blematiki v zvezi s pojmi »usad«, »zemeljski plaz«, »podor«, z opisom pro­ cesov, ki so z njimi povezani. Navaja tudi nekaj novih terminov (preperelin- sko polzenje, zemeljsko polzenje, usajene plasti — usadne plasti). Studijo dopolnjuje 1 karta, 1 profil in 30 fotografij. Drago Meze N ek a j novosti iz fizične geografije Pitty, A, F., Introduction to Geomorpliology. London 1971. 526 strani Pittijev »Uvod v geomorfologijo« se v marsičem bistveno razlikuje od standardnih geomorfoloških učbenikov. V njem so daleč v ospredju recentni geomorfološki procesi, med njimi zlasti fluvialni in pedološki. Tudi koroziji je namenjeno pomembno mesto. Ker pri razlagi procesov tako rekoč v isti sapi navaja glacialne, eolske, kraške in druge dejavnike ter procese povezuje z opisom drobnih reliefnih oblik, v knjigi ni tiste ostre delitve geomorfologije na standardna poglavja o vulkanski, kraški, eolski, fluvialni geomorfologiji. Razmeroma skromno je poglavje o zvezah med večjimi površinskimi oblikami in geotektonsko strukturo. Ta odmik od standardne geomorfologije je narejen zavestno in ga Pitty razlaga v razsežnem poglavju o idejnih osnovah svoje geomorfologije in razvojnih tendencah v tej štrki. V njem označuje pre­ vladujočo smer s L. C. Kingom na čelu za pretežno geološko, ker razlaga razvoj kopnega v luči vseh geoloških dob od arhaika dalje. Dejansko pa so najvažnejše najmlajše geološke dobe. Zato Pitty odobrava spremembe v an­ gleški geomorfologiji pri navedbi, da se tisti geomorfologi, ki so do 1. 1930 iskali pretežno terciarne nivoje, zdaj ukvarjajo predvsem z mlajšim kvar- tarjem. Pri razlagi procesov se P itty na široko poslužuje kvantitativnih metod. Zato običajnih fotografij v knjigi ni; nadomestili so jih diagrami, grafikoni in formule. Vendar se P itty ne pridružuje brez pridržkov geomorfologom- kvantitativcem , če ti mislijo, da bodo lahko razjasnili vso geomorfološko pro­ blem atiko in če štejejo svojo metodo za kaj več kot za sredstvo spoznanja. Pri n jih opaža sorodno hibo kot pri geomorfologili-geologih: prvi premalo upo­ števajo sprem enljivost procesov v času, drugi premalo upoštevajo zunanje sile. Podobno samosvoje stališče zavzema avtor do naziran ja o erozijski bazi. O staja vmes med preveč preprosto Davisovo shemo o razvoju reliefa ob dol­ gotrajni stabilni erozijski bazi in ]. T. Hockovo koncepcijo o dinamičnem ravnovesju podolžnega profila brez ozira na erozijsko bazo. Razmeroma pre­ cej pozornosti posveča knjiga Cailleux-jevim in Tricartovim metodam ter koncepcijam o ekologiji form kot odrazu geomorfološkega kompleksa. Ven­ dar z njim a ne soglaša v m išljenju, da bi bili geomorfološki kompleksi živi organizmi, ki bi kompleksno reagirali na spremembe. Od av to rja kot zagovornika kvantitativnih metod bi pričakovali, da se bo bolj ogrel za am eriške kvantitativne metode za prim erjalno analizo pore­ čij. Vendar študijam H ortona in S trahlerja, ki jih navaja v literaturi, ne posveča nadpoprečne pozornosti. V Pittijevi geomorfologiji vidim enega od najresnejših prizadevanj, po­ staviti geomorfologijo na samostojne noge izven geologije in jo približati geografiji. To je poskušal doseči s tem, da je stavil v ospredje recentne pro­ cese in pri n jih upošteval vse vplive geografskega okolja, v polni m eri p red­ vsem vplive klime, vegetacije in človeka. Poglavje z naslovom »Družbena aktivnost« obsega le skromne štiri strani, k ar je verjetno premalo. Drugo od­ liko P ittijeve geomorfologije vidim v tem, da je število sorodnih strok, ki jih je standardna geomorfologija doslej upoštevala, razširil razen geologije tudi na sedimentologijo, hidrodinamiko, pedologijo, botaniko itd. Ker se je P itty še kot doktorand mudil v Sloveniji, je lahko v knjigo povzel iz naše lite ra tu re nekaj skic z jugoslovanskega krasa (Rakov Škocjan, podzemeljski pretoki v Istri, shema razvoja vrtač, vpliv gozda oziroma po­ vršinskega preperevanja za nastanek sam otarjev na krasu). Knjigi bodo