Ciril Žebot je bil član Akademskega kluba Straža in tesen sodelavec prof. Lamberta Ehrlicha. Zavzemal se je za zedinjeno in suvereno Slovenijo. VOS je pripravljal njegovo "likvidacijo", medtem ko ga je Gestapo zasledoval že od leta 1941, zato se je po italijanski kapitulaciji 1943 pred Nemci umaknil v Rim. Bil je tajnik Intermaria in ustanovil je Akcijski odbor za zedinjeno Slovenijo. Bil je profesor primerjalnih gospodarskih sistemov na univerzah v Pittsburgu in Washingtonu. Veljal je za voditelja gibanja za osamosvojitev Slovenije. V Kanadi in ZDA je organiziral "Gibanje za samostojno slovensko državo" in pomagal ustanoviti list Slovenska država. Ciril Žebot je imel prijateljske odnose s senatorjem Lauschetom, ki je bil slovenskega porekla. Posredoval je številne spomenice v Belo hišo, na zunanje ministrstvo in v kongres. Leta 1968 je bil na povabilo Staneta Kavčiča prvič v Sloveniji. Po cestni aferi je bil deležen hudega napada s strani Edvarda Kardelja. Žebot je Kardeljeve napade prepričljivo zavrnil v brošuri Odgovor Edvardu Kardelju. Udba je vse do padca komunističnega režima budno spremljala politične emigrante, prav posebno pa Cirila Žebota, ki je veljav za enega največjih nasprotnikov režima. Zapustil je precej obsežno publicistično delo, številne strokovne knjige ter politične in gospodarske prispevke. Izdal je dve knjigi z naslovom Slovenija včeraj, danes in jutri 1967 in 1969 in leta 1988 monografi jo Neminljiva Slovenija. Žebotove knjige so bile v Sloveniji prepovedane.

Pravice