LETO XII. ST. 12 (543) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. MARCA 2007
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Pol stoletja združene Evrope
V'tem času se veliko razpravlja in piše o evropskem združevanju. Letos poteka 50 let od znane Rimske pogodbe, ko je prišlo leta 1957 do ustanovitve sedanje politične Evrope oziroma njenih prvih ustanov.
Ideja o združeni Evropi ima seveda svoje korenine v prejšnjih časih zgodovine. Pustimo pri tem nekatere bolj nasilne poskuse v tem smislu. Rimski imperij je zasvojeval večino evropskih in nekaterih izvenevropskih narodov in zavladal nad njimi. Skoraj tisočletje kasneje je Karel Veliki poskusil nekaj podobnega v srednji, severni in zahodni Evropi. Spet tisoč let kasneje je Napoleon Bo-naparte tudi zasedel velik del naše celine, čeprav je marsikje uvedel razne dobre reforme. Pri nas so nastale Ilirske province, kjer je tudi slovenščina prvič dobila svoje mesto v šolah in v javni upravi.
Malo prej je v času francoskega iluminizma vrsta mislecev že sanjala o neki nadnarodni oz. nad-državni tvorbi, ki bi povezovala države in narode. Tako sta zlasti pisala Rousseau in Voltaire. V romantiki je tudi prišlo do takih pobud. Dovolj, da spomnimo na Mazzinijevo Mlado Evropo (Gio-vine Europa). V prvih desetletjih dvajsetega stoletja je grof Coudenhove Kalergi ustanovil Pane-vropo. Zapisal je, da se mora vsakdo najprej sam evropeizirati.
Pomemben dejavnik v evropskem povezovanju je danes zlasti Evropski parlament. Od začetne parlamentarne skupščine je postopno prišlo do pravega parlamenta, ki povezuje predstavnike včlanjenih držav. Najprej je bil parlament sestavljen iz neizvoljenih poslancev. Parlamenti posameznih držav so namreč izvolili določeno število poslancev, ki je bilo različno za posamezne države. Evropski parlament ima danes v glavnem dva sedeža. To sta Strasbourg in Bruselj, deloma pa ima nekaj uradov tudi v Luksemburgu. Evropski parlament je bil prvič neposredno izvoljen leta 1979. Tedaj smo aktivno sodelovali tudi Slovenci v Italiji, povezani z ostalimi manjšinami, zlasti Valdo-stanci in Sardinci, pa tudi Furlani in Okcitanci. Letošnjo okroglo obletnico so seveda obeležila velika praznovanja. Najprej so se evropski državniki zbrali v Rimu. Tu sta predsednik Napolitano in predsednik vlade Prodi v svojih posegih podala zgodovinski pomen nastanka glavnih evropskih ustanov in njih vlogo včeraj in danes. V Berlinu pa je predvsem govorila kanclerka Angela Merkel in podčrtala bistvene etape evropskega združevanja. Srečanja so se tu udeležili predsedniki držav in zlasti vlad sedemindvajsetih držav članic, med njimi slovenski premier Janez Janša. Berlinsko srečanje se je zaključilo z deklaracijo, ki še posebej nakazuje bodočnost Evropske unije. Na tem srečanju je tudi prišla do izraza zahteva po uresničitvi evropske ustavne listine še pred letom 2009, ko bodo prihodnje volitve Evropskega parlamenta.
Še starejša ustanova je Svet Evrope, ki so ga ustanovili že leta 1949. To je širša parlamentarna ustanova s sedežem v Strasbourgu. Z razliko od Evropskega parlamenta je to širši organ in zajema še večje število držav (tudi iz vzhodne Evrope). Svet Evrope pa ima manjše pristojnosti od Evropskega parlamenta, in sprejema sklepe in izjave, ki so bolj moralne in simbolične narave. Še prej se je oblikovala Evropska gospodarska skupnost, omeniti moramo pa še Evropsko premogovno in jeklarsko skupnost ter Euratom. V začetku je sodelovalo šele šest držav, in sicer Francija, Italija, Zahodna Nemčija in države Beneluksa (Belgija, Nizozemska, Luksemburg).
Svoje mesto naj bi v Evropi imelo tudi zgodovinsko krščansko izročilo. Zato se zlasti zavzema papež Benedikt XVI., omenila pa ga je tudi nemška kanclerka Merklova.
Vse to stopa ob letošnjem jubileju združevanja Evrope v ospredje in bo gotovo porok tudi za njeno uspešno bodočnost.
Obisk v Rimu
Slovenska skupnost je v Rimu organizirala srečanje Komisije državnega zbora RS za Slovence v zamejstvu in po svetu s predsednikom mešane skupine in narodnih manjšin v poslanski zbornici poslancem SVP Siegfriedom Brug-gerjem.
za Slovence v zamejstvu in po svetu pa Jure Žmavc. Poslanec Brugger je izpostavil vlogo, ki jo odigravajo manjšine v državah, kjer živijo, in še posebej pomen matične domovine kot njene zaščitnice. Predsednik Komisije Kramberger je menil, da slovenska država v preteklosti ni vedno ustrezno podpirala svojih manjšin v sosednjih državah, model zaščite narodnih manjšin v Sloveniji pa je vsekakor v Evropi danes lahko marsikomu za zgled, gotovo tudi Italiji.
Ji
Delegacijo Državnega zbora RS, ki jo je vodil predsednik mag. Janez Kramberger, v njej pa so bili še Franc Pukšič, Boštjan Zagorac in poslanka madžarske nardnonosti v Sloveniji Marija Pozsonec, je predstavil tajnik SSk Terpin.
Srečanja se je za Slovensko skupnost udeležil tudi deželni svetnik Mirko Špacapan, krovni organizaciji je zastopal predsednik SSO Drago Štoka, Urad
Poslanka madžarske manjšine Pozsončeva je menila, da je njen glas v slovenskem parlamentu popolnoma enakopraven vsem ostalim, čeprav je način njene izvolitve drugačen, in da že 17 let uživa neomejene pravice kot predstavnica manjšine. Dodala je še, da največ, kar lahko večinski narod prizna manjšini, je samostojno zastopstvo v zakonodajnem telesu, ki ji omogoča uveljavljanje pravic
manjšine pri obravnavanju kakršnegakoli zakona. Damijan Terpin je najavil, da bo SSk s podporo iz Slovenije skušala doseči zajamčeno zastopstvo v parlamentu za slovensko manjšino, v skladu s 26. členom zaščitnega zakona, kar ostaja pravzaprav še edina neizpolnjena naloga italijanskega parlamenta glede samega zakona, medtem ko je izvajanje ostalih delov izključno stvar vlade. Udeleženci srečanja so se tudi dotaknili problema slovenske manjšine v Avstriji, za katero se tudi SVP večkrat zavzema pri avstrijskih oblasteh.
Ob koncu srečanja je predsednik Komisije DZ Kramberger poslanca Bruggerja in SVP povabil na obisk v Slovenijo; manjšinski prvak je vabilo navdušeno sprejel.
Terpin in Špacapan sta imela v zvezi z zajamčenim zastopstvom slovenske manjšine v rimskem parlamentu še vrsto srečanj s pomembnimi poslanci leve sredine. Z nekdanjim podtajnikom za manjšine in poslancem Gianluco Bresso pa sta obravnavala vprašanje delovanja komaj imenovanega Paritetnega odbora zaščitnega zakona. Poslanec Bressa je izrazil zadovoljstvo z dejstvom, da je deželni svet FJK v nov volilni zakon vključil določbe o olajšanem zastopstvu slovenske manjšine, in ocenil kot povsem nesmiselne težnje po nekih ustavnih ugovorih v zvezi z evropskim modelom, ki je po njegovem mnenju tudi najprimernejše izhodišče za razpravo o zastopanosti Slovencev v rimskem parlamentu.
pOLucati ikof msgr. Auicin Jamnik v Gorici
Aktualno predavanje
Direktorica IEDC-Poslovne šole Bled dr. Danica Purg o sebi, managementu, gospodarstvu in še čem
Prior meniške skupnosti Bose Enzo Bianchi o vlogi kristjanov v laični družbi od začetkov do danes
občinsko gledališče giuseppe verdi v gorici
Glasba in balet Petek, 30. marc 007, ob 20.45
Info 0481.33090 Ponedeljek-sobota 17.00-19.'
IS)G_ V
E3
o.;
Opera Balet Slovensko Narodno Gledj^HHipljana
Romeo injulija
Sergej Prokofjev VVilliam Shakespeare
29. marca2007
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Svet slovenskih organizacij
Redna seja izvršnega odbora
Vrh slovenske vlade na Koprskem
Srečanje tudi z italijansko
manjšino
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je svojo redno sejo, ki je bila v sredo, 14. marca, na goriškem sedežu SSO, posvetil problemom, s katerimi se je ta krovna organizacija morala soočati tako na državni kot na deželni in pokrajinskih ravneh.
Izvršni odbor SSO je najprej prisluhnil uvodnemu goročilu predsednika dr. Draga Stoke, ki je med drugim poročal o nedavnem zasedanju SLOMAKA v Monoštru na Madžarskem, kjer so bili sprejeti tudi mnogi konkretni sklepi. Tako se je SLOMAK med drugim soglasno zavzel za podelitev postumnega priznanja italijanske države narodnemu mučeniku v času fašizma Lojzetu Bratužu, čigar 70-letni-co nasilne smrti smo Slovenci tostran in onstran meje izredno množično proslavili 23. februarja letos v Gorici.
Izvršni odbor SSO je nato z zadovoljstvom sprejel v vednost dejstvo, da se glede problema openskega strelišča nekaj premika v pozitivno smer, saj je prišlo na pobudo openske sekcije VZPI do srečanja, s katerega je izšla soglasna želja prisotnih predstavnikov raznih društev in organov, da se kraj slovenskega trpljenja pod fašizmom primerno ovrednoti in postane v končni fazi državni spominski park tako, kot si to želi celotna naša demokratična javnost.
V nadaljevanju seje 10 SSO pa je prišla v ospredje diskusije po-
lemika, ki jo je SKGZ sprožila s svojim tiskovnim poročilom v Primorskem dnevniku dne 7. marca letos.
V svojem polemičnem zapisu se SKGZ kot strela z jasnega in sredi največjih skupnih naporov na rimskem in drugih nivojih spravi nad vodstvo SSO s kopico obtoževanj, ki so - milo rečeno - povsem izmišljena, torej brez vsake konkretne podlage.
Že sama trditev, da se »predstavništvi SKGZ in SSO kljub mnogim pozivom o obnovitvi stikov v bistvu ne srečujeta že šest mesecev, kar zavira dogovarjanje o številnih problemih...«, je ne samo neutemeljeno, saj je že na podlagi skupnih poročil obeh predsednikov (ki organizaciji predstavljata tudi navzven!), to je Pavšiča in Štoke, razvidno, da sta v zadnjih mesecih, to je januarja in februarja, bila v izrednem ritmu svojega dela praktično vsak dan skupaj in se kot najvišja predstavnika obeh krovnih organizacij vsak dan posvetovala, usklajevala v svojem delu, iskala vseskozi skupna pota in gnala naprej skupne pobude, iskala pri tem le skupno pot soglasja in skupne pozitivne rezultate za obe krovni organizaciji in za vso našo skupnost.
Žal je takemu načinu polemike pridal svoje še Primorski dnevnik s svojim uvodnim člankom izpod peresa zdaj že upokojenega časnikarja Dušana Kalca in pri tem spregledal dejstvo, da je bil predsednik SSO Štoka skupaj
s predsednikom SKGZ Pavšičem samo v zadnjem času kar na dveh ministrstvih, kjer sta ju sprejela ministra Linda Lanzi-lotto in Enrico Letta s podtajnikoma Milošem Budinom in Ettorejem Rosatom in kjer je bila med drugim izrečena skupna želja po nadaljnji redni in izredni podpori slovenskemu tisku, torej tudi in predvsem Primorskemu dnevniku kot edinemu slovenskemu dnevniku v Italiji. V nadaljnji diskusiji na seji Izvršnega odbora SSO se je izluščilo predvsem stališče, da zdaj ni čas za odvečne in neutemeljene polemike, ampak skrajni čas za resno in konstruktivno skupno delo!
Zato se Izvršni odbor SSO obrača na SKGZ, da opusti nesmiselno in odvečno ter neutemeljeno polemiko in da se raje poda na skupno pot delovanja, tisto pot, ki si jo želi celotna naša slovenska narodna skupnost. To je na pot iskrenega sodelovanja, poštenega dialoga in napora v iskanju vsega tistega, kar nam je blizu, kar nam je, kljub različnim svetovnonazorskim idejam, skupno, pametno in obojestransko koristno.
Smo v težkih časih, ko se naš zaščitni zakon nikakor noče premakniti na pot udejanjanja, ko nas nekateri celo na samem državnem političnem vrhu imajo za »genociden narod«, za skupnost »maščevalne krvi« v sebi, »barbarsko ljudstvo« itd. Pokažimo zato, zaključuje svoje tiskovno poročilo Izvršni odbor SSO, vsaj mi, ki »dobro v srcu mislimo«, da smo nekaj drugega, da smo nekaj več: da smo predvsem zvesti pripadniki slovenske narodne skupnosti in da nam volje po iskrenem dialogu in konkretnem skupnem delu ne bo mogel in ne smel nihče vzeti ali zatreti!
Družbenopolitično društvo Edinost
O pojmovanju naravne recipročnosti
Zaradi vznemirjenja glede osnutka resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti se je oglasil državni podtajnik na ministrstvu za notranje zadeve italijanske republike Ettore Rosato. Izhajajoč iz predpostavke, da je Italija dala signal velikanske pozornosti do slovenske manjšine v Italiji, je zatrdil, da je vprašanje manjšin področje naravne recipročnosti, ki ne potrebuje nikakršnih predpisov, ker
je v DNA evropskih narodov. Družbenopolitično društvo Edinost šteje za svojo dolžnost, da opozori javnost na italijansko stvarno pojmovanje naravne recipročnosti.
Italijanska republika je januarja leta 1992 predložila Republiki Sloveniji in Republiki Hrvatski spomenico, ki je obravnavala samo italijansko manjšino v teh dveh državah. Društvo Edinost je takrat predlagalo popravke, ki so se nanašali na slovensko
Na dnu...
SE BOLJ KOT PRIMARNE VOLITVE BI POTREBOVALI PRIMARNE MOLITVE!
in hrvaško manjšino v Italiji. Slovenija ni podpisala tako pristranske spomenice, Hrvatska pa jo je podpisala, toda Ustavno sodišče Hrvatske se je izreklo, da spomenica nima pravnega učinka, ker ni bila ratificirana. Italija je tedaj želela, da pride do pogodbe, ki bi z ratifikacijo uveljavila vsebino spomenice z dne 15. januarja 1992. Toda dvostranska pogodba, ki nudi eni strani vse, drugi pa nič, je po zdravi pameti nelogična. Žato so sedmim členom pogodbe z dne 5. novembra 1996, ki jamčijo izvajanje spomenice iz leta 1992, dodali 8. člen, ki jamči hrvaški manjšini v italijanski deželi Molise to, kar ji jamči že deželni statut z dne 22. maja 1971 (člen 4:... varuje jezikovno in zgodovinsko dediščino ter ljudsko izročilo etničnih skupnosti, ki živijo na njenem ozemlju, in v soglasju s prizadetimi občinami spodbuja njihovo ovrednotenje). Massimiliano Ferrara je v reviji "Limes" zapisal, da 8. člen pogodbe izključuje sovpletenost izvajanja tega člena z izvajanjem ostalih členov, kajti obveznosti Italije niso primerljive z obveznostmi Hrvatske. Ta člen je namreč samo potrebno uravnovešenje, da ima pogodba manj enostranski videz kot spomenica iz leta 1992 in da omogoči hrvaško ratifikacijo pogodbe. Isti avtor dodaja, da je raven varstva, ki je zagotovljena hrvaški manjšini pod ravnijo, ki jo predvidevajo mednarodne pogodbe, katerih sopo-godbenica je Italijanska republika.
Družbeno politično društvo Edinost Samo Pahor
Kot vsaka manjšina se tudi italijanska v Sloveniji sooča s problemi v zvezi s svojim sedanjim stanjem in prihodnjim razvojem. Povsem razumljivo je, da njene predstavnike zaskrbljajo podatki zadnjega ljudskega štetja iz leta 2002, iz katerih izhaja, da se je za pripadnost italijanski skupnosti izjavilo nekaj sto manj ljudi kot pri prejšnjem ljudskem štetju. Vzrokov za ta osip je gotovo več, med temi je prav gotovo tudi splošni demografski upad. Zato se nam ne zdi dovolj prepričljivo zatrjevanje manjšinskih krogov, da je upadanje italijanskega življa pripisati nezadostnemu izvajanju manjšinske zaščite. Nekateri manjšinski predstavniki trdijo, da v formalnem normativnem pogledu ni kaj dosti očitati oblastem, saj je udeležba manjšinskih pripadnikov v upravnih institucijah zagotovljena zlasti na ravni občinskih skupnosti, kjer ima manjšinska skupnost zagotovljeno ustrezno število svetnikov in odbornikov. Po statutu občin Koper, Izola in Piran podžupansko mesto obvezno pripada manjšini. Zagotovljena je tudi raba materinega jezika tako v uradnih aktih kot tudi v ustnih in pisnih odnosih z oblastmi. Uveljavlja se dvojezična toponomastika. Napisi tako javnih kot zasebnih podjetij in ustanov morajo biti v obeh jezikih. Tu ni možna nikakršna primerjava s stanjem v tržaški občini.
Teh ugotovitev ne more nihče zanikati, četudi včasih pride do manjših pomanjkljivosti. Vendar predstavniki manjšine vztrajajo na stališču, da za razvoj manjšine sedanji ukrepi ne zadostujejo in da bi morala biti zunanja vidljivost manjšine bolj prepoznavna, kar naj bi vz-
podbudno vplivalo na zavest pripadnikov italijanske narodne skupnosti. Manjšina bi želela razviti lastne gospodarske osnove. Vprašanje je, kako posredno ali neposredno to omogočiti v sedanjem liberaliziranem gospodarskem sistemu. Srečanje z vladnimi predstavniki
Med obiskom vrha slovenske
miera Janše, češ da je namerno prezrl omenjeno manjšinsko organizacijo.
S takšnim načinom poročanja se seveda ne moremo strinjati, saj je mejilo že na izzivanje. Očitno so nekateri krogi hoteli napraviti vtis na javnost v Italiji in sprožiti reakcijo italijanskega zunanjega ministrstva, kjer obstajajo jastrebi in golobi.
vlade na Koprskem v dneh 20. in 21. marca se je predsednik Janša z nekaterimi ministri srečal tudi s predstavniki lokalnih samoupravnih italijanskih narodnih skupnosti in poslancem Robertom Battellijem. Predmet razgovorov je bil vladni predlog o ustanovitvi pokrajin (ena od teh naj bi obsegala območje Obale in Krasa) ter oblikovanje resolucije o problemih italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji. Znotraj manjšine pa je bilo nekaj nesoglasij glede sestave delegacije, ki je bila sad dogovora med vlado in samoupravnimi italijanskimi skupnostmi iz Kopra, Izole in Pirana. Po tem ključu je izpadel predstavnik krovne Unije Italijanov. O tem se je na široko razpisal tržaški dnevnik II Pic-colo, ki je dogodek obravnaval ne samo na strani istrske kronike, temveč na sami prvi strani. Ton pisanja je bil neprijazen do slovenske vlade in zlasti pre-
Povejmo na glas
Splošno znano je namreč, da je istrska stran tržaškega dnevnika deležna finančne podpore istega ministrstva še iz časov ministra De Michelisa.
Mi pa ne moremo mimo ugotovitve, da isti tržaški italijanski dnevnik skoro dosledno opušča strešice pri pisanju slovenskih in hrvaških imen in priimkov, in to tudi pri imenih državnikov, kot so Janša, Drnovšek, Kučan, Mesič in drugi. Tudi to nekaj pove. Če bi se podobne stvari dogajale v zvezi z imeni državnikov drugih držav, bi prizadete države takoj reagirale. Kaže, da je s slovenskimi imeni in priimki dopuščeno vse, kar zelo nazorno dokazuje tudi aktualni primer zdravstvenih izkaznic na Tržaškem in Goriškem. Pa naj kdo reče, da Trst ni odprto evropsko mesto, ki naj bi postalo celo glavno mesto načrtovane Evroregije. Videant consules!
Alojz Tul
Za vsemanjšinsko	po
Ob nekoristnih predstavah, ki jih v pripravi na goriške občinske volitve uprizarja del levosredinskega prostora, je mogoče ugotoviti samo to, da je še vedno čas z njimi prenehati. Kandidat se vrsti za kandidatom in zgodi se celo, da se predlagano ime umakne novemu predlogu že po enem ali dveh dnevih, ali se ponovno pojavi, potem ko je bilo teden dni prej ovrženo. Odveč je pripominjati, da je desnosredinski kandidat vsak dan močnejši in vse lažje pridobiva vse širše soglasje znotraj lastnega in verjetno ne samo lastnega političnega tabora. V takšnem vzdušju je vztrajanje sedanjega župana Brancatija, da se namreč ne umakne prej, preden mu tega ne izrečejo volilci na primarnih ali pravih volitvah, skoraj osupljivo. Kritike z nasprotne in njegove strani, pozivi, naj od kandidature odstopi in naredi prostor drugim, vse to gotovo ne more biti prijetno. Še več, tovrstna drža je izjemno obremenjujoča in verjetno je težko od kogarkoli zahtevati, da bi jo prenašal do neskončnosti.
Kot rečeno, ni še prepozno za strnitev levosredinskih vrst, če ne drugače v verjetnem drugem krogu. Pač pa bi veljalo zbrano pomisliti, kaj lahko v tem trenutku dodatno stori naša narodna skupnost, kaj torej lahko storimo mi kot manjšina ne glede na politični naslov, ki nas opredeljuje. Zelo močan je občutek, da bi bilo umestno oziroma častno, da bi Brancatiju vsi skupaj, kar nas je, izrekli primerno priznanje. Ne seveda priznanje, ki bi spominjalo na zahvalo, s katero bi sedanjega
župana že imeli za nekdanjega, pač pa naj bi šlo za naš celoviti in istočasni skupni nastop, ki bi dal prvemu možu občine odgovarjajočo in zasluženo podporo. Verjetno takšna gesta šene bi odločila volitev v našo korist, bi pa k podobni strnitvi lahko spodbudila tudi druge dele levosredinskega prostora. Predvsem bi dokazala, kako zelo se zavedamo vsega, kar je v svojem prvem mandatu Brancati storil za nas in ne nazadnje za celotno tukajšnje prebivalstvo. Brez navedenega vsemanjšinskega dejanja se zdi, kot da smo se Brancatijevih zaslug navadili do takšne mere, da jih več ne zaznavamo in niti večne cenimo. In če bi te njegove zasluge v odnosu do nas strnili veno samo misel, potem bi bila ta nemara v tem, kako nas je kot slovensko narodno skupnost vzpostavil kot svojega sodelavca in sopotnika in to na enkratno dragocen način: njegovi sodelavci smo samoumevno, brez velikih besed in razlag. Samoumevno smo njegovi sodelavci danes, kot smo bili v preteklih letih in kot - če je dano - bomo tudi v prihodnje.
Goriško predvolilno obdobje je torej izjemna priložnost, da kot slovenska narodna skupnost nastopimo razvidno in celovito. Tovrstnega nastopa ne morejo niti približno nadomestiti posamične razpršene izjave. Vse-manjšinski nastop bi bil nujen, saj je v igri Gorica prihodnosti in z njo vsi mi, zaradi česar naš glas v tem trenutku ne bi smel biti neizrazit in s tem oropan prepričljive verodostojnosti.
Janez Povše
NOVI
GLAS
POGOVOR
71
CEEMAN, največja svetovna mreža za družbeno odgovornost Global Compact, ki deluje v okviru Združenih narodov, in tako dalje. Vedno si zastavljam visoke cilje, rada delujem v smeri pozitivnih družbenih sprememb. IEDC-Poslovna šola Bled je center odličnosti na področju razvoja mana-gementa, pomembno mednarodno poslovno srečeva-lišče in vzpodbudno okolje za ustvarjalno učenje in razmišljanje. Je edinstven kraj, kamor voditelji in potencialni voditelji prihajajo po znanje in razmislek in kjer predavanja in razprave spodbujajo odgovorno vodenje, vodenje za boljši svet.
J V Gorici boste govorili mladim o učinkovitem in uspešnem managerju. Kakšen naj bi bil idealen manager današnjih dni? Oseba, ki vzbuja zaupanje pri sodelavcih, ki ima vizijo in k uresničenju te vizije pritegne ljudi ter jih mobilizira. Je oseba s širokim znanjem in dobrimi komunikacijskimi in organizacijskimi sposobnostmi, ki je predana svojemu delu ji delo pomeni strast. Spoštuje svoje sodelavce in jim pomaga pri razvoju.
Znani ste kot izjemno	dobra
strokovnjakinja in organizatorka mednarodnih študijskih srečanj, tkalka vezi med uspešnimi izvedenci, znanstveniki, poslovneži, pomembnimi ženami in možmi, ne nazadnje pa ste na Bledu na čelu ustanove, ki je morda najbolj poznana slovenska ustanova v svetu. Kako ste do teh uspehov prišli? Uspehom je botrovalo več dejavnikov: nikoli nismo popuščali pri kakovosti, čeprav nas je to stalo veliko truda, časa in denarja. Vedno smo bili zelo inovativni in delovni in nikoli nismo spali na lo-
vorikah. K sodelovanju mi je uspelo pritegniti najboljše profesorje iz vsega sveta in ustvariti edinstveno okolje tako za profesorje kot za udeležence. Odkar smo se leta 2000 z Brda pri Kranju preselili na Bled, so vsi ti dejavniki dobili še močnejši pomen, saj so nam novi prostori omogočili razviti "ustvarjalno okolje za ustvarjalno vodenje" in nadgraditi naš holistični pristop k izobraževanju managerjev (vključevanje umetnosti, znanosti, filozofije in drugih poklicev v predmetnik študija).
Kako bi ocenili sedanje gospodarsko stanje v Republiki Sloveniji in mana-gerje, ki ga vodijo? Gospodarski položaj v Sloveniji je dober, pa tudi raven managementa je dobra. Dejstvo je, da je bilo v zadnjih dveh letih precej izkušenih managerjev zamenjanih z mlajšimi, manj izkušenimi, in upajmo, da se to ne bo poznalo pri razvoju gospodarstva.
V Italiji smo priče stagnaciji na gospodarskem področju, ki že tako moteče pogojuje italijansko družbo, da le-ta leze v pogubni pesimizem, o čemer javno govori premier Prodi, ki poziva italijanske državljane k optimizmu. Bi nam lahko prav o tej povezavi gospodarstvo-družba kaj več povedali?
Upam, da bo gospod Prodi uspel s pozivanjem k opti-
Ko sem zbiral in prebiral podatke o Vas in Vašem delu, sem naletel na več zapisov o tem, kako študirate, pišete in se posvečate skupinskemu, »teamskemu«, delu. Zakaj je prav to danes tako pomembno in potrebno?
