stuttgart 1930. 266 strani + zemljepisna karta. Za Nemčijo je bil Balkan pred veliko vojno predvsem politično torišče, po vojni pa je postal v prvi vrsti gospodarsko torišče. Samobitnost Balkana predstavlja balkanska patrijarhalnost, ki pod vplivom vedno močnejših duševnih in materijelnih kulturnih stikov z Evropo čim dalje hitreje izginja; vzporedno z razpadanjem patrijarhalnosti nastopa evropeizacija, ki je še šibka v razvoju evropskih idejnih in duševnih vrednot, ki pa polagoma prevladuje z evropskimi gospodarskimi in materijelnimi vidiki. Težnja za evropeizacijo Balkana je izšla deloma iz Balkancev samih, deloma pa iz Evrope, ki je imela na Balkanu obenem s političnimi tudi gospodarske interese. Čim bolj se je zaliodna in srednja Evropa gospodarsko industrijalizirala, toliko večjo važnost je pridobival za njo Balkan kot bližnja produkcijska zemlja živil, surovin in polfabrikatov ter kot trg za industrijo. Spričo tega najdemo na Balkanu jasne vzporednosti med razvojem balkanskega gospodarstva in evropskim zanimanjem ter udejstvovanjem v njem. Balkansko gospodarstvo se ni razvilo samo iz domačih sil, temveč tudi v razmerju s tem, v kolikor ga je rabilo in mu pomagalo gospodarstvo Evrope. Med svetovno vojno započeto industrijsko in obrtno osamosvojevanje prekmorja je po vojni prisililo evorpske industrijske zemlje, da se še posebno zainteresirajo za Balkan; nujno je to postalo, ko se je pričela po vojni na Balkanu smotrena gospodarska penetracija USA. Za Nemčijo pa je Balkan, poleg posledic versailleskega miru, važen zlasti z zemljepisnega vidika; Donava je kažipot Nemčiji v njenem gospodarskem in političnem razmahu na vzhod. Da informirajo gospodarstvo Evrope o razmerah na Balkanu, je izšla vrsta knjig; v eni zadnjih informira G. Schacher nemške gospodarske kroge o človeku na Balkanu, o obstoječi in v bodoče mogoči produkciji v poljedelstvu, rudarstvu, industriji ter o finančnem položaju posameznih političnih edinic. Ker je gospodarska sigurnost bistveno zvezana s politično sigurnostjo, obravnava tudi temeljno politično vprašanje Balkana, macedonsko, in to z bolgarskega vidika. Kot Nemec očrta zunanje gospodarske stike, investicije in zunanjo trgovino s stališča nemških gospodarskih stikov z Balkanom; da pa utira pot nemškemu gospodarstvu na Balkan, ne štedi z laskavarni besedami na uho vsaki balkanski državi. Rumunija je evropska Mehika. Bolgarija najbolj kmetska, Grčija najbolj industrijalizirana zemlja Balkana. Pomen turške vzhodne Tracije leži v gospodarskem pomenu Carigrada. Albanija bo prišla gospodarsko do pomena šele v bodoče, ko bodo evropeizacijska stremljenja albanske državne banke (s sedežem v Rimu in z malim jugoslovanskim deležem) in Družbe za gospodarsko povzdigo Albanije (z garancijo rimske vlade) dosegla vidne uspehe. V kolikor je prenehala biti Turčija balkanska sila, v toliko je postala to Italija. S pridobitvijo Reke je onemogočila konkurenco Trstu, z osredotočenjem nekdanjega srednjeevropskega prometa preko Trsta in Reke na Tirensko morje pa je znižala prometni pomen Jadrana ter s tem za daljšo dobo preprečila tudi večji razmah jugoslovanskih pristanišč. Medtem ko je povojno naseljevanje inozemskega kapitala — razen francoskega v Jugoslaviji — na Balkanu gospodarskega značaja, hodi Italija v tem pogledu še vedno po predvojnih potih političnih subvencij, kar je posebno očividno v Albanij. V gospodarskem pogledu je Balkan kot celota postal vsled evropeizacije in industrijalizacije sestavni del Evrope. Kot izvoznik surovin, žita in polfabrikatovr in uvoznik fabrikatov se tega tudi zaveda in poizkuša gospodarsko zainteresirati Evropo za Balkan; pod vplivom Rumunije v Sinaji za žito, pod vplivom največjega evropskega producenta tobaka, Grčije, na drugi balkanski konferenci za tobak. Tobaku, ki predstavlja enega najvažnejših izvoznih pridelkov vsega Balkana za vso Evropo, je posvečeno posebno poglavje. Za Bolgarijo in Grčijo pomeni tobak najvažnejšo izvozno postojanko, za Albanijo pa je važen, ker se je na njem ustanovil prvi albanski tovarniški obrat (Drač, Elbasan, Santi Quaranta.) Za gospodarsko zvezo Balkana so važna velika mesta; prvo in edino velemesto na Balkanu so Atene, ki so prevzele dedščino predvojnega Carigrada. Njim sledi Bukarest; Sofija se radi posledic svetovne vojne in finančnega položaja mesta ne more dvigniti, Tirana pa se še mora povzpeti od položaja vasi do mesta. Primorska mesta pridobivajo, razen v Albaniji in Grčiji, na pomenu kot kopališča, kar velja zlasti za Bolgarijo. Drugače pa je antropogeografska osnova balkanskih mest uprava, birokracija, kar velja tudi za Beograd. V Jugoslaviji podčrtava Schacher podjetnost prebivalstva. Ugotovi njegovo zaposlitev z 18—20% v industriji in trgovini, položaj gospodarstva ter razdeli državo v aktivni severni in pasivni južni del. V poljedelstvu izvaža Jugoslavija koruzo, suhe slive in vino; pri vinu poudarja potrebo po dvigu kvalitete in zmanjšanju površine. Živinoreja in gozdarstvo pridelata za celokupni izvoz vsak po 25% vrednosti. V industriji napreduje rudarstvo, keramika, cementna, kemična in tekstilna industrija in istotako promet na suhem in na vodi, nazaduje pa mlinska in sladkorna industrija. Medtem ko igra v Rumuniji odločilno vlogo ameriški, v Grčiji nemški, v Albaniji in Bolgariji italijanski kapital, pa prevladuje v Jugoslaviji francoski kapital, ki se še posebno udejstvuje v državnih podjetjih. V francoskih rokah so Bor in Dal-matienne, belgijski in češki je v bosanski Solway, britanski pa v Mežici in v Trepči. V jugoslovanski zunanji trgovini moč Nemčije vedno narašča in to tako pri uvozu kakor tudi pri izvozu. Med našimi gospodarskimi središči omenja industrijski in bankarski pomen Zagreba, upravni Beograda ter poda v zvezi z zadnjim karakteristiko mladih mest. Dobro opiše naša primorska mesta, ugotovi v njih pomanjkanje svobodnih luk (porto franco) ter razlaga njih ugodni razvoj po vojni z zasiguranim zaledjem, ki je Dalmaciji v Avstro-ogrski manjkalo. Neenotno in brez vidika ter mestoma netočno pa so podana naša mesta v celinski provinci; n. pr.: glavno mesto Bosne (str. 202) je Subotica (Sarajevo). Poleg tega težkega pogreška ima knjiga še več napak, ki so statističnega ali topografskega značaja. Vendar to ne kvari splošne slike, ker se nanašajo večinoma na podrobnosti. Te pogreške izvirajo: 1. ali iz slabih statistik: n. pr. na Balkanu živi t—1 'A milijona Italijanov; tu je avtor rabil italijanske cenitve; 2. iz zbiranja gradiva za knjigo v središču naše države; kajti samo na ta način je razumeti, da je izpuščena Ljubljana, Karlovec, Osjek, Novi Sad, ali Trbovlje in da se mnogo obširneje očrtava črni premog, kakor pa rjavi premog; še bolj pa potrjuje našo drugo domnevo dejstvo, da manjka popolnoma opis naših vodnih sil in njih izrabljanja, česar avtor ni opustil pri nobeni drugi državi in čeravno poseduje Jugoslavija toliko izrabljenih vodnih sil kakor Rumunija, Bolgarija, Grčija ter evropska Turčija skupaj. Vsled tega je nujno potrebno, da tujec, ki študira Jugoslavijo, pregleda poleg političnega središča države tudi pokrajine, ki predstavljajo gospodarska težišča v državi. Knjiga nam bo v Nemčiji — z izjemo makedonskega vprašanja — ko- ristila. Splošen pregled o gospodarstvu Balkana pa si bo poglobil tudi vsakdo izmed nas; zato ima knjiga pomen tudi za nas, ne toliko za vpogled v jugoslovansko gospodarstvo, kakor za vpogled v gospodarstvo Rumunije, Bolgarije in Grčije. Franjo Baš. M. E. Durham. Some Tribal Origins, laws and customs of the Balkans. London 1928, str. 318. Angleška pisateljica, ki je potovala med leti 1901.—1914. v Bosni, Črni gori in Albaniji, je priobčila kot sad svojega dela in opazovanja v imenovani knjigi mnogo zelo dragocenega etnološkega gradiva. Prva poglavja, v katerih popisuje razdelitev rodov v Črni gori in Albaniji in njihovo pravo, nas manj zanimajo, pač pa nadaljna poglavja, ki razpravljajo o tetoviranju, sorodstvu, rojstvu, poroki, smrti, magiji, zdravilstvu, bajanju (napovedi bodočnosti) in raznih tabu. Vsak etnolog bo čital ta poglavja z največjim zanimanjem, kajti gotovo ni bilo etnološko gradivo tega ozemlja v taki celoti in pestrosti zbrano, kot ga podaja pisateljica. Samo dolgoletno opazovanje in zelo intimno in zaupno občevanje z domačini je moglo pisateljici nuditi toliko snovi. Razlage, ki jih knjiga podaja o raznih kulturnih elementih in pojavih, niso popolnoma na višku današnje etnološke znanosti, kar je umljivo. Oči-vidno pisateljica ni zasledovala razvoja etnoloških metod v sedanjosti. Na važnost njenega etnološkega gradiva za današnjo etnologijo hočem tu opozarjati. Zdi se, da so se na Balkanu srečale tri glavne primitivne kulture. in sicer totemska, matriarhalna in nomadska. So celo sledovi pra-kulture. Tetoviranje, ki ga najde pisateljica predvsem med katoliki Bosne (p. 101) in severne Albanije (p. 121) razlaga pravilno kot ostanek prazgodovinske dobe, torej predslovanske in morda tudi predalbanske. Solarni in lunarni simboli tetoviranja pa kažejo bržkone na mešanico totemske (solarne) in matriarlialne (lunarne) kulture. Tetoviranje deklet v spomladi je morda ostanek inicijaeije deklet v matriarhalni kulturi. Mistični odnosi do živali (Albanci se imenujejo škipetare — to je Orle, Črnogorci Sokole) (p. 131), razcepljenost in ostra ločitev plemen, izrazita prednost, ki jo uživa moški pred žensko, njegova delomržnja, lov in boj kot edino primerna zaposlitev moškega: vsi ti elementi kažejo na višjo lovsko kulturo totemizma, kakor se pojavlja v zahodni Afriki ali na nekaterih otokih Oceanije. Visoki položaj, ki ga uživa brat matere (p. 147), in sicer večkrat v sovražni opoziciji do moža, kaže na matriarhalno kulturo. Predarijski Etru-ski, Iberi, Baski, Pikti, stari Germani in Grki stavljajo tudi materinega brata v ospredje pred možem oziroma očetom. Pa prav predarijski narodi Evrope so predstavniki matrijarbalne kulture. Iz iste kulture izvirajo še sledeči kulturni elementi: zauživanje sovražnikove krvi ali celo njegovega srca (str. 160), lov na človeške glave (str. 172). (Črnogorci, Albanci so natikali glave padlih sovražnikov na kole pred svojimi hišami ali vasmi), velika sekira handžar, oškropljenje novih temeljev stavbe ali mesta s človeško krvjo ali zazidanje kakega človeka v temelje stavbe, poškropljenje zastave s krvjo, vse to so več ali manj znani in tipični elementi raznih faz matrijarhalne kulture. Dualizem dobrega in slabega principa: kakor se javlja v severni Albaniji, kjer se pripisuje nevihta boju med blagohotno moško silo Drangoni in zlohotno žensko silo Kulšedra. je znana rezultanta iz združene totemske in matrijarhalne