LETO IV. ŠT. 17 (162) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. APRILA 1999
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 11 24 - 6596
CENA 1500 LIR/0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
PLAMENICA SVOBODE ZA NAŠ ČAS
POLEMIČNE IZJAVE V SLOVENIJI
Iz leta v leto se ob koncu aprila in začetku maja spominjamo dveh praznikov, ki globoko segata v naše civilno in družbeno življenje sploh. To sta 25. april, dan osvoboditve, in prvi maj, praznik dela. Morda na videz nimata oba praznika veliko skupnega, vendar pa je res prav obratno. Obema je skupno človeško dostojanstvo. In to zaobjema nedvomno tudi svobodo posameznika in družbe. Zato naj posvetimo na tem mestu obema nekaj misli.
Svoboda vihra na konju, / vsa goreča, vsa bleščeča, / tla pod njo so vsa goreča, / na ognjenem zlatem konju. Tako naš Srečko Kosovel v svoji pesniški viziji. Ideal svobode je leta, stoletja in tisočletja preveval ljudi in navdihoval velika dejanja, junaška dela, z odpovedjo in žrtvijo bogatil človeška dogajanja. Od borb sužnjev za svobodo, ob bibličnih pričakovanj ob rekah Babilona za osvoboditev izpod tujega jarma vse do modernih bojev za človeško svobodo in dostojanstvo. In pri nas stare borbe proti Turkom in junaški mečki upori "za stare pravde zmago, za svobodo...'' (kot poje goriška pesnica). Vse to so si do našega časa narodi in posamezniki priborili z vztrajnostjo, trpljenjem in znojem.
Petindvajseti april pomeni danes v Italiji zmago nad nacifašizmom, nad temo diktature in brezumja. Ideologije) prežete z rasizmom in skrajnim nacionalizmom, so tedaj propadle. Upali smo, da za zmeraj. Vendar pa se danes spet kažejo v drugačni preobleki s preganjanjem in etničnim čiščenjem celih ozemelj in tisočev in tisočev preganjanih in deportiranih. Ali bo temu kdaj konec? In ne nazadnje smo prav Slovenci, zlasti na Primorskem, plačali velikanski krvni davek v boju proti fašizmu, v boju za svobodo našega slovenskega naroda na skrajnem zahodnem narodnem ozemlju. Vsem nedolžnim žrtvam gre danes naša globoka zahvala.
Pred nami je tudi prvi maj, mednarodni praznik dela. Tudi to kaže na obrambo človekovega dostojanstva in svobode. Delo je namreč dejavnik, ki nas osvobaja (ne v smislu nacističnih taborišč - kot so cinično pisali na vhodnih vratih od Dachaua do Auschvvitza!). Delo namreč nudi človeku vsestransko samostojnost in mu s tem daje enakopraven položaj v družbi, zlasti danes. Zato je tudi praznovanje praznika dela pravzaprav le dolžen spomin in opomin celomi družbi oz. državi, da primerno poskrbi ta za zaposlitev svojih državljanov.
Kaj pa danes? Huda vojna kriza na Balkanu je v marsičem zamajala vero in zaupanje v napredek in razvoj človeštva. Težke krivice, preganjanje manjšin in praktičen izgon z lastne zemlje - vse to je vrglo močno senco na današnjo stvarnost. Borba za svobodo pa je vseeno živa in aktualna. Italijanski filozof Benedetto Croce je zapisal, da svobodoljubno pojmovanje ni za strahopetneže, lenuhe in mirovnike, temveč želi izraziti hotenja in dejanja pogumnih in vztrajnih duhov, ki so obenem bojeviti in velikodušni, s pogledom, uprtim v napredek človeštva, zavedajoči se njegovih muk in njegove zgodovine" (Etika in politika). In vse to velja gotovo tudi za naš čas.
ANDREJ BRATUŽ
KOSOVO KOT ZRELOSTNI IZPIT ZAHODA
|I3| prvih dneh natovskega bombardiranja Srbije so me skrajno razočarala stališča tistih slovenskih politikov, ki so poskušali umirjati javnost z uspavalnimi (zavajajočimi) izjavami kot npr., "da našega zračnega prostora ne preleta veliko avionov", "in če ga že preletajo, to še ne pomeni, da gre za bombnike," pa "da nismo neposredno vključeni v dogajanja na Kosovu" ipd. V tem trenutku smo bili podobni tistim Italijanom, ki so že
prve dni spopadov poskušali jahati oba konja hkrati, to je natovskega in srbskega. In si še danes na veliko prodajajo meglo, ko dlakocepijo o tem, kako naj bi njihova letala “ne bila vključena v vojne akcije" oz. "kako naj bi zgolj varovala v zraku zavezniške bombnike", ali kar "italijanske vojake v Albaniji in Makedoniji proti morebitnim srbskim vpadom prek meje" itn. To stanje duha naših sosedov je najbolje označil sam nekdanji predsednik italijanske republike
Francesco Cossiga, ko je dejal, da smo spet priča enemu izmed "tradicionalnih italijanskih preokretov" (“uri tradi-zionale voltafaccia italico"). Pri tem je še jedko pripomnil, da je dostojanstvo države vendarle nekaj več vredno od strankarskih računov.
Zavedam se povsem, da je bila odločitev slovenske vlade, da se z dovoljenjem preletov slovenskega zračnega prostora posredno vključi v vojni napad, težka in da je to tudi za nas, preproste ljudi, huda dilema. Vendar, če je že bila neka odločitev sprejeta, bodimo pokončni in jo dosledno branimo. Tudi če bi se kasneje izkazala za napačno. Celo hrvaška oblast, ki je s svojim pristankom na prelete svojega zračnega prostora mnogo več tvegala kot mi, v gospodarskem in vojaškem pogledu, je zmogla več pokončnosti in poštenosti do svojih ljudi. Kajti v samem saboru (parlamentu), pred očmi TV kamer in drugih medijev, so
MILAN GREGORIČ
njeni predstavniki že prve dni bombardiranja jasno in glasno povedali, da podpirajo te napade in da so se z dovolitvijo preletov posredno vključili v vojni spopad.
Danes nam je bolj ali manj vsem jasno, da je bila odločitev NATA, prvič, skrajno kočljiva, tako v etičnem kot tudi mednarodnopravnem pogledu in, seveda, tudi polna velikih tveganj. Kdor se namreč odloča, da bo na nasilje odgovoril s silo, in tudi tisti, ki na tiho pristajamo, smo “krivi na neki globlji ravni svetega...", kot je pojasnjeval v Delu (10.4.99) dr. Tine Hribar. Oziroma se pregrešimo zoper "svetost življenja". Vendar je to počel tudi Miloševič s svojim genocidnim etničnim čiščenjem, že na Elrvaškem in v Bosni, in to na mnogo bolj okruten način. Poleg tega je bilo njegovo zlo prvotno in izvirno, saj ga ni nihče pred tem izzival.
........ STRAN	2
ZA SOOČANJE Z MANJŠINO
KDO SE BOJI OSIMA IN 'INTERNACIONALIZACIJE...'1
ALOJZ TUL
Potem ko je konec januarja potekel rok za predložitev popravkov in dopolnil k Ma-sellijevemu osnutku za zaščito slovenske manjšine v Italiji, smo pričakovali razpravo v komisiji poslanske zbornice za ustavna vprašanja in nato v sami zbornici za dokončno odobritev zakona. Konec februarja pa so začele pronicati v javnost neuradne vesti, da zaradi "prenatrpanosti"
dnevnega reda omenjena komisija ne bo utegnila razpravljati o zaščitnem zakonu. Nastal je tako zaskrbljujoč zastoj, ki je upravičeno vznemiril slovensko manjšino. Naknadno je prišlo na dan, da je glavni vzrok za zastoj nesoglasje med stališči glavnih vladnih strank glede vsebine zaščitnega zakona, in to zlasti v luči zadnjih predloženih popravkov. Pri tem so nekateri omenjali zlasti omejevalna stališča predstavnikov Ljudske stranke.
Kot znano, je stranka Slovenske skupnosti o tem zaskrbljujočem zastoju obvestila vse merodajne politične kroge v Sloveniji na posebni tiskovni konferenci minulega 10. marca v Ljubljani. Na ta "klic v sili" se je z izredno občutljivostjo nemudoma odzvala komisija Državnega zbora (parlamenta) za Slovence v svetu in v zamejstvu, ki je že 19. marca soglasno oblikovala prvi predlog izjave v podporo zahte-
ČETRTEK 29. APRILA 1999
vi slovenske manjšine v Italiji. Z obliko in vsebino gornje izjave pa se ni v celoti strinjala slovenska vlada, ki je prek državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu Franca Jurija (sicer pripadnika italijanske manjšine v Sloveniji) posredovala svoje pridržke na naslednji seji komisije. Slednji je namreč dejal, da vlada nasprotuje omenjanju Osimskih sporazumov in zagovarjanju zahteve po internacionalizaciji vprašanja. Od prisotnih predstavnikov manjšine se je proti "internacionalizaciji" izjavil Rudi Pavšič v imenu SKGZ.
——— STRAN 2
Naše bralce in ljudi dobre volje pozivamo, naj po svojih močeh pomagajo trpečim in preganjanim s Kosova.
POMAGAJMO TRPEČIM IN PREGANJANIM!
Pl	Erika Jazbar / intervju MARINO VERTOVEC	Pl	KRITIČNO STANJE GLASBENE MATICE
Pl	| IZ PAPEŽEVEGA PISMA UMETNIKOM		Harjet Dornik "DANES BO POJELA KIN'J'ŠTRA"
	VELIK USPEH ZBORA HRAST		Marjan Drobež SLOVENIJA BLIŽE ZVEZI NATO
m	! Jurij Paljk POSVET O JANEZU SVETOKRIŠKEM		VOJNA HUD UDAREC GOSPODARSTVU
	Marko Tavčar OB STOLETNICI ZBORA SVEČENIKOV...		Igor Cotič / pogovor FRANKO BAGON O USPEHIH OLYMPIE
Darove v denarju sprejema tudi naša u-prava, ki bo poskrbela, da bodo prispevke nemudoma prejele pristojne ustanove m dobrodelne organizacije.
NOVI GLAS
2
ČETRTEK 29. APRILA 1999
SVET OKROG NAS
S 1. STRANI
KOSOVO KOT ZRELOSTNI IZPIT
Zato je sila, ki poskuša zaustaviti to prvinsko zlo, tudi po mnenju dr. Hribarja "u-pravičena" in manjše zlo od genocidnega etničnega čiščenja. Končno smo dolga leta zmajevali z glavo in se spraševali, ali res ni nikogar na svetu, ki bi zaustavil balkanskega krvnika. In ta nekdo se je končno našel. Njegov odgovor, ki zanesljivo ni idealen način reševanja mednarodnih odnosov oz. sporov, je sedaj tu in je tak, kot je. Ob dopuščanju kakega zadržka glede tega, ali so bila uporabljena res vsa sredstva, da bi se preprečil tak razplet, soglašam z dr. Hribarjem, da v določenem trenutku "tretje (onkrajne) pozicije ni bilo več". Kajti, ali zločin
obsodiš in ga poskušaš preprečiti ali pa nanj (tiho) pristaneš. Pri tem bi še dodal,
(daje tudi tokrat protestantski j svet reševal čast Zahoda (in Evrope). Brez odločne Amerike in Velike Britanije namreč bi se natovska druščina že razletela in kosovska akcija spridila v kak nov gnil kompromis ali celo v novo nagrado krvniku. Ugovori o enostranskem preceden-ičnem kršenju suverenosti neke države s strani NATA in ! posledicah, ki bi jih to lahko imelo za povojno mednarodno ureditev, sicer zvenijo dokaj prepričljivo, vendar j prinaša nov čas nove poglede tudi na problematiko suverenosti. Nekdanji avstrijski zunanji minister Alois Mock
je na vprašanje (Mag 7.4. 1999), ali je pomembnejše načelo spoštovanja človekovih pravic ali načelo suverenosti, brez oklevanja odgovoril: "Človekove pravice,
| brez dvoma!" Podobno je v Delu razmišljal tudi dr. Hri-. bar, in sicer, "da so človeko-ive pravice, katerih prva je pravica do življenja, pred kolektivno državno suverenostjo". Seveda se ta zgodba ne more končati s Kosovim. Tu i so še Palestinci, Kurdi in vrsta drugih ljudstev in manjšin, ki so jim kršene take ali drugačne osnovne človekove pravice, tudi ob tihem pristajanju Zahoda in tudi v na-I ši neposredni bližini. Lahko I bi torej rekli, da po Kosovem ' ne bo moglo biti nič več tako, kot je bilo, oziroma da je Kosovo in vse, kar bo še iza njim sledilo, zrelostni iz-! pit, na katerem bo Zahod stal - ali padel.
S 1. STRANI
KDO SE BOJI OSIMA...
Potem ko je parlamentarna komisija na pripombe vlade nekoliko popravila prvotno besedilo svoje izjave, je o njej prvega aprila razpravljal Državni zbor in jo po izostreni razpravi soglasno osvojil. Pomembno je, da parlament ni sprejel vladne zahteve, naj se o izjavi ne o-menjajo Osimski sporazumi. Glede internacionalizacije pa je bil sprejet dodatni sklep: "Državni zbor Republike Slovenije poziva vlado Republike Slovenije, da mu v roku enega meseca posreduje natančno informacijo o možnostih za obravnavo vprašanja zaščite slovenske manjšine v Italiji v okviru mednarodnih institucij."
ODMEVI IN OCENE
Slovenska manjšina v Italiji je nadvse pozitivno ocenila soglasno sprejetje Deklaracije o podpori uveljavljanju njene zaščite. Brez pretiravanja lahko trdimo, da je tokrat slovenski parlament
pokazal državniško držo, kar se je doslej malokrat zgodilo glede manjšinskega vpra-I sanja.
Pri tem pa si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, čemu takšni pridržki sloven-; ske vlade glede omenjanja Osimskih sporazumov in namiga na internacionalizacijo vprašanja. Če se manjšina in matična domovina odrečeta Osimu in vsakršnemu omenjanju tako imenovane "internacionalizacije", potem pa se nimamo več na kaj sklicevati, kvečjemu samo | na "dobro voljo" italijanske ! države, ki jo preizkušamo že nad petdeset let.
Nihče, ki je v dobri veri,
; si ne želi, da bi se vprašanje : zaščite Slovencev v Italiji internacionaliziralo, ker poznamo zgodbo hlapca jerneja o iskanju pravice. Če pa država ni sposobna ali ne želi j vprašanja zaključiti, je prav, da je o tem stvarno seznanjena mednarodna javnost.
Ne samo država Slovenija, tudi manjšina sama ima določene možnosti za nastopanje v tem smislu. V danih razmerah bi to lahko bila naknadna spodbuda Rimu. Vsi namreč dobro vemo, da je Italija deležna največ opominov s strani evropskih institucij glede uresničevanja sprejetih obveznosti.
Po drugi strani pa se predstavniki italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški ob vsaki priložnosti ne pozabijo sklicevati na posebni statut in Osimo.
Doslej nismo zabeležili kakih vidnih odmevov v Italiji na sprejetje omenjene deklaracije slovenskega parlamenta. Tako sredstva javnega obveščanja kot vladna ministrstva so očitno zaposlena z notranjimi polemikami in vpletenostjo v vojna dogajanja na Balkanu. Kljub temu smo prepričani, da so pristojni vladni organi izčrpno obveščeni o stališču slovenskega parlamenta glede zakonske ureditve slovenske manjšine v Italiji.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO IICIŠA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN RECISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC
LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,	PC
INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 1064749T CENA OGLASOV: l>0 DOGOVORU
Z MINISTRSKEGA STOLČKA V ZAPOR
Podtajnik v zakladnem ministrstvu Cusumano, ki je doma iz Catanie na Siciliji, je bil aretiran, ker je osumljen, da je ob pomembni javni dražbi posredno sodeloval z mafijo. Cusumano ni član parlamenta in ga zato ne varuje imuniteta. Zakladni minister Ciam-pi gaje razrešil dolžnosti podtajnika, ne da bi čakal na ukrepanje vlade. Taje seveda pod-tajnikovo razrešitev potrdila. Skupno s Cusumanom se je v zaporu znašel deželni odbornik Castiglione, prav tako Sicilijanec, medtem ko pristojni državni pravdnik zahteva a-retacijo tudi za sen. Firrarella. Vsi trije pripadajo stranki UDR,
ki jo je bil ustanovil bivši predsednik republike Cossiga, a se je z njo kmalu razšel. UDR združuje predvsem disidente iz drugih italijanskih političnih strank.
"Akcija čistih rok" se torej nadaljuje in vse kaže, da se korupcija v Italiji še dalje bohoti. Nastop sodne oblasti je ni zatrl. Kot je javno izjavil predstavnik sodstva, so bile v zadnjih letih na Siciliji razpisane tri velike javne dražbe v vrednosti mnogih milijard lir. V vseh treh primerih pa je moralo nastopiti sodstvo, kar pomeni, da je korupcija že del sistema.
RAHLI ZNAKI SAMOKRITIKE?
Medtem ko se bombardiranje Srbije in Kosova nadaljuje z nezmanjšano silo in postaja vprašanje beguncev s Kosova čedalje bolj kočljivo, obstajajo rahli znaki, po katerih bi se morda lahko sklepalo, da mislijo Srbi sami obračunati s svojim diktatorskim režimom. Znak v tej smeri je gotovo pismo, ki gaje podpisalo 27 srbskih intelektualcev. Slednji namreč poleg prekinitve bombardiranja zahtevajo tudi konec etničnega čiščenja na Kosovu. Pomembno novost pomeni tudi javni nastop podpredsednika srbske vlade Vuka Draškoviča, ki je javno izjavil, da se strinja s prisotnostjo mirovnih silOZN na Kosovu, ob katerih bi lahko bile
tudi sile Atlantske zveze. Draš-kovič je hkrati pozval Miloševiča, naj se ne laže, kar zadeva NATO. To pomeni, da vsaj posredno priznava, da zahod-1 no zavezništvo ne more izgubiti vojne s Srbijo oz. zZR Ju-1 goslavijo. Zanimivo je, da Miloševič na takšna izvajanja molči kot grob. Zato nekateri ! opazovalci celo menijo, da gre za dogovorjeno igro med srb-j skima politikoma. Miloševič ; je v zadnjih dneh celo poostril nadzorstvo nad celotno informativno službo. Odslej ne bo več neporednih televizijskih prenosov, vojaška oblast pa bo nadzorovala pisanje tujih časnikarjev, kolikor jih pač še je ostalo na ozemlju Srbije.
SRAMOTA!
Iz dnevnega tiska smo izvedeli, da je deželna vlada Furlanije-Julijske krajine pred dnevi sprejela v službo pet poklicnih časnikarjev, kar je v skladu z njenim ustreznim razpisom. Objavil ga je lani dnevni tisk.
Vemo, da se je na ta razpis odzvalo tudi nekaj slovenskih zamejskih poklicnih časnikarjev in da je njihove prošnje z ustreznimi listinami preučila posebna komisija, ki jo je bila imenovala deželna vlada.
Po pravici povemo, kako smo bili trdno prepričani, da bo deželna vlada resno vzela v pretres tudi prošnje, ki so jih vložili naši kolegi, ki pripadajo slovenski narodni skupnosti, in od petih mest vsaj dve dodelili slovenskim prosilcem. Tako ravnanje ne bi bilo le v skladu z zdravo pametjo in z resničnimi potrebami same deželne uprave, temveč tudi v skladu z načeli morale, kakršno sprejema omikani svet.
Sklep deželne vlade pa smemo upravičeno smatrati za novo klofuto, ki smo jo prejeli kot narodna manjšina. Nič čudnega ni, če v tem vidimo otipljiv znak politike, ki na daljši rok vodi v "končno rešitev" slovenskega manj-šinjskega vprašanja v Italiji, in sicer v smislu Hitlerjeve "Endlosung".
Proti novi žalitvi in novemu sramotenju odločno protestiramo in svojim kolegom, ki so bili tako grobo užaljeni v svojem dostojanstvu, izrekamo vso svojo solidarnost. (DL)
POVEIMO NAGLAS
JANEZ POVSE
V SVETU JE DOVOLJ PROSTORA ZA VSE
V kolikor pogledamo nazaj skozi čas, bomo vedno našli večvredne narode, ki naj bi imeli večje pravice. Vedno je bilo mogoče za navedeno večvrednost najti razloge vseh vrst. In vedno je zato slej ko prej izbruhnilo sovraštvo, uveljavitev tako imenovanega močnejšega nad šibkejšim. Upravičeno smo upali, da je takšni logiki že zdavnaj odbila zadnja ura. Toda spet se je pokazalo, kako globoke so korenine zla, ki seje nestrpnost in celo ne prenese več bližine drugega naroda. Nasilje na Balkanu ni torej nič novega, žal porogljivo posnema dogodke iz ne tako oddaljene zgodovine.
Ob vsem tem je nujno dvigniti glas: za vse narode in za vse posameznike je na tem svetu dovolj prostora. Ko bi bilo na zemeljski krogli še enkrat več narodov in trikrat več posameznikov, za vse bi bilo dovolj prostora. Seveda v luči in v pogledu ljubezni. Ljubezen odpisa neskončne prostore vsem in vsakomur. Ljubezen stori, da narodi nikdar ne morejo biti drug drugemu napoti ali celo v nadlego. Prav tako si posamezniki niso napoti, ne jemljejo prostora drug drugemu, ne morejo biti drug drugemu grožnja. Tako pravi in deluje ljubezen, seveda iskrena ljubezen in ne tista na papirju. Ljubezen se torej veseli bližnjega naroda in bližnjih posameznikov in njeno veselje podarja srečen prostor vsem.
Za vse narode in posameznike je na tem svetu zagotovo dovolj prostora. Sovraštvo ne
I misli tako. Ko se vcepi v človekovo srce, je pro-štora premalo. Sosednji narod postane nadležen, naj bi bil preveč razširjen, utesnjuje, ogro-i ža. Bližnji posameznik mi menda odvzema dnevno svetlobo, se polašča mojih pravic, me torej ogroža. Sovraštvo mi daje pravico, da se zoper bližnjega borim brez milosti. Strašna | je logika sovraštva, še strašnejši je njegov namen: spreti ljudi in narode med seboj, da bi ! se še močneje sovražili. Sovražili do uničenja.
Toda za vse narode in posameznike je na 1 tem svetu dovolj prostora. To je enkraten ču-j dež ljubezni. Kjer bi narodi in posamezniki lahko dušili drug drugega, tam se odprejo sve-| tli in brezmejni prostori. To je čudež ljubezni: na istem prostoru, ki ga je sovraštvo spremenilo v boj enega proti drugemu, na istem prostoru si lahko isti ljudje prostor in svobodo podarjajo. Izjemno poučen je torej boj med ljubeznijo in sovraštvom. Izjemno poučen zato, ker je v zgodbi človeštva v bistvu vse odvisno od tega, ali prevlada ljubezen ali sovraštvo. Zdi se, da je temeljno človekovo poslanstvo v tem, da vedno znova prepozna obraz ljubezni in obraz sovraštva in se odloči za ljubezen. To se pravi za priznanje enako-I vrednosti vsem narodom in vsem posameznikom brez izjeme. Tedaj se prostori v svetlobi razširijo, ljubezen se okrepi, vedno nevarno i sovraštvo pa izgubi svojo moč.
AKTUALNO
NTERVJU / MARINO VERTOVEC
MED BENEŠKIMI SLOVENCI
ERIKA JAZBAR
Preden se lotimo specifičnih tematik, bi radi kaj izvedeli o vaši življenjski poti...
Začel bom kar običajno. Rodil sem sevVidmu, mama je bilaizBar-kovelj in oče iz Vipavske doline; življenjske okoliščine oz. delovne razmere so ju privedle do tega, da sta se preselila v Videm. Oče je med drugim pisal tudi za časopis£c//nosf in bil zaveden narodnjak, zato so ga premestili na prefekturo v Videm že leta 1923, medtem ko se je mama preselila leta 1930. Leta 1938 sta se srečala na vlaku, ko sta hodila na pollegalna srečanja, ki so jih prirejali v Gorici, spoznala pa sta se, ker je mama opazila, da je oče na vlaku prebi ral Slovenca, in sta se tako vpletla v pogovor. V Vidmu sem opravil šole do mature na znanstvenem liceju. Obiskoval sem seveda italijanske šole, saj v videmski pokrajini ne poznamo državnih šol s slovenskim učnim jezikom; edina šolska struktura v naši pokrajini, kjer je slovenski jezik enakopraven italijanskemu, je zasebna dvojezična šola v Spetru, ki pa zaenkrat sega le do osnovne šole. Po maturi sem se vpisal na fakulteto za politične vede v Trstu, kjer sem diplomiral z disertacijo o nacionalnosti in politični misli P.S. Mancinija. Še pred diplomo sem začel poučevati. Temu sem posvetil kar 34 let; če me torej kdo vpraša za definicijo, bi rekel, da sem predvsem pedagog. Poučeval sem po raznih šolah, najprej v Čedadu, nato v Vidmu na zavodu Malignani in na poklicnem zavodu B. Strineher. Upokojil sem se leta 1995.
Sočasno s svojim pedagoškim delom pa ste bili zelo aktivni na družbeno-kultumem področju kot pobudnik in soorganizator pomembnih srečanj in pobud.
V Vidmu sem doraščal v zavedni slovenski družini, zato mi je bilo narodnostno vprašanje vedno pri srcu in sem se zanj vedno zanimal. Moram pa povedati, da, ko sem spoznal Izidorja Predana-Doriča in Firmina Mariniga, s katerim sva bila dolga leta kolega na šoli, sem se tesneje približal beneški družbeni stvarnosti; resno sem začel zahajati v Čedad oz. Nadiške doline na razne večere, seminarje ipd. Konkretneje pa sem začel s sodelovanjem oz. soorganizacijo pobud ob ustanovitvi tednika Novi Matajur. S posebnim elanom sem se posvetil Beneški Sloveniji ob potresu, ki je hudo Prizadel Furlanijo leta 1976, takrat sem se približal tudi beneškemu pet-najstdnevniku Dom in večkrat sodeloval z domačimi duhovniki.
V nedeljo, 18. aprila, je bila na Trčmunu v Slovenski Benečiji posebno slovesna nedelja. Beneški kulturni delavci, ki se zbirajo pri Kulturnem društvu Ivan Trinko, so namreč pripravili zanimivo in pomembno srečanje, katerega namen je bil predstaviti širši publiki del glasbenega opusa narodnega buditelja, po katerem nosi društvo ime. O tem in še o marsičem drugem smo se pogovorili s profesorjem Marinom Vertovcem, predsednikom omenjenega društva ter vsestranskim družbeno-kulturnim delavcem, poznavalcem in raziskovalcem slovenske stvarnosti, ki živi v videmski pokrajini. Nekoliko bolj diskretno pa bi radi obenem poudarili, da je profesor Vertovec 17. aprila praznoval okrogel življenjski jubilej, za katerega mu iz srca čestitamo. Ko smo ga obiskali na domu v Vidmu, nas je sprejela njegova žena Grazia, Italijanka, ki se je odlično naučila slovenski jezik. Sam prof. Vertovec pa je svoje znanje slovenščine izpopolnjeval na seminarjih v Gorici pa tudi v Ljubljani.
nekatera dela in naslovi. Prof. Vertovec je priznan prevajalec; povejmo samo, da je poskrbel za italijansko izdajo monografije Milana Pahorja o bančnih zavodih v Trstu, kar je bilo po obsegu in tematiki nedvomno odgovorno in naporno delo. Zelo rad prevaja tudi umetniška besedila, v Mostu so npr. izšli v nadaljevanjih Rožančevi Hudodelci, poskrbel pa je tudi za antologijo novejše slovenske poezije v italijanskem jeziku. Raziskoval je za Slori, pripravil je odmeven niz oddaj o slovenski stvarnosti in zgodovini Beneške Slovenije za Radio Trst A v slovenščini ter za Radio Koper v italijanščini, posredoval je prispevke o naši zemlji za najrazličnejše italijanske, slovenske in furlanske revije, zbornike in knjige. Ne nazadnje pa ne gre spregledati njegovega delovanja v sklopu Kulturnega društva Ivan Trinko, o katerem bo sam spregovoril.
