Opis
Raziskava poizkuša s pomočjo analogije, sklepanja iz plošnega na posamezno in obratno, z zgledom na logično trejenost sveta in s pomočjo daljnovzhodne filozofske tradicije predstaviti izhodišče in smiselnost primerjave kozmosa z arhitekturnim prostorom. V globalni urejenosti sveta velja, da naj bi dinamične dvojice (pojmov), sestavljene iz dveh sodelujočih, nasprotno predznačenih entitet sestavljale določeno celoto. Raziskava poizkuša dokazati,da ta princip, to počelo velja tudi za sfero arhitekture v odnosih ideje in izvedbe, estetike in uporabnosti, umetnosti in znanosti, intuicije in racionalnega razmišljanja, ... Naglašuje tudi istoizvornost arhitekturne biti in kozmosa, posredno pa tudi širše likovnosti kot segmenta arhitekture. Pojem zenovske "praznine" kot vseobsežno, kot bistvo obstoja stvari, zaobsega enost vseh stvari, kjer ni drugačnega, pa vendar vsaka stvar obstaja v svoji popolni resnici, kar velja tudi za arhitekturo. Ravnovesje velja tako za kozmos, kakor tudi za dobro arhitekturo. V (likovni) kompoziciji to nastane, kadar so razmerja med posameznimi elementi, ki sestavljajo kompozicijo pravšnja, kadar celotna kompozicija deluje kot celota, kateri ni kaj odvzeti, niti dodati, kadar lahko govorimo o njeni enotnosti oziroma o organski enotnosti njenih posameznih delov.