kulture. Patriarhalni položaj moškega, zapostavljanje ženske, kupovanje neveste, krvna osveta, to je dolžnost, da se mora ubiti moška oseba iz rodbine ubijalca, so več ali manj znaki nomadske kulture (str. 162—192). Negotovo je, kam bi prišteli levirat (str. 202); razširjen je namreč levirat pii nomadih in tudi v matrijarhalni kulturi. Že te opazke naj zadoščajo, da cenimo posebno mi Slovani veliko delo, ki ga je pisateljica izvršila v svoji knjigi. Etnolog, ki bo hotel analizirati najstarejšo zgodovino Balkana, ne bo mogel mimo te knjige. L. Ehrlich. Kurt Kayser, Westinontenegro. Eine kulturgeographische Darstellung. Pencks Geographische Abhandlungen III./4., J. Engelhorns Nachf., Stuttgart 1931. Str. 154. Tudi ta knjiga zasluži svoje mesto poleg Louisovih razprav o Albaniji in južnozapadni Bolgariji. Kajti kljub svojemu naslovu ni to samo kulturno-geografska študija, temveč prava geografska monografija, povsem po principih moderne geografije, saj nam prikazuje istotako morfološke, klimato-loške in druge fizikalno-geografske značilnosti zapadne Črne Gore. Študija tudi ne sloni na enostranskem študiju literature, temveč na izčrpnem avtorjevem delu v terenu; pa tudi literaturo uporablja avtor vsestransko; je eden redkih Nemcev, ki pozna tudi vso literaturo na domačem jeziku in se naslanja na primer glede problemov naselitve itd. povsem na izsledke domačih avtorjev, zbrane v „Naseljih srpskih zemalja“ in navaja tudi domačo terminologijo (zbijeni in razbijeni tip, kuča brvnara, kuca pozemljuša itd.). Menda je Kayserjevo delo tudi prvo znanstveno delo, ki omenja nove špe-cijalne karte v merilu 1 : 100.000 in jih ocenjuje zelo laskavo; osobito poudarja plastičnost terena in druge prednosti, ki bodo služile dobro ravno študiju geomorfologije (str. 21, 22). Avtor tudi piše naša imena v naši pravilni ortografiji in opušča stare tuje nazive; piše n. pr. dosledno Dubrovnik; škoda, da ni opustil tudi povsem neutemeljenega italijanskega naziva Montenegro; ime Crna Gora sicer pozna in uporablja, vendar v ožjem, ne povsem točnem in posrečenem pomenu; on namreč deli vse zapadnočrno-gorsko višavje v dva dela, ki jih loči visoka stopnja, t. zv. „Stufe von Lukovo“, ki je najbolj izrazita severovzhodno od Nikšičkega polja. Zapadne, S00—1000 m visoke planote med Jadranskim morjem in omenjeno stopnjo označuje Kavser kot „Crna Gora-Hochfläche“ in utemeljuje to z dejstvom da je ime Crna Gora prvotno označevalo le štiri staročrnogorske nahije kot politično jedro dežele. Na vzhodne, 1400—1700 m visoke planote t ja do Tare pa je raztegnil ime Sinjajevine in jih označuje kot „Sinjavina-Hochfläche“. Sploh zavzema avtor v marsikaterem pogledu povsem novo, samostojno stališče, ko na primer opozarja na pogrešno mnenje, da je črnogorska pokrajina enostavno nadaljevanje hercegovskega tipa (str. 10, razliko vidi avtor v pomanjkanju velikih kraških polj v črnogorskem višavju), nadalje ko poudarja, da se liniji Duga-Nikšičko polje-Zeta pripisuje prevelik pomen, tudi v prometnem oziru, dočim v pokrajinskem oziru ta linija ne pomeni sploh nikake meje. Klimatsko in antropogeografsko mejo tvori le Kayserjeva „siedlungsarme Trennungszone in Mittelmontenegro“ južnozapadno od Pive (Duga-Lukavica), ki loči „den nördlichen Lebensraum im Bereich der Weidehoch-l'lächen ' in „den südlichen Lebensraum in der Karstlandschaft“. Kayser torej zavzema v vsakem oziru samostojno stališče. Tudi kar se tiče rastlinske geografije, korigira za svoj predel znatno Adamovičeve vegetacijske stopnje. Nič manj interesantna niso avtorjeva izvajanja v podrobnem delu, ko obravnava posamezne predele in sicer njih klimo, tlo in vegetacijo, pa njih naselbinsko in gospodarsko geografijo. V teh odstavkih je vestno zbran ma- terijal iz domače in tuje literature, iz uradnih statistik naših oblastev, pa tudi iz lastnega opažanja. Interesanten je na zaključku knjige avtorjev pogled v bodočnost. Vsekakor se mu je treba pridružiti, ko poudarja velike razvojne možnosti Podgorice in ko dvomi, da bi Cetinje moglo z uspehom obdržati svoje stališče kot politično središče pokrajine. Vsekakor pa polaga Kayser preveč nad na skorajšnjo izgradnjo železnice Bileč-Nikšič-Podgorica in na razvoj Nikšica. Zdi se, kakor da avtor ni dovolj poučen, da je v doglednem času pričakovati le izgradnje tkzv. jadranske proge iz Stare Srbije preko vzhodne Črne Gore in da bo baš ta proga morala zagotoviti prednost Podgorici. — Pisatelj se ob tej priliki mimogrede dotakne tudi problemov izboljšanja živinoreje, po-gozditve, oskrbe z vodo in regulacije Bojane. Vidi se torej, da se je avtor v kulturno-geografske probleme teh krajev jako poglobil in s svojo knjigo dal tudi inicijativo za nadaljnje delo našim znanstvenim in gospodarskim strokovnjakom. Omeniti je še srečno izbrane fotografske posnetke geomorfoloških, rast-linsko-geografskih in kulturno-geografskih značilnosti, ki dajejo knjigi še v večji meri značaj uspele geografske monografije. Nekatere netočnosti (n. pr. trditev, da je Čirova Pečina 2520 m v Durmitoru drugi najvišji vrh Jugoslavije!). zato vrednosti knjige ne zmanjšujejo. Po njej bo posegel ne samo vsak naš geograf, temveč sploh vsakdo, ki ga problemi teh krajev zanimajo. Svetozar Ilešič. Muriel Currey, Dalmatia, London 1930, ed. Philip Allan & Co., str. 164. Avtorica miss Currey obravnava v precej dolgem prvem poglavju na četrtini vse knjige zgodovino Dalmacije od najstarejših časov. V nadaljnjih desetih pa opisuje podrobneje zgodovino mest in historične znamenitosti, ki jih je videla na svoji poti v Zadru, Šibeniku, Splitu, Solinu, Trogiru, Korčuli, Dubrovniku in njegovi okolici, Kotoru in Cetinju. Knjiga je pisana z ljubeznijo in priznanjem za prirodne krasote in z občudovanjem do klasičnih in renesančnih ter baročnih zgradb na našem primorju. Posebno obširno se v splošnem pregledu in pri opisu Kotora bavi z angleškim nastopom proti Napoleonu v Dalmaciji, zlasti z junaštvi kapetana lloste-a in tudi sicer se spominja vezi, ki so kdaj pritegnile Angleže na naše primorje ali naše primorje družile z Anglijo. Po knjigi bo sicer raje posegel historik nego geograf, prav pa bo prišla zlasti — in v ta namen je pisana — angleškim obiskovalcem naših krajev kot vodič, čeprav je brez baederskih podrobnosti. Krajevna imena piše sicer mestoma nekoliko malomarno in rabi slovanska in italijanska, na splošno italijanska pri zgodovinskem opisu, ko govori pa o sedanjosti, uporablja jugoslovanska, kjer pa na kakem č, ž ali š rada pozablja kljukico ali pa jo označuje s samim ’. Ako je povsod v naslovih pisano: Split - Spalato, Kotor - Cat-taro itd., zakaj bi ne bilo tudi pri Zadru mesto same Zare vsaj Zara - Zadar! Delo krasi osem prav čednih fotografičnih posnetkov z dalmatinske obale. Svetel j. Rubic Ivo: Gravitacija susjednih žitelja Splitu. Posebni otisak iz „Hrvat-skog Geografskog Glasnika“, Zagreb 1930 (str. 109—152). — Rubic Ivo: Split i njegova okolica. Biblioteka Jadranske Straže, svezak 6. Split 1930. Str. 36. V razpravi o gravitaciji okoliških prebivalcev k Splitu se je marljivi splitski geograf lotil morda najbolj zanimivega izmed vseh poleogeografskili problemov, namreč vprašanja po vplivu, ki ga ima mesto na bližjo in daljno okolico. Uvidel je, da z metodami, ki so jih uporabljali dosedanji raziskovalci tega problema, v splitskem primeru ne pride do zadovoljive rešitve in je skušal nastopiti novo pot (slično kakor F. Baš v svoji študiji o Mariboru in podpisani v podobnem poskusu za Ljubljano). Prišel je do zaključka, da se da zagrabiti bistvo problema najbolje s tem, da se ugotovi, s katerega ozemlja gravitira prebivalstvo k Splitu in kolikšno je število tega prebivalstva. Delo, ki ga je izvršil z vzgledno akribijo in s presenetljivim poznavanjem predmetnega ozemlja, zlasti pa Splita samega (prim. podrobnosti na str. 114. in še na mnogili drugih mestih!), mu je olajšalo dejstvo, da je Split danes res središče našega Primorja in da v široki okolici nima tekmeca, ki bi mogel povzročiti kako znatno zmanjšanje njegove privlačne sile. Avtor je razdelil razpravo na pet poglavij. V prvem poglavju stavlja vprašanje po sestavi splitskega prebivalstva ter ugotavlja, da je bilo 1. 1923. med prebivalci le 63% rojenih Spličanov, medtem ko je bilo iz drugih pokrajin naše države 31'4%, iz inozemstva pa 5‘6% vseh v Splitu stalno naseljenih ljudi. Velik odstotek prebivalstva je torej prišel od drugod, in sicer največ iz bližne okolice (skoro 16%). V drugem poglavju raziskuje avtor to bližjo okolico, v kolikor tvori gravitacijsko območje za Split, in odgovarja na vprašanje: odkod in koliko ljudi prihaja v Split vsak dan, da opravi v mestu svoje posle, najsi bodo to šolski otroci, delavci, uradniki, mlekarice, perice itd. Njihovo število znaša na dan povprečno 1800 ljudi, kar je 5% vsega prebivalstva prve splitske gravitacijske cone, ki sega od Suhega Dolca in Trogira do Dicma in Omiša. To je ozemlje bodočega Velikega Splita, torej v bistvu isto, kar je referent v omenjeni razpravi o Ljubljani označil z „mestno aglomeracijo“. Zanimivo je, da ima ta Veliki Split 77.480 prebivalcev, torej približno prav toliko kakor Velika Ljubljana 1. 192L, iz česar bi se dalo sklepati, da je privlačna sila Splita v njegovi prvi gravitacijski coni mnogo večja kot privlačna sila Ljubljane na njeno naj-bližjo okolico. V tem poglavju analizira avtor tudi prav pregledno prometna sredstva, s katerimi prihajajo okoličani v mesto ter nam natančno poroča, koliko ljudi se je poslužilo 1. 