Timsko delo je zelo pomembno, ker je v kompleksnih procesih danes eni sami osebi težko voditi. Nihče ni popoln, tim pa je lahko! V timu morajo biti osebe z različnimi lastnostmi, znanji in izkušnjami in le tako bo tim uspešen. Najpomembnejše od vsega pa je to, da si ljudje v timu zaupajo in da ustvarijo okolje za razvoj vsakega posameznika in celotnega tima. Z velikim veseljem sem pred časom od najinega skupnega prijatelja, vrhunskega slikarja Safeta Zeca, ki smo ga v Gorici zelo dobro spoznali, saj smo mu priredili že dve veliki pregledni razstavi prav mi Slovenci, izvedel, kako tkete vezi tudi z umetniki. Povejte nam kaj več o tem svojem delu in tudi to, zakaj je pomembno, da se gospodarstvo in tisti, ki ga vodijo, posvečajo umetnosti, saj vem, da ne gre samo za odnos mecen - umetnik. Safet je zares izjemen umetnik! Ker v šoli spodbujamo multidimenzionalnost, smo mu ponudili, da naši udeleženci MBA pripravijo študijo razvoja umetniške kolonije v Počitelju, kjer tudi on
Dr. Danica Purg
Ekipno delo se obrestuje!
Prof. dr. Danica Purg, ki je direktorica IEDC-Poslov-ne šole Bled in predsednica Združenja za razvoj managementa v Srednji in Vzhodni Evropi (CEEMAN), ki združuje 170 managerskih šol iz 42 držav, bo v petek, 30. t.m., gostja Slovenskega izobraževalnega konzorcija SLOVIK. Ob 18. uri bo na Travniku v Gorici v Hiši filma predavala na temo Učinkovit in uspešen manager.
Dr. Danica Purg je tudi direktorica Evropskega centra za voditeljstvo, ki ima sedež pri IEDC-Po-slovni šoli Bled in v okviru katerega potekajo srečanja, forumi in delavnice, na katerih evropski gospodarstveniki, vladni in sindikalni voditelji preučujejo vprašanja evropskega voditeljstva. Področje dela prof. Purgove kot predavateljice in svetovalke zajema stile vodenja in osebni razvoj managerjev s posebnim poudarkom na team-skem delu in organizaciji lastnega dela in časa. Je avtorica in soavtorica več knjig in številnih člankov, članica Med-
bleau, IMD Lausanne in Har-vard Business School.
Gornji podatki o dr. Danici Purg povedo veliko, a seveda tudi premalo o njej, saj velja za odlično organizatorko in izvedenko sodobnega mana-
tevno vprašanje, saj bi radi izvedeli, kako bi dr. Danica Purg sama sebe in Poslovno šolo na Bledu najraje predstavila.
Imam veliko energije, sem zahtevna do sebe in svojih so-
gementa, svojo prijaznost pa je pokazala tudi s tem, da je rade volje pristala na pogovor za Novi glas, za kar se ji iskreno zahvaljujemo.
V začetku pogovora preprosto, a najbrž tudi zah-
delavcev, imam stroga etična merila, sicer pa sem občutljivo in pozorno bitje; sodelujem z različnimi humanitarnimi organizacijami in številnimi mednarodnimi društvi, kot so že omenjeni
narodne akademije za mana-gement, častna doktorica Moskovske državne univerze za upravljanje in Estonske poslovne šole ter častna profesorica na Moskovski visoki poslovni šoli (MIRBIS). Ameriška revija Business Horizons jo je septembra 2001 uvrstila med sodobne guruje razvoja managementa v svetu. Predsednik Republike Slovenije jo je odlikoval s častnim znakom svobode za njen prispevek k razvoju managementa v Sloveniji ter Srednji in Vzhodni Evropi. Je tudi članica številnih svetovalnih odborov, npr. Moskovske šole za management; Foruma poslovnih žensk za družbo in gospodarstvo; Svetovnega foruma »Business as and Agent of VVorld Benefit«. Prof. Pur-gova je tudi članica Evropskega kulturnega parlamenta, foruma mislecev, umetnikov in ostalih kulturnih osebnosti iz vse Evrope. Diplomirala je iz političnih ved na Univerzi v Ljubljani, magistrirala in doktorirala pa na Univerzi v Beogradu. Usposabljala se je na svetovno znanih managerskih šolah INSEAD Fontaine-
Atelje Safeta Zeca
mizmu in tudi s konkretnimi akcijami, ki bodo ljudem vlile optimizem. Italija je pod vodstvom Berlusconija doživela moralno degradacijo in sedaj nobenemu voditelju ne bo lahko preusmeriti toka navzgor.
Evropska unija ima v svojih koreninah, temeljih, prav povezovanje na gospodarskem področju, pa vendar se nam laičnim opazovalcem zdi, da tudi na področju gospodarskega in tržnega sodelovanja prevečkrat škripa, saj se vse prevečkrat dogaja, da zlasti velike države postavljajo svoje interese pred koristi za vso EU. Vaša ocena.
Res je, da veliki v EU vodijo, mali pa poslušajo. Toda, če so tako dobri kot Finska in Irska, lahko tudi manjši s pozitivnim zgledom vplivamo. Slovenija bo imela prihodnje leto, ko bo predsedovala EU, veliko priložnost, da se izkaže. Temu pa bo sedanja vlada kos le, če bo pritegnila k sodelovanju vse najsposobnejše ljudi v Sloveniji, ne glede na njihova politična prepričanja.
ustvarja. Tako študijo smo pred tem pripravili tudi v sodelovanju z igralcem Rade-tom Šerbedžijo, za gledališče Ulysses na Brionih. Sicer pa je umetnost zelo pomembna za razvoj osebnosti. Umetnost nam pomaga, da vidimo, čutimo, slišimo več, nas bogati in ima veliko vzporednic z vodenjem (inovativnost, osredotočenost, management odnosov, razvoj ipd.). Kako mladega izobraženca nagovarjate, naj pride na Bled na podiplomski študij?
S tem, da bo pri nas srečal sorodne duše iz vsega sveta in mu bodo ti stiki ostali za vse življenje, da se bo učil managementa od najboljših profesorjev na svetu in da bo študiral vzelo prijetnem okolju, obdan z veliko pozornosti.
Še zelo osebno vprašanje: Kaj najraje delate v prostem času, ki ga gotovo nimate ravno veliko?
"Za dušo" grem najraje na kako dobro umetniško razstavo ali na koncert, za fizično počutje pa imam najraje masažo.
Najlepša hvala za pogovor!
Jurij Paljk
29. marca 2007
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Faksimile slovenskega Svetega pisma
Moč duha v 16. stoletju
Ljubljanski bogoslovci na obisku v Trstu
"Lepo je, da smo tako povezani v misli in medsebojni molitvi"
tos so se odločili za izlet v naše kraje. V spremstvu predstojnika, Antona Slabeja, in duhovnega vodje, Primoža Kretiča, so študentje in študentke ob suvereni
tržaški škofiji v prelepi škofijski kapeli, ki "govori slovensko", kot je poudaril Evgen Ravignani. Kapelo je namreč v času škofovanja Andreja Karlina leta 1913 uredil slo-
ru, ki predstavlja enega najlepših primerov secesijske sakralne umetnosti, prisluhnili besedam škofa Ravignanija, ki je v svojem posegu izrazil predvsem željo, da
bi duhovniško praznino v našem zamejskem prostoru zapolnili so-bratje iz matične domovine.
In ker je slovenski narod narod petja, je srečanje v kapeli obogatilo še ubrano petje slovenskih verskih pesmi, ki je spontano zadonelo iz grl ljubljanskih bogoslovcev. Petju se je pridružil sam škof Ravignani, ki ima rad to našo ljubezen do zborovskega druženja. Preden so gostje zapustili škofijsko palačo, da bi nadaljevali ogled našega mesta, nam je ravnatelj semenišča Anton Slabe izrazil zadovoljstvo za prizadevanje in za ljubezen, s katerima zamejski duhovniki v nelahkih okoliščinah spremljajo naše versko življenje. Ze v Vurnikovi kapeli je ravnatelj semenišča pred škofom Ravigna-nijem poudaril pomen sodelovanja, ki se v sklopu ljubljanskega semenišča kaže predvsem v sobivanju bogoslovcev različnih slovenskih škofij. Taka složnost in odprtost sta nastali ne le zato, da bi uresničili prizadevanja za enotnost Cerkve, temveč predvsem zato, da bi udejanjili sodelovanje med kristjani. "Lepo je, da smo tako povezani v misli in medsebojni molitvi", je sklenil ravnatelj Slabe.
IG
Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) so v torek, 20. marca, predstavili dva dogodka, ki sta po besedah predsednika ustanove, akademika Boštjana Žekša, pomembna tako za Slovenijo kot širše.
V mednarodni zbirki Biblia Slavica, ki jo izdaja nemška založba Ferdinand Schoeningh, je izšla faksimilna izdaja najstarejših slovenskih prevodov Svetega pisma še pred Dalmatinovo Biblijo, kar je hkrati tudi uvod v julijski kongres biblicistov v Ljubljani. O zapletenem in dolgotrajnem nastajanju faksimilov slovenskega
knjižnic, tudi iz Britanske knjižnice v Londonu. Krašovec je ob tem še dodal, da tisti, ki zelo dobro poznajo Biblio Slavico, ocenjujejo, da so slovenske faksimile najlepše v zbirki. Knjiga, kateri je spremno besedo napisal predsednik države Janez Drnovšek, je pričevanje moči duha, ki je vel v kriznih okoliščinah 16. stoletja. Da pa, je nadaljeval Krašovec, "naše prve knjige spet postanejo dostopne vsem krogom slovenske javnosti, je potreben svetovni kongres biblicistov".
Slovenija bo kot prva slovanska država med 12.
Dvainštirideset bogoslovcev ljubljanskega semenišča je bilo v soboto, 17. marca, na obisku pri nas v Trstu. Bogoslovci vsako leto v sklopu učnega programa obiščejo del slovenskega ozemlja, ki je odmaknjen od osrčja domovine. Le-
'ciceronski' podpori škedenjskega kaplana g. Dušana Jakomina obiskali Repentabor, Rižarno, stolnico sv. Justa in druge tržaške znamenitosti.
Pred kosilom je slovenske bogoslovce sprejel še tržaški škof Evgen Ravignani. Srečanje je potekalo na
venski secesijski umetnik Ivan Vurnik. Oltar Svete Trojice, ki je najvažnejši del kapele, predstavlja zanimiv poskus združitve slikarstva in kiparstva v povsem simetrični kompoziciji z značilnim secesijskim oblikovanjem figur. Ljubljanski gostje so v lepem prosto-
Križev pot gibanja POT blizu Lipice
Aktivni in ne le sočutni opazovalci dogajanja
Gibanje POT se je 18. marca udeležilo križevega pota, ki so ga pripravili blizu Lipice, v Dolini Lurške Matere Božje. Prirejen je bil v sklopu praznovanja 60-letnice župnije Lokev.
Cez sto zbranih je izrazilo hvaležnost Bogu, ker jim je naklonil vremensko in duhovno čudovito nedeljsko popoldne. V Lipico so prišli v glavnem iz župnij Lokev, Divača, Vreme in Va-tovlje. Poleg njih so organizirano prišli nekateri člani gibanja POT, priključili pa so se jim tudi naključni obiskovalci ali sprehajalci. Ob poti h kapelici so razporedili križe in podobe posameznih postaj, ki so jih izdelali otroci na postnih delavnicah. Vse, ki so prihajali, so ti skrbno izdelani križi in v les vžgane podobe postaj križevega pota nagovarjali že sami po sebi, kot prvi nagovor tega popoldneva. Pred začetkom pobožnosti je vernike najprej pozdravil župnik
Tomaž in jih prijetno presenetil s predlogom, naj ne bodo samo opazovalci Kristusovega trpljenja, ampak aktivni in sočutni Jezusovi spremljevalci, pripravljeni nositi njegov križ trpljenja.
Tako so pri vsaki postaji, potem ko je njihovo pozornost usmerila k bistvu skrbno premišljena vsebina križevega pota, izmenoma brali predstavniki župnij in gibanja POT, nato vzeli križ in ga nesli naprej.
Vsak je imel priložnost sprejeti križ in ga nositi ter tako postati aktiven soudeleženec pobožnosti. Na obrazih se je videlo, skoraj občutilo, kako globoko se
jih je dotaknila vsebina, povedana na postajah, jih nagovorila in spodbudila k temu, da bodo imeli še bolj odprte oči za Kristusovo trpljenje. Neprestano se moramo zavedati, da živimo v času, ko Jezus trpi zaradi mnogo zaničevanih in zavrženih.
Nazadnje je župnik namignil, da bi sodila zraven še 15. postaja o vstajenju ali pa pesem Novi človek. Prav slednja je ob Mariji napolnila Dolino in notranjost prisotnih ter še bolj povezala udeležence ob lepem sklepu križe-
vega pota.
Slišali smo še misel, da kdor z Jezusom prehodi njegovo pot trpljenja, preprosto ne more biti več tak, kot je bil pred začetkom tega romanja.
Po končani pobožnosti so se udeleženci pomudili v prijetnem klepetu ob dobrotah, ki so jih pripravile skrbne lokavske gospodinje in g. Lojze, ki je imel poln prtljažnik dobrot. Organizatorji so se zahvalili vsem, ki so se potrudili in prispevali svoj delež, da je bil ta lepi popoldan skupnega druženja stkan še s skupno molitvijo.
MM
Svetega pisma sta spregovorila urednika Jože Krašovec in Majda Merše. Slovenska Biblija je namreč sklepno dejanje v edinstveni mednarodni zbirki Biblia Slavica, ki je v 40 letih izdala faksimile najstarejših in najbolj ogroženih slovanskih in baltskih prevodov Svetega pisma. Faksimile Svetega pisma zajema devet del iz obdobja med letoma 1555 -1582, šest jih podpisuje Primož Trubar.
Kot je pojasnila Meršetova, je projekt zahteval številna usklajevanja sodelavcev iz različnih inštitucij, veliko truda so vložili predvsem v pridobivanje kakovostnih posnetkov prvih natisov Trubarjevega prevoda posameznih delov Pavlovih pisem. Uporabljeni so primerki iz številnih tujih
in 20. julijem v Ljubljani gostila svetovni kongres biblicistov, na katerem se bo zvrstilo več kot 300 predavanj, svoj program bo predstavilo 30 založb. Predsednik Mednarodne organizacije za študij Stare zaveze (International Organization for the Study of the Old Testament) Krašovec meni, da bo dogodek zgodovinski, saj bo prvič gostil tudi znanstvenike iz pravoslavnega sveta. Krašovec se zaveda, da je kongres zelo strokovno naravnan, zato bodo za širše občinstvo 14. in 15. julija na Pogačarjevem trgu pripravili še biblični festival z mednarodno zasedbo glasbenikov in drugimi oblikami posredovanj svetopisemskih vsebin.
CVETNA NEDELJA M GOSPODOVEGA TRPLJENJA
Lk 19,28-40; Iz 50,4-7; Ps 22; FIp 2,6-11; Lk 22,14-23-56
Praznovanje Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja začnemo z branjem odlomka iz evangelija. Letos poslušamo evangelista Luka. Jezus pošlje dva učenca, katera, ne vemo, po oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. Morda se je bil Jezus prej zmenil z gospodarji, saj ne delajo nobenih težav, ko slišijo, da ga Gospod potrebuje. Navdušenje nad Jezusom je bilo tako množično, da bi celo kamni vpili, če bi Jezusovi učenci molčali. Množica si daje duška iz vsega srca, čeprav ni dosledna, saj se že nekaj dni zatem spremeni v nerazumljivo sovražnico miroljubnega kralja. Toda vsaka množica se da obračati po mili volji zakulisnih režiserjev.
Vsekakor učenca, ki ju je poslal po oslička, prostodušno vržeta plašča na živinče, na kate-
ro posadita Gospoda. Gospod ga namreč potrebuje zato, da potrdi pred vsemi svoje zadnje mesto, svoje služenje ljudem, ki pa se dajo obračati po vetru, zdaj sem, zdaj tja. Ljudje znajo biti tudi hudobni, saj so nekateri v Rimu upodobili Jezusa kot osla na križu. Prezrejo pa, da rešenje prihaja po trpljenju, po ljubezni, ki pretrpi celo smrt. Pri zadnji večerji je Jezus govoril apostolom o zadnjem mestu: “Med vami pa naj ne bo tako, ampak največji med vami naj bo kakor naj mlajši in predstojnik kakor strežnik. Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče" (Lk22,26-29).
Toda pozor!, kajti tudi Petra in apostole bo satan skušal zmleti kot pšenico. Toda Jezusova zvestoba ga bo zdramila in utrdila v veri in ljubezni do Gospoda in njegovega kraljestva: "Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate" (Lk 22,31-32). Zdaj je namreč čas besa proti Gospodu. Je čas
joka Jezusa nad Jeruzalemom s temi besedami: “O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, tako pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja" (Lk 19,42-44). Tu lahko beremo pri zgodovinarju Jožefu Flaviju o grozotah pri rušenju in porušenju templja in uničenja Jeruzalema s strani Rimljanov Vespazijana in njegovega sina Tita v vojni leta 70. po Kristusu. Dandanes ostaja od templja le še zid joka in žalovanja. Nikoli več se ni pozidal.
Jezus uvaja polagoma učence v trpljenje. Tudi vse verujoče, tudi nas, ki nas preizkuša vse življenje tako ali drugače, toda vedno s trpljenjem zato, da zahrepenimo po nebeški domovini. Psalm 22 nas vedno znova pretresa s svojim sporočilom.
Jezus ga je molil umirajoč na križu, saj v trpljenju se zdi, kot da nas je Bog prepustil silam podlosti in vsakršne hudobije.
V drugem današnjem berilu premišljujemo
odlomek iz pisma apostola Pavla Filipljanom. Je kotkompendij o Kristusu. Približamo pa se mu samo v globoki ponižnosti, saj moramo bolj ceniti druge kakor sebe. Tega nas je učil Jezus, o katerem apostol piše: "Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta" (Flp 2,6-11).
Branje "pasijona" bolje doživljamo s tem odlomkom pisma Filipljanom in s prerokom Izaijem (Iz 50,4-7). Vse Kristusovo trpljenje namreč, ki mu pridružimo svoje trpljenje, pelje v veselje in v radost vstajenja. Zaradi tega Kristusa pozdravljamo s pesmijo v srcu in v ustih: "Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš Kristus Rešitelj!"
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
29. marca 2007
SV. IVAN V GORICI
//
Postna duhovna obnova z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom
Odkrivajte božje v človeku in pomagajte, da pride na dan!"
Obisk ljubljanskega pomožnega škofa in generalnega vikarja msgr. dr. Antona Jamnika v slovenskem pastoralnem središču sv. Ivana v Gorici je ob koncu prejšnjega tedna prinesel številnim vernikom, od najmlajših do najstarejših, svež veter, poln krščanskega pričakovanja Velike noči in optimizma. Svoj obisk je gost začel v petek, 23. marca, ko je pri večerni maši naročil
2005, je prisotnim povedal, da je naš čas posebno poln milosti, saj je zanimanje za duhovno življenje zelo veliko, kar je pravi izziv za vse nas. Težava je v tem, da si človek prireja vero po svojem okusu, oblikuje religioznost, ki ni zelo zahtevna, pač skladno z miselnostjo pomehkuženega človeka: dobro je to, kar "paše". In vendar imamo kristjani odgovornost za ta svet, poklicani smo, da pričujemo za evangelij. Pri tem
ranja". Delajmo na dolgi rok, bodimo potrpežljivi! Nikogar na tem svetu ne obsojajmo, ampak odkrivajmo božje v človeku in pomagajmo, da to pride na dan. "Okrog nas je ogromno kali Božjega..." Naslednji dan, 24. marca, je msgr. Jamnik v jutru iskreno razveselil marsikatero starejšo osebo s svojim obiskom, popoldne pa se je najprej srečal z osnovnošolskimi otroki, med katerimi so bili prvoobhajan-
►
goriškim vernikom, naj vsak dan živijo v žaru Velike noči. Današnji čas nam nudi izredno veliko možnosti, da živimo kot kristjani, je nato v bližnji Močnikovi dvorani povedal škof na srečanju s starši, starimi starši, vzgojitelji in kateheti. Vajeni smo veliko jamrati, kar pa je "nepotreben virus". Msgr. Jamnik, rojen leta 1961, imenovan za škofa novembra
moramo paziti, da se sami ne zapremo v geto oz. v svoj varni vrtiček, druga skušnjava pa je ta, da bi zašli v populizem in popuščali, da bi le ugajali ljudem. Temeljno je, da smo z veseljem to, kar smo, preprosti in pristni, da se sprejmemo z vsem dobrim in z vsemi muhami, pa "da iz krščanstva ne delamo zatohlega pragmatizma ali poceni moralizi-
Foto DPD
ci, pripravniki na spoved in volčiči (gl. sliko na prvi strani). Ker ima veliko izkušenj z mladimi, pa tudi zato, ker je v stiku z vsakomer zelo neposreden in sporočilen, se je z njimi prav lepo pogovoril ter iz njih "izvlekel" preproste, a velike resnice o veri in življenju. "Saj ste pravi teologi!" Lepo je, da se radi zbirajo, jih je poučil, pa tudi, da se radi pogovarjajo z
Jezusom, ker ga imajo radi, in da njegove besede skušajo uresničevati v življenju. Opozoril jih je na nevarnost bega v namišljeni svet televizije in računalnikov, ki sta sicer tudi koristna, toda "lepše je se pogovoriti npr. s Tanjo ali Marijanom!" Tedaj lažje odkrivaš tudi sebe, je dodal. Z izrazitim občutkom za poslušanje in dialog, pa tudi s svojo pričevalno močjo se je msgr. Jamnik nato srečal tudi z nižješolci, med katerimi so bili birmanci in izvidniki, ter z drugimi mladimi. Postno duhovno obnovo, ki je bila za vernike - še bolj pa seveda zanj -res intenzivna, je sklenil z mašo ob 19.30, ko je še enkrat nagovoril vse zbrane; z njim so somaševali g. Marijan Markežič, msgr. Cvetko Žbogar in g. Alessio Stasi. Zahvalil se je za "čudovito izkušnjo", saj - je rekel - je našel župnijo z močnim, trdnim jedrom. Navzoče je pozval k odgovornosti, da bi tako stvarnost tudi ohranili. Vesel je bil skavtov in ministrantov. "Imate velikonočnega duha radosti, kar iščejo sodobni ljudje.” Zahvalil se je za pričevanje vere in narodnostne identitete, kajti "vse to ustvarja pravi prostor za dialog, spoštovanje in lepe prijateljske odnose". Šolskim sestram se je zahvalil za gostoljubnost ("pri njih sem imel tak dom, da bi se najraje tam ustavil"), za njihovo delo z otroki in s sta-
GORICA
] Enzo Bianchi, prior meniške skupnosti Bose
O vlogi Cerkve in laikov v družbi
TS
lx8
i\ti
’ ristjani nimamo ne gotovosti ne receptov. Evangelij ne daje čarobnih obrazcev." In vendar je prav, da imamo verniki svoj pogled na svet, da razbiramo dogodke skozi prizmo vere, čeprav ni lahko, saj smo priče vrtoglavim spremembam, ki nas z lahkoto pustijo zmedene. O tem in sploh o vlogi ter poslanstvu kristjana v laični družbi je v sredo, 22. marca, v avditoriju furlanske kulture v Gorici spregovoril Enzo Bianchi, znani ustanovitelj in prior meniške skupnosti Bose, ena tistih osebnosti italijanske Cerkve, ki nastopa z avtoriteto, saj živi iz globoke vere in ima pri tem posebno preroško moč. Tudi zato ni čudno, da je bil avditorij poln kot že dolgo ne.
Predavatelj, ki ga je predstavil podturnški župnik Dipiazza, je v nekaj ključnih obrisih nakazal spremembe, ki jih je krščanstvo vneslo v civilno družbo oz. zgodovino. Te so se udejanjale na različne načine, v obliki srečanj, pa tudi sporov. Na začetku kristjani niso bili kaj dosti dejavni v mestu-polis, saj ga niso imeli za svojo pravo domovino. Kritično so tudi presojali navade časa, kot piše v Pismu Diognetu, ki pravi, da so prvi kristjani sicer živeli sredi ljudi in se razločevali po svoji etični drži. V 4. stol. pride do prevrata, krščanstvo postane vera vsega cesarstva in kristjani se spremenijo iz preganjanih v preganjalce, s čimer so se - seveda z izjemami - po
svoje izneverili evangeliju. Komaj z reformacijo postane civilna oblast spet samostojna in družbena morala išče temelje, ki bi ne bili več transcendentni.
Verska in posvetna oblast se ločita, kristjani pa iščejo nove oblike, kako ostati še vedno dejavni znotraj polisa. Pavel VI. jasno zapiše, da je bil konec t.i. papeške države sad Božje previdnosti.
Danes je svet globa-liziran, avtonomija Cerkve in države je - na zahodu - sprejeto dejstvo. Na novo pa je potrebno razčistiti pojem laičnosti glede na izzive novega časa. Med temi je eden glavnih nova faza sekularizacije: današnji človek teži k temu, da zadovoljuje lastne želje in interese, ima se za "turista-potrošnika" (Z. Bauman), nima občutka za drugega in za solidarnost, saj živi v družbi, ki nima skupnih obzorij. Kristjani smo vedno večja manjšina v morju agnostikov. Italija je prav posebna država, je povedal Bianchi, saj se kar 90% prebivalcev ima za katoličane, 25% se ima za nedeljnike, v resnici pa je teh le okrog 17%. "Edinstven primer!" Pluralizem verstev prinaša s sabo strah, dvome in spore. Poleg tega je tehnologija dala človeku do pred nekaj desetletij neslutene priložnosti, saj znanost vse bolj vstopa v
Foto DPD
določanje rojevanja in umiranja človeka. Spor o tem, kaj je laičnost, je posebno aktualen in živ, saj se je okrepil antiklerikalizem, to pa verjetno tudi zaradi vse močnejšega neoklerikalizma v smislu nestrpnosti in nespoštovanja do nekristjanov. Nekatere italijanske politične stranke pričakujejo poseg Cerkve v družbene in politične zadeve; tega pa se moramo skrbno varovati, je pribil prior. Ko namreč politika ponuja Cerkvi varstvo ali prispevke, strumenta-lizira vero ali Cerkev za dosego svojih ciljev. Kako lahko potem Cerkev še izreka preroške besede? "Ne smemo biti kaplani nikomur!" In vendar kristjan ne sme bežati iz zgodovine, kraja, kjer se pojavlja Bog. S svojim življenjem mora v krhki družbi govoriti o tem, da so trdni in zastonjski medčloveški odnosi možni, da je še vedno
rejšimi ("svoje poslanstvo opravljate s posebnim žarom"). Zahvalil se je tudi Marijinim sestram, pri katerih je našel toplo besedo in veselje, "kar je pomembno in potrebno za oznanjevanje danes". Človek namreč potrebuje vedeti, je nadaljeval svojo homi-lijo, da v križu ni sam, ampak da ga kdo potrebuje, da mu je blizu. Zahvalil se je še katehi-stinjam in skavtskim voditeljem, ki opravljajo nepogrešljivo vzgojno nalogo. "Župnik je očitno odličen šef, ki zna dobro izbirati sodelav-
ce!” Na koncu pa se je obrnil še na laike in povedal: "Tu so doma vera, jezik in kultura; kultura pa je prostor dialoga in srečevanja." Pozval jih je, da bi ostali "močni, trdni in povezani v eno občestvo" ter da bi se radi družili. "Vera naj vas povezuje, da boste še vztrajali na tej poti!" Navezal se je na evangeljski odlomek in prisotnim zaželel, da bi vsi začutili ljubezen Boga, bližino, ki odrešuje. "Klicani smo, da to velikonočno radost nesemo tudi tistim, ki iščejo Boga."
