Po protestantski dobi je v slovenskem jeziku prišlo do razlik med izgovorom in pisavo, najpomembnejša razlika je nastala pri izgovoru črke , saj je izvorni /ł/ v govoru postal dvoustnični u. Slovničarji so na razliko med zapisom in izgovorom pri črki opozarjali vsak na svoj način s seznami izjem oz. pravili, v pisavi pa so ohranjali tradicionalni protestantki pravopis. V 19. stoletju se prvič pojavijo napotki tujcem, naj črko vedno izgovarjajo kot l, kot argument so slovničarji navajali tudi zbližanje z drugimi slovanskimi jeziki. Od konca 19. stoletja pa je bilo v šole uvedeno t. i. branje po črki, kar naj bi bil statusni simbol meščanstva. Ta pojav imenujemo elkanje. Proti uvedeni izreki se je boril zlasti Stanislav Škrabec, njegova prizadevanja za naravno izreko so bila uresničena s Slovenskim pravopisom Frana Levca leta 1899. V 21. stoletju se branje po črki zopet uveljavlja.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-OUJ3AS2C

COBISSID

65234179

Objavljeno

16.06.2021

Metapodatki

Citiranje

APA:

Horjak, Luka (2021). Izgovor črke kot jezikoslovno vprašanje do konca 19. stoletja. Jezik in slovstvo, letnik 66, številka 1, str. 73-87, 136. URN:NBN:SI:DOC-OUJ3AS2C from http://www.dlib.si

MLA:

Horjak, Luka. "Izgovor črke kot jezikoslovno vprašanje do konca 19. stoletja." Jezik in slovstvo letnik 66. številka 1 (2021) str. 73-87, 136.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OUJ3AS2C>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)