Fizični opis: Kodeks ima obrezane folije v velikosti 42,3 x 30,4 cm. Dvokolonski in trikolonski zapis je v poznoromanski minuskuli. Kodeks je pisan z rjavo tinto, le incipiti, ekspliciti in naslovi so izpisani z rdečo tinto. Začetnice stavkov so lahko dopolnjene s potezo rdeče ali rumene tinte. Današnja vezava (papir čez leseno osnovo, hrbet in vogali rjavo usnje) je iz let 1765-1780.
Okras: Poglavitni okras rokopisa je dekorativna naslovnica (f. 1r), ki ponazarja odprto knjižno omaro. V njej so v dveh kolonah kot na policah omare s kaligrafskimi črkami zapisana imena avtorjev katen k pismom sv. Pavla. Razen tega rokopis krasita dve slikarski iniciali (f. 1v in 2v), 36 večjih (do 8 vrstic visokih) in 24 manjših enovrstičnih kaligrafskih inicial. V kodeksu so delno ohranjeni (zaradi obreze folijev neenakomerno odrezani) fragmenti risb in skic – mladenič s knjigo, dva mladeniča v medaljonih, roka, ki drži knjigo ipd.
Uvodna ilustracija na f. 1r. je dekorativno kazalo z imeni piscev, med katerimi je kar osem cerkvenih očetov, in je ena od najzanimivejših miniatur, ki krasijo srednjeveške rokopise v zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Anonimni pisar, ki je v stiškem skriptoriju prepisal zbirko katen, je namreč spretno izrabil motiv odprte knjižne omare, v kakršnih so nekdaj shranjevali dragocene kodekse, in s tem pregledno izpostavil avtorje besedil, ki so vključeni v zbirko. Pri tem mu je bil na roko v srednjem veku uveljavljeni način hranjenja knjig, ki v omari niso stale pokonci, kot smo vajeni danes, temveč so bile vodoravno položene na police. Hrbet knjige (ali v našem primeru prostor na polici) s tem postane potencialno pisno polje, v katerega skriptor vpiše ime avtorja. Tako lahko z enim samim pogledom ugotovimo, katere knjige so spravljene na policah oziroma kdo so avtorji, ki čakajo, da jih vzamemo v roke. Uvodna miniatura v kodeksu Ms 3 je torej smiselno zasnovano kazalo, hkrati pa ima dragoceno pričevalno vrednost, saj smemo sklepati, da so na tak način hranili knjige tudi v stiškem samostanu.
(Germ 2005, str. 96-97; gl. tudi: Kos-Stele 1931, str. 16; Golob 1994, str. 174; Lackner 2001.)