Opis
Prispevek je delček pilotne študije o ohranjanju identitete kočevskih Nemcev in prikazuje, kako Kočevarji iz ZDA, Kanade, Avstrije, Nemčije in Slovenije ohranjajo svoje narečje - kočevarščino. Temelji na podatkih, pridobljenih z intervjuji, opazovanjem z udeležbo in analizo anketnih vprašalnikov. Študija kaže okrnjenost prenosa kočevarščine s starejših na mlajše generacije in razlike med posameznimi državami. Govorci narečja so predvsem starejši ljudje,rojeni pred preselitvijo. Narečja se v družinah skoraj ne uporablja več, prav tako ne na sestankih društev in prireditvah. Govorijo ga predvsem starejši Kočevarji, najpogosteje ob srečanjih s svojimi prijatelji, ki narečje še govorijo. Vzroke za upad rabe narečja lahko iščemo v asimilaciji, mešanih zakonih, razseljenosti, političnozgodovinskih dejavnikih in v njegovem opuščanju zaradi mnenja samih Kočevarjev, da jim ta ne more koristiti. Znanje zapisovanja narečja je le osnovno, večina ga ne zna pisati. Med Kočevarji prevladuje mnenje, da so njihovemu narečju šteti dnevi. Čeprav vsi brez izjeme izražajo obžalovanje, da je to tako, pa se zdi, kot da so se vdali v usodo.