Štev.   i o.              V Ljubljani,  dne   i. vinotoka  1896.            Leto XVI.
Prevara.
Idila.
JLn leta teko  .  .  . In v domači je svet On vrnil kot mladec črez  dokaj  se let. Kraj  zdenca kot nekdaj  ob  lipi sloni, Na leta mu  mlada spomin se budi: Pod lipo  igral je kot otrok nekdaj, Užival mladosti brezskrbne je raj. A vleklo od tod  ga je mlado  sreč Med  svet in v tujino  črez sinje gorč! Veselja in  sreče je v svetu iskal, A svet mu veselja in sreče ni dal  .   .  . A še mu je vere,  še upe goji, Še sanja in zida si svetle gradi; Sreč še gori  za vesoljni mu   svet In v prvi ljubezni  za prvo deklet. Po  njej  hrepenelo je srce nazaj Tja v tiho domovje,  tja v ljubljeni kraj, Kjer stara mu  mati živi  še v skrbčh, Kjer sanjal o sreči v mladostnih je dneh. In zdaj je doma\  — Pa obstanka mu ni, Osrečiti  narod in ves svet želi; Dobiti si hoče sam s svojo močjo Bogastva in slave in devo ljubo.   — »Ostani!«   veli mu ljubeče sreč, A slava ga zove, ga  miče. On gre ...
Črez leta dolga skozi  vas koraka Postava resna krepkega možaka. Od solnca sta mu lici ogoreli, A krepki so še udje v moči celi. Mladosti ognja mu v oččh ni zreti, A samosvestno zre oko po sveti. Lepota se resnobi umaknila,
38
586                                                     A.  K. Božo:  Prevara.
Na čelo  skrb je znamenja vtisnila;
Pa lica  krepka nam  poteza pravi,
Da mož  viharjem  krepko  v  bran  se stavi
Po svetu ga je slavoljubje gnalo
In  tuje šege, tuj  mu svet kazalo.
Tujina vendar želje ne omaje,
Vrniti  v drage se domače   kraje.
Domov  prignala ga je želja živa.
A davno majka v grobu že počiva, In  ko  koraka po domači vasi, Noben  pozdrav nasproti se ne glasi. Ko vas,  ko staro cerkev ogleduje, Vse znano  mu in vendar vse je tuje. Za njim  oko pač marsiktero gleda In  marsikdo,  kdo  tujec je, pozveda. »Poznal sem  ga otroka«,  starec pravi, »Se pomnim ga,  ko da je  bilo davi « »»Al' samec?««   skrbna gospodinja vpraša, »»Življenje brez družice še prenaša?««   —
Možu  pa v  prsih srce silno bije, Ko proti koncu vasi jo  zavije, Kjer sveti se med drevjem hiša bela, Kjer za slovo ga ona je objela. Pred  njo z otrokom mati je vesela.  — On gleda mater, dete  ...  in spomini Bude" se, skriti mu v srca globini. A njega nihče srčno ne pozdravi In on:   »minilo je,*  pri sebi pravi
Naprej  pod  vas samotna  pot ga vodi, Kjer potok  žene se  po  belem  prodi. Kraj struge še stoji mu lipa znana. A davno že od strele je razklana. Drevo se brani smrti,  še poganja, A suhi  vrh mu zgodnjo  smrt oznanja. Valove gleda tajno žuboreče, Iz njih blešči mu slika davne sreče, Otroških sanj,   mladostnih dni   in dobe, Ko ni poznal ljudi še in njih zlobe, In druga slika se iz dna   prikaže, Oj  divna slika, toda slika   laže: Iz dna  prikaže krasna se devica, Rasti vilinske, milega je lica .  .  .
In šel po svetu je po cesti doli   — V vas rojstno več se vrnil ni nikoli
A. K. Božo.