DD
mogoče graditi skupnost med ljudmi in humano družbo v spoštovanju drugega. Cerkev, ki izreka politične formule, ločuje ljudi. To lahko storijo laiki, ki morajo najti svojo vlogo v političnih, ekonomskih in tehnoloških strukturah. Laiki naj bodo "krotki in sladki pričevalci", pripravljeni	za
poslušanje, dialog in sodelovanje. Nikogar ne smemo obsojati, zlasti tistih, ki ne verujejo, saj vsi so sposobni dobrega: "Tudi ateisti imajo duhovno življenje, nekateri celo boljše kot kakšni kristjani!" Laiki naj črpajo navdih v evangeliju,	naj
spoštujejo demokratični sistem, naj iščejo in se odločajo za skupno dobro ali vsaj za najmanjše zlo. Tudi v prvih stoletjih krščanstva so bili verniki v manjšini, toda bili so kvas in sol, znali so govoriti ljudem okrog sebe.
V razpravi je p. Bianchi še enkrat podčrtal, da je naloga cerkvenih dostojanstvenikov ostati na ravni preroških besed, ne pa na političnem prizorišču, kjer morajo iskati konkretne rešitve laiki v sodelovanju z drugimi ljudmi. To je njihova odgovornost. Cerkev naj bo dom in šola skupnosti, kot je pravil že Janez Pavel II. Laiki pa naj pokažejo, da krščanstvo prinaša močno sporočilo tudi za naš čas, ko se ljudje ne menijo za sočloveka. To pa ni možno z besedami, ampak samo z dejanji in z življenjem. "Ljudi nagovarjamo samo tako, če vidijo 'drugačnost' krščanstva v naših življenjih!”
Danijel Devetak
■Jii.m.im«
Papež svari pred staranjem prebivalstva v EU
Papež Benedikt XVI. je minulo soboto v govoru ob 50. obletnici podpisa Rimske pogodbe, ki je postavila temelje Evropski uniji, dejal, da je Evropa z vidika demografije stopila na pot, ki bi lahko vodila do tega, da bi se poslovila od zgodovine. Evropo in sodobno družbo je posvaril pred staranjem in zapiranjem pred življenjem ter pred dejstvom, da se sedanja evropska družba odreka krščanskim koreninam in tako sami sebi, kar po njegovem mnenju vodi v resnično odpadništvo od vere. Papež se je po poročanju STA in drugih agencij ob tem zavzel za učinkovitejše uravnoteženje gospodarske in socialne dimenzije Evrope, kot seje tudi glasno vprašal, kako je mogoče, da se EU odpoveduje lastnim krščanskim koreninam. “Pomembno je imeti politiko, ki si prizadeva tako za blaginjo kot tudi za večjo konkurenčnost!” je dejal papež Benedikt XVI. in dodal, da staranje prebivalstva za Evropo lahko pomeni “slovo od zgodovine”. Sveti oče pa je ob tem evropske politike pozval k izgradnji skupne evropske hiše, pri čemer po njegovem mnenju ne bi smeli pozabiti na krščanske vrednote.
Papež Benedikt XVI. je te besede spregovoril pred udeleženci kongresa, ki ga je v Vatikanu organizirala zveza škofovskih konferenc Evropskih skupnosti.
Komentar
Ob večeru, ki smo se ga udeležili tudi mi in je na njem p. Enzo Bianchi povedal marsikaj lepega, jasnega in vedno aktualnega o krščanstvu in nas samih, predvsem pa je zelo nazorno povedal krvavo resnico, da smo kristjani danes manjšina, bi se dalo napisati marsikaj. Najprej to, da smo bili Slovenci na izjemno dobro obiskanem večeru zares manjšina, šest nas je bilo, dva časnikarja našega tednika, duhovnik, izobraženec, mama s hčerko. Za verodostojnost kronike bi dodal še to, da morda koga nisem videl, a veliko drugih Slovencev gotovo ni bilo. Če se torej vrnem k manjšini, lahko ponovno zapišemo, da smo kristjani v naši narodni skupnosti v Italiji manjšina v manjšini. Nič novega torej, če ne bi bila novost v tem, da nas je vedno manj in še ti, ki smo, smo naveličani dejstva, da smo vedno in samo manjšina.
P. Bianchi je velikokrat zelo jasno povedal, da moramo biti laiki v družbi povsod, da moramo prevzemati vidna mesta in živeti krščanstvo tako, da smo sami žive priče Kristusovega evangelija, da smo dejavni akterji v areni življenja, tudi v politiki. A na srečanju z njim ni bilo nobenega vidnega politika in tudi zelo malo veselih ljudi, kar bi kristjani morali biti, če hočemo oznanjati veselo novico! V zameno pa je bilo na srečanju ogromno ljudi, ki so z vprašanji dokazali, da jih bolj zanimajo filozofija in duhovna razglabljanja kot pa stvarno življenje, o čemer je p. Bianchi prepričljivo in zgovorno ter brez nepotrebnih olepšav in praznih, ponavadi pa visokodonečih, floskul govoril. Škoda.
Ko sem se oziral okrog, da bi videl kakega vidnega krajevnega politika, ga seveda v množici nisem našel, preprosto zato ne, ker ga ni bilo, niti enega ne, kot tudi nisem videl nobenega slovenskega šolnika in ne kateheta, čemur se ne čudim, ker gre za stalnico našega časa.
Je pa vseeno naša že pregovorna samozadostnost škodljiva, saj smo vsi potrebni prevetritve, jasnih besed in tudi duhovnega vodstva. Seveda je p. Bianchi daleč od tistih, ki oznanjajo zaprte skupine samozadostnih zadovoljnežev, ki se radi gredo kristjane tako, da so v vodotesno zaprtih skupinah veseli in srečni, po načelu: "Mi se 'mamo fajn!". In drugi? Ja, drugi pa naj se imajo!
Ne, p. Bianchi je jasno govoril o tem, kakšni so bili prvi kristjani in kakšni moramo biti kristjani danes, celo tako daleč je v svojem jasnem predavanju šel, da je opozoril, naj si ne upamo zahtevati od sodržavljanov, naj spoštujejo naša moralna in etična načela, če se jih pa sami ne držimo, in to na vseh ravneh, predvsem pa v vsakdanjem življenju.
Kristjan je tisti, ki krščanstvo živi in je pričevalec Kristusovega evangelija, vesele novice!
To je bilo glavno sporočilo večera.
Za tiste, ki smo na večeru bili, in tudi za tiste, ki jih ni bilo!
JUP
• yi	NOVI
6	29.	marca	2007	(jOIlSKS	GLAS
Kratke
"Beli priročniki" / Obsežno delo o dr. Avgustu Sfiligoju
V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bo v torek, 3. aprila, ob 20.30 predstavitev nove, zelo zanimive knjige v dveh delih Kjer sem svoboden, tam sem doma. Življenje in delo dr. Avgusta Sfiligoja (na sliki).
Gre za novo delo v nizu “belih priročnikov" Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta, ki gaje izdal v sozaložbi s tržaško Mladiko. Tokrat je Krožek segel na Goriško. V dveh obsežnih zvezkih je namreč biografija goriškega javnega delavca, politika, odvetnika dr. Avgusta Sfiligoja, ki jo je sestavila njegova hčerka, upokojena višješolska ravnateljica prof. Majda Sfiligoj Corsi.
Poleg avtorice bodo delo predstavili predsednik Krožka Virgil Šček in avtor spremne besede dr. Rafko Dolhar ter zgodovinarja dr. Mira Cencič in prof. Peter Černič. Pogovor bo vodil urednik “belih priročnikov”
Ivo Jevnikar. Prisoten pa bo tudi novi predsednik Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske Marjan Bevk.
To bo prva predstavitev, ki ji bosta po veliki noči sledili še predstavitvi v Trstu in Ljubljani.
Poleg podpore, ki jo za izdaje
Krožka Virgil Šček nudita deželna uprava in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, je natis obsežnega dela omogočila tudi mecenska pomoč Zadružne kraške banke, Zadružne banke Doberdob in Sovodnje ter goriškega sedeža Čedajske banke.
Delo Kjer sem svoboden, tam sem doma, ni le prava saga briške družine, življenjepis tigrovca, obsojenca pred posebnim fašističnim sodiščem leta 1931 v Rimu in 1941 v Trstu, povojnega ponovnega preganjanca, soustanovitelja in dolgoletnega predsednika Slovenske demokratske zveze v Gorici, pokrajinskega in občinskega svetovalca ter odbornika v Gorici, temveč tudi živahna freska narodnega in političnega položaja primorskih Slovencev v težkem 20. stoletju, zlasti v današnjih mejah goriške pokrajine.
Avtorica, ki tu pa tam posega v sicer strogo dokumentirano pripoved z osebno noto ali spominskim utrinkom, je zajemala iz dveh očetovih knjig in iz objavljene zgodovinske literature, v svojem delu pa nam predstavlja tudi še neobjavljene dokumente in fotografije iz arhivov v Rimu, Gorici, Novi Gorici in Ljubljani.
Goriški vrtiljak / Abonma za mlade Pisanost ameriških musicalov
Po daljšem premoru je Goriški vrtiljak povabil v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž učence z nižje šole Ivan Trinko iz Gorice in večstopenjske šole iz Doberdoba na tretjo abonmajsko predstavo Abonmaja za mlade. Po glasbeni in gledališki ponudbi je bila na vrsti živahna, razgibana plesna predstava, ki jo je izoblikovalo dvanajst mladih plesalk in en plesalec Plesne skupine Mojce Horvat iz Ljubljane. Že nekajkrat je Goriški vrtiljak gostil gibčne plesalce, ki so se tokrat predstavili s koreografskimi odlomki znanih broadwajskih musicalov, kakor jih je s plesnimi gibi, opirajoč se na glasbo slavnih špektaklov, izvezla Mojca Horvat. Sama seje plesno oblikovala tudi v Ameriki pri priznanih koreografih; njena plesna šola je na raznih mednarodnih festivalih prejela nešteto nagrad. Kot koreografinja je Horvatova sodelovala tudi pri realizaciji uspešnih slovenskih mladinskih filmov, kot je npr. Poletje v školjki. Mladi gledalci in njihovi profesorji so si ogledali izreze iz musicalov, ki v najrazličnejših standardnih ritmih podoživljajo nekdanje intenzivno nočno življenje v Broadwayu. V tem razvpitem kraju so se glasba, ples in petje prepletali z uživaškim načinom življenja, ki je v poznih nočnih urah med ne ravno priporočljivimi ljudmi ponujalo ničkoliko tudi razvratnih zabav. Ob napovedih Anje Robida, plesalke-pedagoginje s Plesne šole Mojce Horvat, so se na odru v hitri sosledici, ki je od plesalk zahtevala veliko koncentracije pri prehodih iz plesa v ples in izredno naglo preoblačenje zelo lepih, raznolikih kostumov, odslikavajočih obravnavane teme, zvrstili okruški iz musicalov Chicago, Kabaret, Umazane pokvarjene barabe, Cats, Broadway in The life.
Pridne, prikupne plesalke s svojimi gibčnimi koreografskimi figurami in vabljiva, znana glasba so osvojile kritične mlade gledalce, ki so s ploskanjem in vzkliki pokazali, da imajo radi take plesne intermezze. / IK
Avdicija za klarinet
V soboto, 7. aprila, bo na glasbenem konservatoriju v kraju Castelfranco Veneto avdicija za solistični klarinet, ki jo prireja C.I.M. Alpe Adria iz Gorice, da bi začela sodelovanje s Filharmoničnim mladinskim orkestrom Alpe Jadran. Izbranemu glasbeniku bo dana možnost, da se vključi v orkester in nastopi kot solist na seriji koncertov med 23. in 27. novembrom tako na italijanskem kot na avstrijskem območju. Izpolnjene prijave je treba odposlati do 12. ure 31. marca 2007 na naslove: Orchestra Filarmonica Giovanile Alpe Adria, Largo Culiat 2,34170 Gorizia, faks: +39 0481531607, email: info@cimalpeadria.it. Podrobnejše informacije glede udeležbe in selekcije so objavljene na spletni strani: www.cimalpeadria.it. Za dodatna pojasnila pa se lahko obrnete na: Serena Ninin, Ufficio Stampa, mobi (+39)329 8351324, email: ufficiostampa@cimalpeadria.it.
Trojezična gledališka predstava Wochein
Pogled nazaj, da bi z večjim optimizmom naredili korak naprej
Primorska poje v KC Lojze Bratuž
V znamenju žlahtne slovenske pesmi
Zborovska revij a Primorska zbor Radost iz Godoviča. V uvod-poje se je v nedeljo, 18. ni misli je Miloš Čotar spregovo-marca, dotaknila tudi Go- ril o globokih koreninah zborov-rice. V Kulturnem centru Lojze skega petja na Goriškem, o nje-Bratuž se je s svojim nastopom gove umetniškem in povezoval-izkazalo pet zborov: Vokalni nem pomenu. Spomnil se je tu-kvartet bratje Boštjančič iz Ilirske di obletnice smrti Lojzeta Bra-Bistrice, Moški pevski zbor Soča tuža in pa pokojnega skladatelja iz Nove Gorice, Moški pevski Stanka Jericija, čigar obsežni zbor Golobar iz Bovca, Kvintet opus bi bilo res vredno zbrati in Ventus iz Vipave, Dekliški pevski primerno ovrednotiti.
MOST
KULTURNI DOM
|Komigo2007
Tretja abonmajska ponudba humornih predstav
Tudi letos se bodo ljubitelji humornega gledališkega izražanja lahko razvedrili in uživali ob vrsti predstav, ki jih bo od pomladi do jeseni ponudil tretji festival komičnega gledališča Komigo, ki sodi v sklop kulturnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Njegovi pokrovitelji so dežela FJK in EU, goriška občina in pokrajina ter SKGZ. Prireditelja pa sta kot prejšnja leta Kulturni dom Gorica in Kulturna zadruga Maja v sodelovanju z ZSKD, združenjem Terzo teatro iz Gorice, s Studiom Anima Ljubljana, Mestnim gledališčem ljubljanskim, Špas teatrom Mengeš, SNG Nova Gorica in novogoriškim Kulturnim domom. Ker želijo prireditelji nuditi poleg smeha in užitka gledalcem tudi možnost odrskega ust-
varjanja in nastopanja ljubiteljskim igralcem, je drugič pod okriljem Komigo nastala gledališka produkcija. Tokrat je Komigo podprl gledališka stremljenja društva MOST, katerega člani so Slovenci tostran in onstran meje, Furlani in Italijani. Pred tremi leti so se že uspešno predstavili s trijezičnim odrskim delom Korenine pod mrežo, pod isto režijsko roko Radoša Bolčine, igralca SNG Nova Gorica, so tokrat naštudirali izvirno odrsko lepljenko Wo-chein, ki jo je po zgodovinskih virih napisala Lidija Jarc, dramaturško pa sta jo obdelala Radoš Bolčina in Robert Cotič. Predstava naj bi bila ob stoletnici Bohinjske proge poklon vsem znanim Goričanom, ki so se uveljavili v svetu, a ostali vezani na rodno mesto. Slednje naj bi spet zacvete-
lo kot živo kulturno srednjeevropsko stičišče. To željo sta med predstavitvijo na tiskovni konferenci, 19. marca, izrazila Kazimir Černič in Robert Cotič, oba tudi sooblikovalca omenjene predstave, ki je premiero doživela 21. marca in s katero se je v sredo, 28. marca, začel letošnji spored Ko-miga. Celoten program festivala je prikazal ravnatelj KD Igor Komel, ki je poudaril še dve letošnji novosti: dobrodelni večer in to, da bo na odru Kulturnega doma prvič zazvenela opera, sicer brez orkestra v živo. Domači trijezični uprizoritvi v izvedbi ljubiteljskih igralcev bosta sledili dve predstavi v slovenščini. V sredo, 11. aprila, bo prišlo v goste Mestno gledališče ljubljansko z delom Gospodinja Jamesa Prideauxa v režiji Zvoneta Šedlbauerja. V ponedeljek, 16. aprila, bo na vrsti satirična komedija Uglaševalec Darka Komaca. V četrtek, 17. maja, se bo z odra slišalo tržaško narečje v igri
Chi xe 1'ultimo Maura Fontani-nija v režiji Riccarda Fortune in izvedbi gledališke skupine G.T. La Barcaccia Trst. Dobrodelni večer, 25. maja, bo ponudil variete' Razgibanost življenja v italijanščini in furlanščini z dvojico Duo Luis International Magic Show. V četrtek, 31. maja, bo v italijanščini nastopil Pupkin kabarett kot produkcija gledališča Miela Trst. V ponedeljek, 4. junija, bo že omenjeni operni intermezzo, Seviljski brivec Gioacchina Rossinija, po režijski zasnovi Cirila Debevca. Komigo bo svoje humorne duri zaprl septembra s komedijo 5žensk.com v režiji Tijane Zi-najič in izvedbi Špas Teatra Mengeš.
Redni abonma za 8 predstav znaša 50 evrov, znižani (upokojenci, delovni kolektivi in abonenti prej omenjenih kulturnih ustanov) pa 40 evrov. Vstopnice so po 10 evrov, znižane po 7 evrov. Več informacij dobite v Kulturnem domu ul. Brass 20 Gorica, tel. 0481 33288 ali na spletni strani www.kulturnidom.it.
Iva Koršič
iToAL
i "f i r - i ; _ V
Kot je bilo pričakovati, je bila tudi tokratna zamisel društva MOST, ki združuje slovenske, furlanske in italijanske	ustvarjalne
navdušence na Goriškem in v širši okolici, dobra. V sredo, 21. marca, je namreč društvo postavilo na oder goriškega Kulturnega doma v sklopu gledališkega festivala Komigo premierno uprizoritev trojezične gledališke predstave Wochein. Ce je bila prva igra društva Most, Korenine pod mrežo, pred tremi leti posvečena zgodbam t.i. malih ljudi, so tokrat stopile pod žaromet t.i. pomembne osebnosti, ki so zaznamovale naše kraje v prvi polovici prejšnjega stoletja. Na odru je s svojim "liebe Gor-zer!" kot prvi zaživel n j egova visokost prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je julija 1906
svečano izstopil v Solkanu in "blagoslovil” bohinjsko železniško progo, "železno kačo", ki je sprevrgla življenje naših ljudi; spomin je nato šel na "pesnika z nebeško liro" Simona Gregorčiča, na goriška pilota Edija in Pepita Rusjana in na pesnika Carla Michelstaedterja, ki je razglabljal o utvarah življenja in svobodi, ki jo je komaj 23-leten našel v smrti. Atentat na prestolonaslednika leta 1914 je prinesel hude čase, bombne napade in ranjene vojake, medtem ko so odmevali mrki stihi Gregorčičeve ode. Nemir, ki razjeda dušo, je prinesla na oder tudi goriška igralka nemškega rodu Nora Gregor, lepotica, ki je iskala srečo na Dunaju, v Berlinu, Hollywoodu in Parizu, prezgodnjo smrt pa našla leta 1949 v Cilu. V spominu nastopajočih
so zaživeli še nadškof Sedej, kralj Viktor Emanuel, ledena Soča leta 1929 in drugi liki. V zadnjem prizoru pa so se na klopci znašli štirje starčki: en Slovenec, en Italijan, en Furlan in en "pol Avstrijec", ki so s humorno - mestoma pikro - žilico obujali spomine na čase, ki jih ni več, ter jih primerjali z aktualnimi dogodki in sklenili, da je v vseh teh letih šlo mimo nas na tisoče vlakov, še naprej pa nas bosta lahko povezovali skupna zgodovina in kultura. Posamezne dramske slike je povezoval slovenski železničar Marko, ki se je nesrečno zaljubil v italijansko lepotico Magdo, sto let kasneje pa...
Pred tremi leti smo se torej zamislili o življenju ob mejni mreži, tokrat pa so nas liki iz polpretekle zgodovine nenasil-
no postavili ob zid in nas izzvali k razmišljanju o tem, ali se sploh še spominjamo na to, kaj smo nekdaj bili, ali se zavedamo zatona goriške družbe, ki ni več sposobna civilnih, znanstvenih, literarnih in umetniških podvigov ter se zna "segreti" samo še takrat, ko se govori o odpadkih ali semaforjih... Slovenci, Furlani, Judje, Avstrijci in Italijani so v preteklosti tu zgradili velike stvari v duhu prijateljstva, bratstva in skupnosti v bogastvu različnosti, razglablja Andrea Bellavite v spremni misli na priložnostni zloženki; "ko pa je kdo od omenjenih izključno sebi prisojal pravico do obstoja - in s tem brisal kulturo, jezik, vero drugega -, je prišlo do rušenja domov, cerkva in spomina". Vojne in razni "izmi" so skalili večstoletno harmonijo med ljudmi različnih kultur in tako izničili veličino naše zemlje v osrčju Evrope. Lanska stoletnica Bohinjske proge je bila torej povod za nastanek besedila izpod peresa Lidije Jarc, dejavne prosvetne delavke in avtorice Korenin pod mrežo, režiser Radoš Bolčina in asistent Robert Cotič pa sta delo priredila za oder. Tako je nastala lepljenka, ki bo gotovo vzbudila še veliko zanimanja, saj je njeno sporočilo neposredno in jasno. Torej pogled v preteklost, da bi z večjim optimizmom storili pogumnejši korak naprej.
DD
NOVI
GLAS
V nedeljo, 1. aprila, v podgorski cerkvi
3. natečaj zborovskega petja Bogomir Špacapan
V nedeljo,
1. aprila, bo potekal v župnijski cerkvi v Pod-gori	s
pričetkom ob 16. uri tretji natečaj cerkvenega zborovskega petja Bogomir Špacapan. Namen prireditve, ki jo organizirata Prosvetno društvo Podgo-ra in Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica, je spodbujanje lepega in dovršenega petja po slovenskih cerkvah.
Prireditev se bo začela ob 16. uri z nagovorom prof. Silvana Kerševana, ravnatelja Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, sledila bo predstavitev in takoj nato nastopi devetih zborov:
MePZ Brezovica iz Brezovice pri Ljubljani, MePZ F. B. Sedej iz Števerjana pri Gorici, MePZ dr. Frančišek Lampe iz Črnega Vrha nad Idrijo, župnijski MePZ Kapela Nova Gorica, MePZ Mačkolje iz občine Dolina, župnijski MePZ Šempeter iz Šempetra pri Novi Gorici, MePZ Zarja iz Šentvida pri Planini, MePZ
	
	
	* | ■ 1 -0- K
~	
Zavratec iz Za-vratca Pri Rovtah in župnijski PeZ Želimlje iz Želimelj pri Škofljici. Po nastopih se bo sestala strokovna komisija, ki bo nastopajoče razvrstila po kakovostni lestvici: prvouvrščeni bo prejel denarno nagrado v višini 500 evrov, drugouvrščeni 300 evrov in tretjeuvrščeni 200 evrov. Komisijo bodo sestavljali: dr. Mirko Špacapan, prof. Ivan Florjane, prof. Tomaž Faganel, prof. Hubert Mamolo, skladatelj in pevovodja Patrick Quaggiato ter pevovodja Dario Bertinazzi. V pričakovanju razglasitve bo glasbeni intermezzo, ki ga bo oblikoval organist Matej Lazar.
Pred pričetkom tekmovanja bo ob 14. uri maša zadušnica za pokojnim Bogomirjem Špacapanom, dolgoletnim pevovodjem in organistom, ki jo bo s petjem sooblikoval MePZ Podgora pod vodstvom Mirka Špacapana.
Vabljeni so vsi ljubitelji cerkvenega petja.
ALFREDO IERMAN
28. 3. 2004 - 28. 3. 2007
Minila so že leta tri, ko tebe žal več ni, a naše goreče misli so prav vedno pri tebi.
Večkrat poromamo k Materi Božji na Sveto Goro, da se na sredi poti, kjer je izdihnila tvoja duša, ustavimo in molimo. Tam je križ, so rože in lučka, ki stalno gori.
Vsak, ko mimo gre in te je poznal, se ustavi pri tisti lučki in po svoje moli.
Prisrčna hvala vsem
Z ljubeznijo
TVOJA ŽENA LOJZKA IN HČI MARINA
Kratke
Snovanja: Peter in volk
V pomladnem nizu Snovanj 2007, ki ga prirejata Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in Arsatelier, bo v nedeljo, 1. aprila, ob 18. uri v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica Prokofjevov Peter in volk. Glasbeno pravljico je skladatelj namenil mladim izvajalcem in poslušalcem. Poleg estetskih prvih vsebuje tudi nazoren prikaz številnih glasbil simfoničnega orkestra. Gre za zahteven in mikaven podvig Zveze primorskih glasbenih šol, ki s tem uresničuje svoj letni projekt. Izbrane orkestraše vodi Marinka Kukec Jurič, gledališko kuliso pa nudi SNG Nova Gorica.
Paolo Orlando gost društva Jadro
Na sedežu Slovenskega kulturnega rekreativnega društva
Jadro v Romjanu je bilo sredi februarja letos prijetno srečanje,	posvečeno
izdelovanju ruskih ikon, podob	Nevidnega.
Zbranemu občinstvu se je predstavil umetnik Paolo Orlando iz Jamelj, priznan mednarodni ikonografski ustvarjalec, eden največjih italijanskih poznavalcev ruske krščanske zgodovine, ki je doslej že poslikal kar nekaj cerkva v Italiji. Zadnje veliko delo je opravil letos, in sicer v Červinjanu, kjer je poslikal notranjost glavne mestne cerkve.
KROŽEK "ANTON GREGORČIČ"
Studijski center za socialno-politična vprašanja
GALERIJA ARS
vabita na predstavitev knjig
POTA IN CILJI - SIMON GREGORČIČ
v priredbi češkega jezikoslovca dr. DOMINIKA STRIBRNYJA
POESIE
pesnitve Simona Gregorčiča v italijanščini, ki jih je prevedel klarentinski pater FRANC HUSU
Sodelovali bodo Radivoj Humar, Pavle Gregorčič in Bruno Korošak
Ponedeljek, 2. aprila 2007, ob 20. uri Dvorana Galerije Ars nad Katoliško knjigarno Travnik 25 - Gorica
SLOV I K
IEDC
UČINKOVIT IN USPEŠEN MANAGER
Gostja večera:
prof. dr. Danica Purg
direktorica IEDC - Poslovne šole Bled
Petek, 30.03.2007, ob 18.00 uri
Kinemax - Hiša filma -Travnik, 41 - Gorica
c r u p p a
<0
TČ
v) ž'
in KROŽEK ZA DRUŽBENO VPRAŠANJE VIRGIL ŠČEK
vabita na predstavitev knjige v dveh delih iz niza "belih priročnikov" Krožka Virgil Sček
Kjer sem svoboden, tam sem doma
Življenje in delo dr. Avgusta Sfiligoja I. in II. del
Delo bodo predstavili predsednik Krožka Virgil Sček dr. Rafko Dolhar, zgodovinarja dr. Mira Cencič in prof. Peter Černič ter avtorica prof. Majda Sfiligoj. Pogovor bo vodil urednik "belih priročnikov" Ivo Jevnikar
Kulturni center Lojze Bratuž
torek, 3. aprila 2007, ob 20.30
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško in Kulturno društvo Sovodnje vabita člane in prijatelje na predstavitev knjige Veronike Tomsič-Butkovič Življenje z odmevi vojne v srcu, ki bo v Kulturnem domu v Sovodnjah 29. marca ob 20.30.
