Le dynamisme accentuel dans le discours médiatique français

francoski

1999

letnik 39, številka 1

francoščina    fonetika    mediji 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Naglasovni sklepi in splošnejša jezikoslovna interpretacija s korpusom izpričanih prozodičnih pojavov se hkrati opirajo na izsledke podrobne zaznave analize medijskih besedil in na tradicionalni opis naglasnega sistema v francoščini. Razlikovanje je nujno potrebno zaradi razčlembe in povezovanja naglasnih posebnosti od idealno formuliranih lastnosti normativnega upovedovanja. Frekventna pojavnost teh odstopanj v specifičnem komunikacijskempoložaju je obenem v tematski srži pričujočega prispevka in disertacije z naslovom Premiki v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora, ki jo članek povzema. V ospredju razmisleka je ves čas postavljeno vprašanje funkcionalnosti dveh temeljnih postopkov, ki izhajata iz značilnostifrancoskega naglasnega sistema. Oba sta hkrati povezana s problemomobsega in definicije naglasne enote, vendar prvi posebej zadeva delovanje in realizacijo intonema spodbuja k sklepu, da v francođčini tako naglasni kot intonacijski postopki sodijo med stavčnofonetična sredstva, ki povečini zadevajo razmeroma obsežne dele aktualizirane govorne verige. S tem spoznanjem se vprašanje funkcionalnosti odpira le v manjši meri; bolj aktualen je ponoven razmislek o realizacijski substanci zamejitvenega naglasa in s tem v zvezi problem veljavnosti splođno sprejete terminologije, ki se naslanja na značilnosti osnovne izvedbe določenih prozodičnih sredstev. Za lesksemsko poudarjanje je značilno, da je njegova zavestna uporaba kot govornega strateškega sredstva - s tališča koherentnosti sporočanja - poslediva govorčeve namerjenosti k notranji enotnosti in nedvoumnosti upovedovanja. Analiza vpliva frekventne rabe leksemskega poudarjanja v medijskem govoru in nekaterih drugih tipih govornih izvedb je v obravnavanem korpusu pokazala, da v takšnem (rutinskem) nizanju naglasnih shem obstaja močna tendenca prehajanja poudarkov na prve zloge naglasnih enot, kjer ne le ne zadevajo leksemov, temveč tudi ne osmišljujejo specifične pomenske vrednosti, ki jo leksemsko poudarjanje po definiciji izpostavlja. V korpusu obdelano poudarjanje naslonk v položaju začetnega zloga sintagmatsko oblikovanih naglasnih enot gre interpretirati prav kot posledico podarnega mehanizma, ki s samodejnim delovanjem znotraj določenih upovedovalnih okoliščin preneha središčiti pomen enote, ki jo zadeva. Takšni poudarki zlastipri medijskih govorcih postajajo sistematični del naglasnih shem in jih ne moremo več opredeliti kot leksemske. Polje njihovega delovanja niso naslonke, ki jih zaznamujejo, temveč celotne naglasne enote. Prozodični postopek, ki takšne poudarke udejanja, zato imenujemo sintagmatsko poudarjanje. To pojavnost je možno interpretirati kot naglasno sredstvo, ki deluje kot zamejevalec prozodično določenih enot na prvem zlogu. Prepoznavna pogostnost in kontrastnost sintagmatskega poudarka v takšnem položaju znotraj neleksemskih naglasnih enot govorita v prid tezi o stavčni vrednosti končnega naglaševanja. Vendar se glede na dejstvo, da zamejitveno funkcijo že opravlja končni dinamični naglas, ob delovanju sintagmatskega poudarka zastavlja še vprašanje redundandnostizačetnega zamejevanja enote. Če redundanco v jeziku pojmujemo kot koherenčno delovanje avtonomnih struktur, potem gre v poudarnem zaznamovanju videti prozodično sredstvo, ki znotraj govornega sporočila poleg zamejitvene opravlja tudi fatično jezikovno funkcijo. To pomeni, da semantičnonemotivirani sintagmatski naglas deluje kot govorčeva avtomatično tvorjena informacija naslovnika o fizičniprisotnosti njegovega lastnega govornega dejanja in s tem tudi o prisotnosti njegovega osnovnega sporočanjskega namena.

09.06.2016