MINERALNI VRELCI IN ZDRAVILI ŠČA V TEKU STOLETIJ — E K Naravne mineralne vode kot zdravilno sredstvo pri raznih boleznih so se uporabljale najbrž že v najsta rejših časih, gotovo pa mnogo časa pred razvojem zdravniške vede. Kakor marsikje drugod je tudi tu izkustvo predhodnik znanstva. Razvoj vede o mine ralnih vrelcih je ozko povezan z razvojem v to sega- jočih znanosti, kakor n. pr. fizike in geologije za poj movanje nastanka vrelcev, kemije za presojanje kva litete in učinkujočih sestavin ter zdravniške vede za ugotovitev vpliva teh voda na človeški organizem. Dokler so bile te znanosti splošno na nizkem nivoju, se tudi ni razvila veda o mineralnih vrelcih in balneo- terapiji. Čim so se pa te znanosti razvile, se takoj pozna njih vpliv na razvoj balneogolije; najbolj na zorno nam to kažejo razne dobe kemije. Pri prvih nam znanih začetkih vidimo, da se je mi- stično-religiozna stran znanja o mineralnih vrelcih prej in vsekakor temeljitejše kultivirala kakor znan stvena. Najstarejša še ohranjena poročila raznih naro dov starega veka nam povedo, da so jim bili vrelci in vodotoki sveti. Iz poznejših poročil vidimo, da so se gradila raznim bogovom svetišča v bližini voda, tako na pr. Apolu, Diani, Vulkanu, Herkulu. S temi svetišči se je poudarjala ali zdravilna moč vrelcev (Apol in Aeskulap), ali njih postanek (Vulkan) ali pa samo ogromna sila narave, ki je ustvarila vrelce (Herkul). Še zdaj obstoječa imena izvirajo menda iz takih če- ščenj. Radi voda so se častili bogovi in častili so se tudi z vodo. Z raznimi umivanji in kopelmi so se ča stili bogovi, ki jim je bil zgrajen tempelj; s kopelmi se je menilo doseči bogadopadnost in odrešenje. Pri nekaterih narodih in religijah, posebno orientalskih, so se taka religiozna umivanja vzdržala do današnjih dni. Akoravno ni izviralo prvotno sistematsko uporab ljanje vode iz higiensko-terapevtske zamisli, so se po stopoma vendarle začeli zasledovati s tem praktični sanitarni cilji. Pri vseh religioznih obredih starega veka so igrale daritve veliko vlogo in tako so darovali tudi bogovom, ki so jim bila ob vrelcih zgrajena svetišča. Poročila nam pričajo o živalskih in celo človeških žrtvah iz stare dobe in zanimivo je, da najdemo simbol takega žrtvovanja še danes v nekaterih krajih Švice, še v zadnjih stoletjih so pri raznih novih zajetjih vrelcev našli velike množine skodelic in druge posode ter okraskov in kovancev, ki nedvomno izvirajo iz da ritev Rimljanov. O uporabi vrelcev v terapevtske namene najdemo poročila že iz hipokratske dobe. Aristotel, veliki so dobnik Hipokrata, se je že bavil z vprašanjem o po stanku vrelcev. Rili so torej Grki, ki so nam položili temelje za raziskovanja vrelcev ter uvrstili razne vrelce in kopališča v zdravstveni zaklad. Kakor so pa vse znanosti romale iz Aten v Rim, tako pripada tudi tu Rimu neoporečna zasluga kultiviranja kopalne tehnike, ki jo je razširjal kot svetovni gospodar. 32* Dela pri zajemanja vrelcev; v Rogalki Slatini 1.1908. Zgodovina nam poroča o mnogih Grkih, ki so prišli v Rim, prinesli s seboj grško znanstvo in tu kot zdrav niki našli svojo srečo. V petem stoletju se omenjajo že prve terme. Akoravno so bile prve tople kopeli v temnih in preprostih prostorih, so se sčasoma kopa lišča opremila z največjim razkošjem in če čitamo poročila o cesarskih termah, moramo priznati, da luksus nekaterih današnjih mondenskih kopališč še daleč zaostaja za onim v rimskih termah cesarske dobe. S slonovo kostjo, zlatom in srebrom so bile okrašene marmornate kadi, s