V Gnidovčevem domu na Mirenskem Gradu je do Velike noči na ogled razstava ilustracij Paole Bertolini Grudina in VValterja Gru-dine. Priporočamo, obiščite jo!
Darovi
Za števerjansko cerkev: družina Tomšič - Humar ob krstu Julije in Nastje 100,00 evrov; Martina in Simon Terpin ob blagoslovu novega doma 70,00 evrov; Sonja Maraž Bednarik 50,00 evrov; družini Miljana in Mavra Maraž ob blagoslovu novega doma 100,00 evrov; N. N.
30.00 evrov; N.N. 20,00 evrov; N.N.
20.00 evrov; Marica Rožič 20,00 evrov; N.N. 30,00 evrov; N.N. 50,00 evrov; Gravnar Ida 25,00 evrov; N.N. 50,00 evrov; N.N. 40,00 evrov; N.N. 10,00 evrov; N.N. Svetogorski Materi Božji v zahvalo 30,00 evrov; v spomin na Danico Hlede-Ciglič: Lojze Hlede 100,00 evrov; bratranec Mirko Nicolosi 50,00 evrov; hči Lučka in zet 60,00 evrov; Ivica in Meri 50,00 evrov.
Za cerkev na Jazbinah: N.N. za cvetje v cerkvi 50,00 evrov; N.N. za večno luč 50,00 evrov.
Za cerkveni pevski zbor: ob smrti žene Danice Lojze Hlede 50,00 evrov.
Za lačne otroke v misijonih: N.N. Meri Maraž 50,00 evrov; otroci (od daru na pustni dan) Nikolaj, Tamara, Matej, Klara, Valentina, Ana, Sara Terpin, Sara Soban 135,00 evrov; N.N. 17,00 evrov.
Ob nabirki za katoliški tisk: Slovensko pastoralno središče
385.00 evrov.
Za župnijo sv. Ivana: N.N. 100,00 evrov.
Čestitke
Na konservatoriju J. Tomadini v Vidmu je dosegla akademsko diplomo druge stopnje iz flavte dr. Ana Černič. Čestitamo ji vsi domači!
Marko Černič z Vrha sv. Mihaela je uspešno sklenil študij ekonomije na tržaški univerzi. Novopečenemu doktorju čestitajo in se z njim veselijo vsi Markotinovi.
Ob rojstvu sina ADRIJANA, Svet Slovenskih Organizacij iskreno čestita svojemu odborniku Petru Černiču in ženi Carmen.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 30.03. do 05.04.2007)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 30. marca (v studiu Andrej Baucon); Ob domačem ognjišču: Domače viže - Iz krščanskega sveta-Zanimivosti in obvestila-Vic tedna.
Ponedeljek, 2. aprila (v studiu Andrej Baucon): Sodobni “sound” -Živemu se vse zgodi - Zanimivosti in obvestila.
Torek, 3. aprila (v studiu Matjaž Pintar); Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 4. aprila (v studiu Danilo Čotar); Pogled v dušo in svet: Jeruzalem, Jeruzalem! - Izbor melodij.
Četrtek, 5. aprila (v studiu Niko Klanjšček): Oddaja odpade zaradi neposrednega prenosa košarkarske tekme.
in SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE
vabita na srečanje in pričevanje, na katerem nam bo zaporniški duhovnik
ROBERT FRISKOVEC
spregovoril o svojem življenju in delu
Pogovor bosta vodila g. Marijan Markežič in časnikar Danijel Devetak
Kulturni center Lojze Bratuž
četrtek, 29. marca 2007, ob 20.30
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ v sodelovanju z ZVEZO KULTURNIH DRUŠTEV - NOVA GORICA
Vrata odprl sem
svojega srca nocoj
PROSLAVA OB 40-LETNICI SMRTI PESNIKA ALOJZA GRADNIKA
Slavnostni govor: ERIKA JAZBAR
Recitacije: člani dramskega odseka PD Štandrež VANJA BASTIANI, MARKO BRAJNIK, SARA MIKLUS, BOŽIDAR TABAJ
PATRICK OUAGGIATO Kantata za solo, zbor in orkester na besedila Alojza Gradnika
ROSANA PERŠOUA, sopran
Mešani pevski zbor Ml - Nova Gorica zborovodja MATEJ PETEJAN
Komorni orkester Glasbenega društva NOVA - Nova Gorica dirigent JURIJ KRIŽNIČ
Dirigent MATEJ PETEJAN Režiser EMIL ABERŠEK Strokovni sodelavec JANEZ STARINA
GORICA, KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Petek, 30. marca 2007, ob 20.30
Prosvetno Društvo Podgora v sodelovanju z Združenjem Cerkvenih Pevskih Zborov in pod pokroviteljstvom Goriške in Koprske Nadškofije
Župnijska cerkev v Podgori - Gorica (Italija)
Nedelja, 1. aprila 2007 ob 16. uri
ob 14. uri maša zadušnica za Bogomira Špacapana
www.podgora.it
organizira
3. NATEČAJ CERKVENEGA
ZBOROVSKEGA PETJA
»BOGOMIR ŠPACAPAN«
NOVI
GLAS
Koroška / In memoriam
Gospodu Lovru Kašlju v spoštljiv spomin
Tdor nima lastnega K sijaja,
-L X.ga sijaj drugih ne more osvetliti." (Boetius)
Na Koroškem in po vsem slovenskem kulturnem prostoru je v sredo, 21. marca, odjeknila novica, da je v 94. letu starosti umrl duhovnik in kulturni delavec Lovro Kašelj.
S Primorsko je bil tesno povezan tudi zaradi večletnega dela v Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) in predsedovanja Krščanski kulturni zvezi (KKZ). Etnologinja dr. Marija Makarovič je ob Kasljevi 90-letnici uredila zanimivo publikacijo o njegovem delovanju in življenju, o tem pa je zapisala naslednje misli, ki dopolnjujejo naše vedenje o človeku, ki je s svojim delom vidno zaznamoval koroško kulturno in versko življenje.
S hodiškim župnikom gospodom Lovrom Kašljem sem se pogosteje srečevala pred nekaj leti, ko se je Krščanska kulturna zveza v Celovcu odločila izdati knjigo o njegovem vsestranskem delovanju, mene pa je doletela čast, da sem se z njim pogovarjala o njegovem življenju in delu.
V pogovoru z gospodom župnikom, ki je na pragu devetdesetih let vseskozi
jedrnato, pretehtano, obvladano in v blagodejno lepi slovenščini odgovarjal na moja vprašanja, sem vedno znova začutila, da se pogovarjam s človekom, ki mu je bil od rojstva dan lastni sijaj, in s človekom, ki se mu nikoli v življenju ni bilo treba truditi, da bi dajal videz gospoda, ker je preprosto bil "gospod" v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Gospod, o katerem sem že po prvem pogovoru zaslutila, da mu knjiga o njegovem življenju popolnoma nič ne pomeni, pa je kljub temu prijazno, vljudno in s premislekom sodeloval v najinem pogovoru, se trudil z dokumentiranj em številnih fotografij in drugega gradiva.
Gospod Lovro Kašelj, ki se je rodil 7. avgusta 1913 v Stari vasi pri Grebinju, je posvetil svoje življenje ljudem.
Duhovniško službo je najdlje opravljal v Hodišah. Celih petdeset let! Ob
številnih obveznostih, ki jih je imel kot duhovnik, urednik Družine in doma in predsednik Krščanske kulturne zveze (1970 - 1983), si je vzel čas tudi za publicistično delo in zasebnejše literarno, predvsem pesniško ustvarjanje. Pretežno lirične pesmi so krojili različni vzgibi:
doživljanje njemu tako ljube narave, podoživljanje praznikov njegovega otroštva in vsekakor tudi intimna doživetja, ko je bil preprosto človeško potrt in ga je odrešila pesemska izpoved. Tudi sam je tako ocenil nagibe svojega pisanja: "Rad sem pisal in objavljal. Rekel bi, da mi je bila to neka notranja nuja."
Že kot otrok je spoznal, da živi v okolju dveh različnih jezikovnih svetov in s to različnostjo povezanih medsebojnih odnosov ali kot je napisano v njegovi avtobiografiji: "V šoli je bil nemški, doma slovenski svet Vse življenje pa je ostal predan svojemu slovenskemu maternemu narečju in slovenskemu knjižnemu jeziku, čeprav je na zavidljivi ravni obvladal tudi deželni nemški jezik. Svojo predanost slovenščini je vedno znova izpričeval ob različnih svečanih prireditvah kot slavnostni govornik z odlično govorno slovenščino, kot publicist in prevajalec pa tudi z žlahtno knjižno slovenščino. V svojem vsestranskem poklicnem in kulturno-prosvetnem delovanju pa se je vedno zavzemal za strpen dialog, se pravi dialog enakovrednih ljudi. Tudi v tem je bil in bo ostal njegov sijaj!
Foto PR
Knjižna novost / Rojanski Krpan
Tik mesta, pod Krasom, ob morju -
Mozaik glasov
Mladi tržaški publicist Peter Verč je urednik zbirke Tik mesta, pod Krasom, ob morju - Mozaik glasov, ki združuje devetnajst portretov posameznikov oziroma skupin iz tržaških mestnih četrti Rojan, Barkovlje in Greta. Publikacijo je izdalo in založilo KD Rojanski Krpan iz Trsta, ki je nastalo leta 1999 z namenom, da znova oživi slovensko zavest v severnem predelu Trsta. Verč je v uvodu zapisal, da je zamisel za Mozaik glasov dobil v zbirki Alda Cazzulla, novinarja milanskega Corriere della Sera, ki je v svojem delu I grandi vecchi (Stari velikani) opisal življenjske zgodbe triintridesetih Italijanov, ki so tako ali drugače krojili preteklo stoletje italijanske zgodovine.
Rojanski Mozaik glasov sestavlja devetnajst kamenčkov.
Ne gre za zbirko biografij najbolj zaslužnih rojanskih in barkovljanskih ljudi, saj bi v takd zastavljeno delo spadali tudi Lojze Spacal, Virgil Šček in Bruna Marija Pertot. Mozaik glasov želi biti le nekakšen presek slovenske stvarnosti v severnih tržaških četrtih, torej knjiga, v kateri je ljudi le za vzorec.
Boris Pahor je prav gotovo najžlahtnejši protagonist Mozaika glasov. Evropsko, če že ne svetovno, uveljavljeni tržaški slovenski romanopisec, že vrsto let živi in ustvarja na svojem domu na rebri med Barkovljami in Kontovelom. Verč se je s Pahorjem pogovoril o njegovem življenju, od požiga Narodnega doma, ki se ga Pahor spominja kot sedemletni otrok, vse do Kocbekove afere leta 1975, ki je moč-
no pretresla slovensko javnost. Na njegovem domu v Ljubljani je Verč obiskal slovenskega fotografa, sicer družinskega prijatelja Edija Šelhausa, ki že dolga desetletja živi in ustvarja v slovenski prestolnici, svoja mladostniška leta pa je z družino preživel v Rojanu. V Ajdovščini rojeni Šelhaus se je po krajšem bivanju v Trstu z družino pred fašističnim zatiranjem zatekel v matično domovino. Šelhaus se spominja anekdote, ko ga je urednik poslal v predmestje Trsta, da bi posnel naravo v cvetju, pri tem pa je doživel neprijetno presenečenje s hišnim
čuvajem.
Urednik Mozaika glasov Peter Verč seveda ni edini avtor prispevkov, ki so zbrani v knjigi. Med avtorji zasledimo ugledni peresi tržaškega Primorskega dnevnika, in sicer Branka Lakoviča ter Marjana Kemperleta. Med mlajšimi, ki se na svoji publici-
stični oziroma novinarski poti šele uveljavljajo, pa izstopajo imena Poljanke Dolhar, Rossane Pa-liaga, Veronike Sossa in Nika Štoklja. V Mozaiku glasov bomo našli Bojana Pavletiča, dolgoletnega profesorja telovadbe na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu, ki je avtor prispevka o sokolskem gibanju v devetnajstem stoletju, ne moremo pa prezreti niti Stojana Spetiča, nekdanjega senatorja v rimskem parlamentu, ki je nanizal svoje spomine na Jelko Grbec, ki je nekaj mandatov pred njim zastopala Slovence v rimski palači Madama.
Omenili smo že Pahorja in Šelhausa. V kategorijo znanih "vipov" nedvomno spada tudi operna pevka Nora Jankovič, ki se je rodila v Barkovljah, svojo pevsko kariero pa je gradila široko po svetu. Nastopila je v najbolj prestižnih svetovnih teatrih, od Benetk, Milana, Firenc, Buenos Airesa do Ria de Janei-ra. Pravi, da se v svoje rodne Barkovlje vselej rada vrača. Poleg slovenski javnosti znanih imen najdejo svoje mesto v rojanskem Mozaiku glasov tudi nekateri manj znani, a zaradi tega še ne manj pomembni protagonisti. Eden od teh je Miran Hrovatin, televizijski snemalec, ki je življenje izgubil med opravljanjem svojega reporterskega poklica leta 1994 v so-malskem Mogadišu. Barkovljan-ski park so kasneje imenovali prav po njem. Tržaško-trbiški zdravnik in planinec Rafko Dolhar pa se je z Verčem pogovoril o svojem političnem udejstvovanju v Trstu. Dolhar je svojo politično pot začel v šestdesetih le-
tih, ko so Slovenci v Trstu začeli glasneje zahtevati svoje pravice. Cisto poseben pa je lik Anite Perič Altherr, ki je svoje življenje preživela med paštni rodnih Piščancev in mestnim vrvežem švicarske Ženeve. Je avtorica v esperantu napisane knjige o Slovencih v Italiji z naslovom Ne facilas esti... Slove-no en Italio.
Marko Lokar spada med tiste, ki so zavest o slovenski prisotnosti v Trstu ponesli daleč v svet. Lokar je namreč v devetdesetih letih nastopal v ameriški košarkarski ligi NBA. Ob napadu ZDA na Irak v prvi zalivski vojni leta 1991 si na svoj dres ni nadel ameriške zastavice in s tem povzročil burne polemike, ki so ga prisilile, da je zapustil ZDA in se vrnil v Evropo. Mozaik glasov daje besedo tudi dvema vzgojiteljicama, ki sta svoja službena leta preživeli med učilnicami rojanske osnovne šole in otroškega vrtca, ki ju danes žal ni več. Učiteljevanje zanju ni bila le služba, doživljali sta ga kot poslanstvo. Vzgojili sta celo vrsto generacij, nekateri izmed njunih učencev danes soustvarjajo družbeno in politično življenje Slovencev v Italiji. Bortolutti, Rauber in Andreutti pa so se pisali protagonisti zadnjega portreta zbirke. Smrt so našli na pragu svobode, in sicer 30. aprila 1945, le dan pred osvoboditvijo Trsta. Nemalokrat lahko med vrsticami Mozaika glasov v pripovedovanju protagonistov beremo nostalgične spomine na nekdanje dni, ko so bili Rojan in višje ležeči zaselki v kraškem bregu še popolnoma slovenski. Komur bi se ob prebiranju publikcije zazdelo, da je slovenska prisotnost v tem tržaškem predmestju le romantični in nostalgični spomin iz nekdanjih časov, naj si kar premisli. Bogato mladinsko kulturno delovanje, v katerega se umešča izid Mozaika glasov, je dokaz, da slovenstvo danes tik mesta, pod Krasom, ob morju nedvomno doživlja svoj preporod.
Primož Starman
tik mesta pod Krasom ob morju
	
	- “ 4
	■BBr
mozaik
glasov
Založba Annales
Za naš jezik
Sreča v nesreči
Ne bomo govorili o romanu s tem naslovom, pač pa se bomo skušali - po vseh kalkih in lažnih prijateljih - razvedriti ob lahkotnejši tematiki: uporabi zgornjih besed (sreča - nesreča) v raznih besednih zvezah.
Tujcem pade takoj v oči (ali v uho) sorodnost med samostalnikom sreča in glagolom srečati in iz tega sklepajo, da je Slovenec srečen že, kadar koga sreča, pa naj si bo rojak ali tujec. Je res tako? Upam si dvomiti. Gotovo je res, da Ima marsikdo od nas več sreče kot pameti, kar nam vliva poguma in optimizma tudi za prihodnost. Saj bomo še naprej poskušali srečo, upam, da ne v igralnici, kljub temu da nam obljubljajo mega-zabavišče, kjer lahko zapravimo vse, kar imamo. Takrat bomo šele videli, ali bodo naši prijatelji ostali z nami v sreči in nesreči. Sicer so že od nekdaj trdili, da je sreča naklonjena pogumnim, vendar pa da ne traja dolgo, saj vemo, da je sreča opoteča! Če bomo pri igri stalno zgubljali, se potolažimo tako, da si rečemo: Sreča v igri, nesreča v ljubezni! Še trajnejšo srečo pa nam obljublja pregovor, ki trdi, da je ni sreče čez zadovoljno srce in nam tako sporoča, da sreča ni odvisna od denarja, kot marsikdo misli.
Tudi nesreča ni nekaj tako groznega, kot nekateri trdijo. Sicer je res, da nesreča nikoli ne počiva, zato nas lahko prizadene, kadar si najmanj pričakujemo, vendar pa vidimo, da ni nesreče brez sreče, kar pomeni, da nam nesreča pripelje s seboj tudi kaj lepega (Prešernovi Sonetje nesreče so prava sreča za našo književnost!), v najslabšem primeru upanje, da bo boljše.
Srečno!
llOVI-K. /l.Uil\ KAMIN IN BUHA
uit m*
OPCH.KU1
JULIJSKA
KRAJINA
Dve novi zgodovinski knjigi
Pred kratkim sta pri založbi Annales v Kopru izšli dve novi zgodovinski knjigi, ki sta ju napisala zgodovinarja mlajše generacije. Oba delata pri Znanstvenoraziskovalnem središču Univerze na Primorskem.
Aleksander Panjek je avtor razmeroma kratke monografije z naslovom Človek, zemlja, kamen in burja, v kateri podaja oris zgodovine kulturne krajine Krasa od 16. do 20. stoletja. V recenziji o tem delu iz gospodarske zgodovine Marta Verginella ugotavlja, da avtor obravnava Kras kot celoto, ne glede na državne meje. Na prvih straneh namenja svojo pozornost besednim in likovnim upodobitvam kraške krajine ter iz njih črpa informacije o podobi kraške krajine v preteklosti. V drugem delu analizira trajnejše značilnosti in elemente kraške krajine in z njimi povezana gospodarstva. V tretjem, lahko bi rekli osrednjem delu, pa obravnava spremembe, ki sta jih krajina in gospodarstvo doživljala v obdobju od 16. do 20. stoletja. Mnogo bolj obsežna (nad 470 strani) pa je knjiga Gorazda Bajca z naslovom Operacija Julijska krajina s povednim podnaslovom Severovzhodna meja Italije in zavezniške obveščevalne službe (1943-1945).
Monografija je predelana in dopolnjena doktorska disertacija, ki jo je avtor zagovarjal na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Recenzentka knjige Nevenka Troha piše, da avtor v svojem delu obravnava
kompleksna in do sedaj premalo pojasnjena ozadja delovanja zavezniških obveščevalnih služb na Primorskem med drugo svetovno vojno.
V svoji študiji namreč opisuje delovanje britanskih, ameriških in sovjetskih obveščevalcev na strateško pomembnem in narodnostno mešanem območju Julijske krajine in Furlanije ter njihovo razumevanje glavnega problema, to je vprašanja meje.
V ta kontekst so bile vpletene tudi italijanske in slovenske/jugoslovanske obveščevalne službe.
V svojem poročilu o knjigi Troha nadalje piše, da prinaša raziskava veliko novih spoznanj za slovensko zgodovinopisje in zgodovinopisje nasploh ter nam daje bolj kompleksno sliko tedanjega dogajanja, saj temelji na do nedavnega večinoma nedostopnem gradivu v arhivih v Londonu in VVashingtonu. Seznanja nas, kako so delovale te obveščevalne službe, kateri so bili njihovi glavni cilji še zlasti glede Primorske, slovensko-italijanskih odnosov in končne razmejitve. Za slovensko zgodovinsko stroko je novost tudi predstavitev italijanskih obveščevalnih služb. Poročanje in mnenje obveščevalnih služb sta vzbujali veliko zanimanja pri vladah velikih sil in sta tako posredno vplivali na njihove odločitve, hkrati pa je za Italijane in Slovence bilo vprašanje povojne razmejitve prvovrstni politični problem. / (mab)
NOVI
GLAS
V Tržiču je bil minuli teden festival poezije Absolute-poetry, na katerem so nastopili tudi slovenski pesniki. Ob svetovnem dnevu poezije , 21. t.m., sta društvi Jadro iz Ronk in Tržič iz Tržiča v sklopu druge tržiške mednarodne pesniške delavnice Absolutepoetry organizi-
rali v Občinski galeriji sodobne umetnosti v Tržiču srečanje s sodobno slovensko zamejsko poezijo v Furlaniji Julijski krajini. Prireditev je bila posvečena spominu na Bernardko Radetič, ki je bila prva predsednica SKRŠD Tržič. Po uvodnem glasbenem nastopu tankočutnega harmonikarja Igorja Zobina iz Trsta sta pozdravila občinski odbornik za kulturo Stefano Piredda in umetniški vodja celotne manifestacije Lello Voce. Nato sta spregovorila koordinator srečanja Ivo Petkovšek in prof. Tatjana Rojc. Branje pesmi v dvoježični obliki je vodila Nataša Ferletič, ki je k mikrofonu povabila pesnike LilianoVisin-tin, Silvano Paletti, Michela Obita, Iva Petkovška, Tatjano Rojc in Miroslava Košuto. Po izročitvi priznanj in po zahvali udeležencem s strani predsednice SKŠD Tržič Lucie Ger-mani-Scropetta se je srečanje nadaljevalo v bližnji razstavni dvorani, kjer so odprli razstavo fotografij štiriindvajsetih manjšinskih pesnikov, ki so sodelovali na lanskem »Srečanju
Festival poezije v Laškem
Absolutepoetry s Slovenci
pesnikov dveh manjšin« v skupni priredbi ZSKD in Italijanske skupnosti v Sloveniji in Hrvaški .
Predsednik SKRD Jadro Karlo Mučič je predstavil pobudo in fotografa Andreja Furlana, ki jespre-govoril o fotografijah.
Knjigarna Rinascita iz Tržiča pa je isti dan priredila v šotoru poezije,
kot so prireditveni prostor na Trgu republike v Tržiču poimenovali organizatorji, še večer s pesniki, ki pišejo v bizjaškem narečju in z italijanskimi pesniki z Reke.
Svojevrtsno doživetje je bil nastop Klavdje Vončina iz Gorice, ki je brala svoje slovenske in italijanske pesmi, a tudi spregovorila o pomenu ženskega pristopa do pesnjenja. Jurij Paljk je prebral tri svoje objavljene pesmi, med drugimi tudi v fur-lanščini, spomnil pa se je tudi nezamenljive vloge prevajalcev poezije in izrecno omenil pokojnega Filiberta Benede-tiča, ki je bil doma iz Tržiča. Marko Kravos pa je s svojim nastopom še enkrat dokazal, da ima ironičen odnos do sveta in samega sebe, kar mu pa seveda tudi omogoča, da piše vrhunsko poezijo, polno humorja in iskrivih domislic o skrivnosti življenja.
Pod šotorom so nastopili tudi Romjanski muzikanti, zbor staršev in otrok osnovne šole iz Romjana, ki so prepričali z večjezičnim kulturnim nastopom, med katerim so brali in prepevali pesmi v več jezikih in prikazali rast svoje šole ter ukoreninjenost v prostor, saj niso pozabili niti na pristaniške delavce in bližnjo ladjedelnico.
Ivo Petkovšek, Tatjana Rojc, Stefano Piredda in Lello Voce (foto KM)
Pod šotorom poezije v Tržiču pa	naših pesnikov, ki so izšle	pri
se je tudi prodajala poezija, saj je	naših založbah, in tudi povezo-
Maja Jarc kot predstavnica kato-	vala nastope slovenskih	pe-
liške knjigarne prodajala knjige	snikov.
| katoliška knjigarna
cattolica
Glazerjevo nagrada Žarku Petanu
Najvišje kulturno priznanje mesta Maribor
Pisatelj in režiser Žarko Petan je na nedavni slovesnosti v Kazinski dvorani SNG Maribor prejel Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, ki je najvišje priznanje mesta Maribor za dosežke na področju kulture. Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v zadnjih dveh ali treh letih so prejeli pisateljica Janja Vidmar, dramski igralec Peter Boštjančič in baletni solist Sergiu Moga.
Odbor za podelitev Glazerjevih nagrad je Petana nagradil za življenjsko delo na področju pisateljskega in gledališkega ustvarjanja, Vidmarjevo za izjemne dosežke na področju mladinske
književnosti, Boštjančiča za vrhunske dosežke v repertoarju mariborske Drame, Mogo pa za vlogo Zorbe v istoimenskem baletu Grk Zorba. Priznanja jim je izročil mariborski župan Franc Kangler. Vodilna nit Petanovega ustvarjanja sta humor in satira, doma in v tujini pa je najbolj prepoznaven po svojih aforizmih. Njegov obsežni literarni opus zaseda v slovenskem prostoru pomembno mesto, saj obsega 21 proznih del, 16 knjig aforizmov, dve pesniški zbirki, 46 gledaliških in radijskih iger za o-troke in odrasle, osem mladinskih proznih besedil ter esejistično delo. Osrednji nagovor na slovesnosti je pripadel lanskoletnemu dobitniku Glazerjeve nagrade za življenjsko delo Tonetu Partljiču. Kot je dejal, je nagovor izkoristil za to, da je spregovoril o “nekaterih bolečinah, ki jih čuti kot pisatelj”. Po njegovih besedah ga še posebej boli spoznanje, da se v Sloveniji kultura vse bolj vrednoti po tem, kako uspešna je na trgu.
Glazerjevo nagrado in Glazerjeve listine, poimenovane po slovenskem pesniku Janku Glazerju, ki je večino svojega ustvarjalnega življenja preživel v Mariboru, so prvič podelili leta 1987.
Martinu Scorseseju je tokrat uspelo. Po šestintridesetih laskavih letih v svetu filma je newyorški režiser končno odnesel zlati kipec prav tako zlate hollywoodske filmske "čaršije".
