Draga Elvira! Tvoje pismo me je jako ožalostilo. Posebno, ker Ti ne morem pomagati. Juraj pri radikalih ni dobro zapisan, piše proti njim najenergičnejše – zato so mu že lani upokojili očeta par mesecev prej, predno je dosegel polna leta predpisana po zakonu. – Z Beogradom nima že dolgo prav nobenih vezi. Piši kakšnemu našemu poslancu, morda ta kaj doseže. – Pisala bi prej, pa je imela Maša španjolsko – drugič po Božiču. Zdaj v soboto si je pa sluškinja opalila roko z bencinom, čeravno vsak dan pripovedujem, da se s temi stvarmi ne hodi okrog ognja. Zdaj leži in bo še tri tedne ležala. Življenje je težko. Juraj je vedno enako dober, drugače sem pa že vsega sita. Maša nič ne uči. Moram jo dati v neki samostan na Korčuli, da vsaj gospodinjsko šolo v redu konča. Počasna je v vsem – jaz sem boležljiva, imam neko historijo na jetrah, večne glavobolje in večno dieto. Miro sem zato dala v Škofjo Loko. Malo preveč molijo, ampak je zdrava ko riba; tukaj je pa 95 % učenk inficirano s tuberkulozo? Tako je draga moja. Tisti gospodarijo, ki so najmanj vredni. Ampak to je bilo vedno tako. Garibaldija in njegovega sina, ki sta dve kraljevstvi položila k nogam Viktora Emanuela, so poznejše ranili kraljevi vojaki in Garibaldi je živel decenije na svoji mali kmetiji ogorčen in pozabljen. Šele druga generacija mu je v vsakem italijanskem selu postavila spomenik. Prihaja spomlad, morda bo tudi tvojemu sinu boljše. – Kaj si upisana v kakšno učiteljsko organizacijo? Morda bi se tam potem dalo kaj doseči. Vse dobro Ti želi in lepo pozdravlja Zofka

Pravice