Knjiga obravnava razmerje med znanostjo in subjektom iz perspektive lacanske psihoanalize. Posledice znanstvene revolucije, s katero nastopita tako psihoanaliza kot moderna znanost, razpirajo polje njunih vezi, mimobežnosti in razlikovanj, obenem pa izpostavljajo temeljno kategorijo njunega preseka, ki je subjekt. Znanost zaradi svoje metode izključuje tako singularnost kot subjekta. Od tod Lacanov kritični odgovor na Freudov scientizem in poizkuse za doseganje njenih epistemoloških kriterijev. Izhajajoč iz tega osrednje teme knjige zajemajo uporabo matematične formalizacije in topologije v psihoanalizi, teorijo diskurzov, formule seksuacij, logične modalnosti kontingence in nujnosti, obravnavo odnosa med psihoanalizo, znanostjo in religijo, kot tudi politične in etične posledice izključevanja singularnosti subjekta.

Pravice