Profesor Vertovec spada med tiste gospode po duhu, ki sledijo reku lastna hvala, cena mala". O njego-vern raziskovalnem delu bomo zato spregovorili kar sami, kajti na naše vprašanje je odgovoril: “Kaj pa bom našteval', saj bi se vsega ne spomnil; kar napišite, da prevajam iz slovenskega jezika v italijanskega in sem sodeloval pri nekaterih raziskavah oz. publikacijah." Greva v "nje-govo" sobo, kjer ima nabito polno knjižnico in vse možne časopise in revije; postopoma le pridejo na dan
Kaj bi povedali o smernicah tega društva?
Kulturno društvo Ivan Trinko mi je bilo vedno pri srcu, saj je odražalo tudi moje gledanje in pristop h kulturnemu udejstvovanju pri nas. Od vsega začetka sem hodil na srečanja in pobude, ki jih je društvo prirejalo; začel sem sodelovati. Od sodelavca pa sem leta 1991 postal predsednik, kar sem še danes, saj so me na zadnjem občnem zboru pred kratkim potrdili. O smernicah našega društva je bilo že veliko napisanega in povedanega. Zelo sintetično bi rekel, da želimo nuditi iz-i ložbeno okno širše slovenske kulturne ponudbe, naši sogovorniki pa j so Furlani oz. italijanski sodržavlja-' ni. Med temelje našega delovanja spadata nedvomno obmejno sode-
lovanje in spoznavanje, pri tem pa igramo tudi povezovalno vlogo med različnimi skupnostmi, ki bogatijo naše zgodovinsko bogato obmejno območje. Ob vsem tem si seveda prizadevamo, da bi se naš beneški človek vživel v širši kulturni prostor in se čutil del le-tega. Radi bi namreč odpravili občutek manjvrednosti, ki ga je slovenskemu človeku v videmski pokrajini prinesla stoletna poniževalna politika.
Kako uresničujete omenjene smernice? Delovanje društva lahko razdelimo na več ravni. Najprej bi spregovoril o Trinkovem koledarju, ki je postal danes že prava publikacija. V njem namreč objavljamo ob koledarskem delu pomembne prispevke o naši zemlji, kulturi, naravi, človeku, nemajhno vlogo pa dajemo domačemu dialektu v delu Naša beseda, kjer lahko preberete zanimiva besedila naših beneških ustvarjalcev. Glede publicistične dejavnosti smo precej aktivni, saj smo doslej precej objavili, letos npr. zanimiv priročnik z naslovom Stoji, stoji lipica, o katerem ste že poročali v vašem časopisu. Za leto 2001 pa pripravljamo novo izdajo izvrstne Da-pitove bibliografije o Beneški Sloveniji, ki je izšla pred nekaj leti. Med običajne oblike delovanja pa se vključujejo večeri oz. srečanja, ki jih prirejamo pri nas v Benečiji in širše v zamejstvu, našo kulturno stvarnost predstavljamo tudi v Sloveniji ter v italijanskem okolju. Pri vsem tem si prizadevamo, da bi nas sogovornik spoznal, da bi navezali pomembne prijateljske stike z različnimi ali tudi sličnimi protagonisti. Zelo pogosto soorganiziramo nize iniciativ in srečanj. Naše društvo deluje na kulturnem področju, vendar kulturo dojemamo v najširšem pomenu, ki ga ima beseda.
K D Ivan Trinko je nastalo 2. oktobra 1955; v teh desetletjih se je moralo soočati z različnimi družbenimi, političnimi in seveda kulturnimi preobrati.
Kako se je spremenilo delovanje društva?
Ko sem začel zahajati v Benečijo na srečanja, ki jih je prirejalo društvo, sem spoznal, da je bilo tam več I predavanj in pobudnih srečanj, saj so ljudje sami spraševali po njih;
| bila so večinoma zanimiva in uspešna, saj so odgovarjala potrebam in zahtevam našega človeka. Danes se i je stvarnost precej spremenila, za podobne pobude ni velikega zanimanja, zato smo bili primorani se nekako usmeriti tudi drugam. V zadnjih letih se naše društvo raje vklju-
čuje v širše projekte, gostuje potujoče razstave, prireja večere proze in predstavitve publikacij. Pri vsem tem pa ostajamo zvesti svojim smernicam, in sicer delujemo v prid povezovanju in medsebojnemu spoznavanju na obmejnem območju. Priznati moram, da imamo posebno dobre odnose z občino Brda, saj smo tudi v tej sezoni sodelovali s predstavitvenimi večeri. V letošnji sezoni smo konkretizirali omenjene smernice. Ne bi suhoparno našteval vseh pobud, tečajev in manjših srečanj, rad bi le omenil literarna večera, ki smo ju priredili na zavodu Malignani z Markom Kravosom in Miranom Košuto. Namenjena sta bila italijanski publiki in mislim, da sta bila precej uspešna. Da ne bom pozabil: v sklopu društva Ivan Trinko deluje tudi precej bogata knjižnica, ki je seveda odprta vsem, pred kratkim pa smo vse gradivo informatizirali. Prirejamo pa tudi tečaje slovenskega jezika in kulture.
Za poseben podvig pa sle poskrbeli tudi novembra oz. decembra lani s koncertoma Trinkove nabožne glasbe, v nedeljo, 18. t.m, pa ste odmevno manifestacijo obogatili še z nekaterimi drugimi novostmi...
Drži. Koncerta se vključujeta v projekt Ivan Trinko-glasbenik, s katerim želimo predstaviti širši publiki manj znano plat beneškega narodnega buditelja. Iniciativo uresničujemo v sodelovanju s tržaško skupino Gallus Consort, ki izvaja omenjena dela. Projekt Ivan Trinko-glasbenik predvideva več koncertov v izvedbi omenjenega ansambla, študijo o Trinkovem skladateljskem delu, ki bo predvidoma izšla še to leto, in izdajo CD-plošče s sedemnajstimi Trinkovimi deli, ki smo jih predstavili na srečanju. Zgoščenka in omenjene pobude pa so posvečene obeležju 45. obletnice Trinkove smrti, ki bo junija letos. Ne nazadnje spada med poglavitne smernice našega kulturnega društva tudi raziskovalno delo, ki je usmerjeno v spoznavanje in odkrivanje raznolike osebnosti, po kateri nosi ime naše društvo. Glasbeno delo Ivana Trinka je bilo doslej deležno majhne pozornosti; Ivan Trinko se je posvečal predvsem pisanju cerkvene glasbe, ukvarjal pa se je tudi z glasbeno publicistiko in kritiko. Svoje skladbe je pisal na slovenska, latinska in italijanska besedila. Večina Trinkovih glasbenih del je v rokopisu. Dekliški zavod Nobili dimes-se v Vidmu, kjer je Trinko pastoralno deloval vrsto let, hrani nad petdeset skladb za ženske glasove s spremljavo instrumenta na latinska in italijanska besedila.
Nazadnje spregovoriva o tečajih slovenskega jezika, ki jih že deset let vodite na tehničnem zavodu Malignani v Vidmu. Tečaje prirejamo v sodelovanju z zavodom in dvojezično šolo v Špetru že deseto leto. "Videmska zgodba" pa se je začela nekaj let prej v sklopu sodelovanja med videmskim zavodom in novogoriškim Branko Belih; kasneje je prišlo med omenjenima šolama tudi do pobratenja. Posebno tesne odnose s slovensko stvarnostjo pa je zavod Malignani navezal po potresu, ki je pri-
zadel Furlanijo. Takrat so številni slovenski strokovnjaki prihajali v naše kraje oz. na razne inštitute, da bi pomagali prizadetim in naučili novih prijemov v popotresni gradnji. Stiki so se takrat razširili še na druge ustanove v Sloveniji, na univerzo in še posebej na inštitut Jožef Stefan. Furlanska in italijanska družba prihaja takrat v neposreden stik s Slovenijo, z njeno tehniko in posredno tudi s kulturo. Spletle so se pomembne vezi in takratni ravnatelj zavoda je predlagal, da bi na šoli organizirali interni tečaj slovenskega jezika. Iz tega so se nato leta 1989 razvili tečaji, ki trajajo še danes.
Kako bi ocenili tečajnike, ki so se zvrstili v teh letih?
Rekel bi, da se je v tem razdobju zvrstilo več "internih skupin", ki so se približale naši kulturi oz. jeziku. Zelo sintetično bi rekel, da so bili na vrsti najprej kulturniki, nato so se pri-; bližali razni managerji, ki so posebno po osamosvojitvi Slovenije poslovali s slovenskimi tvrdkami, zatem je zanimanje nekoliko uplahnilo, v zadnjih letih pa so se ljudje spet približali. Do včerajšnjega dne nam-J reč večini italijanskih sodržavljanov sploh ni bilo jasno, ali je slovenščina samostojen jezik, kako je s kulturo in literaturo. Danes pedagog lažje posreduje tečajnikom potrebne smernice za spoznavanje naše zgodovine in specifične stvarnosti.
Kaj pa bi povedali o tečajnikih, ki spremljajo letošnje lekcije?
Letos se je vpisalo na tečaj 30 o-seb, razdeljeni so v dve različni stopnji. Gre za ljudi, ki prihajajo v glavnem iz Vidma oz. okolice. Skupina je precej heterogena, kulturna raven tečajnikov pa je dokaj visoka; med njimi so študentje, profesorji, ki bi radi izpopolnili svoje znanje, inženirji, imamo tudi harfistko iz videmskega orkestra, ki je hkrati tudi har-, fistka v orkestru Slovenske filharmonije v Ljubljani, kar lepo odraža nov pristop do sodelovanja med narodoma. Letos se je vpisal na tečaj tudi odbornik za kulturo na občini v Vidmu, in sicer Paolo Maurensig, ki je sicer priznan italijanski pisatelj. Večina tečajnikov spada v mlajšo generacijo, kar je seveda razveseljivo; imamo pa tudi dva upokojenca. Po narodnosti so v glavnem Italijani oz. Furlani, med njimi je Benečanov žal bolj malo. Zadnja leta opažam, daje vedno več takih, ki so po očetu ali materi slovenskega izvora, a niso imeli možnosti obiskovati slovenske šole. Skupina zase pa so tisti, ki se zanimajo za vse, kar je slovensko.
; To so življenjski sopotniki ali prijatelji Slovenk in Slovencev, ki želijo I spoznati naš jezik in kulturo.
Nekateri trdijo, da se pristop, ki ga kaže Videm do slovenske prisotnosti v Italiji, precej razlikuje od tistega, ki ga imajo naši italijanski sodržavljani v Nadiških dolinah oz. Benečiji.
Ali drži taka trditev?
V Vidmu ne čutimo tako močno meje kakor v Nadiških dolinah; stanje je zato precej drugačno. Žal pa moram priznati, da, medtem ko imajo Furlani zelo veliko spoštova-| nje do Slovencev iz matične domovine ter do Slovencev, ki živijo v Gorici in Trstu, stvarnosti beneške Slovenije ne poznajo in jo nasploh težko razumejo, čeprav ostajajo tudi druga različna mnenja, posebno pri raznih organiziranih skupinah.
3
ČETRTEK 29. APRILA 1 999
4
ČETRTEK 29. APRILA 1999
KRISTJANI IN DRUŽBA
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A
ZVONE STRUBELJ
I
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
5. VELIKONOČNA NEDELJA
"Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga'} tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor:-'' Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot." Tomaž mu je rekel: "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?' Jezus mu je dejal: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga." Filip mu je rekel: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo." Jezus mu je dejal: "Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: Pokaži natri Očeta. Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni ? Besed, ki vam jih jaz govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela." (Janez 14,1-12)
BOG SE RAZODEVA V JEZUSU, KI JE POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE
Evangelij pete velikonočne nedelje je košček Jezusovega poslovilnega govora. Jezus se poslavlja od svojih učencev in jim zagotavlja svojo prisotnost v imenu združenja z Očetom. On je začetek njihove poti k Bogu, njegov evangelij je resnica njihovega življenja, njegova velikonočna skrivnost (trpljenje, smrt in vstajenje) je zagotovilo polnosti božjega življenja. Preko nje bo on sam postal tudi cilj njihovega življenja: "... da boste tudi vi tam, kjer sem jaz."
Evangelist Janez, ki v Jezusovem poslovilnem govoru natrese ogromno enostavnih in globokih življenjskih resnic, vplete v njihovo razlago apostole, ki, kljub temu da so bili z Jezusom cela tri leta, ne razumejo pomena njegovih naukov. Tokrat srečamo apostola Tomaža in Filipa. Tomaž je bil po značaju odločen, zelo konkreten, obenem tudi svojeglav in trmast. Ko Jezus povabi učence, da gredo skupaj v Betanijo, kjer je umrl njihov prijatelj Lazar, Tomaž cinično pripomni: "Pojdimo še mi, da umremo z njim!" (Jn 1 I, 16). Oditi so morali v Judejo, kjer je bilo središče Jezusovih nasprotnikov. Dobro vemo, kako ob vstajenju ni bil sposoben verovati in kako se je pred drugimi učenci postavljal s svojim močnim čutom za realnost: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,25). Tudi v današnjem odlomku ga srečamo v vlogi realista: "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?" Jezusov odgovor je kratek, sintedčen in zelo močan: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." Z isto jasnostjo in odločnostjo, kot bo vstali Kristus Tomaža poučil o resničnosti vstajenja, ga je tokrat postavil pred radikalno zahtevo vere. Po njem, Jezusu iz Nazareta, ki ga je Tomaž dodobra poznal, in po Njem, ki prihaja od Očeta, Božjem Sinu, katerega Tomažu še ni bilo dano prepoznati, se človek bliža Bogu in Bog človeku. V njem ima človek zagotovilo prave poti in tiste domovine, o kateri govori Jezus v poslovilnem govoru.
Tudi apostol Filip nam s svojim vprašanjem pomaga razumeti temeljno idejo evangelista Janeza: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,18). Na Filipovo vprašanje: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo", Jezus z razočaranjem reče: "Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta... jaz sem v Očetu in Oče v meni". Filip, tako kot Tomaž, še nima oči, ki bi videle v globino. Ne uspe prodreti skozi lupino površja, ne uvidi jedra, ne zna za Jezusovo človeško fizionomijo zred skrivnost prave Jezusove osebnosti.
S Tomažem in Filipom smo tudi mi povabljeni k odkrivanju Jezusa, ki je za človeka pot, resnica in življenje. Pr' vsaki evharistiji ga lahko kot takega doživimo preko Besede in lomljenja kruha.
UMRL JE DUHOVNIK OTMAR ČRNII.OGAR
V torek, 27. t.m., je v starosti 68 let v župnišču v Podragi umrl prof. Otmar Črnilogar, podraški župnik in profesor klasičnih jezikov in filozofije v Malem semenišču in na Škofijski gimnaziji v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, eden od sedmih prevajalcev Svetega pisma in naš zvesti sodelavec. Prof. Otmarja Črnilogarja bomo spremili k večnemu počitku v četrtek, 29. t.m, ob 14. uri, ko bo pogrebna maša v Podragi. Ob 18. uri pa ga bomo pokopali na pokopališču v rojstni vasi Šebrelje. O rajnem bomo pisali več v prihodnji številki.
PAPEŽEVO PISMO UMETNIKOM
BOG DELI Z UMETNIKI USTVARJALNO MOČ
Vsem tistim, ki z gorečo privrženostjo iščejo nove “epifa-nije" lepote, da bi jih darovali svetu v umetniških stvaritvah.
“Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro." (1 M z 7,31)
Tako zgovoren je začetek in posvetilo papeževega pisma umetnikom, ki so ga v Rimu predstavili na posebni tiskovni konferenci v petek, 23. .m., na dan sv. Jurija. Pismo papeža Janeza Pavla II. umetnikom je predstavil kardinal Paul Poupard, predsednik Pa-aeškega sveta za kulturo, ki je poudaril, daje to pismo napisal papež, ki je bil v svojem življenju tudi sam umetnik, saj je znano, da je v mladostnih letih pisal poezije, drame in bil gledališki igralec; prav tako je tudi obče znano, da se sveti oče zelo rad zaustav-ja pri umetnosti, se rad druži z umetniki in ima nasploh veliko posluha za raznovrstne muze, pa naj gre za glasbo ali Da za likovno umetnost. To je prejšnji petek dokazal tudi s tem, da je sam slovesno od-3rl v Vatikanu razstavo 95 portretov uveljavljenih umetnikov z vsega sveta svojega predhodnika, papeža Pavla VI., ki je tudi veliko nagovarjal predvsem krščanske umetnike, naj se pri ustvarjanju zgledujejo po Stvarniku, ki je vse ustvaril, prav tako tudi človeka po svoji podobi.
Papež Janez Pavel II. je napisal pismo umetnikom, k te-
mu se bomo gotovo še vrnili, saj bo gotovo naletelo na velik odmev pri izobražencih; prav pa je, da vsaj v grobih obrisih spoznamo njegovo vsebino. Papež Wojtyla izhaja iz Svetega pisma, Geneze, iz opisa, kako je Bog ustvaril človeka po svoji podobi; že takoj v začetku pove, da obstaja razlika med Stvarnikom in človekom-umetnikom, ki dela na področju umetnosti. E-dino Bog je namreč lahko nekaj ustvaril iz niča, medtem ko se človek lahko samo približuje Večni Lepoti - Bogu. Takole pravi sveti oče v začetku svojega pisma umetnikom: "Kdor ustvarja, daruje bitje samo,, t istvarja iz niča ali, kot se temu reče v latinščini: »ex nihilo sui et subiecti«; in to, v pravem pomenu besede, lahko stori samo Vsemogočni. Umetnik pa uporablja nekaj že obstoječega, čemur daje obliko in pomen. Tak način dela je lasten in značilen za človeka, v kolikor je le-ta
Božja podoba. Ko je Sveto pismo povedalo, da je Bog ustvaril človeka in ženo »po svoji podobi« (1 Mz 1,27), Sveto pismo dodaja, da je Bog njima naročil, naj vladata Zemlji (1 Mz 1, 28-31)... Bog je torej poklical k bivanju človeka in mu dal nalogo, naj bo ustvarjalec. V »umetniškem ustvarjanju« se človek izkaže bolj kot drugod »Božja podoba« in opravlja to nalogo predvsem tako, da oblikuje čudovito »materijo« svoje človečnosti, in nato tako, da izvaja ustvarjalno nadvlado nad vesoljem, ki ga obdaja. Božji U-metnik daje človeškemu u-metniku z ljubečo ustrežlji-1 vostjo iskro transcendenta1-ne modrosti in ga kliče, da deli z Njim ustvarjalno moč. Gre seveda za sodelovanje, ki pušča nedotaknjeno neskončno razdaljo med Stvarnikom in ustvarjenim, kot je poudaril kardinal Nikolaj Kuzanski, ko je dejal: »Ustvarjalna umetnost, ki jo ima duša srečo go-
stiti, se ne enači s tisto umetnostjo, ki je Bogu lastna, ampak je samo posredovanje in sodelovanje.« Zato je umetnik, bolj kot se zaveda svojega »daru«, še bolj prisiljen k temu, da gleda nase in na vse ustvarjeno z očmi, ki so sposobne občudovati in se tudi zahvaliti; tako da povzdigne svojo hvalnico k Bogu. Samo tako lahko umetnik dojame do konca samega sebe svoj poklic in svoje poslanstvo."
Že teh nekaj misli nas uvaja v razmišljanje svetega očeta o umetnosti in človeški podobnosti Stvarniku in Umetniku, kar je Vsemogočni Bog. Seveda gre sveti oče še dlje, ko raziskuje že Platonu lastno povezavo med dobrim in lepim; prav gotovo je še posebno zanimivo to, kako sv. oče gleda na vlogo umetnosti in umetnika v današnjem svetu in času. O tem bomo povedali kaj več v naslednji številki našega tednika.
---------JUP
PREJELI SMO
KRISTJANI IN VOJNA
Spoštovano uredništvo!
Kot stalna in zvesta bralka Novega glasa ne morem ostati ravnodušna in ne izraziti svoje osuplosti v zvezi s člankom Praznovanje pravoslavne Velike noči v Trstu, ki je bil objavljen v vašem časopisu z dne 75. aprila. 7999. Zal nimam možnosti se obrniti neposredno na avtorja sestavka, kajti ni bil podpisan.
Kakor več pravoslavnih kristjanov v Trstu, sem se v nedeljo, 7 7. aprila, tudi jaz udeležila velikonočne maše v srbski pravoslavni cerkvi sv. Spiridiona, ki je v zadnjih časih postala ne samo duhovno središče, ampak tudi zbirališče prebivajočih pripadnikov srbske narodnosti v našem mestu. Seveda sem prisluhnila tudi pridigi metropolita Jovana, v kateri je zares ostro in upravičeno obsodil dejanja zveze NATO v ZR Jugoslaviji. V nagovoru je metropolit izrazil mnenje ne le absolutne večine srbskega prebivalstva, temveč tudi slehernega razsodnega posameznika in še posebno kristjana. S svojim
nastopom je zastavil množici prisotnih dopisnikov in novinarjev dokaj težko nalogo: ve-1 rodostojno razložiti širši javnosti poglavitno misel nagovora ter jo hkrati uskladiti s politiko ustreznih medijev.
Vobjavljenem članku je moj srd povzročila naslednja neoprezna avtorjeva opazka, citiram: “Letošnja pravoslavna Velika noč je seveda potekala \ v znamenju letalskih napadov zveze NATO na Zvezno republiko Jugoslavijo ter nasilja nad albanskim prebivalstvom na Kosovu."
Obvladujoč v zadostni meri srbščino, lahko prepričano zatrjujem, da je bil nagovor metropolita Jovana predvsem posvečen obsojanju nasilja nad srbskim naro-i dom, ki je cinično zagrnjeno v tančico borbe s "tiranom Miloševičem". Kar se tiče kosov-i s kih beguncev albanske narodnosti (srbskih beguncev s Kosova mediji praktično ne o-menjajo!), po besedah metropolita, mnogi izmed njih zapuščajo svoje domove ne zaradi "etničnega čiščenja11, marveč v strahu pred zračnimi napadi. To potrjuje nedavno "naključno" bombardiranje kolone kosovskih beguncev.
Ali ni bilo zagrešenih v tej vojni že preveč podobnih "napak"? Kdo bo prvi na glas imenoval j te napake krvavega hudodelstva, kar so v resnici; kdo bo prevzel odgovornost in prejel j zasluženo kazen zanje? In nazadnje, kdo bo plačal Srbiji gmotno škodo, nastalo zaradi t.i. borbe z neukrotljivim srbskim “poglavarjem", ki v tem trenutku v resnici samo izraža mnenje milijonov Srbov, katerim je uspelo za razliko od drugih, ohraniti narodno samoza-j vest in dostojanstvo (verjetno prav tema dvema "zelo nerodnima" značilnostima Vaš drugi dopisnik, g. Peter Szabo, pravi "neverjeten ponos")?
Mi vsi goreče upamo, da bo čimprej konec temu brezumnemu načinu prepričevanja srbskega naroda v njegovi domnevni pomoti. Predpostavljam, da bo moral čez nekaj časa marsikateri predstavnik sredstev javnega obveščanja i pregledati in morda celo radikalno spremeniti svoja stališča. Zato začnimo že zdaj natančno pretehtavati sleherno besedo, namenjeno bralcem, da 1 bi potem ne imeli občutka mučnega sramu za lastno hinavstvo in laž.
OLGA VYPIRAJLO-
KOKORAVEC
POJASNILO
Skušamo razumeti izvajanja naše stalne in zveste bralke, kot sama lepo pravi v pismu, a se seveda ne moremo strinjati, da je za sedanjo tragedijo krivda le na eni strani. Neizpodbitno namreč drži, da je Miloševičev režim pred kakim desetletjem dejansko odvzel Kosovu in Metohiji status avtonomne pokrajine v okviru republike Srbije. S tem je albanska skupnost bila oropana pravic, ki jim jih je priznavala ustava iz leta 1974. V tem je treba iskati glavne vzroke za nadaljnji razvoj dogodkov. Žal je prišlo že tako daleč, da upravičeno smemo govoriti, da sedanji srbski režim - torej politična oblast, ne ljudstvo - izvaja proti albanski skupnosti na Kosovem zloglasno "End-losung" (končno rešitev), kakršno je izvajal nacionalsocialistični Fiihrer proti judovski skupnosti.
Na pragu tretjega tisočletja omikani in zlasti krščanski svet takega zločina ne more dopustiti ne v srcu Evrope niti drugod na svetu. Drugo vprašanje pa je, s kakšnimi sredstvi je treba proti takemu zlu nastopiti. Rešitev tega problema pa je moralna in politična dolžnost in celo pravica mednarodne skupnosti. To pa je navsezadnje tudi korist samega srbskega ljudstva. (Ured.)
V NEDELJO, 2. MAJA, V VATIKANU
KONCERT, PRITRKOVANJE IN ŠE KAJ
PATER PIJ KONČNO BLAŽEN
Pravijo, daje p. Pij med katoličani vsega sveta najbolj priljubljena in češčena svetniška oseba po Materi Božji. Sploh obstaja po vseh celinah več kot 2150 molitvenih skupin, ki se združujejo v njegovem imenu. Pa še to: v zadnjih desetletjih je izšlo vsaj dvesto knjig, ki prinašajo osebna pričevanja in govorijo o tem nositelju Kristusovih ran, čudodelniku, preroku, vidcu in učitelju življenja. In vendar ostaja to, kar so doživele in videle prodorne oči tega malega južnoitalijanskega kapucina, milijonom ljudi, ki so posredno ali neposredno vezani nanj, skrivnost, večna u-ganka.
Vatikan seje po dve desetletji dolgem postopku končno odločil, da sprejme v nedeljo, 2. maja, med blažene patra Pija, ki mu je bilo ob rojstvu dano ime Francesco For-gione. Slo bo za velik medijski dogodek, saj bo oddajanje s Trga sv. Petra in kasneje s trga pred lateransko baziliko (kjer bo molitev Regina coeli, t.j. Angelovo češčenje v velikonočnem času) vidno po vsem svetu celih šest ur. Hkrati z rastočim navdušenjem nad slovesnostjo se na račun redovnika iz Pietrelcine še enkrat oglašajo protislovni glasovi, saj je imel pater že v času svojega življenja kar nekaj ostrih “nasprotnikov" zlasti med višjimi zastopniki cerkvene hierarhije, pa tudi med sodobnimi laiki, sinovi pozitivizma. To, daje bil marsikomu v spotiko, pa je konec koncev samo znamenje, da je
A
v svojem življenju vzel zares Kristusa in njegov nauk...
Kakorkoli že: dogodek, ki je pred nami, velja za uradno generalko svečanih tisočgla-vih prireditev, ki se bodo začele za Božič ob začetku velikega jubileja leta 2000. Marsikdo pravi, da Rim ne premore primernih infrastruktur, da bi organizacijsko sprejel o-ceanske množice, ki naj bi navalile na večno mesto. Medtem ko se nadaljujejo polemike, bo dolgo pričakovana nedeljska beatifikacija le pokazala, če je to res ali ne.
PRAZNOVANJE SVETEGA JURIJA V MIRNU
V Mirnu, kjer je župnijska cerkev posvečena sv. Juriju, že od nekdaj slovesno obhajajo ta praznik, vendar so se letos odločili, da mu dajo nekoliko večji poudarek.