1928. vsakega teh vozil (železnice, avtobusov, parnikov itd.). V drugi splitski gravitacijski pas šteje avtor vse one kraje, iz katerih prihajajo prebivalci v Split bolj redkokdaj, a imajo vendar možnost, da pridejo s tem ali onim prevoznim sredstvom zjutraj v mesto, kjer opravijo svoje posle, nakar se zvečer lahko še vrnejo domov. Ta pas sega do Vrlike, Iinotskega in Makarske ter obsega otoke Drvenik, šolto, Brač, Vis in pretežni del Hvara. Tretji gravitacijski pas je tisti, iz katerega ljudje svojega posla v Splitu ne morejo opraviti v enem dnevu, temveč rabijo za to dva dni ali več. Sega do Perkoviča, Glamoča, ICupreša in Metkoviča ter zavzema še zahodno polovico Korčule in severno obalo Ston-skega polotoka. V petem poglavju se ozre avtor na kratko tudi na privlačnost Splita za ljudi iz ostalih predelov Jugoslavije in iz tujih držav, torej na splitski tujski promet. Razprava, ki je opremljena z diagrami in karticami, je stavljeni problem rešila zelo dobro. Obenem nas prepričuje, da ima skoro vsako mesto svoj posebni obraz, posebne predpogoje svojega nastanka, napredovanja in življenja, tako da more geograf pri proučevanju mestnogeografskih problemov uporabljati le metode, ki se značaju dotičnega mesta prilegajo in da je torej normiranje kake obče veljavne metode kar nemogoče. — Mimogrede naj opozorim na nekaj malenkostnih pogrešk. V stolpcu „godišnji prirast“ na str. 112, ki bi moral stati za eno vrsto nižje, stoji 132 namesto 156, 129 namesto 119 in 1278 namesto 1666. V francoskem izvlečku je povprečni letni prirastek prebivalstva za razdobje 1857—1910 označen z 250, medtem ko znaša pravilno 209 ljudi na leto. Kdor se lioče pobliže seznaniti s splitskim mestom samim, naj seže po knjižici istega avtorja „Split i njegova okolica“ (izšla je istočasno tudi v nemškem jeziku). Na poljuden način, ki pa vendar uporablja vse izsledke znanosti, je v tej bogato ilustrirani knjižici podan lep pregled geografije in zgodovine Splita in njegove okolice, pod katero razume avtor tu vse ozemlje, kar ga je videti s krasne razgledne točke vrh Marjana. V. Bohinec. Dr. J. Goldberg, Godišnji i dnevni period oblačnosti u Zagrebu. „Rad“ Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, 241. knjiga. Zagreb 1931. Pisatelj je setavil gornjo razpravo na podlagi 65 letne periode (1862 do 1926). Izšla je v dveh jezikih, v hrvatskem in nemškem. L)vodoma se nanašajo prva štiri poglavja na vporabljeni material, na metodo dela in literaturo, nato pa sledi prvi del razprave „Godišnji period“. Krivulja letnega toka oblačnosti v Zagrebu obstoji iz enega vala z maksimom v decembru (73, 8%) in minimom v avgustu (59, 7%). Avtor pravi, da povzročijo decemberski maksimum zimski cikloni nad Sredozemskim morjem. Moje mišljenje pa je sledeče. Decemberski maksimum povzročajo v Zagrebu — megle. Letni tok meglenih dni v Zagrebu — 7, 4, 1, 0, 0, 0, 0, 1, 2, 5, 5, 7, (1887—1904) nam pove, da je najbolj meglen mesec december. Ker je vštel avtor k oblačnosti tudi meglo, je dobil maksimum oblačnosti v decembru. Maksimum letnega toka oblačnosti na bližnjem Sljemenu (935 m), ki ne stoji pod vplivom dolinske odnosno talne megle, pade na november (64%), po F. Seidlu „Das Klima von Krain, p. 232. Omenim naj, da je Seidl reduciral triletno oblačnost Sljetnena po Zagrebu, kar bi se po mojem mišljenju ne smelo storiti, ker je oblačnost v Zagrebu radi megel drugačna kot na Sljemenu. Zaradi redukcije je Seidlova oblačnost na Sljemenu v decembru in novembru prevelika. Oblačnost na Sljemenu potem pada proti zimi in doseže svoj minimum v februarju (46%), nato se zopet veča do aprila (49%) in potem se zopet manjša do avgusta (36%). Sličen letni tok oblačnosti bi imel tudi Zagreb, če ne bi stal pod vplivom megle. Tak letni tok kakor Sljeme ima tudi višinska postaja na Učki, ki bi radi svoje neposredne lege tik morja in kolikor toliko tudi radi nižje geografske širine morala biti bolj podvržena vplivom zimskih ciklonov Sredozemskega morja kot Zagreb. 2',imski cikloni s svojo oblačnostjo pozimi ne dosegajo več teh krajev. Odtod izvira zimski minimum oblačnosti in padavin v teh krajih. Jeseni in spomladi potujejo cikloni že ob severnem robu Sredozemskega morja in njegovih stranskih morij, prvič radi tega, ker jih je potisnil proti severu pas visokega zračnega pritiska nad 30° s. š„ ki potuje proti severu za solncem, drugič pa, ker potujejo v tem času cikloni radi segretega in zato zrahljanega zraka tudi preko kontinenta (pot Vc). Odtod izvira spomladanski in jesenski maksimum oblačnosti in v Primorju tudi spomladanski maksimum padavin. Da bi tudi v Zagrebu imeli spomladanski maksimum oblačnosti, nam kaže spomladanski del krivulje oblačnosti v Zagrebu, ki zelo počasi in ne- kako zakasnelo pada proti poletnemu minimu v avgustu. V nadaljnjih poglavjih raziskuje avtor letni tok oblačnosti v pentadah in z jasnimi ter oblačnimi dnevi, kar pa dovede do istih rezultatov kakor z mesečnimi po-v prečki. Drugi del razprave tvori „Dnevni period“. Če si narišemo na podlagi avtorjevih podatkov (tab. 18) krivuljo letnega toka oblačnosti za 7h, I4h in 21h, tedaj vidimo, da je letni tok ob 7h sličen letnemu toku dnevnih povpreč-kov. Na krivulji za 14h in 2lii pa opazimo, da pride spomladanski maksimum do veljave. Spomladi ob 14h in 2 J h opazovanje prave „visoke“ oblačnosti ni več pod vplivom megle, temveč še samo ob 7h. Jeseni pa se pojavlja megla tudi popoldne in zvečer, tako da jesenski maksimum oblačnosti ne more priti do veljave. Avtor nam je na sliki 2. podal tudi krivulje dnevnega toka oblačnosti. Nad vse hvalevredno je dejstvo, da opazujejo v Zagrebu oblačnost vsako uro, pričenši ob 7h pa do 2ih. S tem nam je omogočeno zasledovati dnevni tok oblačnosti vsaj v svetlem delu dneva. Vidimo, da je pozimi oblačnost največja zjutraj, najmanjša zvečer. Popoldan ob 2h je zabeležen zelo majhen sekundarni maksimum. Spomladi in poleti je oblačnost največja popoldan ob 14h, jutranji maksimum pa je zelo majhen. Jesen je slična zimi. Povprečno tekom vsega leta beleži dnevni tok oblačnosti dva maksima, enega zjutraj nekako ob 8h in drugega večjega popoldne nekako ob Uh. Minimum pade na večerne ure. Jutranji maksimum povzročajo megle, zato je ta maksimum primaren samo tekom hladne polovice leta. Popoldanski maksimum povzročajo oblaki-cumuli, ki nam v poletnem vročem času dajo popoldanske nevihte. Zato je ta maksimum primaren samo v topli polovici leta. Tretji del razprave tvori „Pogostnost oblačnih stopenj“. Na sliki 4. vidimo, da je najčešče zabeležena popolna oblačnost 10, nato sledi popolna jasnost 0 in šele potem pridejo ostale stopnje 1—9. Dr. Oskar Reya. H. Renier: Zum Klima der Bjelašnica. Meteorologische Zeitschrift, April 1931, p. 139—144. Meteorološke razmere na Bjelašnici je obdelal že J. II an n 1. 1903. v istem časopisu. Takrat je imel na razpolago samo podatke za 6 let (1895—1901). L. 1929. pa je poteklo 35 let, odkar se je ustanovila ta edina gorska postaja na Balkanu v višini 2067 m. Vendar Renier ni mogel uporabiti vseh podatkov, ker so publicirani samo do 1. 1913. Le nekatere meteorološke elemente, kakor temperaturo, padavine in trajanje solnca, si je izpisal iz originalnih dnevnikov do leta 1930. Ostali obsegajo samo periodo 18 let (1895—1913). Jedro vse razprave tvori klimatska tabela 1. vseh meteoroloških elementov. Pri zračnem pritisku opazimo, da je povprečno najvišji v avgustu (597, 68 mm) in najnižji v februarju (589, 14 mm). Splošni potek je torej obraten dolinskemu. Tudi srednji (602, 3 mm) ter absolutni (605, 0 mm) maksimum sta najvišja koncem poletja namesto pozimi. Srednji (578, 1 mm) in absolutni (568, 7 mm) minimum sta kakor vedno zaznamovana pozimi. Baro-metrski minimi imajo torej na vrhu Bjelašnice isti potek tekom leta kakor v dolini. Srednja mesečna temperatura je najvišja v avgustu (9, 5° C) in najnižja v februarju (—7, S° C). Maksimum in minimum temperature se torej zakasnita v letnem toku napram dolinskim postajam za en mesec. Vendar, če si ogledamo v tabeli 2. in sliki 1. temperaturne povprečke pentad, vidimo, da zakasnitev nima velikega pomena, kajti najnižji pentadni po-vpreček (—8, 5° C) pade na peto januarsko pentado (21.—25.), najvišji (10, 3° C) pa na prvo pentado v avgustu (30.—3.). Tudi srednji dnevni, mesečni in absolutni maksimi in minimi se ne zakasnijo vedno za en mesec, temveč padejo na januar, odnosno na julij. Absolutni maksimum znaša 24, 9° C, absolutni minimum —33, 6° C. Vročih dni, to je dni z maksimom nad 25° C, Bjelašnica ne pozna. Pač pa so se mrzli dnevi, to so dnevi z minimom pod ničlo, beležili preko vsega leta. Zadnji mrzli dan je bil zaznamovan še 25. julija (1910) in prvi že 10. julija (1900). Srednje mesečno kolebanje temperature je najmanjše v aprilu (15, 2°), največje v novembru (19, 6°). Majhno kolebanje spomladi povzroča snežna odeja, ki ne dovoljuje, da bi se tlo že segrelo. Veliko kolebanje jeseni povzroča že jako izžarevanje ponoči in radi razmeroma dovolj jasnih dni še vedno intenzivno segrevanje zraka podnevi. Povprečna letna temperatura znaša 0, 6° C. Absolutna vlaga ima normalen potek, namreč minimum v januarju (2, 2 mm) in maksimum v juniju (7, 2 mm). Da bi se lahko primerjal pritisk vlage z dolinskimi postajami, je podal avtor tudi vrednote reducirane na morski nivo. Letni tok srednje mesečne relativne vlage izkazuje, dva maksima, spomladi v aprilu (88, 9%) in jeseni v novembru (87, 2%). Poletni minimum v avgustu znaša (80, 5%), zimski v januarju (84, 5%). Dolinske postaje beležijo v obče samo en maksimum (pozimi) in samo en minimum (poleti). Avtor ne skuša raztolmačiti dvojnega vala v letnem toku relativne vlage, zdi se mi pa, da ima svoj vzrok v sledečem. Poletni minimum relativne vlage povzročajo visoke temperature, zimski minimum pa nizka količina absolutne vlage in relativno visoke temperature (temperaturna inverzija v anticiklonih). Pretvorba zimskega maksima v minimum povzroča torej dvojni val v letnem toku relativne vlage na planinah. Letni tok srednje oblačnosti ima dva minima, poletnega v avgustu (4, 7) in zimskega v januarju (6, 7). Prirodno temu bi sledila dva maksima, eden spomladi v aprilu (7, 2) in drugi v pozni jeseni, v decembru (6, 9). Tak tok oblačnosti imajo tudi naši kraji v Sloveniji. Ker pa leži Bjelašnica že dokaj južno in se približuje zimskemu maksimu oblačnosti in padavin, ki vlada v tem času v skrajni južni Evropi in severni Afriki, sledi zimskemu minimu oblačnosti v januarju takoj maksimum v februarju (7, 3), ki je celo najbolj oblačen mesec v letu. V marcu oblačnost zopet pada in se veča proti aprilu. Isto opazimo tudi v trajanju solnčnega obsevanja. Največ solnčnili ur ima konec poletja in sicer september 54% vseh mogočih solnčnih ur. Najmanj jih ima oblačna in deževna pozna jesen v decembru (26%). Takoj sledi nekoliko bolj solnčen januar z 31%, februar pa pade spričo največje oblačnosti zopet na 29%. Letni tok padavin je zelo kompliciran. Radi kolikor tolike južne lege pade najmanj padavin na Bjelašnici poleti (srednja množina v avgustu, 106 mm). Tedaj se namreč približa Bjelašnici severni rob subtropičnega maksima zračnega pritska, ki prinese jasno in vedro nebo. Največ padavin beleži marec (202 mm). Tu se namreč interferirata še zimski maksimum južne Evrope in spomladanski nad zgornjim Jadranom. Oktober, ki je v naših krajih najbolj deževen mesec, beleži na Bjelašnici le sekundarni maksimum (188 mm). Na leto pade povprečno 2012 mm. Konec tabele 1. in slika 2. nam predstavljata vetrovne razmere. Najpogostejši veter je sever, ki je največkrat zabeležen poleti v juliju in potem tudi pozimi v februarju. Pozimi nam sever predstavlja veter, ki piha v ciklone, potujoče nad južnim robom Mediteranskega morja, poleti pa nam predstavlja pasat odnosno etezijo, ki piha proti ekvatorju. Druga najeešča smer je južna, ki ima