Kopitarjeva zbirka

Kopitarjeva zbirka slovanskih kodeksov (NUK, Cod. Kop. 1–33) sodi med največje zaklade Narodne in univerzitetne knjižnice. Hranimo jo kot corpus separatum. Zbirka je bila kot del zapuščine jezikoslovca Jerneja Kopitarja za Licejsko knjižnico odkupljena leta 1845. Večji del zbirke predstavljajo cerkvenoslovanski kodeksi južnoslovanske redakcije, ki so vsi z izjemo enega, ki je napisan v glagolici, napisani v cirilici. Poleg teh je v zbirki še nekaj novejših rokopisov, med njimi pet novobolgarskih. Najstarejši rokopis zbirke, Supraseljski kodeks (Codex Suprasliensis) iz 11. stol., je eden najstarejših v cirilici napisanih slovanskih jezikovnih spomenikov. Uvrščen je na UNESCOV seznam svetovne kulturne dediščine (Memory of the World).

Srednjeveški rokopisi (kodeksi)

Kodeksi, rokopisne knjige iz dobe pred iznajdbo tiska, so dragoceno in redko knjižnično gradivo. V Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo 122 kodeksov, ki so nastali v času med pozno antiko in novim vekom. Najstarejši med njimi je Moralia in Iob Gregoriusa Magnusa iz prve polovice 9. stoletja, napisan v zgodnji karolinški minuskuli. Med digitaliziranimi srednjeveškimi kodeksi najdete tudi enega najpomembnejših slovenskih srednjeveških besedil, Stiški rokopis, ki je nastal okoli leta 1428.

Dijaški listi

Tudi v časih, ko objava v določenem mediju še ni bila odvisna le od klika ali dveh, so imeli dijaki, zlasti tisti nadebudni, marsikaj povedati. Pesmi, zgodbe, misli in mnenja so drug drugemu posredovali v rokopisni obliki, če so imeli možnost, pa so uporabili tudi pisalni stroj. Tako so nastajala dijaška glasila. V njih so svoje prve zapise objavili tudi mnogi bodoči intelektualci in umetniki. Številna izmed glasil se se izgubila, nekatere s konca 19. in iz prve polovice 20. stoletja pa lahko vsaj v delu prebiramo še danes.

Iz zapuščin

V skrbno varovanih zapuščinah slovenskih pisateljev in pesnikov najdemo osebne dokumente, fotografije, predmete ter rokopise. Slednji so nenadomestljivi temelji naše kulturne zgodovine. Pripovedujejo zgodbo o razvoju naše pisane in tiskane besede, zgodbo o rasti naroda, ki je vzklil iz nje.

V digitalizirani obliki postajajo ti dragoceni dokumenti dostopni vsakomur in nas ponovno nagovarjajo v našem živem jeziku.