Slovesno je bilo že na god sv. Jurija v petek, 23. aprila. Po dolgih letih je pri večerni maši na ta dan sodeloval domači mešani pevski zbor, ki je izvajal lažjo peto mašo, na vrsti pa so bile tudi zborovske in ljudske pesmi, zlasti velikonočne. Po maši je bil na vrsti koncert, ki ga je izvajal prof. Mario Perestegi iz Zagreba. Koncertant je študiral orgle pri Andjelku Klobučarju v Zagrebu, postdiplomsko pa pri Hubertu Bergantu v Ljubljani in postal njegov asistent. Sedaj poučuje na oddelku za cerkveno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na oddelku za orgle na isti šoli. Koncert v Mirnu je posvetil spominu svojega akademskega učitelja prof. Berganta, prav tako koncert v Dornberku naslednjega dne.
Zunanje praznovanje sv. Jurija poteka v Mirnu vedno na nedeljo po godu. Že v soboto zvečer so v Miren prišli pritrkovalci iz Vipolž v Brdih in z ubranim pritrkovanjem opozorili na praznik. Pri slovesni dopoldanski maši je Tomčevo latinsko mašo Sur-rexit Dominus, ki je napisana na slovenske velikonočne motive, pel mešani cerkveni zbor iz Mirna. Ob asistenci domačega župnika je maše-
Slika na glavnem oltarju v Mirnu: Clemente Delneri, Sv.
Jurij, olje na platno, 1929
val in pridigal Zdravko Pogorelc, predstojnik misijonske hiše na Mirenskem Gradu in vizitator slovenskih lazaristov. Že pred mašo, pa tudi po njej, so pritrkovali mladi pritrkovalci iz Vrtojbe.
Na Jurijevo nedeljo je prišlo v Mirnu letos še do ene novosti: popoldne je bila na vrsti še ena maša, namenjena posebej bolnikom in ostarelim. Med mašo je prepeval mirenski dekliški cerkveni pevski zbor. Sledilo je družabno srečanje s pogostitvijo vseh prisotnih, ki ga je pripravila mirenska Karitas.
MV
ŠKOFIJA NA GORIŠKEM?
Kot znano, so slovenski škofje poslali Sv. sedežu predlog o tem, kje naj bi ustanovili nove škofije. Podrobnosti niso znane. O novih škofijah je nedavno govoril tudi ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, in sicer med intervjujem na TV Primorki. V nekaterih okoljih v Novi Gorici in v Vipavski dolini upajo, da bodo novo škofijo ustanovili tudi na Goriškem. Rajko Harej, svetni k mestne obči ne v Novi Gorici, je na župana Črtomira Špacapana naslovil vprašanje, kje bi morebitna škofija lahko imela sedež. Harej meni, da bi primerna sedeža lahko imeli bodisi v samostanu na Kostanjevici v Novi Gorici ali pa v kompleksu zgradb nove cerkve v Novi Gorici. Svetnik, ki je član SKD, je tudi povedal, da bo s predlogom za ustanovitev škofije na Goriškem seznanil tudi Karla Bo-nuttija, slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V Ajdovščini pa tisti, ki se zavzemajo za ustanovitev nove škofije, menijo, da bi lahko 'mela sedež v dvorcu Zemo-no pri Vipavi.
OBISK APOSTOLSKEGA NUNCIJA V MARIBORU
Na povabilo mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja je bil v torek, 20. aprila, na delovnem sestanku v Mariboru apostolski nuncij msgr. Edmond Farhat; spremljal ga je svetovalec msgr. Miguel Maury Buendia. V spremstvu škofa in njegovih sodelavcev je nuncij dopoldne obiskal župana Borisa Soviča. V delovnem in prijetnem pogovoru so sogovorniki odprli aktualna vprašanja, ki zadevajo lokal no Cerkev i n mestne oblasti. Nuncij je najavil obisk predstavnikov Svetega sedeža, ki bodo v mesecu maju prišli v Slovenijo zaradi priprave na papežev obisk in beatifikacijo A. M. Slomška. Komisije za pripravo na državni, mestni in škofijski ravni so ustanovljene, kmalu se pričakuje prvi skupni sestanek. Župan je izrazil veselje nad dejstvom, da bo Maribor deležen še enega papeževega o-biska, zato je seveda mesto odprto za sodelovanje.
V nadaljevanju se je odprlo nekaj vprašanj, povezanih z zapleti okrog lokacij novih cerkva, predvsem pa vpraša-
nje denacionalizacije in prostorska rešitev za gimnazijo A. M. Slomška. Nuncij je poudaril, da Cerkev nikogar ne preganja, še manj pa si želi kakršnihkoli novih krivic; za svoje delovanje na verskem, vzgojnem in socialnem področju pa seveda potrebuje sredstva. Če so ljudje izrazili zaupanje v njene vzgojne ustanove, potem Cerkev s tem dela v korist celotne družbe in pričakuje konstruktivne rešitve s strani predstavnikov oblasti. Župan je izrazil pripravljenost za reševanje vseh problemov, povedal pa je, da to zahteva čas. Sprejet je bil dogovor, da se bodo predstavniki Cerkve vključili v razprave o možnih rešitvah za razrešitev prostorske stiske škofijske gimnazije.
Popoldan si je nuncij ogledal prostore, v katerih gimnazija sedaj deluje, in se čudil nad neracionalno razporeditvijo prostorov med obema šolama na tej lokaciji. Tudi srečanje s profesorji in predstavniki dijakov ni moglo mimo perečega vprašanja, kje bodo oblasti našle
končno rešitev za šolo, ki želi delati in živeti v normalnih razmerah. Cerkev ne zahteva ničesar izjemnega in se je vedno pripravljena dogovoriti, je poudaril nuncij msgr. Farhat v pogovoru z županom in s predstavniki gimnazije. Pri tem je posebej vztrajal, ko si je ogledal stavbe v denacionalizacijskem postopku, med drugim tudi nekdanje bogoslovje pod Kalvarijo. Izrazil je začudenje nad dejstvom, da mora škofija pri toliko svojih stavbah z gimnazijo gostovati v drugih prostorih in da se ne najde ustrezna rešitev. S predstavniki Teološke fakultete Maribor se je pogovarjal predvsem o reformi študija na tej fakulteti v luči sodobnih izzivov. Prodekan dr. Vinko Potočnik ga je seznanil z dogovori med univerzo v Mariboru in enoto Teološke fakultete v Mariboru.
Pred odhodom v Ljubljano je nuncij obiskal grob Antona Martina Slomška, kjer je s kratko počastitvijo sklenil delovni dan v Mariboru.
SVETNIK TEDNA
30. APRIL
JOŽEF COTTOLENGO, REDOVNI USTANOVITELJ
V mestu Turinu, središču italijanske pokrajine Piemont, že skoraj 170 let deluje ustanova, ki se imenuje Hišica božje previdnosti. Na površini 90 kvadratnih kilometrov stojijo številne stavbe, v katerih so bolnišnice, zavetišča, šole, delavnice, igrišča - v sredini pa je cerkev, kjer se noč in dan dviga zaupna molitev k Bogu, ki je "vzdrževalec" te ustanove. V njej uživa brezplačno oskrbo nad 10.000 nesrečnih človeških bitij, ki so telesno in duševno prizadeti in jih drugje nočejo sprejeti. Nekaj tisoč zdravih jim s smehljajem na obrazu streže. Povečini so to redovnice, redovniki in redovni bratje, ki jih je ustanovil sv. Jožef Cottolengo. Vedno pa je med njimi nekaj stotin prostovoljcev različnih poklicev, predvsem mladih, ki ostajajo v službi trpečih nekaj tednov, nekaj mesecev ali tudi več let. Vsi delajo vse zastonj. Njihovo vodilo so besede apostola Pavla, ki jih je dal sv. Jožef Cottolengo zapisati nad glavni CT vhod: "Kristusova ljubezen nas sili."
Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti,	četrtek
se je rodil 3. maja 1786 v mestu Bra južno od Turina kot	”9qPRILA
prvi od dvanajstih otrok družine, v kateri je vladalo zmerno blagostanje in bogato versko življenje. Polovica otrok je umrla že v nežni dobi, trije sinovi pa so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic: za Jožefom je postal škofijski duhovnik še Alojzij, Albert pa je vstopil v dominikanski red.
Pobožna mati je svoje otroke učila ne le moliti, temveč jih je tudi navajala k dejavni ljubezni do bolnikov in revežev, kar je Jožefu šlo do srca.
V šoli mu je šlo spiva dokaj trdo, potem pa se je prijx>ročil sv. Tomažu Akvinskemu in se mu je odprlo. Uspešno je doštudiral in bil leta 1811 posvečen v duhovnika. Potem je nastopil svojo pivo duhovniško službo v domačem kraju, nato pa v bližnji župniji. Njegova želja je bila, da bi smel vse življenje ostati na kakšni podeželski župniji, kjer bi pomagal ljudem v vseh njihovih potrebah in stiskah. Njegovo geslo je bilo: "Če Bog vidi vsako človeško stisko, tudi njegov služabnik ne sme biti slep zanjo."
Nadaljeval je bogoslovne študije na univerzi v Turinu in dosegel naslov doktorja teologije, ki ga je daroval Mariji.
Turinski nadškof ga je imenoval za kanonika. On na časti ni veliko dal, pomembno zanj je bilo, koliko lahko naredi za potrebne. Bil je odprtega srca in ljudje so mu pravili "dobri kanonik". Cottolengo se je kmalu prepričal, da je božja previdnost njegova zaveznica, na katero se lahko trdno zanese. Redno se je dogajalo, da je takrat, ko je želel komu pomagati, pa sam ni imel prav ničesar, prišel kakšen dobrotnik.
Božji klic k delu, s katerim si je zaslužil svetništvo, je bil navidez nepomemben dogodek. 2. septembra 1827 se je skozi Turin vračala domov v Francijo družina Gonnet. Ob mladem paru se je stiskalo troje otrok. Cottolengo je prišel k umirajoči ženi in jo previdni. Tedaj ga je kot blisk prešinila misel: takim ubogim ljudem moram pripraviti zavetje.
Najprej le najel dve sobi v hiši nasproti cerkve in vanju sprejel prve nesrečne ljudi. Na pomoč mu je priskočila mlada vdova, ki je pridobila še nekaj plemenitih deklet, da so prišle streč bolnikom. To je bilo prvo jedro družbe vincen-tink, ki nosijo ime po sv. Vincenciju Pavelskem. Danes ta družba šteje nad 5000 članic. Ob njej je zrasla tudi moška veja. Oboji delujejo v Cottolengovi ustanovi, ki je kmalu zrasla v pravo naselje. V njegovem središču je božja hiša -cerkev, kjer čaka vstajenja ustanovitelj Hišice božje previdnosti. Po nekem notranjem uvidu je začutil, da se bliža ura odhoda s tega sveta, čeprav mu je bilo komaj 56 let. Umaknil se je k svojemu bratu Lojzu, župniku v Chieriju. Tja je dal prenesti svojo posteljo od doma in tam je 30. aprila 1842, vzdihujoč: "Mati moja Marija.1” z nasmehom na ustnicah izdihnil. Papež Benedikt XIV. ga je leta 1933 prištel med svetnike. Imenoval ga je "genija dobrote" in zavetnika vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.
ŠMARNICE 1999 POSVEČENE ŠKOFU GNIDOVCU Leta 1852 smo na pobudo Antona Martina Slomška začeli opravljati majniško pobožnost v čast Materi Božji in pri tem vsak dan brati kako spodbudno knjigo ali šmarnice. Lani smo npr. brali o Baragi. Letos bomo brali o škofu Janezu Frančišku Gnidovcu, ki je kot Baraga naš kandidat za blaženega. Bil je škof v tedanji Južni Srbiji, t.j. v Makedoniji in na Kosovu. Zato bo tem bolj zanimivo spoznati tamkajšnje kraje in ljudi po prvi svetovni vojni, ko je nastala Jugoslavija. Gnidovec je namreč umrl leta 1939. Šmarnice o Gnidovcu je napisal lazarist Anton Pust z Mirenskega Gradu.
NASA PESEM / VSI NASI ZBORI SO SE IZKAZALI
VELIK USPEH ZBORA HRAST
ČETRTEK 29. APRILA
1 999
izziv za nas cas
MILOŠEVIČ HUJŠI OD HITLERJA
Srbski mediji primerjajo Clintona s Hitlerjem in jasno je, da skušajo i/se vojne propagande dokazati, kako je sovražnik moralno nizkoten in je torej njihova vojna pravična. Na zahodu pa Miloševiča ne primerjamo tako pogosto s Hitlerjem najbrž zato, ker nimamo tako banalne manipulacije medijev, poleg tega pa je primerjava neprimerna, saj bi lahko imeli Hitlerja v nekaterih pogledih morda za manjše zlo v primerjavi z Miloševičem.
Hitler vsaj ni kradel. Prav gotovo pa ni okradel nemškega naroda, svojega ljudstva. Miloševič pa ima kar nekaj razkošnih vil na Cipru, Rodosu in v Atenah, jahte in neverjetne bančne račune v Švici. Da zasebnih televizij, radiov, telefonskih družb in kdo ve še česa niti ne omenjamo. l/se to pa je ukradel srbskemu narodu in ne Albancem.
In prav tu je že druga točka. Hitler je odkrito priznal, da se bori proti Judom. Zavzel se je za svoje pozicije. Miloševič pa dejansko ne nasprotuje nikomur. Sam pravi, da ljubi Albance, da jih nikakor ne preganja, da se lahko vrnejo, ko le hočejo, itd. Hitler ni mogel zanikati odgovornosti za drugo svetovno vojno. Miloševič pa najbrž še vedno pravi, da so vsi okoli Srbov podivjali, oni pa da so žrtve. Tako so leta '9 7 podivjali Slovenci, nato Hrvati, pa Bosanci in sedaj še Albanci ter NATO oz. i/es svet. Vsi so podivjali v nerazumljivem sovraštvu do Srbov. Absurdnost argumenta je že več kot očitna, toda Srbi mu verjamejo. In zato bo njihova ozdravitev toliko težja in boleča. Proces denacifika-cije v Nemčiji je bil lažji, saj so Nemci poznali svoje krivde in krivde nacizma, proces demokratizacije v Srbiji pa ne bo tako lahek, saj pripravlja Miloševič svoje ljudstvo na večni konflikt proti celemu svetu in nikakor ne na bodoče sožitje. Zato je Miloševič za Srbe prav gotovo hujši kot Hitler za Nemce.
Poleg tega je Hitler jasno določil sovražnika - Jude, zato nacizem ni neposredno škodoval Nemcem. Miloševič pa uradno nima sovražnikov. Zato pa se potem za edine resnične žrtve izkažejo Srbi, ki so in bodo v tem konfliktu izgubili največ. In tu so številke. Hitler je pobil 8 milijonov Judov. Miloševič pa škoduje 70 milijonom Srbov.
V Hitlerjevem primeru je po osmih letih (1936-1944) bilo že vsem jasno, da gre za očitnega hudodelca. Pri Miloševiču pa, prav zaradi njegove zahrbtnosti, imamo še danes ljudi, ki bi se hoteli z njim pogajati, kot če bi to bilo možno. To pa počnejo, i/se dokler ga ne spoznajo. Odkar se je Cossutta vrnil iz Beograda, ni več rekel niti besedice...
PETER SZABO
llil ešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba je že drugič zapored na vseslovenskem zborovskem tekmovanju Naša pesem 1999 dosegel zlato plaketo mesta Maribor. Na tekmovanju so se dobro odrezali tudi ostali trije zamejski zbori: zbor Jacobus Gallus in Ženski komorni zbor Glasbene matice iz Trsta sta prejela srebrno, Mešani pevski zbor Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana pa bronasto plaketo.
16.	zborovsko tekmovanje Naša pesem 1999 je potekalo v dvorani Union v Mariboru od 23. do 25. aprila, na njem pa se je zvrstilo kar 33 zborov in okoli 1.500 pevcev iz vse Slovenije in, kot že rečeno, iz zamejstva. Podeljenih je bilo sedem zlatih, dvanajst srebrnih in trinajst bronastih plaket. Prireditelji (Sklad Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti, Organizacijski odbor Naše pesmi in Občina Maribor) pa so z zadovoljstvom podčrtali dejstvo, da je v slovenskih zborih vse več mladih pevcev. Žirija, ki so jo sestavljali predsednik Marko Munih, člani Karmina Šileč, Andraž Hauptman, Marko Vatovec in Max Frey ter tajnik IgorTeršar, pa je ugotovila kakovostno raven domala vseh nastopajočih zborov (le enemu se je za las izmuznila bronasta plaketa).
Kot že rečeno, so na letošnji Naši pesmi nastopili štirje zamejski zbori. Mešani pevski zbor Hrast iz Do-
berdoba, ki ga vodi Hilarij Lavrenčič, je v bistvu ponovil izredni uspeh izpred dveh let, ko je na svojem krstnem nastopu na tem tekmovanju prejel kar 95,6 točk in štiri priznanja. Tudi tokrat so doberdobski pevci prejeli 95 točk in tako zlato plaketo mesta Maribor, poleg tega pa še priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe (za mešane zbore je bila to Večerna pesem Emila Adamiča). Ostali trije zamejski zbori niso prejeli zlate plakete, so pa vseeno dosegli dober rezultat. Zbor Jacobus Gallus pri Glasbeni matici iz Trsta, ki ga vodi Janko Ban, je prejel 88,8 točk in s tem srebrno plaketo, Ženski komorni zbor Glasbene matice, prav tako iz Trsta, ki ga vodi Tamara Stanese, pa je s 83 točkami prav tako prejel srebrno plaketo. Le-ta se je za las izmuznila Mešanemu pevskemu zboru Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana, ki ga vodi Bogdan Kralj. Zbor je prejel 79,4 točk in bronasto plaketo.
Najvišje število točk, in sicer kar 98,2, je tudi letos prejel Akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljublja-] ne, ki ga vodi tržaški dirigent Stojan | Kuret. Skoraj tretjina nastopajočih zborov na letošnjem tekmovanju Naša pesem pa je - vštevši tudi zamejske zbore - prihajala iz Primorske. Od le-teh so, poleg zbora Hrast, trije prejeli zlato plaketo: Mešani pevski zbor Obala iz Kopra, ki ga v j tej sezoni vodi mladi, a že uveljavljeni dirigent in skladatelj Ambrož Čopi, je prejel 94,2 točk; Komorni zbor Ipavska iz Vipave, ki ga vodi Matjaž Šček in ki je na Naši pesmi nastopil prvič, je prejel 91,4 točk in priznanje za najboljši debitantski zbor; Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec iz Ljubljane, ki ga vodi Katja Kovač, pa je prejel 90 točk in priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe za moške zbore (leta je bila Brižinski spomeniki Damjana Močnika). Naj še omenimo, da je bila obvezna skladba za ženske zbore Gondolirjeva pesem Frana Ger-biča.
Na letošnji Naši pesmi so podelili tudi Gallusovo plaketo skladatelju Jakobu Ježu ob življenjskem jubileju.
--------------IŽ
LITERARNO-ZGOD O VINSKI SIMPOZIJ O LIKU VELIKEGA PRIDIGARJA
POSVET O JANEZU SVETOKRIŠKEM IN NJEGOVEM ČASU
JURIJ PALJK
Pomemben prispevek k poznavanju Janeza Svetokriškega, izjemnega vipavskega pri-digarja, ki je živel in delal v Križu v Vipavski dolini, je gotovo dal Uidi posvet strokovnjakov, kateremu smo bili priče konec prejšnjega tedna v kriškem kapucinskem samostanu.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede so bili s kriškimi kapucini prireditelji odlično pripravljenega strokovnega simpozija, ki je potekal od 22. do 24. t.m. v Vipavskem Križu. Da je bil posvet izjemnega pomena, priča tudi častni odbor posveta, v katerem je bil predsednik akademik prof. dr. France Bernik, med člani pa smo lahko našteli dekana Teološke fakultete v Ljubljani prof. Janeza Juhanta, dekana Filozofske fakultete prof. Ludvika Horvata, provinciala kapucinskega reda v Sloveniji p. Štefana Balažiča, ajdovskega župana Kazimirja Bavca, mecena dr. Bruna Breschija, kije poskrbel, da seje lahko ponovno izdalSa-crum Promptuarium - Sveti priročnik, in akademika prof. Jožeta Pogačnika, ki si je prizadeval za uspeh posveta. Prav prof. Pogačnik je prvi spregovoril na uradni otvoritvi simpozija, ko je v četrtek, 22. t.m., predstavil posvet o velikem slovenskem pridigarju. Za njim je o pomenu lika Janeza Svetokriškega govoril tudi pred-sednikSAZU-ja dr. France Bernik. Slovesen začetek posveta pa so pripravili v kapucinski cerkvi v Vipavskem Križu in ga zaznamovali s kakovostno kulturno prireditvijo.
Ker bi bilo naštevanje vseh predavateljev na posvetu o Janezu Sve-tokriškem in njegovem času na prelomu 17. v 18. stoletje morda predolgo, omenimo vsaj to, da je na njem nastopil cvet slovenskih strokovnjakov za to dobo, tako jezikoslovcev, zgodovinarjev kot tudi teologov, ki so skušali kar najbolj podrobno o-svetliti lik Svetokriškega, jezik tedanje dobe, družbo, politične razme-
nimo vsaj rojaka s Cola nad Vipavsko dolino, sicer pa univ. prof. na Teološki
fakulteti v Ljubljani Jurija Bizjaka, ki je govoril o svetniških-hagiografskih pridigah Janeza Svetokriškega. V soboto, 24. t.m., pa so slovenski jeziko-
slovci prikazali jezik velikega pridigarja in tedanjega časa.
Med posvetom so predstavili tudi izdajo petih kn]\gSvetegapriročnika. Izid je omogočil dr. Bruno Breschi iz bližnjega Gradeža, kije bil na posvetu tudi ves čas prisoten. Izjemnega ponatisa Svetega priročnika, pridig Janeza Svetokriškega, bi si slovenska družba brez mecenskega doprinosa ne mogla privoščiti Tudi zato je dejanje dr. Breschija vredno našega občudovanja in hvaležnosti.
re, govorniške sposobnosti Svetokriškega in njegov pomen za slovenski narod. Po uvodnih predavanjih Jožeta Mlinariča, ki je opisal zgodovinsko obdobje Svetokriškega, Metoda Benedika, ki je govoril o pridigarski dejavnosti kapucinov, ter Jožeta Pogačnika o baroku v retorski prozi Svetokriškega, je sledil v petek, 23. t.m., sklop litararnozgodovinskih predavanj, v katerem je predavala poleg j drugih strokovnjakov tudi goriška rojakinja prof. Lojzka Bratuž (na sliki). Govorila je o pridigarstvu in nabožnem slovstvu na Goriškem v 18. stoletju, spregovorila pa je tudi o doslej zelo malo poznani rokopisni knjigi z naslovom Instruzioni, ki nosi letnico 1749 in je nastala v Devinu, hrani pa se v Pokrajinskem arhivu v Gorici. Prisotnim je prof. Bratuževa povedala, da namerava knjigo krščanskega nauka v slovenskem jeziku podrobno preučiti z dr. Radom Lenčkom in ; jo pripraviti tudi za objavo.
Na posvetu so številni poznavalci tudi osvetlili zgodovinsko-teološko problematiko Janeza Svetokriškega in njegovega časa; med njimi ome-
V MESTNI GALERIJI V NOVI GORICI
SODOBNA HOLANDSKA GRAFIKA
Tak je naslov lepe likovne razstave, ki sojo svečano odprli 20. t.m. v novogoriški Mestni galeriji. Na ogled je 39 del 38 holandskih umetnikov. Lepa Mestna galerija v stavbi novega gledališča in pod vodstvom Boruta Koloinija vedno bolj postaja prva galerija Nove Gorice, saj je res lepo načrtovan prostor, v katerem se lahko umetniška dela izjemno lepo predstavljajo. Holandske umetnike in njihova dela je predstavil novogoriški rojak, sicer pa eden najvidnejših slovenskih likovnih kritikov Brane Kovič, ki je najprej povedal, da smo zadnje čase vedno manj priče skupinskim razstavam iz nekega točno določenega okolja. Če je res, da grafika danes nima več tiste vloge, ki jo je imela v 70. in 80. letih, ko je bila vodilna panoga likovne umetnosti in je tudi napovedovala, v katero smer bo šla sodobna umetnost, potem je tudi res, da je grafika še danes morda najbolj intimno srečanje z likovnikom in njegovim delom. Grafika je živa in je intimen zapis vsakega posameznega umetnika, od gledalca zahteva intimnejši pristop, pa čeprav grafične liste obešamo na steno pod steklom in tako grafičnemu listu nehote jemljemo ves čar krhkosti in intimnosti, morda tudi poezije.
Brane Kovič je o holandski grafiki povedal, da je bila od vedno močno izrazno sredstvo holandskih umetnikov od Rembrandta dalje. Povedal je tudi, da je danes, ko je pretok informacij zelo hiter, izjemno težko govoriti o neki nacionalni šoli.
Rembrandt, oče holandske grafike, mladostni avtoportret, 1634
Nemogoče bi bilo našteti vse u-metnike in opisati vse tehnike in sloge, ki so prisotni na grafičnih listih, saj gredo od tradicionalnih jedkanic do serigrafij in od že uveljavljene čisto figuralne motivike do novejšega abstraktnega grafičnega zapisa. Z u-mirjeno gotovostjo pa lahko zapišemo, da gre za dober pregled sodobnih smeri v grafiki na Nizozemskem. Lepota skupinskih razstav je v tem, da si na njih vsak obiskovalec I lahko izbere "svojega” umetnika in "svoj" grafični list.
Razstava bo na ogled do 16. maja, ogled pa je možen od torka do petka | od 9. do 13. ure in od 14. do 19. ure, ob sobotah in nedeljah pa od 13. do
17.	ure; v ponedeljkih je Mestna galerija zaprta.
--------------JUP
SLOVESNOSTI NA DOBROVEM V BRDIH
OD BILJANSKEGA TABORA LETA 1869 DO SAMOSTOJNE SLOVENIJE
MARIJAN DROBEZ
Pomemben del naše zgodovine predstavljajo tabori, to so bila velika ljudska zborovanja, ki so potekala v letih 1868-1871. Na ozemlju sedanje Slovenije je bilo takih manifestacij 18, na taborih pa so naši predniki izražali svoje narodnostne in druge zahteve, ki bi jih dosegli v okviru zedinjene Slovenije. To je bilo temeljno in poglavitno sporočilo omenjenih zborovanj s tisoči udeležencev, ki so po mnenju zgodovinarjev "presenečali z veliko navdušenostjo in odločnostjo".
Občina Brda in Goriški muzej sta ob 130-letnici Biljanskega tabora (ta je bil 25. aprila leta 1869 na prostem pod vasico Drnovk, v tedanji občini Biljana) v soboto in nedeljo, 24. in 25. aprila, na Dobrovem pripravila nekaj priložnostnih prireditev oz. razstav, ki so bile namenjene tudi 10-letnici osamosvajanja Slovenije. V gradu so najprej odprli razstavo dokumentov o Bi-Ijanskem taboru in Briških krajih na razglednicah. S slovesnim nagovorom sta ju odprla župan Brd Franc Mu-žič in član pripravljalnega odbora in zgodovinar prof. Peter Stres, razstavi pa sta pripravila Herko Saksida in Tanja Gomiršek iz Goriškega muzeja. Gradivo so prispevali Stanislav Bavčar, Milan Skrabec, Branko Morenčič, Kristjan M a ven Pokrajinski arhiv Nova Gorica in Goriški muzej. Otvoritveno slovesnost je obogatil nastop rezijanske folklorne skupine.