svoje maksime spomladi in jeseni. Obakrat nam predstavlja vlažno in toplo „jugovino“ ali „širok“, ki piha v ciklone, potujoče tedaj od severnega Jadrana vzdolž Dalmacije ali preko Panonske nižine proti Črnemu morju. Isto velja za jugozapad, ki je še nekoliko pogosteje zabeležena. Ostale smeri so zelo redke. Razpravo zaključuje tabela 3., ki predstavlja srednje mesečne vrednote temperature za posamezna leta od 1859. do 1830., tabela 4. pa mesečne množine padavin za ista leta. Dr. Oskar Reya. Herbert Louis, Morphologische Studien in Südwest-Bulgarien. A. Pencks Geographische Abhandlugen III./2., J. Engelhorns Nachf., Stuttgart 1930. Str. 120. Knjiga predstavlja nov člen v vrsti geografskih razprav o posameznih predelih Balkanskega polotoka, ki jih proizvaja nemška literatura in s tem priča, da nemški geografi niso opustili sistematičnega raziskavanja našega polotoka in da tudi nemška javnost kaže še vedno isti živahni interes za balkanske pokrajine. Po Albaniji si je izbral Louis za torišče svojega raziskovanja predele južnozapadne Bolgarije, zlasti pa področje Pirina, ki je bil doslej še v veliki meri „terra incognita“, nadalje Rile in sosednjih rodopskih predelov. On loči v relijefu te pokrajine dva poglavitna morfološka tipa: gorske skupine podolgovate oblike (Pirin in Rila) ter med nje vložene pasove nižjega sveta (ob Strumi in ob Mesti); oba tipa tudi ločeno obravnava. Nižinski pasovi, ki so bili še v miocenu področje sedimentacije, so bili med miocenoin in pliocenom dvignjeni, a so zapadli tekom pliocena zopet sedimentaciji, dočim so se istočasno gorovja dvigala. Vendar so nastopila velika vertikalna gibanja tudi tu mnogo kasneje kot pa gubanja in dislokacije plasti samih, in sicer so se gorovja dvignila, kotline ugreznile, nakar je sledilo še enkratno celokupno dviganje. Avtor zasleduje v podrobnosti tudi površi in nivoje do najnovejših faz ter sledove glacijacije teh predelov. Važna je ugotovitev, da je potekala v glacijalni dobi ločnica na Pirinu v višini 2250—2300 m, torej naj višje na Balkanskem polotoku in 700—900 m višje kakor nad jadransko obalo, 300—400 km zapadneje v isti geografski širini. Poleg izčrpnih in podrobnih izvajanj v tekstu objavlja Louis tudi topot kartografske rezultate svojega dela: karto opisanega področja v merilu 1 : 100.000 in še podrobnejši načrt centralnega Pirina v merilu 1 : 25.000, ki vrednost Louisovega dela znatno dvigata. Opozorim naj, da je „Geografski Vestnik“ že objavil najvažnejše hipsometrične rezultate Louisovega dela iz tega področja (III. letnik, 1927; str. 137), ki močno korigirajo do tedaj veljavne podatke. Omeniti je še, da je uporabljal avtor tudi dela srbskih in bolgarskih avtorjev (Cvijic, Jankovič, Radev, Stojanov, Zlatarski), deloma tudi taka, ki so pisana na narodnem jeziku. Svetozar Ilešič. Baldacci Antonio: L’ Albania. Pubblicazioni dell’ Istituto per 1’ Europa orientale II/XVII. Roma (1929). Str. XXI + 463. — Almagiä Roberto: L' Albania. Collezione Omnia 22—23 Paolo Cremonese Editore in Roma 1930. Str. 291. Pred svetovno vojno je bila Albanija gotovo med najmanj poznanimi deželami v Evropi. Redki Francozi, Nemci in Angleži so pisali o njej, pozneje so se jim pridruževali posamezni Srbi — kakor J. Cvijic' — in Italijani. Med najboljše predvojne poznavatelje Albanije moramo šteti A. Baldaccija, ki je potoval po albanskih pokrajinah že v letih 1892—1902. Med svetovno ■vojno je ob velikem zanimanju, ki je takrat nastalo v Italiji za Albanijo, na novo izdal svoje „Itinerari albanesi“ (Roma, R. Soc. Geogr. Ital. 1917, str. 541). Na podlagi tega sedaj seveda že zelo zastarelega spisa, dalje na podlagi ponovnega bivanja v deželi med vojno in uporabljajoč obsežno literaturo, je Baldacci izdal svoje novo delo, najobširnejšo knjigo, kar jih imamo sedaj o Albaniji. Baron Nopcsa ji je napisal predgovor, v katerem pravi, da se otvarja s to knjigo v zgodovini poznavanja Albanije novo, tretje razdobje. Ta pohvala je brez dvoma dobro mišljena, z geografskega stališča pa bi ji oporekal in postavil na začetek tretje dobe rajši Louisovo knjigo, dasi je izšla dve leti preje. Baldacci je z veliko pridnostjo nagromadil nestevilo podatkov o Albaniji, ni mu pa dano, da bi jih pregledal kritično in izločil nepotrebne dolgoveznosti, suhoparne statistike itd., ki otežkočajo čitanje knjige. Nekatera poglavja so vprav leksikalnega značaja, dragocena sicer v podrobnostih, a mnogokrat brez enotnih vidikov, zlasti ker so podatki čestokrat iz različnih razdobij. Kar se tiče vsebine, govori avtor uvodoma o imenu Albanije, glavni del knjige pa je razdelil na tri poglavja, ki se pečajo s iizikalno geografijo (str. 9—125), z zgodovino (str. 129—1-49) in z antropo-geografijo dežele (str. 153—428). Pripomniti je, da razume avtor pod Albanijo mnogo večje ozemlje, kot ga predstavlja današnja kraljevina. Novi pazar, Skoplje, Mitroviča, Peč, Priština, Prizren itd. so mu albanska mesta. Naši državi je Baldacci zelo neprijazen in premnogokrat trdi tudi neresnice, kakor n. pr. to, da je v Jugoslaviji več kot en milijon „albanofonov“, ki jim prišteva „mohamedanske arnavtske Srbe (?), ki govorijo v rodbinah i srbski i albanski jezile. Med temi pa je, in to podčrtavam, 700.000 prav čistih (pu-rissimi) Albancev“ (str. 178). Naše ljudsko štetje je 1. 1921. naštelo vsega skupaj 441.740 Arnavtov. — Omeniti je še, da je knjigi dodanih nekaj zanimivih zemljevidov. Med njimi je zelo značilen „narodno“-gospodarski zemljevid Albanije 1 : 8Cp.000, ki upošteva le to, kar zanima tuje države, namreč petrolejske in druge rudarske koncesije. Drug zemljevid pokaže rimske itinerarije na albanskih tleh, na koncu pa so knjigi dodane sekcije Scutari, Monastir in Janina karte italijanskega geografskega vojaškega instituta 1 :500.000 iz 1. 1913. Korekture, ki jili prinaša znana Louisova karta, tu seveda še niso upoštevane. Mnogo boljša je knjiga, ki jo je napisal o Albaniji R. A 1 m a g i a. Tudi on pozna deželo na lastne oči, te oči pa so oči modernega geografa, ki črpa poleg tega še iz starejšega in novejšega slovstva — tudi jugoslovanskega — ter gradi vseskozi objektivno sliko albanske kraljevine z veščo roko izkušenega deželopisca. Ker je njegova knjiga namenjena najširšim slojem, prinaša tudi on obširen pregled zgodovine albanskega naroda in njegove države, sicer se pa drži običajnega deželopisnega razporeda, posvečujoč posebna poglavja ozemlju kot takemu, podnebju in hidrografiji, albanskemu narodu, njegovi etnografiji, jeziku in kulturi, albanski državi kot taki, narodnemu gospodarstvu in krajepisu. V prijetnem jeziku, jasno ločujoč bistveno od nebistvenega in kritično motreč nasprotujoča si mnenja drugih avtorjev, je Almagiä s to knjigo ustvaril vprav šolski primer deželopisne monografije, ki zadovolji i znanstvenika i interesiranega lajika. Važno je zlasti to, da je podal res sliko sedanjega stanja albanske kraljevine, medtem ko motijo pri Baldaceiju mnogokrat podatki starega datuma, ki jih je težko kontrolirati. Razliko med obema knjigama pokaže n. pr primerjava poglavij o narodnem gospodarstvu ali o krajepisu. Tam suhoparno naštevanje, tu pregleden, a kljub temu izčrpen opis, ki vselej poudarja medsebojne odnošaje zemljepisnih činiteljev. Glede Albancev v Jugoslaviji je Almagiä tudi mnogo bolj kritičen kakor Baldacci, dasi smatra, da bi jih utegnilo biti okrog 600.000. Važna je bibliografija na koncu knjige, ki upošteva zlasti manj znano italijansko literaturo o Albaniji. Delo je tudi lepo ilustrirano. V. Bohinec. Pami^tnik II. zjazdu slowianskich geografow i etnografow odbytega w Polsce w roku 1927. I polecenia komitetu organizacyjnego zredagowal Lu-domir Sawicki, sekretarz generalnv II. z. s. g. e. Tom I. Krakow 1929, Tom II. Krakow 1930. Nakladem komitetu organizacyjnego II. z. s. g. e. Strani 420 in 328. To je poročilo o delu II. kongresa slovanskih geografov in etnografov na Poljskem v letu 1927. Pripomba na uvodnem listu pripoveduje, da je po smrti generalnega tajnika Ludomira Sawickega dne 3. oktobra leta 1928. dovršil redakcijo zbornika profesor Jerzy Smolensk i. V prvem delu se na straneh 3—26 popisuje vnanji historijat kongresa ter njegova organizacija, na kar sledi na straneh 27—62 opis plenarnih sej, na njih podanih predavanj ter resolucij posameznih sekcij, ki so se predložile na zaključni seji plenumu kongresa. Nato se podaja podroben potek zasedanja posameznih sekcij, in sicer prvih treh v I. delu, a ostalih petih v II. delu. Tu imamo navedena vsa predavanja, ki so se podala na sekcijskih zasedanjili, nekatera precej na široko, druga samo v kratkem izvlečku, v jeziku, v katerem so se vršila. Končno se objavlja v II. delu še seznam udeležencev kongresa in seznam avtorjev, ki so imeli predavanja. Zbornik je tedaj verno zrcalo dela, ki ga je izvršil II. kongres slovanskih geografov in etnografov na Poljskem v letu 1927. A. M. Hugo Hassinger, Geographische Grundlagen der Geschichte. Mit 8 Kurten. P. 331. — (Geschichte der führenden Völker. Herausgeg. von Heinrich Finke, Hermann Junker, Gustav Schnürer; 2. Bd.) Herder & Co. Freiburg in Br. 1931. Kot geografski uvod k novi, na 30 zvezkov proračunani občni zgodovini je izšla ta obširna II a s s i n g e r j e v a knjiga, ki z veliko pridnostjo in temeljitostjo obravnava stari, a večno novi in zanimivi problem „človeka in zemlje“, ne da bi prinesla kaj bistveno novega. V knjigi nahajamo pregleden geografski opis zemljin starega sveta in važnejših njihovih delov, ki so tja do novega veka predstavljali „oikumeno“ (III. poglavje), nato so opisana „pozorišča prvih državnih tvorb“ od Egipta do Kitaja (IV. pogl.) in zlasti temeljito še dežele okrog Sredozemskega morja (V. pogl.). V VI. pogl. sledi enak kulturno- in liistoričuo-geografski opis zapadne in srednje, deloma še severne in vzhodne Evrope, nakar nam v zanimivem zaključnem odstavku predoči pisatelj, kako daleč je segal geografski horizont posameznih kulturnih narodov in kako so se ti horizonti v teku zgodovinskih dogodkov strnili v eno celoto. Prva taka etapa je zaključena z Aleksandrom Velikim, njen odsev je znana Ptolomejeva karta, ki jo avtor reproducira in komentira. Zase se je razvil na drugi strani vzhodno-azijski (kitajski) kulturni krog in njegov geografski horizont; oba sta se strnila v 13. stol. za mongolske svetovne države in zlasti po zaslugi M. Pola, ko je zapadni kulturni krog skušal obiti zožitev obzora po islamu na vzhodu. Oceanski prostori so bili prekoračeni (VII. p.) z objadranjem Afrike in prihodom Portugalcev v južno Azijo, na drugi strani pa z odkritjem Amerike po Kolumbu; obe sferi je strnil nato Magalhäes in sklenil obroč okrog zemlje. Z iskanjem NW in