Opombe
Rdeča pegavost borovih iglic, ki jo povzročata glivi Dothistroma septosporum in D. pini ter rjava pegavost borovih iglic, ki jo povzroča gliva Lecanosticta acicola, sta dve izmed pomembnejših bolezni borov. Rdeča pegavost borovih iglic je v jugovzhodni Evropi prisotna od leta 1950, rjava pegavost od leta 1970, obe bolezni se v zadnjih letih razširjata po Evropi in širše. Na osnovi filogenetskih analiz treh genskih regij, analize mikrosatelitnih markerjev, ugotavljanja načina razmnoževanja ter na osnovi izbranih morfoloških lastnosti smo ugotavljali strukturo populacij, genetsko raznolikost ter vzorce migracij populacij D. septosporum, D. pini in L. acicola. Izbrane populacije iz Slovenije, Srbije in Hrvaške, pridobljene iz Pinus nigra, P. mugo in P. halepensis, so bile primerjane s izolati iz Evrope (EU), Severne Amerike (SA), Centralne Amerike (CA), Južne Amerike (JA), Afrike (AF) in Avstralije (AU). V filogenetskih analizah elongacijskega faktorja 1-% (EF1-alfa) in beta-tubulina-2 (betaT2) se srbski in večina slovenskih izolatov D. septosporum združujejo z izolatiiz EU in SA, medtem ko izolati D. septosporum iz Celja (Slovenija) predstavljajo doslej neznani EF1-alfa haplotip. Hrvaški izolati D. septosporum so ravno tako predstavljali novi haplotip EF1-alfa in ločeno skupino, so se pa v analizi genske regij betaT2 združili z izolati iz SA, CA, JA, AU in AF. ITS analiza je bila neinformativna. Populacijske in migracijske analize so pokazale, da se večina preučevanih slovenskih in srbskih D. septosporum populacij uvršča v isto genetsko gručo, medtem ko se populacije iz Trente (Slovenija) in Kožina (Hrvaška) grupirajo posebej. Slovenski D. pini izolati in izolati iz SA so imeli enake ITS, EF1-alfa in betaT2 sekvence. V populacijskih analizah so vsi izolati D. pini pokazali klonalnost, nizko genetsko pestrost, kar nakazuje na vnos iz enega vira. Hrvaška populacija glive L. acicola vsebuje EF1-alfa haplotip, ki ni opisan v drugih populacijah L. acicola. Filogenetska analiza na osnovi regije EF1-alfa pokaže, da imajo izolati L. acicola iz Slovenije in Hrvaške skupne prednike z izolati iz srednje in severne Evrope. Analiza populacijske strukture slovenskih in hrvaških populacij L. acicola je razkrila štiri različne genetske gruče, ki praviloma odražajo geografsko lokacijo in gostitelje. Opaženo neenakomerno razmerje tipov parjenja, nizko število haplotipov in nizka splošna genetska raznolikost v populaciji nakazujejo na močan vpliv nespolnega razmnoževanja. Nizka genetska variabilnost znotraj vsakega od štirih grozdov in odsotnost oziroma nizek genski pretok nakazujeta na to, da so različne L. acicola populacije bile vnesene neodvisno.