Ob okrogli mizi so poznavalci taborov govorili o skupni temi z naslovom Od Biljanskega tabora do samostojne Slovenije. Poudarjali so, da so tabori prispevali velik delež k narodnostnemu osveščanju Slovencev, pri čemer pa so imeli seveda različna krajevna obeležja. V Brdih in drugod na Primorskem so udeleženci opozarjali na nacionalistične pritiske, ki sojih izvajali nemško uradništvo in razne italijanske organizacije. Le-te so se po vključitvi Beneške Slovenije v Italijo, leta 1866, opogumile in začele izražati tudi težnje po prodoru na slovenska
območja. Slišali smo, da je že tedaj | nastal neki zemljevid, po katerem naj bi se italijanska država razširila daleč v tedanjo Kranjsko deželo.
O omenjenih, pa tudi drugih vidikih oz. razsežnostih taborov, so prebrali več referatov. Dr. Branko Marušič (predstavili so ga kot najboljšega poznavalca taborskih gibanj na Primorskem) je obravnaval podrobnosti in značilnosti Biljanskega tabora; Damijan Marinič je svoje misli namenil taboru v Kojskem leta 1878; Bruno ! Podveršič je predstavil vlogo in delovanje Katoliško-političnega narodnega društva Slovenski jez v vasi Grad-no, zlasti pa lik ustanovitelja društva, duhovnika Andreja Žnidaršiča; Marjan Terpin je govoril o katoliško-naro-dnem taboru v Števerjanu, ki je bil leta 1914, in o narodnem taboru, ki so ga | tam imeli leta 1921; Peter Stres je razpravljal o Tigrovski organizaciji v Brdih; direktorica Goriškega muzeja magistra Slavica Plahuta je obravnavala predvolilno zborovanje, ki je bilo leta 1944 v Kožbani; prof. Jurij Rosa iz pokrajinskega arhiva v Novi Gorici pa je svoj prispevek namenil taboru Slovenske kmečke zveze, ki je potekal leta 1989 v Vipolžah. Naj omenimo, da je bil med voditelji omenjene organizacije tudi Ivan Oman, pozneje član predsedstva samostojne slovenske države, ki seje tudi udeležil slovesnosti na Dobrovem.
Pravo taborsko zborovanje Bricev s slovenskega in italijanskega območja pa je bilo v nedeljo popoldne na prostem ob gradu Dobrovo. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik. Tudi on je poudaril velik pomen in vlogo, ki sojo imeli tabori za narodno-■ stno osveščanje in dozorevanje, zedinjena Slovenija pa se je uresničila z razglasitvijo samostojne in neodvisne slovenske države. Predsednik parla-1 menta pa je obravnaval tudi nekatera aktualna politična in gospodarska vprašanja, ki se nanašajo tudi na Brda oz. na obmejna območja v Sloveniji.
PREDSTAVITEV NA GRADU KROMBERK
POMENLJIVA KNJIGA O GOTSKI ARHITEKTURI NA GORIŠKEM
V sredo, 21. aprila, so na gradu Kromberk, kjer ima sedež Goriški muzej, predstavili knjigo Roberta Peskarja z naslovom Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice (T460-1530). Knjiga je izšla ne samo v slovenščini, ampak tudi v italijanščini (Architettura gotica nel Gorizia-no. I"cantieri" 1460-1530), da bo tako laže dostopna bralcem na obeh straneh državne meje. izdajatelj, t.j. Goriški muzej, se s to publikacijo vključuje v praznovanje 1000-letnice prve omembe Gorice. Knjiga upošteva spomenike gotske arhitekture v Sloveniji in Italiji; očitno gre za mednarodno pomembno pobudo, kar je razvidno že iz seznama financerjev. To so: Evropska zveza s programom Phare, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj iste republike, Mestna občina Nova Gorica in Podjetje Hit iz Nove Gorice.
Na predstavitvi v Kromberku prejšnjo sredo je najprej spregovorila direktorica Goriškega muzeja Slavica Plahuta, nato pa oba recenzenta, Janez Hofler s Filozofske fakultete v Ljubljani in Sergio Tavano s tržaške univerze. Avtor knjige, Robert Peskar, je strnjeno podal glavne izsledke in tudi Povedal, da gre pri tem besedilu v
bistvu za nekoliko dopolnjeno magistrsko nalogo, ki jo je zagovarjal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Spregovoril je tudi prevajalec v italijanščino, Joško Vetrih; orisal je težave, ki so spremljale to odgovorno de-
lo.	S predstavitve te knjige omenjamo še dva nastopa, ki pa nista v neposredni zvezi z njenim gradivom: docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani Peter Štih je kratko orisal fevdalne razmere na Goriškem v 11. stoletju, torej v času, ko se Gorica prvič omenja kot kraj, muzejski svetovalec Marko Vuk pa je poročal o umet-nostno-zgodovinskih publikacijah, ki se nanašajo na starejšo umetnost na Goriškem, in so izšle od leta 1960 dalje, ko je prišla na dan Steletova knjiga Umetnost v Primorju. Tudi Pes-karjeva knjiga o gotski arhitekturi se namreč uvršča v ta niz in tako pomembno dopolnjuje naše vedenje o umetnostno-zgodovinskem razvoju na tem ozemlju.
Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere prispevke objavili prihodnjič. Sodelavcem in bralcem se o-pravičujemo. (Ured.)
PRIJETEN LITE RA RNI VEČER V PORTOROŽU
DELEŽ PRIMORSKIH KNJIŽEVNIKOV
Beseda 99 je bil naslov lepega literarnega večera v portoroškem Avditoriju. Zasluge za organizacijo literarnih večerov na Koprskem ima Ines Cergol Bavčar, tudi sama odlična pesnica in kulturna urednica pri Primorskih novicah, predvsem pa zagnana kulturna delavka. Seveda smo napisali zato, ker se zadnje čase zares samo ona trudi, da bi se spet obnovila stara navada izpred nekaj let, ko so se tudi primorski književniki lahko predstavljali publiki z branjem svojih del. V zamejstvu pa smo žal popolnoma opustili literarne večere in to ni dobro.
Ob podpori predsednika Združenja književnikov Primorske, pisatelja Marjana Tomšiča, se tako Ines Cergol Bavčar trudi, da bi tudi na Primorskem lahko v živo slišali pesnike in pisatelje, ki živijo in delajo na Primorskem, in to na obeh straneh meje. V
sredo, 21. t.m., je bilo v portoroškem Avditoriju zelo prijetno, saj seje zbralo presenetljivo število poslušalcev sodobne literature. Za dobro organizacijo literarnega večera ima veliko zaslug tudi gospa Nada Kozina, ki | skrbi za organizacijo v Avditoriju, in seveda prepričljiva pevka Mojca Ma-Ijevac, ki je na večeru prepevala, glas-i benik Luciano Kleva je igral ne meh in druge izrazito istrske instrumente, omeniti pa velja tudi plesno skupino treh deklet, ki so s sodobnim ) plesom popestrile lepo zasnovan večer.
Literarno branje je uvedla Ines Cergol Bavčar, ki je spregovorila tudi i v imenu Združenja primorskih knji-j ževnikov, katere je tudi predstavila in o vsakem povedala nekaj besed; kot ; prvi pa je svoje pisanje prebiral Edel-man Jurinčič. Sicer pa so nastopili še Marijana Remiaš, Marija Mercina in
Vida Mokrin Pauer iz Nove Gorice, Magdalena Svetina Terčon s Krasa, Ivko Spetič s Pivškega ter Marko Sosič iz Trsta in Jurij Paljk z Goriškega.
Pesniki in prozaisti so vsak na svoj način posredovali pozornim poslušalcem del svojega sveta, svojega doživljanja in ubesedovanja videnja našega življenja. Na literarnem večeru smo zato lahko slišali tako sodobno liriko Magdalene Svetine Terčon in Jurija Paljka kot tudi erotično prozo novogoriških književnic Vide Mokrin Pauer, Marijane Remiaš in Marije Mercina, medtem ko je Ivko Spetič i prebral svoj zapis stare krajevne pravljice in Marko Sosič odlomek iz svoje Balerine.
Doživet literarni večer v Portorožu je spet dokazal, da bi moralo biti tudi pri nas med drugimi kulturnimi pobudami dovolj prostora za književnike in za literarne večere. Že res, da se objavljajo knjige in prirejajo njihove predstavitve, na katerih sodelujejo tudi književniki, a literarni večeri so izjemni predvsem zato, ker na njih lahko bralci spoznajo pesnike in pisatelje od blizu in tudi poslušajo, kako sami berejo svoja dela.
SIMBOLIČNO PRIZNANJE ZASLUŽNI STANOVSKI ORGANIZACIJI
POŠTNI ŽIG OB 100-LETNICI ZBORA SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA
MARKO TAVČAR
k
'S.O
K< )ZINA 1899 19.04.-1999
100 LET USTANOVITVE ZBORA SVEČENIKOV SV.PAVLA
100 LET UST ANO .VIT VE J
~ZBO K A SVK C EN IKO V SV PAV LA
f»24G KOZINA
Pošta Kozina je v ponedeljek, 19. aprila t.l., za poštne pošiljke uporabljala priložnostni poštni žig v počastitev 100-letnice ustanovitve Zbora svečenikov sv. Pavla, se pravi stanovske organizacije, ki je povezovala slovenske in hrvaške duhovnike. Ob tem so tudi izdali poštno dopisnico z dotiskom motiva sv. Pavla. Žig je oblikoval domačin Franko Barut, dopisnico pa Danilo Pečar.
Pobuda pošte Kozina ni slučajna, saj je bilo "osnovalno sobranje" na navedeni dan pred sto leti, ko so sprejeli osnutek statuta, ki ga pa pristojne oblasti niso odobrile. Zato so za 18. julij 1899 sklicali drugo "osnovalno sobranje", se pravi ustanovni sestanek Zbora svečenikov sv. Pavla na Kozini. To potrjuje tudi prepis zapisnika tega ustanovnega zborovanja. Iz o-menjenega zapisnika je tudi razvidno, da je pristopne izjave oddalo 34 slovenskih in hrvaških duhovnikov, na občnem zboru pa seje zbralo 21 duhovnikov, ki so tudi sprejeli pravila društva in izvolili petčlansko starešinstvo in starosto društva. Za prvega starosto, danes bi rekli predsednika, je bil izvoljen dr. Anton Požar, takrat kaplan v Ricmanjih, ki je pozneje postal znan predvsem zaradi t.i. Ricmanjske afere. Včlanili so se duhovniki iz raznih istrskih, brkinskih, kraških in tržaških far. Med temi je bil tudi msgr. Ivan Slavec, ki je bil tudi
zadnji slovenski pridigar pri Sv. Justu v Trstu in kasneje dekan na Opčinah. Nekaj podatkov o ustanovitvi Zbora svečenikov sv. Pavla je zabeležil tudi znani javni in politični delavec, g. Vir-gil Šček v svojih Paberkih, in sicer v prvem zvezku, kjer objavlja "Drobtinice iz zgodovine Zbora svečenikov" po spominu g. Mihaela Barbiča. V teh drobtinicah potrjuje, da je bil ustanovni shod na Kozini. Šček navaja cilje tega prvega Zbora svečenikov sv. Pavla in pravi, da so to bili: "pravice duhovnikov, bramba časti. Pa na ko-ferencah vedno tudi o starih pravicah glagolice". Zbor svečenikov sv. Pavla je imel svoj sedež v Trstu, člani pa so se zbirali v Sežani ali na Kozini. S prvo svetovno vojno je prenehal delovati.
Po prvi vojni, z zasedbo naših krajev s strani Italije, po izgonu tržaškega škofa Karlina in internaciji krškega škofa Mahniča ter drugih nasilnih dejanjih, ki so jih italijanske nacionalistične škvadre izvajale nad duhovniki, so se duhovniki, kot pravi dr. Rudolf Klinec, zavedali, da se morajo organizirati. Prav prvi predsednik te duhovniške stanovske organizacije, že omenjeni dr. Anton Požar, ki je tedaj sicer upravljal župnijo Kopriva, je dal pobudo za obnovo Zbora svečenikov. V tem sta ga odločno podprla komenski dekan Ignacij Valentinčič in lokavski župni upravitelj in poznejši poslanec v rimskem parlamen-
7
ČETRTEK 29. APRILA 1 ')<)•)
tu Virgil Šček. Obnovljena stanovska organizacija pa naj bi dobila drugačno zasnovo in razsežnosti. Ustanovni občni zbor so priredili meseca januarja 1920 v Sežani pri Mahorčiču. Ta obnovitev se je pokazala za zgodovinsko dejanje, saj so slovenski in hrvaški duhovniki postavili tako organizacijo, ki je dejansko omogočila globalen in učinkovit odpor proti fašističnemu raznarodovanju. V svojem delu Primorska duhovščina pod fašizmom pravi dr. Rudolf Klinec, da so slovenski in hrvaški duhovniki "z o-pravljanjem svojega verskega poslanstva reševali tudi narodno usodo svojih vernikov: vzgajali sojih v zvestobi do vere in naroda, do materinega jezika in narodne kulture". Dokler je bi-
lo mogoče, se pravi do leta 1930, je bilo delovanje Zbora svečenikov sv. Pavla povsem javno, z rednimi občnimi zbori in korenito razčlenjenimi odseki, ki so skrbeli za razna področja duhovniškega delovanja. Ko se je pritisk fašizma povečal in so bili številni duhovniki prav zaradi svojega narodnoobrambnega dela tudi kon-finirani, so to delo nadaljevali v ilegali na manj očiten, a nedvomno učinkovit način. Številna pričevanja in tudi ohranjeni dokumenti kažejo, da so duhovniki ohranili določene stike in vezi ter so skušali reševati in pomagati ljudem tudi v hudih, celo revolucionarnih medvojnih razmerah. Močno so se slovenski in hrvaški duhovniki angažirali, tudi ko je šlo za priključitev Slovenskega Primorja in Istre k matični domovini.
Šele v zadnjih letih je to delovanje bilo vsaj deloma priznano in predstavljeno. O tem priča tudi dejstvo, da je slovenski predsednik Kučan ob 50-letnici priključitve Primorske dodelil Zboru svečenikov sv. Pavla Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.
Lepo in primerno pa se nam zato zdi, daje pošta 6240-Kozina na tako posrečen način proslavila 100-letni-co ustanovitve duhovniške stanovske organizacije, ki je toliko dobrega naredila za primorsko ljudstvo.
PROSLAVE OB 25. APRILU
8
ČETRTEK 29. APRILA 1999
V RIŽARNI BREZ SLOVENSKEGA GOVORNIKA
Letošnja osrednja proslava ob prazniku osvoboditve, ki je bila v nedeljo, 25. aprila, v tržaški Rižarni, je letos prvič potekala brez slovenskega govornika.
Edini govornik je bil namreč tržaški župan Riccardo llly( čigar govor je bil sicer podan tudi v slovenskem prevodu. Namen lllyjeve poteze je bil, kot smo slišali, ta, da podčrta vlogo tržaškega županstva kot skupnega doma vseh Tržačanov, tako slovenske kot italijanske narodnosti, kjer imajo vsi pravico se izražati v svojem maternem jeziku. V svojem govoru je tržaški župan med drugim poudaril, da mora biti Trst ponosen na svojo vlogo križišča jezikov in kultur, in to zlasti v tem času, ko nedaleč od nas divja bratomorna vojna. Rižarno pa je llly označil kot simbol medsebojnega spoštovanja in kot kraj posredovanja velikih vrednot. Spored proslave v Rižarni so oblikovali mladi recitatorji (med njimi so bile tudi dijakinje pedagoškega liceja A.M.SIomšek), ki so podali pričevanja preživelih in-ternirank v uničevalnih taboriščih, in pa zbor gledališča Verdi. Kot običajno so stekli tudi katoliški, pravoslavni in judovski verski obredi.
Dejstvo, da letos ni bilo slovenskega govornika v Rižarni, je povzročilo polemike in zaskrbljenost v vrstah slovenske manjšine. Ta zaskrb-
ljenost izhaja npr. iz tiskovnega sporočila tržaškega pokrajinskega tajništva Slovenske skupnosti, ki se sprašuje, kdo je odločil, da tržaški župan predstavlja vse občane tržaške pokrajine in da ne more poseči npr. tudi en slovenski župan ali drugi predstavnik, ki bi na popolnejši način prikazal sliko tržaške stvarnosti. SSk se sprašuje, ali gre v tem primeru "za novo naravnanost organizatorjev, morda pod pritiskom tistih krajevnih politikov, ki bi radi odpravili slovensko prisotnost na osrednjih manifestacijah v počastitev žrtev osvoboditve izpod nacifašizma, pri kateri so tukajšnji slovenski ljudje toliko dali". Sloven-I ska skupnost vsekakor pri-; čakuje “javno pojasnilo s strani organizatorjev oziroma s strani slovenskih krovnih organizacij ali komponent v 1 vsedržavnih strankah."
Sicer je konec prejšnjega tedna, zlasti v soboto, 24., in v nedeljo, 25. aprila, potekala vrsta proslav ob prazniku osvoboditve v številnih drugih krajih na Tržaškem, kjer j so postavljeni spomeniki tistim, ki so pred več kot petdesetimi leti darovali svoja življenja za svobodo.
PRAZNIK ZAVETNIKA SV. JURIJA
JURJEVANJE TRŽAŠKIH SKAVTOV IN SKAVTINJ
V nedeljo, 25. aprila, so slovenski tržaški skavti in skavtinje počastili praznik svojega zavetnika sv. Jurija.
POMLADANSKI
ROMARSKI
IZLET
••••••••••••••••••••
Župniji Zgonik in Mavhi-nje sta bili v soboto, 24. aprila, na romarskem izletu pri kraju Madonna della Coro-na ob Gardskem jezeru. To slikovito Marijino svetišče stoji v skalnati votlini pod previsno steno nad dolino reke Adiže. Marmorni kip žalostne Matere Božje častijo že od 1432. leta. Romanje se je lepo izteklo, tudi vreme je bilo naklonjeno. Vsega izletniškega načrta nismo mogli izvesti zaradi pomanjkanja časa, kljub temu smo se zadovoljni in s petjem vrnili domov. Na romanje se bomo še podali.
TISKOVNA KONFERENCA SINDIKALNIH PREDSTAVNIKOV
VEDNO GLOBLJA KRIZA GLASBENE MATICE
Kriza Glasbene matice se vedno bolj poglablja. Upravni odbor ustanove je pred kratkim sprejel odločitev o nekaterih nujnih sanacijskih ukrepih, med katerimi velja omeniti "part-timsko" delovno razmerje. Ta odločitev je povzročila reakcijo uslužbencev, ki se je udejanjila prejšnji teden z zelo ostrim komunikejem, ta teden pa z množično obiskano tiskovno konferenco v prostorih Glasbene matice v Trstu, ki je bila v torek, 27. aprila.
Kot je izhajalo iz tiskovnega poročila in kot so ponovili sindikalni predstavniki Ravel Kodrič, Mojca Šiškovič in Aleksander Rojc, ukrepi, ki jih je sprejel upravni odbor, pomenijo 25-odstotno krčenje delovnega obsega šole s 3/4 urnikom, 3/4 prejemki, z vsakoletno skoraj dvomesečno prekinitvijo delovnega razmerja ter odslovitev nad 100 gojencev. Po mnenju sindikalnih predstavnikov bi to prizadelo ne samo sedanje dejavnosti, ampak tudi dejavnost v prihodnosti. Poleg tega ni še prišlo do javnega priznanja šole GM oz. do ustanovitve slovenske samostojne sekcije pri tržaškem konservatoriju
I Giuseppe Tartini. Tudi slovenska manjšina sama pa mora po mnenju govornikov narediti red v svojih vrstah. V tem ' smislu je treba priti do združitve GM s Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Za združitev j sta se izrekli tudi krovni organizaciji Slovencev v Italiji, i SKGZ in SSO, a jima doslej ni uspelo spremeniti stanja. Fi-| nančna sredstva, ki prihajajo manjšini iz Slovenije in ki so po višini enaka tistim, ki prihajajo s strani Italije, pa so nepregledna, v smislu, da njihova porazdelitev ni bila nikoli objavljena. Vsekakor sta le dva odstotka teh sredstev na razpolago glasbenemu 'šol-
stvu. Zato mora biti podeljevanje sredstev, pa naj pride z italijanske ali slovenske strani, pregledno. Lahko bi tudi povišali članarine in šolnine ter predstavili bogatejšo, bolj razvejano in razširjeno ponudbo.
Za čimprejšnjo rešitev finančnega problema sta se navzela tudi predstavnika sindikata CGIL Giorgio Uboni in Piero Alzetta, predstavnica Sindikata slovenske šole Živka Marc pa je napovedala, da bo ta problem prenesla na odbor sindikata.
Tiskovne konference se je udeležilo tudi več političnih in družbenih predstavnikov manjšine. Tako je podpredsed-
nik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine Miloš Budin med drugim dejal, da je treba znotraj manjšine same narediti načrt, upoštevajoč sredstva, ki so na razpolago. Budin se je vprašal tudi, ali je smiselno, da ima manjšina dve glasbeni šoli; poleg tega pa je dejal, da je treba v večji meri senzibilizirati tržaško javnost o predlogu ustanovitve slovenske sekcije pri tržaškem konservatoriju.
Proti redimenzioniranju se je izrekel tržaški občinski svetovalec Igor Canciani, medtem ko se je predsednik Slovenske gospodarsko-pro-svetne skupnosti Boris Gombač vprašal, koliko denarja prihaja iz Slovenije za slovensko manjšino v Italiji in kako je ta denar porazdeljen.
Predsednik SSO Sergij Pahorje ugotovil, da ni slišal nobenega predloga, nobene al-! ternativne rešitve s strani sindikata. Problemi GM, je dejal, se namreč kopičijo že leta in leta in nihče ni dvignil glasu. Blagajna za odpravnine je npr. ostajala prazna. Dejal je ! tudi, da ne ve, če bo združitev GM s centrom Komel rešila problem. Po njegovem mnenju je treba narediti dolgoročen načrt, ki še ni bil narejen.
| Če sredstev ni, ni kaj. Poleg tega, je še dejal Pahor (ki je s tem izzval ostro reakcijo nekaterih prisotnih), prinaša pogodba, ki jo imajo uslužbenci Glasbene matice, višjo plačo, i'nt: ' nprnšaio oc	pg
'	1 j •	,	‘vil
drugih zasebnih šolah.
Na torkovi tiskovni konfe-■ renči smo v glavnem slišali že znane argumente in stališča. Problem pa je še vedno prisoten, čeprav kaže, da bi se zlahka rešil, saj je za obstoj in delovanje GM - kot je bilo rečeno na koncu - potrebnih le dodatnih 300 milijonov lir.  IŽ
Pri Šempolaju se je zbralo kakih stopetdeset članov in članic tržaškega dela Slovenske zamejske skavtske organizacije, ki so postavili šotore že dan prej, v soboto, 24. aprila.
Na nedeljskem jurjevanju j so se skavti udeležili maše, ki jo je daroval njihov duhovni vodja Tone Bedenčič; 'prisotnim je spregovorila načelnica Matejka Bukavec.
1 Jurjevanje je bilo, kot vsako leto, tudi priložnost za zaprisego novih članov orga-
■ nizacije. Tako je obred oblju-
i be opravilo trideset novih
| članov, in sicer štirinajst vol-i čičev in veveric ter šestnajst izvidnikov in vodnic.
V nedeljo popoldne se je jurjevanje kot ponavadi slovesno zaključilo s tabornim ognjem, ki se ga je udeležilo tudi večje število staršev in prijateljev ter uglednih gostov. Ob tabornem ognju so skavti in skavtinje uprizorili tudi več skečev ter glasbenih točk.
TISKOVNO SPOROČILO SLOVENSKE SKUPNOSTI
ZASKRBLJENOST V OBČINI DEVIN-NABREŽINA
V ponedeljek, 19. aprila, je potekal sestanek sekcije Slovenske skupnosti v občini De-vin-Nabrežina. Kot piše v tiskovnem poročilu, ki smo ga prejeli, je bila tema sestanka obračun o političnem-uprav-nem položaju v občini Devin-Nabrežina. Sekcijsko vodstvo je obravnavalo številna pereča vprašanja, s katerimi se sooča občinska uprava in ki pobliže posegajo v življenje krajevnega prebivalstva.
Predvsem nas skrbi, piše v poročilu, da stranka Slovenske skupnosti, čeprav programsko sodeluje pri upravi, ni soudeležena pri važnih odločitvah in ne more zato nositi odgovornosti za celo vrsto nerešenih vprašanj ali zgrešenih izbir. SSk bo zato predlagala, da bi prišlo do soočenja z ostalimi strankami, ki sodelujejo pri občinski upravi. Preveč je namreč argu-
mentov, ki že predolgo čakajo na jasne, nedvoumne odgovore in odločitve.
Regulacijski načrt je prejšnja uprava sprejela 2. oktobra 1997. Novi župan se je decembra leta 1997 obvezal, da ga bo predstavil občinskemu svetu za dokončno odobritev do poletja leta 1998. i Regulacijskemu načrtu so občani, javne ustanove in organizacije predstavili 352 ugovorov in popravkov. Do danes pa ni bilo o tem ne duha ne sluha ne v komisijah in seveda niti v občinskem svetu. Obstaja upravičen dvom, da je to zavlačevanje namerno, ne bi se pretirano čudili, če bo o regulacijskem načrtu sklepal deželni komisar. Rok za dokončno odobritev zapade namreč 2.10.1999. Hkrati pa prihaja do raznoraznih dodatnih omejitev in načrtov, ki posegajo v teritorij. Taki posegi so za domačine izredne-
ga pomena. Za te bi moral odločati občinski svet, ki pa ni bil pri tem sploh soudeležen (glej perimetracijo medobčinskega parka in rezervatov, ki zaobjemajo ogromne površine zasebnih zemljišč).
Drugo važno vprašanje je pogodba za "javne usluge" z družbo AC.E.GA.S.S.p.A. Seznam popravkov, ki bi jih bilo treba nujno vnesti v tekst pogodbe (koordinator popravkov je bil svetovalec Tanče s sodelovanjem drugih svetovalcev tudi ostalih kraških občin). Popravke so podpisali vsi načelniki svetovalskih skupin, in to 1. 2.1999, vendar na te do danes ni bilo še nobenega odgovora, in to kljub temu da začasna pogodba za odlaganje smeti z družbo AC.L.GA.S. S.p.A. zapade 30. 10.1999. Slovenska skupnost je zaskrbljena, da občina ne bo imela več časa za poglobitev tega problema in bo po-
stavljena pred že izvršeno dejstvo.
Do danes ni rešen problem organika. Uprava se preveč poslužuje zunanjih strokovnih sodelavcev, medtem ko zanemarja lastne in domače potenciale. Krizno stanje osebja se tako poglablja.
Kljub vsej tej neaktivnosti pa občane bremenijo isti davčni količniki davkaICI in IRAP in to kljub večkratnim drugačnim predlogom svetovalca Tanceja.
Problem zase predstavlja zastoj vseh javnih del: kje so obnovitvena dela za telovadnico, kulturni dom, kako je z i obnovitvijo cest? Z izjemo obnove sesljanskega parkirišča pri morju in nekaterih javnih del na šolah, že vpeljanih od prejšnje uprave, so vsa dela v istem stanju kot pred leti.
Jusarsko vprašanje ostaja še vedno odprto. Obžalujemo, da kljub neštetim javnim obljubam župana še ni prišlo do jasnega in odkritega so-; očenja s temi vprašanji, se končuje poročilo devinsko-nabrežinske sekcije SSk.
TRŽAŠKA KRONIKA
PREDSTAVITEV V DSI
PRIROČNIK O SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMENIH V ITALIJI
DRUGI PREGLED
IVAN ŽERJAL
Priročnik je sad dvajsetletnega dela prof. Merkuja na tem področju. Kot je sam dejal na predstavitvi (in tudi napisal v spremni besedi), je to od njega zahteval Dušan Černe. Leta 1985 pa je v Sloveniji izšel priročnik Slovenska krajevna imena, ki pa se je omejeval le na imena krajev, ki so znotraj meja Republike Slovenije.