Bolj kot dejansko nagrado za zadnje delo (film z naslovom De-parted) je treba njegovega oskarja za najboljšo režijo tolmačiti kot zahvalo Hollywooda za tako briljantno režisersko kariero. Le na tak način se lahko izognemo ostri kritiki losangeleški Akademiji, ki Scorseseja doslej ni še nikoli nagradila. Kljub številnim nominacijam se je Akademija vedno odločala za druge - sicer kakovostne - Scorse-sejeve kolege, nikdar pa se ni oddolžila režiserju, ki bi si v preteklosti zaslužil marsikaterega oskarja. Če pustimo ob strani nedavnega Aviatorja, ki ni ničesar bistvenega dodal Scorsesejevi filmski govorici, in še prejšnjega Gangs of New York, ki menda ni docela odgovarjal začetni avtorjevi zamisli, bi moral režiser zadnjič zmagati oskarja za prelepi Casino'. Film, ki velja za eno naj lepših filmskih stvaritev devetdesetih let, so nekateri banalno ocenili za povprečni prikaz kriminalnega poslovanja casinoj ev v Las Vegasu, v resnici pa je bil zadnja lucidna in virtuozna podoba avtorjeve priljubljene te-
S prispevkom »petih tisočink« davka Irpef lahko pomagaš slovenski ustanovi...
Letošnjih »pet tisočink« davka na dohodke fizičnih oseb (IRPEF) lahko namenite Skladu Dorče Sardoč, ki podeljuje štipendije zaslužnim manj premožnim slovenskim študentom. Od ustanovitve prejemajo štipendije Sklada Dorče Sardoč tudi učenci dvojezične šole v Špetru.
Kaj je prispevek »pet tisočink«?
»Pet tisočink« je prispevek, ki ga predvideva Zakon št. 266 z dne 23. decembra 2005, s katerim lahko vsi davkoplačevalci namenijo manjši delež davka na dohodke priznanim dobrodelnim organizacijam in neprofitnim ustanovam.
V ta seznam spada tudi Sklad Dorče Sardoč.
Svoj prispevek lahko namenite tako, da v polje obrazca, ki je namenjeno dobrodelnim organizacijam in neprofitnim ustanovam v modelih CUD/730/Modello Unico, vpišete davčno številko Sklada Dorče Sardoč in se podpišete.
Prispevek -petih tisočink«ne predvideva doplačila in zato tudi nobenih dodatnih davkov.
Davčna številka Sklada Dorče Sardoč je:
91013840318
a
MOOELLO 7Qrt A L. J — rcdditi OBRAZE I OU“ I UlS dohodki
^genzia
Da cornegnaro unitamonte <** dichiara- Skupaj oono Mod 7302005 al *o*t*uto dimpocta. dohodnin*, obe. 730/2006 »I CAf. o d protaaalcrlata abKato.	nadomestnomu vplačniku davka,i
S* rantoma Aacala i prastata dal acat- pooblaščeni atrokovnl osebi, lulo (Jon posti uttaare CapposJta busta C« davano asistenco nudi
ovojnico. M Jo označena na robovti.
CONTRIBUENTE - ZAVEZANEC
DATI
ANAGRAFICI
OSEBNI
PODATKI
miek u;	 kWe-m!
i91Q1 3840318
	
Oskarji / Končno zlati kipec Martinu Scorseseju
Zmagal je človek poštenega umetniškga zanosa
podpiral stari maček, režiser, producent in scenarist Roger Corman. Poleg Scorseseja in že omenjenega Coppolo ne gre pozabiti še na Jo-nathana Demma, Johna Landisa, Joea Danteja in tedaj nekoliko mlajšega Stevena Spielberga ter Michaela Cimina.
Scorsese se je v svoji karieri lotil še drugih zgodb s filmi, ki jih po tematiki in končnem rezultatu ne gre sicer primerjati z njegovimi biseri, naj bodo ti elegantni The Age of Innocence (v katerem se režiser poda v moralno strogost in ozkost newyorške družbe srede 19. stoletja) ali pa pogumen in intelektualno intriganten The Last Temp-tation of Christ, kjer se za avtorja Jezus Kristus v svojem trpljenju izkaže predvsem za človeka, če že ne samo za človeka...
"Vsi so me spraševali, kdaj bom končno zmagal oskarja", je s kipcem v roki dejal režiser ob koncu slovesnosti. "Spraševali so me v dvigalu, spraševal me je zdravnik, ko sem pri njem delal analize, spraševali so me to tudi po cesti". Martin Scorsese bo odslej lahko nudil svoj odgovor. Naj pa nikakor ne pozabi, da tudi drugi velikani, kot so Alfred Hitchcock, Robert Altman in - največji -Stanley Kubrick niso nikoli zmagali oskarja za režijo. Nepozabni pa so zaradi svojih stvaritev; tako se bomo na Scorseseja vedno spominjali zaradi njegovih filmov, ne glede na zasluženo nagrado.
IgoiGiegori
matike gangsterstva, na kateri je Scorsese osnoval večji in najbolj pomenljiv del svoje filmske kariere. Kako pozabiti tudi na izrednega Goodfellows, ki je leta 1990 na beneškem filmskem festivalu prejel posebno nagrado žirije za najboljšo režijo in prepričal tako občinstvo kakor kritike, da je Scor-sesejeva roka najboljša pri snovanju filmov o italo-ameriških mafijcih. Lahko bi kdo upravičeno spomnil še na Francisa Forda Coppolo, le da se je avtor Botra lotil te teme z vzvišenega, skoraj aristokratskega, mitičnega gledišča, medtem koso Scorseje-vevi junaki navadni, 'nizkoligaški', umazani, pocestni, revni in globoko navezani na krščanstvo: podnaslov prve Scor-sesejeve uspešnice Mean Streets (1973) se je namreč glasil: Ob nedeljah v cerkev, ob ponedeljkih pa v pekel. "Za naše grehe - je trdil junak tega filma, mladi Harvey Hei-tel - se ne pokorimo v cerkvah, zanje plačujemo po cestah. Drugo so samo laži".
Da je bila Evropa Scorseseju mati, domači Hollywood pa mačeha, je namreč stara zgodba. Dovolj je, da se spomnimo uspeha, ki ga je Taxi Driver žel pri nas. Film, ki je dogradil navezo Scorsese - De Niro, za višek katere lahko imamo dolgo-metražec Racing Buli, je leta 1976 slovel na filmskem festivalu v Cannesu, doma pa ni naletel na isto srečo in odobravanje, in to kljub temu da je bil otrok newyorške
metropole, sin italo-ameriške družine, ki je sprva študiral za duhovnika, dragocen in perspektiven kamenček nove garniture ameriških režiserjev, ki so v sedemdesetih letih na novo oživili ameriški film. Te mlade je odkril in jih
NOVI
GLAS
Kratke
Družabni večer in predstavitev knjige v Nabrežini
Domače kulturno društvo Igo Gruden je letošnji družabni večer, na katerem se običajno pobira članarina, obogatilo na res prijeten, svojstven način. Naši kulturnici - saj društvo vodita Mariza in Vera -sta si ga omislili tako, da bi domači publiki ponudili nekaj res kulturnega, ki naj bi oplemenitilo finančni del prireditve. Tako smo se u-deležili predstavitve zadnje knjige Volpija-Lisjaka o našem morju. Ta upokojeni kapetan se je z dušo in telesom posvetil raziskovanju vsega, kar je v zvezi z našim morjem. Njegove publikacije, ki so prave študije in dokaz naše stoletne prisotnosti ter delavnosti na obalah Lepe Vide, so vzbudile zanimanje med Slovenci, tu in onkraj meje. Tokrat je bilo na vrsti njegovo zadnje delo Vonj po morju, ki zajema celo vrsto resničnih, domiselnih in zabavnih “štorij’’ naših kra-ških ribičev. Predsednik KD Ribiški muzej, Franko Košuta, nam je orisal pomen pobude tega društva, ki gradi prvi etnografski muzej morja na Slovenskem, obenem seje zahvalil avtorju teh zgodb, ki izpričujejo težke razmere ribičev od Kontovela do Nabrežine, pa tudi njihovo navezanost na morje. Vsem je priporočal, naj knjigo širijo med prijatelji in znanci. Gledališki igralec Livio Bogateč je v kriškem narečju predstavil nekaj “štorij” in še dodatno oplemenitil večer. Posebno presenečenje nam je pripravila gospa Margarita Mihajlova Noskova, avtorjeva žena, ki nas je kratkočasila s celo vrsto klavirskih ruskih skladb. To je bil res poseben užitek, saj se le redko lahko srečamo s tako kakovostnimi izvedbami sicer poznanih in priljubljenih melodij.
Prazniki včlanjevanja, ki sojih naša društva prisiljena vsako leto organizirati zaradi samega preživetja, so nas večkrat spominjali na druge istoimenske praznike, ki imajo drugačno vsebino, tokrat pa so se naši kulturni delavci resnično potrudili in nam nudili res kakovosten večer, ki seje, kot običajno, končal z zakusko in upam tudi z zadovoljstvom blagajnika. / n.k.
DSI / Gost zgodovinar Bojan Godeša o slovenskem nacionalnem vprašanju
Zgodovina in obujanje preteklosti sta bila spet v središču pozornosti Društva slovenskih izobražencev in knjižnice Dušana Černeta, kije že drugič v mesecu marcu posvetila svojo pozornost osvetljevanju zgodovinskega poglavja. Po večeru, ki je bil posvečen Tigru, so se prireditelji želeli zaustaviti pri problemu slovenskega nacionalnega vprašanja med drugo svetovno vojno.
Gost običajnega ponedeljkovega večera je bil slovenski zgodovinar mlajše generacije, Bojan Godeša, z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Predstavnik mlajše generacije slovenskih zgodovinarjev, je namreč predstavil svoje najnovejše objavljeno delo Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, ki je leta 2006, izšlo pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Zbirka razprav se neposredno navezuje, kot je tudi povedal novinar Ivo Jevnikar, kije vodil večer, na večji del žgočih tematik povezanih s slovensko polpreteklo zgodovino.
Godeša, je pri tem naglasil, da je knjiga rezultat večletnega raziskovalnega dela.
V knjigi seje namreč lotil podrobne obravnave problematike reševanja bodočega državnopravnega okvira Slovenije med drugo svetovno vojno in s tem povezanega nacionalnega vprašanja. Se pravi tematike, kot je še povedal Godeša, kije imela v vseh obdobjih slovenske novejše zgodovine pomembno mesto. Problem nacionalnega vprašanja je predstavljal namreč eno osrednjih problematik druge svetovne vojne na Slovenskem, četudi, kot je še ugotavljal slovenski zgodovinar, “po ideološki sprostitvi in padcu komunizma konec osemdesetih let, ta problem ni bil več v središču pozornosti slovenske strokovne pa tudi ne širše javnosti”. Zasenčila ga je vrsta drugih vprašanj, ki so se zdela pomembnejša in aktualnejša, morda pa tudi pripravnejša v “oživljenem kulturnobojnem ozračju, ki je na Slovenskem zavladalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja’’. Ob v slovenskem zgodovinopisju že uveljavljenih ugotovitvah, pa je še obrazložil Godeša, “podrobnejša razčlemba dilem, ki so se pojavljale pri oblikovanju narodnopolitičnih programov, kaže celotno problematiko v nekoliko drugačni podobi kot smo je bili doslej vajeni’’.
“Razkrije se nam, še Godeša, da so se v obeh med vojno sprtih taborih pojavljale najrazličnejše dileme in predlogi, povezani z vprašanjem bodočega državnopravnega ustroja Slovenije, tako da sprejetje jugoslovanskega državnega okvira ni bilo povsem samoumevno kot bi lahko sklepali na podlagi dosedanjih raziskav.’’ Ob zelo podrobnem orisu poteka dogodkov, s katerimi je Godeša postregel številnim poslušalcem, seje večer nadaljeval s posebej živahno razpravo, med katero so predavatelju postavili celo vrsto pogledov in dvomov. Posebej kočljivo je bilo vprašanje Trsta in hipoteze drugačnih geopolitičnih delitev in ureditev, ki bi seveda po drugi svetovni vojni zarisale tudi popolnoma različen potek sodobne zgodovine. / (Iga)
NARODNI DOM
Predstavitev monografije
Boris Pangerc o slovenskem oktetu
Duša Borisa Pangerca se že od ljubljanskih let napaja in navdušuje ob poslušanju Slovenskega okteta, zato je pesnik in kulturnopolitični delavec z veseljem sprejel povabilo, da pripravi monografsko publikacijo o izjemni 55-letni zgodbi in poslanstvu Slovenskega okteta od njegovih začetkov do konca lanskega leta. Odgovorne naloge se je lotil predano ter jo z vso svojo strokovno kompetenco in strastjo do petja, ki ga spremlja že od mladih nog, tudi uresničil. Avtor si je zelo prizadeval, da bi njegovo delo predstavili v Trstu, in to v Narodnem domu, "svetišču velike simbolne vrednosti za Slovence".
Pot Slovenskega okteta je večkrat zavila v naše kraje, začenši s prvim gostovanjem. Kot jev svojem posegu povedala glasbena kritičarka Katja Kralj, je Slovenski oktet prvič prestopil državne meje leta 1952 prav za nastop med tržaškimi Slovenci. Sicer se je zamisel o Slovenskem oktetu rodila nekaj let prej čez lužo, točneje v Clevelandu, ko so slovenski izseljenci prosili, da bi jih obiskala manjša komorna skupina iz "starega kraja", "ki bi prepevala
domače, slovenske ljudske pesmi po slovenskih naselbinah" in tako skušala obuditi željo po združevanju ter poživiti zamirajočo pevsko tradicijo. Delegacija Slovenske izseljenske matice se je kmalu zavzela za sestavo primerne skupine. Tako je
21.	septembra 1951 potekala avdicija, na kateri so komisarji izbrali prve člane Slovenskega okteta (Janez Lipušček, Gašper Dermota, Božo Grošelj,
Marij Kogoj, Tone Kozlevčar, Artur Šulc in Roman ter Tone Petrovčič).
Za prvega umetniškega vodjo je bil določen pred kratkim preminuli Bole, ki se je Oktetu posvečal do leta 1957 in ki mu je tržaško občinstvo spoštljivo posvetilo minuto molka. Turneje v ZDA zaradi tehničnih težav in takratnih geopolitičnih razmer niso izpeljali. Tako je naneslo, da je Oktet preusmeril svojo pot na naš konec, točneje v Dolino, kmalu zatem pa je pel še v Nabrežini in v Trstu, in sicer na zaključnem koncertu Glasbe-
ne matice junija 1952.
Polnih 55 let delovanja so zaznamovala številna potovanja po Evropi in drugih celinah, tako rekoč "od severa do juga, od vzhoda do zahoda", kamor so njegovi člani ponesli predvsem slovensko ljudsko in umetno pesem, da si je Oktet prislužil naslov kulturnega ambasadorja. Slovenski narod je vedno zastopal v najžlahtnejši in najbolj pristni luči in znal zato povsod pričarati Lepoto, po kateri hrepeni vsak človek, ne glede na svojo
pripadnost.
Publikacija vsebuje poleg podrobne kronološke analize Okte-tovega delovanja tudi članke in
recenzije, ki so bili objavljeni doma in na turnejah, slikovno gradivo ter okenca za poglabljanje posameznih tem. Dober del knjige pa je posvečen posameznim članom, umetniškim vodjem in predsednikom, ki so soustvarjali zgodovino in sloves Slovenskega okteta.
Večer, ki so ga 19. marca priredile Glasbena matica, Slovenska prosveta in Zveza slovenskih kulturnih društev, je oplemenitil nastop sedanjega sestava, v sicer okrnjeni zasedbi, uvedel pa ga je
Janko Ban, v imenu Slovenskega okteta je prisotne pozdravil baritonist Jože Vidic.
AL
Foto Kroma
Seja rajonskega sveta z dne 13. marca 2007
Resoludja svetnika Merkuja končno na dnevnem redu
N/
Z e nekaj časa se borim za spoštovanje slovenskega jezika v rajonskem svetu, v katerega sem bil podpisani izvoljen. Čeprav sem svojo resolucijo, napisano v italijanščini in slovenščini, predložil že novembra lani, je prišla na dnevni red seje šele dne 13. marca 2007. Zakaj tako zavlačevanje? Zato ker predsedniku rajonskega sveta Albertu Polaccu iz vrst AN žal še vedno ni bilo jasno, da je dokument, izdelan po vseh predpisih
zakonodaje in pravilnikov, sprejemljiv in ga je možno protokoli-rati - čeprav je pisan večjezično. Seveda se je načelnik občinskega oddelka za decentralizacijo inž. Lorenzo Bandelli, kot že odbornik Rovis, skliceval na neodtujljivosti pravne moči italijanskega jezika in s tem jasno delil jezike teritorija na dve stopnji: italijanščino na eni strani, kot očitno edini uradni jezik ("im-pregiudicata 1'ufficialita' della lingua italiana"), in vse druge je-
zike, čeprav seveda pozabi na vse pravne podlage, ki pravijo, da je slovenščina ne samo enakovredna, ampak tudi zaščitena in ne nazadnje je bila naša dežela deležna posebnega statuta prav zaradi prisotnosti manjšin. Resolucija kot taka je bila bolj preproste narave in je bila soglasno sprejeta. Pozvala je namreč občinsko upravo, naj poskrbi za to, da se gredica ob križišču med ulicama Maestri del Lavoro in Locchi olepša in skrbi za njeno redno vzdrževanje. Resolucija je pa bila v očeh predsednika Polac-ca kamen spotike zaradi prisotnosti slovenskega jezika. Predsednik Polacco si je med sejo dovolil še dodatno cvetko. Skupaj s kolegom Luigijem Franzi-lom iz vrst Marjetice sva predsta-
vila predsedniku svetovalsko vprašanje v zvezi z zaplembo tržaške sežigalnice. Kot je bilo pričakovati, je v svojem odgovoru opustil vsak namig na odgovornosti župana, zavrnil očitek emergence odpadkov in še dodatno žalil druge občine v Italiji, češ da tam niso sposobni reševati težave s smetmi. Ko je odgovor končal, sem, to je moja pravica kot svetovalec, prosil za besedo za repliko, a mi jo je predsednik zavrnil, češ da pravilnik ne predvideva replike. Pozneje se je pa sam predsednik povrnil na mojo prošnjo za besedo in razložil, verjetno zavedajoč se nedemokratičnega obnašanja do mene, da ne prepoveduje svetovalcu spregovoriti, a ker ni tehnik, ne bi mogel odgovoriti na dodatna
tehnična vprašanja. Odgovoril sem mu, da je nedosleden, ker mi enkrat repliko dovoli, drugič pa ne, vsekakor nisem prišel do besede. Ob koncu sem še enkrat poskusil, se pošalil in mu obljubil, da ga ne bom vprašal nič tehničnega ter še enkrat prosil za besedo. Takrat pa mi je ni mogel odreči in mi dovolil, da izrečem svoje pomisleke glede njegovega odgovora. Spomnil sem ga, da ima župan od vlade poverjeno nalogo nadzora nad zaščito javnega zdravja in tvega sodno preiskavo, če ne sproži takoj primernih ukrepov ob spoznanju, da je ogroženo zdravje občanov. Nisem soglašal z njim tudi, ko je nekako z viška primerjal tržaške razmere z drugimi občinami. Izrazil sem upanje, da je župan ob-
vestil sosednji republiki Slovenijo in Hrvaško o težavah s sežigalnico, in ga pozval k sodelovanju s sosedama na področju varstva okolja in zaščite zdravja državljanov. Očital sem mu dalje, da, odkar je bil izvoljen rajonski svet, ni imel za potrebno sklicati Komisijo za zdravstvo in socialo, kateri predseduje Domiziana Avanzini iz vrst Marjetice, čeprav vedno znova to zahtevamo. Kmalu bom predložil tudi svetovalsko vprašanje v sami slovenščini. Videli bomo, ali bom zaradi tega spet moral do Komisije za prozornost in čakati, čakati in čakati...
Igor P. Merku'
svetovalec Slovenske skupnosti v Četrtem rajonskem svetu Slovenska skupnost
ZAGRADEC
Miličeva kmetija
Agromin: čezmejni okus sodelovanja
Na Miličevi kmetiji v Zagradcu je bilo v petek, 23. marca, prav prijetno: prijetno za oči in za okus. Lepo obložena miza s tipičnimi dobrotami kraške kuhinje je docela osvojila prisotne, ki so se odzvali povabilu Kmečke zveze in Obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti iz Kopra, ki sta na podlagi evropskega sklada Inter-reg izdelali načrt, poimenovan Agromin, ki je stekel že pred letom dni.
Kot je uvodoma obrazložil strokovni sodelavec KZ, agronom Mario Gre-gori, je načrt nastal iz dveh razlogov.
Projekt Agromin je namreč sredstvo, s katerim želijo nosilci ovrednotiti tipične kraške jedi in kmetijske pridelke Krasa in Istre. "Naši pridelki so po količini skromni. In prav zaradi količinsko nezadostne kmetijske proizvodnje moramo ciljati na kakovost naših pridelkov", je dejal Mario Gregori. "Če bomo v tem
oziru učinkoviti, bomo znali kljubovati globalizaciji." Druga pozitivna lastnost načrta Agro-nim je "organoleptične narave": ljudje spoznajo naše dobrote, hk-
ko so prisotni okusili slastne ribje jedi obalnega sloven-skoistrskega pasa. Etnologinja Vesna Guštin in gospa Bernarda Milič sta za tokratno srečanje pripravili celo vrsto kraških kulinaričnih specialitet, ki niso sicer razpoznavne po skromnih kaloričnih vrednostih, so pa prav zato znane zaradi 'prehrambene čvrstosti', ob kateri je zrasel in živel kraški človek. "Nekoč so veliko kopali!", je nekdo med občinstvom hudomušno pri-
rati pa je to priložnost, da slovenska manjšina v Italiji in italijanska v Sloveniji sozvočno sodelujeta na prostoru, ki ga meja ne sme več deliti kot nekoč.
Prvo srečanje v sklopu načrta Agromin je bil lani poleti v Izoli,
pomnil, kar je med prisotnimi izzvalo spontan nasmeh. Domači sir, tri leta star pršut, cvetlični med, sir s koromačem, ra-dič s panceto, repa v solati, panceta s pocvrtim kruhom, polenta 'v kozici' in še bi lahko naštevali.
K tem dobrotam gre prišteti še žlahtno kapljico, ki se je v 'obliki' terana in vitovske ter malvazije mojstrsko spajala z jedmi; domače oljčno olje in domači kis sta še dodatno dopolnila obloženo mizo. Prisotni so bili tudi predstavniki posameznih konzorcijev, ki so pripomogli udejanjiti tako slastno srečanje. Bernarda Milič je v imenu Združenja vinogradnikov tržaške pokrajine poudarila prizadevanje, ki ga predvsem mladi vinogradniki vlagajo v svoje delo. Domače oljarje je zastopala Elena Parovel, ki je najavila, da bo olje tržaške pokrajine v kratkem postalo proizvod s kontroliranim poreklom. Dario Zidarič je v imenu živinorejcev oz. sirarjev izrazil zadovoljstvo zaradi složnosti, ki veje med proizvajalci, krajevnimi upravami in sindikalnimi združenji, kar gotovo pospešuje dobrodošlo zamisel o kmetijskem turizmu. O uspešnem delovanju tržaških čebelarjev pa je spregovoril Aleksander Podobnik.
Svoj pozdrav je prinesel tudi generalni konzul Republike Slovenije Jože Šušmelj, ki je opozoril, kako čezmejni načrti Interreg pozitivno učinkujejo na odnose med manjšinama.
IG
NOVI
SLOVENSKA PROSVETA
| Čezmejni načrt
Od Bruslja do skupne Evrope
Tiskovna konferenca, na kateri so odgovorni Slovenske prosvete predstavili načrt Od Bruslja do skupne Evrope vseh občanov in občank, je potekala v četrtek, 22. marca, se pravi tri dni pred pomembno obletnico Evropske unije.
Dne 25. marca pred petdesetimi leti je v Rimu deževalo, kar pa ni zmotilo predstavnikov šestih držav -Francije, Nemčije, Belgije, Luksemburga, Nizozemske in Italije -, ki so na Kapitalu s podpisom t.i. Rimske pogodbe začrtali Evropi pot, tlakovano s pojmom miru, demokracije, blaginje, napredka in širitve prostora skupnih vrednot med raznolikimi kulturami, jeziki ter tradicijami.
V petdesetih letih je Evropska u-nija postala eden glavnih subjektov na mednarodnem političnem in gospodarskem prizorišču. Pri Slovenski prosveti pa so mnenja, da paradoksalno že nekaj let državljani izgubljamo stik z institucijami Evropske unije oz. v nas
prevladuje občutek oddaljenosti od EU. Posledica tega sta apatija in nezanimanje posameznika in družbe za pomembna vprašanja
kako je na primer zunanja politika držav članic ostala področje suverenega odločanja posameznih državnih ministrstev", je dejal predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor. Ker je torej število skeptikov še veliko, se je EU odločila podpreti seminarje in srečanja, da bi zapolnila to vrzel.
Ni naključje, da je na tiskovni konferenci spregovoril predsednik DSI, saj je prva etapa načrta
Foto IG
in odločitve, ki se dogajajo znotraj Unije, kar se posebej kaže pri udejstvovanju državljanov na evropskih volitvah, pri sprejemanju evropskih tem prek medijev, vključevanju državljanov v debato glede prihodnosti EU itd. "Evropska ideja je zorela počasi in še danes ne obsega vseh oblik delovanja; dovolj je pomisliti,
stekla ravno v sklopu večerov DSI. V ponedeljek, 26. marca, je bil gost v Peterlinovi dvorani ravnatelj RTV Slovenija Jože Možina, ki je predaval o Spravi v luči evropske perspektive in izkušnje. 20. aprila bo Lojze Peterle tržaškemu občinstvu posredoval izkušnje, ki si jih je nabral kot evroposlanec in kot sodelavec pri snovanju
evropske ustave. 14. aprila pa bo v Domu duhovnosti na Mirenskem Gradu pri Novi Gorici Kristina Valenčič iz Evroservisa vodila dve delavnici na temo evro-projektov. Število udeležencev teh delavnic je omejeno, zato se morajo zainteresirani predčasno prijaviti prirediteljem.
Poleg Sergija Pahorja je na tiskovnem srečanju spregovorila tudi Breda Susič, ki je najprej poudarila, da ta pobuda ne sodi v sklop sofinanciranja Interreg, kajti načrt je neposredno podprla Evropska komisija. Su-sičeva je hkrati obrazložila, da Slovenska prosveta uresničuje načrt v tesnem sodelovanju z Domom prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem in Domom svetega Jožefa iz Celja. Projekt Od Bruslja do skupne Evrope vseh občanov in občank je namreč zamejska različica pobude, ki v Sloveniji nosi naslov Kdo si, Evropa? Dodati gre, da so ob Evropski komisiji načrt materialno podprli tudi Zadružna kraška banka z Opčin, podjetje Graphart s.r.l. in finančna delniška družba KB 1909. Za sodelovanje je bil zaprošen tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.
