Opis
Referenčna dela, slovnice in najelementarnejši jezikovni uvodi po tradiciji kot samo po sebi umevno jemljejo dejstvo, da je imela stara grščina tri načine, aktiv, pasiv in medij (ali "srednjik"). A filologi se vsakič znova znajdejo v hudi zadregi, ko je treba medij jasno in prepričljivo opredeliti, medtem ko študentje stare grščine pogosto presenečeni opazijo, da večina oblik medija v izvirnih besedilih ne ustreza vlogi, ki se mu običajno pripisuje in za katero naj bi bila značilna določena mera subjektovega osebnega interesa. Pričujoči prispevek torej na novo odpira vprašanje starogrškega medija, in sicer z vidika tipološkega pregleda "medijalnih" funkcij, vključuje pa tudi analizo mediopasnih glagolskih oblik, izpričanih v 1. knjigi Platonove Države. Poglavitne ugotovitve kažejo, da niti v tipološkem smislu niti z vidika 1. knjige Platonove Države (korpus je v resnici nekoliko širši in vsebuje tudi odlomke drugih del) raba medija ne sledi jasnemu vzorcu. Iz tega izhaja najpomembnejši zaključek prispevka, da namreč starogrški medij ni glagolski način v pravem pomenu besede in da torej ne moremo govoriti o pravilni skladenjski tvorbi, ki bi se uporabljala v primeru vseh glagolskih oblik z določenimi lastnostmi in se izražala s pravilnimi oblikoslovnimi sredstvi s predvidljivo semantično funkcijo. Nasprotno, izkaže se, da gre za prikladno kolektivno ime za veliko skupino "avtonomnih" glagolskih oblik, ki so bodisi očitno deponentne (t.j. nimajo aktivnih ustreznic) ali pa so bile, v nasprotju s hipotetičnimi aktivnimi ustreznicami, leksikalizirane za izražanje specializiranih pomenov. Po vsej verjetnosti se je torej mediopasivno oblikoslovje, četudi je morda nekoč predstavljalo posebno funkcijo, v predzgodovinski dobi reinterpretiralo kot "pasivno", pri čemer so se kot okameneli ostanki ohranile glagolske oblike z nepasivnimi funkcijami. Domnevati smemo, da se so slednje ohranile kot "medijalne" zgolj zato, ker niso imele aktivnih vzporednic ali ker so pridobile drugotne pomene, po katerih so se razlikovale od aktivnih, v formalnem pogledu z njimi povezanih oblik.