► A nt MEDDOBJE LETO III 1956/57 Urejujeta. Zorko Simčič in Ruda Juireec FRAGMENTI O NAiPlUHU (Ignacij Lonček, Buenos Aires) ............................217 SIBILA IZ KUME (Rafko Vodeb, Rim) ................................................................229 MALA SESTRIČNA JOAN (Vinko Belič«, Trst) ................................................231 MATERI ZA POGREB (Rafko Vodeb) ..................................................................236 RAZMIŠLJANJA OB RAZGOVORIH (Milan Komar, Buenos Aires) ............237 ŠTIRI PESMI (Milena Šoiukal, Chicaigo) ................................................................244 F. M. DOSTOJEVSKI (Pavle Krajnik, Buenos Aires) ........................................246 PEKLA PETI SPEV (prevoid iz Danteja: Tine Debeljak, Buenos Aires) .... 256 ZADNJI KRAJEC (Marijan Willempartl Buenos Aires) ..................................261 ČAS NA TRIBUNI K ANKETI 1957 (Vladimir Kos, Tokio - Drago Lavremčič, Chigwell Karel Rakovec, Buenos Aires) .............................. 281 ČRTA IN PROSTOR NAPORI, France Štele, Esej o arhitekturi - Josip .Plečnik, Dela (Marijan Marolt, Buenos Aires) ............................. 285 GLEDALIŠČE BRANKO ROZMAN, ROKA ZA STENO (France Papež) ........ 291 KRONIKA RAZGLAS KNJIŽEVNEGA NATEČAJA SLOV. KULT. AKCIJE; V SPOMIN ARHITEKTU PLEČNIKU; iSLOVENCI NA ANGLEŠKEM; OPOMBE K PETEMU SPEVU DANTEJEVEGA PEKLA; ZBORNIK KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE 1957; KULTURNI VEČERI SLOV. KULT. AKCIJE ........................... 294 Revijo je opremil Milan Volovšek. IGNACIJ LENČEK FRAGMENTI O NAPUHU I. Še vedno mnogi in upravičeno razmišljajo in razpravljajo o krizi, današnjega čaisa, o koncu novega veka in o začetku novega obdobja človeške zgodjbvine, ki nima iše svoje podobe, ne svojega imena.1 Kakšno bo to bodoče novo, še ne vemo. Vemo le: če naj se na tem našem svetu, nai istem kraju, zgradi nova stavba, mo-mora stara proč; more se stara, porušiti ali nenadno, kakor ob potresu, ali pa polagoma, brez vidne katastrofe, a mora .se umakniti, da nastane nova. V našem končnem svetu nastajanja in preminevanja ni mogoče drugače.2 A kriza časa je v dnu vselej tudi kriza človeka.3 Sam je notranje v krizi in jo obenem vnaša v zunanji svet; povjzroča jo, nosi, trpi. Ob koncu vsakršnih analiz sodobnega stanja zadenemo np. —človeka. Zato bosta novi čas in novi svet, ki se v krizi rojevata, v veliki meri takšna, kakršen bo novi človek. Tudi zanj velja: nov bo le, če bo stari preminul. "Le kjer so grobovi, so vstajenja", je dejal Nietzsclie.4 Človek sam naj se pre-novi, prie-rodi, na novo rodi. Toda, kdo je ta človek, ki naj se "prerodi"? Praktično smo pogosto kakor platonski suprarealisti, ali pa kot srednjeveški nominalisti. Ravnamo dejansko tako, kakor da bi šlo za "človeka na sploh", ki ni ne jaz, ne ti, ne kdo drugi med naimi, marveč nek "človek sam na isefai". A tega žal nikjer ni in ga nikoli ne bo. Skrb za tega človeka je tako skrb v prazno, v nič, in je dejansko beg jpred prerodi tvitjo resničnega, to je: konkretnega človeka: sebe. Ali pa nam je "človek v krizi" le skupno ime (namen), beseda, in tako ostane spet vse le pri — beseda. Tudi to ni nič. Nov čas se bo rodil le z rojstvom novega poedinega človeka, ki sva jaz in ti. Najprej jaz. Vse drugo so utvare in prazno besedičenje. V meni naj nekaj umre, da se bo rodilo drugo, novo. 1 Zadevnih del je skoro nepregledno mnogo. Med najnovejšimi omenim le: G. Marcel, Les Hommes con tre l'Hiumain; pri roki imam nemški prevod: "Die Emie-drigung des Menschen, Frankfurt 1957; R. Guandini, Die Kultur als Werk und Gefaihrdiung, Wiirzburg 1957. 2 Th. Hacker, Wais ist der Meniseh, Miinchen 1949, 17. 3 Prim. Th. Steinbiiohel, Die christliehen Lebenshaltungen in der Krisis der Zeit und des Mensohen, Frankfurt 1949, 35 in nasl. 4 "Nurr wo Graber sind, gibt es Aufersbehungen." Cit. pri A. Riehl, Fr. Ni etzsche, Stuttgart, 9 izd., 1923, 32. Kaj naj umre? Mnogokaj. Ni nobenega dvoma, da je z današnjo krizo združen (kot vzrok, nosilec, učinek) nek kaos, to je: bitna neurejenost, nered. ^Stvarstvo samo v sebi je sicer urejeno; sledi vase položenim zakonom božjega duha. A kolikor ima človek moč in oblast nad stvarmi, more vnašati vanje nered. Kadar to dela, kaže, da je sam notranje neurejen, že zato, ker red zanikuje, riuši, prevrača. Tedaj s človekom, in tako is svetom in časom, nekaj ni "v redu". Zato je v krizi. Resnična pot iz krize je torej nujno pot iz nereda do zopetne, novi časovni situaciji primerne vpostavitve in ostvaritve tega, kar so misleci srednjega veka izražali v temeljni, tehtni in vsebinsko polni besedi: ordo, red.5 Brez /tega bo novo spet — kaos, zato sicer nekaj drugega, a ne nekaj tako novega, kakor pričakujemo: nekaj v bistvu urejenega; nov človek in nov svet, a "v redu". Premine naj torej v človeku, v meni, vse, kar pomeni in povzroča ne-red', da bo novi človek, novi jaz, mogel na razvalinah kaosa polagati temelje novemu, urejenemu času. Red pa obstaja v pravilnem razmerju. Je skupek pravilnih odnosov, človek je potemtakem "v redu", kadar je v pravih odnosih do celotnega kosmosa bitij: do Boga, <3(o) sam sebe, do drugih Ijiuidi in do reči. Teh osnovnih odnosov ne postavlja sam in samovoljno, marveč so mu, že dani, naloženi. Temelje namreč na naravi bitij, nad katerimi se pno; kakršna so bitja, takšni so nujno odnosi med njimi. Človek jih le odkriva, razbira in — jemlje nase. Zato je pravi, objektivni red izraz stvarnosti, človekova urejenost je upoštevanje te stvarnosti, nered pa je nestvarnost', krivično nasilje nad realnostjo. Neurejen človek je zato v bistvu nestvaren: ne ozira se na to, kar je in kakor je. A prav v tecn je že prvi in osnovni nered, ki je vir .malone vsem drugim: takšno nestvarno zadržanje namreč podira klasični temeljni red: bonum — verum — res. "Redo-ljuben" in "redovit" človek se y svojem svobodnem ravnanju odloča za to, kar je dobro in prav; kaj je dobro in prav, mu odkriva um . S tem pa bistveno okrne svet in sam sebe. Vidi le tvarni svet in še tega le pri vrhu, ker takšen poglecl ne seže v skrivnostne globine bitjja, in njegove (bitne vrednosti, marveč obstane le ob njegovi porabnosti in koristnosti za človekove snovne namene. Zgublja smisel za (človekovo duhovnost in za njen primat in1 tako okrne svojo osebnost.46 Človek postaja vedno Jbolj nekakšna tvarna reč, nek stroj' med drugimi stroji, številka v brezosebni masi; takjol izgublja sam sebe. Tak po-isnovljen človek pravzaprav nima ničesar, kar bi ga bistveno dvigalo nad tvarni svet, v mejah tega sveta pa je le neznaten, drobec, ki je kakor, nič v primeri z gigantskimi stvaritvami moderne tehnike. Te ga takol prevzamejo, da le od njih pričakuje odrešenja; visi na njih z nekim religioznim zaujpanljem. Priklenejo ga nase in- uklenejo v svojo službo: postaja suženj tehnike in njenih del. Tako tudi beg v to področje nič ne pomaga: konec napuha je tudi tu konec človeka. Hotel se je po-božiti, pa ise je raz-ičlovečil. Absolutni gospod je postal suženj v snovnem svetu. Avtarkija napuha človeka uniči. In še po drugih poteh ga vodi v krizo. S tem pa je tudi nakazano, da vodi pot iz današnje krize le preko vpostavitve osnovnega bitnega reda: Bog je in je nedosegljivo nad človekom. Človek ni Bog, je pa ustvarjena podoba božja. IPtodoba nima svojega smisla sama v sebi, marveč v tem, čigar poldoba je. Človekov smisel je: k Bogu težiti, ne pa "Bog biti". "K Sebi si nas ustvaril in je neimirno naše srce, dokler ne počije v tebi."47 "Biti kakor Bog" je karikatura prave bogopodobnosti, ki ostaja v mejah kreaturnosti; da je teženje k Bogu zamenjal s teženjem po poboženju, je usodna zmota in tragika napuhnjenega človeka. A še v tej tragični zmoti je nehote priča za Boga in za človeka, d|a je "bitje - k - Bogu".48 Človek je po naravi "homo viator", na poti k Bogu., kj vedno polnejšemu izoblikovanju božje podobe v sebi. Je transicendenčno bitje, kakor pravijo moderni (n. pr. Scheler, Jaspens, tudi Heidegger49) : teži neprestano in brez miru v to, kar sam ni, v .več, kar sam: je, v nad-človeško, k Bogu. Človek hoče biti velik, a prav vitem seganju preko sebe, v takšnem samopreraščanju (transcendit) je človekova resnična veličina, ki je pa napuhnjen človek ni zmožen; umišlja si, da je na vrhu, zato nima več kam više težiti; ositaja, kar je: pravzaprav še res človek ne, če Je človekovo bistvo v tramscendenci. Človek hoče gospodovati sebi in drugim; v tem je ena potez božje podobe v njem. A že njegovo ontološko sredinsko mesto v kozmosu bitij kaže, da more prav gospodovati navzdol, le kdor služi navzgor. Le kdor Bogu služi, je sposoben, gospodovati sebi in drugim. Avguštinov: "Deo servdre 45 Nav. Der Christliche Sonntag, 1956, 38- 46 Osebnost v pomenu Personsein, ne Personlichkeit. A. Auguštinj Izpovedi I. 1, Celje 1932, 1. 48 Prim. Steinbuchel, Lebenshaltungen 74. 491. M. Bochenski, Europaische Philosophie der Gegenwart, Bern, 2. izd. 1951, 179, 198. Heinen, o- c. 290. regnare est" hoče p,rav to reči: gospodovati pomeni Bogu služiti.60 Sicer postane gospodstvo nad seboj gola isamovoljnost (sebi-čnost), gospodstvo nad drugimi pa zasebna ali javna diktatura, brez pravičnosti, dobrote, spoštovanja, ljuibezni, kar vse ima zadnjo dimenzijo v Bogu. Vse to je še neizmerno poglobljeno v krščanstvu. Človek je resnično nad-človek, v nekem realnem smislu po-božen: otrok božji, posinovljenec, a še vedno in še bolj ves stvar božja. "Nova stvar" sicer, a stvar (creatura). (Do te višine se ne povzpne samovoljno in s svojo močj(ol, marveč ga Bog dviiga k sebi, brez njegovilh človeških naporov in zaslug, le iz milosti. Krščanski človek more zato biti ponosen, a nikoli napuhnjen. človek je hotel postati "kakor Bog", a Bog je resnično postal — človek. Samopoboženju človeka stoji nasproti učloviečenje Boga. Forma Dei — forma servi (Pil. 2, 6). Obraten proces. V Kristusu je izraženo in utelešeno najbolj radikalno nasprotstvo človekovemu radikalnemu napuhui. To nasprotstvo je zato tudi osnovna drža res krščanskega človeka. A vendar se je tuidli krščanski človek 1 v mnogočem dal zapeljati v ta napuh. Kdor ni toliko napuhnjen, da (še hoče in more objektivno in globlje pogledati vase, bo neko mero, vsaj sledi, te mapuhnjene miselnosti v sebi odkril. Le to ali ono morem nakazati, še vedno smo v* marsičem otroci razsvetljenstva: človek hoče vise racionalno dognati in presoditi; česar sam ne uvidi in ne doume, kar noče notranj« priznati. Vse iracionalno (n. pr. čustveno) |je manjvredno, nad-racionalmo je vsaj sufmljivo, skoro nerealno, utvara. Za skrivnostno v Bogu., v človeku, v svetu nima ne smisla, ne volje. Najgloblje mu je tuje. Takšno zadržanje se upira nadnaravni veri, je vir dvoma in težav, poplitviuje religioznost, nekako sekularizira božje. Svobodo ume izključno kot "svobodo od" česa, ne kot "svobodo za" kaj. Hoče biti prost vezi, neodvisen, sam svoj gospod. Relativno avtonomijo poedinih kulturnih področij (gospodarstva, politike, umetnosti, itd.) jemlje v pomenu absolutne neodvisnosti od etičnih načel in tako v dnu od božjega igospodstva. Tako si umišlja, da more početi, kar hoče. Podobno v zasebnem življenju; sicer ni vsak greh iz napuha, a vsak je izraz napuha: človek stavi j a svojo voljo nad božjo. V vsakem grehu tiči tista miselnost: bosta kakor Bog. Non isierviam. Pt> kantovisko mui je religioznost le sredstvo za nravno življenje; komaj razlikuje etiko od religije. Mnogi se Boga le "poslužujejo" zase. Je le, da nam, pomaga; iščetoo ga, ker in kadar ga potrebujemo, da dosežemo to, kar saimi v svojih načrtih snujemo in hočemo: Bog naj služi človeku. Molitev (adoratio) se umika prošnji; včasih pa je "molitev" le še samohvala: človek stoji pred Bogom v pozi farizeja v templju (>Lk 18, 14). Vse oblike radikalnega napuha povzročajo nered in krize v človeku in v svetu. Napuh je "eksistenčna oblika pekla"5* in pekel je kaos. Vise je na tem, da človek!, prizna pravi red: Boga nad seboj, in da ta red upošteva, uveljavlja, uresničuje. Zato pa mora v njem umreti napuh. III. Individualna težnja "biti kakor Bog" pomeni zadnjo stopnjo napuha. Iz tolikšne višine ni mogoče zreti na vse drugo drugače, kot "od zgoraj navzdol": vse je pod njim, nič nad njim, nič ob njem. Bog je po svojem bistvu eden in edin; analogno človek, ki se je postavil na mesto božje, ne trpi enakega ob sebi. Iz mnogovrstnih razlogov napuh ne seže vedno tako visoko. Vselej pa obstoji vsajj v težnji, povzdigovati se nad to, kar isam res je in nad druge, predvsem nad svojo okolico. Za večjega se ima ali na sploh, alii le na enem in drugem področju: intelektualnem, znanstvenem, umetniško-ustvarjalnem, socialnem, etičnem, religioz- 51 "Existenzforen der Holle", Bolim, o. c. 432. nem in, še na drugem. Šteti se za višjega od drugih ni že nujno napuh; takšno samo-•ocenjevanje more biti stvarno utemeljeno, pravilno, kadar namreč iso njegove osebne vrednote dejansko višje in večje. Ponos še ni napuh. Tudi težnja, postajati večji, popolnejši, zaslužnejši ni le upravičena, marveč ije prav način človeške avtentične eksistence (se sistere ex). Samopreraščanje je njegova bitna in etična naloga. A že ta izraz kaže, naj gre prizadevanje formalno bolj za tem, da postaja večji od tega, kar sam je, kakor pa večji od drugih, preraščaj naj sebe, ne drugih; mnogo odvili od1 pogleda, kam je obrnjen. Toda vse to že ne zadeva več našega razmišljanja. Napuhnjen na -tej stopnji je torej, kdor se ima sam in hoče veljati pri drugih za več, kot resnično je; sam se povišuje in drugi naj ga poveličujejo, pripisuje si sposobnosti, uspehe, zaisluge, ki jih nima, ali večje, kot jih ima; prideva zgolj sam sebi, kar je prejel od drugod. V vsem 'svojem prizadevanju in ravnanju išče prvenstveno (bolj ali manj zavestno), kako bi ohranil, utrdil, dvignil ,svojo osebno "veličino", svoje mesto nad drugimi. Vrednost oseb in reči ocenjujte po tem, koliko služijo njegovemu napuhu. Tudi tu se torej človek postavlja na krivo mesto. Vse imiotri m presoja iz napačne perspektive. Na zmotnem vrednotenju sebe in drugih gradi svoje odnose, ki tvorijo tako zmoteni red, nered. Oblik tega horizontalnega napuha je na poedinih področjih človeškega življenja zelo mnogo in mnogovrstnih. So razni načini istega napuha. Na enem ali dveh primerih je že t,mogoče videti njegove poteze in tudi posledice. Na kulturno-uistvarjalnem področju, na primer, kaže človek svojo napuhnjenost, kadar precenjuje svoje delo. Ni treba, da bi šel tako daleč kot Nietzscihe, ki je o svojem delu "Also sprach Zarathustra" dejal, da je "dogodek brez vzgleda in primere v vsej literaturi, knjiga knjig"; z njo da je "podaril človeštvu najglobljo knjigo, kar jih je fcdaj imelo"S2, nekakšno anti-biblijo. O knjigi "Umwertung aller Warte" je pisal Deuisseniui, da bo "zgodovino človeštva preklala v dve polovici, v dobo pred njo in v dobo za njo",53 sevieda, če jo bodo umeli. To je že patološka skrajnost; vendar tiči nekaj takšne megalomanske 'miselnosti rado v človeku, ki piše ali sploh ustvarja. Zmotno precenjevanje ga zaziblje v samozadovoljstvo, v "počitek na, lavo-rikah", kar pomeni konec napredka, prizadevanja za večje in boljše. Tisti pa, ki jih takšno krivo hvali sanje premoti, zgubljajo ismisel za resnično visoko kvaliteto. Kulturna ravan pada. To, kar je Nietzscihe izrazil naravnost in odkrito, se navadno iskriva za čim drugim; kajti tudi napuh zahteva včasih zunanjo ponižnost in skromnost. A pokaže se n. pr. tam, kjer človek tudi objektivne in dobrohotne, čeprav odkrite kritike ne prenese brez (vsaj notranje, tihe) osebne zamere. Kdor je zaradi nje osebno užaljen, kaže, da mu vendarle ni "za stvar", ne za izpopolnitev svojega dela in znanja, marveč prav za osebo,'i za isvojo le umišljeno, a nedotakljivo višino in veljavo. V kritiku vidi le človeka, ki to njegovo višino podira in se is svojo presojo postavlja nad njega; to je, kar ga boli in včasih vodi celo v sovraštvo. Dejansko postaja v takšnih razmerah konstruktivna kritika skoro nemogoča ali pa brezuspešna; oboje je v škodo kulturni rasti. Na spekulativnem, posebno filozofskem področju, je preveč samozavestno postavljanje trditev in sodb, kot da ibi bilo vise do konca dognano, vsestransko osvetljeno, nedotakljivo iizvestno, neredko znamenje napuha, nekakšne vsevednosti in vse-gotovosti. Problematika se zakriva im problemi, ki so, ostajajo nerešeni. Neka svojska nevarnost je končno v avtobiografski literaturi. O H. Millerju pravi n. pr. Bohm, da "na dnu ni zapisal niti ene vrstice o čem drugem, kakor o 52 Cit. Riehl, o. c. 134. 53 Briefe, I. 370; nav. Riehl, o. c. 142. 