Opombe
Z uporabo socialno-konstruktivističnega koncepta preteklosti, kot ga je uvedel Maurice Halbwachs (Assmann, 2008, str. 55) in spojem politične znanosti ter kulturno-spominskih študij, se moje delo osredotoča na interdiscplinarno raziskovanje nostalgije. Disertacija tako konceptualizira nostalgijo kot enega izmed izrazov spornosti, na podlagi ovrednotenja pomena čustev (Nussbaum, 2013; Hassner, 2015) v političnem polju in priznavanja vzpona politik spornega (Tilly, 2006; McAdam, Tarrow & Tilly, 2001; Tilly, 2008) v svetu, kjer uradni spominski diskurzi konstruirajo in rekonstruirajo zgodovino. Zanimanje za zgodovino obdobja socialistične Jugoslavije se je v zadnjem desetletju povečalo. To zanimanje, še posebno vsaka pozitivna refleksija o jugoslovanski izkušnji, je bila nemudoma označena za jugonostalgijo; to vsezajemajočo frazo za vsakršno nenegativno sklicevanje na Jugoslavijo. Ob razpadu države je tisto, kar je bilo nekdaj hegemona socialistična spominska pripoved Jugoslavije, zamenjana z novo "demokratično", postsocialistično in antijugoslovansko spominsko pripovedjo: revizionističnim mainstream javnim diskurzom. S koncem drugega desetletja 21. stoletja v (post)jugoslovanskem prostoru, znotraj generacije zadnjih pionirjev, postane spominjanje se Jugoslavije subverzivno ter jugonostalgija izvor kognitivne disonance postsocialističnih subjektov. Na osnovah razumevanja jugonostalgije kot večsmerne (post)jugoslovanske pripovedi v iskanju prihodnosti skozi preteklost, sem glavno raziskovalno vprašanje oblikovala takole: Kaj pomeni jugonostalgija politično aktivnim zadnjim pionirjem in v kakšnem odnosu je z njihovimi političnimi identitetami? Moj glavni predmet raziskave so pripovedi generacije zadnjih pionirjev (rojenih med letoma 1974 in 1982) v treh (post)jugoslovanskih državah: Sloveniji, Hrvaški in Srbiji. Začenši s temo mojega zanimanja - jugonostalgija politično aktivnih zadnjih pionirjev - sem se poglobila v zbiranje podatkov, skozi politično etnografijo, intervjuje in opazovanja z udeležbo. Z namenskim vzorčenjem sem tekom leta 2017 in leta 2018 intervjuvala 62 političnih akterjev, upoštevajoč naslednje parametre: razumevanje koncepta "političnega aktivizma" čimbolj široko in razumljivo, ob čemer sem ga opredelila kot udejstvovanje pri konkretnih aktivnostih znotraj organizirane skupine za obdobje 6-ih mesecev oz. dlje. Obenem sem se izogibala metodološkemu nacionalizmu (Wimmer & Schiller, 2003), ki trdi, da so nacionalne države edine enote analize in naravne oblike skupnosti. Ne glede na to, sem s podatkovno analizo v okviru pristopa Constructivist Grounded Theory (Charmaz, 2014) upoštevala specifične kontekste držav, ko so rezultati pokazali na divergenco, s tem, da sem omogočila oris konvergenčnih rezultatov, po generacijski in politični črti. Spomini na otroštvo zadnjih pionirjev so bili izhodišče za analizo, na podlagi katerih razkrijemo, kaj zanje pomeni biti otrok socializma. Očitno politično bolj socializirani znotraj 2 Kognitivne disonance je prvič konceptualiziral ameriški psiholog Leon Festinger (1957), ko je opisal situacijo, v kateri se soočamo s protislovnimi stališči, prepričanji in vedenji - v naših poskusih doseganja skladnosti vpeljujemo različne strategije za zmanjšanje mentalnega neugodja, ki se pojavi s spreminjanjem nekaterih od teh stališč, prepričanj in vedenj, njihovih družin kot znotraj šol, zadnji pionirji razumejo koncept jugoslovanske družine veliko bolj širše od "mešanega" zakona, ki ne zajema zgolj etnonacionalne raznolikosti, bodisi znotraj nuklearne ali razširjene družine, temveč tudi religiozne in politične raznolikosti ter družbene mobilnosti. Za desničarske intervjuvance je lastna politična socializacija bolj očitno povezana z dediščino staršev - vključno z zavedanjem o posameznikovi etnonacionalni pripadnosti. Razen teh nekaj primerov, se intervjuvanci ne spominjajo niti lastnega zavedanja etnonacionalnosti, niti medetničnih napetosti med skupnostmi. Zadnji pionirji, poleg tega, da soglasno priklicujejo spomine srečnega