Zato, je dejal v svoji predstavitvi časnikar Ivo jevnikar, ki je tudi sodeloval pri sestavi priročnika, je le-ta bistvena dopolnitev prej omenjenega priročnikaS/ovens/ca krajevna imena (to je razvidno tudi po vezavi in obliki). Merkujev priročnik je tudi bogatejši, saj so v njem tudi manjša imena gora, voda, hribov, jam idr. Knjiga, je dejal Jevnikar, je klic k upoštevanju načela skupnega slovenskega prostora, toda tudi dokaz, da smo tu. Je tudi stegnjena roka italijanskim, furlanskim in nemškim sosedom. Poleg tega je namenjena ne specializiranemu, ampak širokemu občinstvu, časnikarjem, študentom in drugim, skratka vsakomur, ki se zanima za naše kraje tu in onstran meje. Tako delo pa zahteva ogromno vztrajnosti, domiselnosti in radovednosti, predvsem pa ljubezni.
Prof. Pavle Merku seje pri svojem delu - kot je sam povedal - držal zgodovinskega
Založba Mladika v Trstu je pred kratkim izdala priročnik z naslovom Slovenska krajevna imena v Italiji, ki ga je napisal jezikoslovec in etnograf prof. Pavle Merku. Delo so predstavili na večeru Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 26. aprila.
H
načela in ljudske oblike, ker so krajevna imena v prejšnjem stoletju doživela spremembe oz. mistifikacije iz političnih razlogov oz. iz želje, ! da se prikaže nekaj, kar ne obstaja. Zato je skušal postaviti, kolikor se je dalo, resnično obliko imena. Ta knjižica je zadnja priložnost, da naredimo na tem področju malo reda. Poleg tega, kot je bilo rečeno med poznejšo razpravo, sejevteku stoletij spreminjala tako oblika imen kot tudi njihov spol in število. Zato mora biti imenoslovec pozoren na veliko večje število
stvari kot etimolog. V priročnik jeprof. Merku vključil tudi slovenske oblike imen italijanskih krajev, kot npr. Rim, Turin, Benetke idr., saj, kot je zapisal, je slovenska kulturna zgodovina že od časa naselitve naprej ustvarila vrsto slovenskih imen za italijanske in furlanske kraje.
128 strani debel priročnik je, kot že rečeno, izdala založba Mladika, tiskan je bil v tiskarni Graphart v Trstu, njegova cena pa je nadvse dosegljiva, saj je treba zanj odšteti samo 15.000 lir.
SLOVENSKEGA
FILMA
V torek, 2 7. aprila, se je v kinu Alcione v Trstu pričel Drugi pregled novega slovenskega filma. Gre za pobudo, ki je prvič stekla pred letom dni v priredbi družbeProget-tidallegria in klubaAnfhares v sodelovanju z Generalnim konzulatom Republike Slovenije v Trstu. Letos prireja pregled združenje Eurovvan-derkino v okviru programa Interreg II o sodelovanju med Slovenijo in Italijo ter v sodelovanju s klubom An-thares. Svoje pokroviteljstvo nad pobudo sta dali tudi krovni organizaciji SKGZ i n SSO.
Pregled seje, kot že rečeno, začel v torek, 27. aprila, s filmom Blues za Saro režiserja Borisa Juriaševiča in z animiranim filmom Zvonka Čoha in Milana EntaSociali-zacija bika?\/ sredo, 28. aprila, sta bila na sporedu filma Brezno Igorja Šmida in Temni angeli usode Saše-Podgorška. V četrtek, 29. aprila, pa se drugi pregled novega slovenskega filma zaključuje s predvajanjem filma Patriot Tuga Štiglica, poleg tega pa še izbora kratkometražnih filmov: Koromandija režiserke Urške Žnidaršič, Otroci na cesti Varje Močnik, Rop stoletja Urške Kos, Zjutro Han-ne VV. Slak, Adrian Maje VVeiss i n My first Cut Zdravka Barišiča.
PESTRA NEDELJA V NABREŽINI
NA NAŠI "POLICI" TUDI DUHOVNE VREDNOTE IN POKLICI
KRONANJE VEČMESEČNE DEJAVNOSTI
ZDRUŽENI ZBOR ZCPZ JE POROMAL NA SVETO GORO
Tako je izzvenela pretekla nedelja, svetovni dan duhovnih poklicev v Nabrežini, pa tudi v drugih župnijah.
Pri jutranji maši za vernike italijanskega jezika se je odzval z veseljem msgr. Mario Virgulin, ki je deloval v naši vasi v težkih vojnih letih 1940-45. Potrudil se je v razumevanju in govoru našega jezika, da se je priljubil vernikom, s katerimi je delil vojne grozote. Seveda je med mašo navdušeno govoril o lepoti duhovnih poklicev kljub visoki starosti in 60-letnici mašništva. Na koncu maše ga je v imenu naših vernikov pozdravil, mu voščil in se zahvalil za leta župnikovanja Gregor Pertot, takratni njegov strežnik; Alma Venier pa mu je izročila lep cvetlični dar. Pa še spominske podobice in povzetek govora, prijetna družba in zakuska pred cerkvijo!
Popoldne je nastopil močan mešani zbor iz Mirna Pod vodstvom Andreja Budina z vrsto velikonočnih in
Marijinih pesmi. Na orgle je spremljal Anton Klančič, ki je komponiral tudi pesem svetega Jurija, mirenskega zavetnika. Najbolj so izstopale pesmi: Tomčeva Missa Sur-rexit Dominus, Adamičeva Skalovje groba, Vodopivčeva Terra tremuit, PremrlovaŽ/V-Ijenje novo se budi, Lebano-va Danica svetila ter Mavova O Mati čistega srca. Po programu je spregovoril časnikar Sergij Pahor in v jedrnatem ter globokem govoru utrjeval potrebo po duhovnih vrednotah v našem narodu.
Litanije Matere božje so prvič izzvenele z odpevi, vzetimi iz naših velikonočnih refrenov, po iznajdljivosti naše organistke Alme Sedmak. G. Rudi Bogateč je na koncu podelil še evharistični blagoslov, pred katerim smo vsi prebra-! li posebno molitev sv. očeta j za duhovne poklice. Vsem nastopajočim najlepša hvala, čestitke in voščila za nadaljnje plodovito delovanje. Pa nasvidenje!
Sveta gora, ta najbolj priljubljena primorska božja pot, je bila v nedeljo, 25. aprila, v znamenju dvojnega obiska.
K Svetogorski Materi so poromali verniki iz dekanije Ilirska Bistrica s svojimi birmanci, njihovimi starši in botri. Skupno kakih 400 vernikov, ki jih je vodil dekan Bogdan Berce, ob teh pa še pevci Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta.
Slovesno bogoslužje je vodil škofov vikar za Slovence v tržaški škofiji, msgr. Franc Vončina, ki je - v homi-liji ob nedelji Dobrega pastirja - spregovoril o perečem vprašanju pomanjkanja duhovnih poklicev še zlasti v našem zamejstvu in posebej na Tržaškem. V tem smislu je tudi poudaril skrb za družinsko pastoralo, saj se duhovni poklici prvenstveno rojevajo v družinah.
Samo bogoslužje pa je bilo v znamenju ilirsko-bis-triških birmancev, ki so tudi
sestavili in prebrali prošnje, oblikovali darovanjski del liturgije in prošnje za mir ter spravo. Z ubranim petjem in ob orgelski spremljavi mladega, a obetavnega organista Iztoka Cergola je pri maši sodeloval združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, ki ga je vodil Edi Race.
Za združeni zbor ZCPZ je bilo romanje na Sveto goro priložnost, da so nekako dopolnili že večmesečno redno dejavnost, saj ta združeni zbor sodeluje pri pomembnejših verskih obredih v tržaški škofiji. Med družabnostjo, ki je sledila nastopu, pa je predsednik Zveze dr. Zorko Harej tudi spodbudno spregovoril pevcem in poudaril pomen takega sodelovanja pri pomembnejših verskih slovesnostih.
Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere članke objavili prihodnjič. Bralce prosimo za razumevanje. / ured.
OBVESTILA
ŽF. NEKAJ časa začeto pobudo župnije sv. Jerneja na Opčinah, repentabrske župnije in slovenske salezijanske skupnosti na Opčinah za pomoč kosovskim beguncem so slovenski duhovniki želeli razširiti tudi na vse slovenske vernike tržaške škofije. V ta namen je bila pri Zadružni kraški banki odprta posebna hranilna knjižica, kjer zbiramo pris-
IN MEMORIAM
LIANA MARTELANC KRIŠČAK
Tako padamo drug za drugim pod smrtonosno koso in vedno bolj zevajo prazna mesta v naših vrstah. Ni dolgo, kar smo Barkovljani izgubili Elvi Miklavec Slokar, zdaj nas je zapustila po dolgem trpljenju v 84. letu starosti Liana Martelanc Kriščak, mati pokojne časnikarke Nadje Kriščak Bole.
Gospa Liana je bila dobro znana po vseh Barkovljah po svojem dobrem srcu in stalni pripravljenosti, da pomaga in svetuje. Pogrešalo jo bo bar-kovljansko prosvetno društvo, kjer je rada sodelovala po svojih močeh. Manjkala bo v barkovljanski cerkvi, kamor je redno zahajala; manjkala bo pred cerkvijo, kjer se je rada ustavila za prijazen pomenek. Še posebno bomo čutili njeno odsotnost ob rožno-venski procesiji, prvem sv. obhajilu in drugih prireditvah, kjer prihajajo v poštev narodne noše. Gospa Liana je vedno pridno in nesebično pomagala pri pripravljanju noš, pri vezanju rut, pri izdelavi novih ženskih in deških noš, kajti v tem je bila strokovnjak.
Gospa Liana je bila "močna žena11. Kljub hudim življenjskim udarcem in trpljenju ni omagala. Moč sta ji dala živa vera in ljubezen do naroda, pa tudi ljubezen do vseh ljudi. Naj počiva v miru na domačem barkovljanskem pokopališču, kjer že ležita prezgodaj umrla mož Berto in hči Nadja. Od nje smo se poslovili 21. aprila v barkovljanski cerkvi pri pogrebni svečanosti, ki stajo vodila g. Dušan Jakomin in župnik g. Elio Ste-tanuto. Veliko število prisotnih je dokazovalo Lianino priljubljenost in žalost ob njeni izgubi. Gospa Liana, Bog Vam povrni vse dobro!
BARKOVLJANKA
pevke za begunce. Številka hranilne knjižice je: D/R n. 76610. Zbiralno akcijo toplo priporočamo. Kdor želi, lahko svoj prispevek odda tudi v vseh podružnicah Zadružne kraške banke. Obrnete se lahko tudi na vaše duhovnike. Hvala za vašo solidarnost! Za morebitne dodatne informacije se lahko obrnete na dekana openske dekanije Zvoneta Štrublja (tel. 040 211276).
MESEČNA MAŠA za edi nost bo v ponedeljek, 3. maja, ob 1 7.30 v Marijinem domu v ul. Risorta. Vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek, 3. maja, na srečanje z Alojzom Zidarjem ob predstavitvi knjige Slovenski narod pomni in obtožuje. Delo bo predstavil Jože Hočevar, spregovoril pa bo tudi Milan Gregorič. Začetek ob 20.30.
KLUB PRIJATELJSTVA vabi v ; četrtek, 6. maja, ob 16. uri na ul. Donizetti 3, na ogled diapozitivov prof. Sonje Gre-gori, ki nam bo prikazala vti-! se s potovanja po zahodni Kanadi.
SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca in Klub prijatelj-| stva vabita k uri molitve za duhovne poklice, mladino in družine, ki bo v četrtek, 6.
| maja, ob 18. uri v cerkvi v Barkovljah.
SLOVENSKI KULTURNI klub (ul. Donizetti 3) vabi v soboto, 8. maja, ob 19. uri na večer z naslovom Nacistična koncentracijska taborišča. Kratek zgodovinski oris bo podal mladi zgodovinar Peter Ra-detič. O Benignijevem filmu Življenje je lepo (La vita e bel-la) bo spregovorila Erika Hrovatin. Sledilo bo predvajanje filma.
KLUB PRIJATELJSTVA zaradi misijona spreminja datum izleta v Sečovlje na ogled solin in muzeja solin ter v Portorož in Piran. Izlet bo v soboto, 29. maja. Vpisovanje do 20. maja v trgovini Fortunato, na novem naslovu v ul. Valdirivo 23/C v Trstu. Zvečer tudi po telefonu na št. 040 43194 ali 040 639949.
DAROVI
ZA CERKVENI pevski zbor od j Sv. Ivana: Marija in Marko U-dovič darujeta v počastitev ! spomina na gospo Milico Golob vd. Čok 100.000 lir.
ZA KARITAS v Ajdovščini: namesto cvetja na grob Liane Kriščak N.M. 20.000 lir; D.K.S. 20.000 lir.
ZA CERKEV v Ricmanjih: M.B., Trst, 100.000 lir.
ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: Danila Černigoj 50.000 lir; v spomin na drago gospo Cilko Rudež Diomira Bajc ! 50.000 lir in družina Marijan Bajc 50.000 lir.
ZA KARITAS: župnija Nabrežina prek škofije 1.000.000 lir.
ZA CERKEV v Nabrežini: Albert Gruden 150.000 lir; Vit-tor 20.000; bolniki 190.000; Kakeš 100.000; Irobec A.G. 500.000; Sechi 40.000; Ru-; dež 20.000; Marangon 10.000; ! Pupis 20.000; Verza 100.000; April.P 50.000 lir.
ČETRTEK 29. APRILA 1 9‘)‘)
GORIŠKA KRONIKA
MLADI RAZISKOVALCI NA DELU
"DANES BO POJELA KI N'J'ŠTRA"
HARJET DORNIK
10
ČETRTEK 29. APRILA 1999
O šoli kaj radi tožimo, da je enolična, ko pa ob koncu šolskega leta potegnemo črto pod opravljenim delom, doživimo tudi kako zadoščenje. Takega trenutka zadoščenja so deležni dijaki V. klasične gimnazije. V sklopu zgodovinskega dela, ki ga vsako leto določa Zveza prijateljev mladine Slovenije oz. Društvo mladih zgodovinarjev, so izvedli referat o obrti v naših krajih. Izbrali so najznačilnejšo obrt za naše kraje, čevljarstvo. Izdelek na 60 straneh so naslovili po "kin j'štri", usnjenem pasu, s katerim so izdelovali čevlje in tudi žugali otrokom, ki so naredili prekršek.
Gimnazijci so zbrane podatke predelali pod mentorstvom prof. Neve Zaghet. Vsakdo je sodeloval po svojih sposobnostih: nekateri so se podali na teren in intervjuvali enajst čevljarjev, podjetnikov in oseb, ki se s čevlji poklicno ukvarjajo, drugi so poskrbeli za računalniško in likovno izdelavo, en dijak je poiskal lek-seme za slovarček strokovnih izrazov.
"Nazadnje lahko končno opazujemo naš izdelek: res smo ponosni nanj, saj smo v teku dolgih mesecev videli, kako je polagoma nastajal," so zapisali v zahvali.
V referat so dijaki vključili sestavke o tisočletni zgodovini mesta, izdelane zemljevide Goriške, krajšo zgodovino čevljarstva in oris čevljarske dejavnosti na Goriškem, pe-semZ Londona in prispevke, ki govorijo o prehodu od škarponov do Cicibana, o va-jeništvu, o tem, da so gostilničarji bolje služili kot čevljarji, ki so popravljali čevlje iz vseh okoliških vasi, o nekdanjih čevljih z lesenimi žeblji, o pripravi ortopedskih čevljev, o tovarni Ciciban in o tem, kako se nekateri ukvarjajo s čevlji iz roda v rod. Preslikali so nekaj starih dokumentov ter slikali obrtno orodje in delavnice.
Dijaki bodo izdelek predstavili na natečaju, ki gaje raz-
7
pisalo društvo zgodovinarjev, in si seveda nadejajo kako priznanje. Pred dvema letoma so se klasiki tudi prijavili na podoben natečaj z referatom V objemu narave - tako so se zdravili pri nas in pristali : v skupini za srebrno priznanje. Letošnjim gimnazijcem voščimo podoben uspeh. Sicer pa jih je že izdelek sam zadovoljil. V uvodnem sestavku so zapisali: "Konec koncev smo od tega referata veliko odnesli. Odkrili smo, da čevljarstvo kot obrt počasi izginja, ker se mladi s tem ne ukvarjajo več. Od bogate preteklosti so namreč ostali le redki starejši posamezniki, ki še delajo na svojo roko, oz. tudi nekateri mlajši, ki pa so se o-1 predelili za industrijskooz. specializirano dejavnost. Z obrtjo obenem izginjajo tudi pristni izrazi za orodje in pesmi, ki so vezane na čevljarstvo, čeprav starejši zelo radi pripovedujejo o svojih izkušnjah na tem področju. Spoznali smo tudi, da se zgodovine ne učimo samo iz učbenikov, ampak da so tudi starejši ljudje živa zakladnica, iz katere lahko bogato črpamo. Lepo bi bilo, da bi se raziskovalci po-I svetili strokovni obravnavi čevljarstva na Goriškem in sestavili obširnejšo razpravo o tem, preden bogato ustno izročilo izgine za vedno."
Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere članke objavili prihodnjič. Bralce prosimo za razumevanje. / ured.
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega očeta, deda in pradeda JOŽEFA STANIČA
se iskreno zahvaljujemo župniku Antonu Lazarju, cerkvenemu zboru za lepo petje, darovalcem cvetja in v dobrodelne namene ter vsem, ki so ga pospremili na zadnji poti in nam stali ob strani v teh težkih trenutkih. Hčere z družinami Števerjan, 26. aprila 1999
ZAHVALA Ob izgubi našega dragega ŠTEFANAČERNICA
se iskreno zahvaljujemo domačemu župniku Antonu Lazarju in pevmskemu župniku Vojku Makucu za mašni obred, cerkvenemu pevskemu zboru in vsem, ki so ga pospremili na zadnji poti ter nam stali ob strani v teh težkih trenutkih. Domači
Števerjan, 26. aprila 1999
LEPO KOROŠKO GOSTOVANJE
PSALMSKA KANTATA V ŠTANDREŠKI CERKVI
V zadnji številki smo le na kratko obeležili koncert, ki so ga pripravili koroški rojaki. Šlo je vsekakor za obsežen projekt z bogato glasbeno pripravo, kot tudi v sodelovanju zborov in vokalnih ter instrumentalnih solistov. Mešana zbora Jakob Petelin Gallus iz Celovca in iz Sel sta ob sodelovanju pihal, trobil in tolkal izvedla psalmsko kantato Žena - Mati. Dirigiral je sam skladatelj Jože Ropitz.
Tako med drugim piše pred-sednik Krščanske kulturne zveze iz Celovca dr. Janko Zerzer v koncertnem listu: "Razvoj glasbene kulture na Koroškem je doživel v zadnjih desetletjih vsekakor razveseljive dosežke, kjer se kljub vsem težavam pojavljajo doslej nepoznane kvalitete, predvsem pa za instrumentalno glasbo... Razvoj na področju t.i. poustvarjalne umetnosti gre torej v pravo smer. Pri izvirni glasbi, torej na področju ustvarjalnosti, pa so uspehi prej ko slej redki. Enega od teh naših skladateljev, ki je kakor noben drug črpal iz zakladnice ljudskega izročila, Pavleta Kernjaka, se letos pri zborovski reviji Ko-
*
roška poje spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva." Nato Zerzer nadaljuje, da med sodobnimi komponisti pa Jože Ropitz brez dvoma izstopa. Po diplomi iz cerkvene glasbe na dunajski Akademiji za glasbo poučuje orgle na celovškem konservatoriju in že dolgo let vodi mešani zbor Jakob Petelin Gallus.
Ropitzova kantata je sad njegovega sodelovanja s pisateljem Alojzom Rebulo (ki je bil tudi na sobotnem koncer-
tu prisoten) kot avtorjem tekstov/a. Kantata Žena - Mati ima v bistvu sedem delov, ki se tako poimenujejo: Eva, Marija, Monika (mati sv. Avguština), sv. Ema Krška, Don-na Pica Giovanna (mati sv. Frančiška Asiškega), Marija Slomšek (mati svetniškega škofa) in Slovenska mati (voščilo za novo tisočletje). Gotovo pri vsem tem ne gre za klasično kantato, kot jo poznamo iz glasbene literature raznih obdobij, pač pa za skoraj scensko glasbeno upri-
zoritev, ki jo z recitacijo povezuje.
Če se zaustavimo ob nekaterih vtisih (bolj kotob kaki glasbeni kritiki), lahko vsekakor podčrtamo nekaj stvari. Zelo plastično so recimo u-činkovali zborovski deli, ki so imeli v bistvu glavno vlogo. Reči je treba, da se je v teh delih pokazala vsa silnost kantate. Skladatelj je znal primerno predstaviti glasbeno podobo posameznih časovnih dob, ki si kantati sledijo. Gregorijanske reminiscence za krščansko srednjeveško obdobje, še prej antični prijemi - vse to pride lepo do izraza: slovenski ljudski melos zlasti pri Slomškovi materi in tudi v mogočnem zaključnem zboru z apoteozo slovenskih rek.
Poleg skupine instrumentalnih solistov so nastopili pevci Bernarda Fink - Inzko (mezzosopran), tenor - bariton Bruno Petrischek, kantor Mario Podrečnik in dva recitatorja. Vsi so dostojno odpeli svoje vloge. Med njimi pa je s svojo temperamentno interpretacijo in barvitim ter žlahtnim glasom gotovo izstopala znana koncertna pevka Bernarda Fink, ki je celotni izvedbi vtisnila svoj pečat.
Koroškim rojakom smo za lep koncertni večer prav res hvaležni.
---------AB
CD-PLOŠČA ZBORA HRAST / PREDSTAVITEV V DOBERDOBU
PREREZ SLOVENSKE PESMI
DARIO BERTINAZZI
V nedeljo, 18. aprila, je bila v Doberdobu predstavitev prve CD plošče zbora Hrast. Otroški pevski zbor Veseljaki, ki ga vodi Lucija Lavrenčič Terpin, je ob spremljavi Orff instrumentov na začetku zapel dve pesmi in tako napolnil dvorano z igrivostjo. Sledila je predstavitev plošče, ki je sad plodnega sodelovanja med SKD Hrast in deželnim sedežem RAL Pobuda je bila prav gotovo izvenredna, saj je nekaj neobičajnega za našo slovensko skupnost v Italiji, predvsem pa na Goriškem. Vida Valenčič, ki je zelo spretno povezovala program, je obrazložila naslov CD-jaSfe-z/ce: stezice, ki jih ni več, predvsem pa so to tiste, ki vodijo do srca. To je tudi smisel petja, s katerim človek lahko izrazi to, kar nosi v srcu. Iz bogatega repertoarja je bilo izbranih kar devetnajst pesmi za CD ploščo, osemnajst pesmi pa za kaseto.
Sledil je nastop zbora Hrast, ki je v prvi izvedbi zapel skladbe, s katerimi se je predstavil na državnem tekmovanju v Mariboru v soboto, 24. aprila.
Kot sem že omenil, je projekt podprl ne samo finančno, ampak tudi tehnično deželni sedež RAI (piljenje arhivskih posnetkov in snemanje na a-bonmajskih koncertih Glasbene matice). Zato je podal
priložnostno besedo novi ravnatelj slovenskih programov Igor Tuta. Izrazil je vse svoje zadoščenje ob tem uspelem izidu in pohvalil plodno delo pevcev in ne nazadnje zborovodjo Hilarija Lavrenčiča, ki je imel pri tem levji delež. Večer je bil tudi priložnost, da smo se zahvalili vsem tistim
pevcem, ki so petju predani že vrsto let. Tako smo povabili g. Marka Studena, tajnika sklada za kulturne dejavnosti republike Slovenije, za podelitev Gallusovih značk. Ob priložnosti je izrazil zadoščenje ob občutenem in ubranem petju ter pohvalo za blesteče rezultate na vsedržav-
nih zborovskih tekmovanjih. Doberdobski župan Mario Lavrenčič je zbor opredelil kot "diamantno točko med zbori tako v zamejstvu kot tudi v matični domovini". Priložnostno besedo sta izrazila še predsednik ZSKP Damjan Paulin in predsednik zbora Claudio Peric. Program je zbor sklenil s priljubljeno rezijansko j n je n čeua jtigna v priredbi Pavleta Merkuja.
A ZADRUŽNA (TZZKREDITNA BANKA V DOBERDOB
91. OBČNI ZBOR
Spoštovani člani!
Vabljeni ste, da se udeležite rednega in izrednega občnega zbora članov, ki se bosta vršila v drugem sklicanju dne
30. APRILA 1999 ob 18.00 uri
v Doberdobu, v župnijski dvorani, Goriška ulica 8.
UPRAVNI ODBOR
IN MEMORIAM
STEFAN
ČERNIČ
Štefan Černič seje rodil pri Crnicih na Vrhu sv. Mihaela v župniji Gabrje 13.12.1925. Oče mu je bil Štefan, mati A-malija Devetak. Bil je četrti od osmih otrok. Ker jim je prva svetovna vojna porušila dom in so ga morali na novo sezidati, so nekaj let živeli v Gabr-jah in se preživljali z delom na cerkveni zemlji. Oče je bil cerkovnik in cerkveni ključar. Štefan je začel delati že kot otrok. Šlužil je pri raznih družinah doma in v sosednjih vaseh, dokler ni sprejel službe vajenca v mehanični delavnici pri Tarantiniju v Gorici. Ko je bil star komaj 1 7 let, so ga poklicali v italijansko vojsko. Najprej je bil v Gradišču ob Soči, nato so ga odposlali v Fossano v Piemont, kjer je ostal do poloma Italije. Ko seje vrnil domov, so ga še isti dan odpeljali partizani in ga vključili v Kosovelovo brigado pri 9- Korpusu. Leta 1947 se je zaposlil v ladjedelnici v Tržiču kot varilec. Po nesreči na delu je od leta 1961 do upokojitve leta 1974 vozil viličarje. 25.9.
1950 se je v Števerjanu poročil z domačinko, učiteljico A-do Gabrovec. Svoj prvi dom sta si ustvarila na Vrhu, kjer sta ostala do leta 1952. Osem let sta nato preživela v šoli v Dolu, kjer je žena službovala. Septembra 1960 sta se z družino dokončno preselila v Šte-verjan. Tu je Štefan z veseljem in dobro voljo, po delovnem dnevu v ladjedelnici, obdeloval še grunt in skrbel za svoje čebele. Doma je pač imel čebelnjak in tako je ob prostem času skrbel in negoval svoje male prijateljice in pripravljal dober med. Kot one, tudi on je bil neutrudljivo delaven. V zakonu se jima je rodilo šest otrok. Pet je še živih. Njega in vso družino je doletela velika bolečina, ko je leta 1986 pre minila mlada Alenka. Pred os mimi leti so se pri njem pojavili prvi znaki neozdravljive bolezni. Takrat so mu odstranili glasilko. Aprila 1993 je bil operiran na pljučih, lani so mu začele moči znatno pešati. 4. februarja letos je šel v splošno bolnišnico v Gorico, kjer je ostal do 16. aprila. Njegova velika želja je bila vrnitev domov; skrbni otroci so mu s srcem uresničili še zadnjo željo. Po več dneh trpljenja je v soboto, 24. aprila, mirno zaspal v Gospodu. Zadnjega pozdrava se je udeležilo veli ko ljudi, saj so ga vsi imeli radi. Cerkev je bila nabito polna. To dokazuje dobroto, spoštovanje do vseh, prijaznost in ponižnost pokojnega Štefana,
MARJAN DRUFOVKA
PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEC
NAJMLAJŠI UVEDLI PRAZNIK FRTALJE
IVA KORSIC
Že devetindvajsetič so delavni člani društva Rupa-Peč vlili svoje moči in mladostno navdušenje v pripravo vaškega praznika, ki vsako leto privablja v prijazno vasico precej obiskovalcev iz Goriške in Tržaške. Prvi dan je žal kot že nekajkrat potekel v znamenju sivih oblakov in občasnega dežja, ki je krepko ponagajal parom; ti bi se radi zavrteli ob glasbi Zamejskega kvinteta in se vsaj za kratek čas odtrgali od vsakdanjih skrbi in od žalostnih misli na bližnjo nesrečno vojno, ki ji ni videti konca, in na preko milijon beguncev, ki so morali zapustiti svoje rodne kraje.
