Nekateri ustavnopravni vidiki inkriminacije po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)

slovenski

2017

letnik 72, številka 3/4

kazenski zakonik   kazensko pravo   ustavnopravni vidik

Narodna in univerzitetna knjižnica
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Člen 240 KZ-1 inkriminira zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in je v zadnjih letih ena najpogosteje uporabljenih določb za pregon t. i. gospodarske kriminalitete. Pri tem pa se porajajo številna vprašanja. Prvi del prispevka obravnava vprašanje, do kod sploh segajo meje upravičenega kazenskopravnega odzivanja države v primeru odločitev poslovodstva, ki gospodarski družbi ne povzročijo nobene škode, storilec ali tretje osebe pa pridobijo (premoženjsko) korist. Gre pravzaprav za (ustavnopravno) vprašanje, do kod sega svobodna gospodarska pobuda in kje se začenja upravičen interes države v smislu kazenskopravne represije. Pri tem je treba upoštevati predvsem okoliščino, ali je družbi z ravnanjem poslovodstva nastala škoda ali ne, zgolj nastala korist pa državnega posega z instrumenti kazenskega prava ne more upravičiti, saj interesi lastnikov s tem niso bili prizadeti. Drugi del prispevka pa obravnava ustavnopravno problematično ravnanje tožilcev in sodišč v teh kazenskih postopkih, saj se kot vsebina te (blanketne) inkriminacije pogosto navaja kršitev načela vestnega in poštenega gospodarstvenika po prvem odstavku 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta določba ZGD-1 namreč vsebuje zgolj načelo, ne pa tudi konkretnega pravila, kar je sporno z vidika načela zakonitosti v kazenskem (materialnem) pravu. Zato zgolj sklicevanje na omenjeni člen ZGD-1 v konkretnih obtožbah in sodbah ne more zadostiti ustavnopravnim zahtevam v smislu lex certa.

26.03.2018