Bolgarsko-turško-grško obmejno območje je eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih delov Evrope. Divja narava v sebi nosi spomine na burno zgodovino teh krajev, od rimskih časov, ko je bil v te kraje izgnan Ovidij, pa vse do razpada Osmanskega imperija, hladne vojne in danes, ko po gozdovih Strandže poti iščejo begunci, ki tako kot mnogi pred njimi na drugi strani meja iščejo boljši jutri. Obrobje Evrope, prepredeno s starimi rimskimi cestami, še vedno priča o preteklih obdobjih; v prepadnih gozdovih se skrivajo tračanska grobišča, v hribih samostani, na gozdnih jasah pa častilci ognja. Avtorica se v knjigi ne giblje le na meji med svetovi, med celinami in političnimi sistemi, temveč, izhajajoč iz prostora, raziskuje tudi meje med resničnim in intuitivnim, med zavednim in nezavednim. Njeni vodiči na potovanju v prostoru in času so tisti, ki se od nekdaj gibljejo med omenjenimi svetovi; tihotapci, lovci na zaklade, gozdni čuvaji, prebivalci izginjajočih vasi, begunci. Zanima jo namreč, kaj imajo o meji povedati tisti, ki jo naseljujejo, izkaže pa se, da obrobje s svojimi zgodbami veliko pove tudi o tistem, kar se šteje za center.

Pravice