IG
NARODNI DOM
| Predavanje Andreja Brvarja
Globok vpogled v slovensko poezijo
Visoka šola modernih jezikov za prevajalce in tolmače, ki ima sedež v Narodnem domu, nekoč središču tržaških Slovencev, požganem leta 1920, je prejšnji teden gostila pesnika Andreja Brvarja. Avtor desetih pesniških zbirk, publicist in urednik mariborske založbe Lite-ra je v Trst prišel v sklopu Svetovnih dnevov slovenske literature, ki jih je Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik priredil na štiridesetih tujih univerzah. Srečanje s tržaškimi študenti in njihovimi profesorji je potekalo v obliki predavanja o slovenski poeziji. Brvar je za izhodišče vzel antologijo Nevihta sladkih rož, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletri-na. Urednik Peter Kolšek je v njej predstavil slovensko poezijo 20. stoletja in jo obogatil z zanimivim spremnim esejem. Slovensko poezijo je razdelil v dve veliki skupini, je pojasnil Brvar, v pesmi s tako imenovano prešernovsko strukturo in tiste z murnovsko
strukturo. V prvi so pesmi z nacionalnim, zgodovinskim ozadjem, v katerih poet-profet napoveduje narodu svetlo prihodnost v novi nacionalni državi in se je zanjo pripravljen tudi v prvi osebi žrtvovati. Take pesmi so običajno sad zgodovinske nuje in ne samovoljne pesnikove izbire. Prešernovska struktura je po Br-varjevem mnenju ključnega pomena za razumevanje slovenske poezije in pričakovati je, da se bo v času vse večje globalizacije ponovno okrepila in poskusila zaščititi slovensko nacionalno identiteto ...
Kaj pa pesmi z murnovsko strukturo? Po Kolškovem in Brvarje-vem mnenju se te posvečajo predvsem vprašanju, kako posredovati med lepoto, duhom in narodom. Skupina je dobila ime po Murnu, ker je prvi med slovenskimi pesniki opustil narodnostna in družbena vprašanja, zanjo pa je značilen modernizem oblik in vsebin, predvsem pa velika pro-
stost, v kateri se lahko gibljejo pesniki.
V slovenski poeziji se značilnosti obeh struktur stalno prepletata, je prepričan Brvar, ki se tudi sprašuje, ali ne nastaja ravno v mešanem prostoru med obema strukturama najbolj zanimiva in prodorna poezija, taka, ki ne izgublja poetičnega naboja. Moja poezija se stalno premika med obema strukturama, je še dejal
Študentke in študentje tržaške visoke šole in filozofske fakultete so nekatere Brvarjeve pesmi prevedli v italijanščino. V prevodih Martine Clerici, Alexie Kobal, Tjaše Križmančič, Vlaste Ušaj, Igorja Pi-sona in Martina Vidalija so pred številnim občinstvom zaživeli motivi in liki, ki polnijo Brvarjeve verze. Od trave, nagnjene v desno, do vztrajnega, gostega dežja in tisočih človeških rok, spetih v
J
Foto Kroma
pesnik, v prostoru, ki bi mu Kocbek najbrž rekel ...med strahom in pogumom. To je razvidno tudi na oblikovnem področju, saj gre za pesmi v prozi.
nevidno mrežo, preko katere smo se, tako Brvar, najbrž posredno že rokovali z vsemi ljudmi na svetu
Poljanka Dolhar
Darovi
Za Marijin dom v Rojanu daruje Marija Bobek-Kralj 30,00 evrov. Za društvo Marijin dom: Sonja Ukmar 10,00 evrov.
Za cerkveni pevski zbor iz Rojana: Gabrijela Zavadlal 20,00 evrov.
V spomin na pok. sestrično Ido Terčon daruje Božena za mavhinjsko cerkev 50,00 evrov.
DOLINA
 | Društvo Valentin Vodnik
Samo srčna kultura
lahko premaga mejo
O padcu državne meje se je pri nas v zadnjih letih ogromno govorilo, marsikaj koristnega je bilo tudi že narejenega, meja pa ostaja kljub vsemu marsikdaj nepremagljiva ovira. O tem, kako jo premostiti in izboljšati življenje ob njej, je tekla beseda na okrogli mizi, ki je bila pred kratkim v Dolini. Na sedežu domačega društva Valentin Vodnik se je zbrala skupina prebivalcev obmejnih vasi in prisluhnila iztočnicam dolinske županje Fulvie Premolin, predstavnice občine Hrpelje-Kozina Minke Kos in
postavi učinkovitejša pravila igre...
Sicer pa je Kocjančič spomnil, da so Dolina in okoliške vasi, ki so danes posejane na obeh straneh meje, v resnici stoletja sestavljale enoten prostor, spadale pod iste upravne in cerkvene enote. Od postavitve državne meje, ki je zarezala med ljudi po drugi svetovni vojni, so medtem minile skoraj tri generacije. Tudi po mnenju Fulvie Premolin in Minke Kos ter sploh vseh, ki so posegli v debato, ostajajo poglaviten problem nepoznavanje ljudi in krajev ter birokratski zapleti. Še
r
predstavnika domačega društva Vojka Kocjančiča. Po skoraj dveurni debati je bilo očitno, da kljub vsem dogovorom med institucijami bodo samo globlji in boljši odnosi med ljudmi lahko pripomogli k večjemu sodelovanju, da bo samo srčna in intelektualna kultura posameznikov obrodila plodne odnose med ljudmi ob meji. Vojko Kocjančič je na primer uvodoma ugotovil, da se na padec meje v resnici nihče ne pripravlja, če izvzamemo tiste, ki so zavohali posle, na primer nepremičninske posrednike. Po Kocjančičevem mnenju bi lahko številne gradnje stanovanjskih hiš, ki jih načrtujejo na Kozini ali v Sežani, spremenile etnično podobo teh krajev. Na Tržaškem smo se s tem že ukvarjali, ko smo za sosede dobili ljudi, ki niso poznali našega jezika in niso spoštovali naših običajev, je opozoril. Mi smo bili večkrat nemočni, Slovenija pa lahko predčasno
Foto Kroma
danes se Hrpeljčani izgubijo na poti v Dolino, Dolinčani pa na poti v Hrpelje ... Po županjinem mnenju bo tako majhen prostor lahko konkurenčen samo, če bo združen. " Zato je bilo in je čezmejno sodelovanje nujno in mora pripeljati do pravega sistemskega sodelovanja na vseh področjih javne uprave, gospodarstva, infrastruktur in storitev, pa tudi raziskav in inovacij...”
Sredino srečanje je tudi obrodilo že prve konkretne predloge. Izpostavljene so bile potrebe po večjem sodelovanju na šolskem področju, po sestavi arhiva, ki bi vseboval podatke o vseh obmejnih društvih in organizacijah, in po prirejanju skupnih pobud, ki naj zbližajo ljudi. Prva bi lahko bila proslava v spomin na deželnega poslanca Josipa Kompareta, ki je deloval na začetku dvajsetega stoletja, ko so ti kraji spadali pod istrsko deželo in je deželni zbor zasedal v Poreču ...
PD
KiTH Cankarjevo tekmovanje
Za priznanja se potegujejo tudi zamejski dijaki
Da je znanje materinščine še zelo pri srcu slovenski mladini, priča velika udeležba na 30. vseslovenskem tekmovanju za Cankarjevo priznanje, ki ga vsako leto prirejata zavod za šolstvo Republike Slo-venije in Slavistično društvo Slovenije. Tekmovanje za bronasto priznanje je potekalo na posameznih šolah 6. februarja, dijaki pa, ki so se najbolje uvrstili, so zastopali svojo šolo na vsedržavnem tekmovanju za srebrno in zlato Cankarjevo priznanje v soboto, 17. marca, v različnih regijskih centrih v Sloveniji.
Vsako leto se dijaki iz Slovenije, Italije in Avstrije na različnih stopnjah spopadajo z literarnimi be-
sedili znanih slovenskih avtorjev in rešujejo naloge na podlagi tekstov, na katere so se temeljito pripravili. Letos so se organizatorji tekmovanja odločili, da bodo pozornost številnih učencev in dijakov, ki se vsako leto udeležujejo tekmovanja, usmerili h kratki zgodbi, zaradi tega je letošnje potegovanje za Cankarjevo priznanje nosilo naslov Zgodbe 20. stoletja. Na prvi stopnji so se udeleženci seznanili s kratkimi zgodbami izbranih avtorjev 20. stoletja, na drugi stopnji so dijaki prebirali priznanega pisatelja Cirila Kosmača, tretji stopnji je bila namenjena zbirka kratkih zgodb Andreja Blatnika, četrti pa izbor del slovenskih avtorjev z
naslovom Čas kratke zgodbe.
Izredno uspešno so se na šolskem tekmovanju odrezale slovenske šole iz Trsta in Gorice, saj seje državnega tekmovanja udeležilo kar 34 dijakov. Na prvi stopnji so se za srebrno in zlato Cankarjevo priznanje potegovali Šamantha Gruden, Lucija Tavčar, Giulia Leghissa, Ivana Milič, Igor Žerjal, Mateja Počkaj, Barbara Ferluga in Tjaša Oblak s tržaških šol, z goriških pa Julija Kodrič, Sara Komjanc, Gaja Tomšič, Veronika Mikulin, Nina Pavletič in Iris Silič. Tekmovanja v Ljubljani na tretji A stopnji so se udeležili Neža Kravos, Julija Berdon, Alenka Cergol, Patrizia Jurin-cic, David Požar in Poljanka c Doljak iz Trsta ter Jasmin Le- 1 giša in Polona Petrovič iz Go- * rice, na tretji B stopnji pa Ti- 4
na Križmančič in Milena Milič iz Trsta. Na najvišji stopnji so v Ljubljani tekmovali Metka Pucer, Veronika Milic, Tjaša Bajc, Lara Devetak, Jaruška Majovski in Matija Rupel ter Sara Cocetta, Tomaž Pahor in Marlenka Petejan (4. A stopnja iz Trsta in Gorice), pa tudi Anja Colja (4. B stopnja).
Vsi dijaki, ki so na šolskem tekmovanju dosegli vsaj 65 točk, bodo prejeli bronasta priznanja na tradicionalni slovesnosti, ki jo na koncu šolskega leta organizira Slavistično društvo Trst - Gorica - Videm.
V ljubljanskem Centru srednjih šol, ki je gostil tekmovalce lju-
bljanske regije - med njimi tudi zamejske dijake -, je bilo v soboto dopoldne vzdušje dokaj napeto. Šeststo dijakov (število tekmovalcev samo v ljubljanski regiji!) se je porazdelilo po 40 učilnicah in reševalo najprej test objektivnega tipa, nato 90 minut pisalo eseje na temo, ki se je navezovala na prebrane tekste. Žal je prišlo na četrti stopnji do napake, saj so tekmovalcem posredovali naslov za pisanje spisa na podlagi teksta, ki ga ni bilo na seznamu predlagane literature, tako da bodo v tem mesecu ponovili drugi del tekmovanja. Datum, ko naj bi objavili rezultate tekmovanja in ki je po pravilniku predviden 21 dni po tekmovanju, bodo zaradi tega preložili. Nestrpno čakamo na izid tekmovanja za zlata in srebrna Cankarjeva priznanja in upamo, da se bodo naši učenci in dijaki čim uspešneje uvrstili.
Patrizia Jurincic
12 29. marca 2007	Goriška	/	Aktualno	glas
Krščanski materinski dan in igra Pika Nogavička pri sv. Ivanu v Gorici
Maša, otroška igrica in družabnost v živi skupnosti
Za Slovence z vseh celin
Seminar za kulturnike
Z živimi vtisi in zagonom, ki jih je za sabo pustil ljubljanski pomožni škof msgr. Anton Jamnik na postni duhovni obnovi v petek in soboto, so verniki duhovnije sv.
Ivana v Gorici doživeli v nedeljo, 25. marca, prijeten dopoldan ob krščanskem materinskem dnevu z otroško mašo, kulturnim sporedom za naj mlajše in prijetno družabnostjo za vse navzoče.
Pri sveti daritvi se je namreč zbralo veliko družin in še posebno otrok, ki so pod vodstvom ka-tehistinj tudi obogatili obred s petjem. Župnijski upravitelj Marijan Markežič je med ho-milijo izrazil željo, da bi naše družine ostale trdne in povezane, saj se jih vse več podira, ker je v tem svetu vse manj prave ljubezni. Navzočim je priporočil, naj Boga prosijo za pomoč tudi pri vzgoji otrok, ki so naša največja dragocenost. Srca marsikoga se je pred sklepnim blagoslovom dotaknilo desetminutno pričevanje mladega fanta, po rodu iz Lombardije, ki je iskreno in neposredno, brez ovinkarjenja, in vendar skesano spregovoril o svojem življenju: o tem, kako se je njegova sicer dokaj premožna družina razdrla, kako je zašel v svet mamil, se oddaljil od staršev in životaril v bednih razmerah, dokler ni spoznal terapevtske skupnosti Lautari in s pomočjo drugih mladih (na 200 jih je okrog 50 slovenskih, je povedal) spet postavil svoje življenje na noge. Kot usmiljeni oče je g. Ma-
rijan Markežič nato krepko objel "izgubljenega sina" med aplavzom, s katerim so se zbrani zahvalili mladeniču za izrečene besede, ki so lahko vsem v opomin, saj je problematika mamil na Goriškem vse bolj prisotna.
Po maši je bil za otroke pravi praznik, ko so v dvorani bližnjega doma Franc Močnik mladi člani tržaškega Radijskega odra pod zanesljivim režijskim vodstvom Lučke Susič prikazali tričetrturno prirejeno igrico Pika Nogavička. Rdečelasa Pika, ki se je s svojim konjem in malo srčkano opico, gospodom Fickom, vselila v vilo ČiraČara, je s svojo prisotnostjo razveselila soseda Aniko in Tomaža, ki sta v nenavadni navihanki z velikimi čevlji kmalu našla prijateljico. Očarala ju je z zgodbo o očetu-kapetanu, ki je postal zamorski kralj, z zlatniki v dragoceni skrinji, s škotskim plesom in s svojo naivno igrivostjo, še posebno pa s svojim nedolžnim in velikodušnim
srcem, ki je vedno pripravljeno priskočiti na pomoč šibkejšim ali sposobno razorožiti celo prekanjena in lopova potepuha. Dobromisleče dame so želele spraviti zapuščeno deklico v otroško zavetišče. Na prigovarjanje Tomaža in Anike se je sicer navdušila za šolo, ker bi tako imela tudi počitnice, toda "pušte-vanka in sklanjarjenje" ji nista bila v veliko veselje. Pa se je nepričakovano le prikazal njen oče, Evrazij Nogavička, kralj zamorcev Takatuka. Hčerko je hotel popeljati s sabo z ladjo na daljni otok, pa se je Pika na koncu le odločila, da odloži potovanje na poletje, ko bo lahko odpeljala s sabo nova prijatelja.
Mladi igralci so tudi tokrat -kot že z igro Snežiča pred nekaj meseci - navdušili male gledalce in jih na koncu še obdarili s čokoladnimi bomboni. Vse, ki so se želeli ustaviti v prijetni družbi, pa je čakala še okusna paštašuta.
DD
V četrtek, 29. marca, v Sovodnjah ob Soči
"Življenje z odmevi vojne v srcu"
V Sovodnjah bo v četrtek, 29. marca zvečer, pomemben kulturni dogodek. Predstavili bodo namreč knjigo spominov Veronike Tomsič-Butkovič Življenje z odmevi vojne v srcu. Srečanje s 87-letno avtorico bo ob 20.30 v Kulturnem domu v Sovodnjah v priredbi Društva slovenskih upokojencev za Goriško in Kulturnega društva Sovodnje. Večer bodo popestrila Sovodenjska dekleta.
Kakor je razbrati že iz naslova, gre za knjigo spominov. V prvem delu avtorica opisuje svojo mladost in življenje v Sovodnjah med svetovnima vojnama, ki sta obe tragično zaznamovali njeno družino.
V knjigi so zabeleženi marsikatera zanimivost iz življenja sovodenjske skupnosti, opis gospodarske dejavnosti, življenje v šoli, skozi katero je nova oblast izvajala program potujčevanja, vloga domačih duhovnikov pri ohranjanju
Obisk Korošcev v Porabju
i\\\
Alsoszolnok
J
Unterzemming
Dolnji Senik
Na Jožefovo so se člani vodstva in sodelavci Krščanske kulturne zveze (KKZ) in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik (SNIUJ) iz Celovca odpravili na enodnevni obisk v Monošter.	Obiskali so
tamkajšnje slovenske institucije	in prostore
slovenskega konzulata.
Slovenščina je v Porabju prisotna ne le v tamkajšnjih medijih, kulturnem življenju in šolstvu, ampak tudi v obliki topografskih napisov, ki so v
Porabju ponekod dvo- ponekod pa celo trojezični (poleg slovenščine in madžarščine je v tem kraju na slovensko-madžarsko-avstrijski tromeji prisotna še nemščina). Kljub težavam za razvoj in celo ohranjanje slovenščine v Porabju pa je prav preko topografskih napisov vidna tudi navzven prisotnost slovenske skupnosti v Porabju.
slovenske besede.
Spomini gospe Veronike so osredotočeni na dogajanje med drugo svetovno vojno, zlasti na obdobje po razpadu Italije in na nastanek, razvoj in delovanje narodnoosvobodilnega gibanja, za kar je družina prispevala težak in boleč davek. V partizanih oziroma v Rižarni sta umrla Veronikina brata Lojze in Rudolf. Rudolf je padel decembra leta 1944 pri Colu, medtem ko je Lojze, ki je bil zajet nekaj mesecev pred tem, izginil v Rižarni. Kot bolničar je v partizanski saniteti deloval Anton Butkovič, Veronikin bodoči soprog. Veronika Tomšič je bila tajnica mladinskega gibanja v vasi. Spomini na prehojeno življenjsko pot se v glavnem zaključijo ob koncu druge svetovne vojne.
V drugem delu knjige pa je objavljen ponatis spominov Veronikinega očeta, avstro-ogrskega vojaka Antona Tomšiča, Evropska vojna. Zgodbo je objavil Primorski dnevnik pred sedmimi leti. Osnovana je na zapiskih, ki jih je Anton Tomšič napisal med dolgim ujetništvom v Srbiji in nato v južni Italiji. Njegova Evropska vojna se je začela 26. julija 1914, zaključila pa šele v začetku leta 1919 po skoraj petih letih trpljenja, lakote in tragičnih preizkušenj, ki jih prinaša vojna.
Knjigo je grafično oblikoval Silvan Bevčar, jezikovno pa obdelala Lučana Budal. Prisrčno vabljeni!
Seminar za kulturne animatorje iz tujine - poskus, kako soočati tradicionalno kulturo in sodobne tokove umetnosti, ki so primerljivi s sodobno umetnostjo v državah, kjer delujejo člani slovenskih kulturnih društev po svetu.
V Sloveniji se kar nekaj institucij ukvarja s Slovenci v zamejstvu in po svetu, včasih pa se to pozna tudi kulturnikom, recimo v obliki nekajdnevnega gostovanja v domovini. Tokrat govorimo o seminarju za kulturne animatorje v slovenskih društvih po svetu, ki sta ga skupaj pripravila Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu kot gostitelj, organizator (v tej vlogi nastopala Tatjana Lesjak - Klun) in večinski plačnik ter Javni sklad RS za kulturne dejavnosti kot izvajalec programskih vsebin. Prišlo je dvaindvajset seminaristov -iz avstrijskega Gradca, Argentine, Venezuele, ZDA, Kanade in Avstralije. Program je potekal med 12.-18. marcem, a ne le v Ljubljani, pač pa tudi na Jesenicah, v Trbovljah ter med Koroškimi Slovenci.
Seminar je bil sestavljen tako, da je nenehno seznanjal tradicionalno kulturo in sodobne tokove umetnosti, ki so primerljivi s sodobno umetnostjo držav, v katerih delujejo slovenski kulturni animatorji. Program je zajel vse zvrsti kulture ter poleg številnih ogledov zahteval od seminaristov veliko lastnega dela. Skratka, teden je bil naporen, zahteven ter izjemno nabit. Ogledali so si tri gledališke in eno plesno predstavo (SNG Drama - M. Hočevar: Smoletov vrt; M. Zupančič: Goli pianist, v izvedbi gledališke skupine iz Šentprimoža na avstrijskem Koroškem, kjer so obiskali še K&K center Šentjakob v Rožu ter gledališko skupino M. Štikerja; v Cankarjevem domu so videli plesni projekt I. Kovača Gospodarji časa), spoznavali so slovensko klasično umetnost v stalni zbirki Narodne galerije, a tudi izra-
VIDA VALENČIČ
žito sodobno slikarstvo Lojzeta Logarja v ljubljanski Mestni galeriji. Seminariste je še posebej navdušil Slovenski etnografski muzej s svojo novo postavitvijo.
V tednu dni je bilo poleg tega kar nekaj delavnic. Seminaristi so sami pripravili med drugim recital slovenske ljubezenske poezije, s plesalci KD Javornik z Jesenic predelali slovensko plesno izročilo v sodobni postavitvi, mlada zborovska dirigentka Martina Batič (doma iz Ajdovščine, lanska zmagovalka na najzahtevnejšem svetovnem zborovodskem tekmovanju za nagrado E. Ericsona v Uppsali
rt
Martina Batič
na Švedskem, zdaj med drugim dirigentka zbora ljubljanske Opere) je pokazala delo z zborom in v skupinskem petju, seminaristi so bili gostje Društva slovenskih skladateljev in Društva pisateljev - in še marsikaj drugega so lahko spoznali, od literature, glasbe, filma, fotografije, likovnih razstavnih dejavnosti do folklore in sodobnega plesa. Na koncu so izdali celo lastno glasilo, ki bo šlo na vse strani sveta.
"Animatorji naj bi poznali in v svojem okolju razvijali vse kulturne dejavnosti, ne le tradicionalnih ali vsaj najpogostejših oblik, kot je folklora, petje in le ponekod še gledališče. Ravno z novimi dejav-
nostmi bi lahko pritegnili tudi mlade, ki v društvih in klubih pogosto ne najdejo prave vsebine zase," je kompleksnost programa utemeljila Dragica Breskvar (samostojna svetovalka na JSKD in urednica literarne revije Mentor, nekoč tudi učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka v Berlinu), ki je program sestavila ter ga s pomočjo številnih strokovnjakov, bodisi sodelavcev JSKD in zunanjih predavateljev, tudi v celoti izpeljala.
Seminar je bil organizacijsko in programsko gotovo široko zasnovan projekt, ki pa je bil časovno in finančno pač utesnjen. Na javni predstavitvi svojih domačih društev, ki jo je v Slovenskem etnografskem muzeju spremljal tudi državni sekretar Zorko Pelikan, vodja Urada, so udeleženci seminarja ob dobrih besedah o tem, kar so doživeli in v enem tednu spoznali novega o slovenski kulturi, poudarili, da si želijo še več povezovanja s Slovenijo in med seboj. Morda bi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu skupaj z drugimi institucijami le našel poti, kako v Slovenijo pripeljati čim več dejavnih članov slovenskih kulturnih društev na vseh celinah ter jim omogočiti obiskovanje specializiranih delavnic. "Seznanjati bi jih morali s številnimi možnostmi izobraževanja pri nas ter jih nanje tudi vabiti. Za ta namen bi lahko ustanovili nekakšne štipendije, s katerimi bi bili nagrajeni tisti, ki v slovenskih društvih in klubih na tujem dobro delajo," predlaga Dragica Breskvar.
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti prireja namreč med letom, kot vemo, celo vrsto delavnic, srečanj in seminarjev - posebej za gledališčnike, literate, glasbenike in pevce, likovnike, filmarje, plesalce in folkloriste, pa še kaj drugega bi se našlo, kar bi zadovoljilo še tako zahtevne člane slovenskih kulturnih skupin po vsem svetu.
PK
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Verige
Včasih se zelo jasno zavem, da realnost, o kateri pišemo, je nedvomno omejena. Nedvomno je ta omejenost neizogibna, gotovo pa nam ne koristi. Sprašujem se, če tisti "nam", ki se mi je zapisal na list, je slovenska skupnost v Italiji. Včasih se mi zdi, da si postavljamo na nos očala, ki nam omogočajo le pogled z določenega zornega kota.
Pred dnevi sem v lokalnem tisku osuplo prebirala o sedemnajstletnem narkomanu in njegovi obupani materi, ki ga je z verigo privezala na posteljo, da bi ne ponovno, kot že tisočkrat prej, zbežal na cesto po novo dozo. Človeška beda, ki ji ni para, obup matere, ki ne ve več, kaj še narediti, da bi sina izvlekla iz samouniče-vanja. Na tržaškem dnevniku je fotografija revne spalne sobe, kjer se je vse skupaj dogodilo. Na steni velik plakat diska Ambasade Gavioli v Izoli, na drugi steni pa je videti del plakata, ki me je butnil ob realnost, ki je nisem pričakovala. Reklamni plakat za koncerte pod šotorom v Briščikih. Novi Fosili, Severina, Oliver Dra-gojevič in drugi. Upam si drzniti, da je občinstvo v vsaj 90% slovensko. Zato je tudi zelo možno, da je fant Slovenec. Ja, zakaj pa ne? Kako si lahko vedno domišljamo, da se to dogaja na sosedovem, italijanskem, vrtu? V istem hipu se zavem, da imamo vedno pred očmi neko realnost, ki je v resnici omejena pravljica, za katero nam je všeč sanjati, da obstaja. Brez kakih črnih lis naokrog. Vse lepo urejeno, predavanja, nastopi, koncerti, literatura in športni dosežki, bralne značke in vsesplošno udejstvovanje po društvih. In vendar
A
je naša skupnost, tako kot vse skupnosti na tem svetu, sestavljena iz različnih realnosti. Tudi realnosti nasilja, velike revščine, o kateri nikoli ne pišemo, zatekanja v najrazličnejše načine bega, od alkoholizma, o katerem -bognedaj - ne bomo javno spregovorili, do mamil in pomanjkljive sociale.
Uspelo nam je organizirati marsikaj, v vseh teh desetletjih pa ni nikoli bilo zavesti po nuji močnega omrežja socialnih storitev. Zakaj se nam, Slovencem v Italiji, ni zdelo pomembno postaviti na noge lasten servis, ki bi skrbel za vse ostarele na domu ali slovensko inačico italijanskih "ricreatori"?
Večkrat sem sama sebi pripomnila: "Daj, saj mogoče pretiravaš”, in vendar sem prepričana, da v medijih, kulturi in šoli skoraj vedno predstavljamo neko slovensko realnost, ki je omejena. Lična hišica, mogoče na Krasu ali v Brdih, vaška skupnost, turnirji nogometa.
Ne pišemo in ne razpravljamo o brezposelnosti, o obeh starših, ki delata s sramotno nizko plačo do 19.30, starih staršev mogoče ni več, en otrok je v osnovni šoli do 13h, drugi pa v jaslih do 16h, nikoli ne pišemo o alkoholu na slovenskih višjih srednjih šolah, sivo ljudsko naselje Me-lara pri Trstu označujemo z "Joj, kako grozno, sploh ne bi rad tam živel", ne zavedajoč se, da nimajo vsi na razpolago kosa zemlje in možnosti lepše bivanjske ureditve. Barikadi-ramo se za svojimi desetletnimi prepričanji in se še vedno sprašujemo, ali je multikulturnost pozitivna, ne zavedajoč se, da je čas pred nami, multikulturnost je danost, ni vprašaj, realnost je taka.