Misel na vprašujoče otroške oči malih pribežnikov nas je prešinila tudi, ko smo gledali naše sproščene malčke, ki so v nedeljo, 25. aprila, oblikovali prvi dan domačega praznika. Vsak zborček je zapel tri pesmice. Prvi so cvetočih ličk stopili na oder otroci iz vrtca z Vrha sv. Mihaela, ki sta jih za nastop pripravili učiteljici Nives Gravner in Danijela Colja, na harmonij jih je spremljala DamijanaČevdek. Za njimi je bil na vrsti otroški zbor O. Zupančič iz Štandre-ža, ki ga vodi Elda Nanut, pesmice pa spremlja Sara Ho-ban. Otroški zbor Plešivo in zborček z Vrha sv. Mihaela sta zapela ob spremljavi Sare Devetak in vodstvu Damijane Čevdek tudi prisrčno pesmico Lenčke Kupper Enkrat je bil en škrat, ki jo otroci tako radi pojejo. Program je sklenil otroški zbor Rupa-Peč z dirigentko Tanjo Kovic, ob glasbeni spremljavi Damijane Cev-
PREJELI SMO
RESNICI NA LJUBO
V zvezi s pismom Alexa Pintarja v imenu Forza Italia, objavljenim v Pd dne 21.4. 1999 in v izvlečku v Novem glasu dne 22. istega meseca glede mojega poročila na občnem zboru Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici, potrjujem vse, kar sem na omenjenem občnem zboru povedal o zamudah deželne uprave pri izplačevanju prispevkov kulturnim društvom in organizacijam na podlagi DZ 46/91.
Avtor pisma skuša opravičevati deželno upravo in odgovorne desničarske stranke za njeno slabo vodenje in vrača krivdo za vse pomanjkljivosti na deželne uslužbence. Dejstva so dovolj očitna in niso potrebne posebne "upravne vede" za tolmačenje večletnih zamud pri izplačevanju letnih prispevkov, ki jih italijanska država nakazuje naši deželi. Za to nosi odgovornost celotna deželna uprava, v prvi vrsti pa tisti, ki so na čelu tej upravi. S spoštovanjem
DAMJAN PAULIN
dek. Zborčku so se nazadnje pridružili še vsi ostali nastopajoči, da so male glasilke krepko zapele Regiment po cesti gre ob zvokih harmonike Erike Pelicon.
Po tem radostnem uvodu, ki gaje kljub kislemu vremenu spremljalo veliko poslušalcev, so se na prireditvenem prostoru pod 'strogim1' nadzorstvom žirije - člani so bili Renzo Cescutti, Francesco Gregori in Kristina Petejan -prijavljeni tekmovalci pomerili v cvrtju najboljše frtalje. Prvo mesto v pripravi te stare jedi je zasedla Loredana Cibi-ni iz Rupe, drugo je dosegel Niko Klanjšček iz Gorice, tretje pa italijanski gost Alvaro
Varotto, ki je bil prvič na prazniku.
Vesele ure pod domačim zvonom se bodo nadaljevale v soboto, 1. maja, ko bodo na sporedu: zbor Chorus 97 - Miren, veseloigra dramskega odseka PD Štandrež in pa slavnostni govor Sergija Pahorja. V nedeljo, 2. maja, pa bodo nastopili otroški zbor Štma-ver, moški pevski zbor Pagla-vec-Podgora in pevska skupina iz Šmarij. Oba večera bo za veselo razpoloženje poskrbel ansambel Happv Days. Prazne želodce pa bodo zadovoljile poleg znane frtalje razne okusne jedi na žaru in seveda rujna kapljica.
JURJEVANJE GORIŠKIH SKAVTOV Voditelji SZSO - SGS vabijo vse skavte in nekdanje skavte, starše in prijatelje, da se udeležijo že tradicionalnega obreda skavtskih obljub. Zbrali se bodo v soboto, 1. maja, ob 9.30 na Vrhu sv. Mihaela (na Largi). Med mašo, ki jo bo daroval duhovni asistent SGS Marjan Markežič, bodo sprejeli nove člane (volčiče/volkuljice in iz-
vidnike/vodnice). To je gotovo priložnost, da vsi skavtje spet obnovijo skavtsko obljubo, da se ob skupnem kosilu zaustavijo in zaklepetajo s starimi prijatelji, da po skupinah tekmujejo v skavtskih spretnostih in igrah. Srečanje bodo sklenili po tabornem ognju okoli 16. ure.
V primeru slabega vremena bo maša v vaški cerkvi ob
11.	uri. Popoldanski program bo odpadel.
SCGV EMIL KOMEL - SREČANJA Z GLASBO 1998/99
Luisa Antoni
SLOVENSKI SKLADATELJI NA
PRIMORSKEM OB KONCU 19-
IN V ZAČETKU 20. STOLETJA
H. Volarič, A. Hajdrih, S. Šantel,
]. Jakončič, M. Kogoj, V Mirk
IZVAJAJO:
Glasbeni atelje Emil Komel: Jerica Rudolf - sopran, Martin Srebrnič - tenor, Valentina Pavio - klavir, Peter Gus - violina, Andreja Konjedic-Lenardič - klavir;
Neva Merlak, klavir;
Ženski zbor Glasbene matice: Martina Ozbič - flavta, Tamara Stanese - dirigent.
Prof. Jože Pirjevec bo predstavil revijo Annales.
Komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž, sreda, 5. maja 1999, ob 19.30.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
vabi na koncert ansambla
ČUKI
Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž - Gorica, petek, 7. maja 1999, ob 21. uri
PREDPRODAJA VSTOPNIC na tel. 0481 531445 od 8.30 do 12.30.
OBVESTILA
H )T()VANJF. Z NOVIM Gl AS()\l na Poljsko in Litvo bo od 6. do 14. julija. Prijavite se lahko na upravah v Trstu ali Gorici, kjer dobite program. Obveščamo, da je potreben potni list.
ACM GORICA vabi k maši za cerkveno edinost v ponedeljek, 3. maja, ob 16.30 v Zavodu sv. Družine.
UPRAVNI ODBOR ZSKP se bo sestal v četrtek, 6. maja, ob
20.30	v sejni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. PEČ. V nedeljo, 9. maja, bo ob . uri slovesna blagoslovitev prenovljene cerkve. Prisrčno vabljeni tudi na družabno srečanje po maši vKŠD Vipava. Vabi Župnijski pastoralni svet.
ROMANJE VMARIBOR ob beatifikaciji A.M. Slomška. ACM Gorica v sodelovanju z župnijami Zgonik, Mavhinje in Nabrežina prireja dvodnevno romanje v Maribor ob beatifikaciji škofa A.M. Slomška. Odhod z avtobusom v sob., 18. septembra, in obisk Slomškovih krajev; v nedeljo, 19. sept., udeležba pri beatifikaciji, ki jo bo vodil Janez Pavel II. Zagotovljena dvodnevna oskrba. Akontacija pri vpisu
50.000	lir. Prijave sprejemata uprava Novega glasa (tel. 0481 5331 77ali 040 365473) in župnija Zgonik (tel. 040 229166).
RAZSIAVASAFEIAZeca v KC Lojze Bratuž je odprta do 16. maja po naslednjem urniku: od ponedeljka do sobote od 17. do 19., ob nedeljah od 10.30 do 12.30.
RAZSTAVA DIMITRIJA Brajnika in Ivana Zottija je odprta v spiodnjih prostorih župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandrežu do 2. maja: ob delavnikih od 20. do 21., ob praznikih od 9. do 12. ure.
DAROVI
ZA KOSOVSKE begunce: Marica Kosič 300.000; Bruna 200.000; R+R 215.000; družini Devetak Renato in Ustili
500.000	lir.
ZA SLOVENSKO Karitas: Marica Kosič 300.000 lir.
ČESTITKE
MONIKA GRAVNAR iz Stever-jana je diplomirala na tržaški univerzi na fakulteti za mednarodne politične vede z oceno 110 in pohvalo. Čestitajo ji mama, tata in ostali sorodniki.
Zveza slovenske katoliške prosvete čestita MEŠANEMU PEVSKEMU ZBORU HRAST iz Doberdoba in MEŠANEMU PEVSKEMU ZBORU F.B. SEDEJ iz Štever-jana za odlični uveljavitvi na
tekmovanju Naša pesem v Mariboru.
MePZ Lojze Bratuž se veseli s svojim dirigentom STOJANOM KURETOM ob uspehu, ki ga je dosegel z APZ Tone Tomšič na tekmovanju Naša pesem. Obenem čestita zboroma HRAST iz Doberdoba in F.B. SEDEJ iz Števerjana za pomembno uveljavitev na tekmovanju.
SOŽALJE
Zveza slovenske katoliške prosvete izreka DRUŽINI ČERNIČ globoko sožalje ob smrti dragega moža, očeta in nono-ta Stefana.
ANKI ČERNIČ in DRUŽINI izraža Združenje cerkvenih pevskih zborov iskreno sožalje ob izgubi ljubljenega očeta.
KC Lojze Bratuž sočustvuje z DRUŽINO ČERNIČ ob težki izgubi moža in očeta in nonota.
ŽENI, HČERKAM, SINOVOMA, DVANAJSTIM VNUKOM in SORODNIKOM izrekajo iskreno in globoko sožalje števerjan-ska občinska uprava, občinski svetovalci in stranka SSk, SKPD F. B. Sedej in uredništvo Šte-verjanskega vestnika.
Oder 90 izreka DRUŽINI ČERNIČ globoko sožalje ob izgubi dragega Štefana.
Mešani pevski zbor Lojze Bratuž izreka družini Černič iskreno sožalje.
Ob izgubi prijatelja Stefana Černiča iz Števerjana izreka DRUŽINI in ostalim SORODNIKOM globoko sožalje pevski zbor Rupa-Peč.
ANKI in SNEŽIČI ČERNIČ izraža dramska družina Štever-jan iskreno občuteno sožalje.
EVELIN, FILIPU, MARTINI, AN-DRE|U, MARJANU in MILENI ob smrti starega očeta izreka globoko sožalje ŠZ Olympia.
Letnik '75 izreka sožalje učiteljici ANKI in SVOJCEM.
Izrazom sožalja se pridružujejo uredništvo in upravi Novega glasa ter Pastirčka.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško izreka globoko sožalje predsedniku Ml-LADINU ČERNETU ob smrti žene Anke Fajgelj, znane gori-ške učiteljice.
NAGRADA SKLADA DUŠANA ČERNETA
V petek, 30. t.m., bo ob
19.30	v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici slovesna izročitev letošnje nagrade Sklada Dušana Černeta. Prejemnik je goriški kulturni delavec Maks Komac.
PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEČ
prireja I. in 2. maja 1999
v Rupi tradicionalni
PRAZNIK FRTALJE
SPORED:
• SOBOTA, 1. MAJA 1999 - OB 16.30:
- nastop moškega pevskega zbora Chorus 97 - Miren;
- častni govor Sergija Pahorja;
- sledila bo veseloigra dramske skupine PD Štandrež;
- ples z ansamblom Happy Days
• NEDELJA, 2. MAJA 1999-OB 16.30
- nastop otroškega zbora Štmaver;
- nastop: moški pevski zbor Paglavec - Podgora, Pevska skupina Šavrinske pupe en ragaconi - Šmarje;
- ples z ansamblom Happy Days
DELOVAL BO DOBRO ZALOŽEN BIFE Z RAZNIMI SPECIALITETAMI NA ŽARU, TIPIČNO FRTALJO IN DOMAČIM VINOM.
11
ČETRTEK 29. APRILA 1999
12
ČETRTEK 29. APRILA 1 999
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
BO INDUSTRIJSKI OBRAT ZAPUSTIL NASA TLA?
KAKŠNA BO USODA
DELAVCEV NA KRONOSU?
RUBRIKE
SLOVENIJA
ERIKA JAZBAR
Kronos jev Beneški Sloveniji največji industrijski obrat, ki deluje na območju občin Srednje, Grmek, Dreka in Sv. Lenart. Ob samem delovnem mestu pa predstavlja za slovenskega človeka Nadiških dolin simbol uspešnega obratovanja in znamko, ki je zelo dobro poznana ne le v deželi Furlaniji-Julijski krajini. O Kronosu se je v teh zadnjih tednih precej ali tudi preveč govorilo, polemiziralo, pisarilo, oglasili so se tudi nekateri deželni svetovalci.
Pa začnimo kar po vrsti in obrazložimo današnje stanje, ki je posledica napak, storjenih v prejšnjih letih, in ne gre vsega poenostavljati. Problemi na Kronosu so izbruhnili
dejansko ob krahu, ki sta ga ! doživela Tržaška kreditna banka in del slovenskega gospodarstva, ki je bil vprežen v njen sistem. Kronos je bil z omenjeno banko precej izpostavljen in zato so odgovorni optirali za prodajo industrijskega obrata. Kupec in novi [ lastnik podjetja je postala družba iz Vicenze, ki je ob drugih storitvah lastnik tudi podobnega obrata v Venetu. Las-tnikjevzadnjem obdobju pač naredil svoje račune in dognal, da se mu ne splača obdržati strukture v Nadiških dolinah, temveč je bolj produktivno, če jo premesti v Al-tavillo Vicentino oz. jo združi z drugim obratom. Gre namreč za komercialno izbiro lastnika, saj združiti oba obrata v Venetu pomeni prihrani-
I ti na storitvah, kar je nedvomno v interesu podjetja.
Kronos zaposluje štiriindvajset delavcev, ki prihajajo v glavnem iz Nadiških dolin. Kakšna bo usoda omenjenih družin? Nekateri so že dali razumeti, da bi bili pripravljeni se izseliti v Vicenzo, drugi pa ne nameravajo zapustiti domačih krajev in bodo zato morali iskati nove zaposlitve. Občinske uprave oz. sam lastnik pa si prizadevajo, da bi na-; šli idealno rešitev, ki bi pomenila prodati tovarniški objekt v Čemurju drugemu podob-' nemu podjetju in izkoristiti v ta namen delovno silo, ki je delala na Kronosu. Situacija res ni rožnata, vendar po besedah sredenjskega župana, rešitev pa ravno ni tako nemogoča, saj so se že nekate-
re industrije iz Furlanije zanimale za objekt iz Nadiških dolin; treba je le razumeti, če bo novo podjetje res zaposlilo domače delavce ali bo izkoristilo svoje.
Sredenjski župan, ki je sam zaposlen na Kronosu, pa je dal razumeti, da brezpredmetne polemike in kriki lahko le poslabšajo situacijo in odnose med lastnikom, delavci in zainteresiranimi upravami.
MONOGRAFIJA GMD
ČE
Društvo Ivan Trinko in Goriška Mohorjeva družba vabita na predstavitev monografije Borisa Paternuja: France Prešeren, Poeta slo-veno 1800-1849. Ob prisotnosti avtorja in prevajalca bo o delu spregovorila prof. Lojzka Bratuž.
Predstavitev monografije bo v petek, 7. maja, ob 19. uri v dvorani Sala Societa operaia, ul. Foro Giuglio Ce-sare 15, Čedad. Vabljeni!
O RAZSTAVAH
Seveda mislimo tu na likovne razstave, ki jih, hvala Bogu, prirejamo tudi v naši sredi; nanje nekateri zelo radi hodimo, drugim pa se zdi, da so samo",spremljevalni kulturni dogodki".
Likovne razstave so pač takšne in drugačne, so dobre in izjemne in so slabše kakovosti in tudi take, da si zanje na tihem rečemo, da bi bilo bolje, če jih ne bi videli. Kot pri vsaki stvari tudi pri razstavah trčimo ob problem kakovosti, ki je na kulturnem področju vedno in očitno izpostavljen. Če namreč vsi ali skoraj vsi prisegamo na kakovost in se trudimo, da bi kakovostno raven naših kulturnih prireditev in med temi tudi likovnih razstav dvigovali vedno znova na visok kulturni nivo, še višji od prejšnjega, potem moramo tudi pošteno priznati, da nam to ne uspeva vedno, kot ne uspeva nikomur, in to iz zelo preprostega razloga: v našem prostoru namreč ni toliko izjemnih likovnikov, da bi lahko z njimi"napolnilidve, tri kulturne",sezone'" razstav. Mislim, da ne bom delal nikomur krivice, če zapišem, da so tudi med slikarji boljši in slabši slikarji, ker gre za preprosto dejstvo, ki bije v oči še tako preprostemu ljubitelju lepih umetnosti, med katere seveda spada tudi likovna. Manjšina, življenje naše slovenske skupnosti pa je samosvoje še v tem, da je dejansko to družba, v kateri je še vse pomanjšano. Razložim: malo nas je in zato je nujno, da je med nami še manj likovnikov, ker se pač s to vrsto umetnosti ukvarja malo ljudi. Dejstvo je tudi, da med našimi likovnimi umetniki niso vsi geniji, kot niso vsi geniji ne v Italiji, Angliji, Franciji in tudi v Sloveniji ne. To so dejstva.
JURI) PALJK
Eden od največjih očitkov, ki gre na račun naših likovnih razstav, se pravi razstav, ki jih prirejamo pri nas, je ta, da so "premalo kvalitetne”, kar pa po moje ne drži. Od blizu spremljam likovno umetnost že vrsto let in lahko mirno zapišem, da so naši likovniki dobri umetniki, med njimi so nekateri zelo dobri, drugi manj. "Saj o vseh itak pišeš dobro!" je eden od očitkov, ki jih največkrat slišim po ogledu razstave in morda dodam še tistega, zafrkljivega, ki mi ga vedno navrže prijatelj Igor, ko mu povem, da bom pisal o tej in tej razstavi: “Ti pa znaš potegniti prav iz vsakega nekaj dobrega!"
Oba stavka imata v sebi del resnice in to zato, ker sem mnenja, da moramo pri nas, v našem malem raju ob meji predvsem graditi in ne rušiti. Kakšen smisel ima, da bi "se-suval", kot se temu reče v Ljubljani, s svojim zapisom nekoga, ki morda res ni vrhunski umetnik, a je vseeno pošteno razstavil svoje delo. Osebno | sem mnenja, da bi morali v | našem prostoru res skrbeti za j kakovost prireditev, a bi morali predvsem paziti na delo "naših, svojih ljudi". Vem, da j beseda "naši" marsikomu smrdi, a jaz jo uporabljam vseeno zelo rad, saj se čutim del naše skupnosti, naše, slovenske | skupnosti v deželi Furlaniji -! julijski krajini.
Občutek pripadnosti naši skupnosti je zame nekaj edinstvenega in izjemno pomembnega, pogojuje in nadgrajuje ! vse moje delo in bivanje tu. Samega sebe bi si ne mogel več predstavljati v drugem in dru-\ gačnem okolju. Od tod tudi težnja, da bi v naši, se pravi moji in tvoji in njegovi in pred-
vsem slovenski skupnosti nekaj dobrega naredil, nekaj kakovostnega. Običajno dobro in kakovostno ne gresta vedno skupaj. Naj navedem primer: dobro delo bi naredil, če bi komu razstavil bolj ali manj uspešne poskuse v likovni u-metnosti, ker bi bil ta zelo vesel, kot bi bili veseli vsi njegovi bližnji; ni pa rečeno, da bi bilo to dejanje tudi kulturno kakovostno. Vem, da sem vse skupaj poenostavil, a mislim, da v tem grmu tiči zajec.
Živimo namreč v skupnosti, za katero pravimo, da se mora ohraniti. Vsak dan doživljamo pritiske na naš miselni in izrazni svet s strani večinskega naroda, a vztrajamo. Ne delamo vsega prav, a smo tu. In tako je tudi na področju likovnih razstav: ni rečeno, da so vse razstave naših umetnikov odlične in dobre, a so odraz likovnih ustvarjalcev, ki se v naši skupnosti prepoznavajo, v njej živijo, so zato tudi njeno ogledalo. Menim, da bomo pri nas vedno morali pluti med Scilo in Karibdo, pravzaprav med Miljami in Trbižem: na eni strani težnja k vrhunski j kakovosti, na drugi strani pa stvarnost, naša stvarnost naših ! umetnikov, ki - kot povsod -ne dosegajo vedno vrhunskih kakovostnih ravni umetniške-| ga izražanja, a so med njimi \ tudi taki, ki bi jih brez zadrege lahko razstavil tudi sloviti pariški Kulturni center Pompi-dou. Zato sem tudi mnenja, da moramo to stvarnost, to "našo" stvarnost imeti vedno pred očmi vsi tisti, ki o likovni | umetnosti pri nas pišemo. Ne j gre torej za to, če Ido kdo pisal samo "dobro in pohvalno", ampak za to, da se zavedamo dragocenosti dela prav vsakega izmed naših umetnikov. Se enkrat ponovim: zavedati se moramo edinstvenosti prav vsakega od naših ustvarjalcev! Naloga nas in naših ustanov ! je namreč predvsem ta, da o-l mogoča našim ljudem, da po-
kažejo, kaj znajo in kaj zmorejo, da pokažejo našim ljudem, kakšna je raven naše likovne umetnosti, posredno tudi nas samih. FTkrati sem mnenja, da moramo razstave naših likovnikov tudi "nadgrajevati" z razstavami izjemnih slovenskih likovnikov in naših sosedov ter umetnikov drugih narodov, ker s tem delamo uslugo predvsem sami sebi, kažemo in poglabljamo namreč našo širino in odprtost, našim ustvarjalcem nudimo možnost soočanja in preverjanja, predvsem pa mi sami potr-• jujemo svoje življenje in delo. Nikakor pa se ne morem strinjati s tistimi, ki trdijo, da bi morali organizirati samo take razstave, ki bi sicer lahko res bile vse kakovostne, a na njih ne bi imeli prostora naši umetniki. Mislim, da to ni naloga manjšine, ker si manjšina tega enostavno ne sme privoščiti. Predvsem moramo namreč skrbeti, da bomo najprej cenili svoje umetnike, imeli svoje ljudi, ki bodo znali o nas samih še kaj lepega tudi na področju likovne umetnosti povedati. To ne pomeni nobenega zapiranja v utesnjevalno in u-metnosti sovražno samozadostnost, ampak predvsem zavedanje pomembnosti našega j bivanja, življenja, družbe, v kateri naši ljudje ustvarjajo. Prepričan sem, da v takem kontekstu tudi pridevnik “naši" dobi čisto drugačen pomen, tisti pravi pomen, katerega se mo-ra zavedati vsa naša skupnost.
To pa seveda še ne pomeni, da se na kaki razstavi ne bomo tudi v prihodnje prav pošteno zabavali, kot sem se pred časom, ko sem srečal morda najbolj uglednega likovnega kritika Goriške na neki razstavi in me je pogledal čez svoje naočnike in tiho dejal: "Veste, mladi mož, s temi deli je tako: morala bi govoriti o tem, kako lepi so okvirji..." In sva se zagovorila v okvirje...
V BRIŠKEM ČASNIKU POGOVORI Z ŽUPANI SOSEDNIH OBČIN
Izšla je nova številka Briškega časnika, ki ga financira občina in ga brezplačno prejemajo vsa gospodinjstva v Brdih. Glavna tema številke, ci se odlikuje po aktualnosti prispevkov, je življenje ob meji. Najprej je objavljeno po-Dolno besedilo t.i .Čezmejne zaveze, to je dogovora o sode-ovanju, ki so ga podpisale naslednice nekdanje skupne novogoriške občine, goriška Dokrajina in nekatere pomembnejše gospodarske organizacije iz slovenskega in italijanskega obmejnega območja. Stvaren in tudi rahlo polemičen je pogovor z arhitektom Izidorjem Simčičem iz občinske službe za mednarodno sodelovanje in promocijo. Ta opozarja na nujnost izdelave razvojnih programov, s katerimi bi lahko pridobivali tudi sredstva iz skladov EU. "Najprej moramo združiti vse cilje, ob tem pa v politiki doseči absolutno soglasje glede razvojnih strategij. To pomeni, da se bomo morali tudi Brici dokončno združiti. Vsi vinarji se morajo združiti za iste cilje. Imam vtis, da je v Brdih najmanj deset skupin, ki delujejo vsaka zase, še več, ena proti drugi."
Števerjanski župan Hadri-jan Corsi je v pogovoru za Bi i-ški časnik razmišljal o temah, ki se nanašajo na Slovenijo, tudi o prizadevanjih za članstvo v EU in zvezi Nato. Menil je, da bi morali preseči obdobje iz bivše Jugoslavijet ko sta bili pobrateni občina Ste-verjan in Krajevna skupnost Hum-Kojsko. Po njegovem bi v novih razmerah ' formalno pobratenje moralo potekati med občino Brda in števerjan-
KNJIŽNI DAR PETNAJSTIM USTANOVAM
Založba Branko in družba HIT v Novi Gorici sta ob dnevu knjige, 23. aprila, uresničila plemenito zamisel: zbrala sta veliko število raznih knjig v skupni vrednosti nad 726 tisoč tolarjev in jih darovala socialnim in drugim ustanovam. Svežnje knjig so prejeli domovi upokojencev v Ajdovščini, Novi Gorici, Gradišču nad Prvačino, Idriji, Spodnji Idriji, Podbrdu, Petrovem brdu in v Tolminu. Z darilom so nadalje obogatili knjižnice dijaških domov v Novi Gorici, Ajdovščini, Vipavi, Tolminu in v Idriji. Svežnje knjig sta prejela tudi skupnost za zdravljenje uživalcev mamil Srečanje na Kostanjevici v Novi Gorici ter taka skupnost, ki jo ustanavljajo v Čadrgu na Tolminskem. Branko Lušina, lastnik založbe Branko, je na slovesnosti ob izročitvi knjig v dar petnajstim ustanovam dejal, da je bil namen akcije predvsem ta, da bi knjigo približali bralcem. Darovanje pa so namenili tudi letošnjemu letu starejših, ki poteka pod geslom Na poti k družbi za vse starosti.
sko občino. Tudi je jasno, da občina Števerjan meji na vasi Cerovo in Hum, s katerima bi morali začeti oživljati stike". Župan Corsi se je tudi zavzel za še en mejni prehod v Brdih. Omenjajo prehod v Vi-polžah oz. na Humu. Toda "mejni prehod bi moral biti odprt vsaj od sedmih zjutraj do polnoči". V pogovoru je nadalje opozoril, "da je skoraj petdesetletna ostra meja med ljudi zarisala črto. Prizadevanja naj gredo v smer da se meja začne podirati. Čez nekaj let lahko zopet pričakujemo Brda kot enoten prostor. Navsezadnje so Brda tudi v zemljepisnem pogledu enovit in enoten prostor."
Župan občine Krmin Mau-rizio Paselli je v intervjuju za Briški časnik poudaril svojo željo za obnovitev sodelovanja med Krminom in Dobrovim, toda je opozoril, "da imamo pri tem sodelovanju razne težave, ki izhajajo iz neusklajene zakonodaje v obeh državah. Sicer razmišljamo zlasti o skupnih naporih za ohranitev narave in okolja in o skupni promociji vina."
