Opis
V prispevku je predstavljena tipološka delitev slovenskih ekspresivnih pripon na podlagi njihovih formalnih lastnosti. Naše izhodišče je medjezikovna raziskava o ruskih, španskih, nemških in grških ekspresivnih tvorjenkah (Wiltschko in Steriopolo 2007; Steriopolo 2008, 2009, 2015, 2016; Steriopolo, Markopoulos in Spyropoulos 2021). Te raziskave pokažejo, da je formalno obliko ekspresivne pripone, natančneje njeno mesto in način dodajanja, mogoče predvideti iz pomena ekspre-sivnih pripon v vsakem posamičnem jeziku, vendar z medjezikovnimi razlikami. Na primer, ekspresivne pripone, ki izražajo čustveno naravnanost, se v ruščini obnašajo kot morfološka jedra, medtem ko v grščini delujejo kot modifikatorji. Nasprotno pa se pripone, ki izražajo velikost oz. manjšalnost, obnašajo v ruščini in španščini kot modifikatorji, medtem ko v grščini in nemščini delujejo kot jedra. V tem prispevku preučujemo slovensko podmnožico ekspresivnih pripon, natančneje čustveno izrazne pripone s pozitivno konotacijo in pripone za izražanje manjšalnosti, ter njihov način dodajanja k osnovi. V članku pokažemo, da v slovenščini ne moremo potrditi enoznačne korelacije med obliko in funkcijo, saj lahko tako čustveno izrazne pripone kot pripone za izražanje manjšalnosti delujejo bodisi kot modifikatorji bodisi kot jedra. To pomeni, da je razlike v načinu dodajanja obrazil mogoče najti ne le medjezikovno, temveč tudi znotraj enega samega jezika.