Literarnozgodovinsko preučevanje trivialnosti je danes spet dobrodošlo, saj lahko obogati pretežno sociološko-kulturološke analize množične kulture ter prispeva velik delež k refleksiji in vrednotenju sedanje megalomanske literarne produkcije. Trivialnost, skupni imenovalec trivialnih besedil, je premična kategorija, prsečišče različnih lastnosti in procesov v besedilu in sobesedilu, sestavljena iz znotrajbesedilne in zunajbesedilne trivialnosti. V prvo, znotrajbesedilno trivialnost, spadajo bolj ali manj stalne lastnosti trivialnega besedila, estetika istovetnosti, simplifikacija in monosemičnost; drugo, zunajbesedilno trivialnost, pa sooblikujejo literarna kompetenca, empatija in vrednotenje. Medtem ko je znotrajbesedilna trivialnost pripeta na klišeizacijo, stereotipizacijo, shematizacijo, repeticijo, redundanco, simplifikacijo in monosemičnost ter s tem na poenostavljen in enopomenski pogled na svet in organizacijo besedila, izhajajo vse tri zunajbesedilne karakteristike iz bralčeve zmožnosti (kompetence) prepoznavanja besedila, sposobnosti vživljanja vanj ter njegovega razumevanja in sprejemanja (empatije), povezanega z literarnim vrednotenjem, tj. z/možnostjo presoje kvalitete in vrednosti prebranega.

Pravice