Opis
Članek analizira prispevek prvih učiteljev francoščine v Črni gori k razvoju njene družbe v 19. stoletju, to je v času vladavine zadnjih treh vladarjev dinastije Petrović Njegoš: Petra II. Petrovića Njegoša, princa Danila in princa / kralja Nikole. Glede na to, da so francoščino v 19. stoletju uporabljali splošno izobraženi ljudje po Evropi, v takratni Črni gori pa ni bilo učiteljev, so bili prvi profesorji izobraženi tujci iz evropskih frankofonskih držav. Antide Jaume, ki je prišel iz Francije, da bi poučeval Njegoša francoščino, Henri Delarue, ki je bil učitelj in tajnik Danila I., in Charles Emile Piguet, ki je bil učitelj sinov princa / kralja Nikole I., niso bili le redni učitelji, ki so diplomirali iz filologije, ampak karizmatične osebnosti, ki so na podlagi široke izobrazbe ter energičnih in pogumnih prepričanj dale močne impulze za razvoj družbe in družbenopolitično krepitev Črne gore v Evropi v odločilnih trenutkih za njeno zgodovino. Ti učitelji na misiji so se odrekli udobju in blaginji civilizacije, ki so jo uživali v razvitih delih Evrope, in so najboljša leta svojega življenja preživeli na prostovoljnem poslanstvu v skorajda divjini Cetinja ter skušali svoje učence skozi učenje francoskega jezika in kulture približati kulturni Evropi. Poleg poučevanja se njihova vloga kaže tudi v tem, da so Črno goro predstavljali, opisovali in popularizirali v svojih pisnih pričevanjih, potopisnih besedilih, pa tudi z iskreno podporo in verovanjem v potrebo po njenem mednarodnem priznanju. Članek o prvih učiteljih francoščine v Črni gori temelji na dejstvih, ugotovljenih s preučevanjem arhivskega in knjižničnega gradiva, izvirnost pa predstavlja analiza nekaterih periodičnih publikacij, potopisnih besedil in dokumentov spominskega oz. avtobiografskega značaja, ki doslej še niso bili analizirani. Zaključki te analize so prvič predstavljeni v tem članku in predstavljajo pomembno nadgradnjo doslej objavljenim spoznanjem in vir za nadaljevanje znamčenja Črne gore kot destinacije.