Spomin in pozaba v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni : primer taborišča Borovnica v Sloveniji

angleški

2021

letnik 29, številka 1

druga svetovna vojna   italijanski ujetniki   Jugoslavija   kolektivni spomin   kultura spominjanja   pozaba   Slovenija   svetovna vojna 1939-1945   taborišče Borovnica

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Prispevek obravnava spomin in pozabo na taborišče Borovnica v Sloveniji, v katerem so bili po koncu druge svetovne vojne zajeti italijanski ujetniki, v glavnem tisti, ki so bili aretirani v Julijski krajini ob koncu vojne maja 1945. Spominska naracija na taborišče je postavljena v širši jugoslovanski in evropski kontekst kulture spominjanja ter obravnavana v daljšem časovnem obdobju (od leta 1945 pa vse do danes). Tekom raziskave smo ugotovili, da se je že v času delovanja taborišča nad domačini vzpostavil režim strahu, zato v letih in desetletjih po vojni domačini o taborišču in dogajanju v njem niso govorili. Kljub družbeno-političnim spremembam po letu 1991 in okoliščinam, ki so omogočile odpiranje problematičnih vprašanj in spominov iz časa druge svetovne vojne, se o taborišču tudi tedaj ni pričelo govoriti. Na podlagi obravnavanega primera ugotavljamo, da prekinitev kolektivne amnezije ni enostranski proces. Poleg temu naklonjenih družbeno-političnih okoliščin se morata želja in potreba po prekinitvi molka pojaviti znotraj skupnosti, ki je bila prisiljena v pozabo. Danes je spomin na taborišče postal integralni del lokalnega kolektivnega spomina, kljub temu, da nekateri še vedno neradi govorijo o tem obdobju.

03.10.2022