NOVI
GLAS
Socialni demokrati obvladujejo pretežni del prostora na politični levici
Pogledi Boruta Pahorja na veliko koalicijo s SDS
V slovenski politiki je zdaj čas socialnih demokratov, stranke, ki jo vodi mladi, ambiciozni in po mnenju mnogih preveč vase zaljubljeni politik, Borut Pahor. Javnomnenjske raziskave ugotavljajo povečanje podpore tej stranki, ki je razpad LDS izrabila za povečanje deleža in moči v prostoru politične levice. Sodeč po izidih ene izmed anket, bi na parlamentarnih volitvah, če bi bile sedaj, Pahorjeve socialne demokrate	volilo	25%
vprašanih, SDS pa 22% anketiranih. Podporo volilcev naj bi socialni demokrati pridobivali zaradi prestopa poslancev in politikov iz LDS, dejstva, da Borut Pahor ni v konfliktih z vlado oz. z Janezom Janšo, in domnevno delno tudi spričo nezadovoljivega dela vlade. Potem ko so k socialnim demokratom pristopili Tone Rop, dr. Marko Pavliha, Darja Lavtižar-Bebler in Milan M. Cvikl, ki so bili med najbolj gorečimi nasprotniki sedanje oblasti in zlasti Janeza Janše, so se odnosi v politiki umirili. Ni znano pa, kaj se bo zgodilo v prihodnosti v stranki social-
nih demokratov, ki jo sedaj tvorijo poslanci in politiki, ki imajo različne poglede na premiera in vladajočo koalicijo. Zlasti Tone Rop in Milan M. Cvikl sta bila in sta nemara še največja kritika koalicije, zbrane ob Janezu Janši, medtem ko je Borut Pahor z Janezom Janšo zelo prijazen.
Pahor je med obiskom pri nemški socialdemokratski stranki menil, da bi takšno veliko koalicijo lahko oblikovali tudi v Sloveniji po parlamentarnih volitvah v letu 2008, seveda če bi volilni izidi dovoljevali takšno izbiro. Toda dotlej ni še gotovo, ali bo Borut Pahor ohranil takšno podporo volilcev, kot jo javnomnenjske raziskave kažejo zdaj. Predsednik socialnih demokratov je vljuden in ustrežljiv politik, ki se noče nikomur zameriti, ki tudi svoje nasprotnike treplja po ramenih in je zato postal najbolj priljubljen v slovenski javnosti. Manj znana pa je politika, ki bi jo izvajal v vladi, in ideologija, ki bi ga usmerjala. Borut Pahor že dalj časa govori o programu vlade, v kateri bi bili tudi socialni demokrati, vendar tega doku-
menta v stranki še niso napisali. On naj bi bil tudi delno ali posredno kriv, da so socialni demokrati na zadnjih lokalnih volitvah izgubili svoje župane v Ljubljani, Mariboru, Izoli in v Piranu.
V Sloveniji je bilo v preteklih dneh politično dogajanje raznoliko; predsednik dr. Janez Drnovšek je spet neugodno presenetil vlado in javnost. Odpotoval je v New York, ne da bi vlado obvestil o tem, s kom se bo sestal in o čem se bo pogovarjal. Med obiskom v prestolnici ZDA se ni hotel pogovarjati s slovenskimi časnikarji. Premier Janez Janša je zadevo obravnaval na srečanju s časnikarji in opozoril, da solistične in z vlado neusklajene Drnovškove poteze škodujejo ugledu Slovenije v svetu. Inštitut dr. Jožeta Pučnika je
22.	in 23. marca pripravil simpozij, posvečen dr. Jožetu Pučniku, ki je bil med najbolj zaslužnimi za osamosvojitev Slovenije. Potekal je pod naslovom Kultura in politika. Odprl ga je predsednik SDS in premier Janez Janša, ki je opozoril, "da Pučnikova vloga še do danes ni našla pravega mesta, ko gre za knjige, namenjene slovenskemu osamosvajanju." Med govorci so bili
tudi častni predsednik SAZU dr. France Bernik, podpredsednik SDS dr. Milan Zver in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Slednji je svoj poseg sklenil z mislijo, "da je z dr. Jožetom Pučnikom in koalicijo Demos v Sloveniji dozorela politika, kakršna je značilna za normalno evropsko demokracijo."
Priporočilo slovenskim vernikom za prispevek od dohodnine
V Sloveniji spremembe pokojninskega sistema niso potrebne, saj reforma poteka že od leta 1998 in je učinkovita. Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman je odločno zanikala bojazni, da bi v Sloveniji pokojninski sistem privatizirali. Pač pa bodo spodbujali zaposlovanje starejših ljudi, da bi čim dlje ostali v delovnih razmerjih. Slovenski škofje so svoje vernike povabili, naj pol odstotka svoje dohodnine iz lanskega leta namenijo posamezni škofiji, Slovenski karitas ali Redovnim skupnostim Slovenije. Gre za prispevek, ki ga država namenja družbeno koristnim organizacijam od davka na dohodek, ki pripada njej.
Marijan Diobež
SNG Nova Gorica / Premiera: Orkester Titanik
Iz brezciljnega vsakdana beg v odrešujočo iluzijo
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča se je spet porodila taka predstava, ob kateri gledalec vsestransko uživa in ga gledališka fikcija s svojo prosojno kopreno popelje v brezmejne dalje domišljijskega, pa tudi duhovnega sveta, na katerega se današnji človek, prevzet od banalnega materialnega vsakdana, redko zazre. V sredo, 21. marca, je na novogoriških odrskih deskah zablestela »žalostna komedija« Orkester Titanik, enega izmed najbolj svojskih in priljubljenih sodobnih bolgarskih piscev, Hrista Bojčeva (1950), ki je bil prisoten na premieri. Bojčev se je za gledališko umetnost navdušil, potem ko je bil že dalj časa kot strojni inženir direktor tovarne. Že s prvo igro Tisto nekaj (1984) je dosegel izjemen uspeh, saj so jo igrali v neštetih bolgarskih gledališčih. Za svoj sicer ne zelo obširni, a izredno igrani in v številne jezike prevedeni opus je prejel več nagrad, med drugim, za igro Polkovnik ptica, 1. 1999 nagrado Enrico Maria Salerno, kot je zapisano v njegovi izčrpni oznaki v gledališkem listu. Orkester Titanik, ki razpira vhod v neznane svetove, je spisal 1. 2000. Dramsko besedilo je v Novi Gorici doživelo krstno izvedbo v slovenščini izpod spretnega peresa prevajalca Boruta Omerzela. Tako se je Bojčev prvič pojavil na slovenskem odru. Slovenija je že triintrideseta država, v kateri je bilo uprizorjeno to njegovo delo. Avtor je v ospredje postavil štiri klošarje, ljudi z roba družbe, kakor jih je sam spoznal v domačem kraju. Vsak izmed njih ima svojo življenjsko zgodbo in vsak je po svoje osamljen in zapuščen na opuščeni postaji v nekem nedoločenem kraju na Balkanu. Vsi štirje bi radi odpotovali nekam na zahod, saj verjamejo, da vlaki, ki drvijo mi-
mo njih, vozijo v boljše, lepše življenje. Zaradi tega s kovčkom v rokah, v beckettovskem slogu, potrpežljivo čakajo, da se ustavi kak vlak. Nekega dne se res zgodi to, po čemer so hrepeneli: vlak se zaustavi in z njega prileti čuden kovček, za njim pa še Harry, pro-
padli iluzionist, ki zatrjuje, da se je trikov naučil pri slavnem Houdi-niju in da lahko udejanji največjo skrivnost: »magično izginotje«. To nerazumljivo čudo mu uspe izvesti s prijatelji brezdomci, katere uvaja v imaginarni svet z iluzionističnimi spretnostmi, pa tudi s hipnozo. Ko so pod hipnotičnim učinkom, se prelevijo v orkester godal, takšen, kot je igral na Titaniku, ko se je potapljal, prav tako kot se v lastnih napakah potaplja naš svet in smo pred tem nemočni. Prepriča jih tudi, da sam ne obstaja in da so si ga le domišljali, pravzaprav le eden izmed njih je realen, drugi so samo njegove domišljijske projekcije.
Režiser Matjaž Latin se je suvereno podal v avanturo razmotavanja tega nenavadnega teksta, ki ob realističnih prizorih skriva v sebi prvine absurda, pa tudi poetične lirič-nosti, ki je najbolj razvidna iz noč-
nih prizorov, ko priplava srebrni mesec na nebo, zelo izrazito nakazano v ozadju, in se v sanje klošarjev prikrade belo oblečeni Luno, breztežno sprehajajoč se po tiru in podajajoč filozofske misli. Celota bi lahko postala burleskna, a Latin se je temu izognil, saj je prepustil glavno besedo mehki lirič-nosti, prekriti z melanholijo teh, ki
skušajo v alkoholu utopiti svoje življenjske napake in neuspešnosti in se rešiti neotresljive osamljenosti. Njegovo režijsko vizijo in poetične nianse, ob dramaturškem raztolmačenju Tee Rogelj, so z velikim občutkom za pravo mero med duhovito humornimi trenutki, ki jih je narekoval tekst in v katerih je prepoznaven tipični balkanski humor, in mehko lirično poanto, ki je dala predstavi poseben čar, uravnovešeno uresničili kot štirje klošarji igralci Iztok Mlakar-Doko s svojo jokavo tožbo nad smrtjo ljubljene medvedke, Gorazd Jakomini kot propadli postaj enačelnik Luko, ki noče sprejeti krute usode, ki ga je doletela, Branko Ličen-Meto, ki zna brati note in se hvali, da pozna slavne klasike, toda o njem slutimo, da je ubijalec, in Mira Lampe Vujičič-Ljubka, ki očiščuje svoje grehe v zapuščenosti nekdanje postaje, a bi
kot drugi neizmerno rada nekam odšla. Naravnost imenitno pa je svoj lik izklesal Primož Pirnat, pravzaprav ga je plastično zgnetel iz najrazličnejših psiholoških odtenkov, mu vlil neko dobrosrčno toplino, pa tudi malce nori pogled tistega, ki misli, da je postal že sko-ro vsemogočen, posebno ko mu magična pota nakazuje alkohol, brez pomoči katerega noče izvesti ničesar. Gledalec ne more mimo vseh karakterizacij podrobnosti, ki zajemajo tudi odtenke glasu in precizno naštudirano mimiko, ki pa deluje na gledalca povsem naravno. Skratka, enkraten opis skrivnostnega Harryja, ki v Pirnatovi mojstrski igri polno zaživi v vseh najbolj enigmatskih osvetlitvah. Pirnat je tudi zelo prepričljivo izvajal trike, praktično izvedbo katerih sta mu posredovala Ravil Sultanov in Nataša Sultanova.
K čarobnosti predstave nedvomno pripomore scenografska slika Dorda Bjelobrka, ki je razpadajočo postajo, polno odpadkov in smeti, nakazal kot del ladijskega trupa, pred katerim tečejo tračnice. Igra luči Sama Oblokarja učinkovito ponazarja drveči vlak z razsvetljenimi okni. Gledalca prevzame tudi srebrna svetloba polne lune, ki lebdi v ozadju, medtem ko se po tirih med spečimi klošarji skrivnostno smehljaje se sprehaja sanjska figura (v, kot vselej, razpoznavni, markantni igri Bineta Matoha), razpredajoča misli o življenju, ki naj bi bilo le sen. Odlomki iz znanih glasbenih del klasičnih mojstrov opredeljujejo muzikalno »izobrazbo« Meta, najbolj pa se glasba dotakne gledalca, ko se zaslišijo takti nabožne pesmi K tebi želim, moj Bog, ki naj bi jo igral orkester na potapljajočem se Titaniku. Svojevrstno izzivalna je tudi Oda radosti, sedaj evropska himna, ki jo je avtor glasbene opreme Boštjan Gombač prestavil v tipični balkanski ritem.
Trpka, a čarobna predstava nas vabi otresti se vsega, kar je materialnega v nas in povabi naše srce in misli v nepoznane svetove iluzije, kjer je vse mogoče: tudi vstopiti v nekakšno omaro-zaboj in izginiti v neko drugo dimenzijo.
IvaKoišič
Kratke
V Vipavi naj bi bil sedež enotne primorske pokrajine
Zupan občine Vipava Ivan Princes ter predsednik glavnega odbora Zveze za Primorsko predlagata, da bi pri bližnji členitvi Slovenije celotna Primorska tvorila samo eno regijo oz. pokrajino. Le-ta bi po njunem mnenju lahko uspešno predstavljala Primorsko v državi in tudi v razmerju s tujino, z Goriško pokrajino in deželo Furlanijo Julijsko krajino v Italiji. V večini drugih občin predlog za enotno pokrajino zavračajo, češ da ni mogoče poenotiti in na neki način nasilno združiti različna območja, ki so se razvijala na različne načine in imajo tudi sedaj specifične težave in težnje.
Vipava bi bila po mnenju župana in predsednika glavnega odbora
Zveze za Primorsko lahko idealno naravno središče primorske pokrajine. Z dograditvijo avtoceste bo mogoča hitra povezava z drugimi kraji in središči na Goriškem oz. Primorskem, na voljo pa imajo tudi prostorske in druge pogoje za delovanje pokrajine. Občina Vipava bi prostore za delovanje pokrajine dala v dvorcu Lantieri, ki ga sedaj obnavljajo. Za protokolarne namene pa bi lahko uporabljali dvorec Zemono in gostišče Vipavski hram na območju vinske kleti v Vipavi.
V Novi Gorici zasnova za najbolj elitno univerzo v Sloveniji
Slovenski minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, dr. Jure Zupan, je v intervjuju, objavljenem v novi številki tednika Mladina, povedal, da je še zmerom veljavna pobuda o ustanovitvi desetih univerz v državi. Ni sicer sklenjeno, da bo toliko visokošolskih pedagoških in znanstvenoraziskovalnih zavodov že sedaj ali v bližnji prihodnosti. Spomnil je, da se za ustanovitev lastne univerze vztrajno zavzemajo v Celju in Novem mestu.
Po izkušnjah in mnenju ministra so manjše univerze bolj konkurenčne, bolj prilagodljive spremembam v izobraževalnih procesih in bolj raziskovalne. Gre za to, da bi v večjih središčih (sedežih regij) nastale univerze. Bilo bi zelo dobro, če bi bila ena od desetih predvidenih univerz elitna. Ob tem je minister poudaril: “Če zdaj gledamo, kako se stvari obračajo, je edina zasnova za zares elitno univerzo v Novi Gorici. Vsak, ki tam poučuje, je pol raziskovalec in pol pedagog. S takim načinom se lahko razvija neka manjša univerza. Seveda podpiramo tudi kakovost na drugih univerzah, toda morajo jo pokazati."
Pošta Slovenije izdala nove poštne znamke
Pošta Slovenije je izdala serijo novih priložnostnih poštnih znamk z različnimi motivi iz narave in preteklih dogodkov v državi. Tako so v seriji Turizem izdali že peto znamko, na kateri je tokrat predstavljen mogočni masiv Mangarta, z gorsko trajnico, plazečo sreteno (Geum reptans), ki uspeva le v tamkajšnjem okolju. Serija Minerali je dopolnjena z znamko z motivom minerala aragonita, ki gaje največ v kraških jamah toplejših podnebij. Najlepše aragonitne kristale v Sloveniji najdemo v Ravenski jami pri Cerknem, nekaj pa se jih nahaja tudi v Kamniški jami nad Kamniško Bistrico ter v Križni jami pri Ložu. V seriji Živalstvo WWF prikazujejo navadno veverico na štirih znamkah s štirimi različnimi motivi. Znamke iz omenjene serije sodijo med najpopularnejše med zbiralci.
V letošnji seriji Evropa so izdali tudi znamko, s katero so zaznamovali 100-letnico skavtskega gibanja. Znamka na simboličen način prikazuje taborni ogenj. Skavti oz. skavtsko gibanje je največja mednarodna mladinska organizacija na svetu, saj ima v 216 državah skupaj prek 38 milijonov članic. Prvo skavtsko organizacijo z imenom BoyScoutsje leta 1907 ustanovil v Angliji general Robert
Stephenson Baden-Powell. Osnovna načela organizacije so življenje in delo v naravi (izleti, taborjenja), učenje za to potrebnih spretnosti in opravljanje izpitov, vzgajanje smisla za skupnost, občutek odgovornosti in pomoč drugim. Značilna je uniforma, katere cilj je zakrivanje razlik, saj gibanje temelji na enakosti članov, ne glede na socialni položaj, versko pripadnost in raso.
V Sloveniji od leta 1990 deluje Združenje katoliških skavtov in skavtinj.
Gostovanje gledališke skupine iz Gabrovice
Gledališka skupina KD "Brce” iz Gabrovice pri Komnu gostuje v soboto, 31. marca 2007, ob 20. uri v Zadružnem domu v Bertokih z glasbeno ljudsko komedijo Rada Pregarca in Sergeja Verča Veselica. Režija Sergej Verč - Izvirna glasba Tom Hmeljak.
M. 29. marca 2007  Primorska / Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Potniško letalstvo
Računalništvo
Oba Airbusa A380 uspešno pristala na ameriških tleh
Obe letali A380 evropskega proizvajalca Airbus, ki sta pred kratkim testno poleteli iz Evrope, sta uspešno pristali na ameriških tleh. Prvi A380, ki je z letališča v Frankfurtu prvič popeljal potnike, je pristal na newyorškem letališču JFK. Drugi letalski velikan, ki je letel iz francoskega mesta Toulouse in je imel na krovu le posadko, pa je prispel na letališče Los Angeles International, poročajo tuje tiskovne agencije. Prvo letalo je zgodaj zjutraj iz Tolousa proti zahodni obali severnoameriške celine odpeljalo le posadko. Ta bo v ZDA opravila preizkuse manevriranja na
tipa A380 in ima v načrtu nakup še osmih.
Drugi A380 pa je z letališča v Frankfurtu ob 9. uri poletel na prvi polet tega letala s potniki, med katerimi so bili povabljenci, zaposleni v Airbusu in nemškem letalskem prevozniku Lufthansa, ki čaka na 15 letal A380, ter novinarji. V okviru tega poleta preizkušajo tudi odpravo tako velikega števila potnikov ter izvajajo različne simulacijske vaje.
Letalo, dolgo 73 metrov, je za polet do Nevv Yorka potrebovalo osem ur. Na letalu so bili štirje piloti, štirje člani posadke Airbusa, 23 članov posadke Lufthanse in 519 pot-
letališču,	parkiranja,
polnjenja rezervoarja ter podobnih opravil. Polet spremlja tudi avstralski letalski prevoznik Qantas Airways, ki je naročil 12 letal
nikov.
S testnimi leti sta želela Airbus in Lufthansa predvsem preizkusiti letalo v praksi, ob vsakodnevnih pogojih. Polet A380 v Severno Ameriko pa
predstavlja tudi priložnost za Airbus, da pokaže A380 potencialnim kupcem v ZDA. Kljub temu da je to prvikrat, da se največje letalo na svetu postavlja na ogled v ZDA, pa strokovnjaki prevelikega navdušenja med ameriškimi letalskimi družbami ne pričakujejo.	Nobena
ameriška družba še ni naročila A380, saj njegova velikost naj ne bi ustrezala uspešnim linijam večine ameriških letalskih prevoznikov.
Naročil nista podala niti največja ameriška letalska prevoznika Delta in American Airlines, kar je delno tudi posledica upada prihodkov, ki so jih letalske družbe utrpele po terorističnih napadih leta 2001. Vendar pa bi se po besedah strokovnjakov nenaklonjenost domače stroke lahko spremenila, ko bodo začeli A380 redno leteti na ameriška letališča. Po uvodnem poletu bosta Airbus in Lufthansa v torek organizirala še polet v Chicago, nakar se bo letalo vrnilo v Frankfurt in nato nadaljevalo pot v Hongkong, 25. marca v Wa-shington. Serijo poletov pa bodo zaključili 28. marca z vrnitvijo v Miinchen.
Slovenci raje uporabljajo spletni brskalnik Firefox
Raba spletnega brskalnika Firefox, nad katerim bdi organizacija Mozilla, je v Sloveniji vse bolj razširjena. Sredi decembra lani je namreč ta odprtokodni brskalnik uporabljalo 29,5 odstotka obiskovalcev slovenskih spletnih strani, kar je sicer 64 odstotkov več kot januarja lani, so sporočili iz ljubljanskega ponudnika medijskih in tehnoloških rešitev za spletno oglaševanje * Iprom. Podatki analitskega podjetja XiTi pa Slovenijo po rabi Firefoxa uvrščajo celo v sam evropski vrh. Najbolj razširjen brskalnik sicer ostaja Microsoftov Internet Explorer, ki ga uporablja 67 odstotkov uporabnikov slovenskih spletnih medijev, manj kot štirje odstotki uporabnikov pa domače spletne me dije pregledujejo z drugimi brskalniki (Opera, Safari, Nestca-pe). Spletni mediji so po Ipro-movi definiciji spletne strani, ki ponujajo oglasni prostor. Ipromova analiza je bila izvedena v drugem tednu lanskega decembra s pomočjo opreme za distribucijo, poročanje in ciljanje s spletnimi oglasi Iprom AD Server, ki spremlja tudi uporabo brskalnikov. Tedenski vzorec je po standardu
IAB zajemal 521.388 obiskovalcev tistih slovenskih spletnih medijev, s katerimi Iprom sodeluje na področju spletnega oglaševanja.
Povprečen uporabnik Firefoxa je na spletu najbolj aktiven, saj na teden pregleda 37 odstotkov dokumentov več kot povprečen uporabnik Internet Ex-
plorerja in 83 odstotkov dokumentov več kot povprečen uporabnik ostalih brskalnikov, pojasnjujejo v Ipromu. Po ugotovitvah analitskega podjetja XiTi pa je Slovenija po rabi "ognjene lisičke" celo na prvem mestu v Evropi. Firefox je namreč konec novembra na slovenskem trgu brskalnikov zasedal kar 40,5-odstoten de-
lež. To tudi pomeni, da se je raba Firefoxa v Sloveniji povečala za 1,5 odstotne točke, je razvidno iz sporočila, objavljenega na spletni strani XiTi Monitor. Navedeni podatki temeljijo na študiji, ki je bila izvedena v obdobju od 20. do 26. novembra lani na 86.402 spletnih straneh, pregledanih od XiTija. Te podatke je podjetje nato primerjalo s podatki iz prejšnje raziskave, ki je bila narejena v času od 28. avgusta do 3. septembra.
Sloveniji na lestvici evropskih držav, vključenih na XiTijevo lestvico, do desetega mesta, sledijo Finska z 39,3 odstotka, Poljska (33,6 odstotka), Nemčija (33 odstotkov), Slovaška in Hrvaška (po 32,8 odstotka), Estonija (31,5 odstotka), Madžarska (31,1 odstotka), Češka (26,7 odstotka) in Grčija (25,9 odstotka).
Delež Firefoxa, vse resnejšega konkurenta Microsoftovemu Internet Explorerju, je tako novembra na evropskem trgu brskalnikov znašal 23,2 odstotka. S tem se nadaljuje postopna rast rabe tega odprtokodnega spletnega brskalnika. V aprilskem merjenju je namreč Fi-refoxov delež v Evropi znašal 19,4 odstotka, v julijskem pa 21,1 odstotka.
Imenoslovje na Slovenskem
Med imeni največ Marij in Francev, med priimki pa Novakov
Najpogostejši imeni na Slovenskem v letu 2006 sta Marija in Franc, vendar jih najdemo predvsem med starejšimi generacijami; med tistimi, ki so rojeni po letu 2000, pa je najpogostejše žensko ime Nika, moško pa Luka, so ugotovili na državnem statističnem uradu. Število imen se sicer povečuje, predvsem zaradi prevzemanja imen iz drugih kulturnih okolij in kombiniranja več imen. V zadnjem času so moderna kratka, predvsem dvozložna imena. Dne 30. junija 2006 je v Sloveniji živelo 2.008.516 prebivalcev, ki so se prepoznali po 42.889 različnih imenih (20.366 moških in 22.523 ženskih) ter 88.175 različnih priimkih. Priimka Novak in Horvat nosi več kot 10.000 oseb, priimke Krajnc, Kovačič in Zu-
pančič pa več kot 5000. Najpogostejša imena so sicer Franc, Janez, Anton, Ivan, Jožef, Marija in Ana, ki jih ima skoraj 12 odstotkov prebivalcev. Ime Marija ima v osebnih dokumentih vpisanih sedem odstotkov žensk, vendar pa je po letu 2000 uporaba tega imena močno upadla, saj se je rodilo le še 74 Marij. Priljubljenost imena Ana medtem narašča, med deklicami, rojenimi po letu 1990, jih je s takim imenom 13 odstotkov.
Med moškimi je največ Francev, vendar se jih je po letu 2000 rodilo le še 12. Najbolj popularno je bilo to ime do začetka šestdesetih let. Na drugem mestu je ime Janez, toda tudi uporaba tega imena upada, popularnejša pa je krajša oblika Jan, ki je med fantki, starimi do šest let, na drugem mestu.
Polovica vseh imen je sestavljenih iz dveh imen. Skoraj vsa so edinstvena, saj več kot štiri petine vseh kombinacij nosi samo ena oseba. Dvojno ime ima sicer približno dva odstotka prebivalcev, najbolj značilna pa so za osebe, rojene po drugi svetovni vojni, in tiste, ki so se rodile v zadnjih desetih letih. Med ženskami je najpogostejše kombinirano ime Ana Marija, med moškimi pa Žan Luka.
V zadnjem času so moderna predvsem kratka imena. V 85 letih se je povprečna dolžina ženskega imena zmanjšala za dve črki, dolžina moškega imena pa za eno. Nekatera imena, kot so Karol, Vilko, Radoslav, Hilda, Leo-poldina in Fanika, popolnoma izginjajo in se med rojenimi v samostojni Sloveniji ne pojavljajo več.
Kljub visoki gospodarski rasti
Plače v evrih zaostajajo
V Sloveniji gospodarstvo še nadalje napreduje, saj se povečujejo proizvodnja, dohodek, izvoz in tudi zmanjševanje brezposelnosti. Bruto domači proizvod države je lani dosegel 29,74 milijarde evrov, kar je bilo 14.811 evrov na prebivalca. Bil je to naj večji domači bruto proizvod, dosežen v Sloveniji v preteklih sedmih letih.
Po uvedbi evra se maloprodajne cene sicer niso občutneje povišale, vendar obstaja
neskladje med cenami, ki so pretežno na evropski ravni, torej take kot v razvitih državah članicah EU, in plačami, ki so občutno nižje. Povprečna mesečna neto plača v Sloveniji zdaj znaša 818,9 tolarjev.
NOVI	GLAVNI	UREDNIK	Andrej	Bratuž	-	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC lis^r
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 27. marca, ob 14. uri.
Ovrednotenje pristanišča
V Kopru naj bi letos pristalo več kot 70 ladij s turisti
V Kopru naj
bi letos dosegli nov uspeh pri vsestranskem ovrednotenju tamkajšnjega pristanišča. V delu, ki je namenjen potniškemu prometu, so začele pristajati prve ladje s tujimi turisti. Ladja Dalmacija, ki sprejme 300 potnikov, bo v Kopru pristajala več kot sedem mesecev enkrat na te-
den. Isto število potnikov sprejme njena sestrska ladja Arion. K velikankam sodi an-
gleška ladja Eme-rald, ki lahko na palubo sprejme 1000 turistov. V Kopru bo pristajala vsako drugo nedeljo. Še večja je 220-metrska Veendam, ki se vanjo lahko vkrca 1266 potnikov in članov posadke. V koprsko pristanišče naj bi priplula konec aprila. V turističnih organizacijah in v mestni občini Koper so s takimi tokovi in gibanji zadovoljni, saj naj bi letos na slovensko obalo prišlo skupaj okoli 50 tisoč turistov iz tujih držav, ki jih bodo pripeljale ladje.
