Dolgoročni klinični izidi zdravil za zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2
Long-term clinical outcomes of medicines for patients with type 2 diabetes : doktorska disertacija

angleški
slovenski

doktorska dela

2022

Disertacije   Sladkorna bolezen   Sladkorna bolezen tip 2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Glavni cilj zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 (SB2) je preprečevanje kroničnih zapletov sladkorne bolezni, tj. mikrovaskularnih in srčno-žilnih (makrovaskularnih) zapletov. Farmakoterapija SB2 se je v zadnjem desetletju precej spremenila, predvsem na račun razvoja novejših antihiperglikemičnih zdravil iz skupin zaviralcev dipeptidil peptidaze 4 (DPP-4), analogov glukagonu podobnega peptida 1 (GLP-1) in zaviralcev natrijevih glukoznih koprenašalcev 2 (SGLT2). Klinične študije, na podlagi katerih so ta zdravila pridobila dovoljenje za promet, so vrednotile kratkoročne klinične izide zdravljenja (delež glikiranega hemoglobina), ne pa tudi dolgoročnih (npr. pojavnosti srčno-žilnih zapletov, mikrovaskularnih zapletov). Od leta 2008 Agencija za hrano in zdravila v ZDA (ang. Food and Drug Administration – FDA) za vsa novejša antihiperglikemična zdravila po prihodu na trg zahteva predložitev podatkov o srčno-žilni varnosti, saj se je za učinkovino iz skupine tiazolidindionov, rosiglitazon, izkazalo, da poveča tveganje za miokardni infarkt. Za dokazovanje srčno-žilne varnosti je bilo izvedenih veliko kliničnih študij, t. i. študij srčno-žilne varnosti (ang. cardiovascular outcomes trials – CVOT), katerih namen je bil dokazati, da posamezno antihiperglikemično zdravilo ne poveča tveganja za srčno-žilne dogodke v primerjavi s placebom. Čeprav so študije CVOT primarno zasnovane za vrednotenje varnostnega vidika zdravljenja z novejšimi antihiperglikemičnimi zdravili, so nekatere pokazale celo ugoden vpliv določenih učinkovin iz skupin zaviralcev SGLT2 in analogov GLP-1 na zmanjšanje pojavnosti pomembnih neželenih srčno-žilnih dogodkov (ang. major adverse cardiovascular events – MACE). Učinkovine iz skupine zaviralcev SGLT2 so zmanjšale tudi tveganje za hospitalizacijo zaradi srčnega popuščanja. Ker so te študije vključevale bolnike s SB2 in obstoječo srčno-žilno boleznijo oziroma prisotnimi dejavniki tveganja za srčno-žilni dogodek, so rezultati prenosljivi le na manjši delež bolnikov s SB2 v klinični praksi. Vpliv antihiperglikemičnih zdravil na pojavnost tako srčno-žilnih kot tudi mikrovaskularnih zapletov pri bolnikih s SB2 v klinični praksi bi lahko najhitreje in najučinkoviteje ovrednotili z opazovalnimi raziskavami.

12.05.2023