64 "Jim Grund hat er nie eine Zeli le iiber etwas anderes als iiber sich selbst ge-schrieben... Seme Selbisteinischatzung iibersohreitet oft genug die Grenze zum Grossenwahn " O. c. 431. ■sebi", a o sebi da piše z že bolestno-domišljavim sal mopoveiičev a n j e m 54. Da more napuih voditi celo do izrazite neresnice, kaže primer pesmice konvertitinje Luise Hensel, M je lažno opisala razmerje do pesnika Cl. Brentana in tako Bkvarila zgodovinsko podoba njegovo in svojo. Po njenih avtobiografskih zapiskih ni samo onai sama konvertirala brez vsake njegove pomoči, marveč je tudi njega privedla nazaj v Cerkev; na podlagi novo odkrite (1956) korespondence med njima pa se je pokazalo, da je Brentano brez nje, celo vkljub njej, našel pot nazaj v Cerkev, a ona le z njegovo pomočjo in vodstvom; iz protestantizma v katolicizem. Sodijo, da iz napuha ni hotela priznati, da ji je on pomagal; ona je pomagala njemu!66 Takšni primeri so značilni. S tem pa zadenemo še na drug način, kako napuh ruši naravnost kvaliteto kulturnega ustvarjanja. To se godi, kadar človek besedo "ustvarjati" jemlje že skoraj v svojskem teološkem pomenu: 'iz nič nekaj narediti. Zanaša se na svoj talent, ki vzemimo, da ga res ima. A nadarjenost sama je bolj formalna sposobnost kot vsebinsko bogastvo; a je bolj: orodje kot vir. Ne pomeni vrojenih idej, ne vroje-nega znanja. Kdor ije nadarjen, je bolj Sposoben, da kaj ve /in zna, a da zrna, zato je tudi njemu potreben študij. Iz nič torej tudi tu ni nič. -Študirati pa pomelni sprejemati od drugod in od drugih, že smo videli, da napuhu jen (človek tega noče; ne mara darov. A že talent sam je dar. "Kajj pa imaš, česar bi ne bil prejel? če isi pa prejel, kaj se ponašaš, kakor da bi ne bil prejel?" (1 Kor 4, 7). Čim večji je talent, tem bolj nosi na sebi značaj podarjenosti, milostnosti. Vsi vemo, da ni od nas, ni maše delo ne naša zasluga, pač pa naša — naloga.66 Ta ni v tem, da se z njim ponašamo in poveličujemo, marveč da z njim gospodarimo, t. j. šele pridobivamo in tako bogatimo sebe in druge, človek ni bitje, ki že ve; je "bitje, ki vprašuje",67 in to ne le v začetku, marveč vse življenje. "Kdor pa vfprašuje, priznava, da ne ve", je pripomnil že Aristotel.6« že to priznati, je maputhnjenemu človeku težko zato tudi vpraševati (on že vse vte). Še teže, ko vi^di, tlla he najde odgovorov sam v sebi, sam iz isebe, brez tuje pomoči, kakor bi hotel (v smislu Fichiteja in Sartra). Človek raste diutovno le v komunikaciji (Jaspers), v stiku, zvezi, srečanjih z bitji. Živi od duhovnih darov in opor iz sedanjosti in preteklosti. Le kdor sega iz sebe, kdor je odprt, da prejema, zajema 'in privzema, v sebi asimilira, potstaja resnično bogatejši. Le tajkšen pa tudi more dajati. Iz tega sledi, da je kulturno ustvarjanje le tedaj bogato dajanje, kadar temelji na nadarjenosti, oplojeni s prizadevno in zadostno pripravo, z resnim in mmogostranskim študijem. Kdor drugače misli in ravna, je prevzeten; prevzetnost pa je oblika napuha. Napuhnjena samozadostnost ga omejuje na samega sebe in ga bistveno okrne. Samo vase zagledani in zaprti človek, ki hoče črpa/ti in dajati le sam iz sebe, postaja vedmo bolj reven in prazen, zato kulturno neploden in nepomemben. Ko je Heidegger dejal, da je samo «a umevanje Nietzscheja treba prej deset do petnajst let študirati Aristotela6®, je s tem povedal, kako težko je ivičaisiih umeti že povedano misel, kaj šele najti resnico. Kdor jo resr(j išče, kmalu občuti, kako le s težavo in velikim trudom se je mogoče dokopati do nje, malce naprej, ali do večje jasnosti, izvestnosti, globine, celotnosti. Koj1 hitro ga mine Jnapujh in hvaležen je za vsak drcibec, za vsak namig, ki ga najde pri drugih. Da ne velja 66 O tem B. Hfirzog, Luise Hensels eribauliche Zvvecklegende, v Der christliche Sonntag, 1957, |2|34. Omenjena netočnost je še v Jaklič, Po svetli poti, Buenos Aires, 1956, 198. 56 B. Haring, Das Gesetz Christi, Freiburg, 1954, 549, 554. 57 "Fragendes Wesen". P. Mianecki, Die Stunde der Heilingen, Stimmen der Zeit 1956, 81 (V. 159). 58 Mettaf. I- 2. Obras completas, II. IBuenos Aires, 1947, 50. 59 Was heisst denken, Tubingen 1954, 70. to le za znanstvena področja, marveč sorazmerno tudi za umetnost, je pokazal prepričevalno A. Geržinič60; tudi umetnik potrebuje neprestane ispopolnitve, .mnogovrstnega študija,, razgledov in opor. Tudi on je še vedno "na potu", nikoli na vrhu, na cilju. Velik umetnik more postati le ponižen človek, ki je vedno še tako ''majihen",da hoče in more rasti, ne le tehnično, marveč tudi v globlje spoznanje skrivnosti v svetu bitij, posebno človeka. Po teh in še drugih poteh povzroča tako napuh razne krize v kulturnem ustvarjanju, posebno še krizo kvalitete. Premagovati v sebi napuh je eden važnih pogojev za kulturno rast in višjb ravan tudi med nami. A že iz omenjene izolirane zaprtosti v svoj samozadostni jaz, moremo dalje (sklepati, da napuhnjen človek ne najde poti do bližnjega, zato tudi ne v resnično skupnost dveh ali večih. Napuh pomeni negacijo mnogih osnovnih družbeno tvornih sil; ruši skupnost. Kdor gleda le nase, vidi tudi druge le v odnosu k sebi. Ker hoče (biti višji, nad njimi, morajo v njegovih očeh drugi ostajati pod njim; resnično notranje spoštovanje ni več mogoče. Vse veliko, lepo, dobro v njih pomeni zanj prikrajšanje, omejevanje, ogroženje lastne veličine, zato neko ponižanje. Vrednote izven nijega ga zato bole; sovraži jih (vvertfeindlich). Noče jilh priznati za ^o, kar so (wertblind), zato jih iskuša podreti,, uničiti: jedko kritikarstvo, sovražno, poniževalno in nestvarno kritiziranje, ki pred njim nič ne obstane, je delo in izraz tega napuha. Vse pozitivno obda z zavistjo; sumniči, obtožuje, obsoja, vali .krivdo raz sebe na druge. Same odbojne sile. Prepadi so vedno globlji. Ne idaje ničesar, da ne bi česa zgubil; ne prejema ničesar, da ise ne bi ponižal: resnično človeškega srečanja ni. Ljubezni ni. "Ljubezen ne išče svojega" (1 Kor 13,5), je ne-sebi-čna, napuh pa hoče vse sebi, v svoje poveličevanje. jLjiufoi le, kdor zapusti oekost svojega jaza, kdor gleda na druge brez ozira na svojo korist, kdor sebe pozablja in ise razdaja. Napuh tega ne zmore. Ljubezen služi, napuh hoče gospodovati s svojega vzvišenega mesta. Ne pozna resnične hvaležnosti, nesebičnega prijateljstva. V svetu napuha ni topline, ni veselja ne miru; nemirna skrb, mrzka sebičnost, topo pehanje za svojo "veličino" ubije vse to. Je svet brez ljubezni, a dežela brez ljubezni je pekel, kaos, kriza. V dnu ostane človek sam, samoten, nenaravno okrnjen kot družbeno bitje. Ena najznačilnejših potez današnjega čaisa je kriza človeških odnošajev. Ljudje ne najdejo več drug drugega tako, da bi tvorili resnične, notranje povezane in trdne skupnosti. Vse trpe na tem, od družine do mednarodne družbe. Tudi naša društva in občestva, s še tako plemenitimi in visokimi smotri. Velik del tega je od napuha, ki vnaša nered v odnose med ljudmi". To je čutiti tu|dii v skupnem kulturnem prizadevanju naših ljudi v zamejstvu. To so samo trije fragmenti o napuhu in le fragmenti. A že je ^jideti, da je tisto, !kar naj v naši notranjosti umre, v meni in tebi, prav ma(p(uh v vseh svojih oblikah in izrazih. Le tako bo možno resnično srečanje z Bogom in ljudmi: človek v redu in svet v redu. Kaj mora imeti in kaj si mora pridobiti umetnik, Vrednote III. 1956, 25-3;9. 61 Obširno o tem Steinbiichel, Lebenshaltungen, 137-161. RAFKO VODEB SIBILA IZ KUME i. Staro sonce, meženo, visi nad srebrnim morjem in bel oblak razpira belo dlan nad potopljenimi otoki. Tu sem ostal, na suhem brodolomec, pod južnim sijem. Med prsti stiskam prgišče rožmarina in s hodnim jadrom si zakrivam krvavo ranjene oči: Še to meženo staro sonce je preveč, za nas, Sibila iz Kume! II. Črni konji orjejo raečo prst med oljkami in v vetru lahki lovor j ev pelod ponižno lega na mojo stezo. Pa nisem romar. Nisem tvoj romar, Sibila: meni je stepski veter v panonskih hrastih tulil usodo. Med ogoni trpki marec spleta vrbam zelene lase, pod dorskim stebrom belo cvetejo koprive, rumeni pesek se v grobovih pretaka vedno niže in pod oboki stoterih oken pijani veter plaši netopirje. Kaj bi igrala: roka se ti trese in ko prezgodnji mrak, slepar, po kamenitih dvorih razobesi črne sence, se ti iz kotov lopovsko dobrika strah s poševnimi očmi. VINKO BELIČIČ MALA SESTRIČNA JOAN Sredi najbolj razpaljenih dni je nekdo pripeljal do naše hiše drobno gospodično. Za naslov je zvedela na policiji, ulice in števtiike, kjer bivamo, pa ni mogla najti sama — tako kakor še nihče doslej, zakaj naš dom je krotek, ograjen in skrit. Živahno je govorila po angleško in se smehljala, ko je videla, da je ne razumemo. Pomagati pa si ni mogla z ničimer drugim nego s prikupno domačnostjo — tako kot da bi si bali davni znanci in bi nas že od nekdaj nekaj družilo. Napisala je s svinčnikom na papir svoje ime: JOAN MISHICA. Podčrtavala je priimek in ga otroško mehko izgovarjala "Mišika", pri tem pa me gledala tako živo in zaupno, da seimi nenadno ves odprt od presenečenja vzkliknil: "You mnst pronaunce this name Mishitca and no Mishica!" Gledal sem jo v oči in ponavljal: "What a surprise!" Davno nekoč, v sinjem jutru poti — komaj sem se naučil dobro pisati — mi je mama ob svetlorumenih urah nedeljske tišine prinašala pisemski papir, peresnik in črnilo: "Pisal boš teti v Ameriko!" Sedla je poleg mene ter mi narekovala besede spominjanja, hvaležnosti in ljubezni. Nazadnje sem napisal naslov: Mrs. Katarina Mishica... Calumet. Micli. ... North America. Bela kuverta, moja otroška, a zavoljo tujih besed tako učena pisava, modra znamka — in pismo je padlo v rdeči nabiralnik. Od jeza pri mlinu globoko med kostanji in škarpo je bilo čuti šuimenje vode, ki se je mešalo z žilavim ihtenjem cirkularke. Koliko veselja in olajšanja so nam prinašala njena pisma! Saj nobeno ni bilo brez zelenega dvodolarskega bankovca, ki je dišail tako nenavadno v najini hudi, težko prikrivani revščini. Na — in zdaj sem tu, kjer ne šumi noben potok in ne poje nobena žaga, le moji otroci se gnetejo okoli male gospodične, ki ji naš domek po vsem videzu nadvse ugaja — mi pa je še ne poznamo! Napisal sem kot v davnini: Katarina Mishica. "O yes, ye-es!" je vzkliknila in govorjenje ji je začelo vnovič vreti iz ust.. Prosil sem jo, naj govori počasi. Nastežaj selm/ odprl vratca v skromni zaklad svoje angleščine in obšel me je neugoden občutek, da imam pretesno lobanjo. Toda vratca so bila odprta in spomin me ni pustil na cedilu. Joan je pred ime, ki sem ji ga napisal, naredila križec An zapisala letnico, ] 'J51, zrav^en pa številko 93. Nato je naštela obroke, ki jih je imela ta teta. Eden med njimi je bil Jaseph, ki se je — sam rojen v Ameriki — poročil z Američanko. Hodilo se mu je četvero otrok: dva sina in dve hčerki. "I'm ime of this two daughters... I'm twenty s&ven years old... I'm teacher!" Vnukinja ljube, nepoznane tete Katarine Mišice, sedemindvajsetletna učiteljica — od kod? "Bila sem na Selih, na Paki, na Kvasici — s Kvasice je moj stari oče." Pred mano se je razprostrl svet otroških let — poldrugo desetletje bo, kar sem ga nazadnje videl — in Joan prihaja od tam, kjer so ji povedali, kje bo našla še enega od sorodnikov. Spomnil sem se Sel: tam je živela teta Meta, "selska teta". Mama me je včasi poslala tja, kjer je kar mrgolelo kokoši in od koder sem se vračal s krhlji, s pollitrom masla in kakim jajčkom. Teta Meta je imela moža v Ameriki, živela je sama in se nekako zapustila. "Nenadno pa je podedovala neznansko denarja," sem pripovedoval Joan, "in stopila je v veselje — na vsa jadra! Ob nedeljah je hodila po krčmah, pila, plačevala fantom za pijačo in rahlo zardela v drobni ostareli obraz plesala. Dolgo ozko črno krilo se ji je ko zvon sukalo po podu in čez lepe svetlomodre oči so ji silili prameni las. Vaščanke so sklepale roke in se spogledovale." "Teta Margareta je umrla," je pripomnila Joan. "Umrla je," sem ponovil. Nisem vedel, da ne živi več, a Joanino novico sem sprejel z vdanostjo človeka, ki ve, da ljudje ne morejo še dalje živeti, ko je že umrl njihov čas. Selska teta je bila sestra moje stare mame Marije, ta pa je umrla, ko še aisem dopolnil osem. let — še preden sem bil pri birmi. Ko je ležala na parah in se mi je kljub živahnosti varovalcev začelo nepremagljivo dremati, sem zlezel na visoko posteljo in se ulegel na hodno platno poleg nje, hladne in negibne s sklenjenimi rokami pod tančico, da bi spal tam kot po navadi, dokler me ni zagrabila mama in odnesla k peči. Joan je vneto prepisovala imena z lista, ki ga je primesi a s sabo: Katarina — Margareta — Marija — Jakob... vsi štirje od istih staršev. Štiri imena, štirje križci. Jakob Križmančič, moj birmanski boter! Umrl je v času, ko resa po steinikih naijbohotneje cvete v rdečkastih preprogah in se človeku v srcu zbudi najsilnejši nemir: konec avgusta. Bilo mi je sedemnajst let in, premalo je imelo srce prostora V prsih, ko sem poslušal nevidne čričke in zrelo odpadanje hrušk ter gledal umiranje zadnje rdečine nad zahodnimi hriibi. "Vaš oče Joseph in moja mama sta si bila bratranca. Vi in jaz sva si mala bratranca. You are my little cousin Joam Mithitsa!' "Mishica," se je nasmehnila brezprizivno, da sem pomislil: En sam jezik zna — materin; popeljal jo je iz ziibke, spremil v svet in ji vselej zanesljivo utira pot; jaz pa sem jecljavec... "Kako je tam, kjer ste bili?'' "O, gostoljubni ljudje — strašno! Samo prekajeno svinino in kruh sem morala jesti pa vino piti. Vsi so hoteli iti z mano! Vsi bi šli radi v Ameriko." Jaz se nisem mogel pridružiti njenemu srečnemu smehu — nekaj me je stisnilo pri srcu. Pet dni prej sem oddal dokumente za izselitev v Ameriko, v Chicago, kjer se je nekdo obvezal, da za prvi čas prevzame mojo družino na svoje rame. "Pa ta Jakob Križmančič je imel sina..." "O yes, Jacob Crismam,!" "V Detroitu na pošti, ne? Pred dvajsetimi leti je za mesec dni prišel pogledat v domači kraj, na Pako. Hčerko Betko je imel s sabo —" Vidim jo: v rdečkasti obleki, goloroko in prečudno lepo... govori pa samo angleško in ne ve, kam bi s svojimi nemimi pogledi. Star sem triindvajset let in za mano so prvi trije izpiti na univerzi. "Elisabeth Cashby živi ločena v Baltimoru... yes, divarced." Niiti ta novica me ne preseneti — mogoče bi bilo čudno, da je drugače. Betki-nega očeta nemški atlas sem tudi jaz uporabljal v gimnaziji, ker za novega, hrvaškega, nisem zmogel denarja. Profesor zemljepisa je, kakor da z njim ogrožam državo, zoper tiisti atlas grmel leto za letom, tako da sem ga moral skrivati in se samo doma učiti Jz njega. "Kako je tam — v Calumetu?" Davno nekoč sem to ime iskal po zemljevidih: nikjer ga ni bilo. Ko pa sem ga prvič našel — kot mrtvo mravljo ina okamenelem mravljišču — sem gledal vanj kot v cvetni popek: zdaj zdaj se mi bo odprlo v cvet in iz njega se bo prismehljala ljubo tfeta Katarina Mišica. "O, lepo... ob Gorenjem jezeru... veliko jabolk pridelajo tam..." "Povejte mi še kaj o Katarini Mišici —' ona je prišla s Pake tja kot dekle." In Joan govori navdušeno o svoji stari mami: kako je skrbela za svojce, kako je bila katoliška in izobražena, kako je rada brala in poslušala glasbo. Vse to ve Joan in je nemalo srečna. Pa tudi jaz sem ginjen, ki sem kot otrok prebiral njena pisma in bil zaljubljen v njeno samozavestno svetlomodro pisavo. "Kdaj torej pridete v Ameriko?" V Ameriko... Še včeraj mi je bila tuja, daljna, hladna — ko sem oddajal dokumente, sem imel občutek, kot da si kopljem grob —, zdaj pa se me polašča veseli, zdravi nemir: Res, kaj še iščem tu? Kaj odlašam? Kaj se predajam utvaram? Iz hrepenenja po nečem novem, kar sem ljubil že v detinstvu, pa kasneje pozabil, iz občutka, da je tisto novo, s krvjo in znojem prednikov posvečeno, srcu nenadno neskončno blizu in domače, ji odgovorim: "Pridemo, verjetno še letos, tam okrog božiča!" Na soncu smo se isklenili v polkrog in Joan nas je nekajkrat fotografirala, potem pa sem jo spremil na tramvaj. Odpeljala se je v Benetke, od koder je sklenila kreniti proti Franciji. Zdaj bo namreč poučevala nekje blizu Pariza in se ne vrne več v nemški Frankfurt, kjer je bila štiri leta. Nji je odprt malone ves svet, ona je vajena vseh vetrov. Medtem ko čakamo kake Joanine razglednice in slik ter se velika rumena zvezda Mars, ki je poleti vsak pozni večer zažarela na vzhodnem nebu, že spet odmika od Zemlje, pa je z ameriškega konzulata prišlo podolgovato pismo, da je število vizumov izčrpano in da bo treba zdaj precej dolgo čakati, ali ko bo izdan nov zakon za vseljevanje, da bomo mi prvi na vrsti. Strmim v belo, tenko pismo, ki me je pobilo na tla, prav ko sem po nočnem hladu in temi zagledal v odrešilno luč na obzorju. Premišljam, koliko znoja v poletnem žaru, koliko korakov po ravnem in po stopnicah, koliko časa in denarja je šlo v niič, v navaden inič. In tisto trpljenje srca ni rodilo nikakega sadu — sam« živčnost. Ima me, da bi taki zajedljivi usodi pljunil v obraz! A kaj, če je vse to božja volja in mi bo usoda odprla vrata ne med prijatelje v Gbicago, ne k cvetočim jablanam v Galumet ob Gorenjem jezeru, ne v deželo, ki je domovina moje male sestrične Joan, ampak čisto drugam? Če me zanese iz te Evrope, ki jo poznam, v tisto, ki mi je še neznana, a bom- z rožo mogoto vere in preskušenj našel in dvignil njeno bogastvo? Njeno bogastvo v njeno čast in v svojo srečo? Sedel sem za nizko okroglo mizo in jemal v roke knjigo za knjigo, a sivolasi gospod Vrtin je neutrudno deval predme nove in jih polagal v vrsto. Molče in z neko železno voljo jih je po več skupaj prinašal iz omare. Mojim očem so bil« tolika radost, da zanj nisem imel pogleda. Kakor da se je nenadno vrnila minulost in jo imam pred sabo razbito v dragocene kose — kot razbit mozaik! v Debele knjige in drobne, vezane v platno in polusnje, v raznolikem tisku, mnoge z ovitki, a vse na častitljivem belem papirju, nekatere s trakom, v kaseti in z zlato obrezo — vse pa iz nekdanjega časa, ko je Gospod Vrtiin koraka] v polnoto moške dobe... Spoštljivo sem jih jemal v roke — relikvije časa, ki ga ni več, pa mi bo zvenel v srcu do zadnjega... Ljuba imena pisateljev, naslovi, prebliski ;ur, ko sem bral te polmokrvne knjige — in zdaj mi je bilo, kot bi me nekdo klical od onstran gozda. Kakšnega gozda? Pogledal sem skozi okno: vrt s cipresami in črešnjami, živa meja iz vijoličaste leske — in vse samo sonce, in zad gmajna... nevidni mejniki... in onstran njih minulost, ki je le še spomin. Gospod Vrtin je molčal: na mizi je ibilo vse, zakaj od vsega se je bil pripravljen ločiti. Za majhen čas mi je prešlo iz misli, da sedim kot kupec... ne zase, temiveč za dijaško knjižnico. Knjige, ki siem jih odbrad, sem deval eno vrh druge, in kuip je