morda očitali, da je zaradi odmika od standardne delitve geomorfologije premalo pregledna. Zares je pripravnejša za razmišljanje kot za učenje, čeprav ima na koncu poglavje o terenskih raziskovalnih me­ todah. Ravno zaradi iskanja novih razvojnih poti 111 tolmačenja reliefnih oblik pa je pomembno dopolnilo učbeniške geomorfološke literature. I. Gams Pavol Plesnik, Horna liranica lesa vo Vysokych a Belanskych Tat räch, SA V, Bratislava 1971, 238 str., 9? črno-belih in 22 barvnih fotografij, 10 kart, 8 pro­ filov in 2 diagrama. Obsežen povzetek v nemščini. Neutrudni slovaški raziskovalec zgornje gozdne meje v domačih in tu­ jih gorah prof. Plesnik nam v svojem najnovejšem delu predstavlja ta za­ nimivi biogeografski pojav v najvišjem slovaškem gorovju, v Tatrah. Pri proučevanju zgornje gozdne meje izhaja Plesnik z geografskega stališča. Zgornja gozdna meja je po njem pojav v pokrajini, ki je ozko pove­ zan z orografskimi, geomorfološko-geološkimi, klimatskimi, vodnimi, edafski- ini, zgodovinskimi in seveda botaničnimi ter zoološkimi svojstvi. Ta misel se delno zrcali že v uvodu in v drugem poglavju, kjer avtor prikaže metode, ki jih je uporabljal pri svojem proučevanju. Pri raziskovanju pojavov in raz­ mer v območju zgornje gozdne meje se je avtor dokaj oprl na biometrično metodo krivulj, ki ponazarjajo zniževanje višine dreves z rastočo nadmorsko višino. Zlasti pa je v Plesnikovi metodi proučevanja zgornje gozdne meje poudarjena analiza rastnih razmer drevesnih vrst na tej meji. S takimi ana­ lizami je avtor dobil dovolj gradiva, da je lahko rekonstruiral klimatsko zgornjo gozdno mejo, kar je bil eden od ciljev njegovega proučevanja. Obširno poglavje te knjige je posvečeno fizičnogeografskim razmeram Visokih in Belanskih Tater. V njem avtor prikaže orografske značilnosti obravnavanega področja, njegove geomorfološko-geološke poteze, podnebje, vodovje, prst, rastlinstvo in živalstvo. V tem poglavju zajame tudi dejav­ nike, ki niso povezani z zgornjo gozdno mejo (npr. jezera str. 31), z name­ nom, da poda celotno fizično-geografsko podobo obravnavanega gorovja. V poglavje »Teoretična vprašanja« je avtor uvrstil teoretične probleme pri proučevanju zgornje gozdne meje, razlago osnovnih pojmov in terminolo­ ška vprašanja; govori o alpski gozdni meji, zgornji drevesni meji, abstraktni in dejanski gozdni ter drevesni meji itd. Še posebno pozornost je posvetil še ne dovolj razčiščenim vprašanjem zgornje drevesne meje in o vzrokih nje­ nega nastanka ter nastanka zgornje gozdne meje. Samostojno poglavje je posvečeno videzu zgornje gozdne meje, njeni drevesni sestavi in njenemu današnjemu poteku. Eno najobsežnejših poglavij knjige opisuje vplive ekoloških dejavnikov na zgornjo gozdno mejo. Tu prikazuje avtor na osnovi svojih merjenj in po­ datkov iz literature odnose med zgornjo gozdno mejo in makroklimo, nato med to mejo in toplotnimi razmerami, višino ter ekspozicijo in masivnostjo gorovja. Obravnava tudi vpliv vetra, geomorfoloških razmer, snežnih plazov, melišč, prsti in posege človeka na zgornjo gozdno mejo. Glede na te dejav­ nike loči več tipov zgornje gozdne meje, ki so prikazani v naslednjem po­ glavju. V njem avtor razlikuje klimatsko, edafski, orografsko, plazovno in umetno zgornjo gozdno mejo. Večina teh mej je dejanska in jih je mogoče ugotoviti na terenu. Enemu od dokaj zanimivih vprašanj zgornje gozdne meje, to je njenemu kolebanju zaradi klimatskih sprememb v najmlajšem holocenu, je avtor po­ svetil samostojno poglavje. V njem ugotavlja, da v Tatrah ni prepričljivih dokazov niti za napredovanje niti za nazadovanje klimatske (termične) gozd­ ne meje zaradi sprememb v makroklimi. Knjigo zaključuje poglavje o rekonstrukciji zgornje gozdne meje (kli­ matske) v Visokih in Belanskih Tatrah. Ta rekonstrukcija je bila dokaj te­ žavna, zlasti še v Belanskih Tatrah, kjer je človek zaradi paše zelo spre­ menil potek in podobo gozdne meje. Rekonstrukcijo je Plesnik v veliki meri