otroštva, kot največjo vrednoto izpostavljajo tudi raznolikost in bogastvo izkušenj, skupin in skupnosti, s katerimi simbolizirajo varno okolje možnosti in obilja, ki ni zgolj osredotočeno na potrošništvo. Koncept normalnega življenja je obarvan z idejo invero v napredek in varnost, ki jo zagotavlja funkcionalnost države. Razpad države zadnje pionirje sooči z občutkom nenadne izgube, kar vodi v nepredvidljivo zarezo v njihovih življenjih in vseobsegajoč trop, ki se pojavlja v vseh pričevanjih. Počasi se pojavljajo pripovedi o medetničnih odnosih; diskriminacija zoper predpisane etnonacionalne skupnosti ali vsled političnim zvezam z JLA (Jugoslovansko ljudsko armado) postane resnična, še posebno v šolah. Skupne spomine v vseh treh državah zaznamuje odhajanje: intervjuvanci v številnih primerih zapuščajo svoje domove in postajajo begunci. Vojna travma je prinesla zmedo in poskuse "ovinkarjenja" intervjuvancev, da bi razumeli identitetne premike, pogosto z družinskimi prepiri, razdeljenimi družinami in načetimi prijateljstvi. Živo se spominjajo nove normalnosti nasilja, ki zaznamuje spomine v devetdesetih letih, pri čemer razlika med konteksti znotraj treh držav pridobiva na pomenu. Spomini na desetletje v Sloveniji se nanašajo na preostale jugoslovanske vojne, na Hrvaškem se poistovetijo z vojno; v Srbiji se celotno desetletje iz devetdesetih označuje z vojnami ter političnim in ekonomskim propadom obeh držav; s hkratnim minimaliziranjem travmatičnih izkušenj s trditvami, kot da 'ni bilo tako slabo'. Skozi razpravo o razpadu in vojnah so zadnji pionirji bolj naklonjeni temu, da se držijo revizionističnih hegemonih diskurzov. Ko premišljujejo o ideologijah sprave in rehabilitacije, ki jih vodijo mainstream diskurzi, zadnji pionirji prepoznavajo potrebo po dialogu in debati, a obenem zahtevajo uravnoteženo razpravo, ki ne bi vodila niti k revizionizmu niti k banalni nostalgiji, kot jo razumejo sami. Za generacijo zadnjih pionirjev so bili etnonacionalizmi in vojna vsiljeni od zgoraj navzdol s strani političnih elit, omogočale pa so jih številne vrste faktorjev, vključno s svetovnimi okoliščinami, kot so padec komunizma in interesi zunanjih sil v regiji. S priznavanjem novih politik spomina, ki so bile uvedene z etnonacionalizmi, zadnji pionirji ubirajo dve poti. Prva se nanaša na, razrešitev kognitivnih disonanc in ambivalentnosti skozi pripovedi o singularnosti - njihove izkušnje kot izjemne, posebne in edinstvene. Druga pot pa sledi priznavanju politično strateške in instrumentalizirane uporabe izraza jugonostalgija. Naposled zadnji pionirji (re)konstruirajo jugoslovanski prostor, ki ga še naprej doživljajo kot njihov (edini) dom, z Jadranskim morjem kot najprepoznavnejšim simbolom. Vendar je občutek doma močno vpet v jezikovno bližino, pri čemer se Kosovo večinoma pojavlja zunaj njihovega občutka doma. Brez dvomov o kulturnih ali ekonomskih aspektih (post)jugoslovanskega prostora, si skupno dojemanje negativne sedanjosti in posledic tranzicije delijo vse tri države vzdolž političnega spektra, četudi se med sredinskimi in desničarskimi političnimi akterji nekatere razlage naslanjajo na koncepte balkanizma in antikomunizma. Medtem ko se jugonostalgija dojema hkrati kot tista, ki ustvarja in zavira ustvarjalnost v sedanjih političnih bojih, se jugoslovanstvo razume kot pomemben element pri (ponovnem) zamišljanju političnega prostora današnjega sveta - brez zadržkov pri priznavanju njegovih prostorskih in kulturnih elementov. Jugonostalgija zadnjih pionirjev predvsem služi namenu upora zoper vsiljene diskontinuitete, s tem, ko postaja kolektiven in politični fenomen; pionirjem generacijsko spreminja lokacijo ter novim levičarskim gibanjem in političnim strankam ustvarja politični potencial. Vzpon levičarskih gibanj širom (post)jugoslovanskega prostora in njihovega okrepljenega sodelovanja je vpeto v raziskovalno refleksijo tega, kar 'je enkrat bilo', z namenom vzpostavljanja nove politične ideje tistemu, kar 'bi enkrat lahko zopet postalo'. Rehabilitacija socialističnega