rasel. Čehov, Gončarov, Munthe, Calderon, Dickens, Bojer, Hamsun, Marta Ostenso, London, Timmermans, Undsetova, Thomas Mann... in ob teh domača imena. "Še en Knut Hamisuin: POTEPUHI. Kako mi je žal! A notri je nekje stavek, zavoljo katerega..." Odložil sem roman v rumenozelenem platnu in tenmozelenem .usnju ter pobla-grovtal človeka, ki ga bo spravil v svojo knjižnico. Pred mano so se znašle štiri v rjavo platno vezane knjige BISTROUMNEGA PLEMIČA DON KIHOTA. "Škoda, to delo že imamo," sem se nasmehnil. Iti pomislil sem, kako temeljito moraš prej zagrizniti v življenje in ga okusiti, preden se ti umetniška mojstrovina razpre in da v poln [užitek . Spet sem ipogledal skozi široko okno, ki je v prijetni hladni mrak sobe spuščalo zdravi slap zgodnjega poletja. ...Sedim pod hruško belico, naslonjen sem na pečino, prav tak letni čas je, počitnice so svet razmaknile v brezkončnost, župnik me je založil s knjigami. "Na, beri vsaj ti, ko jaz ne utegnem. Boš potem povedal, ali so kaj vredne." Berem An. semtertja bušim v smeh, tišina je velikia, smejem se zvočno in od srca, tako da ipride mama na vezni prag in me pogleda z veselim vzklikom : "To mora biti vendar nekaj jako lepega, da se ti tako smeješ!" Nič ne odgovorim, le solze si obrišem in berem dalje, ona pa ise vrne pred peč in si daje vnovič opravka z lonci in burklamii in dimom... Gospod Vrtin je isedel ter brez besede gledal knjige in mene. Prelistaval sem Cervantesa in se ustavljal ob preprostih, pa učinkovitih risbah ilustratorja, ki je izdihnil hkrati z minulostjo. Pred dvajsetimi leti ije bil prav tak poletni dan, samo bolj na vzhodu. Novi čas namreč prihaja — tako kot novi dan — z vzhoda, in mi se pred tem valom umikamo vedno bolj proti zahodu. Pred dvema desetletjema sta taka sončna luč in taka sproščenost, taka vesela, ljubezni polna delavnost in vera v trajanje sopli tam... onstran gozda. Kaj je zdaj tam? Noč — ura duhov, domotožja in sanj — mi prinaša klice od onstran. Kaj je ostalo? Ostal sem jaz, ostala je ta knjiga. "Cervantesa vzamem pa jaz, knjižnica ga že ima.'' Gospod Vrtin .je molče iprikimal. Nenadno je tudi mene zvezal molk. Po teh stopnicah me je vedla .polt h kresu življenja, sem pomislil, ko iso mi šle wči od knjige do knjige, od spomina do sipomina. Zunaj so se na koncu vrta glasno gostili škorci: nihče jih ni motil, oni fe,l;ni so motili tišino. Treba je bilo kaj reči in pogledal sem gospoda Vrtina. "Povejte mi, kako je to... kadar se človek ločuje od stvari... ki jih je nekoč z ljubeznijo zbiral in so mu bile v srečo?... Kako je takole pri srcu... da bom vedel, kadar bom sam na vašem mestu?" Gospod Vrtin je počasi prijel naočnike, jih premišljeno snel in del na mizo ter si šel z dlanjo čez čelo in sive lase. Od česa je imel skaljene oči: od kratkovidnosti ali od žalosti? "Kaj naj vam rečem... tako ločitev človek odlaga, kolikor le more. A pride ura tudi zanjo, česar ne boste vzeli vi, bodo raznesli drugi... Kaj bi srce pri tem! Ko vam je šlo vse po zlu in vas čaka edinole... Ganossa... je najbolje, da greste vanjo goli, brez rož, brez vsega nepotrebnega. Mar si bo lačni s knjigo utešil glad?" "Cervantesa vzamem torej jaz." Gospod Vrtin si je brez .besede nataknil naočnike, vstal in šel po velik papir, v katerega sva zavila odbrane knjige in zavoj povezala, da ga o priliki odnese šolski sluga. Samo BISTROUMNEGA (PLEMIČA DON KIHOTA sem vzel pod pazduho in šel je z mano domov skozi vročo pesem škržatov, skozi beli ogenj julija. .. .Te dneve, ko se še pred sončnim zahodom vzdignejo z morja mrzle, vlažne meglice in se v brezvetrju vpijajo v mrtvo listje po drevju in v život, ki se je premalo napil luči od zgoraj, gospoda Vrtina ne vidim več. Potiho je zaklenil izpraznjeni hram, oddal ključe in odšel na vzhod v Canosso, da tam pričaka veliko slovio. Vrt okoli hiše je tih in vdan, vse še diha po življenju, ki se je odselilo. Tja torej ne bom hodil več, ko bodo plapolale zastave novega poletja... Vsak večer, ob sklepu dneva, v tišini ure, po kateri se prepustim spanju — vesoljni pozabi, berem o bistroumnem plemiču in njegovem oprodu. Pred modrimi besedami in razboritimi dejanji obeh Mančancev ginejo sence z obraza, vedro sonce posije od nekod, polžgefika ime smeh in dam mu duška, solze mi polzijo iz oči. Berem o njima lin gledam sebe: v vsakem me je pol. Don Kihot so moje sanje, načrti, ideali, šopek vseh čednosti; kakor on tudi jaz "preziram zemeljske dobrine, a ne preziram časti". Ali nočem — tako kot on — oživiti nekaj, kar se je že preživelo, uveljaviti nekaj, kar je že ob veljavo, hoditi po poti, ki je nihče več ne jemlje zares? Sančo Pansa pa je moje neizprosno stvarno življenje, beg pred nevarnostmi, trenje in popuščanje, skrb za najnujnejše, trudapolno pričakovanje tistega čarobnega otoka, ki bi ga rad vladal na stara leta, ko obnemorem. Ali se je temu dvojnemu v enem res moč smejati? Ali se mi je res moč smejati, kadar se opoldne vrnem domov in zarenčim: "Pustite me hudičevo pri miru, zakaj vračam se od sklepanja kompromisov z življenjem!"? Ne, mojim besedam sledi trenutek osuplega molka in v tem trenutku se mi pokaže čreda rdečih konj v opoldanskem soncu dva tisoč metrov visoko na Ojstrniku: ni čuti ne zvona ne človeka ne motorja, konji stoje čvrsto in negibno, počivajo visoko nad stikališčem treh narodov, glave so jim zbližane, gorkota vdanosti in zaupljivosti je razlita med njimi. Daleč je Ojstrnik, daleč poletje; a dežela onstran gozda se odmika in manjša, zarja njenega neba je vedno milejša. RAFKO VODEB MATERI ZA POGREB "Zame so končane vse poti in vsa dela dovršena. Tako počasi zorim." Zorela si tiho in skromno skoraj boječe na robu razkošne jeseni, ki te ni prepoznala, medeni sad. Zdaj ležiš ko dete v jaslih drobna in mirna, na slami časa neumrljivo seme. 18. XI. 1957. MILAN KOMAR RAZMIŠLJANJA OB RAZGOVORIH Razgovor je raz-govor, dia-logos, beseda v dvoje, misel v dvoje in kot tak razodeva notranjo besedo, nevidni lo g os, ki tiči za govorjenjem. Včasih ni mogoče brati notrine, razbirati v kor'eninah misli (intelligere = intuis legere), včasih pa je, čeprav na nepopoln načih. Toda beseda budi besedo in misel misel, globina mika in v njej nas čaka resnica, ki je aletheia, to je od-krivanje s-kritega, prodiranje v neumete a umi j i ve razloge. KAJ JE KRITIKA? — Prijatelj ipiše prijatelju: "Nimamo kritikov." Naslovnik pokaže pismo znancem in se vname diskusija. Kaj je pravzaprav ktritika? V čem je? Kdo je kritik in kdo ni? OSNOVNA ČLOVEŠKA DOLŽNOST. — Biti kritičen je osnovna človeška dolžnost. Ni namreč mogoče u|mno živeti brez kritičnega čuta. Etična krepost je toliko krepost, je učil sv. Tomaž, kolikor partkjipira na pravem praktičnem umu. Z drugi,mi besedami, življenje je etično, kadar ga prepaja prava kritična pamet. Vsi moramo biti kritiki svojih dejanj, svojega okolja, živeti brez rutin, pristra-nosti, sanjaštva, utvar, slefpote, v bistrem in razboritem vpoštevanju svojega in drugega dejanstva. To pa je težko. "Včasih je že samo gledanje resnice tako hudo. da prosimo Boga, da bi nam razbil zrcalo," je pravil George Bernanos. VZGOJA KRITIČNOSTI. — Vsakdo mora živeti v duhu resnice, kar pa ni mogoče brez kritičnega čuta. Ostriti čut za pravo sodbo, je osrednja naloga vzgoje. Vzgoja brez kritičnosti je vzgoja brez središča. Sama periferija. IZRAŽANJE KRITIKE. — Kritično misliti je etična dolžnost, iz česar pa še ne slecji, da smo etično dolžni kritiko vedno izražati. Velikokrat smo dolžni storiti obratno. Izražanje sodb je spet stvar kritične pameti, ki nam pogosto narekuje molčati, včasih pa tudi vpiti. POKLICNI KRITIKI. — Kritični čut literarnih, umetnostnih ali nravstvenih kritikov (globinske psihologe bi v prejšnjih časih imenovali '"moraliste") je isti kritični čut, ki ga moramo vsi imeti, isamo strokovno opredeljen je in pri-ostren. Kritiki, ki jim je bolj pri srcu slog izražanja ali razkazovanje lastnih vtisov ter načitanosti kot pa prava sodba, so slabi kritiki. Kritika tudi ne more biti zgolj vzpodbujajoča ali površno dobrohotna, kajti ni prave dobrohotnosti brez prave sodbe. KRITIČNOST JE DOBROHOTNA IN DOBROHOTNOST JE KRITIČNA. — Kdor res hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo in interes pomeni dobro voljo ali ljubezen, če nas stvar vsaj nekoliko ne zanima kot taka, to se pravi, ne glede na drug'a naše čustvene potrebe, isi jo bomo težko ogledali z vseh strani, da ji odkrijemo popolnosti! in nepopolnosti. Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, a(mpak v globini, išče resnično dobro in je ravno zato kritičen, zakaj samo s pomočjo kritičnega uma je moči razbrati navidezno od trdnega. Ljubezen sili v kritičnost, kajti le 'kar je res prav, res llepot, je vreden predmet ljubezni. Kritičen um omogoča dobrohotnost in dobrohotnost sili um h kritičnemu spoznanju, k pravi sodbi. Prava kritičnost je dobrohotna in prava dobrohotnost je kritična. KRITIKA NI ZAVRAČANJE NITI OBSOJANJE. — Kritični čut je čut za stvarnost, ki jo spoznamo šele, kadar razločimo, kaj je res in kaj ni res, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je pristno jn kaj ni pristno^ Nekateri pojmovni slovarji navajajo kot nasprotni pojem kritike apologijo. Kritika nikakor ni zgolj zavračanje ali odkrivanje slabih strani. |Frava kritika že vsebuje apologijo, če je sojena stvar apologije vredna. "Moralisti" kakor La Rochefoucauld, Jacob Sprit, Vau-venargues vidijo, podobno kot mnogi sodobni globinski psihologi in pisatelji, v človlelkovih zadržanjih predvsem skrite nečedne nagibe ter nanje zreducirajo vse ostalo duševno početje. Takovrstna "vseuničujoča" kritika je nekritična. Njen u-speh je pripisati le deloma kritični ostrini, največ pa "pikantnosti", ki kot golo čustveno dražilo nima nič skupnega z umsko prodornostjo. Mahanje z "uma svi-tlim mečem" je namreč na nek čuden način bridko in blago obenem. KRITIČNI ČUT IN UČLTIVOST. — Za mnoge obstaja kritični čut v neki splošni opreznosti, v nezaupljivosti, v strahu pred lastno lahkovernostjo. Nobeno od omenjenih čustvenih stanj pa ne izstopa iz okvira gole obrambe. Razbrati stvari, soditi jih pa je pozitivno dejanje, če hočete: izpad, napredek, korak naprej. Strah, nezaupanje, opreznost hrome duha in nam škodujejo, kadar niso upravičeni. Pri kritičnem čutu je treba opreznosti in drznosti, zaupanja in nezaupanja, zadržanosti in predanosti, kar nam pač narekuje dfejanstvo, edini vir prave mere. Dejanstvo pa se odkriva le učljivemu človeku, čigar odprti in razpoložljivi um veselo sprejema dano resnico Sn se ne obnaša "kot sodnik v izvrševanju dolžnosti, ki primora priče, da odgovarjajo vprašanjem, katera jim stavi." (Tako je zahteval Kant vi predgovoru k 2. izdaji "Kritike čistega uma.") Učljivost do stvarnosti, ki je prvotnejša kot učljivost do staršev ali učiteljev, ne nasprotuje kritičnemu čutu, ampak je njegova prva podlaga. Kako bi bilo sicer mogoče Imisliti si tisti "trdni pristanek naše spoznavalne moči na spoznavni predmet", ki se strokovno imenuje "izvestnost"? Biti kritičen ne pomeni razbirati na kateri koli način, ampak izvestno razbirati ali, če to ni možno, vsaj težiti s čim večjo razbori-tostjo do čim vežje izvestnosti. ALI RAZBORITOST ALI SKBPfSA ALI IZGOVARJANJE. — Človek je naravno razumen in zato vedno sodi, dobro ali slabo, toda vedno sodi. če ni razbo-rit na prav način, je skeptičen in skepsa je že razumno delovanje, slabo seveda, toda razuimno delovanje; če ni skeptičen, se pa izgovarja in skuša retroaktivno vsiliti svojim nepremišljenim dejanjem umna opravičila, da bi prepričal sebe in drugie. £fe pa noče soditi, ima le eno pot: prevpiti um z užitki, pijačo, ,mamili, z begom v apatijo. TOUT COMPRENDRE CElST TOUT PARDONNER. — Če je kritik dobrohoten in je luč uma hkrati ostra in blaga, preti nevarnost, da človek, ko vse razume, vse odpusti in je tako kritike konec. Da, toda le kritike, ki izvira iz zna-šanja, iz gneva, iz krive agresivnosti. KONSTRUKTIVNA KRITIKA. — Kdaj je kritika konstruktivna? Najprej moramo vedeti, kaj je "konstruktivno", če priznamo resnico, da je pred nami in nad nami naravni in božji red, potem gradimo le, kadar sodelujemo z naravnim in božjim redom, le kadar gradimo na trdni podlagi danega dejanstva, ali z drugimi besedami, kadar poteka naš napor v duhu resnice in ljubezni. Konstruktiv-nost je torej bistveno kritična. Utvare, strah pred realnostjo, snovanje umeitnih svetov, "misologija", rutina, nekritična čustvenost ipd., če ne rušijo, pa vsaj zavirajo gradnjo, čeprav se na zunaj zde konstruktivne in naim dobro denejo. KANT, SLOVENSKI CERKVENI OČE. — Razgovor .med znanci. Beseda nanese na voljo, na vzgojo volje, na močno voljo ipd. Voljo si človek privzgoji, volja je energija, ki se da kopičiti in nato uporabiti za kateri koli namen. N. N. nima volje, zato ničesar ne naredi. N. N. je brez volje, podobno kot je invalid brez noge. Otrokom je treba vzgajati voljo. Človek se mora naučiti ho tet i. Kaj hoteti? Iloteti, kratko in malo. Hoteti, biti energičen, odločen. To me spominja na Carla Schmitta, nacionalsocialističnega pisca, ki je skoval besedo "decizionizem", ki potmieni odločnost zaradi odločnosti. Znanci, med katerimi teče razgovor, so kristjani, točneje povedano katoličani, morda "decizionisti" celo pri apostolskem delovanju. Toda nad njihovimi duhovi bdijo Wolff, Baumgarten, Kant in avsbro-ogrski šolniki, ki so imeli Kanta v krvi m so ga nam vsem skupaj vbijali v glavo. O volji, ki je "razborita iljubezem" (a!mor bene discernens), o kateri je govoril sv. Avguštin, ki je "premišljena spontanost", ki je "dejavno trpna", kakor se izraža Andre Marc S. J., ker trpno doživlja mike vrednot, toda dejavno pristaja nanje in izbira med njimi, niti bežne sledi. In vendar je to krščanski narnk o voljii, kajti "naša ivolja ni vtzrok stvarem, ampak jo stvari mi če jo; božja volja je vzrok stvarem in zato njena ljubezen narečji dobro to, kar ljubi in ne narobe (to se pravi, da bi bila božja volj!a dobra, ker ljubi stvari, kar se zgodi pri človeku, ki je dober, kadar ljubi stvari in njihov red. Op. pisca), zakaj božja volja giblje samo sebe v sami sebi, česar naša ne dela". (Sv. Tomaž, K Dionizija "Božjim imen|cda je Dostojevski v marsičem mislil kot utopični sodialist in ga je potemtak)em treba šteti med predhodnike modernega socializma in Oktobrske revolucije. Bratko Kreft meni nekaij podobnega. Opirajoč se predvsem na razgovor Doisto-jeviskega z literarnim kritikom Aleksejem Sergejevičem Suvorinom ini na pismo, ki ga je le-temu pisal tri leta pred svojo smrtjo (1878) o revolucionarni vlogi Aljoše Karamazova v nenapisanem nadaljevanju "Bratov Karamazovih", trdi, da Dostojevski na robi j i in v pregnanstvu ni pretrgal s socialističnimi idejaimi. "Že to pismo," pravi, "je dovolj prepričljiv dokaz, da se niti na smrt obsojeni in pozneje na robijo in v kazensko vojaško islužbo poslani Dostojevski ni izneveril idejam svoje mladosti, čeprav jih je moral skrivati. V bistvu so ostale v njem, le izkušnje, trpljenje Sil spoznanje M "mrtvem domu" in v življenju so jim dale dmngo obliko, kolikor j!iih niso po svoje celo poglobile" (N. s., str. 329 in 333). Sainte-Beuve je nekoč ("Cauiserie") svetoval vsem, -ki pišejo o kakem avtorju, naj si ga predstavljajo pred sebotj živega in poslušajočega. če Ibi ise Kreft držal tega nasveta, bi najbrže pisal drugače, kot je pisal. Če bi sam Dostojevski vedel, da ga bodo za petinsedam,desetletnico smrti prišteli k predhodnikom .sodobnega komunizma in Oktobrske revolucije, bi se nič manj ne zgrozil, kot se je Nietzische ob milsli koliko (neopravičenega ini njemu popolnoma nesvojstvenega bodo nekoč obešali na njegovo avtoriteto. Nietzsche se je celo bal, da ga bodo po smrti proglasili za svetnika. Ta bojazen ni bila opravičena, pač pa je opravičen danes strah, da proglase Dostojevskega za ateista in materialista. V dialektično-materialistični analizi Bratka Krefta in njegovih sovjetskih tovarišev je namreč — kljub prizadevanju za čim večjo literarno-zgodovinsko objektivnost — vse imogoče. Dozdeva ise mi pa, da se sodobni materialistični raziskovalci in označevalci dela Dostojevskega dobro zavedajo ničevosti svojih dokazovanj. V člankih in knjigah, ki so izšle za petimsedei tridesetletnico smrti se neprestano govori o razdvojenosti in protislovnosti svetovnega nazora Dostojevskega.i Tudi Kreft omiljuje sodbo o njegovi revolucionarnosti z neprestanim ponavljanjem o bolni razkrojenosti in dvoijno- 1 F. M. Dostojevskij v rulsskaj! kritike, |Sbornik statjej, Moskva, 1956. iS. Borščevskij, šoedrin i Dostojevskij, Istorija jih idejnoj bor'hy, Moskva, 1956. F. M. Dostojevskij, Sobranije sočinjenij, v deisetih knjigah. Uredniki: L. P. sti Dostojevskega. Pto njegovem mnenju je Dostojevski "tipičen divojniški človek, ki je ibil vse življenje razpet med dve skrajnosti: (med ateizem in tevangeljsko krščanstvo, med revolucionarnost in konservativnost" (,207). "Njegovo (pojmovanje krščanstva in Kristusovega nauka je utopično socialistično, v nekem smislu tudi fourieri-stično idealistično, čeprav ga je vse življenje vznemirjala in celo grizla nasprotna, materialistična in ateistična miselnost... Nihče ne more prepričljivo trditi, da je Dostojevski umrl pomirjen, kakor je kazaj zunanji videz, saj ga je smrti doletela nenadoma, ko je imel še precej načrtov pred seboj" (209). Proti tem Kreftovim trditvam, ki skušajo iz pretresljive u/sode Dostojevskega napraviti slabotnega političnega in idejnega omahljivca, bi hotel pokazati, da se je odnos velikega pisatelja k socializmu v pregnanstvu in pozneje ,v šestdesetih letih bistveno spremenil, in na osnovi te spremembe zatrditi, da je Dostojelvski umrl pomirjen z Bogom, kakor je kazal zunanji videz. V življenju in delu Dostojevskega lahko ločimo tri dobe: mladostno dobo, ki traja do obsodbe; leta robije in pregnanstva in dobo po pregnansljvtu. Ta razdelitev olajšuje pregled sprememb v pisateljevem svetovnem nazoru. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je Dostojevski živel in deloval pod vplivom socialističnih idej. Še več! Bil je pravi socialist. Socializem, ki se je takrat šele porajal, je Dostojevski sprejel emocionalno, tako kot velik del takratne evropske in ruske mladine. Mnogi raziskovalci se neradi sprijaznijo s tem dejstvom. Losski,; na primer, trdi vi svoji knjigi "Dostojevski in njegov krščanski svetovni nazor", da je Dostojevski pri sodni preiskavi J. 1849 zagovarjal socializem kot nekaj svetega in pravičnega le s pogojem, da se uresniči) na miren način. Rjurikov pravi, da je Dostojevski že v času, ko je zahajal v krog Ptetraševcev, 'skeptično ocenjeval razne socialistične teorije in si predstavljal socializem "kot kraljestvo sivine in uravnavlanja, v katerem so ljudem zaprte vse možnosti k razvoju individualnih sposobnosti".2 Te in podobne sodbe previsoko ocenjujejo kritične sposobnosti Dostojevskega v prvi dobi njegovega literarnega delovanja in s tem zapirajo pot k razumevanju njegovega nadaljnega duhovnega razvoja. V letih pred obsodbo je Dostojevski z enako mislečimi tovariši v krogu petra-ševcev in zunaj njega doživel socializem z dušo in telesom. "Takrat ise je Isttviar razumevala še v najbolj rožnati in rajeko-nravni luči. Zares, socializem, ki se je porajal, so primerjali celo nekateri iz voditeljev s krščanstvdm. Imeli so ga le za pozdravilo in izboljšanje krščanstva v duhu časa in civilizacije. Vse te takratne nove ideje so nam v Peterburgu grozno ugajale, zdele so se nam nad vse svete in nravne, predvsem pa občečloveške, bodoča postava za vse človeštvo. Že davno pred pariško revolucijo nas je zgrabil omamljivi duh teh idej. Že š esti nš tiridasetega leta ime je Belinski posvetil v vso resnico te prihajajoče "obnovitve sveta" in v vso svetost bodoče komunistične druižbe." Te vrstice je zapisal Dostojevski v Dnevniku pisatelja v letu 1873 pod naslovom "Ena izmed sodobnih ponaredb" v 50. številki konservativnega lista "Državljan". Nanje se sklicuje tudi Kreft, škoda, da se je ustavil že pri njih. Če bi jih ne iztrgal iz miseln«! zveze vsega sestavka, hi dokazal to, kar hočem dokazati, da je namreč Dostojevski v sedemdesetih letih že prišel do nekega novega konservativnega svetovnega nazora in smatral svoj mladostni socializem za nalezljivo bolezen, za nevarno zmoto, proti kateri ise takrat še ni ibil sposoben boriti. "Malokdo od nas," piše Dostojevski v omenjenem sestavku, "je bil sposoben, da se bori pijoti določenemu skupku idej in pojmov, ki se je takrat vkoreninil med Grossman, A- S. Dolinin, V. V. Jermilov, V. Ja. Kirpotin, V. S. Nečajeva in B. S. Rjurikov. Uvod napisal V. Jermilov. Moskva, 1956. 2 B. Rjurikov, Komentar k romanu "Zločin En kazen", Moskva, 1955, str. 528. mladino. Okuženi smo bili z idejami takratnega teoretičnega socializma. Ti nazori o nemoralnosti (celo krščanskih) temeljev sodobne družbe, o nemoralnosti religije, družine, o nemoralnosti pravice do lastnine, ideje o uničenju narodnosti v imenu bratstva vseh ljudi, o preziranju domovine kot ovire na poti k občemu napredku in tako dalje... vse to so bili vplivi, katerih nismo mogli premagati; nasprotno, ■oni so nas premagali in v imenu nekakšne velikodušnosti osvojili naša srca in glave. Stvar se nam je zdela vzvišena, stoječa visoko nad gladino takrat gospodujočih pojmov in prav to je zapeljevalo. Tisti med nami — to ise pravi, ne samo med petraševci, temveč na splošno >miad vsemi okuženimi —, ki iso pozneje zavrgli te sa-njaške blodnje, vso to temo in grozo, pripravljeno človeštvu pod videzom obnovitve in vstajenja, takrat še niso poznali vzrokov svoj« bolezni in zato sie tudi! niso mogli z njo boriti." Dostojevski se je torej v svoji mladosti predal z vso dušo teorijam in utopijam socializma in prav zato mu je bila dana moč, (da je jasno spoznal njih usodne posledice, jih premagal v težkem notranjem samoočiščenju .in rastel preko njih k višjemu realizmu. To se ni zgodilo takoj pred obsodbo, ne v hipu, temveč postopno, na robi ji in v pregnanstvu. V Sibiriji je začel spoznavati vzrok svoje bolezni v sebičnem napu|hui, v tisti tuji učenosti, o kateri je pisal naš Cankar, da mu je "segla v srce in mu ukradla Boga". V tem varno -poznati resnico 5n bežati pred skušnjavami in strastmi, napakami in zmotami. Kdor 'še ni odkril sam sebe, lastnega jaza/ in ga zakoreninil v neomajnih 'nr&vnih in religioznih temeljih, je vedno v nevarnosti, da postane žrtev sleparjev, ki iso preuičili velikodušno stran mladih duš, da bi igrali nanjo kot na. glasbene instrumente. Tak človek je vedno v nevarnosti, da ga obsede ideja uresničenja občega blagp-a s tako silo, da bo pripravljen zanjo! dati ne samo fizično življenje, temveč tudi dušo in vest, in storiti tak zločin, kot so ga, izvršili privrženci N^čajeva v Moskva ali tovariši Petra Stepanoviča Verhovenskega v Besih Dostojevskega: tovariši s<> Pod Petrovim vodstvom zahrbtno umorili po krivem osumljenega satova zato, da bi se dokončno utrdila disciplinarna povezanost ene komunistične celice. Samega Dostojevskega je v času prijateljstva z Belinskim in v krožku petra-ševcev obsedel satanizem revolucionarnega gibanja. "Odkod pa veste," sprašuje v istem sestavku, "da bi petraševci ne mogli postati nečajevca, to se pravi, da ne bi stopijli na "nečajevsko" pot v primeru, če bi se zadeva tako zaobrnila? Seveda, takrat si ni bilo mogoče niti predstaviti, kako bi 'se mogla stvar tako zaobrniti. Ni še prišel čas za to. Dovolite mi pa, da vaim povem o samem sebi: Nečajev bi jaz verjetno ne mogel postati nikoli, toda nečajevec, ne jamčim, bi morda mogel... v mladih letih." ... "Zakaj mislite, da bi nas — če ne ivtseh, vsaj nekaterih iz nas — ustavil umor a la Nečajev v tistem gocrečefmi časuj, sredi idiušo osvajajočih naukov in pretresljivih evropskih dogodkov, katere ismo, popolnoma pozabljajoči domovino, sledili z mrzlično napetostjo. Grozotni in ogabni moskovski umor Ivanova je ubijalec Nečajev nedvomno predstavil svojim žrtvam "nečajevcem" kot politično in za pri-hodno "obče lin veliko stvar" koristno dejanje... V svojem romanu Besi sem skušal upodobiti raznolike motive, zaradi katerih morejo biti pritegnjeni k takšnemu zločinstvu celo ljudje z najbolj čistim in prostodušnim srcem. Vprav to je strašno, da je pri nais; mogoče storiti najgrše in najbolj nizkotno dejanje, čeprav sploh nisi podf.ež! Pa to ni samo pri nas, na vsem svetu je tako, vedno od začetka časoiv.. ." Jasno spoznanje o strašni možnosti zločina, o neznanski moralni slabosti človeka se je Dostojevskemu odkrilo šele po imnogem trpljenju in po mnogih izkušnjah. Ko je prišel na robovanjiui v neposredni dotik s 'skrivnostjo zla, je našel neurejenost človeške narave. "V človeškem srcu se ibije boj med Bogom in satanom," je zapisal pozneje v Bratih Karamazovih. Med neurejenostjo človeške duše in neurejenostjo družbe je najtesnejša vzročna zveza. Zato se mora, kdor hoče ozdraviti socialno zlo, zajzreti najprej v neurejenost človeške duše, v njeno skrito "podtalnost", v njen, moralni kaos in razdvojenost V Dnevniku pisatelja v lata 1877 je Dostojevski zapisal ob analizi Tolstojevega romana "Anna Karenina": "Jasno in razumljivo je do izvestnosti, da tiči zlo v človeku globlje kot domnevajo zdravniki-socialisti; da v nobenem družbenem redu ne izbegnete alu; da ostaja človeška duša vedfrto enaka; da izhajata nenormalnost in greh iz nje same lin končno, da so zakoni človeškega duha še taka neizvestni, nepoznani, neopredeljeni in skrivnostni, da ni in, še ne more biti zdravnikov, kaj šele dokončnih sodnikov; samo Ta je, ki govori: "Mioje je maščevanje. Jaz bom povrnil"." To ni skepticizetm in pesimizem, tudi ne eanjaški reformatorski uttopizem pogojen v njegovih .razmerah in značaju, kot bi rad Kreft, temveč je mistični realizem, priznanje resničnosti v sv. pisimu razodetega nauka o izvirni ranjenosti ini neurejenosti človeka in namig na zdravljenje te bolezni. V tretji dobi svojega ustvarjanja je Dostojevski videl socialno in etično rešitev človeka in človeštva v religiji. Z zgolj človeškimi islilami ni mogoče niti ustvariti, kaj šele Ohranjati pravično urejeno človeško družbo. Samo v Bogu, večnem plačniku in sodniku, je možno najti temelj jsvobodnega in človeka vrednega življenja. V zgodovini se ravno tako bije boj med Kristusom in Antikristom kot v človeškem isrcu. Človek se nujno mora J odločiti za Boga ali proti njeman. V tej odločitvi je že dana ali iz nje vsaj sledi odločitev o človeku in njegovi družbeni ureditvi. V odgovor svojim sobesednikoim, ki so trdili, da evropski voditelji in učitelji ateizma in .miaterializma ne sovražijo človeštva in ne uče hudodelstva, je Dostojevski v omenjenem sestavku iz leta 1873 izrazil sledečo misel: "Verjetno je res tako in izelo verjtetno je, da so cilji voditeljev sodobnih evropskih naprednih misli — ljudomili in veličastni. Toda meni se zdi nedvomno tole: ako sodobni učeniki dobe možnost, da razrušijo istaro družbo in zgrade novo, tedaj bo nastal tak mrak, kaos, nekaj tako grobega, slepega, in nečloveškega, da se bo v kletvah človeštva podrla vsa stavba, preden bo dokončana. Ko človeški ulm. zavrže Kristusa more priti do grozotnih rezultatov. To je aksiom." Nad tem aksionom filozofije prava se morda še danes marsikdo, morda celo človek z višjo izobrazbo omalovažujoče nasmehuje: saj ni znanstveno utemeljen, saj v času im«c|ernagia pragmatizma in "znanstvenega" .nnateriadizma, ni niti sprejemljiv niti potreben. "Tudi ideje so v trajnem gibanju in razvijanju, kar so v našem času ponovno izpričala tudi zadnja leta od 1948 dalje", pravi Kreft. Kaj naj rečemo takim breznačelnežam, hlastajočim za najnovejšimi izreki oraklja komunistične partije, že vnaprej pripravljenim karkoli vreči skozi okno? Ne preostane nam drugega, kakor zabrusiti jim brezobzirno v obraz resnico, kot je to storil Dostojevski v Dnevniku pisatelja in v velikih romanih. Pokazati jim je treba grozotne rezultate, h katerim so zavedle človeštvo totalitarne države in diktatuire kolmrunizma, fašizma in nacional-socializma. če človek ne verjame afcsiomski trdnosti dileme Dostojevskega: ali Kristus ali dsčjpotizam ničejanskega nadčloveka, tedaj naj vsaj verjame posledicam nevere. Vse diktature zadnjih štiridesetih let se nalmreč strinjajo v tem, da ni Bog zadnji in najvišji kriterij nravnosti, temveč bogovi, ki so si jih ljudje sami ustvarili. S tega odločilnega vidika niso komunizem, fašizem in nacizem nič drugega kot različne oblike niihji-lističnega svetovnega nazora. Zrasli so na čiisto enostranski usmerjenosti, na naturalizmu in pozitivizmu, in pri vseh svojih notranjih in zunanjih razlikah, enako zanikujejo absolutne, občečloveške resnice in vrednote, tajijo Boga, ne priznavajo dostojanstva človeške osebnosti in onemogočajo uresničenje bratstva vseh ljudi. Te štiri spoznane znake nihilizma najdemo tudi v sodobnem "znanstvenelm,, na dialektičnem in zgodovinskem materializmu osnovanem socializmu". Zato Dostojevskega nikakor ne moremo smatrati za predhodnika tega socializma, telmveč ravno nasprotno, za njegovega največjega idejnega nasprotnika, saj je posvetil borbi z nihilističnim socializmom največji del svojih ustvarjalnih sil, ves avoj čas od vrnitve iz pregnanstva do smrti. Zakaj kot iglofook mislec je spoznal po lastni iskušnji primat duha in vere. Vedel je, da življenje človeštva in ves tek svetovne zgodovine zavisi v prvi vrsti od duha in vere in ne od glada, ljubezni ali sile. Ni še imel za to zgodovinskoHempiričnega dokaza heidelberškega profesorja Maksa Webra, kot ga imamo .mi, vendar je videl že v idejnih tokovih svojega časa nevarne valove, ki le za nekaj rodov prehitevajo politično stvarnost, in napovedoval je nevihto, katero dajnes doživljamo. Pri socialistih "je vse osnovano n« ekonomskem obračunu,, torej, čimpreji tam bolje. Toda ubogi naši vnuki... če ne že otroci! Seveda, ne bo prešel ta rod in vsaj kateri k 'sedaj živečih ibo videl; ta božji grom." 3 Jeseni J. 1862 je Dostojevski prvič javno nastopil proti revolucionarjem v uvodnem članku svojega časopisa "čas". Mirno jih je opozoril, naj vendar krenejo na pravo pot "brez skokov lin nevarnih salto-mortale". Zaradi zadržanosti tona, s katerim je govoril o revoluciana^rno-socialističnem glasilu "Sovremenniku" in njegovih sodelavcih Dobroljiulbovfu in černišeivskem, se je vladnim kregtom in icelo njegovemu somišljeniku Strahovu dozdevado da v prv Ne morem. — Pusti me, da se zberem — Ne razumem, ničesar ne morem razumeti- ANI. — Nisli imel prav! Moral bi ji dovoliti, da bi se izgovorila! ANDREJ. — Lagala je. ANI. — Seveda je. Smo že vsi taki, da dnevne neprijetnosti radi zamolčimo. Kaj ti ne bi storil enako? ANDREJ (odloži kipec), — Morda imaš prav. ANI. — No, pojdi zdaj in jo potolaži. ANDREJ. — Rekla je: "Bojim ise!" ANI. — Ah, pojdi no! Rada te ima in sama je. Ti si v zadnjih časih preveč ■sam s 'Seboj zaposlen, pa nje ne vidiš. Ne biješ se ti s svetom, marveč ona. Zato ni čudino, če se včasih boji. ANiDREJ. — Da, razumem. Boji se živeti s pohabljencem. ANI. — Kako si čuden! To ni res. Poznam Karlo. Gleda naprej- V bodočnost. Rada bi ustvarila dom, a ga ne Imiore. Ne vem, zakaj !ne! Vse je 'že poskusila in še poskuša... Morda nima sreče. Vsakega človeka je strah pred bodočnostjo: enega manj, drugega bolj. ANDRE J. — Na poti čez ocean smo neko noč dožliveli vihar. Sedela t va tesno skupaj. Krčevito se je držala za posteljo in mi gledala naravnost v očii. Tudi jaz sem jo gledal. In razumel sem, da med nama ni razlike: vsak trenutek lahko piride smrt. Žena in mož! Eno Sivfljetnje ise je boječe stiskalo k drugemu. Čutil sem njeno željo •— da bi se izgubila v oceanu! Pa mi mora prej: še nekaj povedati... Zdaj sem spet videl1 tiste oči. Rade bi govorile- ANI. — Ne podpihuj vendar tožnih misli! Zavrzi predsodke in zaupaj Karli! Saj misli pošteno in pametno. ANDREJ. — Oba čutiva, kako sva drug drugemu potrebna. In oba z isto grozo zaznavava, da se ubijava. ANI. — Pameten bodi, Andrej in me sumniči! Kaj naj vaju razdvaja? Tvoja domišljija, nič drugega! Srečen bodi, da imaš ženo, kot je Karla! Ali sploh veš, zakaj je ob službo? Direktor jo je imenoval za tajnico. Pa je seveda mislil, da mu ne bo služila samo kot tajnica... V novem svetu Smo! Lahko bi bila dama, takole kakšna srebrna lisica bi ji prav* lepo pristajala. (Pa rajši pozno v noč plete in otrokom daje injekcije... S klofuto je cM rektorju nakazala, kaj misli o vsem tem. In je tajniško mesto prepustila drugemu. No, pojidi zdaj in potolaži (jo! Ni dobro, ne pametno, če sta predolgo sprta. (Andrej gre počasi k stopnicam.) KARLA (na stopnicah). — Ali naj večerjo pripravim, Andrej? ANDREJ. — Oprosti, Karla! — Vznemirilo me je- Ani mi je vse povedala. KARLA (mirno). — Jaz bi se ti morala opravičiti. — Ani, res mi je neprijetno, ker se nisem obvladala. TONI (priteče v sobo). — Andrej, Andrej, hitro k telefonu! Neki gospod želi govoriti s teboj. O, Anica! Midva se pa že dolgo nisva videla! (K njej.) KARLA (Andreju). — Hočeš, da grem jaz k telefonu? ANDREJ. — Ni potrebno. Saj grem lahko sam. Ko boš pripravila večerjo, pa potrkaj na steno, saj bom slišal. (Odide.) ANI. — Kako velik si že, Toni! Pravi vojak! TONI. — Prosim, Ani! Pojdi k nam! Mama bo tako vesela, ker te že dolgo ni videla! Vedno pravi, kadar šiva, da mora tebe poklicati, ker ji znaš samo ti ukrojiti obleko. No, pojdi, no! Boš zaslužila! Mami lahko zaračunaš; oče nikdar ne vpraša, kam daje denar. No, Ani, saj Karla ne bo huda. Veš, Karla ni nikdar huda name. KARLA. — Pa pojdi za kak trenutek, Ani. Res je. Gospa Pogačnikova vedno po tebi /sprašuje. Medtem bom pa pripravila večerjo. ANI. — Dobro, Toni, pa pojdiva! TONI. — Pokazal ti bom tank. Vozim se lahko z njim. Tudi ti se boš, če boš hotela. (Odideta.) KARLA (pospravlja sobo; črpa zrak v peč; gre k sliki, ki je še vedno ob stopnicah in jo hače zamenjati z ono na šteni; nato trkanje; nevoljWi položi spet sliko na prejšnje mesto in hiti k vratom; v ozadju). — Franci!... FREiNK. — Karla! KARLA. — Franci, ti stari vagabund! FRENK. — Mi ne boš dala roke? KARLA. — Obe, če hočeš! {Rokujeta se.) Franci! — Uh, kako močan si! (Mu odtegne roko). Po tolikih letih! — Kar zmedena sem, čeprav sem vedela, da boš prišel. FRENK. — Tudi jaz sem resnično vesel snidenja. |Po štirih dolgih letih spet videti drago prijateljico! /KARLA- — Daj, odloži plašč! Moker si. Kako si se spremenil! Večji se mi zdiš. Iti ibtrke imaš. FRENK (medtem ko mu Karla pomaga slačiti plašč). — Večjii me. A zredil isem se, česar o tebi ne morem trditi. (Jo pogleda lice.) Hola! Kaj pa te gubice na čelu? KARLA (odnese plašč). Ah, pusti in sedi! Nisem več tako mlada, Frenk! Na, kar na zaboj sedi. In kovčki? Kje si jih pustil? FRENK. — Na postaji. Jutri pojdem ponje. Ne bi jih rad zmočil. — Kaj pa me tako gledaš? KARLA. — Res ne morem verjeti, da sd ti tu. Tako sem vesela. Ne vem, zakaj, a zdi se,mi, da si prinesel novo življenje is seboj. — Konjak? (Toči.) FRENK. — Ti ne boš? KARLA. — Ne, ne pijem. FRENK (izpije in se ogleduje po sobi). KARLA. — Mizerija? FRENlK. — Ne, ne bi dejal! KARLA. — Ne laži, Frenk! FRENK. — Res! Predstavljal sem si vse drugače. Malo sem razočaran. Mnogi so se že krepko postavili' na noge. KARLA. — Da, immogim je uspelo. FRENK. — V teh letih bi ti mošj Moral pripraviti že lepše gnezdo- KARLA. — To ti tako misliš. FRENK. — Pije? KARLA. — Ne. Zakaj? FRENK. — Kaj pa dela? KARLA. — Nič. Sama delam v tovarni. Slabo so plačene ženske tukaj. (Toči.) FRENK. — In on? KARLA. — Ne more delati. Niti misliti. Noga imu je še vedno bolna...