NE-pasaže in osvojitvijo Sibirije po Rusih je bila doba odkritij v glavnem končana; razen Avstralije je človeštvo ob koncu 16. stol. v velikih obrisih že poznalo svoje stanovališče — zemljo. Po kratkem opisu obeh Amerik ter Avstralije z Oceanijo sledi v Vlil. pogl. še „politično-geografski pregled velikih držav preteklosti in sedanjosti“, ki se pa sedanjosti komaj še dotakne. Tole zadnje poglavje — se nam zdi — bi moralo pravzaprav tvoriti jedro cele knjige ali vsaj njen. deskriptivni del, t. j. sistematična politična geografija preteklosti. Njen teoretični in principijelni del je sedaj stisnjen v prvi dve poglavji. V prvem z naslovom „Geografija in zgodovina“ govori avtor o tesni navezanosti in odvisnosti vsega zgodovinskega dogajanja od prostornih činiteljev zemeljske površine. Te zveze so spoznali že stari in od Hipokrata in Strabona dalje, preko angleških in francoskih prosvetljen-eev ter pozitivistov do Humboldta, Ritterja in Ratzla ter najnovejših geo-politikov Kjellenove šole (ki je pa na Hassingerjevo knjigo za čuda malo vplivala) so jih vsak po svoje utemeljevali in razlagali. Opravičeno odklanja avtor enostransko materialistično razlaganje zgodovine iz golih naravnih, fizično-geografskili pogojev in poudarja, da sedanja antropogeografija ni več samo podrejena služabnica — razlagalka zgodovine kot je bila Ratzlova. Kulturno pokrajino je oblikoval človeški duh in jo prilagodil svojim namenom, je tedaj skupen produkt „človeškega duha in matere zemlje“. Človek se vplivu prostora ne more odtegniti, toda tudi sam vpliva nanj in ga izpre-minja. Z napredujočo človeško omiko postane pokrajina drugačna in v tej po njem spremenjeni pokrajini postane zopet človek drugačen. Zveza obeh je torej vzajemna, silno tesna in zamotana in z napredkom civilizacije ne postaja morda bolj rahla, ampak le na zunaj manj vidna, bolj indirektna in bolj komplicirana. Te vzajemne odnose nam sistematično predoči pisatelj v IT. pogl. „Človek in zemlja“. Popiše nam ekumeno in za človeka najpripravnejše njene dele — „žarišča življenja“ ter pozorišča prvih kultur. Pri tem opozarja na zanimive študije Rusa Vavilov- a, kako so najstarejše kulturne dežele hkrati tiste, ki imajo največ za gojitev po človeku sposobnih rastlin. Zgodovinarju in geografu dobrodošli bodo obširni seznami literature na koncu posameznih poglavij, ki obsegajo skoro vse geografske stroke, ne samo politične in historične geografije. Popolnosti od njih seveda ne bomo pričakovali; toda če naj bi po avtorjevih besedah v predgovoru predstavljali „izbor bistvenega“, bi h poglavju o vzhodni Evropi n. pr. prej pričakovali Masa r y k o v e Rusije in Evrope kot Žu n kovic a ali k poglavju o Balkanu prej Seatson-Watsona kot S ii d 1 a n d a in tudi H. Wendel je napisal še dosti važnejšega kot je njegova „Südslawien“ iz 1. 1923. S. Kranjec. E. von Seydlitz’sche Geographie. (Hundertjahr-Ausgabe) II. Europa (ohne Deutschland). Unter Mitwirkung von Wilhelm Volz herausgegeben von K. Krause, R. Reinhard und K. Voppel. Breslau 1931. 1196 str. Kot večina modernih znanstvenih priročnikov je tudi stoletna izdaja Sevdlitzove geografije kolektivno delo. Zemljepis Evrope je podan po konvencijonalnih pojmili srednje, zahodne, južne, vzhodne in severne Evrope, v okviru katerih sledi opis posameznih fizikalnih in političnih edinic. Iz tega pa izvira dvoje: 1. Ali spada danes po svoji politični in kulturni strukturi vzhodna Evropa z SSSR, kot sestavina velike evrazijske ravnine sploh še k Evropi? Ali ni pripadla vzhodna Evropa k zemljepisnemu pojmu Evrope samo kot zemlja, ki je vstopila s svojim kulturnim življenjem v stik z zapadom, tako da so vzhodno mejo Evrope določili ne fizikalni, ampak kulturnogeografski vidiki. Danes ko živi SSSR svoje samoniklo kulturno življenje, nastopi potreba, da se vzhodna Evropa izza Baltskega ščita obravnava obenem s kontinentalno Azijo kot samostojna zemljepisna enota, ki je ločena tako od Evrope, kakor tudi od Prednje in monsunske Azije. 2. Vsled obravnavanja pokrajin po fizikalnih in političnih edinicali postane položaj Jugoslavije kot države, ki je fizikalno pretežno balkanska in le v manjši meri alpska zemlja, zapostavljen. Zapostavljen bo naravno predvsem njen srednjeevropski del, povdarjeno pa predvsem njeno balkansko jedro. Jugoslavija je v Seydlitzovi geografiji podana na dveh mestih. Med srednjo Evropo, kjer pa pride do izraza le Slovenska Štajerska po načelih, katere poznamo že iz 1919 izišle „Denkschrift des akademischen Senats“ graške univerze. Kot sestavni del Balkana jo obenem z „Južnovzhodnim evropskim polotokom“ splošno oriše Maull O., katerega delo nam je v podrobnosti že tudi znano (GV. V.—VI., 216—219), podrobno pa 11. Grothe (787—823). Tekst ponazorujejo številne skice, diagrami in slike 959—976, ter statistični podatki mest nad 20.000 prebivalcev, žitne proizvodnje, živinoreje, rudarstva in zunanje trgovine. Literatura, katero uporablja ali navaja H. Grothe, je zastopana predvsem po inozemcih in to zlasti Nemcih (Kossmat, Krebs, Schultze-Jena); od Jugoslovanov je zastopan precej nepopolno Cvijič, ostali (Filipič, Marki, Milojevič B.) pa podajajo splošne preglede. Jugoslovanske geografske literature avtor ne izrablja, verjetno je, da ne pozna našega jezika. Ker se literatura nanaša zlasti v geomorfološkem pogledu predvsem na območje Morave in Vardarja, zato je v tem pogledu zopet manj popolno podano zahodno balkansko ozemlje, tako da je vzhod podan izčrpneje kakor pa zahod; isto velja tudi za ponazorila. Medtem ko podaja Maull za ves Balkan klimatične podatke smotreno in geografsko, pri Grotheju klimatske province precej izginejo, ker zlasti navajanje temperature dela vtis kakor da bi bilo slučajno; n. pr. Mostarja ne moremo klimatološko jemati skupaj z Bitoljem, in še manj Mostar in Bitolj zaeno s Prijepoljem ali Kragujevcem. Napačno je, da znaša letna temperatura v Mostarju 5’2°; v istini znaša v Mostarju že januarska temperatura 6-4°, letna pa 15-4°. Grotheju je nejasna politična meja med Jugoslavijo in Italijo. Že pri podnebju (str. 792) pravi: Südkrain, in dem Südfrüchte aller Art, Weinreben, Kastanien, Malonen reifen und im Winter selten und wenig Schnee fällt, hat eine mittlere Jahrestemperatur von 11° bis 13° C. Pri političnem razmotrivanju pa so proti zahodu (str. 825) mit Ausnahme des Fiumegebietes die Grenzen von Istrien und Görz aus der österreichischen Zeit auch jetzt verblieben. Posledica tega je nejasna slika o našem Primorju, kjer je po Grotheju komaj 100.000 Slovencev, nadalje pa zamenjava Dolenjsko z Notranjsko. S tem pridemo v antropogeografsko obravnavanje Jugoslavije, pri katerem je za Grotheja glavni cilj pokazati razširjenost nemške manjšine, ne pa slike Jugoslavije. Pojm Srbolirvati je wissenschaftlich nicht haltbare These; Slovenci smo na diagramu narodna manjšina, južna Srbija je ein völkisches Eigenwesen. Pri teh danes političnih pojmih mora ravno antropo-geograf biti tisti, ki ugotovi pri nas teritorijalni princip, ki ga zahodna in del srednje Evrope že ne pozna. Vsled medsebojnosti kulturne in teritori-jalne orijentacije se vrši danes pri nas proces, ki se je v zahodni, pa tudi v delu srednje Evrope izvršil že za absolutizma. Zato so ta vprašanja samo posledica našega zgodovinskega razvoja, ki kaže, da smo pač zaostali za Evropo, da pa jo poizkušamo posnemati. Vsa naša teritorijalna usmerjenost je posledica deloma naše patrijarlialnosti, deloma pa kulturnega osamosvojevanja od Nemcev in Italijanov, Turkov in Grkov. Teritorijalna usmerjenost je najmočnejša v zemljah najgloblje patrijarlialnosti (južna Srbija), najmanjša pa tam, kjer živi kulturno najbolj osamosvojeno ljudstvo (Slovenija). In geograf bi moral podati tozadevno sliko s stališča evropskega razvoja, ne pa s stališča dnevnega političnega položaja Nemčije. Karakteristika Slovencev, Hrvatov in Srbov je zastarela, romantična, ki naj pač ustreza gizdavosti narodov, ni pa geografska. Izseljevanja iz Jugoslavije niso začeli Hrvati in Slovenci, ampak Dalmatinci, ki med našo emigracijo, za katero navaja Grothe število 8 miljonov, niso omenjeni. Kot navajam za fizikalni in antropogeografski pregled Jugoslavije samo značilne primere netočnosti in nerazumevanja, tako navajam zopet značilne primere za regijografsko obravnavanje. Slovenija: Aus dem Bereich fruchtbarer Hügel Siidsteiermarks gelangen wir, vorbei an dem an römischen ßau-resten reichen und durch gotische Giebelhäuser, mittelalterliche Tore und Türme sich deutsch gebenden Marburg... do Ljubljanske kotline: mannigfache Moorzungen lassen auf das ehemalige Vorhandensein eines breit sich am Südfuße der Karavanken lagernden Sees schließen. Kočevarji so prišli aus kärntnerischen, Freisinger, Algäuer und fränkischen Gauen (803). Izmed slovenskih mest so omenjena poleg Ljubljane Maribor, Celje in Kočevje kot nemške naselbine, Škofja Loka pa kot nekdanji sedež freisinških oskrbnikov. Zato pa spadajo med bosanske železarne poleg Vareša, Zenice in Petrove gore tudi Jesenice, Štore in Ravne. Vojvodina spada k Slavoniji in Sremu ter je prikazana kot nemška pokrajina. V gospodarskem pregledu je zopet vrsta napak, ki jemljejo vrednost drugače dobremu pregledu. Glavna produkcijska zemlja tobaka ni Bosna, ampak Hercegovina in južna Srbija, maka ne v Bosni, ampak v južni Srbiji, boksita ne v Hercegovini, ampak v severni Dalmaciji. Od jadranskih rek sia plovni Bojana in Neretva do Metkoviča. Če upoštevamo poleg omenjenih pogrešk še nekatere manjše — med katerimi pa ne omenjamo pomot v naši pisavi topografskili imen — potem je razumljivo, da kljub nekaterim dobrim pokrajinskim opisom, ki se nanašajo na dele Macedonije, Bosne, Dalmacije in Črne gore in ki veljajo za splošno sliko teh pokrajin, ali jasne gospodarske slike Jugoslavije, ali pa nazornih skic, diagramov in slik, Grothejeva monografija Jugoslavije ne more zadovoljiti, ker ji manjka geografske točnosti in sigurnosti. Postojna je mesto v Jugoslaviji. Za dalmatinski severozahodni veter navaja avtor ime mistral Nemcev v Jugoslaviji je 650.000. Nemška inteligenca je po prevratu morala bežati v Avstrijo. 