Sreda
Mama je prebrala v časopisu, da je neki odgovorni preskrbovalni tovariš izjavil, da so ljudje packe ter da se gredo potrošniško mrzlico, čeprav je ;kava že skoraj, skoraj, skoraj v trgovinah, nakar se je spornnila, da tudi mi nimamo 'niti zrna kofeta. To je, z dru-gimi besedami povedano, pomenilo, da sem moral takoj na teren.
Jaz osebno nimam pojma, kaj je to po-trošniška mrzlica, vem pa to, da je bilo v trgovini vse narobe, kajti so bili tam, kjer je pisalo »KAVA«, na policah zloženi zobotrebci, parket pasta in nekaj cikorije. Ko sem moja apažanja iznesel prodajalki, je rekla, naj ne zezam, ker me bo focnila. Ampak tam, kjer je bilo napisano »KAVA«, čisto zares ni bilo nobene kave.
Nato sem hočeš nočeš moral v drugo tr-govino. Tudi tam niso imeli blage veze q na-kladanju polic, saj je tudi tam lepo pisalo Kava, so pa prodajali le stalaže.
Ko sem se vrnil v domače stanovanje, je mamo zagrabila jeza. Poklicala je teto Maj-do, če ima ona kaj kofeta, pa je rekla, da ga ima in da ga je kupila v Šentvidu.
In sem moral v Šentvid. Ampak tam je bilo le še nekaj krajanov, ki so se kregali, kaj.ti je bila kava že razprodana.
Potem je mimo prišel nek občan, ki je izjavil, da je dobil informacijo o tem, da imajo kavo v Bonbonieri. In se je seveda vsa kregajoča se skupina pognala na avtobus in v avtomobile, da sem v hipu ostal sam. Po-tem sem krenil tudi jaz ter sem prišel pred Bonboniero ravno takrat, ko so se mojiznan-že naveličali kregati. Tudi tamkaj so namreč kavo že razprodali, kar je pomenilo, da je v teh časih izredno pomembno hitro in toč-no obveščanje, sicer se ljudje samo kregajo in za prazen nič letajo iz trgovine v trgovino.
Ne vem, zakaj toliko letanja: jaz imam veliko raje čaj...