Strašno huda Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla.
A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.
Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet.
Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteran, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki.
V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec.
Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno.
Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.
Barke še niso zapustili, čeprav so z nje sestopili. Zdaj jim služi za počitnice, njegovo krmilo pa kot štafetno palico počasi predaja tudi otrokom.
Kaj pomeni biti morski nomad, kako se je prav vsak dan treba prilagajati morju, kakšno polje svobode predstavlja in kakšne morske navade bi rada zasidrala na trdnih tleh, prisluhnite v podkastu. V njem se nam je pridružila tudi njena dolgoletna prijateljica, sodelavka in soavtorica knjige Hodopisi Špela Ledinek Lozej.