Opis
Izhajajoč iz vprašanja, kako definirati specifične značilnosti zadnjega zvezka trodelnega Canzoniera, s katerim je Umberto Saba leta 1945 predstavil svoje zbrano pesniško delo, avtor študije meni, da je odgovor iskati v smeri, ki jo nakazuje prvotni naslov zbirke, s katero se "Tretji zvezek" tega opusa začenja: v naslovu "Distacco". Ko je pesnik ta naslov zamenjal z izrazom "Parole" (Besede) je hotel pač opozoriti na poetika, na katero je pristal v tridesetih letih, vendar za njeno oznako ni prvotni naslov nič manj pripraven, saj gre za tematsko geslo, ki je močno tipično za predstavnike "poetike besede". Z izrazom "distacco", pa naj ga rabijo v prvotnem pomenu kot "ločitev" oziroma "odmik" ali kot metaforo, celo "hermetiki" kaj jasno poimenujejo odnos do stvarnosti, kakršnega je prepoznati že iz stilemov, ki opredeljujejo njihovo pesniško govorico. Kar zadeva zadnji zvezek Sabovega opusa, bi vsekakor težko našli primernejši termin za določitev skupnega imenovalca izraznih solucij, ki so zanj značilne in motivov, ki le-te pogojujejo. "Distacco" se izkaže kot izraz, koTelaten ključnim tematskim besedam Sabove poezije, kot sinonim za poimenovanje permanentne alternative na eni od najbolj naglašenih tematskih linij Canzoniera: na liniji tematike tujstva, tako značilne za pesnika zaznamovanega z židovstvom. V položaju "izobčenca", v katerem se tržaški pesnik znajde, ko tudi v Italiji obvelja "zakon o zaščiti rase", postane resignirani "distacco" še posebej razumljiv odziv na razmere. Držo odmaknjenega odnosa do ljudi in do stvari pa Saba ohrani tudi, ko so leta pogromov mimo: v tožbah "izločenca" tematizira naposled celo položaj starca, ki je sam po sebi obče človeški, tako ela je v istem ključu brati tudi izpovedi nastale po osvoboditvi, vse do pesmi, ki se imenuje "Ultima".