Pripisano: Anonyma, De sonitu avium (161b), De sonitu bestiarum (161b), De pascha Hebraea et Christiana (162a–162b), Epitaphium Monicae genitricis sancti Augustini episcopi (162b), Epitaphium sancti Gregorii papae (162b).
Zapiski: Pesem o Jezusu in Mariji (163a), rimana kronika iz ogrske zgodovine v času kraljev Andreja II. in Bele IV. (163a).
Knjižna minuskula v dveh stolpcih, prva in glavna roka f. 1-163, druga roka f. 163. Vezano v usnje iz 17. stoletja.
Fizični opis: Kodeks je nepopolno ohranjen. Foliji so velikosti 34 x 22,4 cm. Zapis v romanski minuskuli je dvokolonski. Besedilo je izpisano s črno oziroma temno rjavo tinto, medtem ko so incipiti, ekspliciti, številke poglavij in določena imena izpisani z rdečo tinto. Prav tako so z rdečo tinto narisane manjše razlagalne risbe. Geometrično stilizirano drevo krvnega sorodstva (Arbor consanguinitatis, f. 80r) je izrisano v kombinaciji črne in rdeče tinte. V začetnicah stavkov je mestoma uporabljena tudi rumena tinta. Današnja vezava (rjavo usnje prek kartonske osnove) je iz let 1765-1780.
Okras: Kodeks krasi 21 velikih slikarskih inicial (f. 1r, 3r, 16v, 26v, 34r, 37v, 44v, 53v, 63v, 71v, 81r, 88r, 94r, 105r, 110v, 118r, 125r, 134r, 143r, 148v, 157r) in več sto preprostejših, 2-5 vrstic visokih kaligrafskih inicial v rdeči tinti. Slikarske iniciale so delo t. i. Izidorjevega mojstra, po mnenju Nataše Golob pa je pri posameznih sodeloval tudi t. i. Gregorjev mojster. Iniciala T in diagram s shematično razdelitvijo Zemlje, f. 110v: po mnenju Nataše Golob je iniciala, ki uvaja poglavje o Zemlji, delo t. i. Izidorjevega mojstra. Deblo črke je izrisano z rdečo tinto in elegantno razcepljeno, medtem ko so okrasne sponke izrisane s črno tinto in nežno obarvane z rumeno barvo. Slikarsko polje je zapolnjeno z bogatim vitičevjem, ki je s štirimi dekorativnimi sponkami pripeto na telo črke, dodatne tri sponke pa medsebojno povezujejo vitice. Ozadje je zapolnjeno s pokrivno azurno modro, rumeno oker in travnato zeleno barvo. V desnem stolpcu sta dva zanimiva diagrama: prvi ponazarja tradicionalno srednjeveško razdelitev sveta na tri dele, ki ustrezajo trem takrat znanim celinam – Aziji, Evropi in Afriki. Drugi pa svet razdeli na tri dele skladno z biblično tradicijo, po kateri naj bi Noe, kot pojasnjuje Izidor Seviljski, po vesoljnem potopu razdelil zemljo med tri sinove: severni del pripada Jafetu, južni Hamu, medtem ko je srednji del Setova dediščina.
(Katalog rokopisov; Germ 2005, str. 86-87; gl. tudi Kos-Stele 1931, str. 31-32; Golob 1994, str. 184-185; Lackner 2001.)