Spremembe v metilaciji DNK, povezane s periodičnim vročinskim sindromom z aftami, tonzilitisom in adenitisom : doktorska disertacija
Changes in DNA methylation associated with periodic fever, aphthous stomatitis, pharyngitis and adenitis syndrome : doctoral thesis

slovenski

doktorska dela

2023

avtoinflamatorne bolezni   Disertacije   Genetika   patogeneza   Periodični vročinski sindrom z aftoznim stomatitisom, faringitisom in adenitisom   periodični vročinski sindromi

Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta

Periodični vročinski sindrom z aftami, tonzilitisom in adenitisom (sindrom PFAPA) je avtoinflamatorna bolezen in je najpogostejši periodični vročinski sindrom v pediatrični populaciji. PFAPA, ki si deli določene lastnosti z monogenskimi vročinskimi sindromi, je trenutno vzročno še nepojasnjena. Klinična podobnost genetskim sindromom in pogostejše pojavljanje v nekaterih družinah, kažeta na možno genetsko nagnjenost k bolezni. Raziskave kažejo, da gre pri PFAPA najverjetneje za kombinacijo več genetskih in okoljskih dejavnikov. Za sindrom je značilno, da spontano izzveni, kar nakazuje, da je mehanizem, ki vzdržuje ali sproži bolezen prehodne narave. Sum na to, da sindrom PFAPA bolezen genetskega izvora in hkrati, da je mehanizem bolezni verjetno prehodne narave, kaže v smeri metilacije DNK, kot možnem patogenetskem mehanizmu. Namen naloge je bil primerjati in odkriti razlike v metilaciji DNK med bolniki s sindromom PFAPA in zdravimi otroci na ravni genoma z metodama MeDIP (metil-DNK imunoprecipitacija) in MBD (metil vezavne proteinske domene). Raziskava je pokazala, da so pri otrocih s sindromom PFAPA prisotne spremembe v metilaciji DNK. Identificirali smo 24 genomskih regij, ki so pri bolnikih hiper- ali hipometilirane v primerjavi z zdravimi otroci. Med identificiranimi regijami ni bilo statistično značilne obogatitve za določen biološki proces ali molekularno funkcijo. Regije smo povezali z geni, ki sodelujejo pri vnetnih procesih in procesih diferenciacije imunskih celic, ne pa tudi z geni, ki so povezani z razvojem monogenskih avtoinflamatornih bolezni. Rezultate smo uspešno potrdili z metodo MSRE-qPCR (kvantitativni PCR z uporabo encimov občutljivih za metiliran citozin) na izbranih regijah. Kljub temu, da vpliv spremenjene metilacije DNK pri bolnikih s sindromom PFAPA ostaja zaenkrat še nepojasnjen, rezultati kažejo, da bi bil sindrom lahko posledica spremenjenih vzorcev metilacije, verjetno povzročenih z okoljskimi vplivi, kot so na primer okužbe. Ugotovljene razlike med bolniki s sindromom PFAPA in zdravimi otroci kažejo na novo in še neznano vlogo metilacije DNK pri razvoju sindroma PFAPA in tudi drugih kompleksnih in še nepojasnjenih imunskih bolezni. Odkritje jasnih bolezenskih sprememb, ki so morda, kot smo pokazali epigenetskega izvora, bi pomenilo velik korak naprej pri iskanju vzroka za razvoj sindroma PFAPA in bi omogočilo razvoj novih načinom zdravljenja sindroma.

26.09.2023