NOVI
GLAS
Ne vrag, le sosed bo mejak?
Derbi naj predstavlja motiv za tekmovalce, ne za navijače
Kdor jih ni doživel, težko dojame čar zloglasnih slovenskih derbijev. Obračuni med ekipami, ki so odraz naše narodne manjšine, so v raznih športnih panogah in tekmovanjih zelo pogosti. Že od nekdaj so izjemno občuteni, pričakovani, napeti, včasih pa se v njih čudežno dvigneta zavzetost in celo kakovost akterjev, ki se znajo proti rojaku preleviti iz miške v tigra. Angleški termin derby se je rodil kot samostalnik, ki v športu označuje osrednjo tekmo kroga, s časom pa je dobil geografsko valenco in se torej nanaša na srečanje med ekipama iz istega mesta (na primer Milan - Inter), iz skupnega širšega območja (deželni derbi Triestina - Udine-
se), v našem primeru pa tudi med pripadnikoma iste narodne skupnosti (manjšinske). Pri splošnem padcu kvalitete naših postav v moštvenih panogah so vse večjo
težo pridobili prav derbiji, ki nekako nadomeščajo izgubljeno tekmovalno raven z drugačnim nabojem. Mogoče zveni čudno, toda nekaterim ekipam je osvoji-
tev obračuna proti sosedu eden glavnih ciljev v sezoni (v tem sicer posnemajo velike italijanske nogometne ekipe, ki so uvedle to modo). Slovenski derbi navadno spremlja teden (ali več) mrzličnega pričakovanja. Tekmeci so na primer sošolci ali službeni kolegi, na tribuni jim bodo sledili skupni prijatelji, sorodniki, ker gre za medijski dogodek v našem ozkem okolju, pa tudi vsaj ena televizijska kamera (tudi na naj nižjem igralnem nivoju), fotograf in dopisnik našega dnevnika. Stopnišče je navadno za tovrstne tekme bolj polno kot sicer, navdušenja in navijanja je več, motivacija je torej za nastopajoče podvojena. Zmago je seveda treba primemo proslaviti, poraženca pa čaka po tekmi teden (ali več) ostrih puščic v šoli ali na delovnem mestu... Skratka, četudi v tem niti ni ene prave logike, so dvoboji Slovencev s Slovenci posebej doživeti, pomemb-
TENIS
Moška B liga: Gaja - Alba 2:4.
NOGOMET
Elitna liga: Juventina - Tolmezzo 0:0, Azzanese - Vesna 0:0. Promocijska liga: Kras Koimpex - Aquileia 3:1.
1. amaterska liga: Medea - Primorec 1:2, Gradese - Primorje Interland 1:1.
2. amaterska liga: Zaule - Breg 1:2, Villa - Sovodnje 0:2, Zarja/Gaja - Fogliano 0:3.
KOŠARKA
C liga: Bor Radenska - Conegliano 73:82, Jadran Mark -Codroipo 68:69.
D liga: Goriziana - Breg Minimax 72:49, Kontovel - Drago 84:88, Sokol Ca' d'Oro prost.
ODBOJKA
Moška B2 liga: Sloga - Brenta 0:3.
Moška C liga: Soča ZBDS - Basiliano 2:3, Val Imsa - Altura 3:1. Moška D liga: Porcia - Naš prapor 3:0, Reana - 0lympia Tmedia 1:3, Sloga Televita - II Pozzo 1:3.
Ženska D liga: Bor/Breg Kmečka banka - Reana 3:1, Blu Volley - Sloga List 0:3.
ni in ostanejo dolgo časa v spominu.
Poglavje zase je dogajanje med gledalci -navijači. Svež je primer nogometnega derbija Vesna - Juventina, na ekipni ravni mogoče najvažnejšega in najbolj kvalitetnega dogodka, kar jih premoremo. Pisanih besed med pristaši enih in drugih na tribuni ni manjkalo,	žal
manjšega prerivanja tudi ne. Eni so po tekmi trdili, da se ni pripetilo nič hudega, drugi pa so bili razjarjeni, češ da so se do njih nasprotnikovi navijači obnašali sramotno in jih užalili.
Čeprav smo vsi rojaki, Slovenci, prijatelji, besednim (k sreči bolj poredko fizičnim) sporom se ne smemo preveč čuditi, saj so včasih na derbiju gledalci tako razgreti, da kar ne moreš verjeti. Kampanilizem, seveda. Boljunec proti Dolini, Trebče proti Pa-dričam... Pri že omenjenem padcu kvalitetne ravni naših ekip, pa tudi nizko zadovoljstvo, če sose-
du crkne krava.
Naj bo derbi lepa priložnost za korektno merjenje moči med prijatelji in družabnost med znanci na tribuni, bi dodali, saj slika, ki smo jo podali, ni najbolj spodbudna. In upajmo, da ne bodo prav derbiji odločali o usodi in sezonskih ciljih naših posameznih sestavov...
HC
Materinski dan v Štandrežu
Otroci z igrico in veliko torto presenetili mamice
Lepo število štandreške mladine se je v soboto, 24. marca, spomnilo svojih mamic in jim pripravilo lepo presenečenje. V skrbni režiji Alessandre Schettino in Daniele Puja so otroci pripravili prijeten prizor, v katerem je sproščeno nastopilo 43 mladih. Vsebina je povzeta iz televizijske igre na srečo, v kateri se predstavljajo
italijanske dežele. V igrici, ki sta ju sestavili omenjeni mentorici, so žrebali imena mamic, da bi jih primerno nagradili. Seveda ni šlo brez otroških nesoglasij, saj so si vsi prizadevali za svoje mamice. Pri postavitvi prizora so za scenografijo, koreografijo in tehniko poskrbeli Beatrice Cijan, Greta Zavadlav, Nikol Krpan, Roberta Marussi, Valentina
Cijan, Nikolas Danielis, Michela Manfreda, Tamara Lupin, Matej Zavadlav, Simone Lamo in David Vižintin.
Lep večer, ki je privabil v štandreško župnijsko dvorano Anton Gregorčič številne zadovoljne mamice in druge, se je končal s tradicionalnim pevskim voščilom in z dodatnim presenečenjem v spodnjih prostorih, ko so otroci prinesli veliko torto, obloženo s sočnimi jagodami. Prireditev je pripravil štandreški mladinski župnijski zbor v sodelovanju s Prosvetnim društvom Štandrež.
Šolsko tekmovanje iz angleščine
Licejci na regijski preizkušnji v Novi Gorici
Z e mnogo let se slovenski licejski pol udeležuje regijskega tekmovanja iz angleščine, ki poteka v različnih šolskih centrih po Sloveniji: v Novi Gorici, Novem
mestu, Ljubljani, Celju, Mariboru, Kopru, Murski Soboti, Kranju, Idriji in na Krškem. Tekmovanje je namenjeno izključno dijakom 3. letnika višje srednje šole,
tako se je z našega pola udeležilo sedem dijakinj: tri z družboslovnega liceja, tri z znanstveno-tehnološkega, sama pa sem se udeležila kot predstavnica klasične smeri.
Za tekmovanje so predhodno izbrani najboljši dijaki, pri katerih organizatorji ne preverjajo izključno šolskega znanja jezika, temveč tudi osebno zanimanje za izvenšolske tematike in splošno kulturo. Pomembna je vsestranska razgledanost. Mnogo dijakov, tudi z Goriškega, se je dobro odrezalo; sama sem se uvrstila na 13. mesto od 40 tekmovalcev. Tisti, ki so se uvrstili na prva mesta, so se udeležili državnega tekmovanja v Ljubljani, 24. marca 2007.
Nastopajoči iz zamejstva smo bili motivirani za udeležbo na tekmovanju, saj smo preizkusili lastno znanje in se vključili med vrstnike na sosedni strani meje.
Zame je bilo tekmovanje poseben izziv in dobra izkušnja za ugotavljanje lastnega znanja, ko sem se po objavi rezultatov lahko primerjala z ostalimi tekmovalci.
Maja Devetak
Zgodba
Nerojenka
Punčka, ki ni bila še rojena, je nenadoma začutila, da nekaj zelo močno stiska njeno telesce. Boleče je bilo. Zelo verjetno je bil za to bolečino kriv pas, ki si ga je njena mama pravkar zapenjala na svojih jeansih, ko se je pripravljala, da bo šla ven. Kljub temu da je bila Meri noseča, bila je pravzaprav v četrtem mesecu, je nosila skoraj vedno zelo ozke obleke in jeanse. Ni se ravno obnašala tako, kot se navadno obnaša bodoča mamica, ki misli na otroka pod srcem in jo skrbi, da bo njen bodoči sinček ali hčerkica čim bolje preživel ali preživela tistih devet mesecev, komora biti v njenem telesu.
Meri pa je stiskala svoj usnjeni pas tako tesno zato, da bi se zdela vitka, in morda je s takim početjem hotela tudi
skriti resnico, ki si je ni želela: imeti otroka.
Če bi bil problem samo v tem, da je Meri nosila pretesen pas, to bi bilo še najmanj. Večkrat je še nerojeni otrok iz notranjosti njenega telesa bolestno kriknil. Ta krik se je širil vsepovsod; vsi Merini sosedi so ga videli in slišali, edinole ona ga ni mogla začutiti. To se je dogajalo vsakokrat, ko so alkoholne pijače, ki jih je Meri uživala, tekle skozi njen želodec in njena jetra, da bi čim prej hranile telesce njene hčerkice. Toda otrok se je v materinem trebuhu boril z vsemi močmi svojega krhkega telesca, ki je ostajalo drobceno in kateremu mati ni dajala možnosti, da bi raslo.
Tistega dne bi Meri morala v otroško bolnišnico na ginekološki pregled. Potem ko
si je torej dobro stisnila hlače okrog pasu, je večkrat kontrolirala, če je s seboj vzela vse potrebne reči, in šla. Tri reči so bile zanjo potrebne: umazana plastična vrečka, ki jo je imela namesto torbice, določena vsota denarja, ki jo je morala absolutno imeti zato, da si kupi pijačo, ter ključ stanovanja. Vzela je ključ, ker je v zadnjih časih imela nenavadno željo, da se vrne v stanovanje, potem ko je opravila svoje »obveznosti«, in da se uleže na posteljo ter ure in ure spi.
Zanjo je bilo to nenavadno, ker je običajno raje spala zunaj, kjerkoli se
ji je zdelo primerno, včasih tudi na tleh, blizu kake cerkve.
Nerojenka se je v tistem trenutku, ko je mati odločila, da ne gre na pregled, iz obupa močno premikala in biti tam v trebuhu matere ji je postalo
pretesno. In poleg tega jo je stiskal še materin pas. Ni vedela, kaj naj bi počela. Tudi svet izven materinega telesa je vzbujal v njej strah, ki ga ni mogla obvladati. Trenutkom obupa je pa sledilo upanje, njena volja, da se bo, prej ali slej, kaj spremenilo. Hotela je priti na svet, morda tudi zato, da bi prav ona pomagala svoji materi. Do sedaj nobeni od redkih sosed, ki so se nekoliko zanimale za Meri, ni uspelo pomagati dekletu tako, da bi jo prepričala, da bi vsaj začasno, vsaj za otroka, ne pila alkoholnih pijač in da bi se zdravo hranila. Zgodilo se je, da je Meri komu kaj obljubila, a
obljube potem ni držala.
Ko je tistega dne Meri raje šla popivat, kot da bi šla h ginekologu, je sijalo prijetno pomladansko sonce. Tu pa tam je seveda lebdel na nebu kak bel oblak. Redkokdaj se dogaja, da je nebo popolnoma sinje in vedro. Kje pa! In prisotnost belih oblakov absolutno ne pomeni, da bo prišel zagotovo dež. Ko je Meri šla ven na cesto, se sploh ni brigala za vreme. Prav ničesar ni bila zmožna opazovati okrog sebe. Kaj šele, da bi opazovala bele oblake na nebu! Njena nerojenka pa bi jih opazovala. In še kako bi jih opazovala. Ogledovala bi si natančno vsak posamezen oblak in videla, da se vsak oblak stalno, nenehno spreminja in da veter nekatere razprši tako, da jih potem ni več. Tega pa ni mogla še storiti, vendar začutila je toplino sončnih žarkov, ki so prijazno božali telo njene matere.
Elena Cerkvenič
NOVI
GLAS
Izjava za javnost
Forum za Goriško o predlogu za odpoved imena "Goriška"
Forum za Goriško zavrača predlog nekaterih županov, naj se ime Goriška statistična regija zamenja z imenom Severna Primorska statistična regija, in se ne strinja, da se ime Goriška črta iz uradne rabe. Razlogov za ohranitev imena Goriška je veliko. Argumenti, ki govorijo v prid imenu Goriška, so zgodovinski, kulturni, politični, zemljepisni, cerkveni, gospodarski, simbolni in moralni. O tem obstaja obsežna literatura, kratko in jedrnato pa so stvari razložene v Enciklopediji Slovenije.
Zgodovinsko dejstvo je, da je ime Goriška veliko starejše od neavtohtonega imena Primorska. Ime za Goriško se je razvilo iz slovenskega toponima Gorica, ki se prvič omenja v pisnem zgodovinskem viru leta 1001. Gorica je dala ime dinastiji go-riških grofov, njih ozemlju - Goriški grofiji - in kasneje, po letu 1500, deželi Goriški. Leta 1751 je bila ustanovljena še Goriška škofija. Oznako Primorska, v
nemški obliki Kiistenland (Osterreichisches Kiistenland), pa je vpeljala dunajska vlada šele sredi 18. stoletja. Skoraj sočasno sta se pojavili italijanska oblika Litorale (Litorale au-striaco) in slovensko (hrvatsko) poimenovanje Avstrijsko Primorje (tudi Avstrijsko-ilirsko Primorje). V slovenski javnosti sta se rabili še obliki Primorska in Slovensko Primorje. Tako imenovano ozemlje je sredi 19. stoletja obsegalo zgodovinske dežele Goriško-Gradiško, Istro in Trst z okolico. V sodobnem pomenu besede se je samo ime Primorska uveljavilo pozno, šele v sredini 20. stoletja. Ob imenu Primorska sta v 20. stoletju obstali tudi stari pokrajinski imeni Istra in Goriška. Ime Severna primorska pa je še veliko mlajše od imena Primorska, izmišljeno je bilo šele v letih po ukinitvi Goriškega okraja. Goriški okraj je obstajal vse do leta 1962 in je bil na območju Jugoslavije zadnji odsev stare Goriške dežele.
Izmed petih imen slovenskih historičnih dežel, ki so bile sestavni del avstrijskega cesarstva, je Goriška edino po etimologiji izvorno slovensko ime. Kranjska, Koroška, Štajerska in Istra to pač niso. Našim prednikom je starost slovenskega imena Gorica in iz njega izpeljano ime za deželo Goriško dajalo pogum in moč v borbi za narodni obstoj na tem zahodnem predelu slovenskega narodnega ozemlja. V času narodnostnih soočanj od srede 19. stoletja dalje je že raba imena Gorica ali Goriška pomenila politično dejanje, ki je pričalo o narodni in demokratični zavesti Goriških Slovencev; imeni sta
legitimirali boj Slovencev za narodni obstoj. Pesnik Simon Gregorčič - goriški slavček -je še danes narodni simbol. Gorica in Goriška sta v političnem in ideološkem kontekstu sinonima, na primer v kratici TIGR. Slovenski izvor toponima Gorica in iz njega izpeljane oblike je pri narodnostnih nasprotnikih Slovencev vselej vzbujal polemične odgovore. Za vse, ki se še danes ne morejo sprijazniti, da smo na Goriškem Slovenci stali in obstali, je še posebej boleče, da je več kot dve tretjini nekdanje historične dežele Goriške
leta 1947 pripadlo Jugoslaviji in s tem tudi današnji Republiki Sloveniji.
Dediščino prednikov spoštujejo še zlasti Slovenci onstran državne meje. Ponosni so, da je Gorica še vedno tudi Gorica, da se njihova pokrajina še vedno imenuje Goriška in da se tako imenuje tudi škofija. Nič manj niso ponosni na Novo Gorico in na vse ustanove, ki z imenom Goriška pričajo o več kot tisočletni naselitvi Slovencev v Posočju. Enako ime za pokrajino na obeh straneh meje je simbol enotnosti, ki govori tudi za to, da goriških Slovencev ne morejo	ločiti najhujše
preizkušnje in da je enotni slovenski kulturni prostor na Goriškem realnost.
Izbris imena Goriška ni modro dejanje in je vredno obsodbe. Nepoznavanje dejstev ne more biti razlog za sprejemanje odločitev, ki so, predvsem zaradi narodnostnega razvoja in utrjevanja identitete Slovencev, nesprejemljive in zato tudi škodljive. Zanikanje imena Goriška je škodljivo tudi z gospodarskega stališča, ker je že sa-
mo ime Goriška blagovna znamka. Zamenjava odličnih blagovnih znamk ne povzroči le nepotrebnih stroškov zaradi zamenjave dokumentov, povzroči tudi gospodarsko škodo. Goriške češnje, goriška vina, go-riško sadje, goriška zelenjava, sončna Goriška, goriške vrtnice, goriško podnebje veljajo na trgu več kot severno primorske češnje, severno primorska vina, severno primorsko sadje, severno primorska Brda, severno primorski slavček....
Zanikanje zgodovinskih imen, zanikanje kulturne dediščine in ustvarjanje novih oznak ne more biti pravi odgovor na včasih neustrezno izraženo samovoljo in oblastiželjnost posameznih zagovornikov Nove Gorice kot središča Goriške. Novogoričani niso izmišljena vrsta ljudi. Mlado mesto so naselili predvsem Kraševci, Vipavci, ljudje s Trnovske in Banjške planote, ljudje z Liga, s Kambreške-ga in iz Kanala, Tolminci, Brici, Bovčani, Kobaridčani, Cerklja-ni in Idrijčani, torej prebivalci nekdanje zgodovinske dežele in sedanje goriške pokrajine, ki kljub razvoju in spremembam minulih let ohranja tudi za bodočnost vse svoje prvobitne značilnosti in narodno poslanstvo.
Član IO, Andrej Malnič Predsednik, mag. Boris Nemec
••J v- • »a g V
Svetovni slovenski kongres
Izjava za javnost ob tednu družine
Ob iztekajočem se Tednu družine, ki poteka od 19. do 25. marca, Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa čuti moralno in etično dolžnost, da z izjavo opozori na pomembnost družine v sedanjem svetu in vlogo, ki ga ima družina za ohranitev slovenskega naroda.
Družina je temelj vsake družbe
in vsakega naroda, tega tudi najštevilčnejši narodi na svetu ne morejo zanikati. Slovenci smo bogat in uspešen narod, zaradi svojega števila pa smo prisiljeni še toliko bolj pozorno in skrbno paziti na ta gradnik naše družbe. V preteklem letu je v javnosti in medijih veliko prahu vzdignil predstavljeni osnutek Strategije za dvig
rodnosti v Republiki Sloveniji, ki je naletel na številne očitke in nasprotovanja. Slovenska konferenca SSK želi izraziti resno zaskrbljenost nad medijskim prikazom tega delovnega gradiva, ki ga je oblikovalo Ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve na eni strani in nad pomanjkanjem konkretnih ukrepov s strani pristojnih organov na tako vitalnem področju naše države z druge strani.
Poleg Ustave, kot temeljnega dokumenta Republike Slovenije, je bilo področje družinske politike in »varovanja« družine kasneje nadgrajeno še s konk-
retnejšo »Resolucijo o temeljih oblikovanja družinske politike v Republike Sloveniji«, nazadnje pa smo bili priča še polomu »Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji«. Vsi ti dokumenti vsebujejo veliko dobrih stvari, ki pa v dejanskem življenju družine spremenijo zelo malo, saj večinoma ne doživijo svoje konkretizacije v zakonskih in podzakonskih predpisih. Prav »zloglasna« strategija vsebuje vrsto odličnih predlogov, ki pa žal samo na pripravljalnem osnutku, ki je sedaj tako ali tako umaknjen, ne koristijo nikomur.
Porabljeni čas vseh, ki so sodelovali pri pripravi raziskav, porabljeni čas strokovnih svetov pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, porabljeni denar za kupe popisanih papirjev raznih analiz in množice idej, ki bi lahko pripomogle k dvigu rodnosti, so vredne strahospoštovanja in začudenja vsesplošne slovenske javnosti. Nikar pa ne pozabimo, da namen priprave tovrstnih dokumentov leži vedno v njihovi dejanski realizaciji, saj le tako lahko vpliva na naš življenjski stil.
Slovenska konferenca SSK poziva Vlado Republike Slovenije,
da takoj začne z aktivnim javnim dialogom med skupino vladnih strokovnjakov in predstavniki nevladnih organizacij, katerega namen bi bilo iskanje predlogov za reševanje resnega problema slovenskega naroda. Ob tem pa naj Vlada zagotovi tudi začetek izvajanja ukrepov, ki krepijo razumevanje družine kot temeljne človeške vrednote in zagotavljajo družinam prijaznejšo socio-ekonomsko prihodnost.
Luka Klopčič, predsednik Danijel Starman, predsednik Komisija za odlikovanja družin pri Slovenski konferenci Slovenska konferenca SSK
Pravljična urica v Feiglovi knjižnici
Žabji kralj v pripovedi mladih dijakinj
GORIŠKI VRTILJAK
Abonma Veliki polžek
Pravljica o carju Saltanu
V letošnji sezoni se v mladinski sobi Feiglove knjižnice vrstijo pravljična srečanja za najmlajše nekoliko drugače kot prejšnja leta. Pod naslovom Povem ti pravljico so otroci od konca septembra 2006 do sedaj doživeli že enajst pravljičnih utrinkov. V čarobni svet pravljic, kjer se dogajajo prečudne stvari, je malčke popeljalo kar nekaj spretnih pravljičark, ki so izbrale in vsaka po svoje podale pravljično zgodbico iz svetovne ali do-
mače zakladnice ter tako na zabaven način približale otrokom literarne biserčke, ob katerih se je navdušilo že nešteto otroških src. Zadnje srečanje s pravljični-
mi junaki je potekalo v ponedeljek, 12. marca. Tokrat je pravljico Žabji kralj svetovno znanih bratov Grimm pripovedovala in jo z ročnimi lutkami animirala skupina dijakinj četrtega letnika pedagoške smeri slovenskega liceja A. M. Slomšek iz Trsta (Tina Sinigoi, Natalie Kofol,Terezika Schnabl, Jasna Komar). Dijakinje so igrico, opremljeno z glasbo in petjem, pripravile pod mentorstvom prof. Martine Legiša, ki že nekaj let spodbuja gledališko de-
javnost na tem liceju in je tudi tokrat primerno priredila besedilo za nastop. Odrski okvirček in lutke so dekleta sama izdelala med urami likovne vzgoje. Pri
uresničitvi tega drobnega gledališkega načrta jim je pomagal igralec Danijel Malalan z nekajurnim tečajem lepe govorice. Otroci so udobno sede na blazinicah zavzeto poslušali zgodbico, v kateri se, kot v vseh dobrih pravljicah, blešči tudi poučno sporočilo. Ob koncu so najbolj pogumni vzeli v roke vsak svojo lutkico in ob pomoči dijakinj ter njihove mentorice na kratko povzeli pravljico in zapeli pesmico. Preden so se odpravili domov, pa so gotovo segli po eni izmed mnogih ilustriranih knjig, ki jih premore Feiglova knjižnica, da bi jo doma prelistavali in prebirali ob mamici in očku ali nonotih, saj namen pravljičnih utrinkov je prav ta: knjigo približati najmlajšim.
Naslednji pravljični utrinek bo v ponedeljek, 26. marca, ob 18. uri. Toplo vabljeni otroci od 3. do 7. leta!
ne
Goriški vrtiljak, ki se v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in ob pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica letos razigrano suče že deset let in praznuje svoj prvi okrogli jubilej, se je v ponedeljek, 12. marca, v veliki dvorani KCLB, poslovil od svojih abonentov Velikih polžkov, osnovnošolcev od drugega do petega razreda iz goriškega in doberdob-skega ravnateljstva, z dvema ponovitvama četrte predstave v letošnji sezoni, in sicer gledališko-lutkovne uprizoritve Pravljica o carju Saltanu. Pravljico, polno čarobnih trenutkov in nepričakovanih zasukov, je v verzih napisal največji predstavnik ruske romantike Aleksander Sergejevič Puškin, v lepo zveneče slovenske stihe pa jo je mojstrsko prelil Oton Župančič. Veliki polžki so si jo ogledali v koprodukcijski postavitvi MiniTeatra iz Ljubljane in gledališča Novo kazalište Zagreb ARL Dubrovnik, v režiji enega izmed najbolj znanih ruskih igralcev in režiserjev, Aleksandra Anu-rova. Predstava je bila premierno uprizorjena 1.2004 in je uspešno sodelovala na domačih in tujih festivalih. Po mnenju strokovne žirije je bila najboljša lutkovna predstava na 3. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije - Gran prix 2005. Domišljijsko zelo bogate pravljične zgodbe o carju Saltanu,
o njegovem sinu, slavnem in mogočnem junaku knezu Gvidonu Saltanoviču in prekrasni carični
labodki se je Anurov lotil s sodobnim režijskim prijemom in z veliko občutljivostjo do krhkega pravljičnega sveta, v katerem se lahko zgodi vsakršno čudo, tudi to, da se iz penečih valov pojavi četa postavnih fantov in da se beli labod ob srečnem koncu spremeni v prelepo nevestico. Pri postavitvi je njegov režijski koncept skladno spremljala in dopolnjevala ruska scenografinja Ana Viktorova, ki je v dognani zamisli uresničila zelo učinkovito, pisano in funkcionalno scensko sliko ter izdelala majhne, a izrazito povedne lutke s tipičnim ruskim nadihom, ki so bile pripravne tudi za utrinek
senčnega gledališča. Kostumografinja Ana Savič Gecan pa je oblekla v elegantne obleke tri odlične izvajalce, Natašo Matjašec, Milana Stefeta in Akiro Hasegawo, ki so iz gledališke igre vešče prehajali v lutkovno in se suvereno poigravali z zajetnim besedilom, ki je občasno kar žuborelo iz njihovih ust. Glasbenik Mitja Vrhovnik Smrekar je za glasbeno spremlja-
vo izbral različne ritme in s tem še dodatno razgibal predstavo, ki jo je režiser mestoma obžaril tudi s humornim sijem.
Velika spretnost in urnost igralcev v podajanju ponavljajočih se delov vezane besede je, žal, spravila v zadrego male gledalce, še posebno tiste, ki ne obvladajo dobro slovenskega jezika, pa tudi slišnost v zadnjem delu dvorane ni bila ravno najboljša. Morda bi bili morali pravljico učitelji pred ogledom temeljiteje obdelati že v šoli, ker so ruske pripovedke vsebinsko navadno kar zapletene in težje doumljive.
ne