V pogovoru z županom občine Dolenje Giovannijem Crosatom je bila večkrat o-menjena nujnost, da bi maloobmejni prehod Golo Brdo slednjič čimprej spet odprli. Dejal je, da je sanacija zemljišča in ceste ob mejnem prehodu skoraj zaključena, zaradi česar bodo prehod Golo Brdo lahko odprli. To naj bi se zgodilo v mesecu aprilu, toda je očitno spet prišlo do odloga in zdaj pričakujejo nov datum. Sicer pa je župan občine Dolenje večkrat dejal, da je predvsem kmet in enolog, ne pa politik. Crosato je tudi e-nolog v vinogradniškem gospodarstvu družine Movia v Ceglem. Glede sodelovanja ob meji je poudaril, "da mora prihajati do obojestranskih izmenjav, kajti, in tako je prav, meje ne smejo več obstajati."
Uredništvo Briškega časnika je v okviru osrednje teme nove številke naredilo tudi anketo o pogledih na sodelovanje ob meji. O sodelovanju občine Brda s števerjansko, krminsko in dolenjsko občino so razmišljali, tudi kritično, Boris Jakončič, Majda Markočič, Janez Beguš, Hema Markočič in Adrijana Peresin. Kmet Boris Jakončič je v odgovoru na vprašanje, ali Slovenija preveč popušča Italiji, v upanju, da bo sprejeta v EU, dejal: "Dejstvo je, da je Slovenija, predvsem pa to velja za Brda, geografsko in po svoji zgodovini že v Evropi in nas iz nje ne more nihče izriniti. V EU pa bomo tedaj, ko se bo to zahotelo njim in ne nam. Popuščanje nas ne pripelje nikamor in obnašati se moramo tako, kot da smo že v EU. Vedno moramo biti enakopraven sogovornik, ne pa v podrejenem položaju. Le tako vidim uspeh in napredek v Brdih." -----------M.
NOVOSTI PRI VKLJUČEVANJU V EVROATLANTSKE POVEZAVE
SLOVENIJA BLIŽE ZVEZI
NATO
• ••••••
••••••••••••••
••••••••••
MARJAN DROBEŽ
Sodeč po javnomnenjskih raziskavah, ki jih objavljajo časniki in državnaTV, šezme-raj več kot polovica Slovencev podpira poseg zveze NATO v ZR Jugoslaviji. Hkrati se javnost zavzema za prenehanje bombardiranja, ki sta ga spodbudila nasilje in kršenje človekovih pravic na Kosovu, torej za politično rešitev krize. V Sloveniji sicer poteka obsežna akcija zbiranja pomoči za begunce s Kosova, ki so se zatekli predvsem v Albanijo, Makedonijo in Črno goro. Vrednost doslej zbrane pomoči znaša skupaj že nad 100 milijonov tolarjev, pri čemer v tej človekoljubni akciji prednjačita humanitarni organizaciji Rdeči križ in Slovenska Karitas. V tem tednu bodo z letali pripeljali v Slovenijo tudi prve skupine beguncev, ki bodo pri nas dobili začasno zatočišče. Pri tem v Sloveniji upoštevajo vsa pravila mednarodnega humanitarnega in tudi notranjega prava.
Slovenija bo nudila začasno zatočišče 7.527 beguncem, pri čemer gre za 3.450 državljanov Bosne in Herce-govine, ki so že nekaj let pri nas, za 2.477 pribežnikov s Kosova, ki so tudi že dalj časa vSloveniji, in za 1.600 novih beguncev iz južne srbske pokrajine. Število beguncev, ki jim bo omogočeno prebivanje v Sloveniji, pa bo lahko povečano v primeru, ko bi šlo za združevanje družin najbolj ranljivih kategorij beguncev, to je mater in otrok.
Razmišljanje in ocene Slovencev o vlogi zveze NATO v mednarodni politiki in odnosih, tudi glede na strategijo te povezave pri ohranjanju demokratičnih vrednot in prepričevanju morebitnih novih žarišč nasilja proti človekovim pravicam, kjerkoli bi se že pojavili, so natančne in jasne. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je stanje odnosov med Slovenijo in zvezo NATO, v pogovoru na televizijski mreži CNN, povzel v ugotovitvi, "da se je v Sloveniji po začetku napadov na ZRJ podpora NATU povečala, saj se Slovenci zdaj zavedajo, kaj ta vojaška in obrambna povezava pomeni". Zaradi tega so v Sloveniji z zadovoljstvom sprejeli napoved vrha v VVashingtonu, "da sta Slove-nija in Romunija najbližji članstvi NATA".
V NATU sicer ne omenjajo roka, do katerega bi v to organizacijo sprejeli nove članice. Sprejemali jih bodo po neki naravni poti, ne ob pretresih, kakršen je sedanji poseg NATA proti ZR Jugoslaviji. Dober o-bet za sprejem pomeni dejstvo, da Slovenija velja za stabilno in demokratično državo z uspešnim in tržno naravnanim gospodarstvom, kjer obenem poznajo razmere v jugovzhodni Evropi, kar bi
lahko bilo v prihodnjih letih zavezništvu NATO v pomoč.
V politiki se pogosto ne morejo izogniti napovedim in datumom. Zato navajamo mnenje državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu Fran-
| ca Jurija, "da bo Slovenija v naslednjem krogu širitve, ki naj bi se zgodil na novem vrhu NATA leta 2001 ali 2002, sprejeta v polnopravno članstvo. To so potrdili tudi vsi sogovorniki iz te povezave."
POTRJEN DRŽAVNI PROGRAM ZA PREVZEM PRAVNEGA REDA EU
V okviru priprav na vključitev Slovenije v EU je državni zbor v petek, 23. t.m., potrdil državni program za prevzem pravnega reda EU do le-| ta 2002. Gre za obsežen in
obvezujoč dokument, ki ga bo treba uresničiti. O po-: membnosti državnega programa pričajo podatki, da bo Slovenija do leta 2002, ko naj bi bili formalno-pravno pripravljeni za sprejem v EU, morala sprejeti kar 200 novih zakonov, štiri nacionalne programe z raznih področij, eno resolucijo, en dokument o strategiji, eno pobudo za skle-
nitev večstranskega sporazuma in kar 871 podzakonskih aktov. Minister za evropske zadeve Igor Bavčar meni, da bo država te obveznosti pravočasno izpolnila. Napovedujejo, da bodo spremembe slovenske ustave omogočile tudi enostavnejše postopke v državnem zboru, pri sprejemanju zakonov, potrebnih za sprejem Slovenije v EU. V letu 1999 bo Slovenija namenila potrebam vključevanja v to povezavo okrog 73 milijard tolarjev, t.j. dobrih 7% proračunskih izdatkov.
Medtem komisije pri notranjem ministrstvu, vladi in pri državnem zboru nadaljujejo preiskavo o povzročiteljih afere Vič-Holmec, s katero so vplivni posamezniki v notranjem ministrstvu poskušali oblatiti policiste, ki so se na Koroškem bojevali za osamosvojitev Slovenije. Nekaj pomembnih uradnikov so že odstranili z notranjega ministrstva, nove ugotovitve preiskovalnih komisij pa kažejo, da naj bi bili v afero globoko vpleten tudi bivši notranji minister Mirko Bandelj.
GMD V KOPRSKI KNJIGARNI LIBRIS
FRANCE PREŠEREN 1800-49
V petek, 23. aprila, je bila v knjigarni Libris v Kopru predstavitev monografije Borisa Paternuja France Prešeren 1800-1849 v italijanskem prevodu, ki je pred kratkim izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. S to predstavitvijo se je sklenil teden kulturnih pobud ob Slovenskih dnevih knjige, ki jih je knjigarna Libris zelo uspešno speljala. Od ponedeljka do petka se je v knjigarni zvrstil niz predstavitev, od lutkovne predstave Mačka Murija za najmlajše, predstavitve multimedijskih programov na CD-romih in pa predstavitve mlajših slovenskih avtorjev vse do petkove predstavitve prevoda študije o Prešernu.
Predstavitev Prešernove monografije je potekala v prisrčnem kramljanju z avtorjem prof. Paternujem, ki ga je vodila prof. Jasna Čebron. To srečanje z avtorjem je zvabilo poslušalce, med katerimi je bilo predvsem lepo število srednješolcev, v širši razgovor. Izkazalo se je, da je zanimanje za Prešerna še vedno
živo oz. da je njegova mojstrska beseda še vedno aktualna in jo vse bolj odkrivajo tudi 1 mlajše generacije. Prof. Paternu kot izreden poznavalec Prešernovega življenja in dela je poudaril predvsem me-1 sto, ki ga ima Prešeren v svetovni literaturi. Če je Prešeren dal svoj doprinos tudi evropski romantiki, gre pripisati predvsem trem njegovim značilnostim: individualnosti, to se pravi njegovi izjemni pesniški osebnosti, regionalnosti, t.j. izrazitemu čutu pripadnosti narodu, katerega duh preveva v celotni poeziji, in pa univerzalnosti, vsebinski sporočilnosti širšega značaja, če lahko sem prištejemo njegove najbolj pogoste teme, kot so poslanstvo pesnika, bivanjska tematika, teme ; ljubezni, smrti...
Ob sklepu večera sta navzoče pozdravila še tajnik Goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar in lastnica knjigarne gospa Zavnik, ki je prisotne povabila, naj po lepi slovenski navadi tudi nazdravijo. ------------ MM
ZA UREDITEV RAZMER V KMETIJSKI ZADRUGI VIPAVA
ZARADI NASILJA V VIPAVI
OBTOŽNICA PROTI ŠTIRIM PRIPADNIKOM NEKDANJE JLA
Okrožna državna tožilka v Novi Gorici Branka Oven je pred dnevi pri tamkajšnjem okrožnem sodišču vložila obtožnico proti štirim oficirjem oz. podoficirjem nekdanje Jugoslovanske ljudske armade. Med junijsko vojno za osamosvojitev Slovenije so v Vipavi napadli civilne objekte in civilne osebe, jim grozili in jih pretepali, poškodovali pa tudi nekaj stanovanj. To seje odigralo v t.i. "vroči vipavski noči", 3. julija 1991. V neki knjigi o osamosvojevanju Slovenije oz. o tedanjih dogodkih na Primorskem je dogodek podrobno opisan, avtor pa je svojemu prispevku dal naslov Brača Rambo v Vipavi.
Obtožba je vložena zoper 39-letnega Milana Šušiloviča, 28-letnega Jasmina Čajiča, 35-letnega Dragana Ivanoviča in 37-letnega Miroslava Jevtiča. Po mnenju okrožne državne tožilke so storili kaznivo dejanje uporabe nedovoljenih bojnih sredstev po prvem odstavku 148. člena kazenskega zakona tedanje SFRJ. Uporabili naj bi način boja, ki je po pravilih mednarodnega prava prepovedan. V njihovem "pohodu" sta sodelovala še najmanj dva vojaka, vendar njune istovetnosti niso mogli ugotoviti.
Tožilstvo v Novi Gorici je predlagalo, naj okrožno sodišče na glavni obravnavi zasliši obtožence in oškodovance, četverico pa spozna za krivo po obtožbi in jo kaznuje. Toda prav malo je verjetno, da bi obtoženci, ki so jeseni leta 1991 skupaj z Jugoslovansko ljudsko armado zapustili Slovenijo, prostovoljno prišli pred sodišče.
-------M.
NA POMOČ POLICISTI IN VARNOSTNIKI
Spori med vodilnimi organi kmetijske zadruge v Vipavi ter posamezniki, ki zatrjujejo, da so bili izvoljeni na vodilna mesta v njej, se zaostrujejo in čedalje bolj odmevajo tudi v slovenski javnosti. Na izrednem občnem zboru, ki so ga sklicali na zahtevo 166 zadružnikov, so odstavili direktorja Igorja Blažino in razrešili vse dosedanje organe zadruge, ki ima sicer okrog 850 članov. Udeleženci so si med seboj začeli groziti, se zmerjati in nastala je nevarnost fizičnega obračunavanja. Odvetniki, ki so vodili izredni občni zbor, so zaradi tega poklicali policiste in varnostnike, ki so vzpostavili red in omogočili, da se je skupščina zadružnikov -vseh je bilo nad 200 - lahko zaključila. Novo vodstvo je za novega direktorja imenovalo Marjana Poljšaka, nekdanjega poslanca državnega zbora, kandidata za župana občine Ajdovščina na nedavnih volitvah in predsednika Nacionalne stranke dela. Poljšak je takoj začel delati in vzpostavljati red v vodstvu zadruge, toda začeli so mu groziti, zaradi česar sta ga nekaj časa varovala dva varnostnika. Iz zadruge so preko noči izginili razni dokumenti, dva računalnika, celoten arhiv in direktorjev avtomobil. Novi direktor zatrjuje, "da so zadevo že prijavili policiji. Delamo po starem statutu, ker novega sploh ni. Skrbel bom za zakonitost in se zavzemal za spravo med kmeti. Mislim, da imam njihovo podporo".
Kmalu po prevzemu dolžnosti se je v pisarni pojavil Igor Blazina, ki meni, da je on še zmeraj direktor, češ da je bila njegova zamenjava nezakonita. Od Marjana Poljšaka je zahteval, da mora v
ZASKRBLJENOST ZARADI PREKINJENIH STIKOV S SLOVENCI V JUGOSLAVIJI
Predsednik Komisije državnega zbora Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Marjan Schiffrerje pred dnevi izrazil zaskrbljenost zaradi prekinjenih stikov "s tisoči Slovencev, ki žive zlasti v Beogradu, a tudi drugod v Srbiji oziroma Jugoslaviji". Pri tem poudarjamo, da je med njimi veliko rojakov iz Primorske. Stikov ne morejo vzpostaviti predvsem zaradi tega, ker v Zvezni republiki Jugoslaviji divja vojna in ker ta država in Slovenija nimata nobenih odnosov, tudi ne tistih na konzularni ravni. Predsednik omenjene komisije Schiffrer je poudaril, da bi Slovenija rada pomagala rojakom v Srbiji oziroma Jugoslaviji, če bi potrebovali kakšno pomoč. Toda doslej ni na žalost nihče med njimi vzpostavil stika z matično domovino.
POSLANEC IVO HVALICA OBSOJEN
Kot je v soboto, 24. aprila, poročal osrednji slovenski časnik, je bil poslanec v državnem zboru Ivo Hvalica iz Solkana obsojen na denarno kazen v znesku milijon 200 tisoč tolarjev. Odšteti jih bo moral Danilu Kovačiču, nekdanjemu glavnemu direktorju družbe HIT v Novi Gorici.
Pravdanje pred sodišči raznih stopenj je trajalo kar pet let, jabolko spora pa je predstavljala poslančeva izjava v televizijski oddaji O-mizje, da mu Danilo Kovačič grozi s smrtjo. Nekdanji glavni direktor HIT-a je zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki so bile posledica izjave znanega slqvenskega poslanca, najprej zahteval tri milijone odškodnine. Sodišče na zadnji stopnji, ki je v razsodbi tudi zapisalo, "da je teža poslančevih očitkov zelo prizadela Kovačiča", pa je sklenilo, da je upravičen do 1,2 milijona tolarjev odškodnine.
treh urah zapustiti urad. Zadeva se bo očitno razpletla na sodišču.
Kmetje na območju zadruge, ki obsega celotno Vipavsko dolino, Novo Gorico, trnovsko-banjško planoto in področje Kanala ob So-; či, so ogorčeni zaradi ome-! njenih in drugih dogodkov oz. boja za prestiž in vodilna ! mesta v tej zadrugi. V ozad-I ju sporov naj bi bili vplivni ; posamezniki iz SLS. Nemara je ta stranka prav zaradi | tega izdala sporočilo za javnost, v katerem je zapisano, "da mora odločanje o zadrugi biti izključna pravica njenih članov." Nekdanji direktor Igor Blažina pa obtožuje odvetnico Tanjo Marušič, hčer pravosodnega ministra, "češ da mora za vsako ceno izpolniti tisto, kar so ji ' iz ozadja naročili. To, da je ugotovil tudi po njenem obnašanju na izrednem obč-| nem zboru, "ko je bila pripravljena z menoj tudi fizično obračunati."
----------M.
IZVOLILI TRI PODŽUPANE ZA NOVO GORICO
Mestni svet novogoriške mestne občine je izvolil svoje najpomembnejše organe, pri čemer so med svetniki nastale ostre polemike. Sploh so taka soočanja značilna za novo sestavo mestnega sveta. Župan Črtomir Špacapan dolži svetnike obeh opozicijskih strank, to je iz SDS in ZLSD, da nočejo sodelovati s koalicijo, iz obeh opozicijskih strank pa odgovarjajo, da jih koalicija ovira pri izvajanju njihove vloge, ki so jo socialdemokratom iz o-beh političnih strank zaupali volilci.
Svetniki iz opozicije so si tudi zaman prizadevali, da bi med podžupani bil kdo iz njihovih strank. Spričo strnjenega glasovanja svetnikov iz koalicije so bili za podžupane izvoljeni Franc Batagelj, direktor Goriških vodovodov, Viljem De Brea, direktor srednje ekonomske in trgovske šole, in Gojmir Mozetič, direktor javnega podjetja Komunalna energetika. Naj spomnimo, da je Gojmir Mozetič iz krščanskodemokratske stranke na zadnjih lokalnih volitvah kandidiral za župana mestne občine Nova Gorica.
Mestni svet je na svojem zasedanju v četrtek, 22. aprila, imenoval tudi razne odbore in komisije. Za predsednico sedemčlanske komisije za mednarodne odnose (ta bo usmerjala tudi sodelovanje z italijansko Gorico in slovenskimi občinami Doberdob, Sovodnje in Števerjan) je bila izvoljena Alenka Saksida.
■M.
13
ČETRTEK 29. APRILA 1 999
14
ČETRTEK 29. APRILA
1 999
ZASKRBLJENOST IN POBUDE SGZ GORICA
VOJNA HUD UDAREC POSOŠKIM PODJETJEM
ITALIJANSKO PRAVO
Predsedstvo Slovenskega gospodarskega združenja Gorica je pred kratkim preučilo položaj po izbruhu vojne v Srbiji in na Kosovu. Sklenilo je, da SGZ pristopi k humanitarni akciji pod pokroviteljstvom pokrajine, hkrati je odločilo, da pošlje dopis gori-škemu prefektu, s katerim ga opozarja, da so z vojno na Balkanu znatno oškodovana posoška uvozno-izvozna in avtoprevozna podjetja, ki so poslovala s Srbijo, Črno goro, Makedonijo in Albanijo. Za podjetja, ki so se od leta 1991 prilagajala novo nastali situaciji po razpadu Jugoslavije, je to nov hud udarec, saj občutijo zmanjšanje poslovanja na vseh tržiščih Vzhodne Evrope. Zaradi tega je SGZ zahtevalo od prefekta, naj skliče zainteresirane strani, da se preuči nastali položaj in se zavzamejo konkretni ukrepi.
O zaskrbljujoči zadevi smo se podrobneje pogovorili z direktorjem SGZ Gorica Igorjem Orlom (na sliki).
Od kdaj občutite zmanjšanje poslovanja posoških podjetij?
Krizo smo občutili že takrat, ko se je napetost stopnjevala in se je vedelo, da bo kmalu prišlo do izbruha voj-
ne. Ko se je to zgodilo, so se I vse fizične vezi z ZRJugosla-I vijo prekinile. Izplačila, ki so jih morala prejeti naša pod-; jetja, so ustavljena, prav tako so ustavljene pošiljke, ki jih morajo dostaviti srbskim podjetjem. S stopnjevanjem in tra-I janjem vojne seje zadeva samo še poglobila in se še poglablja, saj tudi ostale države ! (Makedonija, Albanija, Bolgarija, Romunija, Slovaška in Madžarska), ki poslovno gravitirajo okoli tega področja, močno čutijo splošen padec prometa zaradi slabih komunikacij, težav pri dostavi bla-i ga in sploh s poslovanjem, j Karkoli je vezano na naša ! podjetja, se torej ustavlja. Pri tem mislim tudi na špediter-| stvo, gostinske objekte, trgovine itd. Manj je kroženja denarja, bolj trpi celotno gospodarstvo.
Kaj pa humanitarna akcija?
Drug problem, ki smo ga obravnavali, je koordinacija pomoči kosovskim beguncem, ki jo je prevzela pokrajinska uprava; ta je sklicala vse goriške organizacije, ki so | se dogovorile za akcijo, ki naj bi stekla v kratkem. Slo bo za nabiranje denarnih prispevkov in najnujnejših potreb-I ščin. V tem trenutku (23.4.,
op. p.) še čakamo številko tekočega računa in seznam potrebščin, pa tudi novice o kraju, kam naj zainteresirani prinesejo svoje prispevke.
Kaj pa menijo seznanjeni predstavniki oblasti?
Dopis v zvezi z gospodarsko krizo smo poslali goriš-kemu prefektu, predsedniku ■ Gospodarske zbornice, predsedniku pokrajine, poslancu Prestamburgu in senatorju ! Volčiču. Obveščamo jih, da so naša podjetja v veliki krizi. Že ! leta 1991, ko je prišlo do prvega razpada nekdanjejugosla-! vije, so se morala podjetja prilagoditi novemu položaju.
' Marsikatero podjetje - zlasti uvozno-izvozno ali avtopre-vozno - je medtem že našlo svojo novo strategijo, nove partnerje in tržišča. Ta vojna pa je sedaj nov hud udarec vsem tem prizadevanjem. Komaj so podjetja zaplavala in nekako začela znova do-i bro poslovati, so se spet znašla pred krizo, ki ji ni zlahka J videti konca. Ko se poglablja vojna kriza, se namreč premo sorazmerno širi in veča tudi kriza našega gospodar-I stva. Prefekta zato prosimo, naj skliče krizni štab, da bi akterji gospodarstva nujno kaj u-| krenili.
-----------DD
KATASTRSKA NEJASNOST ZA KMETIJSKE STAVBE (1)
DAMJAN HLEDE
Kot znano, je odlok št. 557 z dne 30. decembra 1994, ki je bil potrjen z zakonom št. 133/94, zamenjal prejšnji 'novi urbani gradbeni kataster" z novim "katastrom zgradb". Zamenjava je ostala neuresničena vse do januarja 1998, ko je ministrski odlok št. 28 z dne 2.1.1998 odredil njeno praktično izvedbo. Med zainteresiranimi davkoplačevalci obstajajo precejšnji dvomi v zvezi z vprašanjem, ali je potrebna z ozirom na posedovane kmetijske stavbe kakšna posebna prijava novemu gradbenemu katastru, predvsem v primeru prenosa pravic na omenjenih stavbah.
Nejasnost izvira iz številnih pravnih virov (zakonov, odlokov in okrožnic), ki so se
ZARADI VOJNE KRIZA TUDI V TRSTU
Tržaški gospodarski krogi so zelo zaskrbljeni zaradi posledic vojne na Balkanu. Še zlasti se velike težave napovedujejo za avtoprevoznike,
DRAGOTIN DANEV NOVI PREDSEDNIK
ZKB ZASLUŽI ZAUPANJE
članov in nečlanov. Poslovni uspeh v višini treh milijard 623 milijonov lir predstavlja -je naglasil predsednik - primerno obrestovanje zadružnega premoženja, saj znaša ! 6% tega premoženja. Poslovni dobiček pa znaša 3 milijarde in 623 milijonov lir.
Poročilo nadzornega odbora je prebral predsednik Stevo Kosmač. Po krajši raz-| pravi je bil obračun za poslovno leto 1998 dejansko odobren soglasno.
Na volitvah sta bila dosedanja člana upravnega odbora Milič in Andolšek potrjena, namesto bolnega inž. Piščanca pa je bil v odbor izvoljen gradbenik iz Doline Pangerc. Potrjeni so bili tudi člani nadzornega odbora in razsodišča ter njihovi namestniki. Bogata zakuska je na koncu bila priložnost za prijateljsko izmenjavo mnenj in misli.
V ponedeljek, 26. t.m., se je sestal na prvi seji novoiz-| voljeni upravni odbor. Za pred-sednikaZKB je bil izvoljen pod-i jetnik Dragotin DanevzOpčin. Do zadnjega občnega zbora | je bil podpredsednik. Predsedniško mesto je torej po 16 | letih zapustil Pavel Milič, pod i čigar vodstvom je denarni za-i vod dosegel razmah, kakršnega si pred leti gotovo nihče i ni pričakoval. Milič pa je še vedno član upravnega odbora.
ki so vzdrževali zveze s samo Srbijo in drugimi vzhodnoevropskimi državami, a tudi za številna uvozno-izvozna podjetja, ki so poslovala z vzhodnimi državami. V tržaški pokrajini je približno 400 takih podjetij in kakih 280 izmed teh ima dokaj redne poslovne zveze z državami bivše Jugoslavije. Po razpoložljivih podatkih je promet v mesecu dni padel približno za eno tretjino; nekatera slovenska podjetja v Trstu trdijo, da je promet padel celo za 50%, j in to ne zaradi logičnih zastojev s poslovanjem v Srbiji in na samem Kosovu, ampak tudi zaradi drastičnega padca poslovanja z drugimi, sosednimi državami. Hrvati, ki so ob letošnji poletni turistični zaslužek, že preklicujejo naročila blaga, ki bi ga v normalnih časih ponujali turistom oz. potrebovali v gostinstvu. Podobno velja tudi za slovenska podjetja, ki v Trstu oz. v Furlaniji kupujejo različen ! predelovalni material oz. orodje, da nato končne izdelke prodajajo na srbsko tržišče. Črna gora je skorajda nedo-i stopna in, čeprav skuša na vse načine ostati izven vojne,
| je dejansko močno prizadeta zaradi embarga in neposredne bližine spopadov, beguncev, predvsem pa notranjepolitičnih napetosti. Tržaški gospodarstveniki ugotavljajo, da so bila srbska podjetja dragocen trgovinski posrednik predvsem v poslih, ki jih je bilo potrebno sklepati z drugimi vzhodno-evropskimi državami, npr. z Rusijo ali U-krajino in Bolgarijo ter Romunijo. Od trajanja vojne na Balkanu, trdijo gospodarstveniki, pa bo odvisno, ali bo mogoče ohraniti sedanja delovna mesta in premostiti gospodarski zastoj.
EVROPSKA SREDSTVA ZA UREJANJE GOZDNATIH POVRŠIN
Deželno odborništvo Fur-lanije-Julijske krajine za gozdove in parke je izdalo odlok o sprejemu popravkov za u-resničevanje večletnega načrta, ki ga zaobjema evropski pravilnik 2080/92 o prispevkih za gozdarska opravila in posege v povezavi s kmetijstvom. Gre na primer za pogozdovanje kmetijskih površin, za nasade topole, za gojitveno sekanje obstoječih gozdov, za urejanje obstoječih in gradnjo novih gozdnih poti itd. Evropska zveza dodeljuje torej določena sredstva, da bi v prvi vrsti povečala vrednost lesa in gozdno bogastvo nasploh. Nadalje si postavlja za cilj zaščito hidro-geološkega sistema ter ohranitev biološke raznolikosti, posredno pa tudi zmanjšanje nekaterih kmetijskih pridelkov, ki že ustvarjajo nesprejemljive presežke.
Popravki zadevajo posege v letošnjem letu. Interesenti, se pravi zasebni lastniki gozdov ali jusarji ter gozdarske zadruge, ki bi radi koristili dane ugodnosti, se za vsa potrebna pojasnila lahko obrnejo na pokrajinska gozdarska nadzorništva v Trsu, Gorici, Vidmu, Tolmeču in Pordenonu. Prošnje je treba predstaviti na pokrajinska nadzoni-štva za gozdarstvo do 30. junija letos na posebnih obrazcih AIME.
Opozoriti pa tudi velja, da letos zadnjič razpisujejo pomoč za gozdarske pobude na osnovi pravilnika 2080/92. Na Evropskem vrhu pred mesecem dni v Berlinu so namreč sklenili, da bodo z letom 2000 stopila v veljavo nova pravila Evropske zveze, ki bodo veljala do leta 2006.
v kratkem času zvrstili na to temo in ki niso med seboj najbolje usklajeni.
