Opombe
V doktorski disertaciji z naslovom »Učinkovitost razreševanja posledic izgub v izvorni družini in zapletenega žalovanja v okviru relacijske družinske terapije« smo se poglobljeno posvetili izgubam v izvorni družini, saj smo želeli prispevati k razumevanju odraslega funkcioniranja, ki lahko sledi tovrstnim izgubam ter zapletenemu žalovanju kot klinični motnji, ki se lahko pojavi po smrti bližnjega. V kvantitativnem delu raziskave, v katero je bilo vključenih 210 posameznikov, smo s pomočjo vprašalnikov oziroma lestvic: zapletenega žalovanja (ICGR), panične motnje (PDQ), strahu pred intimnostjo (FIS), soočanja s stresnimi dogodki (COPE), lestvico samopodobe (RSES) in vprašalnikom kronično samodestruktivnega vedenja (CSDS), ugotovili, da je večina posameznikov z doživetimi izgubami v izvornih družinah pomembno bolj izražali kronično samodestruktivno vedenje v odrasli dobi. Prav tako je bila pomembno slabša njihova samopodoba ter so izražali manj funkcionalne načine soočanja s stresnimi dogodki. Pri nekaterih izgubah je večina udeležencev z več izgubami izražala pomembno več strahu v intimnih odnosih. Ugotovili smo, da v naši raziskavi ne obstaja statistično pomembna razlika med udeleženci, ki so doživeli izgube in udeleženci, ki jih niso doživeli, na področju zapletenega žalovanja. Tu se nam pojavi pomislek, da na zaplete v žalovanju lahko bistveno vplivajo drugi dejavniki, ki pa jih nismo preverjali, med drugim tudi način navezanosti in prisotnost doživetja drugih izgub.V pretežno kvalitativnem delu raziskave smo se osredotočali na značilnosti udeležencev pred terapevtskim procesom in spremembe po terapevtskem procesu za več raziskovalnih področij. V okviru skupine za žalujoče smo se osredotočali na raziskovalno področje zapletenega žalovanja, v okviru individualnih terapij pri posameznikih z izkušnjami izgube v izvorni družini smo pozornost namenili raziskovalnim področjem vedenja do sebe in okolice, samopodobe, intimnih odnosov, soočanja s stresnimi dogodki in simptomov paničnih napadov. Za to smo uporabili zgoraj naštete vprašalnike katere so udeleženci izpolnili pred začetkom terapevtskega procesa in po končanem procesu ter analizo terapevtskih dnevnikov ter zaključnega intervjuja.V obeh skupinah smo na podlagi analize vsebine dnevniških zapisov terapevtov prišli do ugotovitev, da so se v procesu relacijske družinske terapije pojavile spremembe:- V okviru skupine za žalujoče na področju zapletenega žalovanja in sicer so se simptomi pomembno znižali, prav tako pa so udeleženci poročali o zmanjšanju separacijske tesnobe in ločitvene stiske ter o bolj funkcionalnem vsakdanjem življenju. - V okviru individualnih terapij na področju intimnih odnosov (udeleženci so poročali o manj strahu pred zaupanjem partnerju), vedenja do sebe in okolice (udeleženci so predvsem ozavestili nekatera samodestruktivna vedenja in jih poskušali izboljšati), simptomov panične motnje (udeleženci so izražali manj simptomov panične motnje), pri oceni lastne vrednosti in odnosov v primarni družini (udeleženci so poročali o boljši samopodobi in prepoznavanju družinskih vzorcev) ter pri soočanja s stresnimi dogodki (udeleženci so poročali o bolj funkcionalnih odzivih na stresne situacije). Model relacijske družinske terapije se je izkazal za učinkovitega, saj so tako udeleženci skupine za žalujoče kot udeleženci individualnih terapij poročali o izboljšanju funkcioniranja v vsakdanjem življenju. Kot smo ugotovili z analizo terapevtskih dnevnikov in zaključnega intervjuja, so udeleženci z ozaveščanjem in predelavo oziroma novo regulacijo težkih afektov povezanih z izgubo v izvorni družini lahko izboljšali sedanje funkcioniranje, kar lahko bistveno izboljša kvaliteto njegovih odnosov in življenja.