ideološkega pozicioniranja se pogosto znajde vzporedno s skoraj avtomatičnim zanikanjem jugonostalgičnih pogledov, hkratnem repolitiziranju nostalgije, ter obenem tudi z emancipacijo odnosa do ideološke dediščine Zahoda ter s sprejemanjem jugoslovanske. Kljub vsemu nostalgija oblikuje generacijske skupnosti, ki se preoblikujejo v politične generacije; s preoblikovanjem spomina za jugoslovanski namen v spomin z (post)jugoslovanskim namenom (Rigney, 2016) ter povratkom ideje o napredku in upanju v politično polje (post)Jugoslavije. Ker desničarske in sredinske politične izbire ostajajo vpete v koncepte nacionalnih držav in etnonacionalnistične vizije sveta, se novo levičarsko pozicioniranje obrača v smeri jugoslovanskih internacionalističnih refleksij. Z razumevanjem generacije kot ključne spremenljivke sem ugotovila, da generacija zadnjih pionirjev deli občutek za skupno razumevanje generacije in s tem prikazuje obstoječo skupno zavest v vseh treh državah ter kaže svoj večji vpliv na spominske pripovedi kot na politično pozicioniranje. Pripovedi o izgubljeni generaciji in skupen občutek nemoči, v preteklosti in sedanjosti, se pojavljajo v vseh mojih intervjujih. Intervjuvanci se jasno razmejujejo od generacije svojih staršev, za katere verjamejo, da so jim bila dana najboljša leta jugoslovanske preteklosti, ter od svojih otrok, za katere verjamejo, da ne delijo istih jugoslovanskih vrednot. V prostorskem smislu verjamejo, da njihova generacija vsekakor obstaja onkraj meja novonastalih nacionalnih držav, kar predstavlja še vedno obstoječi (post)jugoslovanski prostor. V danih prelomih med osebnimi spomini in mainstream spominskimi politikami se politično premika v (neslutene) prostore vsakdanjega življenja, kulturne nezavezanosti, intimnih prijateljstev in odnosov. S prikazom moči politične socializacije znotraj družin vsled izkušnjam vojne in vsakodnevnih izkušenj onkraj meja nacionalnih držav in etnonacionalnih skupnosti, pričujoča disertacija pomaga nadalje razumeti pomen vplivov na naše spominske pripovedi in našo politično pozicioniranje znotraj sprtih regij in zgodovin. Disertacija brez dokončne definicije jugonostalgije pokaže, kako instrumentalnost omenjenega termina in njegova uporaba v diskurzivnih strategijah zakriva jugoslovansko preteklost in kakršnokoli jugoslovansko prihodnost, posebno z ozirom na levičarske ideologije. Jugonostalgične spominske pripovedi zadnjih pionirjev zahtevajo identitetno kontinuiteto ter preoblikovanje heterogene skupnosti v zopet zamišljene, pri čemer sočasno iščejo lastno resnico o razpadu Jugoslavije. Politično produktivne kategorije se kažejo skozi različne aktivnosti - prenos osnovnih vrednot na posameznikove otroke predstavlja element aktivnega političnega življenja; prav tako z vzpostavitvijo mrež sodelovanja med političnimi strankami v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji, ki temeljijo na ideološki orientiranosti tozadevnih strank in gibanj in ne na osnovi etnonacionalnih skupnosti. Ti novi solidarnostni kanali predstavljajo pomembno politično intervencijo v (post)jugoslovanskem svetu. Še en pomemben element aktivizma se pojavlja v nasprotovanju hegemonim diskurzom skozi obeleževanja dogodkov ali z javnimi diskurzi političnih akterjev. Pričujoča disertacija pokaže, kako neuspešen je vsak poskus kategorizacije nostalgije; ne zato, ker se izogne našim zmožnostim, da bi razumeli multitude pomenskih slojev in pomene, ki jih vsebuje, temveč zato, ker se trudimo zanikati njen politični značaj. Ravno skozi politično subjektiviteto nostalgika oz. nostalgičarke, ki s svojimi vsebinami obarva nostalgijo, lahko prepoznamo naravo le-te. Namesto, da zavržemo nostalgijo kot apolitično, jo je potrebno repolitizirati ter s tem razširiti naše lastno razumevanje političnega polja v 21. stoletju. (Post)jugoslovanske spominske pripovedi zadnjih pionirjev nam dajejo vpogled v nove in še neraziskane politične imaginarije (post)jugoslovanskega prostora, ki bi jih lahko povzeli kot Brez države, brez nacije en prostor, ena identiteta.