— Odrezali mu jo bodo... FRENK. — Odrezali? — Da, zdaj razumem. — Prenaglo ini nepreračunljivo si takrat sledila svojim čustvom. KARLA. — Zakaj? FRiENK. — V Rimu že si vedela, da bo nekoč ob nogo. Takrat si še mogla proč od njega. KARLA. — Odkar sem ga prvič videla, čas zame ne pomeni ničesar več. FRENK. — Vedno si bila nerazumljiva, odkar te poznam. KARLA. — Je ljubezen razumljiva? Rada ga imam in sem srečna. FRENK. — Srečna? — Z žalostnim obrazom... Beži, beži, ljubezen... Zaljubljenost v moža, v teh letjih — in po tako burnem življenju. No, tega ne morem verjeti. KARLA. — Ker nisi nikdar ljubil. FRENK. — O, pač! Enkrat! KARLA. — Frenk! Preveč sem te poznala in ti inisem verjela. Vihrav in neugnan si ip. Ali ni lepše, da sva ohranila čisto prijateljstvo, ki je mnogo več vredno, kakor pa nesrečen zakon? Zvestoba, istalnosit, dolžnost, ljuibezlen, (to so tebi okovi, ki bi jih prej ali slej razboli in pobegnil. FRENK. — Prav imaš. Pobegnil bi. Ne bi mogel biti en sam dan uklenjen v verige. KARLA- — No vidiš. Zato se danes tuidi lahiko lepo mirno pogovarjava^ Drugače pa hi se morda samo dan in noč preklinjala. Se sovražila... FRENK. — čudovita žena si, Karla! (Toči.)Pijva, na najino zdravje! KARLA. — (Dvigne kozarec.) Na Andrejevo zdravje! (Trčita in pijeta.) Ali mi lahko pomagaš, Frenk? FRENK. — Samo reci. KARLA. — Predvsem z denarjem. A najprej (bi rada, da mu boš prijatelj. Spočetka te bo gledal z nezaupanjem. A ne zameri mu! Razvedri ga! S šalo ga spravi v dobro voljo! To ti znaš- Rešiti morava človeka, ki se potaplja v melanholiji. Vrniti mu morava veselje do življenja. Jaz sama ne zmorem tega, čeprav sem1 že vse poizkusila. Tako rada bi videla, da bi se včasih zasmejal, da bi mu kri vzkipela, da bi se prepiral, udaril po mizi ali kričal name! Z največjim veseljem bi mu pomagala razbijati zaboje in jih metati na cesto. FRENK. — Plrav, Karla. IPomagal ti bom, da bo Andrej čimprej ozdravel. Potem bomo skupaj zmetali te zaboje na cesto. In — denar? Koliko potrebuješ? KARLA. — Za sanatorij. Dva tisoč. FRENK. — Dva? Pet jih dam. KARLA. — Ne bom ti imogla tako kmalu vrniti. FRENK. — Kadar boš mogla. KARLA. — In obresti? FRENK. — No, no, ne žali me! KARLA. — Nisi dober trgovec- Napiši mi potrdilo, da podpišem. FRENK. — O, pravkar si govorila o prijateljstvu. KARLA. — Prav zato, ker ga nočemi skruniti- FRENK. — Se šališ, ali resno misliš? KARLA. — Zelo resno. FRENK. — Dobro. (Vzame list iz denarnice m piše.) S te strani te res še nisem poznal. Trda in neizprosna si. KARLA. — Samo izkušnje, nič drugega! (Toči) FRENlK (dvigne kozarec in ji pomoli pobotnico). — Na najino zdravje! KARLA. — (dvigne kozarec). — Oprosti, gospod moj! Na naše zdravje! FRENK. — Prav imaš: na naše zdravje! (Pijeta.) KARLA. — Daj, da podpišem! (Bere list; vzame pero.) Ne, to ni mogoče, Frenk! FRENK. — Zakaj ne? Hotela si napisano! Je moj podpis veljaven? KARLA. — Je. A ne morem si misliti! Pet tisoč poklanjaš?... FRENK. — Pravljica iz tisoč in ene noči, kajne... KARLA. — Zakaj to delaš? FRENK. — Iz preprostega razloga: ker imam! KARLA. — Ne morem sprejeti. Se igraš? FRENK. — Pomiri se! Sama dobro veš, da sem še vedno dolžnik tvojemu očetu. Vzel me je pod streho, me oblekel in me kot tebe dal študirati. In ne misli, če sem pokvarjenec —vem, da tako pravijo—, da potem ne vem, kaj' mi je dolžnost! Velmi, Karla! Tudi krivde se zavedam: na moje prigovarjanje si pobegnila k partizanom! Večkrat si očitam: iz gole objestnosti, iz želje, ki jo rodi razposajenost, štodlentovska domišljija, isem šel v hribe za dogodivščinami. Tam sem zaslutil, kakšna priložnost se ponuja tistemu, ki mu je denar — bog..., zaslužiti! In moj ideal, isama veš, je bil denar! Res, bedasto, da isem takrat še tebe potegnil za seboj! KARLA. — Ne govori več! Kar imaš z očetom, z njim poravnaj, še imaš čas. Zaradi mene si pa ni potreba greniti vesti. Je vse prav tako, Ikot je. Moralo je biti tako. Takšno je žlivljenje, kaj hočeš! Ah, pa pustiva to... ne spominjaj več! FRENK. — A! Daj, daj da ti razložim načrt, s katerim se že dalje časa tut-kvarjem in ki bi te morda zelo zanimal. KARLA. — Kaj? FRENK. — Trgovina z umetninami. Si morda že kdaj mislila na to? Odlična misel, kajne? Brez prevelikih težav ta načrt lahko uresničimo. Glej, jaz bom zar ložil denar, organiziral, vodil propagando — z eno besedo: tehnični del bom prevzel; Andrej umetniškega, ti pa boš v trgovini. Malo dela, mnogo zaslužka! KARLA. — Andrej prihaja-i Kasneje ise bova pomenila. Zdaj ne omenjaj ničesar! Ne bi mogel resno prelmlisliti. ANDREJ (pride, a ju nei vidi; stopa po stopnicah; na prvi se spotakne). — Preklete stopnice! KARLA. — Andrej! IPodlogar je... ANDREJ (ga pogleda). — Oprostite... KARLA (predstavlja). — Moj mož. — Podlogar. FRENK. — (mu daje roko). — Frenk mi pravijo... ANDREJ. — Karla mi je mnogo govorila o vas. FRENK. — Prepričan sem, da ne baš laskavih stvari! — Pazite! ANDREJ. — Res, na tejle se vedno spotaknem. FRENK. — Dajte mi :roko, da ne padete! ANDREJ. — Pustite, pustite! Najlaže si sam pomagam! (Gre dol.) ANI (vstopi). — No, vidiš Karla. Sem že nazaj. Mimogrede sem gospe skro-jiSla obleko... O, gospod Podlogar! FRENK. — Kako? Me poznate? KARLA. — To je naš sončni žarek, ki od časa do časa posveti v najin dom. FREINK. — Sončni žarek? ANI. — Ah, Andrejeva šala... Bernikova. (Se mu predstavi in nadaljuje s Frenkom tih pogovor.) ANDREJ (Karli). — Hribar je telefoniral. Ne bo prišel. KARLA. — Seveda. Kdo bo hodil v takšnem vremenu . FREINK (Ani). Je bil morda vaš brat v Trstu? ANI. — Ne. Brata nimam več. Same sva z mamo. ANDREJ (ju prekine). — Konjak, gospod Frenk? FRENK. — Konjak? O, prosim! Nikdar se ga ne branim! ANDREJ. — Ani, smem še tebi natočiti? ANI. — Ne, hrvala! Ne bom pila. Karla, prosim... (Gre k nji, nadaljuje tih pogovor-) FRENK (s kozarcem v roki). — Na zdravje! Po štirih dolgih letih zopet govoriš po domače: to vam je resnično doživetje, gospod Mlakar. Posebno še, če govoriš s prijatelji. ANDREJ. — Karlini znanci in prijatelji so nam vedno dobrodošli. FRENK. — Veste, še kot otroka sva se skupaj igrala. Potem sva skupaj medicino študirala. Tudi sva se večkrat prav po bratovsko ispria, celo stepla sva se, kadar se v kakem razgovoru nisva mogla zediniti. ANDREJ. — Da, vem. Vse imd je povedala. FRlENK. — Tako? KARLA. — Že odhajaš, Ani? Nikar! iPremočena boš. Saj vidiš, kako dežuje. FRENK. — Pa ne, da ste se mene prestrašili, gospodična? ANI. — Vas? Nasprotno, rada bi izvedela, kako je v Braziliji! Res, daleč imam do doma in pozno je že. ANDREJ. — Devet še nfi, Ani. KARLA. — Nikamor ne pojdeš v takšnem vremenu! Ko bo jenjalo, te 'bom spremila na postajo. Kar odloži plašč in ne kvari družbe! Rajši mi pomagaj pripraviti sendviče! ANI. — Vdam' se, če me boš res spremila. KARLA. — Tako je prav! Ne skrbi! ANDREJ. — Sedite, gospod Frenk! Gotovo ste utrujeni. Kar na zaboj! Ne moremo se ločiti od njih, 'kaj? Dobro, da je to še v navadi: da na koncu vse strpajo v zaboj — in potem: zbogom! Rodil si se, živel in končal si v zaboju! Kakšna ironija... KARLA. — Andrej! FRENK. — No, no, ne tako tragično! Gospodično Ani kar mrazi! ANI. — Motite se, gospod Frenk. Misel na zaboje vendar ni tako tragična. Več kot polovico emigrantov še vedno spremljajo zaboji- Takrat bo žalostno, ko izgine poslednji zaboj iz naših domov. FRENK. — Tako? Ne vem, izakaj! ANI. — Z njimi vred bomo izgubili občutek, da smo emigranti im morda tudi pozabili, čemu smo tu. FRENK. — In kaj zato, če pozabimo? Mislim, da je že čas. Ali naj vse življenje nosimo na čelu pečat poraza in sramote? ANI. — Sramote? ANDREJ. — Poraz in sramota! Kvečjemu takrat, ko bomo pozabili,kaj smo in zakaj smo emigranti! Prej ne, gospod Frenk! FRENK. — Res ne najdem razloga, zakaj bi bil tako sentimentalen!; ANI (s kruhkom v roki). — Nil treba biti. Zvestoba sebi ni sentimentalnost. FRENK. — Da, vidite. Prav zaradi tega moramo stremeti, da bi čim zveste je služili samim sebi. ANI. — Ba, ba... ne zavijajte! Mislim zvestoba ideji, nazoru, borbi!... FRENK. — Ojioij! Rad dobro jem, pijem in ispim. To je zame življenje. Vedno sem si želel Ameriko. Zdaj jo imam. S kavo sem si jo zaslužil- Z|ačel |sjean kot smrdljiv 'smetar. ANI. — Iz spoštovanja do sebe? FRENK. — V smeteh je včasih zakopanega mnogo bogastva, prav kakor je v starih skrinjah in zabojih mnogo zgodovine Jin spominov. Jaz sem izbrskal denar. Potrošeno, prevreto kavo iz barov in restavracij sem nosil domov, jo sušil, pride j al nekaj prave in jo potem v ličnih vrečicah prodajal. ANI. — Marsikdo bi dejal: srečo je imel! Jaz pa pravim, da si ilz spoštovanja do sebe ne bi težila vesti. FRENK. — Vest? He, he... Vest in trgovina? Pojdite no! — Kaj ti praviš, Karla? (KARLA. — Jaz? Zakaj vprašuješ mene? Bolje, da si vzameš sendvič in ješ. (Mu ponudi.) čakaj, čakaj! (Izbira sendviče.) Gnjat, sir, sardela, oliva, ne? (Nato ponudi Ani). — Vzemi, Ani! — Le ne vem, kje si privzel te čudne nazore. ANI. — Tega. (Vzame.) FRENK. — Čudni nazori? Zakaj? Moja vest je vedno čista. ANI. — Vse dotlej, dokler vam je plesnivi jetniški zrak ne začne razjedati... FRENK. — Oho! Bi me radi videli za rešetkami? ANI. — Nisem tako kruta. A, dovolite mi vprašanje: ste bili partizan? FRENK (se zasmeje). — To vas moti. Ne, draga gospodična, (nikjer nisem bil! KARLA. — Ne taji, Frenk! Oba sva bila pri rdečih. FRENK. — Kako naj .priznam? Partizan nisem bil. Dobro veš, dia se nisem nikdar navduševal ali se celo izpostavljal za kakšno idejo. Nihal sem med skupinami in ikupčeval... AMDREJ. — Medtem^ ko smo m|i na obeh straneh — FRENK. — ...umirali za ideje, sem jaz trgoval... Da! Če so kateri čutili za potrebna ali celo dolžnost, da se bi jej o, sem [jaz čutil pravico, ida izrabim zmedo v svoj. namen! Poleg tega sem vršil svojb zgodovtinsko .dolžnost. Pomagal sem obema skupinama. Ali ne bi bilo. žalostno, da bi ideološka borba prenehala zgolj zaraidi talcih (materialnih dobrin? Ali ne bi blilo tragično, da bi se neka skupina moraJa vdati zgolj zaradi materialnih težav? Materialni pogoji isti — zdaj naj ideja, mjdčnejša ideja amag-a. To je zgodovinska pravica. Jaz sem ji stal ob stvarni... ANI. — Vi ste pravi... FRENK. — Kar recite! Nisem občutljiv, gospodična: trgovec sem, če hočete — smetar! Iz revolucije sem izšel s precejšnjimi izkušnjami, z odprtimi očmi. Zato me trda beseda iz nežnih ust .spravlja samo v dobro voljo. ANI. (Kakor da, išče pomoči pri Karli). — Karla! Za božjo voljo___ FRENK. — Oprostite- Obžalujem^ Res nisem mislil žaliti vaših čustev. KARLA. — Prosim te, Frenk! Molči o zgodbah in podvigih, ki iti jih je naneslo življenje. FRENK. — Spraševala ste me. Moral sem odpreti skrinjo in prezračiti starino. KARLA. — Saj smo res bedasti. Kakor v začaranem krogu se vrtimo že ves večer in ne moremo misli drugam uravnati, kakor da jih pustimo izgorevati v preteklosti. Kaj res nismo zmožni, postavfiti mejo med: bilo je in zdaj? Delamo in garamo od jtitra do večera, da živimo za jutri, a v duhu še vedno tavajmo v preteklost. In zgubljamo tla pod nogami. ANI. — Prav imaš, Karla, V teji hiši so tile kruhki in konjak še edina realnost. In pa — zaboji! Samo odpreti jih ine smemo... (Prime pladenj s sendviči in ponuja.) Govorimo rajši o čem drugem. Malo več realnosti, prosim! (Prisiljeno prijazna.) Gospod Frenk! Vaši brki mi nič ne ugajajo! (Mu ponudi pladenj.) FRENK (vzame). — Žal mi je, da vas nisem prej spoznal, gospodična! ANI. — Potem bi bili danes brez brk! (Ponuja Andreju-) Tu, z vrha v&enni, je več ignjati. No, Andrej, ne bodi no tako čemeren! ANDREJ. — Ani! Mlada si še in ne razumeš. .Samo, da si bila včasih malo lačna, se spominjaš. In da si lakoto tešila s polento in z makaroni. Naše misli1 pa vzdrhte ob najneznatnejših stvareh in beže nazaj; Poglej... (Stegne nogo; vsi umolknejo; mučen premor; iz ozadja spet hreščavo žensko življenje. Pisani so bili dnevi, z žalostjo in z veseljem jjth gledamo nazaj, vsak po svoje. In ne bilo bi prav, da jih kakor stare cunje potisnemo v zaboj in zaklenemo z debelo ključavnico. Ne! Ne, mnogokrat jih je treba prezračiti, pregledati... ANI. — Samo nocoj ne, gospod Frenk! Preveč dežuje. FRENK. — Prav. Pa govorimo o čem drugem. O stvareh, ki so izven zaboja ali (dvigne kipec) — na zaboju. Recimo: o kipca! Tudi spomin, kajne? KARLA. — Da, lep spomin. Prijatelji iz Rima so mi ga podarili. Ljudje, ki se (Spoznajo, pravijo, da je original. ANI. — Pomislite, kakšna zgodovinska vrednost! Gotovo je bil last samega Cezarja Borgie. ANDREJ. — No, no, to najbrže ne bo držalo. ANI. — Kako ne, Andrej? Poglej1 ta datum! Zanimivo, kajne, gospod Frenk! Morda ga je sama Lukrecija prestavljala z mizice na mišico in čistila s svojimi belimi, nežnimi prsti... FRENK. — Hočete reči — krvavimi? ANI. — Fej, kako sto kruti! Pokvarili ste mi iluzijo. FRENK. — Obžalujem. Ne jaz. Le zgodovina je kruta, ki lepe žene opisuje z nelepimi besedami. Lukrecia Borgia — žena, ljubimka, morilka in — kdo ve, kaj še vse! Ljubila in morila je, molila in ropala. Videl sem nekoč žensko v gozdu, ki ji je bila v dejanjih na las podobna... Smem govoriti? Je tudi že zgodovinski spomin! ANI. — Dobro. Nadaljujte! Bomo videli. FRENK. — Ubila je ranjenca, mu vzela vse, potem pa pokleknila in molila... Ali si morete misliti večjo perverznost? KARLA (plodenj, ki ga je pravkar dvignila, ji zdrkne iz rok). ANDREJ. — Karla! Pazi vendar! ANI. — Črepinje pomenijo srečo! KARLA (zmedeno). — Oprostite! (Gre k stopnicam in kliče.) Gospa Ker-nova... prinesite metlo! ANDREJ. — Kaj ti je, Karla? Gospo Kernovo si vendar odslovila! KARLA. — Ah, saj res. IBozabila sem. Živci. (Gre po metlo in se takoj vrne.) (Frenku) Ali je bila tista ženska partizanka? FRENK. — Da. ANI. — Mlada? FRENK. — Nisem je videl v obraz. ANI. — Pravijo, da se je marsikateri zmešalo. Partizanka, pa molila... KARLA. — Zakaj pa ne? Takrat jim še niso iztrgali Boga Iz duš. Vse so molile v grozi in v strahu. Videla sem jih. ANI. — Beži, beži! Nekoga ustreliti, potem pa moliti za njim? ANDREJ. — To je mogoče. A izropati ga? FRENK- — Videl ,sem, kako je brskala po žepih. KARLA. — Dokumente?... Lahko je iskala dokumente, pisma... ANDREJ (jo pogleda,). — Kako? KARLA. — Morda dokumente. — Rekla sem... da ni nujno... FRENK. — Dokumente? Kaj naj ji bodo dokumenti? Videl sem, kako... ANI. — Hola, hola, gospoda! Predlagam,, da ne zračimo več starih cunj! V zaboj z njimi in skalo na pokrov! FRENK. — Kako? Saj ste mi prej dovolili govoriti! ANI. — Preklicujem dovoljenje in predlagam, da nam pripovedujete o svojih dogodivščinah iz Brazilije. Ali ne, Karla? To bo bolj zabavno S, FRENK. — Prav. Pa zaokrenimo. ANDREJ. — Bolj imie zanimajo naši vojni dogodki. Oprostite moji želji. Rad bi slišal zgodbo. iKARLA (sebi). — Le kaj je na tej ženski zanimivega... Bolje je, da molčimo. FRENK. — Karla, videla boš, kakšnih dejanj so bile ženske med vojno zmožne! KARLA. — Me ne zanima. Zdaj je mir. FRENK. — Takoj bom končal. (Izpije.) Takrat sem hotel izrabiti neki spopad in menjati svoje gospodarsko področje. Sit sem bil partizanov. iKARLA. — Molči, Frenk, prosim te! ANI. — Jaz vas tudi ne bom poslušala. Pojdiva rajši v kuhinjo, Karla! (Hoče iti, a jo Karla zadrži.) ANDREJ. — Ne morem razumeti, Karla! Zaradi dogodka pred osmimi leti... ANI. — Zakaj jo dražiš? Če noče slišati, noče T ANDREJ. — Kar nadaljujte, gospod Frenk! FRENK. —■ No in precej sem se že oddaljil od njih. Nenadoma se z obeh strani vsuje toča krogel. Kaj sem hotel drugega, kot da se branim? Malo vroče mi je bilo! /No, pa sem kmalu enega izločil iz boja, drugega pa prisilil k begu. ANDREJ. _ Bežal je? FRENK. — Da, proti gozdu. Nikdar ne bom pozabil tiste kotline. Takole na levi je bil hrib — isam hrast, potem jasa; na desni majhna, gola, vzpetina, kjer je visela revna kmečka bajta... (z rokami gre po sobi) .. .takole zadaj je bila (gleda in se zazre v sliko na steni, nato se obrne do ostalih.) Saj sem pijan! Moram biti pijan... In vendar nocoj nisem toliko pil. (Se zresni in spet zagleda v sliko-) In vendar... Saj to je — kako, da se nisem, prej spomnil... — seveda je! Da, da in mesečina, zadnji krajec! — Ste vii (slikali? Samo na vodnjak ste pozabili!, Tu ob vbdnjaku je ležal in kričal, da Imie jd pretreslo do kosti. ANDREJ. — Vodnjak? ANI. — Kaj ti je, Karla? ANDREJ (stisne kozarec, ki ga je držal, da se zdrobi, nato tiho reče). — To je bil moj brat!... KARLA. — Andrej! ANDREJ (gre k Frenku in spusti berglo; prime ga za rame; še vedno mirno). — To je bil imoj brat... Ubili ste ga! FREiNK. — Nisem jaz kriv! KARLA. — Andrej, Andrej, pusti ga! FRENK. — Kaj hočete od mene? Napaden isem, bil in sem se branil! Znoreli ste! (Ga odrine, da Andrej pade.) Andrej se splazi do zaboja. Frenk brcne berglo od sebe. ANDREJ (zgrabi steklenico s konjakom in jo razbije ob robu zaboja; s črepi-njo v roki se plazi k Frenku). — Ne boste mi ušli! KARLA (hoče k Andreju). — Ani! Brani! ANDREJ. — Tulili boste, kakor je tulil on... in bežal sem — jaz! Tu, tu, zdaj poglejte, kako ste streljali! FRENK. — Pomirite se vendar! Vojna je bila. Napaden sem bil. Moral sem (Streljati. ANDREJ. — Bežal som kot podgana, ker me je bilo strah. Zdaj me ni več strah. KARLA. — Andrej! Bodi pameten! FRiBNiK (koče skozi okno, a se mora Andreju umakniti na drugi konec). — Karla, odpri vrata! ANDiREJ. — Proč od vrat! Vas je strah? Tu, v ta zaboj vas zabijem! FRENK. — Odkleni vrata, Karla, sicer mu razbijem glavo! KARLA (odpre vrata). — Andrej, pusti ga! On ni kriv! Frenk hoče steči ven. ANDREJ (se -vrže nanj in ga podre na zaboj; dvigne črepinjo nadenj). — Ne boš ušel: tulil boš! FRENK. — Blaziniš! Pusti me! KARLA (se vrže v Andreja, in ga podre po tleh). — Andrej! Piusti ga! Poslušaj me! Jaz sem kriva! ANDREJ. — Vsi ste se zarotili proti meni. Zakaj ne pustiš, da ga... (se domisli) ... kriva česa? KARLA. — Zadnja sem se poslovila od Boštjana... ANDREJ. — Kaj? Kaj govoriš? KARLA. — Poslednji strel je bdi — moj. Frenk zbeži skozi vrata. ANDREJ. — Karla. . . ubila... KARLA. — .. .rešila! ANDREJ. — Morilka! KARlLA. — Rešila! TRETJE DEJANJE Pozorišče kakor ob koncu drugega dejanja. Pol ure kasneje. Karla, stoji na, stopnicah in si z rokami pritiska na senca- Obrne, se m sto(pi proti vraitom, za katerimi je Andrej. Toda ko pride do njih, izgubi pogum. Glava ji pade na prsi. FRENK (udari skozi vrata, jih zaipre in se nasloni nanje. Ranjeno levico tišči na prsi. Govori sunkovito šepetaje. Ves je upehan, blaten.) — Karla! KARLA (prav tako šepetaje). —• Frenk? FRENK. — Oprosti, Karla. Moral sem se vrniti. KARLA. — Frenk, prosim te, pojdi! FRENK. — Daj mi vode... KARLA. — Odidi! Odidi, Frenk! (Se obrtne proti vratom.) Če te sliši... FRENK. — Samo trenutek, Karla... Kozarec vode! Kaj še čakaš? Žejen sem, ne vem, zakaj sem tako žejen. Kajrla odhiti v kuhinjo. Frenk poišče aktovko, z desnico vzame iz nje šop bankovcev in1jih porine pod zaboj, še preden se ona vrne. Nato sleče suknjič, dvigne rokav srajce in si skuša z robcem obvezati roko nad zapestjem. KARLA (se vrne s kozarcem vode. Prestraši se.) — Kaj delaš? FRENK. — Nič. Majhna praska. (Vzame kozarec in hitro spije vodo. Spet se mu začne muditi.) Policija... KARLA. — Policija? FRENK (odkimava, kakor da samega sebe ne more razumeti.) Na, zaveži! Doli na križišču me je ustavil policist. Bil sem čisto zmešan, tekel sem sredi temne blatne ceste, sam Bog ve, kaj si je mislil... Nekaj sem moral pri sebi kričati, ker je prihajal proti meni in ko me je ujel za suknjič, je samo hitro govoril. (Potem (Sem razumel, da hoče legitimacijo. Rekel sem, da je nimam pri sebi in me je zgrabil pod pazduho ter me začel vleči za seboj. iPa sem se strgal... — ne, na stražnico ne, ne... — sem se strgal, stekel nazaj v temo, pa se nabodel na žično ograjo ... (Stisne zobe od bolečine.) KARLA. — Moral bi iti s stražnikom! FRENIK. — Ne, nisem smel iti... Ne! Ti ne razumeš... — In tudi če bi smel, najprej sem moral sem. Ne morem pobegniti kakor pes, Karla! Razumeš? Moram govoriti s teboj, z Andrejem... KARLA. — Ne! Vzemi svoje stvari in pojdi. Pojdi! FRENK (kakor da ne sliši. Ves je odsoten.) — Veruj mi, nisem vedel, da si bila ti tista ženska... KARLA. — Zdaj veš. Prosim te, Frenk, pojdi ;zd!aj in pusti naju sama. On potrebuje miru. FRENK. — Karla, jaz sem kriv vsega, kar se je zgodilo... KARLA (vedmo bolj nervozna). — Da, da, da! Kriv. Ti si kriv, jaz sem kriva, Andrej je kriv. Vsi trije nosimo krivdo. Toda kaj hočeš zdaj? FRENK (sam vedno nemirnejši, pa hoče/ miriti). — Bodiva mirna, Karla! Vsaj trenutek bodi mirna. IKARLA. — Po takem1 večeru pa naj/ bom mirna? FRENK. —• /Poskusi, Karla! Zdaj vsi trije plavamo proti toku, toda ni treba da vsi trije zgubimo živce. Midva jih ne smeva, Karla, vsaj midva ne. Kljub tej strašni uri tu, kljub vsem tem naključjem, ki iso se v trenutku zgrmadila na nas. Vihar je mimo. (Vedno bolj je nemiren, vedno bolj se hoče pomiriti.) Zdaj sva mirna, kaj ne? Ne preostane nama nič /drugega kakor trezno premisliti, kaj se še da popraviti. KARLA. — Popravilti? Ali sploh veš, kaj si storil? FRENK. — Dobro vem. In če mi ne verjameš... vse življenje si bom očital, da sem vaju uničil. Glej, Andrej bo ob nogo. !Pb moji krivdi! Ne more delati. Moja dolžnost je, da mu dam odškodnino, da mu... KARLA (pretrga). — Frenk! Kaj misliš, Frenk...? FREINK. — Za zdaj ti pustim deset tisoč. KARLA. — Frenk!/ Za Boga! Kakšen človek si? FRENK. — Trideset. IPla četudi začnem jutri znova... KARLA (zavpije). — Izgini! (Šepetaje a ukazujoče.) Izgini, izgini... FRENK. — Karla! KARLA (naraščajoče). — V sanjah mi ne bi prišlo na misel, da si tak. FRENK (tudi naraščajoče). — Bodi pametna, Karla. In ne kriči! KARLA. — Izgini. Da te ne vidim več! FRENK. — Molči! (Nadaljuje šepetaje.) Ali pa hočeš sama priklicati Andreja? Kar počenjaš, je blaznost. Odklanjati denar iz nekih predsodkov! Glej na vse skupaj tako, kot je. Realno. KARLA. — Predsodkov? Boštjan je zate predsodek? In Andrej je predsodek? Jutri bo ob nogo... Predsodek... pred petimi leti si streljal nanj zaradi denarja, vse življenje si uničil njemu in meni, zaradi denarja... In zda,j prideš in mi ga ponujaš, tisti svoj prokleti denar, zato da si pomiriš vest, in govoriš o predsodkih. Frenk! FRENK. — Bodi pametna! Ne očitaj, prosim te, ne očitaj! (Od daleč je slišati žvižg. pJamigne nazaj za vrata, na katera je naslonjen.) Ne ti ne ja|z nimava dosti /časa, Karla! Eidino, kar moreš storiti1, je sprejeti. Karla! Od prijatelja, od prijatelja iz mladih let. Karla samo odkimava. FRENK (se obupano obrne in nasloni čelo na vrata. Zasoplo diha.) — Nisem vajen drugače poravnavati dolgove. . . (Zunaj žvižganje bliže. Frenk se obrne in spet nasloni na duri.) Nisem mislil žaliti, Karla- Nisem mislil iniič hudega... KARLA (se bliža vratom, pa sredi hoje ugani, kdo je zunaj). — Frenk! Skrij se! Pobegni skozi kuhinjsko okno! FRENK. — Ne... Ne morem. To pot ne smem... (Vzame plašč in aktovko.) Pod zaboj,' sem spravil nekaj denarja. Naredi )z njim, kar hočeš. Moj ni. Moj ni več. (Odhiti.) Karla pohiti za njim. Pa ne odpre vrat, ampak saimo obstoji pred njimi. Potem stopi k okntu in gleda v noč■ Ne sliši, da se odpro vrata spalnice in da prihaja Andrej. ANDREJ (jo preseneti). — Kdo je ibil? KARLA. — Po plašč in aktovko je prišel... ANDREJ (sebi, skozi zobe). — Prokleta banda! KARLA. — Andrej... ANDREJ. — Molči! KARLA. —- Moraš me poslušati. Vse ti bom povedala. ANDREJ. — Dovolj časa si imela do danes. KARLA. — Nisem mogla, Andrej! ANDREJ. — Nisi mogla? Ko je bil ta (pokaže na vrata, skozi katera je odšel Frenk) v nevarnosti, da mu razbijem možgane, pa si lahko, kaj? KARLA. — Andrej, lepo te prosim, poslušaj me, skušaj ,me razumeti. ANDREJ. —- Razumeti? Saj vse razumem, še preveč dobro. On partizan, ti partizanka. Naš 'bog je rop, požig, iramor... — Umor! KARLA. — Nisem ubijala. Jaz nisem ubijala. Nikoli! ANDREJ. — .. .Boštjan... KARLA. — Iz usmiljenja sem mu končala življenje. ANDREJ. — Iz usmiljenja? KARLA. — Še zdaj se prebudiš sredi noči, ker ti kriki tiste noči udarijo skozi ušesa... Kolikokrat si mi v zadnjih letih to povedal, in... kako dobro sem te razumela. Tisti kriki so razganjali tudi moja ušesa, Andrej! Nisem mogla dalj posluišati. Dvajsetletna, bolničarka prvič isredi boja... še zdaj mi zledeni kri... Ležala sem pod hrastom, si mašila ušesa, sama kričala, da bi prevpila tuljenje krog sebe... Njegovih krikov nisem mogla prevpiti. .Saj ni kričal, saj je prosil, naj ga u-strelim... — Nehajva s tem, Andrej, lepo te prosim nehajva; ne dopusti, da govorim naprej, da ti povem, kaj sem v resnici našla namesto človeka tam ob vodnjaku. (Spomin jo premaga.) Moj Bog! Rotil me je, kakor da ne bi več bil človek... ah, saj že ni bil več... naj ga rešim muk. Nisem mu mogla drugače pomagati, nihče na svetu mu več ne bi mogel pomagati... Ne boš verjel. Nisem molila, ampak pokrižala sem ga preko... (06 spominu se zgrozi.) ANDREJ. — Karla, ne govori več, ne govori več, da se ne spozabim nad teboj... KARLA. — Ne, Andrej, zdaj moram do konca. Ti misliš, da govorim samo zato, da sebe opravičim, da sebe izpraznim. Ne, ne, Andrej! Tudi zate govorim, zato da ibo vsega tega že enkrat konec. Konec! Jaz ne morem več... (Plane v tih jok... Nenadoma na glas.) Takrat sem tulila... (Jok.) Kakor da bi hotela s solzami oprati vsa tista okrvavljena trupla pod izadnjim krajcem... pod poslednjo lučjo... In potem sem v trenutku spoznala vso grozo, ki so jo sejali moji (se, zamisli, grenko nasmehne) moji... v tistih mesečnih nočeh... Nazaj v brigado nisem mogla, domov nisem smela... — Skoraj teden dni sem se skrivala in potem... k tvoji materi sem se zatekla. ANDREJ (začudeno, prestrašeno, potem grozeče). Ne... ne... Ne! KARLA. — Boštjan je imel pri -sebi zanjo napisano pismo.. . ANDREJ. — Ženska! Kaj ti je padlo na um? KARLA. — Morala sem ji vse povedati. ANDREJ. — Kako si mogla. .. KARLA (pretrga). — Ni me obsodila. ANDREJ. — Mati ni mogla zločina zagovarjati. KARLA. — Ničesar ni zagovarjala... pa tudi besede zločin ni nikdar izrekla. ANDREJ. — In vendar je bil zločin. KARLA (čisto mirno, skorajda zase). —• Ni bil zločin, čeprav sem si zaradi tega dejanja sama sodila. ANDREJ. — Sama sodila! KARLA. — Kdo na svetu: pa naj bi ;me, če si ne bi sama... Plustila sem vse, pobegnila v svet aa teboj. Da ti pomagam. Za nič drugega, Andrej, kakor zato, da ti pomagam, čeprav te nisem poznala. ANDREJ (trpi, a noče tega pokazati). — Spokornica... Nadela si si pokoro, priti za menoj... KARLA. —• Tvoja mati mi je povedala, da si ranjen bežal. (Se spominja materinih besed.) — To je zdaj moj edini fant... — Edini fant in opora. Obljubila sem ji, da te poiščem in da bom ob tebi, dokler ne ozdraviš, se sam vrneš.. . V Rimu mi je Frenk preskrbel mesto bolničarke v tvoji bolnišnici. (Obraz se ji napolni z ljubeznijo.) Tam sem te prvič videla... ANDREJ (bolj zase kot njej). — Zakaj si molčala? Zakaj mi niisi prej povedala? KARLA. — Nisem prišla k tebi:, da se obtožim, ampak, da ti pomagam... ANDREJ. — In ko sem ozdravel. .. Takrat bi morala izginiti. KARLA. — Sam veš, kako je bilo. Takrat, in še preden si ozdravel, ne ti ne jaz nisva več mogla narediti drug z drugim, kar bi hotela... ANDREJ. — Kakor je že bilo, ne bi smela privoliti v poroko... KARLA. — Kako mrzlo si to povedal... ANDREJ. — ...ali pa vsaj morala povedati resnico. KARLA. — Molčala sem, ker sem se bala, da te izgubim. ANIDREJ. — Molčala? Kakor da človek z molkom ne bi lagal... Lagala si mi! In še potem vsa ta leta... iz dneva v dan... KARLA. — Lagala... vem. Prvi molk je bil prva laž. Toda nisem kriva, Andrej! Ena sama resnica ije prevpila vse te laži, če jih hočeš tako imenovati. Imela sem te rada, imam te rada... (Skoraj zavpije.) Nisem mogla drugače! ANDREJ. — Rada? (Zdi se, da ga bo razgnalo.) Rada? Za Boga svetega, ženska, od kod si vendar prišla? Kje živiš? Rada... Ubila brata, se poročila z menoj. Pa kaj isi mislila? Iz katerega sveta si? Saj bi žirval česa takega -ne storila... KARLA. — Andrej! Molči! Umolkni, umolkni... ANDREJ (pride prav do njo, odvrže berglo, in se skoraj zruši nanjo.) — Kdo si ti? Kdo? Kaj sem ti storil, da me tako ubijaš? Tri leta, dan za dnem... Kako da nisem videl, saj -si se mi vendar morala smejati! (Jo močno strese za ramena.) Čemu? KARLA (ga dvigne pokonci in se počasi odmakne). — Andrej, pusti me pri miru, Andrej... ANDREJ. — Ubijem te! KARLA. — .. .Daj... daj! Ničesar ne boš spremenil, Andrej. Kaj ne čutiš... rada te i,mam. .. ANDREJ (jo pahne od sebe, da se zgrudi ob zaboj). — Ti... ti... — Moj Bog! Kaj naj storim1... (Dvigne pogled v nebo, kakor dx bi hotel isto še enkrat vprašati na glas.) TONI (iz ozadja). —< Andrej! Andrej! K cvrla se počasi dviga in stopa proti vratom. TONI (vdere v prostor). Andrej, ali si mi popravil avtomobil? Mama me že naganja .spat, pravi, da bomo jutri odpotovali na tvse zgodaj... (Zazre razbite igrače po tleh. Pogleda hitro Andreja, potem Karlo; shremži obraz. Skloni se in jih začne počasi pobirati. Zaihti, pa se premaga in z igračami v rokah, gledajoč v tla, hoče oditi.) ANDREJ. — Toni! (Fant se ustavi, pa se ne obrne.) Toni, počakaj! (Gre k zaboju, odpre pokrov, in vzame vojaško čepico. Dolgo si jo ogleduje, potem jo poda dečku.) TONI. — Kapa? ANDREJ. — Tvoja je. TONI. — Moja? Za zmeraj? O, Andrej! (Objame ga, pri tem rim vse igrače padejo z rok.) ANDREJ. — Za zmeraj! Ne potrebujem je več... Ne bom več vojak. TOlNI i(z nataknjeno čepico). — Jaz pa bom. Mi pristoji? ANDREJ. — Kot pravemu vojaku, Toni. TONI. — Častnik bom. Poglej, me, Karla! Za zmeraj je moja. Veš, Andrej; vedaio sem čakal, ali mi jo boš le dal. (Gleda za Karlo, ki brez besed odhaja v kuhinjo. Se zamisli, pa ga čepica premaga.) Nikomur je ne bom posodil. ANDREJ. — Prav, Toni, prav. Na, in tukaj, pa si kupi nov avtomobil. (Mu hoče vsiliti denar.) TONI. — Ne! Novih mi lahko oče kupi... Pa saj zdaj jih ne potrebujem. Moram mami pokazati kapo. Lahko noč, Andrej! (Skoči na stopnice in zakliče v kuhinjo.) Lahko noč, Karli! (Odide in predeni zgine skozi vrata se še enkrat obrne.) Andrej, ko se vrnem s počitnic, ti prinesem takega papagaja, kakor ga še nikoli nisi videl. (Odide.) Andrej gleda še nekaj časa za njim. Zamisli se, poišče kovček in spravlja iz zaboja perilo vanj. KARLA (pride iz kuhinje, postaji in gleda Andreja. Ko vidi, da Andrej zaman išče neko stvar, skoraj boječe vpraša). — Kaj iščeš, Andrej? ANDREJ. — Zjutraj moram v bolnišnico... Pripraviti moram... KARLA. —• Smem pomagati? (Ne čaka odgovora, ampak začne jemati stvari in jih opravljati v red. Prav z dna zaboja vzame pulover in nogavice in vse skupaj položi pred Andreja.) Srajco ti še moram zašiti... (Išče srajco na kupu oprranega perila.)t Andrej gleda patr nogavic, nato počasi eno spusti na tla. Karla sede na zaboj in šiva gumbe. Včasih si skrije obraz, da ne bi Andrej videl solz. ANDREJ. — In potem... po operaciji... bom šel nazaj. Domov. KARLA (se zdrzne). — Zdaj ni čas za take odločitve... ANIDREJ. — Ne, ne! Sem se že odločil. Pa naj se tam zgodi z menoj, kar hoče... KARLA. — Nikamor ne hodi, Andrej! ANDREJ. — če doslej ni šlo naprej... Tako ne moreva več skupaj živeti. Preveč hudega je padlo na najin zakon... KARLA (bi rada molčala, pa ne more). — Ne, ne, Andrej. Jaz pojdem... Jaz še imam svoje ljudi... ANDREJ (zasanjano). — Tudi jaz... Mama... (Zlaga perilo v kovček, toda misli so mu daleč.) KARLA (oklevaje). — Andrej... samo ženo še imaš na svetu... ANDREJ (odkimava, ne sluti ničesar). — Ne... Mamo... KARLA (namenoma značilno počasi). — Samo ženo... Andrej se nenadoma spremeni. Razume in se zastrmi v Karlo. KARLA. — Umrla je... Andrej molči. Ne gleda je več, ampak sji spočeli (moralni dvomi, ali jo sme rabiti. Spoznala je, da angleški jeaik ni njen, kajti istočasno je začela odkrivati Grčijo. Zazdelo se ji je napak in nemogoče opisovati grško pokrajino, poteze grškega obraza v jeziku, ustvarjenem za druge krajine in druge obraze. Svojim junakom ni mogla dajati anglešMh imen, ker Angležev ni poznala (od 10. leta živi v Grčiji), grških pa tudi ne, ker bi se v angleškem tekstu zdela izposojena. Zato je uporabljala mitološka, romanska, germanska ali slovanska imena. Izogibala se je vsakdanji govorici, dialogu. Zgodbe je gradila izven časa in kraja, v nekem nevtralnem pasu. Zgled Soilomosa, ki je začel pesniti v Italiiji v italijanščini in se je po po-vratku v Grčijo priboril do svojega izraza v grščini ("zmaga ni bila popolna"), jo je začel privlačiti. Sitala jte na razpotju: ali naj pilše v grščini ali pa naj zapusti Grčijo in se preseli v Anglijo. Grški poskusi so se ji ponesrečili, pa tudi se ni mogla odločiti, da bi se za stalno naselila v Angliji. V Angliji se je dalo pisati, a morala se je vrniti v Grčijo, da ise je spet napila pri viru. Šele pred kratkim se ji je zazdelo, da je našla rešitev, še vedno opisuje Grčijo v angleščini z razliko, da je ne moti več razdalja medi obema realnostima, kajti razdalja ji nudi perspektivo. Kot da bi s pomočjo tujega jezika dogodki, vsakdanji in neopaženi, nanovo zaživeli. Izrečeni v angleščini so, kot da bi se nikoli prej ne zgodili. Ne boji se več lokalnih podrobnosti: v novi obleki dobivajo poseben pomen. Njeni sedanji poskusi že niso več prevod, ampak prenos. Salvador de Madariaga ise v marsičem ne strinja z grško pisateljico. Govori svetovljan, ki si je v svesti, da "če duh ugneta jezike odznotraj navzven, se verjetno dogaja tudi obratno". Njemu je enojezičnik neizogibno utesnjen v provinciali-zem. Enojezičnliku se predmet identificira z besedo, medtem ko se dvojezičniku oprosti in se mu predstavi, kakršen je, brez besednega oblačila. Že kot dijak v Parizu je tako izpopolnil jezikovno znanje, da je lahko pisal prozo in verze v španščini, francoščini in angleščini. V katerem jeziku miisli trijezičnik? Ko se misel spočenja, v nobenem. Šele ko jame dobivati obliko, si poišče jezik. Včasih odločijo razmere. Tako je Madariaga svoje delo Ingleses, fram.ceses y espanoles prvotno pisal prvi del v angleščini, dve poglavji drugega dela v francoščini in ostanek v španščini. Tri različna dela so po vsebini terjala vsaka svfoj jtezik; ne isamo to, zde se tudi neprevedljiva: Sir Bob je mogel biti napisan samo v angleščini, Le Mystere de la Mappemonde et du Pape-monde samo v francoščini, Donjuamia" samo v španščini. Dve funkciji pa bo vselej izpolnjevala le materinščina: računanje in roban-tenje (čudno, da "palabrota" Ine izhaja iz "brotar"). Jezik, v katerem se misli, se zdi najbogatejšf. Čim temeljiteje znaš kak jezik, tem teže iga boš prevajal, keir se bolj poglobiš vanj. Znanje jezika se na neki stopnji spremeni v sožitje, v katerem je asimilacija skoraj popolna. (Popolna je samo pri materinščini, ali jeziku, ki si se ga naučil v nežni mladosti). Tedaj ritem jezika postane del ritma bitja. Tedaj pišeš spontano v prozi ali verzih. Karel Rakovec, Buenos Aires so se izneverili zaradi premajhnega arhitekturnega čuta in se danes naslanjajo na utilitaristično inženirstvo. \Pned vsem pa ne zapopadejo slovenskega duha v stavbarstvu. Solidna Plečnikova šola jih odvaja vsaj od prevelike površnosti, če bo kdo izmed zadnjih učencev tudi po veličini duha učitelju vsaj nekoliko podoben, dobimo lahko večjega arhitekta, ki bo tudi (umetnik. PO tam intermezzu naj se vrnem k