1855 še nimamo v Jugoslaviji nobene železnice (Južna!). Vis je italijanski. Karadorde se je uprl tudi za pridobitev Bosne. Žombolja je postala 1925 jugoslovanska (v istini rumunska!). Ne glede na slabosti monografije Jugoslavije pa moramo z ozirom na knjigo kot celoto poudariti njeno metodično važnost zaradi ponazorjevanja s skicami, diagrami in slikami. Z ozirom na knjigo kot priročnik in prav tako z ozirom na druge slične nemške publikacije (novi Sievers, Andree itd.), pa moramo poudariti, da ne dosegajo francoske Geographie universelle, ki izhaja v pariški založbi Armand Colin pod vodstvom f P. Vidala de la Blaclie in L. Gallois-a. Ne glede na daleko večji obseg francoske izdaje in na njeno edinstveno in sodobno znanstveno višino govori za francosko izdajo tudi v primeri s sličnimi nemškimi izdajami nizka cena. Franjo Baš. Dravska banovina, stenski hipsometrični zemljevid v merilu I : 150.000. Priredil prof. dr. V. Bohinec. Založila banovinska zaloga šolskih knjig in občil v Ljubljani (1931). Dočim se pojavi na našem književnem trgu vsak čas zopet nova ročna karta slovenskega ozemlja, — često tudi brez potrebe, ker prinaša le ponavljanje starih hib — je izšel doslej po prevratu komaj en stenski zemljevid Slovenije, a še ta je bil v prireditvi dr. K. Capudra le malo razširjena predvojna Orožnova karta z vsemi nedostatki in napakami vred. Dr. V. Bohinec je svoj zemljevid priredil na čisto novi podlagi. Merilo je malo manjše, množica nepomembnih vasi, ki je otežkočala preglednost, je odpadla, raznolikost površja je podana tako plastično, da se odlično odražajo nasprotja med alpskim, k raškim in nižavskim svetom. Dosledno so vpisane le tiste in take krajevne označbe, kot jih pozna narod. Zdi se to sicer samo po sebi umevno, a vendar je žal doslej šola izpačila že nebroj zemljepisnih imen, ki so postala v našem tisku že kar običajna. Celjsko, Laško, Trboveljsko, Nemško-rutarsko gorovje itd. nima na karti več mesta, avtor je celo izvrgel že tako udomačeno Kamniško sedlo, ki smo ga prevedli iz nemščine, da da zopet mesta Jermanovim vratom. Zemljevid pa odlično služi ne le učnim svrham, temveč tudi praktičnim potrebam in končno še propagandi za naš tujski promet. Zato so vrisane prejšnje in sedanje banovinske in srezke meje, avtomobilske ceste, rudniki, električne centrale, slapovi, gradovi. Posebna pozornost je na karti posvečena letoviškim krajem. Podrobno se lahko poučimo, kje so sanatoriji, hoteli, topli in mrzli mineralni vrelci, kje imajo električno centralo, kje se razvija zimski, zlasti smučarski sport. Pozabljene niso niti naše planinske koče. Skromne domače razmere so krive, da upošteva kar tri vidike, strokovno-geografski, praktični in propagandni smoter en sam zemljevid, mesto treh. Avtor se je oziral predvsem na prvi smoter. Ker je bil pa v ostalem navezan na nepopolne uradne statistične podatke, so na zemljevidu vidne netočnosti predvsem pri znakih za elktrarne in električno razsvetljavo (Murska Sobota, Borovnica n. pr. so brez elektrike, dočim sega električna luč iz Ljubnega celo v Logarsko dolino!), za planinske koče (manjkata koči na Sv. Gori in Sv. Planini) in za zimski sport (Solčava, Jezersko). Pričujoči zemljevid je zaradi odlične izvedbe potreben vsem našim krogom, dočim bo tujcu živ dokument naprednosti našega gospodarstva in kulture. R. Savnik. Ročni šolski zemljevid Dravske banovine in obmejnega slovenskega ozemlja v merilu 1:650.000. Risal Sl. D i m n i k. Založba Učiteljski dom v Mariboru, lit. in tisk Mariborska tiskarna. Zemljevid je metodično uspel. Odlikujeta ga preglednost in izredna zanesljivost. Karta je po svoji zasnovi tako praktična, da odlično služi tudi iz-venšolskim krogom. Manj uspel pa je tisk. Imena nekaterih krajev so tiskana nejasno (prim. Čatež, Št. Rupert), dočim tek Kučnice sploh ni viden. Tudi morfološke prilike, ki jili naj odražajo barvni pasovi s pomočjo osenjave, so bolj medlo prikazane. V višinski označbi pri Olševi je opaziti zamenjavo številk (1929 mesto 1992 m). Manjka tudi avtomobilska cesta preko Podkorenskega sedla. V isti založbi je izšel ročni šolski zemljevid Jugoslavije (še pod naslovom kraljevine S. II. S.), ki sta ga izdelala v merilu 1:2,2000.000 F r. B a š in S 1. D i m n i k. Tudi ta zemljevid zasluži toplo priznanje, kajti prvi je in doslej še vedno edini na Slovenskem, ki se je otresel ponavljajna starih napak zlasti kar se tiče višinskih označb, ki so jih precej revidirala nova merjenja. Popraviti je le par imen, tako Banovino (pokrajino ob Glini) v Banijo, Trebinjščico v Trebiš-njieo. Teren je manj jasno prikazan po isti metodi. Ista avtorja sta v tej založbi izdala Evropa, politični ročni zemljevid. Litografija in tisk Mariborske tiskarne d. d. Maribor. Merilo 1:15,000.000 (izšlo 1. 1931). — Karta ima točno zarisane politične meje ter skuša z raznimi znaki pokazati smeri najvažnejšega prometa po zraku, morju, železnicah, prekopih in rekali, dalje velikost mest, sedeže naših konzulatov, radiooddajne postaje, vojna pristanišča ter raznovrstne rudnike. Različnih znakov, ki jih navaja tabela, je kar 21, vsekakor mnogo preveč za karto takega merila, ki je z izjemo Rusije in Skandinavije nejasna tembolj zaradi tiskarske izdelave, ki m baš na višku. V ostalem moti neenaka pisava krajev (prim. Bukarest, Dunaj itd.) ter nedosledno pisana nomenklatura (Turin-Napoli, Lurd-Marseille, KSln-Rezno, Üsküdar-Smirna itd.). Morda zaradi slabega tiska niso vidni znaki za plovnost mnogih rek ter za nekatere radiooddajne postaje. Tudi manjka nekaj naših konzulatov (Ankara, Celovec). Tiskovnih napak skoro ni opaziti (Dnepropetrovsk nam. Dnepropetrovsk). Zemljevid zasluži pohvalo z ozirom na to, da je med redkimi domačimi izdelki, čeprav vestno delo obeh avtorjev na njem ni prišlo do veljave. R. Savnik. Načrt stolnega mesta Ljubljane. Merilo 1 : 10.000. Sestavila mestna geometra M. Černe in M. Tomšič. Izdal mestni gradbeni urad, založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani (brez navedbe letnice). Zemljevid je plastičen, tisk jasen. Po barvi se ločijo javna poslopja od privatnih, njive in travniki od gozdov. Včrtane so železnice in mestna meja. Manjka pa sleherna višinska označba okolnih gričev, in tudi cestne železniške proge ne bi smele biti izpuščene. Za samo Ljubljano je načrt povsem zanesljiv vodnik, kar pa se tiče okolice, zlasti Zgornje šiške, Most in Stepanje vasi nas deloma seveda zaradi naglega razvoja teh krajev karta že sedaj ne more zadovoljiti. Posebni priročnik k karti prinaša seznam cest, trgov, javnih poslopij, konzulatov itd. Ulicam in trgom so dodana potrebna zgodovinska in zemljepisna pojasnila, ki jih je vestno zbral J. N. Jeglič. R. Savnik. Naše nove specialke. Skoraj neopaženo so se pojavile na književnem trgu prve jugoslovanske specialke za slovensko ozemlje v merilu 1 : 100.000. Izdelal jih je Vojni geografski institut v Beogradu, stoječ pod vodstvom generala Boškoviča. Dosedaj so izšli listi: Ljubljana, Cerknica, Celje in Bled. V tisku se nahajata lista .Novo mesto in Vrhnika. Ostali listi (\seli bo približno 15) izidejo v bližnji bodočnosti. Ako primerjamo naše nove specialke s prejšnjimi avstrijskimi, moramo predvsem povdariti, da so prvič na njih tiskana naša domača krajevna imena. Ponemčena imena in razne maperske spakedranke so sedaj za vedno izginile z naših kart. beveda bo treba še mnogo dela, preden bodo vsa imena točno in pravilno označena. Druga prednost novih specialk je. da so natisnjene v več barvah, vsled česar mnogo pridobe na preglednosti in tudi estetično so vzorno izdelane. Podrobnejše poročilo o izdelavi našili novih specialk je objavil že Boli i n e c v I. letniku Geografskega Vestnika (Naša nova specialna karta 1 : 100.000, str. 157), II. letniku (str. 120) in v IV. letniku (Ob petdesetletnici Vojnega geografskega instituta 1878—1928, str. 121). I. R. Milko Kos. K postanku slovenske zapadne meje. R a z p r a v e. Izdaja Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. V.—VI. V Ljubljani 1950. Stran 556—575. Nimamo še študij, ki bi nam pokazale, kako so se razvijale naše narodne meje ter kako in zakaj so se ustalile prav na tej črti, na kateri potekajo dandanes. Prvo osvetlitev je dobil zapadni sektor slovenske meje; v pričujoči razpravi nam je Milko Kos izčrpno in brezhibno dokumentirano raztolmačil, kako so se Slovenci ustavili ob svoji naselitvi približno na isti črti, do katere biva naš rod še dandanes in drugič, zakaj so se ustavili ravno na tej črti. Pokazal je, da so se vrstile langobardske mejne utrdbe in vojaške naselbine na vsej črti od Štivana pri Devinu pa do Humina (Gemona), ki so imele namen zapirati tujim ljudstvom prehod i/. alpskega predela ter s Krasa v Furlansko ravnino. Pred tem limesom so se ustavili Slovenci in čezenj niso prodrli, niti takrat, niti kesneje. Potemtakem imamo na slovensko-furlanski meji slično dogajanje v dobi slovanske naselitve kot na jadranski obali, kjer so se trdna obrežna mesta z otoki povečini očuvala in še za dolgo ohranila staro romansko prebivalstvo. Kosova ugotovitev je tudi za geografa silno važna in želimo samo, da bi se nam s podobnimi študijami raztolmačila geneza tudi ostalih sektor-torjev naše narodne meje. A. M. Črtomir Nagode, Elude geologitjue et geographique relative au reseau ferroviaire projete en Yougoslavie occidentale. Voies de penetration dans les Dinarides septentrionales. Doktorska disertacija na pariški univerzi (fa-culte des sciences), izšla v Revue de Geographie physique et de Geologie dynamique. Paris 1951, vol. IV., fase. I. Str. 1 do 105. Z dvema kartama v prilogi. Redke so bile do najnovejšega časa študije geoloških ter geomorfolo-ških razmer na Dolenjskem. Zato je pač za vsakega geografa prijetna novost, da se Nagodetova razprava nanaša ravno na ta v znanstveno raziskovalnem pogledu toliko zanemarjeni kos slovenske zemlje, in sicer na ozemlje, kjer se projektira podaljšek kočevske železnice ter njegovo sosedstvo na severu in severovzhodu. Ozemlje, ki ga je proučeval Nagode, obsega Kočevsko, Suho Krajino, Mirensko ter Krško kotlino z obrobjem. Proučuje se geološka sestava tal, potem tektonika v splošnem in v podrobnem, na kar sledi morfografski del s podrobnim morfogenetskim tolmačenjem ter skiciranjem hidrografskega razvoja, pri čemer ima primeren delež tudi karakteristika kraških pojavov. Kazen z dvema priloženima geološko-morfološkima kartama je razprava opremljena z več geoloških profilov v besedilu. Ker posega Nagodetova študija v enega najmanj raziskanih predelov naše zemlje, jo bo vzel vsak geomorfolog z velikim interesom v roke in bodo morala stopiti z njo v odnošaj vsa nadaljnja slična dela. Četudi se pri tein pojmovanje postavljenih problemov ne bo obneslo v vseh primerih in se bodo našla tudi drugačna tolmačenja, ostane vendar Nagodetu zasluga prve in samostojno postavljene formulacije. A. M. Jože Rus, O tipu našega mesta na pomolu. Študija h krajevni legi večine naših mest. Ljubljanski Zvon, letnik 50. Ljubljana 1930, zvezek It, str. 685—691 in zv. 12, str. 759—747. — Tu se proučejejo mesta na Slovenskem, in sicer tip „na pomolu“; tako avtor označuje ona mesta, ki so postavljena na podolgovatem brdu ali hrbtu, ki ga vodna struga oklepa od treh strani, tako da se nudi prost dostop samo s četrte strani. Vodna struga je ali rečna vijuga („okljuk“) ali jo tvorita toka dveh stekajočili se rek („medvodje“) ali pa imamo opravka celo s pravim otokom, bodisi s pri rodnim ali umetnim, kjer se je kopna stran pomola v vijugi prekopala. Avtor opisuje 15 mest na Slovenskem, ki imajo lego „na pomolu“, analizira pomen take pozicije, opisuje njihov nastanek in razvoj ter razraščanje na predmestja. Študija prinaša tedaj interesantno gradivo v proučevanju mestne geografije na Slovenskem. A. M. Anton Melik, Kozolec na Slovenskem. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 10. Etnografsko-geografski odsek 1. Ljubljana 1931. Str. 107. + XXXVII s karto. V pričujoči razpravi se najprej podaja analiza tipov in varijant kozolca na Slovenskem, nakar sledi popis, do kod in v koliki meri se uporablja kozolec. Podaja se pregled slovenske nomenklature zanj in na osnovi tega poskus raztolmačenja za stvarni razvoj kozolca. Nato se uvršča geografija kozolca izven slovenskega ozemlja ter se analizirajo pogoji in faktorji, ki so mogli biti odločujoči za eksistenco te naprave. Pridejan je francoski resume, v prilogi pa 66 slik slovenskih ter izvenslovenskih kozolcev ter sorodnih sušilnih naprav in končno karta, ki kaže razširjenost kozolca na Slovenskem. A. M. Giorgio B. Roletto, Le developpement economique de Trieste. Observations geograpliiques. An n ales de Geographie XXXIXe Annee. No 221, 15 Septembre 1950. Pričujoča razprava je interesantna po tem, ker dokazuje, da ima Trst neugodno prirodnogeografsko lego ter da so samo politični nagibi, državna volja Avstrije, napravili iz njega tako veliko luko, kakor je bila do 1. 1914. Ta teza ni nova, pa tudi ni dovolj prepričevalna, zakaj nobena velika luka ni nastala brez součinkovanja prirodnih in politični li faktorjev. V' študiji se analizira predvojni in povojni blagovni promet preko Trsta; zaključek se glasi, da se Trstu ne more vrniti velika trgovinska misija, ki mu jo je dodelila politična volja Avstrije, ker so zanjo prirodni pogoji neugodni, ter da se mora spričo tega lotiti drugačnih nalog; od teh navaja avtor na prvem mestu — turistiško misijo; Trst more postati turistično središče, tako za one, ki bi hoteli v kopališča ter lclimatična zdravilišča na zgornjem Jadranu, kakor za one, ki bi prišli gledat kraška čuda. Razen tega pa naj ima Trst v nadomestilo za izgubljeno trgovinsko pozicijo drugo mi- sijo, — naj bo intelektualni svetilnik latinstva napram srednje- in vzhodnoevropskim rasam, napram slovanskemu svetu. A. M. rnacuHu Feorpa<|>cKor apymrsa, cb. XVI. Beorpaa, 1930 Pričujoči zvezek prinaša številne tehtne prispevke iz najrazličnejših panog geografije in njene metodike. Na uvodnem mestu razpravlja A. Gavazzi o cilju in razdelitvi geografije s posebnim ozirom na vprašanje geografskih stolic na naših univerzah. Po njegovem mnenju bi bile potrebne po tri stolice: za splošno geografijo, za regijonalno geografijo in za geografijo Balkanskega polotoka. — P. S. Jovanovič nam opisuje nekoordinirane vodene tokove, njihovo erozijo in oblike, s konkretnimi primeri na področju Skopske kotline, kjer so osobito pogoste te, od glavne erozijske baze nezavisne, na nekdanje pliocensko jezero navezane oblike (nekoordinirane doline, „po-roji“, „urve“, „dolje“), ki pa bodo sčasom podlegle normalni, koordinirani rečni eroziji. — L. Marčič, načenja v članku „Mutacije kao uzrok migracija“ vprašanje vpliva bioloških momentov na selitve človeka in nam navaja zanimive primere z dalmatinskih otokov. V. čubrilovič pa razpravlja o političnih vzrokih selitev na Balkanu od 1. I860.—1880., predvsem o naseljevanju Tatarov in Čerkezov v turško-srbsko obmejno ozemlje v 1. 1860.—1865. ter izseljevanju Turkov in muslimanov iz Srbije, Črne Gore, Grčije in Bolgarije, od katere se le slednja ni mogla povsem očistiti turške narodne manjšine. — Kartografa bo zanimala dr. A. G i 1 i č - eva razprava o uporabi profila za plastično prikazovanje terena na topografski karti, klimatologa pa M. M. Petrovič- ev članek o klimi Sutorine ter nadaljevanje obširnega P. /ujevic- vega dela o podnebju Hvara (poglavja o vetrovih). M. B. P a j k o v i č nas v članku „Stočarstvo na Komovima“ povede v te še malo proučene predele ob albanski meji, dr. I. S i n d i k pa kritično preino-triva fiziogeografske elemente na starih kartah jugoslovenskega ozemlja, zlasti onih Ptolemeja, Gastaldija, Mercatorja. Vrsto člankov zaključuje V. S. Radovanovič s prispevkom „Stupnjeviti otseci Babe nad Pletva-rom“, nakar slede krajši prispevki o jamah hercegovskega krasa (A. Lazič), o prebivalstvu Podgorice (I. Radulovič) in o kulturi riža v Kočanskem polju (Ljubica Stefanovič) ter končno pregled geografske literature, geografska kronika in društvene vesti. S. I. Hrvatski Geografski Glasnik, broj 3. Izdaje i ureduje prof. dr. A. Gavazzi. Zagreb 1931. V teni zvezku nadaljuje Stj. Ratkovič svojo razpravo „Rasa, pleme, nacija...“ in prihaja do zaključka, da za določevanje narodnosti nikakor ne more biti merodajen genealoški princip, pa tudi ne jezik, dasi je slednji njen edini vidni znak. — A. Gavazzi poroča pod naslovom „Interne Temperaturwellen im Vrana-See (Insel Cres)“ o svojih opazovanjih v 1. 1900., objavljenih že v „Radu“ zagrebške Akademije 1. 1902. — I. R u bič objavlja doneske h hidrografiji otoka Šolte, M. Š e n o a pa kritično premotriva geografsko nomenklaturo Jugoslavije v nemških knjigah ter po vsej pravici biča nekorektno in nedosledno ponašanje večine nemških avtorjev v tem pogledu. Značilno je, da more Šenoa poleg številnih del, ki navajajo naša imena v tujih oblikah in pravopisih, navesti le malo število takih, ki jih pišejo korektno. — Predmet zadnjega članka izpod peresa S. Š k r e b a pa je zopet problem povprečkov v klimatologi ji. Umestno bi bilo, da bi bil šte-viln im člankom, pisanim v nemškem jeziku, dodejan resume v domačem jeziku. S. I. Etnolog. Glasnik kr. Etnografskega muzeja v Ljubljani. IV. 1. 1930. — Dr. K. Oštir: Predslovansko sebirb „Zadrugar“. — Dr. St. Vurnik: Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. — Dr. R. Kriss : Volksreligiöse Opfergebräuche in Jugoslavien. — Dr. N. Žu panic: Reka Erak. — D r. F. K o t n i k : Pogodba za dobavo lesa, sklenjena med mozirskim tržanom in Zagrebčanom 1. 1796. Časopis za zgodovino in narodopisje. XXV. 3—4. Maribor. Iz vsebine: D o 1 e n c dr. M.: Ljudsko pravo pod žužemperško in soteško gorsko gosposko. — XXVI. 1—2. Baš F.: K zgodovini narodnega življenja na Spodnjem Štajerskem. — Vatovec dr. F.: Pravosodstvo na šentpavelskih posestvih v Marki onstran dravskega gozda. Muzejsko društvo za Slovenijo se je lansko leto razdelilo v dve sekciji in vsaka izdaja svojo publikacijo. Tu navedeni sta prvi po cepitvi. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. XI. 1—4. Ljubljana 1930. — Sari a B.: Drugo začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malend. — Dr. R. Ložar: Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928—1930. Prirodoslovne razprave. I. 1931. Ljubljana. — R. Kenk in A. Seliškar: Študije o ekologiji jamskih živali. — S. K a r a m a n : III. Beitrag zur Kenntnis der Amphipoden Jugoslaviens, sowie einiger Arten aus Griechenland. — S. Karaman: Uber die Synurellen Jugoslaviens. — I. Rakovec: Beiträge zur Fauna aus dem Oberkarbon von Javornik in den Karawanken. — F. Kos: Studien über den Artefaktcharakter der Klingen aus Höhlenbärenzähnen und der Knochendurchlochungen an den Funden aus der Potočka Zijalka und einigen anderen Höhlen. — j. Hadži : Opilioni Triglav-skog masiva. Rad Jugoslavenske akademije znanosti i unijetnosti. Zagreb 1931. — Dr. j. Goldberg: Godišnji i dnevni period oblačnosti u Zagrebu. — Dr. M. Salopek: Eocenska sinklinala od grada Hvara do Dubovice. — Dr. F. He ritsch: Orthoceri iz školjkovitog vapnenca kod Han Buloga kod Sarajeva iz hallstattskih vapnenaca Alpa. — Dr. A. Gavazzi: Mali oblici kamenja u tlu. — D r. I. H o r v a t : Vegetacijske študije o hrvatskim planinama. Rudarski i topionički Vesnik. (Rudarski in plavžarski Vestnik). Organ udruženja rudarskih poduzetnika kraljevine Jugoslavije. Beograd. God. II. 1930. št. 3—12. — Ing. V. Gostiša: Naša sadašnja i buduča železarska industrija. — D r. V. V r h u n e c : O važnosti domačeg ugljenog rudarstva. — D r. A. Brammall: Olovno cinkani rudnik Stantrg. — Živ. Popovič: O bakarnom rudištu Sinjakovo (Bosna). — T. jakšič: Pojava nafte u Majevici. — Dr. Kosta V. Petkovič: Geološka promatranja u bakro-nosnom terenu atara opštine Slatinske nedaleko od borskog rudnika. — V. Č u r č i č : Histerija rudarstva i topioničarstva u Bosni i Hercegovini. — Ing. N. B j e 1 a j e v : Nekoliko podataka o dubokom bušenju naftonosnih terena kot Bujavice. — Ing. Lav Baskakov: Sekundarni postanak nalazišta nafte. — Ing. Ž. P r o t i č : Rudno blago u Albaniji. šumarski list. Zagreb. God. 54. 1930. 4—12. — J o s. Gorničič: O otpremi robe i drva željeznicom. — Ing. J. Batič: Sušenje jelovih i smrekovih šuma u Lici. — D. M i 1 a n o v i č : Šume i šumarstvo u Rusiji. — J. Šušteršič: Bukva u Gorškom Kotaru. — God. 55. 1931., št. 1—8. — Ing- S tj. Kanoti: Mali šumarski posjedi Hrvatskog Zagorja. — Ing. D. Novakovič: Gdje treba tražiti uzročnike sušenju četinjastili šuma u Bosni. — Ing. R. Pipan: Dioba krajiških zemljišnih zajednica. — Ing. T. Š p a n o v i c : Meke ili ritske šume 11 Podunavlju. reonomKH anajiii EajikaHCKora IIonyocTpsa. X. 1.-2. Beorpa, 1930 31. — B. JlacKapei: IIpHa<53H 3a tgktohhky Byicyjhe, Upu r Bpxa h pymice Tope. — M. Ko j h h: TeKTOHHKa ByKyjbe h nojaße OKepa y aoj. — V. Nikitin: Prilog karakteristici eruptivnih stena iz okoline Bara. — J. MaxajjoBHb: Hame Haj-panHje TpycHe KaTacrpocJje. — Dr. K o s t a V. Petkovič: Constition geologique et tectonique de la montagne Suva planina. — M. W nu h: Feo^iouiKH h neTporpacj}-ckh caCTaB naaHHHe FlepHCTcpa h tberoBor HCTOUHor noOToacja. — M. JKhbkobhH: CpeaK>H Tpujac Ha 3aaTapy. — M. Simonovič: Rudnički potres 15. maja 1927. rjiacHHK EmorpatjiCKOr My3cja y Eeorpany. V. 1950. — aP. MHHcaB JI y t o b a h : Hckotihko CTO^apcicnx o6nwaja y nOÄHoacjy UpoKJieTHja. rJiacHHK 3eMan>CKOr My sej a y Eochh h XepucroBiimi. XL1. 1929. Capa-jeBo. — 2. CBjcKa 1929 3a xwcTopnjy h eTHorpatjjHjy: B. C Kap h h: IToCTaHaK Capa-jeBa h H>eroB TepHTopHjaran pa3BHTaK y 15. h 16. Biijeicy. — Dr.Gregor Gremo šni k: Vrednost dubrovačkog izvoza u Srbiju i Bosnu. — 1. cBecica 1930 : 3a npHpoaHe Hayice: Vince 11 z Hawelka: Geologische Reiseskizzen aus der Hercegovina, Siidostbosnien und dem angrenzenden Teile Montenegros. — XLU. 1950. 