prodajalnami, bibliote kami in galerijami umetnin so bila obdana javna ko pališča, kopalni vodi so se dodajale razne dišave in cesar Caligula se je kopal celo v dišavnih oljih. Z ureditvijo neštetih javnih kopališč so si oblasti priza devale, nuditi tudi revnejšim slojem udobnosti kopa nja; pri bogatinih so bila ta kopališča opremljena z največjim razkošjem. Rimljan pa ni bil le zadovoljen z rafinirano opremljenim svojim kopališčem, mikala so ga tudi že potovanja v tuja kopališča, čarobne Baje, ki jih je leta 1538. požar popolnoma uničil, so bile glavna privlačna sila za petične Rimljane, Marius, Piso, Pompej, Julij Cezar, Antonij in drugi so imeli tu svoja letna bivališča, ki so bila središča razkošja in dostikrat tudi pozornica važnih dogodkov. Indikacije so vendar bile skrajno nejasne, kar je pripisati na eni strani tedanjemu stanju patologije, na drugi pa pomanjkljivemu znanstvu o vrelcih; ne redko so bile sanje odločilne za poset tega ali onega kopališča. Vkljub velikemu luksuzu in zelo razširjeni navadi uporabe kopeli, ter tehnični dovršenosti je bilo znanstveno spoznavanje mineralnih voda pri Rimljanih na zelo nizki stopnji. Terapevtične teorije jim je popolnoma manjkalo. Povsod, kamor so prišli Rimljani na svojih osvo- jilnih pohodih, so seznanjali narod z blagodejnim učinkom toplih kopeli; povsod, kjer so naleteli na mineralne vrelce, so jih skušali izrabljati in tako naj demo še danes v raznih kopališčih očividne sledove Rimljanov. Pred popolnim razpadom Rimskega cesar stva je še zgradil Caracalla razkošne terme. O veli kanskih obokih in dvoranah v teh termah pričajo še danes razvaline. Dediščina, ki jo je ob koncu svojega bleska zapustil Rim poznejšim rodovom, je v tem oziru le skromen zaklad preproste empirije, precej obširni zapiski o novo najdenih vrelcih in razviti teh niki. O tem so pričale in še danes pričajo po vsem svetu raznesene stavbe. O razčiščenem znanstvu, pre ciznih indikacijah, fizioloških nazorih ne najdemo pri piscih te dobe nič. Sledi dolga doba od 4. do 16. stoletja, ko se za razvoj vede o mineralnih vodah in zdravljenju z njimi ni prav nič storilo. Izjeme so prav redke, taka je doba Karla Velikega, ki je ustanovil in položil temelj slavi Aachna. Pogostoma najdemo potem mineralne vrelce v po sesti samostanov, ki so si to posest deloma obdržali 33* še do današnjih dni. šele v preteklem stoletju, ko se je začela medicina in kemija posebno razvijati, zabe- ležuje tudi balneologija velike pozitivne uspehe. Ve lika zasluga pripada tu Hufelandu. Ta znanstvenik ni ugotovil samo kemičnih sestavin mineralnih voda, do kazal je tudi svojstva, ki se dado ugotoviti le z nji hovo reakcijo na človeški organizem. Posebno svetla doba v razvoju vede o mineralnih vrelcih je druga polovica preteklega in začetek se danjega stoletja. V tej dobi je nastalo največ nam znanih raziskovanj in analiz in celo o neznatnih vrel cih imamo obširna poročila. Vkljub temu, da so vsi znani vrelci že iz raznih vidikov raziskani, lahko mirno trdimo, da raziskova nja še dolgo niso končana. O učinku naravnih mine ralnih voda na človeški organizem se čujejo vedno nova poročila o izrednih uspehih zdravljenja. Neka tere take uspehe se mora dostikrat smatrati kot čudež. Znani vitalist Theophile Borden, nekdanji profesor v Montpellier-u, je izrazil svoja izkustva o naravnih mineralnih vodah v pomembnem stavku: »Je regarde comme incurable toute maladie chronique qui a re- siste aux eaux minerales«. (Za neozdravljivo imam vsako bolezen, ki se je uprla mineralnim vodam.) 34*