Najprej moramo vedeti, da je zakon št. 139 z dne 23. marca 1998 uvedel nove pogoje, v prisotnosti katerih bodo stavbe lahko priznane kot kmetijske. Preden preidemo k stvari, naj spomnimo, da so pogoji naslednji: lastnik ali nosilec kake druge stvarne pravice na stavbo ali njen u-porabnik bo moral uporabljati omenjeno stavbo kot svoje dejansko stanovanje; stavba bo morala biti v službi zemljišča z več kot 10.000 m2 površine, ki je vpisano v kataster zemljišč z dodelitvijo katastrskega agrarnega dohodka (v primeru gojenja specialnih vrst v rastlinjakih ali gojenja gob ali drugih intenzivnih gojenj ter v primeru, daje zemljišče v gorskem območju, je dovolj 3.000 m2 površine); dohodki agrarne narave koristnika kmetijske stavbe bodo morali presegati polovico vseh njegovih dohodkov; če pa je zemljišče v gorskem območju, bo dovolj, če bodo presegali 25% skupnega dohodka; stavba ne bo smela imeti značilnosti luksuzne stavbe, kot jih določa zakon št. 408/49, in ne bo smela biti vpisana med dosedanje katastrske kategorije od A1 do A8. Narava kmetijskih stavb bo de jure priznana stavbam, ki so namenjene zaščiti rastlin, shranjevanju kmetijskih pridelkov in kmetijskih strojev ter stavbam, ki so namenjene agriturizmu.
Z ozirom na naše vprašanje je pomembno vedeti, da ta zakon ne nalaga posestnikom stavb, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje njihove kmetijske narave, nobene obveznosti. Problem pa nastaja, ker prva dva člena omenjenega zakona št. 28/98 pravita:
1. da je v novem katastru zgradb najmanjša vključljiva enota "nepremičninska enota"; 2. da je nepremičninska enota vsaka zgradba (ali njen del), ki je "sposobna funkcionalne in dohodkovne avtonomije"; 3. in da stanovanja ali druge nepremičnine, ki so v službi kmetijske dejavnosti, predstavljajo nepremičninske enote, ki jih je treba samostojno prijaviti katastru.
Stanje je nadalje zakompliciralo še ministrstvo z nesrečno okrožnico št. 96AT z dne 9. aprila 1998, kjer je pisano, da bo uprava poskrbela za prenos vseh informacij, ki J jih je vseboval prejšnji "kataster zemljišč" (vanj so bile do-| slej vpisane kmetijske zgradbe) v novi "kataster zgradb", medtem ko bo dopolnitev vpisa v novi kataster bremenila posamezne zainteresirane stranke, in sicer "v primeru uporabe" (to je v primeru prenosa pravic na kmetijskih zgradbah, spremembe nji-; hovega gradbenega stanja ali v primeru izgube pogojev za | priznanje njihove kmetijske narave).
---------DALJE
Ob lepem številu članov je bil v nedeljo, 25. aprila, redni letni občni zbor Zadružne kraške banke. Potekal je v občinski telovadnici v Zgoniku, ki je tako prostorsko kot zemljepisno še najbolj primerna za občne zboreZKB, zdaj gotovo največjega slovenskega denarnega zavoda v Italiji. Njegovo delovanje zajema vso tržaško pokrajino in je zato Zgonik nekakšno središče. Zadružna kraška banka ima trenutno 1100 članov in poleg glavnega sedeža na Opčinah podružnice v Nabrežini, Sesljanu, Trstu, Bazovici in pri Domju.
Iz poročila predsednika Pavla Miliča med drugim izhaja, da se je vodstvo denarnega zavoda v minulem poslovnem letu zelo prizadevalo, da bi se denarni zavod primerno pripravil na novosti, ki so se in se še javljajo z uvedbo enotne evropske valute. V tej zvezi so se po vsej državi začeli pojavljati nekaki bančni velikani, vendar je praksa pokazala, da imajo tudi manj-
še denarne ustanove zagotovljeno prihodnost, če se bodo i znale primerno organizirati in če bodo združevale svoje sile.
Čisto zadružniško premoženje ZKB presega 60 milijard lir, kar pomeni, da zavod lahko z zaupanjem gleda v prihodnost. Premoženje namreč "predstavlja 36% pode-| Ijenih kreditov in 19% zaupanih sredstev", kar "potrjuje premoženjsko stabilnost banke". Med letom smo odobrili - je še dejal predsednik -164 prošenj za podporo socialnim, kulturnim in drugim pobudam, za kar smo prispevali i skupno 323 milijonov lir." Podprli smo tudi tiskanje knjig. Ob 90-letnici denarnega zavoda j je tako izšla knjiga o zgodovi-; ni primorskih denarnih zavodov, podpore pa je med drugimi bila deležna Velika knjiga Slovenskih športnih iger. Sklad Mitja Čuk je prejel v dar ! prevozno sredstvo, proslava 90-letnice pa se je zaključila ! z novoletnim koncertom v tr-! žaškem gledališču Rossetti, ki ' ga je poslušalo veliko število
GOSPODARSTVO
KORISTNO PREDAVANJE
KLOPI V ZASEDI
Dne 21. aprila je Združenje upokojencev Zveze neposrednih obdelovalcev priredilo v prostorih kmečkega turizma Zbogar-Gruden v Samatorci predavanje dr. Majde Košuta o nevarnosti klopov. Zanimiva tema je privabila veli ko ljudi, ki so s pozornostjo sledili izvajanjem predavateljice. Po splošnem orisu življenjskega kroga tega zajedalca je poudarila, da je za življenje klopov najugodnejše z vlago nasičeno okolje in da v sušnem obdobju dejansko izginejo. Najpogostejši so zato aprila in maja, ko ob sorazmerno visokih temperaturah pade največ dežja. Klopi so nevarni, ker so lahko prenašalci nekaterih bolezni, med temi sta najbolj nevarni Lymska borelioza in klopni meningoencefali-tis. Proti slednji zdravniki priporočajo cepljenje. Cepimo se v zimskih mesecih, v prvem letu trikrat, nato obnavljamo zaščito z enim odmerkom cepiva vsaka tri leta. Glede borelioze pa je dr. Košuta ugotavljala, da je potek bolezni lahko zelo različen. Pozorni moramo biti na nekatere znake. Prva sprememba se pokaže nekaj dni, tudi 10 ali več, po vbodu klopa. Na tem mestu se pojavi rdeč madež, ki se posi.,j>no širi. Po nekaj dneh začne osrednji del bledeti, razvije pa se nekakšen Opuščaj, ki se postopno veča. To je najbolj pogost znak, da je prišlo do okužbe. V tem času boreliozo tudi najlažje zdravi mo , če tega ne naredimo, se lahko tudi po več tednih ali mesecih in celo letih pojavijo okvare živčevja in srca, prizadetost sklepov in druge težave. Lymsko boreliozo predvsem v zgodnji fazi povsem o-zdravimo z antibiotiki, kasnejše zdravljenje pa je lahko zelo dolgo in bolj zapleteno.
JASNO IN RAZLOČNO O GOSPODARSTVU TREH BENEČIJ
To je geslo novega gospodarskega tednika z naslovom // sole 24 ore Nordest, ki je začel izhajati v tem tednu. Prvo številko je bilo mogoče dobiti 26. t.m. z nakupom milanskega dnevnika// sole 24 ore. Možen pa je tudi samostojen nakup lista, ki stane 2.500 lir. Za novi tednik odgovarja Ernesta Auci, ki je napovedal, da bo časopis stremel po čim bolj natančnem prikazu stanja gospodarstva v Venetu, na Tridentinskem-Južnem Tirolskem in v Furlaniji-Julijski kra-jmi. List pa bo tudi usmerjen v predstavitev novosti in si bo prizadeval za soočenje z najrazličnejšo stvarnostjo, da bi spodbujal podjetništvo in razvoj severovzhodnih dežel. Obravnaval pa bo tudi vprašanja, ki zadevajo krajevne uprave, javna dela, zaposlovanje, izobraževanje, problematiko neodvisnih delavcev, a tudi bolj splošne zakonodajne in normativne teme.
POGOVOR / FRANKO BAGON
BOGATO DELOVANJE ŠZ OLYMPIA
IGORCOTIC
Športno združenje Olym-pia ima bogato zgodovino. Temelji in korenine športnega dogajanja na Goriškem so bili postavljeni že leta 1961, ko so se v prostorih Marijine družbe na Placuti zbrali številni mladi. Pobudnika ustanovitve sta bila pokojni duhovnik Mirko Filej in prof. Martin Kranner.
Franko Bagon, predsednik ŠZ Olympia, kateri so bili glavni nameni združenja?
Smisel društva je bilo zbiranje slovenske mladine na Goriškem. Društvo je bilo na Goriškem prvo in edino, ki se je začelo posvečati mladim na športnem področju. Pod svojim okriljem je zbiralo mlade od Števerjana do Sesljana. Na začetku so člani društva gojili odbojko, lahko atletiko in namizni tenis. Z leti je prevladalo zanimanje za odbojko in lahko atletiko. Ljubezen in zagnanost do gora sta pripomogli k temu, da je prišlo do ustanovitve smučarske sekcije, ki je še danes aktivna.
Prelomnica v dejavnosti društva je leto 1987, ko se je skupina slovenskih podjetnikov zavedala, da je za uspešno delo nujna telovadnica. Tedanji odborniki in simpatizerji društva so segli globoko v žep in tako postavili temelje telovadniceob takratnem Katoliškem domu. Od takrat je postalo delovanje bolj načrtovano in kvalitetno.
PrehodiI si vse športne stopničke, od navijača do igralca in končno do predsednika. Kdo te je privabi! v športno okolje?
V društvo me je v višješolskih letih pritegnil prijatelj Mirko Špacapan. Nastopil sem v meddeželni C ligi, naslednje leto pa v prvi diviziji. Kasneje sem zaradi generacijske zamenjave pri Olympii izstopil iz ekipe in skupaj z nekaterimi bivšimi Olympiinimi igralci ustanovil društvo Jamlje. Nekaj let zatem sem pristopil k Olympii kot odbornik. Pred tremi leti smo izkoristili enkratno priložnost za odkup pravic videmskega društva Kennedy in si tako priborili pravico do nastopanja v državni ženski C-1 ligi. Zaradi birokratskih zadev smo takrat ustanovili društvo Govol-ley, ki sem mu sam predsedoval. Na zadnjem občnem zboru pa so mi odborniki soglasno zaupali predsedniško mesto ŠZ Olympia. Zaradi družinskih in delovnih obveznosti se v začetku nisem čutil pripravljenega sprejeti tako odgovorne naloge; ker pa je ta predstavljala zame velik izziv in hkrati osebno obogatitev, sem nazadnje sprejel funkcijo, ki so mi jo člani dodelili.
Bi lahko orisal delovanje posameznih sekcij ŠZ Olympia?
Društvo goji moško in žensko odbojko. Moška ekipana-
i stopa v C ligi in zaseda trenutno sredino lestvice. Ekipa bi I lahko segla še više, če bi Lo-j ris Mania tudi v letošnjem prvenstvu ostal z nami. Š prihodom Borisa Klokočovnika je prišlo do trenerske zamenja-| ve. Da se obrestuje, pa potrebuje vsaka sprememba svoj čas. Rad bi dodal, da bi po mojem mnenju odbojkarska I zveza za to prvenstvo mora-j la pomisliti na drugačno tekmovalno obliko. Zanimivejše j bi bilo namreč, če bi zveza uvedla v končnici prvenstva i še dodatne tekme med najboljšimi ekipami za napredo-j vanje vvišjo ligo (play-off). Bo-j risu Klokočovniku smo zau-j pali tudi mladinsko moštvo i U16, in to zaradi njegovega strokovnega in resnega pristopa do mladih. Moštvo prve i divizije se poteguje za prestop v D ligo, kar bi za društvo predstavljalo lep, prestižen uspeh. Visoka uvrstitev ekipe v letošnjem prvenstvu potrjuje, da j je bila izbira, ki smo jo v zvezi s sestavo igralskega kadra opravili na začetku prvenstva, pravilna. Ekipa je namreč zmes mlajših in starejših igralcev, njen trenerje Rajko Petejan.
Prva ženska ekipa zaseda tretje mesto v C ligi. Potegovala bi se lahko tudi za napredovanje, če bi prvenstvo začela bolj samozavestno. Vsekakor ima ekipa še vedno možnost doseči drugo mesto, kar bi bil velik društveni podvig in odlično izhodišče za naslednje leto. Ekipo vodi Silva Meulia, njen pomožni trener pa je Andrej Vogrič.
V drugi diviziji ima ženska ekipa veliko možnosti za napredovanje. Na ženskem področju imamo še dve mladinski ekipi: U16 in U14. Mislim, da je delo, ki ga opravlja trener Sandro Legiša, zelo uspešno. Tehnični napredki igralk so namreč vidni in stalni.
Kaj pa minivolley?
Predšolsko gibalno vzgojo smo v letošnji sezoni okrepili s tečajem minivolleya, ki ga vodi Vanja Černič. Tudi ta izbira se je izkazala za posrečeno, saj je Vanja pokazala, da zna z mladimi vzpostaviti sproščen odnos. V telovadnico zahajajo otroci s celotnega goriškega območja. Mladinskim dejavnostim, ki se odvijajo v zgodnjih popoldan-
l skih urah, pa žal odborniki ne i moremo slediti v polni meri, i in to zaradi naših službenih i obveznosti.
Kako poteka smučarsko delovanje?
Odgovorna za smučarski 1 odsek sta Marko Lutman in Marjan Vogrič. Člani nastopajo na slovenskih športnih igrah v organizaciji ZSŠDI. Smučarska sekcija organizira tudi društvena tekmovanja kljub nekaterim organizacijskim te-; žavam (npr. prevoz), ki tudi j sicer ovirajo njeno uspešnej-I še delovanje.
Ali tako razvejana dejavnost bremeni odborniška ramena?
I Seveda. Mislim pa, da je treba nuditi članom čim širšo | paleto športnih uslug.
Katero vlogo odigrava društvo na Goriškem?
Naš glavni namen je zbira-i ti čim več mladih v zdravem okolju. Iščemo nove, privlač-i ne oprijeme, ki bi bili zanimi-| vi za mlajše. Odtrgati mlade I od televizijskega sprejemni-' ka, plesnih zabavišč, slabih j družb zahteva namreč veliko napora in ni lahka zadeva. V preteklosti je bil pristop do ( športa povsem drugačen. Pogoji, pod katerimi se današnji mladi športno udejstvujejo, so res optimalni, sajjim priskrbimo prevoz od Števerjana do Doberdoba, od hišnih vrat do telovadnice, kljub temu pa se včasih zgodi, da se treningov ne udeležujejo iz gole lenobe. Sam se spominjam, kako je moja generacija hodila v telovadnico z motorčki, in to tudi v neugodnih zimskih razmerah.
Kako pa sledijo družine športnemu udejstvovanju otrok?
Mislim, da se nekateri starši premalo zavedajo pomena, ki ga ima gibalna vzgoja. Družine bi lahko v večji meri spodbujale otroke k športni dejavnosti, saj je ta pri otrokovem razvoju zelo koristna in pomembna. Poleg tega se otroci pri skupinski igri naučijo discipline, vztrajnosti in spoštovanja družbenih pravil, kar jim bo koristilo tudi v življenju.
Kako bi ocenil delovanje odbora?
Odbor je zmes izkušeno-i sti in mladostniške zagnano-| sti, saj ga sestavljajo v glavnem mlajši člani. Pri pripravi 1 raznih večjih, odmevnih prireditev delo steče, tako da j sem s pristopom svojih sode-i lavcev povsem zadovoljen.
! Mislim, da zaslužijo odborniki pohvalne ocene, ker opravljajo odborniške posle v prostem času in to poleg drugih družinskih in delovnih obveznosti.
Trenerski kader je v celoti slovenski. Od kod črpate trenerske moči?
V slovenskem zamejskem prostoru primanjkuje trener-! jev, ki bi imeli trenerske izkaznice, zato se obračamo tudi | na Slovenijo. Da lahko vodijo tukajšnja moštva, morajo trenerji iz Slovenije opraviti tre-[ nerski izpit tudi v Italiji, kar predstavlja zanje dodatno težavo, saj morajo izpite pola-I gati v italijanskem, zanje tu-1 jem jeziku. Brez italijanske trenerske izkaznice lahko sedijo i na klopi, a le kot odborniki.
I Pomanjkanje trenerjev iz na-] ših krogov nas je privedlo do j tega, da smo v letošnjem prvenstvu vpisali v začetniški tečaj trenerjev štiri naše člane: Andreja Terpi na, Pavla Špacapana, Mirjam Černič in Vanjo Černič. Zelja društva je ustvariti nov trenerski kader za 1 dolgoročne projekte.
iaiarma
Moška članska ekipa z odborniki, predstavniki odbojkarskih zvez. Peti z leve Bebeto, trener moške državne reprezentance, ki je nosilka svetovnega naslova. Na mali sliki: Franko Bagon
Vprašanje pokroviteljev je boleča točka, tudi v luči trenutnih gospodarskih razmer...
Da si zanimiv za pokrovitelje, moraš doseči vidne uspehe. Omenil bi, da državni zakoni ne predvidevajo podeljevanja finančne pomoči društvom. Še posebej se moramo zahvaliti SSO-ju, ker nam s finančnimi prispevki o-mogoča redno delovanje. Pokrovitelj prve ženske ekipe je Kmečka banka. Mislim, da je ta letos potrdila pokroviteljstvo, ker je ekipa dosegla zavidljive uspehe tako na deželnem kot tudi na meddežel-nem pokalu in je bila omenjena tudi v eni od vsedržavnih odbojkarskih revij. Podjetje Multiservice si je prevzelo stroške ženske ekipe, ki na- ^ stopa v drugi diviziji. Ne sme-	I K
mo pozabiti na podjetje Tis- .............
karna Budin, ki je pokrovitelj četrtek ženskih mladinskih ekip.
Po prekinitvi sodelovanja z goriško hranilnico, ki je bila naš dolgoletni pokrovitelj, nam je priskočilo na pomoč podjetje Agraria Terpin, ki skrbi za obe moški ekipi. Ekipo U16 pa podpira podjetje Sip iz Šempetra.
Pomembno je podčrtati, da sledijo društvenemu delovanju domači podjetniki, ki nam nudijo svojo pomoč tako pri finančni podpori kol pri iskanju dodatnih finančnih sredstev. Poudaril bi še to, da smo tudi odborniki, poleg žrtvovanja prostega časa, morali v preteklosti seči v žep, da smo krili finančne primanjkljaje društva. S strani političnih mož pa pogrešam večje zanimanje in pozornost do športnega udejstvovanja, saj je to najbolj množično zamejsko gibanje.
()lympia se lahko ponaša s številno in
bodrilno publiko...
Naša publika je res številna in bodrilna. Opažamo pa, da je število navijačev na tekmah v primerjavi s prejšnjimi leti nekoliko upadlo. Treba bo pomisliti na to, kako privabiti na tekme večje število gledalcev. Gotovo so mediji pri tem eden najvažnejših ključev, saj stalno poročanje o športnih dosežkih pripomore k večjemu zanimanju do ekip in številčnejšemu obisku tekem.
Dokaz bogatega delovanja, življenjskosti je tudi organizacija turnirjev, deželnih pokalov...
Pred štirimi leti smo začeli z organizacijo ženskega mednarodnega turnirja. Gre za zelo kakovosten turnir, na katerem nastopajo ekipe iz najvišjih slovenskih in italijanskih lig. Letošnji, že četrti ženski mednarodni turnir, bo poimenovan "I. memorial Igor Pov-še“ v spomin na našega dragega, preminulega igralca in odbornika, ki je svojo odbor-niško delo posvečal ženskim mladinskim ekipam. Turnir bo 29. in 30. maja, na njem pa bodo nastopile naslednje ekipe: HIT Nova Gorica (I. slovenska liga), CAMST iz Vidma (B2 liga), Kmečka banka (C liga). Ime četrtega moštva trenutno ni še določeno, sporočili ga bomo naknadno.
 ■ STRAN 16
ŠPORT
S 1 5. STRANI
BOGATO DELOVANJE ŠZ OLYMPIA
16
ČETRTEK 29. APRILA 1999
Ženska ekipa je lani osvoji-la deželni pokal v Čenti in bila deležna laskavih priznanj. Povabljena je bila na oddajoSpor-tel in na športno oddajo televizijske mreže Telefriuli.
V sodelovanju z deželno odbojkarsko zvezo smo lani uspešno priredili tudi med-deželni pokal. Izkazali smo se tako z organizacijskega kot s tekmovalnega vidika, saj smo osvojili prvo mesto.
Letos bomo priredili 20. turnir Peter Špacapan, ki bo potekal jeseni in bo služil kot priprava za prvenstvene nastope. Moja skrita želja je, da bi na turnirju sodelovale ekipe, ki nastopajo v višjih ligah tako v Sloveniji kot v naši deželi in da bi na njem zastopali zamejsko odbojko najboljši odbojkarji z Goriškega in Tržaškega. To bi lahko bil povod za ustanovitev širšega projekta, nekako tako, kot se je zgodilo v košarki z Jadranom. To je moja skrita želja. Upam, da se bo uresničila.
Z organizacijskega vidika je bila gostitev Bebeta, trenerja moške državne reprezentance, ki je nosilka svetovnega naslova, višek lanske sezone. Predavanju italijanskega selektorja je sledilo z zanimanjem veliko število trenerjev iz celotne dežele.
Kako gledaš na prihodnost odbojke na Goriškem?
Celotno slovensko odbojkarsko gibanje sloni na zdravih temeljih. Opaziti pa je rahel demografski padec. To bo razlog, da bodo društva morala iskati skupen jezik pri sodelovanju. Mislim, da bi na Goriškem morali ustanoviti | združeno ekipo, v kateri bi nastopali najboljši odbojkarji. Igralci, ki bi ne prišli v poštev pri sestavi te ekipe, pa bi igrali v nižjih prvenstvih. Vsako dru-| štvo bi moralo še naprej delovati na svojem območju, posvečati veliko pozornosti najmlajšim in ustvarjati bodoče odbojkarje za osrednje moštvo. Mislim, da bi s tem projektom prišlo do skoka v kakovosti slovenske odbojke na Goriškem.
Kdaj bo prihodnji občni zbor? Prihodnji občni zbor bo | sredi junija. Izkoristim prilo-J žnost, da povabim na občni zbor starše z upanjem, da bi se aktivneje vključili v društveno dejavnost. Želel bi, da bi bilo na občnem zboru več kandidatnih list.
Nameravaš še kandidirati za predsedniško funkcijo?
Ženska ekipa Olympia Kmečka banka, uspešna v C ligi
Ne. Razloga sta dva: preobremenjenost zaradi službenih obveznosti in želja, da bi na predsedniškem mestu prišlo do zamenjave, kar bi društvu vneslo novih svežin.
Franko, zahvaljujem se ti za izčrpno poročilo in ti želim obilo nadaljnjih uspehov.
ODBOJKA
DERBY
RAZOČARAL
V goriškem derbyju med Sočo in Olympio je spet prevladala Olympia. Tekma je bila v sredo, 21. t.m., v Sovodnjah. Povedati je treba, da se je ekipa Soče predstavila le s šestimi igralci, saj je bilo več odsotnih zaradi dela in bolezni. V prvem setu je Olympia zaigrala v standardni formaciji (vrnil se je Janez Terpin, ki je bil odsoten zaradi bolezni) in ga sklenila z rezultatom 15:3. Drugi set je bil nekoliko bolj
razgiban: trener je Olympii-no formacijo nekoliko zamenjal tako, da je dovolil igrati vsem igralcem. Olympiaježe vodila z 9:3 in 12:8, ko so jih nasprotniki dohiteli in rezultat skoraj izenačili (14:13). Toda zaman. Tudi tretji set so gostje z lahkoto osvojili.
Gledalci, ki so telovadnico dobesedno napolnili, so bili precej razočarani. Ko bi na igrišču zaigrali vsi igralci, bi bila tekma morda bolj zanimiva. Nazadnje lahko napišemo, da zaradi pomanjkanja bojevitosti pravega derbyja sploh ni bilo.
MARTINA HLEDE
ODBOJKA
SLOGASICE PONOVNO V B2 LIGI
Ženska ekipa Sloge, ki letos igra pod imenom Nuova Kreditna, si je tri kola pred koncem odbojkarskega prvenstva C lige matematično že zagotovila napredovanje v višjo B2 ligo. Matematično napredovanje so si Slogašice zagotovile v soboto, 24. t.m., z zmago v 23. kolu na domačem igrišču proti ekipi Virtus Favento z izidom 3:0. Veselje v taboru varovank trenerja Maria Čača je bilo seveda nepopisno. Nuova Kreditna je bila daleč najboljša ekipa prvenstva, saj je vseskozi bila na prvem mestu, doslej pa je utrpela le dva poraza. Po 23 kolih vodijo Slogašice kar z 12 točkami prednosti pred drugouvrščeno ekipo Domovip iz Porcie (Nuova Kreditna ima 61 točk, Domovip pa 49). Na tretjem mestu dobimo spet slovensko ekipo, in sicer Olympio Kmečko banko iz Gorice, ki je v slovenskem derbyju premagala Val Side-rimpes s 3:0. Olympia ima tako 46 točk, Valovke pa so na petem mestu s 43 točkami. Sloga se tako po letu dni vrača v višjo ligo, iz katere je nazadovala v sezoni '97/98. V B2 ligo so slogašice že napredovale, in sicer v sezoni 1995/ 96, vendar je do napredovanja takrat prišlo zaradi reorganizacije lig. Tokratno napredovanje pa daje gotovo
izredno večje zadoščenje, saj so bile Slogašice daleč najmočnejša ekipa v prvenstvu. Vse J igralke in trener Mario Čač si zato zaslužijo pohvalo in čestitke ob ponovnem uspehu slovenske odbojke.
V moški C ligi pa so Slogaši Mime Eurospin po 23 kolih še naprej na drugem mestu z 61 točkami (prva je ekipa II Poz-zo s 66 točkami) po zmagi v gosteh proti Prati z 1:3. Tretji na lestvici je Val Imsa z 52 točkami, ki je v gosteh premagal Club Alturo ravno tako z 1:3. To je bil šesti zaporedni zunanji uspeh Valovcev. Slovenski derby med Sočo Unitecno in Olympio Agrario Terpin je o-svojila slednja z 0:3. Na lestvici ima Soča Unitecno 38, OlympiaAgrariaTerpin pa 37 točk.
V 27. kolu moške D lige je Naš prapor doma tesno izgubil proti tretjeuvrščenemu VBU-ju z 2:3, Bor pa je doma premagal Porcio s 3:2. Naš prapor se nahaja na sredini lestvice z 32 točkami, Bor pa je na predzadnjem mestu z osmimi točkami.
27. kolo so odigrali tudi v prvenstvu ženske D lige. Tu je edini slovenski predstavnik, ekipa Bora Friulexport, doma tesno izgubila proti videmskemu CUS-u z 2:3 in je sedaj na sredini lestvice s 40 točkami.
V ZBIRKI KOLAČKI
ETKO
MUŽETKO
Vrbovška ljudska pravljica
Odkrivanje še neraziskovanega bogastva ljudskega pripovedništva je tudi za skupino učencev osnovne šole na Vrhu sv. Mihaela predstavljal trenutek izrednega soočanja z domačim vaškim izročilom.
Zgodbica o malem Etku Mu-žetku s svojo hudomušnostjo razgrne bogat svet ljudske domišljije, kateri so največkrat botrovale ne vedno rožnate življenjske razmere.
Pravljica je izšla v zbirki Kolački in je nemenjena vsem, ki ljubijo in cenijo narodno bogastvo. Pot naj bi našla predvsem med otroke, da bi tudi oni spoznali čas, ki ga danes več ni.
GORIŠKA
MOHORJEVA DRUŽBA
PLACUTA I 8, 3 4 17 0 GORICA TEL. 048 I 533 17 7 FAX 048I 536978