2. sveska 1950.: Dr. M. Mandič: Tragovi prastare kulture oko Glamoča. Z. Hočevar. Le Grotte d’Italia. Postiimia 1951. — Vercelli F.: 11 regime termico nelle grotte di San Canziano. — Sol er E.: Ricerche geofisiche nelle grotte carsiche. Le Monde Slave. Paris. 1951. II. 2. — Pierre Skok: Limportance de Dubrovnik dans l’histoire des Slaves. — Charles Loiseau: La persecution des Slaves catholiques en Italie. Petermanns Mitteilungen. Gotha 1951, št. 7/8. Jahrg. 77. — D r. I. R u -bič: Die Italiener an der Küste des südslawischen Königreichs. # Geopolitik. Berlin 1951, št. 19. Jahrg. VIII. — Von Handel-Mazetti: Die geopolitschen Probleme ds Adriatischen Meeres. Z. Hočevar. •Nadalje je Geografsko društvo prejelo še sledeče publikacije: W. Poppendick: Das Oderstromgebiet in seiner Bedeutung für den Binnenschiffahrtsverkehr. Berlin 1950. Inanguralna disertacija. O. Berndt: Die natürliche Landschaften des Ostseegebietes. (Versuch einer natürlichen Landschaftsgliederung durch kartographisch-synthetische Methode). Potsdam 1929. Inavguralna disertacija. Mednarodne karte v merilu 1 : 1.000.000. Na mednarodnem geografskem kongresu v Bernu 1.1891. so na Penckovo pobudo sklenili izdati geografske karte za ves svet, ki naj bi bile izdelane v enotnem merilu in po enotnih metodah. Do kongresa v Londonu (1. 1909.) so se vršile le predpriprave. Po 1. 1909. je stvar že tako dozorela, da so pričeli z izdelavo kart. Med svetovno vojno je delo počivalo. Šele 1. 1921. so pričeli znova. Vse delo so razdelili na „sektorje“, ki jih tvorijo vzporedniki in poldnevniki. Zapadni del Jugoslavije (Slovenija, del Dalmacije in Hrvatske) je pripadel Italiji, ki izdeluje karte za ozemlje med 6°—18° v. G. in 56°—48° s. š. Italija je svoje že izdelala. G ena ä L 14. Naroča se pri U f f i c i o S m e r c i o d e 11’ I s t i t u t o G e o -grafico Militare — Firenze. Kazalo Table des matieres. ČLANKI - ARTICLES. Rakovec, dr. Ivan (Ljubljana): Morfološki razvoj v območju posavskih gub....................................................... , , 3 Melik, dr. Anton (Ljubljana): Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem........................................ . , 66 Reya, dr. Oskar (Ljubljana): Smeri vetrov na Slovenskem in njih letni tok.......................................................101 Brodar, Srečko (Celje): Temperature v Potočki zijalki na Olševi 109 Savnik, dr. Roman (Ljubljana): Prirastek prebivalstva v Jugoslaviji v desetletju 1921—1931................................... 115 Ilešič, Svetozar (Ljubljana): Planine ob dolenji Zilji...............120 OBZORNIK. — CHRONIQUE. Zemlja in zgodovina (Fr. Zwitter)....................................149 Tretji kongres slovanskih geografov in etnografov (A. Melik) . . . 151 Mednarodni geografski kongres v Parizu (Anton Melik).................155 Društvo za raziskavanje jam (Albin Seliškar).........................155 Največja mesta v Jugoslaviji (R. S.).................................155 t Wolf Luckmann (S. I.)..............................................156 f Emilo J. Cvetic (S. 1.).............................................156 t Dr. J. Bayer (Brodar)................................................157 f Jean Brunhes (Anton Melik).........................................158 t Alfred Wegener. — Sedanje stanje teorije o horizontalnem premikali ju kontinentov (I. R a k o v e c)..........................159 f Pierre Termier (I. Rakovec)..........................................165 f Fridtjof Nansen (Svetozar Ilešič)..................................164 Najvažnejše ekspedicije v poslednji dobi (S. 11 e š i č).............165 Naša Slovenačka (Svetozar Ilešič)...........................................168 F. S. Copeland, Beautiful Mountains (S ve tel j)....................169 Dr. Henrik Tuma, Pomen in razvoj alpinizma (Svetozar Ilešič) . 169 Arko Mihael, Zgodovina Idrije (Fr. Zwitter).........................170 Marijan Marolt, Dekanija Celje 1. del: Cerkvene umetnine v celjski župniji (S. I.)........................................................171 Pregled meteoroloških opazovanj za leti 1921 in 1922, 1923 in 1924 (A. M e 1 i k).........................................................172 Dr. Ilugo Grothe, Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien (A. M e 1 i k , M. K o s)..............................................172 Jubiläuins-Festbuch der Gottscheer 600-Jahrfeier (Svetozar Ilešič) 176 Gortani Michele: Gorizia con le Yallate deli' Isonzo e del Yipacco (Y. Bohinec) ..............................................................178 Joso Lakatoš, Privredni almanah Jugoslavenskog Lloyda (R. Savnik) 179 Schacher Gerhard, Der Balkan und seine wirtschaftlichen Kräfte (Franjo Baš)...........................................................180 M. E. Ourcham, Some Tribal Origins, laws and customs of the Balkans (L. Ehrlich)................................................ , , , , 182 Kurt Kayser, Westmontenegro (Svetozar Ilešič)...............................184 Muriel Currey, Dalmatia (Svetelj)...........................................185 Rubič Ivo, Gravitacija susjednih žitelja Splitu (V. Bohinec).............185 Dr. J. Goldberg, Godišnji i dnevni period oblačnosti u Zagrebu (Dr. Reya Oskar)..........................................................187 H. Renier, Zum Klima der Bjelašnica (Dr. Reya Oskar)..............188 Herbert Louis, Morphologische Studien in Südwest-Bulgarien (Svetozar Ilešič)............................................................190 Baldacci Antonio. L’Albania. — Almagiä Roberto. — L’Albania (V. Bohinec) ................................................................190 Pamitjtnik II. zjazdu slowianskich geograföw i etnografow (A. M.) . . 192 Hugo Hassinger, Geographische Grundlagen der Geschichte (S. Kranjec) .................................................................192 E. von Seydlitz’sche Geographie. (Hundertjahr - Ausgabe) II. Europa (ohne Deutschland) (Franjo Baš)........................................193 Dravska banovina, stenski hipsometrični zemljevid v merilu I : 150.000. Priredil prof. dr. V. Bohinec (R. Savnik)..............................196 Ročni šolski zemljevid Dravske banovine in obmejnega slovenskega ozemlja v merilu 1 : 650.000 (R. Savnik)................................1% Evropa, politični ročni zemljevid (R. S a v n i k)..........................197 Načrt stolnega mesta Ljubljane (R. S a v n i k).............................197 Naše nove specialke (I. R.)........................................... , . 197 Milko Kos, K postanku slovenske zapadne meje (A. M.)...............198 Črtomir Nagode, Etude geologique et geographique relative au reseau ferroviaire projete en Yougoslavie occidentale (A. M.)...........198 Jože Rus, O tipu našega mesta na pomolu (A. M.)............................ . 199 Anton Melik, Kozolec na Slovenskem (A. M.)......................................199 Giorgio B. Roletto, Le developpement economique de Trieste (A. M.) . 199 rjiacHHK reorpa4>CK:or apyuiTBa cb. XII. (S. I).................................200 Hrvatski Geografski Glasnik, broj 3 (S. I.).....................................200 Ostale publikacije (Z. Hočevar)............................................... 201 Revije, ki smo jih v 1. 1951. na novo dobili v zameno za „Geografski Vestnik“. 95. Adelaide: Proceedings of the Royal Geographical Society of Australasia (South Australian Branch). 94. Perm: Bulletin de 1’Institut des reclierches biologiques et de la Station Biologique ä 1' Universite de Perm. 95. Ljubljana: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. 96. London: Geography — formerly — „The geographical teacher“. 97. Cambridge: Annals of the Association of American Geographers. 98. Ilarkiv: Zapiski ukrainskogo naukovo doslidnogo institutu Geografii ta kartografii. 99. Zagreb: Arhiv za hemiju i farmaciju. 100. Halle: Mitteilungen des Sächs.-Thür. Vereins für Erdkunde. 101. Poznan: Wydawnictwo Instytutu geograf, uniwersytetu Poznanskiego. 102. Greifswald: Jahrbuch der Pommerschen Geograph. Gesellschaft. 105. Graz: Mitteilungen des Naturwiss. Vereines für Steiermark. 104. Lille: Bulletin de la Societe de Geographie de Lille. Glede revij in publikacij, ki smo jih dobivali v zameno že poprej, glej seznam 1—92 v Geografskem Vestniku V.—VI. l^ll!i!!!!!!!!l!SI!l!l!!!!!!!!!i!!i!!ll!!!!!!!!!iiSi!i!!!!!!l!ililijii!!!!H!illii!!l!!!!!!!!!!iii!!!!!!!!iii!!!!!!i!iii!iii!!!i!!!i!!n | PRIPOROČAMO: | M PAVEL KUNAVER: H ZADNJA POT KAPITANA SCOTTA ;Vv= Po Scottovem dnevniku in drugih virih. Cena broš. knjigi Din 36*—, vezani Din 46'—• =jji H JUŠ KOZAK: M BOJ ZA MOUNT EVEREST lj£ Cena broš. knjigi Din 36’—. vezani 46*—. Ss! If FRIDTJOF NANSEN: Ü I V NOČI IN LEDU 1 ::/f Priredil Pran Albrecht. Cena broš. knjigi 36*—, vezani Din 46*—. §•• M ANTON MELIK: M 1 JUGOSLAVIJA | M 1. DEL: Zemljepisni, statistični in gospodarski pregled. Cena knjigi Din •«)•—, na boljšem ijj ijvf papirju Din 50*— žjji =£ II. DEL: Zemljepisni pregled. Cena knjigi Din 4' 3 _________________________ i!lii!!-i ................................................. I KNJIGARNA KLEINMAYR & BAMBERG LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. 16. Najstarejša knjigarna v Jugoslaviji (obstoja od leta 1780) se priroroca za dobavo slovanske kakor sploh svetovne literature po originalnih cenah založnikov. Posredovalce ima v vseh večjih evropskih mestih. LIBRAIRIE KLE1NMAYR & BAMBERG LJUBLJANA YOUGOSLAVIE fondee en 1780, la plus ancienne librairie du Royaume, se recom-mande pour la fourniture des livres et journaux internationaux et yougo-slaves aus prix les plus bas. ■ 1 BUCHHANDLUNG 1 KLEINMAYR & BAMBERG I LJUBLJANA JUGOSLAWIEN besteht seit ungefähr 150 Jahren am Orte und ist die älteste Buchhandlung im Königreiche. Sie empfiehlt sich zur Besorgung aller in Jugoslawien und sämtlichen Ländern der Welt erschienenen Literaturerzeugnisse. •: ; t ; n I* j;:--:;:::::* ii ■;::: I;;: ;:ttiiii ;::; f :::'•; ::;*»i;;::;;;;:'-T;!i»;rj-:r:*f?7; Y^iiiii;::fi;;iiiiiiiii;::;:iiiiiiiiiiii;:-;.iiiiiiiiiii:: :;.iiiiiiiiii: -i.iiiiiiiiiii:::iiiiiii.iiiiii:::.iniiiiiiii;-iiiiiiuiiiii;:::iiiiiliiiii;:”;;iiiiliiii;;:??:;;iillllliii Ustanovljena leta 1889. Telefon št. 2016 Poštni ček. račun št. 10.533. MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA (GRADSKA ŠTEDIONICA) LJUBLJANA PREŠERNOVA ULICA 3 sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun PROTI NAJUGODNEJŠEMU OBRESTOVANJU. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. S Stanje vloženega denarja S S nad 480 milijonov dinarjev // Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem svojim premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.