Svoboda in nezavedno : nekaj opazk o etiki poiesisa

slovenski

2017

letnik 40, številka 2

literatura in etika   poezija    pesniška govorica   poiesis    techne    nezavedno   svoboda    dogodje   ekstimnost

Slovensko društvo za primerjalno književnost
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Etika literature se kaže v tem: ne popustiti glede nezavednega dela. Literatura je poiesis, ustvarjanje, postajanje. Je dogodje biti. Na tem ozadju je mogoče dojeti težo slavnega izreka Samuela Becketta iz Worstward Ho: "Poskusi znova. Naj ti spodleti znova. Naj spodleti bolje." (81) V romanu Neimenljivi piše še: "Ne vem, nikoli ne vem: V tišini, ki je ne poznaš. Nadaljevati je treba, ne morem nadaljevati, nadaljeval bom." (116) Beckett se spopada z molkom, vrti se okoli tišine besed, tišine, ki je ni mogoče ubesediti. "Ta tišina besede je Realno, kolikor se upira simbolizaciji v jeziku, in vendar je tisto, kar uokvirja simbolno prej in potem. Lacan za notranje izločeno naravo tega Realnega uporabi neologizem ekstimno." (Chattopadhyaya 51) Ekstimno je odgovor na hermenevtično vprašanje o etiki v literaturi, o dogodju literature kot darežljivosti biti (Urbančič, O krizi 11), o nezavednem delu kot meta-etičnem (Badiou) literature ne v njeni estetičnosti niti v njeni moralnosti (niti ne v religioznosti, skoku vere, kakor bi nadaljeval Kierkegaard), ampak v njeni ekstimnosti, v tišini/prepadu biti. V kratkem ekspozeju bom ob analizi pesmi Muanisa Sinanovića "Zaupanje" iz zbirke Dvovid v optiki filozofskih izhodišč v članku na konkretnem literarnem besedilu pokazal, kako pesnik zgoraj skicirani dogodek izpelje ne v pogledu od zunaj, ampak znotraj kot "action in progress", kot dogodek, ki aktualizira samega bralca.

12.07.2018