Opombe
Doktorska disertacija predstavlja delo koordinatorjev obravnave v skupnosti, socialnih delavcev, zaposlenih na centrih za socialno delo, ki nudijo podporo ljudem s težavami v duševnem zdravju, ki živijo v skupnosti. V raziskavi smo poskušali odkriti, kako koordinatorji obravnave v skupnosti konstruirajo predmet socialnega dela skupaj z uporabniki storitev, kako pridejo do razumevanja, kakšne cilje imajo uporabniki storitev in kakšne spremembe so potrebne, da se spremeni njihova življenjska situacija. Skozi raziskovanje in pisanje doktorske disertacije smo poskušali razumeti, kako koordinatorji obravnave v skupnosti uporabljajo metode ocene situacije (osebno načrtovanje) in kako je ta ocena povezana s koncepti, kot so potrebe, problemi, želje, cilji itd. Poskušali smo bolje razumeti, kako koordinatorji obravnave v skupnosti razmišljajo v praksi in kako uporabljajo svoje znanje, ko so soočeni s kompleksnostjo svojega dela. Disertacija je sestavljena iz štirih delov. Prvi del predstavlja teoretični okvir za razumevanje predmeta socialnega dela. V teoretičnem delu disertacije določimo koncepte in opišemo teme, kot so: konstruktivistična perspektiva za socialno delo, znanje socialnega dela, konstrukcija predmeta socialnega dela, ocena situacije, cilji, želje, potrebe in (socialni) problemi. Podrobneje si ogledamo predmet socialnega dela na področju duševnega zdravja. Na koncu teoretičnega dela disertacije predstavimo teoretični in zakonodajni okvir koordinatorjev obravnave v skupnosti. V drugem delu disertacije opišemo metodologijo raziskave in pokažemo uporabo utemeljene teorije med terenskim raziskovanjem, intervjuji, analizo podatkov in pisanjem. V tretjem delu so predstavljeni rezultati, v četrtem pa sinteza rezultatov in diskusija. Raziskava je pokazala, da je delovni odnos med koordinatorji obravnave v skupnosti in uporabniki storitev dinamičen, v fazi osebnega načrtovanja in izvajanja storitev. Proces osebnega načrtovanja (ocena situacije) in nudenje podpore se med sabo prepletata. V praksi koordinatorji obravnave v skupnosti opravljajo oceno situacije (osebno načrtovanje) na različne načine, ki so pogosto odvisni od želja uporabnikov storitev, specifičnih situacij, a tudi preferenc samih koordinatorjev. Le-ti uporabljajo predvsem dve strategiji osebnega načrtovanja - strukturirano in nestrukturirano. Nekateri koordinatorji uporabljajo osebno načrtovanje tako, kot je predstavljeno v literaturi in je del njihovega izobraževanja. Drugi pa uporabljajo strukturo metode osebnega načrtovanja zelo ohlapno ali pa se poslužujejo samo nekaterih elementov osebnega načrtovanja. Kljub različni uporabi metode so pri obeh strategijah prisotni elementi osebnega načrtovanja, ki se ohranjajo, kar še posebno velja za koncept ciljev, ki so pomemben del strukture osebnega načrtovanja ali pa predvsem fokus ocene situacije. Pomembno spoznanje raziskave je, da je lažje razumeti življenjsko situacijo uporabnikov storitev, če je ocena situacije neprekinjen proces, ki je hkrati povezan z nudenjem podpore. Izkušnje koordinatorjev obravnave v skupnosti kažejo, da ocena situacije ni pretirano kompleksna ali zahtevna, če je osebno načrtovanje daljši proces, kjer se razkrivajo potrebe, želje in cilji uporabnikov storitev skozi proces ocene situacije in z nudenjem podpore oziroma izvajanjem storitev. Koordinatorji obravnave v skupnosti razumejo osebno načrtovanje kot dinamičen proces, kjer ni neobičajno, da se cilji spreminjajo ali oblikujejo novi. Izkušnje koordinatorjev obravnave v skupnosti iz prakse kažejo, da mnogi uporabniki storitev vedo, kaj so njihove želje in potrebe in kaj je pomembno v njihovem življenju. To spoznanje lahko predstavlja osnovo za dodatno raziskovanje njihove življenjske situacije. Pri oceni situacije zato ni težava v tem, kako priti do pomembnih informacij, ampak kako krepiti moč uporabnikov storitev v primerih, ko izražanje želje ni enostavno ali nedvoumno. Uporabnost osebnega načrtovanja je pogojena s prilagoditvami, ki jih koordinatorji obravnave v skupnosti naredijo v svoji praksi. Osebno načrtovanje je pogojeno z zmožnostjo koordinatorjev, da ustvarijo dober delovni odnos in zaupanje. Uporabniki storitev morajo imeti dovolj moči, da izrazijo svoje želje in potrebe. Osebno načrtovanje mora biti poleg tega kontinuiran proces, kjer se prepletata ocena situacije in izvajanje storitev. Namen osebnega načrtovanja je oblikovanje predmeta obravnave v skupnosti - ciljev. Raziskava je pokazala, da je zastavljanje ciljev dinamično. Cilji pa niso le produkt osebnega načrtovanja, ampak služijo tudi drugim namenom. Niso pomembni samo za določanje predmeta socialnega dela, ampak služijo kot orodje koordinatorjem obravnave v skupnosti (in uporabnikom storitev). Cilji so pomembni v fazi ocene situacije kot referenčne točke za nadaljnje raziskovanje, kako uresničiti cilje - kdo, kdaj in kaj je potrebno narediti. Cilji so orodje za strukturiranje razmišljanja koordinatorjev obravnave v skupnosti. Pomembni so za evalvacijo obravnave v skupnosti in so lahko tudi orodje za utemeljevanje socialnega dela pri komunikaciji z drugimi socialnimi in zdravstvenimi službami ter organizacijami. Pri osebnem načrtovanju je ključnega pomena referenčni okvir potreb. Strokovno in znanstveno utemeljene potrebe dajejo koordinatorjem obravnave v skupnosti orodje, s katerim preverjajo potencial ciljev, da se uporabnikom izboljša kakovost življenja. S pomočjo potreb pa lahko koordinatorji obravnave v skupnosti reflektirajo lastne referenčne okvirje, ki so jim v pomoč pri delu. Čeprav je obravnava v skupnosti prostovoljna storitev in koordinatorji obravnave v skupnosti upoštevajo perspektivo uporabnikov storitev, se ne morejo izogniti vprašanjem moči. V procesu podpore lahko vplivajo na uporabnike storitev in imajo strokovni mandat, da ukrepajo v situacijah, ki jih razpoznajo za škodljive. Koordinatorji so pri svojem delu soočeni tudi z dilemo, kako podpreti uporabnike storitev, da so kar se da neodvisni, hkrati pa nuditi pomoč za boljšo kakovost življenja ali preprečevanje škode, kar ni vedno isto. Raziskava pokaže, da je delo koordinatorjev obravnave v skupnosti na področju duševnega zdravja v Sloveniji pomembno, saj omogoča celostno, individualizirano podporo, ki temelji na perspektivi uporabnikov storitev.