PESMI MAKSA SAMSA JESEN Gore kot oprane ... Spominja spomladi Vse mirno ... Ne gane se v gozdu bor mladi, še list se na veji: Vse sanja... nanj smreka ljubeče se sklanj VLAK Gledam vlak ... Na jug se pot mu vije med samoto polj, kjer prvo klije v rosen sen zazibano zelenje ... Luči dve — očesi svetli v noči... Tiho kličem: »Lep pozdrav izroči..." Drugo vse mi zaduši ihtenje.. . Gluha noč ... Oblaki izza Krima ... Vlak beži in srce mira nima ... SEBI One vprašuj, če duša te katera takrat zapre v globoke svoje hrame, ko rana smrt čez moder prag vsemira te spelje v kraj, kjer varave omame življenja zemskega se razpršijo, vprašanja vsa odgovore dobijo, ki mučila so dušo ti na svetu, od zvezd do zvezd v trenotnem le poletu, ko merila boš Aeosa brezčasja... Iskala si zaman srca soglasja v življenju med ljudmi... Le prezirljivo prebadali so dušo vso ranljivo — brezčutno zanje, trdo in neverno ... Ne bo spomina... Vendar — upam — mirno, pokojno in nevzdramno bo mi spanje med zlatih kamnov, križev dolgo vrsto ... Plevel na grobu — belih rož mi sanje posmrtne vsujejo v trohnečo krsto ... 2 SRCU S kruhom prevare nasičeno, stokrat po krivem obsojeno, z vinom spoznanja napojeno, stokrat do zemlje ponižano, v željah nikoli uslišano, čisto, nedolžno, a križano — moje srce — kam bi rado? ... JESEN Sivi oblaki neba modrino zastirajo, ptice selilke v gosta krdela se zbirajo, ki jim na licih so rože, težko umirajo, davni spomini rane široko odpirajo ... ŽIVLJENJU Vse v sanjah razkošnih zapravljeno, po težkem spoznanju pozdravljeno, pred prag doma smrti postavljeno — usmili se Bog te, življenje!... POLNOČNA iha polnoč ... Veter glase iz temin se neprestano ¦*¦ daljnega prinaša petja ... vanjo spačeno reži... Duša navalila nase Zdi se: Trudna večnost je ot žalost vso je ... Razodetja znova kaos v tek pognala, bi hotela, a neznano zunaj drobno v noc deži. . . DEŽI Z D R A V K O Deži. Na mesto pada molk večera, nekje v samoti dete umira in vse molči. Le tu pa tam kot v ritmu sliši se korak, mehko udarja dež ob tlak, a jaz v tej godbi dežja sam. O C V I R K Tam so domovi in topla iz oken luč gori, le zame konca ni poti, samota, glad in smrt so mi drugovi. .Deži. Po cesti hodim truden, sam, le žalost in bridkost poznam, na moje mlade dni — deži. 33 513