Vojeslav Mole: Smeh.                                         485
ga je potisnila z odločno roko zopet za ograjo, kamor ne bo mogla k njemu ne ona, a tudi nobena druga ne.
*
Vdano in pohlevno je čakal Martin. Še tega in onega je bilo treba, — kaj je razumel on o tem?
Slednjič pa so vendar določili: Na Veliki Šmaren bo nova maša in Franica bo takrat še družica, na Mali Šmaren pa bodo zadnji oklici.
In tako je Franica dočakala. V prvi klopi je klečala v svoji svetli beli obleki kakor nevesta in je gledala pred oltar. In zgodilo se je, kakor je videla v svojih sanjah: zazvonilo je z vsemi zvonovi in dolga vrsta gospodov se je pomikala iz zakristije pred oltar. Za vsemi pa je prišel on sam, bled in visok, v zlatem plašču in s črno masno kapo na glavi.
Gorko ji je zavalovalo pri srcu in z obema rokama si je pokrila obraz.
In ko se je sklonil globoko čez oltar, da bi se spomnil v nemi molitvi vseh, ki so mu bili dobri na njegovi poti, je zakipelo tudi v njegovem srcu in pred seboj je zagledal njene oči. In je privzdignil jasno in mirno svoje k prelepi Sveti Devici nad seboj in jo je prosil, naj ji bo dobra mati do konca njenih dni in naj ji stoji ob strani v njeni poslednji uri.
Smeh.
.L)o dahnile so rože v vesno vstajajočo, vzdrhtela v smehu je rdečem glasna plan; nad žitno njivo, v svežo zlato dalj poljočo, smehljal se je od gor do gor blesteči dan.
Nad grozdom se temnečim v brajdi med ogrado zvenel je smeh v jesensko plodov polno stran; nad vojsko skrvavelo v polju, vojsko mlado smejal se z mrtvim smehom je gasnoči dan.
Vojeslav Mole.