Petruška: Na Dnjepru pod Hortico. — Moje pesmi.
675
Petruška:
Na Dnjepru pod Hortico.
J&ot morje razlil se je Dnjeper široki,
počasi in nehote teče v daljino,
pri zelenih se obotavlja otokih,
kot da se zagledal v neba je modrino.
Ustavili morda so gladki ga boki deklet kopajočih se tam pod kalino, mogoče pogreznil se v sen je globoki in v sanjah zre rodno svojo Ukrajino.
Najbrž se zamislil v nekdanjo je slavo svobodnih in smelih kot lev Zaporožcev, v pojezde in boje in pir njih šumeči.
Oh, davno položil poslednji je glavo, ne čuje več ruski se govor na Seči, namesto kazaka zre  Nemec iz gošče.
Moje pesmi.
JiZoje pesmi niso kot trgovci
z blagom pisanim dežele tuje,
s prazno šaro natovorjene,
da besede prave mož od njih ne čuje.
Tudi ne šume kot hrast poganski sredi neprehodne, mračne šume in ne iščejo minljive hvale ulične, fraz gromkih željne trume.
Moje pesmi jasne so, priproste kot cvetlice v gajih in na polji, v mraku, v tugi nagnejo glavice, v krasni dan so pri najboljši volji.
Kot košate, vitke, vaške lipe ljubko po domače vam šumijo, kar jim vdahnila je rodna zemlja: misli svetle, radost, tožno davorijo.