162
Ivanovič: Vrabec.
Vrabec.
* JXo.ladenič, prosim te lep6, Odpiraj okno svoje, Na zidec sem naj potresd Drobtinic roke tvoje!«
»Oj, hvala, hvala stokrat sto"! Zdaj pa imdm gostijo! — Pač srečen, dragi, si zelo", Kako za te" skrbijo!«
»»NL, drzni vrabec, brez skrbi Zelodček svoj nasiti, Dokler pomlad se ne vzbudi, Vsak dan smeš semkaj priti.««
»»Oj, dosti kruha tu imam, Id kakor kralj kosilo, A, drobni vrabec, vse ti dam, Če daš prostost mi milo!««
Ivanovič.
6
blagrujejo me mnogi: »Glej, presrečen si sedaj, Smeješ se v obraz nadlogi, Tukaj tvoj in tam je raj!«
Naj bo!
Srca svojega odpiral Svetu jaz ne bom nikdar, V prsih tiho bom umiral, A na licih sreče žar!
Pa naj bo! Naj svet vesoljni Stokrat bolj čestita mi, Oh, čeprav to v duši bolni Mene peče in skeli.
Oh, čemri bi tudi pravil, Kaj mi žalosti sred? Ran mi svet ne bo ozdravil, S smehom le množil gorjd!
Ivanovič.
Triolet.
Usoda kruta je tako velela: Ljubiti tebe jaz ne smem, dekle! Izbrisati iz srca moram te — Usoda kruta je tako velela. Jaz slušal sem. Srce poslej mi mre, Pomlad nebeška v duši je odevela — Usoda kruta je tako velela, Ljubiti tebe jaz ne smem, dekle!
Kot nem v življenji bodem hodil dalje Brez cvetja v mrtvem srci, brez sadri, In sam tak<5 popotnik brez miru Kot nem v življenji bodem hodil dalje, Ne bo kazalo lice srčnega mrazu, Solza z očij ne bo vabilo žalje: Kot nem v življenji bodem hodil dalje Brez cvetja v mrtvem srci, brez sadri.
Clausus.