Helena Koder je bralka. Dobra bralka. Bralka, ki piše. Čeprav so povod za pisanje knjige, poezija, filmska umetnost, narava in drugi ljudje, piše tudi o sebi, saj ne zna pisati neosebno. Premišljuje in piše izjemno senzibilno in natančno izoblikuje misli, da bi sebi utrla pot v globino doživljanja in razumevanja umetnosti in življenja in morda k tovrstni pustolovščini navdihnila tudi kakega bralca ali bralko. Enajst esejev v tej dragoceni knjigi je bilo napisanih in revijalno objavljenih v zadnjih desetih letih, zdaj ko so zbrani na enem mestu, pa so s svojimi spoznanji in naključnimi ujemanji prerasli v navdihujoče pričevanje o tem, da je življenje, vsem končnostim navkljub, lahko neskončno zanimivo in polno smisla. Helena Koder (1937) si je želela biti prevajalka, a je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri več kot tridesetih dokumentarcih, skoraj dvajset, med njimi Magdalenice gospe Radojke Vrančič, pa jih je podpisala tudi kot režiserka. Leta 2022 je bila za življenjsko delo na področju dokumentarnega filma nagrajena s Štigličevo nagrado.

Pravice