zadnjim mojstrovim delom, kot jih kaže ta knjiga. Tudi v najhujšem nasprotovanju režima veri je Plečnik vedno ustvarjal cerkveno umetnost. Brez tiste zgolj utilitarnosti, ki je bila tako značilna in tako ponižujoča tudi za naročnike iz duhovniških vrst, za začetno umetnostno politiko novih oblastnikov pa naravnost programska, je Plečnik izdeloval načrte za nove in prenovljene hiše .božje in je iz teh zamisli tudi jemal vzpodbude za javne državne, republiške tin občinske stavbe. Kot sem že na drugem mestu poudaril^ izhaja Plečnik pri svojih profanih delih najrajši iz umetnostnih izkustev, ki jih je dognal v cerkveni arhitekturi. (V takem odnosu je nastala v srednjem1 veku vladarska paiača ali mestna zbornica ob katedrali ali župni cerkvi tistega kraja). Da mora tolikšna predanost bogoslužnim namenom — in pri Plečniku moramo reči nekaj več: iskrena poglobitev v meditacijo ob ustvarjanju arhitekturnih hvalnic svojemu Bogu — izzivati v duši ustvarjalca nove idealistične izraze iin naravnost izbruhe, je kar naravno. Ob vsej predanosti lepim klasičnim formam in ob vsej predanosti lepoti božje narave je občutil naš arhitekt v teh zadnjih letih ibolj kot kdaj prej 'nadstvarnost, onostranstvo nebes, ki jih želi občina vernikov vsaj v skomni prispodobi doživeti v katoliški cerkvi, pri .molitvi in posebej pri tmašrii daritvi. Zato so postale njegove cerkve v barvah (naravnega gradiva) in luči pa zlatitvah vse bolj razkošne, daleč od tistih predmestnih delavskih božjih hramov, ki jih je že s projekti in d&diatki za Šiško zavrgel, najsi je bilo v blesku gradiva marsikaj — zaradi naše revščine — varljivega, ko je drugače in tudi sedaj še Plečnik tako ljubil pristnost žlahtnih gradiv. Tako je postal zanj Jma-čilen neki novi barok, zmes naturalističnih, slikovitih form in novih fantastičnih konstrukcij, realnih in nosilnih sicer, pa vendar nenavadnih, včasrZ: skoraj na vidtez netektonskih. Naj se ustavim samo pri nekaterih slikah s prav kratkimi pripombami. Hiše pod občinsko streho v Trnovem bi bile pod to dolgo streho naravnost idealna "šablonska rešitev stanovanjskega problema". Toda pri arh. Plečniku je vsaka hiša pod to skupno občinsko streho drugačna in s tem je enoličnost stanovanjskega bloka razdrta, vsaka družina ima drugačno hišo. — Ni navadno bolj dolgočasnih stavb, kot so novodobni samostani. V Osijeku je dal Plečnik samostanu karakter. To ni isamo dolgočasno poslopje s celicami, ampak priča osrednji "stolp", da je ta hiša stremljenje k Bogui, novodobna gotska paralela. (1944). Naslednje leto se loti načrtov za novo Glasbeno matico v Ljubljani. Tu naravnost uživa ob prostornih zožitvah (slikoviti moment) in je razkošen v razčlenitvi sten. Plečnik začuda v prejšnjih časih nikoli hi uporabljal srednjeveških slogovnih izrazil. Toda v letu 1946 je napravil za Bosno cerkev, ki je videti odi zunaj zelo enostavna, nekakšen posnetek bizantinskih ali romanskih rotund. Znotraj pa je arhitekt prostornost kompliciral. Osrednji rotundni prostor je na svojstven način zvezal z obema polkupolama vhoda in prezibiterijja, vse troje pa je pokril z odprto streho nad nekimi konstrukcijskimi loki, potrebnimi ali ne. Za PTi-mosten v Dalmaciji je napravil istega leta osnutek za cerkev, v katerem se — po mojem spominu — prvič poslužuje šilastega loka. (Plečnik je pri prezidavah in povečavah slovenskih starih cerkvenih stavb zelo skrbno čuval jromanske in gotske oblike; ni jih pa sam ponavljal). Tu v Primostenu se je takšne oblike poslužil. Toda še bolj značilna je kombinacija ladje in svetišča, stara Plečnikova ideja o združitvi ladje (občinstvo) s svetiščem (sv. mašo). Menim, da je prihodnje leto, 1947, v Plečnikovem koledarju posebno pomembno. Iz tega leta poznamo dve veliki deli, načrta za cerkev sv. Križa v Zagrebu in za ljubljanski parlament. iSvetokriški načrt je nekaj tako veličastnega, da ga moremo primerjati samo še z Meštrovičevim Kosovskim hramom,. Konstrukcija te cerkve je edinstvena in je ne moremo primerjati z raznimi samovoljnimi poševnimi stenami postavim v sodobni ameriški vilski arhitekturi. To je dejansko funkcionalnost poševmosti, kar zadeva inženirstva: v arhitekturi pa novo odkritje prostornosti. Prav iz teh funkcionalnih in (nenavadnih rasti pa se odpirajo idealistični arhitekturi nove prognoze, ki jih utegne sedanjost posnemati, kar je storil tudi Plečnik sam v načrtih za slovenski parlament, pa menda — propadel. V 1. 1949 napravi Plečnik, morda pod vtisom cerkve za Bosno, čudno kombinacijo kroga s polkrogom, njegovi nenosilni stebri so polni gotskih in romanskih vijug in ne nosijo drugega kot sami selbe. V cerkvi postavi oltar v kot, da ne hi simetrija motila. V vsem arhitektoveimi delu je vedno bolj očiten odkloni od realizma. Res ustvarja spomenike NOB, toda na enem razberemo besledilo: KDOR ČLOVEKA VBIiIE TER IMA VOLIO VBIIATI, NAI VMRIE IN TAKO'... — Plečnikovi spomeniki partizanjcim so nesentiimentalni, pa menda polni priznanja nedolžnim žrtvam, kakor je to tudi istočasno postavljeni nagrobnik v begunstvu umrlim duhovnikom v Spittalu. iSamo iz stilnih razlogov bi na kratko omenil dozidavo škofjeloške cerkvene fasade. Sicer gotski cerkvi je Plečnik od spredaj prSzidal nekaj "baročnega'! Stilno ni ničesar skvaril, vsej loški baročni slikovitosti pa rje dodfal nov mik. Za vojno ministrstvo v Beogradu je napravil bolj "renesančne" načrte, pa tudi z mnogimi namigi v barok — je že vediel, zakaj. Zdaj šele bi se človek rad razgovoril o Plečnikovem celotnem nezmernem bogastvu. Omejili smo se Samo na njegovo slikovito dobo in na njegovo zadnjo fazo nove slikovito-idealistične povezave gledanja v svet- 'Podpisani si ne upa postaviti končnih formulacij, ker nima dovolj gradiva. Domovina je brez volje, da bi to storila, pa jo mora najti. Mladina, brez) konge^ nialnih /konceptov, se staremu mojstru odmika; slabotna je. JOŽEF PLEČNIK je pa vendar tisti veliki duh, ki bodo na njegovih umetninah gradili bodoči slovenski rodovi. Ta knjiga jim bo med kažipoti. Marijan Marolt <;lfi>auke ROKA ZA STENO "Roka za steno", ki jo je avtor Branko Rozman imentoval mi steni j, a ima vsaj v prvem delu značilnosti drame, je pomembna sodobna dramatska stvaritev, zdru-žujV)ča filozofsko teološki pogled na problematiko obupa in možnost rešitve. Verjetno najvažnejše doživetje ob tej drami-misteriju je nujnost svobode za konični doseg resnice. Živimo v dobi, ki je polna nepravilnosti in nemira. Pridobitev in ohranitev svobode je mogoča samo z odiočnta "operacijo", ki jo naj izvede razum. V Rozmanovem delu jie zato mogoče preko vsega dogajanja zaslediti poleg sočustvovanja Neznanca do štirih oseb — fanta, žene, moža in dekleta — tudi neko ironijo, podsmieih nerazumnosti in apatiji. Za usjpeh kake drame, za naravno približanje vrhu in rešitvi je važno, da ni med osebnostmi velikih in kričečih /razlik. Rozman je v tem pogledu usmeril vse v skupno potrebo rešitve in najdenja umirjenja v veri v Roko — Marijo. Dobro je, da je pred postavitvijo na oder pregledal iin Zmanjšal obseg in obeležje miste-rija na kjoncu. Videti je bilo tudi napor, da bi osebe ne izgubile isivoje stvarnosti in življenjskosti ter se spremenile v simbole. To je tudi potrdilo, da je deiio bolj drama kot misterij. "Roka za steno" je večino gledalcev presenetila lin skoraj osupnila z novto, zanimivo obliko ter z okvirom, v katerega je zajeta snov. Ob pripovedovanju štirih oseb, ki pridejo na oder iz dvorane, sem se spomnil, da iso bili to vendar štirje koristi, ki so dali prav is svojim enkratnim "izpraznjenjem", z nepretrgano izpovedjo zgodbe, svojsko silo dramatskemu dogajanju. Bistvena podobnost z grško tragedijo je poleg tega še v razulmlski obdelavi (težke, skoraj nemogoče snovi. A "Roka za steno" je predvsem katoliška drama. Rešitev je mogoča in vse dogajanje, ostivarjeno s pripovedovanjem, nas že od početka istavi v posebno raz-imierjle do tega, kako je mogoča rešitev in v čem obstaja. Problem je, kot v starih Krstna predstava dela v okvirji Slovenske kulturne akcije je bila 6. aprila 1957. Rezija: Nikolaj Jeločnik. Igrali: Marija Jeločnikova, Parvči Maček, Maks Nose, Jože Ruis, Nataša Zaje. Scenograf: Marijan Eiletz. tragedijah, globlji od moralnega. Razumsko gledanje na pretekla doživetja in pa življenje v sedanjosti vodi do potrebe in zahteve nleke rešitve, vendar je sprejetje in dojetje te rešitve prekorazumsko. človeško življenje se mora prilagoditi zakonom, ki jih težko razume ali sploh ne, sprejeti mora trpljenja, izgubo in popolno uničenje. Problem v drami je v tem, da rešitev je in da jo sprejmemo. Če poglediamo sodobna dramatska dela, se nam zdi, da skuša dramatika, kot na svojem področju poezija ali novelistika, najti takšno obliko podajanja, ki more biti vzporedna s celoto™ tokom umetnostnega ustvarjanja. Vendar nobeno deljo ne more (itd preko te snovi: prikaz človekove vsakdanjosti, revščine, obupa. V drami "Roka za steno" so pripovedovanja štirih koristov oprta vedno nls| doživetje porušenja zemeljskega in človeškega. Še je (čutiti grozo smrti, jki je šla mimo nas. Trpkost izgube ne more biti zabrisana v času in ob lahkotni vabljivosti sveta. Vendar se dramatik iz pesimizma zavestno in že od začetka dviga do jasnost)1, do tjclažbe in do logičnega odgovora na to, kaj je in zakaj je trpljenje. Vera je stalno podvržena razumskemu razglabljanju. Draima mora vsebovati glcibok, izreden pogled na življenje. V pretiranem raziskovanju in samovoljnem prikazovanju obupa sodobnega človeka so nekateri dramatiki vzeli in uničili silo svojim dramam s tem, da ©e njihovi "junaki" slepo predajo sivemu, brezličnemu življenju ,,ki nle zahteva dosti napora. Nobeno umetnostno delo pa tudi nima namena, da bi samo Imirilo, božalo in zakrivalo. Spopad v drami in sploh v literarnem delu je mogoč tam, kjer ni reaignacije. Rozman je rešil to vprašanje tako, da je uravnovesil oba pogleda na življenje: v vsem delu je nakazan obup, revščina in nestalnost, preko njega ipa sle prepletajo filoaofski in ulmetnostni', motivi, ki naj polagoma pripeljejo dO razjasnjenj'a, do vere in upanja. Neznanec nakaže na koncu določno možnost rešitve. V dcbni drami je dogajanje na prvem mestu: To pa ni rečeno samo za zunanje, odrsko dogajanje, ampak za globlje gibanje idej, podob, pomenov, novih najdenj. Pri "Roki za steno" ne bi bilo mogoče reči, da ob pripovedovanju kaiterieiga koli od štirih koristov ni bilo dogajanja. Razmerje oseb do preteklosti in do sedanjptsti se je izpremenilo v posebno dogajanje, značilno in na mestih dramatično silno. Tudi zanimivost in posebnost grških dram, posebno starejših, je v tieim, da 'so dejanje bodo islikaite in nakazovale, kot uprizarjale. Problem potrebe rešitve vseh oseb je bil s takšnim dogajanjem vidnejši, bolj podčrtan — osebnosti iso dobile večjo vrednost in silo. Res so na prvi pogled presenetila dolga pripovedovanja in izpovedi, a prav v temi je ležalo tudi večje stopnjevanje dramatičnosti. Težak problem za današnjo literaturo je v |obdelavi domače snovi iz bližnje preteklosti. Podajanje zgodb v prvem delu "Roke za steno" je bilo brez dvoma dramatično (vendar je prav tu jasno razvidna vez med dramatiko, novelistikn in poezijo). Prvi namen drame "Roka za steno" se nam razkrije v tem, da diskretno prikaže dogodke, ki so vsem znani. Ta drama ni plod namišljenih, umetno ustvarjenih psiholoških .situacij, ampak zajema iz stvarnosti in resničnosti. Psihologije je sploh malo in niti ni potrebna; je samo v tem, da se osebe izpovedo in tako že dosiežejb neko olajšanje, a to ni važno. Dejstva so tako močna in prepričljiva, da prevzamejo v celoti. Tako budi trpljenje, ki ga drama nakaziujje, ne izgubi svoje tragične obarvanosti. Mislim, da je na področju dramatske umetnosti "Roka za steno" prva drama, ki zadovolji v tem pogledu. Tu ne gre za enkratni, fotografski posnetek vsejh dogodkov (za navidezno preprosto jasnostjio tiči navadno prava nejasnost in nesmisel). Gre za umetnostno obdelavo, za predelavo vsakdanje snovi v trajno, vrednostno podobo. Tukaj' dramatika — kot poezija, slikarstvo ali muzika — ne more iskati takojšnjega efekta. Za površnega ali neobjefctivnaga opazovalna je zato nezanimiva, nesmiselna; iskanje v nova področja ,mu je prazno, dialjše ali krajše besedičenje. Dobro umetnostno delo, ka naj odpira n|ove .možnosti pogledov, se more porodita samo iz razumevanja vse sodobne umetnostne problematike. D.ramatskega dela ni mogoče soditi ,po tem, 'kakšno je dejanje, koliko je zanimivo in razumljiva, ampak po njegovem celotmtm, občutju in smislu. Soditi je trieiba po tem, kako se je moglo približati objektivni, navidez zakriti drami človeka. Najvažnejiša vrednost "Roke za steno" je v spoprijemu vsakdanjega, bolnega življenja is filozofijo. Je to drama idej in bi se lahko približala tragediji. Za problem, ki ga je hotel avtor obdelati, je najbolj učinkovito mimo, razumsko razkritje osebe in njene intimnosti. V začetku Idralme je jasno v ospredju poezija, ki spremlja in blaži realizem zgodb, proti koncu pa se tok dramatskega dogajanja poglobi in zaje v filozofsko-teološko rezčlenitev posameznih primerov. Vise osebe v drami bi si .mogle seveda izbrati tudi drugačno rešitev iz svojega oblupa. Drama bi pridobila morda na dinamiki, vendar ibi po drugi strani izgubila salo pravega realizma, ki je v najdenju oddaljenosti ,in razmerja do absolutnega. Mnogo je možnosti za spojitev dramatike s filozofijo in poezijo. Za avtorja te drame bi človek sodil, da obstajata dvie -možnosti dojemanja in podajanja: pesniško in filozofsko (združeno s teološkim). [Pesniški način se navadno zliva z dojetjem človekovih intimnih problemov. Poezija je nudila — čeprav ni bila nikjer iskana, kar je važno za dramo — skoraj edinstveno oporo, da je avtor "Roke za steno" mogel vliti osebam življenje iin človečnost. V drami ista spojeni epično-dramatska in lirična prvina. Ti dve morata biti gibalna sila tudi pri igralcih. Navadno je tako, da .se goji bolj epična prvina in pušča lirična vneimar. V drami "Roka za steno" so monologi na nekaterih mestih prave lirične stvaritve, Id so protiutež celotni razumski obdelavi in zahtevajo od igralca izredno veliko. "Roka za steno" je morda prav s svojo posebno tehniko razčlenitve sodobnega življenja, prežetega s preteklimi dogodki, polna človekovih najglobljih, vprašanj. Je to drama upora in obenem misterij rešitve in tolažbe. Zdi se, kot da bi osebe neprestano govorile: dovolj ismo močni za življlenje v obupu. A dokazovanje Neznanca nas končno, v delu- mistertlja, prepriča Jo nasprotnem in obenem napolni z nemirom, ki ostane še potem, Ido pade zastor — kar je namen drame. France Papež KRONIKA RAZGLAS KNJIŽNEGA NATEČAJA SLOV. KULT. AKCIJE, —Dne 16. dec. 1957 ise je sešla žirija, v kateri so bili prof. Alojzij Genžiniič, g. (Ruda Jurčec, dr. Milan Komar, dir. Branko Rozman in g. Zorico Siimčič. Predloženih je bilo 6 rokopisov: tri pesniške zbirke, dve prozi in ena znanstvena razprava. Zgodovinsko razpravo so prebrali gg. Geržinič, Jurčec in Komar in k presoji je bil pritegnjen tudi g. Marijan Marolt, vodja Historičnega odseka. Žirija je za leto 1957 podelila drugo in tretjo nagrado. Drugo nagrado je dobila znanstvena razprava z geslom "Valvasor priča — Shitiona", tretjo pa zbirka črtic z geslom "Astra". Drugo nagrado je prejel p. Maver Grebene (Avstrija) in njegova razprava ima naslov: "Itinerar sv. Bernarda v letih Anakletove sbizme, 1130-1138". Tretjo nagrado je prejela zbirka črtic, katere avtorica je Neva Rudolf iz Vauduisea (Avstralija). V SPOMIN ARHITEKTU PLEČNIKU. — Pod tem naslovom je začel avstralski list "Misli" (leto IV. št. 9) prinašati spomine P. Martina o velikem mojstru. Iz tega prvega dela posnemamo nekaj Plečnikovih izrekov: "Ali veste, zakaj je Mohamed dosegel s svojimi vojaki tolike uspehe? Ravnati so ise morali po njegovem navodilu: Jejte, toda nehajte jesti,, ko vam najbolje diši". Na piščevo pripombo, da torej post, ki ga nalaga Oarkev, ne bo nikoli nemoderen ,nadaljuje: "Ali je že kdo kdaj v zgodovini Cerkve dosegel kaj velikega brez velesile, ki ji pravimo post? No, saj mora biti to vam bolj znano kot meni". — "Dragi moj, če hočete še napredovati, pozabite danes vse, kar >ste včeraj napravil:. Mislite, da ste danes šele začeli in doslej nič naredili. Tako boste še veliko, veliko dosegli". (Rezbarju, ki je mojstru prinesel pokazati nek svoj kip): "Dragi moj, če hočete delati, morate danes znati zavreči vse, kar ste včeraj napravili". — Pod podnaslovom "Plečnikova ljubezen do ustvarjanja" piše P. Martin: Plečnikov duh je znal zamisliti večno veličastne in mogočne ulmetnine. Bil pa je ta duh združen s isrcem, ki se je znalo skloniti k najbolj preprostim rečen^, jih privzeti in obdati z žarom lepote. — Seže mojster po zaničevanem plevelu, ki mu pravimo osa t. pa modelira njegov list za okvir in ga tako postavi v isto vrsto z akantusom in lo- tosam. — Pobere lipov list in ustvari iz njega imcmštranco. — Sredi velikih skrbi se 'uistavi pib starem, poraslem zidu in se iskreno veseli neznatnih drobnih cvetk, ki so si tam izbrale svoj skromni domek. — Iti na sprehod s Plečnikom je bilo skoraj toliko kot stopati ob strani asiškega Ubožca, ki jie z vso ljubeznijo božal skale in mah na njih. — Če je IPlečnik tako ljubil brezdušne stvari, je toliko bolj ljubil človeka. Ko mi je bilo hudo, da mu s svojo gorske cerkvijo (Stranje pri Kamniku, op. ured.) nalagam toliko posla, mi je pojasnil tako: "Sem doma iz [preproste in siromašne družine. Moja mama nas je vsak dan — oprostite izrazu — iz blata vlekla. Toda tudi ona je imela občut in potrebo po salonu. Kes je šla vsak dan v cerkev najiprej zato, ker je bila Igloboko večna žena. ;šla je pa tudi zato, da je tam videla vsaj košček lepote. 