Članek za izhodišče vzame dejstvo, da je pisava prvo politično dejstvo jezika. Opiše današnji položaj pisnega sporočanja po svetu, predvsem v jezikih s kratko ali neobstoječo pisno tradicijo, in z nizanjem primerov opozarja na nekatere vzorčne dileme o pisni normi. Te dileme pa so: razlikovanje med narečjem/sociolektom, pidžinom, kreolščino in jezikom, vzpostavitev pisne norme in izbira pisave, posebej pri večinskih jezikih mladih držav, ki so tem jezikom šele pred kratkim podelile poseben status. Članek v zaključku opozori na neučinkovitost pisnih reform pri jezikih, ki uporabljajo vodilno pisavo sodobnega sveta, latinico, in se dotakne tudi vprašljivosti slovenske pisne reforme o prevzemanju tujih besed, ki napaeno predpostavlja, da v latinični pisavi ena črka predstavlja en glas.

Pravice