V cikel Iskanje izgubljenega časa spada sedem romanov, v katerih spremljamo glavnega junaka Marcela, njegovo družino in socialni milje, v katerem se – včasih bolj, drugič manj spretno – giblje. Spoznavamo ga postopoma, iz prvoosebne pripovedi, za katero je značilen nehotni spomin. Primer slednjega je tista slavna magdalenica, pomočena v lipov čaj, ki Marcela popelje na počitnice v Combray. Prej kot sledenje strnjeni naraciji je branje Proustovih romanov gurmansko doživetje, študij etimologije in umetnostne zgodovine, so obiski oper in izrisovanje družinskih dreves. Psihologizacija likov je izjemna. Osebe se skozi knjige starajo in spreminjajo glede na izkušnje in situacije, v katerih se znajdejo. Obenem se spreminja percepcija protagonista, saj opazi vedno več; laskanje prepozna kot hinavščino in prazno govoričenje, ljubosumje kot pogoj za ljubezen. Za razliko od začetne vznesenosti je proti koncu cikla čutiti nekaj grenkobe, povezane s temeljnim spoznanjem o osamljenosti in nadomestljivosti človeka. Uteha, ki nam jo pisec vztrajno ponuja pa ostane, in to je iskanje čutnih užitkov, hrepenenje po lepoti.

Pravice