'Tega je potrebovala". PLEČNIKOVI IZREKI. — "Največja umetnost je ljudi skupaj držati". — 0 nagoti : "Jaz ®em v življenju videl veliko človečins, pa vam račem, o.ovek se človečine nikdar ne navadi". (Plečnik je mislil na žive modele v umetniških akademijah). — ''Recite vašim fantom (Orlom), naj molijo. Mi premalo molimo". — "Slovenci nimamo humoristov, ker smo premalo trpeli". — Ljudje ne znajo ceniti umetnikovega dela. Načrt za platnice ene knjige me stane isti trud kot načrt za pročelje palače". — "S kiparjem Dolinarjem, rad delam, on se zna podrediti arhitektonski zamisli." — Plečnik se je zavedal sVoje veličine in je govoril: "Prešeren, Carjkar pa jaz..." (Iz pripovedovanja prof. Ernesta Tomca, ki je kot odbornik orlovske organizacije imel ipogost stik z imojsti(ctm, ko je ta delal organizaciji stadion, prapore, načrte za publikacije, itd1.). Milan Komar SLOVENCI NA ANGLEŠKEM. — iPod tem naslovom je v okvira Slovenske izseljenske zveze izšla v Celovcu tiskana (1957) knjižica, ki obsega 48 strani. Ignacij Kunstelj: je publikaciji napisal uvodne besede, nakar je izpod peresa raznih so-trudnikov prikazano življenje slovenskih izseljencev na Angleškem. Kulturne in gospodarske razmere, v katerih se nahajajo, so opisane v krajših člankih, medtem ko posamezni sestavki govore tudi o društvenem, verskem, študijskem, političnem življenju med skupino 600 izseljencev in o njih tisku. Delni statistični podatki dajejo tako jamo sliko o naši emligraciji na Angleškem, kakor je od drugod nimamo. Lepo opremljena knjižica prinaša med tekstom 5 fotografij. K PETEMU SPEVU DANTEJEVEGA PEKLA. — Brali smo, da je v domovini Alojzij Gradnik dovršil pesniški prevod Dantejevega Pekla, ki ipa še ni izšel v tisku. Ob tej priliki priohčujemo iz pesniškega prevoda Tineta Debeljaka znani Peti spev obenem z opombami, kakor jih ima prevajalec skupno s celotnim prevodom Pekla pripravljene za izdajo v emigraciji. OPOMBE K PETEMU SPEVU DANTEJEVEGA PEKLA Visebina : Dante in Vergil stopita v drugi krog in pri vhodu srečata Minosa, sodnlika, v spačeni nakazi kot demona z dolgim repom in renčečega kakor psa. Pred takega sodnika se mora postaviti slednja dluša, "ki je v življenju blodila" in prišla v Had. On ji presodi krivdo in jo obsodi im sicer na ta način, da si ovije tolikokrat rep okrog telesa, v kolikeri krog ji je določena kazen. Minos se spotakne ob živem Danteju, toda Vergil ga prepriča, da je njegov vhod v podzemlje volja Vsemogočnega- V tem drugem krogu trpe aladostrastniki, nečistniki, pohotneži, grešniki čutne sle; |injihovi grehi spadajo med grehe iz slabosti telesa in pogubljeni te vrste — po Dantejevi lestvici — med najmanjše smrtne grešnike. Zato prav ti začenjajo z dru- grm krogom pravi pekel. Prvi krog je namenjen nekrščeneem in poštenim poganom, umrllim izven Cerkve. V tem predpeklu trpe kot edino kazen: negledanje Boga. Ker /so mečistniki v življenju um podredili divji strasti, viharju krvi, jih zdaj prav tak vihar direvi po zrakui. Vergil pokaže Danteju nekaj takih grešrfkov iz antične in srednjeveške zgodovine. Mnogi izmed teh so si sami vzeli življenje zaradi ljubezenske strasti. Danteja prevzema sočutje; ko pa vidi v tem viharj-J dve tesno objeti senci, isi srčno zaželi govoriti z njima. Na Vergilov nasvet jui pokliče in odzoveta se mu "kot dva goloba, gnana z istim koprnenjem v skupno gnezdo". Sta Frančiška de Riminii in njen svak Paolo Malatesta, katerih pogubljenje je povzročil en^ sam strasten poljub pri branju srednjeveške ljubezenske knjige. Frančiškin mož ju je zalotil v objetju in zabodel brata, pa tudi ženo, ki ga je hotela braniti. Zaradi tega edinega smrtnega greha, v katerem, sta umrla, ju zdaj vihar podi skozi pekel, toda objeta in združena tudi v smrti. Danteja tako prevzame sočutje z njuno usodo, da se onesvesti. Značaj in pomen- — V splošnem velja ta prizor o Frančiški Riminijski za najiganljivejši prizor v Komediji in tudi za umetniško najmočnejšega. "Stran neumrljive poezije, ki sili k ponovnemu branju in premišljevanju," pravi o njem Plrovenzale (La Divina Commedia, Mondadori, 1,942, 46). Mnogo osebne boli je v njem ("Joj,, meni!"). Dante sam je bil namreč grešnik čutnosti. 0 tem priča že Boccaccio, pišoč, da je bil "Dante velik stadostrastnež ne samo v mladostnih letih, marveč tudi v zrelih", kar ditiira Papini (Dante vi-vo, XXXII. pogl.) in dodaja: "Ni nobenega dvoma, da je bil Dante senzualen". Tudi Gillet (Dante, 1946, VII. pogl.) opisuje Dantejevo čutno razmerje do žensk in "nabiranje ljubezni na ljubezen" ; nekaj časa je živel celo "noro in razbrzdamo". Prav zato ga je večno pogubljenje za en sam spontan, resnično ljubezenski poljub, tako strahotno pretreslo. Ne more razumeti takšne krute -kazni za tako nežen izraz ljubezenske naklonjenosti, zato je dal grešnikoma še v peklu uživati isto sladko skupnost in nežno obzirnost. Frančiška se prav nič ne opravičuje in tudi svojega druga ne obdolžuije krivde za večno trpljenje, temveč samo toži nad usodo; in njen zapeljivec samo vzdihuje v Obupu, morda tudi zato, ker čuti v sebi krivdo za večno nesrečo svoje ljube. Vse to prevzame tudi bralca z istim občutjem, kakor ga je imel Dante, lim v zadoščenje mu je, da je Dante vrgel morilca še globlje v pekel, na samo dno, v Kajnovino-Gillet brezstraistno raziskuje zgodbo Frančiške in iPaola in ugotavlja, da greh ni bil tako "nedolžen", da ije bil morilec opravičen na tak način braniti svojo čast, "da bi po vseh tedanjih zakonih bil oproščen krivde". Dante sodi po svoji človeški slabosti, katere "greh je bila ljubezen", izato Frančiškino prešuštvovanje zmanjša samo na "prv5 poljub", da pride toliko bolj do veljave ibožja Ikazen. Le-to prizna s tako bolečino, da je ne more prenesti. Pa tudi upreti se ji noče. (Ta podreditev božji sodbi in pravičnosti je dosegla enega najmočnejših učinkov v tem prizora petega ispeva. Gillet trdi, da je kljub pogubljenju Frančiška pri Danteju vendarle "svetnica ljubezni in nje žrtev": "teh 60 verzov je storilo za Dantejevo slavo več, kakor vse ostalo iz njegove pesnitve, kakor vse njegovo delo Sploh". De Samctis: "Ljubezen, ljubezen, ljubezen: to je njuna sreča in> njuno gorje. Je to veselje? Je to bolečina? Je veselje in bolečina, je ljubezen in greh, je zemlja in pekel, je grenkost ljubezni,, ki ima za dediščino pekel, in je volja pekla, ki imia za bivališče ljubezen, je komplicirano čustvo, za katero nimamo besed. Je nasprotje v samem sebi, je srce v svoje skrivnost in jte življenje v svojih nasprotjih, je raj in pekel, je angel in demon: je človek ! " (c. Bertami: Episodi della D. C., 48). Stvarne opombe k posameznim verzom. — Minos: pravični kralj na Kreti, zato je tu sodnik, toda ne več -človek, temveč demon. — 58: Semiramis: babilonska kraljica, pobotnica, ki je bila priležnica icelo sinu. Da bi opravičila svoje grešno življenje, je po zakonu dovolila svobodno ljubezen. Zato danes v njenih pokrajinah vlada sultan (za časa Danteja). — 61: Dido: kartaginska kraljica, znana iz Vergi- love Eneide; kot vdova ni bila zvesta spominu Sicheja, toda ko jo je Enej ;zavrnil, se je sama ubila. — 63: Kleapiatra,: egipčanska kraljica, ljubica Cezarja in Antonija; ubila se je sama, da ne bi padla v ,roke Oktavi jamu. — 64: Helenta: žena grškega kraja Menelaja, katero je speljal trojanski princ Pariš in se je zaradi nje vnela desetletna, trojanska vojna. — 65: Ahil: junak izpred Troje, kjter je tudi pal, ko si je poželel trojansko kraljično Polikseno. — 67: Pariš: trojanski zapeljivec Helene. — Tilistan: zaljubljenec v svojo teto Izoldo; znana sta iz zgodnje [srednjeveške zgodbe. — 91: ker pogubljenca ne moreta prositi Boga za blagoslov pesniku, ker sta po greto v sovraštvu z Njim, mu samo iariažata željo po prošnji. — 100: zelo citirani1 verzi se glase v izvirniku: Amor, che al cor gentil ratto s'aiprende, | prese coistui d|ella Jbella persona | che mi fu tolta; eHl modo ancor ,m'off,ende. | Amor, che a nullo .amato amiar perdona | mi prese del costui piacer si forte, | che, colme vedi, ancor non m'abbandona. | Amor,, condusse noi ad una morte. .. — 116: Dante prvič in zadnjič v vsej pesnitvi pokliče žensko po imenu. Zgodba Frančiške in Paola je bila — po ugotovitvah zgodovinarjev — v življenju drugačna, kakor pa jo vpesnjuje Dante. Dante je verjetno poznal vsaj jP'aola Mala-testo, kajti bil je "ljudski kapitan" v Firenzi, kakor že prej njegov oče. Bil (je poročen in je imel tri sinove. Lep človek, M je baje šel v Eavenno snubit Franči-,ško za — svojega brata; ta pa je bil šepast in nepostaven. Morda od takrat izvira Frančiškina ljubezen, pa tudi njeno prvo razočaranje. V zakonu s Paolovim bratom Giancottom je imela že desetletno hčer, ko je bila, umorjena v tridesetem letu. Morda je trajalo grešno razmerje med Frančiško in Paolom več let in je bilo banalno varanje moža s svakom,- Dante je iz te zgodovinske Frančiške napravil pesniško "mučenico ljubezni", "žrtev enega samega poljuba" ali enega isamega ljubezenskega d!ne, kajti: "nisva več brala tistega dne od sreče" se lahko tolmači, da ju je mož zalotil pri prvem poljubu in ubil, ali pa šele pozneje tistega dne pri posledicah prvega poljuba. Umetniško močnejša in bolj splošna je prva razlaga. — 128: naslov te knjige je bil: Le avventare di Lancillotto di Lago, znana francoska povest iz XII. stol. Ker so bile tedanje rokopisne knjige (tiskanih še nfi bilo) zelo velike, je Gillet mnenja, da sta jo zaljubljenca brala istoje ob pultu, naslonjena rahlo ob ramena, tako da je bila priložnost za poljub še večja. — 137: Galeotto (fr. Gallehaut) je oseba iz te povesti, princ, ki zapeljuje Lancilotta k poljubu kraljice. Ta znani vera se glasi v izvirniku: "Galeotto fu ,il libro e chi lo scrisse." Čas Dantejevega bivanje v tem drugem krogu: Veliki petek, zvečer, 8. IV. 1300. Prevodi : Ta peti spev so v slovenščino preveli že Jovan Vesel-Koseski (Letopis Matice Slovenske 1878), Jožie Debevec (Dom in svet 1910, 125) in Oton Župančič (Dantejev zbornik 1923). četrti prevod, moj, je nastal v glavnem že 1. 1944. Predvsem sem gledal, da nisem porabil nobenih Župančičevih stikov. Najnovejši — peti —, je Gradnikov, meni še nepoznan. Bulenos Aires, oktobra 1957. Tine Debeljak ZBORNIK KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE, 1957. Uredili: Miloš Stare, Jo-ško Krošelj, Janko Hafner, Pavle Rant, Pavle Fajdiga. Izdala in založila Svobodna Slovlenija, Buenos Aires- Oprema akad. slikar in kipar France Gorše. Za tradicionalnim uvodom dr. {Mihe Kreka (Žarek upanja) in škofa dr. Grego-rija Rožmana (Pismo v letu 1957) dedi prvi del Zbornika, ki nosi naslov Dokumenti in razprave (dr. Ivan Ahčin — Ob 40 letnici Majniške deklaracije; nadškof dr. Jeglič — Ob času Majniške deklaracije; Maiiijan Marolt — Slovenska kmečka hiša; I- A. — Povojna industrializacija Jugoslavije; .Rudolf Smersu — O zvezi držav in o zvezni državi; Pavle Rant — Slovenci na (krščansko demokratski tribuni; Ivan slovje v Ameriki; Jožko Krošelj — Ob 40 letnici smrti dr. J. Ev. Kreka). literarni del Zbornika, ki obsega eno četrtino celotne knjige, je razdeljen na dva dela. Prvi prinaša prozo pod naslovom Naša beseda, imedtem ko so pod zaglav-jem Naša pesem objavljene pesmi. Prozo so prispevali: Vinko Beličič — Stari dnevniki; Stanko Janežič — Miran Lokar; Stanko Kociper — čolnar na Dravi; Ivan Korošec — Odlomek; Božidar Kramolc — Stava; Jože! Krivec — Izpit za hlapca; Karel Mauser — Oblačni dan; Mlinarjev Janče — Za očeta; Lojze Novak — V ,senc i Jiižnega križa; Zdravko Novak — Požigalec. Pesmi objavljajo France Papež (Spomfinjanje, Naselitev), Marijan Jakopič (D-P., Brata imam, Črnci), Slavko Srebrnič (Ne umri, pesem, Zatrta pesem, Kdaj si imi diražje drevo); Rafko Vodtb (Cest brezupna slast); Vladimir Kos objavlja ciklus "Zaljubljeni satan" in druge pesmi (Zaljubljeni satan; Podari mi rožo; Ali se, voda, spominjaš?; iSinji begun; Moja in tvoja najljubša; Lobanje; Marlija David; Ljubavni pripevi invalidov; Tvoj pogled me žge; Pohod v bodočnost; Veronika, hvala!; Jezus, ljubi me!; Opijl popolnih). Izseljenski letopis prikazuje v enaindvajsetih člankih kulturno, politično in gospodarsko življenje Slovencev po vsem svetu, govori v spomin umrlim slovenskim« javnfim delavcem, prinaša potopisne članke in zanimivosti iz moderne tehnike. Zaidnji del je posvečen našim najmanjšim in nosi naslov Našim molim — Kotičkov striček. Mirko Kunčič objavlja iz svoje rokopisne zbirke Cingljajo zvončki devet pesmic, dve pripovedki ter dve pravljici. Zbornik Koledar, ki obsega 256 strani in je deseti — prvi je izšel leta 1949 — je bogato opremljen. Skoraj 100 fotografij, risb in faksimilov pojasnjuje članke. Originalne umetniške ilustraclije iso delo Franceta Goršeta, Božidarja Kramolca in Hotimirja Gorazda. KULTURNI VEČERI SLOV. KULT. AKCIJE. — Na drugem kulturnem večeru (Filozofski odsek), 18. maja 1957, je dr. Milan Komar govoril o Pravici do drugačnosti. Večerui je sledila dlebata. — Tretji večer., 15. junija, je bil posvečen arhitektu Plečniku- Govoril je umetnostni zgodovinar Marijan Marolt (Likovni odsek). Predavanje so spremljale skioptične slike. — Naslov četrtemu večeru je bil "Irenej Friderik Baraga — Ob stošestdesetletnici rojstva" (Historični odsek, 29. junija). Prebrano je bilo novo gradivo, katerega so poslali štirje člani historičnega odseka izven Argentine: dr. Jaklič in ing. Gregoriič iz Marquetta, Fran Erjavec iz Pariza ter dr. Maksimilijan Jezernik iz Rima. — Na petem večeru, 13. julija, je Marijan Marolt nadaljeval s prikazovanjem dela arhitekta Plečnika ("Plečnikova zrela leta"). — Fran Erjavec je za šesti večer, 27 (julija (Historični odsek), poslal iz Pariza predavanje "Avtonolmjstična izjava slovenskih kulturnih delavcev iz leta 1921". Predavanje sta prebrala Miha Smersui ini Marijan Marolt. — 17. avgusta je Gledališki odsek pripravil večer pod naslovom "Umetnost recitacije". Tekst, ki je bil povezan v cikel, sestavljen iz odlomkov sv- pisma, slovenskih ter tujih poezij, so recitirali Marija Kutnar-Jeločnikova, Pavla Maček, Nataša Zaje, Nikolaj Jeločnik — kij je večer pripravil ter tudi v uvod večeru spregovoril o umetnosti recitacije —, Maks Nose in Jože Rus. — Osmi kulturni večer (Glasbeni odsek), 24. avgusta: Koncert kvarteta Finkovih (Marija Fink-Geržiničeva, Marta Fink, Neda Fink in Božidar Fink). Klavirska spremljava: prof. Alojzij Geržinič. Spored' je obsegal dela Wolfa, Brahmisa, Balaklreva, Musongskega, Palestrine, Bacha, Lajovica, Kreka, Prochazke, Adamiča, Haydna ter tri izvirne Geržiničeve skladbe: Jutranji psalm (ženski tercet na besedilo Vladimirja Kosa), |Pomladnim zvezdam (ženski solo na besedilo Vinka Beličiča) ter 13. sonet iz Balantičevega Sonetnega venca (za moški glas in ženski tercet). — V okviru Zgodovinskega odseka je na devetem večeru, 7. septembra, govoril France Glavač o Hadrijanu VI. in njegovi dobi. Po predavanju ®e je razvila debata. — Na desetem večeru, 21. septembra (Literarni odsek), je. dr- Pavel Krajnik predaval o Dostojevskega Velikem inkvizitorju. Za uvod je ga. Ksenija Kociprova prebrala v ruščini ter v prevodih, ki jih je sama oskrbela, -nekaj poglavij iz Legende. Predavanju je sledil razgovor. — Enajsti večer, 12. oktobra (Glasbeni odsek): "Svetovno gledališče v Salziburgu". Film z odlomki Beethovnovih,, Schiubertovih, Haydnov)'.h in Mozartovih del je posodil kulturni odsek avstrijskega poslaništva. — Na dvanajstem večeru (Gledališki odsek), 19. oktobra, je bila prikazana osebnost dramatika Diega Fabbtrija ter njega drama Preiskava, v obliki literarno dramaturškega uvoda v predstavo, nje igro in režijo. Z referati :so sodelovali prof. Alojzij Geržinič, dr. Branko Rozman ter režiser Nikolaj Jeločnik, s sodelovanjem Marije Kutnar-Jeločnikove, Maksa Borštnika, Maksa Noseta in Jožeta Rusa. — Dne 27. oktobra so člani Gledališkega odseka sodelovali pri proslavi Kristusa Kralja s predstavo Fabbrijeve drame pireiskava. Zasedba vlog: Angela_ Marija Kutnar-Jeločnikova; Renat — Maks Nose; Don Sergij — Maks Borštnik; Vikar — Jože Rus- Režija: Nikolaj Jeločnik. Scena: Marijan Eiletz in Jože Rus. Ponovitev drame je bila 2. novembra. Dramo "Inquisizione" je prevedel dr. Branko Rozman. — Sedemnajsta prireditev v letu je bil trinajsti kulturni večer 16. novembra (Filozofski odsek), na katerem je dr. Vinko Brumen govoril o Izobrazbi in nadarjenosti. Večeru je sledila živahna debata. — V okviru Literarnega odseka je dne 30. novembra Rluia Juirčec posvetil večer štirim literarnim /sodobnim osebnostim. Pod naslovom Štirje profili je govoril o Faulknerju, Greenu, Maiuriacii in Kafki. — Umetnostni odistjk je zaključil sezono in je 21. decembra bila otvoritev Druge razstave Umetnostne šole Slov. kult. akcije. Razstavljali so: Ivan Bukovec, Tone Kržišnik, Barica Majcen, Andrej Makek, France Papež in Jure Vombergar. Razstavljenih je bilo 27 olj, večje število skic, risb, grafik in akvarelov. — Po otvoritvi je bil razglašen izid natečaja za leto 19i57, nakar sta ga. Majdia Uršio-Volovškova ter g. Marijan Ma ornke iz nagrajenih del. Cena izvoda: 30 argent. pesov, 1.70 dolarja, 700 Lir, 500 fr. frankov, 30 avstrijskih šilingov, 0.15 anglešk. funta, 1 avstralski funt. Kazalo III. letnika bo prinesla prihodnja številka. Revija izhaja letno v šestih številkah. Naslov uredništva in uprave: Alvarado 350, Ramos Mejia, Ptoia. Buenos Aires. - Uredništvo ne objavlja anonimnih dopisov. Prispevki s psevdonimom ise objavijo isamo, kadar je uredništvu znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Registro Nacional de Piropiedad Iinteleetual No. 525975. Tisk tiskarne "Federico Grote" (Lenček Ladislav CjM.), Buenos Aires.